SOLSRl PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na'leto 2 11. 12 kr. po posti, 2 fl. brez pošte.
Cislo 31.	v torek 27. julija 1852.	L tečaj.
Ljudska šola.
Kaj ima učitelj storiti, da bode svoje učence nratno gojil?
Da človek vž, kaj je prav, kaj ni prav, kaj ima in sme storiti, česar se ima ogibati in varovati, — da človek ve, kako se ima obnašati, da bode lepo, brumno in nravno živel, je treba, da človek koga ima, da mu pove, kaj je prav, kaj ni prav.
Tudi to je Bog, neskončno modri in mogočni stvarnik, lepo in dobro oskerbel. On je dal človeku vest, to je notrajni glas, kterimupove, to je prav, to ni prav, kteri ga opominja, uno stori, tega se vari. Mi nosimo u sebi sveto postavo, ktero je s svojim perstom u serce vsih ljudi s ognjenimi pismenkami napisal sam Bog (Rim. 2, 15); in naše serce nam govori, da se tej postavi brez vsega izgovora in opora čisto podveržemo. —
Pa vendar (udi vest, kakor vse dušne moči in sposobnosti, u novorojenem človeku spi, še le sčasoma začne se zbujati in oživljati, začne glasnej in močnej govoriti in klicati. Pa kaj bi vse to pomagalo, da bi vest se zbudila in vpila, ako bi človek za taj znolrajni glas nič ne maral, ga ne poslušal, ter po njem se ne obnašal in ravnal? Dveh reči je toraj treba: da vest prav in glasno govori, in da človek njo tudi posluša.
Iz tega vsakdo lehko vidi, kaj ima učitelj storiti, da svojo učence nravno odgoji.
On ima skerbeti:	\
I.	da se bode vest učencev zgodaj zbudila in glasno govorila;

Zdaj se le vemo, kaj šola velja.
(Dalje.)
Pridnih šolarjev lepa nosa.
Šola ni le za šolo, temuč za celo živlenje. Gospod fajmo-šter so jim povedali torej, kako se imajo doma nositi, ter jim. dali na drugo tablo napisati
Deset domačih zapoved.
1.	Vsako jutro hitro ko vstaneš, se pokrižaj, in juterno molitvico reci.
2.	Čedno se vmij in opravi; ne vmito, ne oblečeno in brez molitve ne smeš jesti.
3.	Za kruha, za kosilco alj za malo južno vselej poprosi; samo jemati ne smeš.
4.	Pred jedjo in po jedi vselej pomoli; tudi kakor hitro za-slišiš zvoniti.
5.	Kar ti vkažejo, le hitro vbogaj; jezlati nikolj, alj pa ku-jati se!
6.	Če kako škodo narediš, ne taji, ampak hitro za odpuščanje prosi.
7.	Grede pozdravi vsakega, ki te sreča; pa tudi napozdravo odgovori.
8.	Greš memo cerkve, memo križa alj podobe, spodobno se prikloni in reci, kakor te v šoli učijo.
9.	Po večerji starišem roko poljubi, poklekni in odmoli prej ko se vležeš.
10.	Oblačilo položi na svoj kraj, počivaj spodobno, v jutro pa hitro vstani, ko se zbudiš.
Vsako saboto so te postave iz table brali, in gospod fajmo-šter so skerbno pozvedovali, kako se otroci doma vedejo. Vsakega mesca posledno saboto so prišli v šolo poskušat, kako kaj znajo, pa tudi s vsakim porajtat, kako so od kterega zvedeli. Otroci so se tega huj bali ko šibe; in stariši niso mogli dohvaliti, kako so šolarji vsi drugi, ko so bili poprej. Tudi kratkih molitvic so jim dali prepisat, katerih so se iz glave naučili in molili
doma. V kratkem so bili mladi ljudje toljko pohlevni in bogabo-ječi, da jih je vse hvalilo. Šola je bila skoraj pretesna, tako so v šolo silili. Otroci so raj eno uro poprej vstali in na pašo gnali, alj pa eno uro dalej pasli, da so le v šolo šli. Kmetje so rajši pastirja alj varuča najeli, kakor bi bili otrokom v šolo branili.
Šola za zdravje in poštenje.
Po leti je bila velika vročina po dne, noči pa hladne. Ne-koljko šolarjev je na griži zbolelo, in tudi odrašeni so merli. Gospod fajmošter so iz kancelna oznanili, kako se naj bolenja varjejo, kako v bolezni zaderžijo. V šoli so dali tudi na tretjo tablo zapisati
Deset varltov za zdravje.
1.	Vrnij se čedno zjutraj, usta posebno tudi zvečer, to da ne vmivaj se, kedar se potiš.
2.	Ne pij, kedar ti je vroče, dokler se ne ohladiš; pa pij le po malem.
3.	Ne jej prevroče, ne prenaglo, ne preveč; pa tudi ne Sadja , ki zrelo ni; ne zobaj jagod, kijih ne poznaš.
4.	Ne pij žganja, tudi vina le malo; na mastne jedila vode prehitro ne pij.
5.	Zjutraj in zvečer ne prehladi se; po noči se ne razodeni, ako zunaj ležiš.
6.	Po zimi ne hodi hitro iz mraza za peč.
7.	Ne griži terdih reči', s železarn si zobov ne trebi , in ne !iži sladkih reči, od tega zobi bolijo.
8.	Na sonci ne beri in šivaj, pa tudi pri mesenci ne, alj pa v mraki, da te oči ne zapustijo.
9.	Ne igraj s nožam, ne vilicami, ne skakaj čez grabne, ne pleži po drevji; tudi kopaj brez varha se ne.
10.	Kedar ti slabo prihaja, hitro materi alj pa očetu povej", naj ti pomagajo.
Teh deset varhov je pervi šolarjev pervi dan vsakega mesca bral, in drugi šolarji so za njim rekli, gospod šolski so pa tudi kaj vmes povedali.
Učitelj svojim učencem na koncu šols, leta.
Ljubi moji!
Minulo je naše leto. Danas smo zadnikrat skupej. Ne morem drugači, da vam, ljubi moji, danas zadni dan, še to in uno posebno k sercu govorim.
Kdor je bil priden in dober in se je rad učil, ima zdaj lahko in veselo serce, in zdi se mu dobro. Stariši so vas zdaj veseli, ker ste se veliko lepega naučili. Bog vas ima rad in vas ljubi, ker ste svoje mlade ure dobro in tečno obernili. Vsi, ki ste bili pridni, ste zdaj prišteti k slavni versti pridnih šolarjev. Vse bo zapisano ostalo, in se bo še bralo, ko nas in vas več ne bo. — Ko bote že odrašeni, se bote na svoje prijetne mlade leta s veseljem spomnili. Veselilo vas bo, če se bote spomnili, da ste bili pridni in se lepo učili. Pa tudi marsikterega bo peklo in gre-valo, če je zdaj premalo priden in dober bil. Kar ste zdaj sejali, to bote enkrat želi, in s tem se bote na starost preskerbeli. Vsak, ki je bil čez leto priden in se je dobro učil, naj se zdaj veseli! -— Veliko veliko ste lepega in dobrega slišali in se naučili, kar bi gotovo ne bili zvedeli,če bi v šolo ne bili hodili. Zlo smo se pri— zadjali, da bi vam v vaše mlado serčice dobro seme vsejali in vas lepo izredili. Večkrat smo se veliko trudili, da bi vas bili dobro in prav naučili. Večkrat nas je tudi taj ali uni šolar nadlegoval in jezil. Vendar vse, vse bomo pozabili, ako bomo le količkaj vidili, da se nismo zastonj s vami prizadevali in trudili. Nobena reč nas ne bo tako zlo veselila, kakor Če bomo vidili in slišali, da so iz naših šolarjev pridni mladenei, in iz pridnih mladenčev pošteni ljudje prirastli.
Nekaj iz med vas bodo že, ker so že vletih.zanaprej vsakdanji šoli slovo dali. Oj dragi moji! ne morem vam dosti priporočiti in zaterditi, kako zlo zlo se varujte, da se ne bote spridili in pohudobili. Prišli bote v mnoge tovaršije in med mnogo ljudi. Varujte se, skerbno se varujte, da se ne bote pri hudobnežih mudili, ('a se ne bote s njimi bratili in pečali, — da jih ne bote poslušali in se od njih hudobij naučili. Gorje vam, ako se jim bote le količkaj vdali! —
Vse žlahtno in lepo bo kmalo iz vašega nedolžnega serca izbcžalo, in vse, kar smo vas v šoli s tolikim trudom učili, vse bo zastonj in zgubljeno nad vami. — Ne bodite vendar taki, da bi vas pošteni ljudi kdaj žalostni bili. Bodite in zaderžite se povsod tako, kakor smo vas zdaj učili in opominjevali, da bodo vsi ljudi vidili in vedeli, da ste bili pridni šolarji, in da ste tako tudi dobri in pošteni ljudje postali. Pridite, kdor more, tudi zanaprej radi v šolo. Berite radi dobre bukve, in ne pozabite nikoli lepih pravil in vodil, ki ste jih tukaj slišali. — Prosimo še danas vsi skupaj dobrotljivega Boga, da bi nas varoval vsega hudega, in da bi vam pomagal dobro in lepo živeti. (Se moli ali poje šolska molitev.) Bog vas obvari, ljubi moji učenci, Bog bodi s vami, kodar koli bote hodili! Ostanite s Bogom!
Zapojmo veseli	Se bomo ravnali
Iz cel'ga serca,	Po naukih skerbno,
Je leto minulo,	In bodemo radi,
Hvalimo Boga.	Živeli lepo.
Smo v šolo hodili	Ne bomo pečali
Učili smo se,	S hudobnimi se,
Veliko naučili v	In greha se bali,
Kar treba nam je.	Kot kače vsele.
O Bogec naš mili!
Te pros'mo lepo, Oj ti nam pomagaj, Da ž'vimo tako.
A. Praprotnik.
Tobia.
Že več let je Bog ukazoval svojim prerokom, da naj ozna-nujejo Izraelskim kraljem in rodovom, da je že blizo tisti čas, ko bo Bog jih štralal zavoljo njih grehov in zavoljo zanemarenja
*) Da čast. gosp. bravci sami vidijo in se prepričajo, kako izverstna je knjiga »Sveta povestnica", ki je jonnm slavni gosp. Št. Kociančiii poslovenil, nektere strani od besede do besede iz nje ponatisnemo. Se dobi pri vsih knjigarjih in velja le 38 kr. sr.	Vredn.
božje postave: toda ti nespremišleni so bili gluhi pri tem očetovskem svarjenju, zato pa je tudi božja pravica začela hudo tiščati Izraelsko kraljestvo. Asirianska vojska pride, obsede mesta te dežele, dasiravno so Izraelci si po moči prizadevali se braniti, sovražnik je v vsili bitvali zmagavec, in odpelje deset rodov sabo v sužnost v Asiriansko kraljestvo, to je, celo Izraelsko ljudstvo tistih deset rodov je bilo zdaj sužno, in je bilo odpeljano in raztrošeno po bregovih Eufrala in Tigra, dveh rek, ktere so po sredi Asirianskega tekle. —
Merkajte tukaj, ljubi otroci! da so Asirianci zdaj si podjarmili samo Izraelsko kraljestvo; Judovsko kraljestvo je vedno še stalo noter do tistega časa, kterega je bil Bog odmenil tudi njegovemu padu.
Ko so bili deseteri rodovi v poglavitnem mestu Asirianskega kraljestva, v Ninivi, v sužnosti, je živel med njimi tudi svet mož, Tobia po imenu, kteri ni nikoli častil malikov, katere so stavljali Izraelski kralji, in ni noben čas svojega živlenja pozabil na Bogu dolžno čast, temuč je vselej na tanjko Mojzesovo postavo deržal. Zato je tudi Bog, ki nikoli tistih ne zapusti, kateri vanj upajo, Tobiu vedno dajal potrebno serčnost, da je svoje dolžnosti na tanjko in stanovitno izpolnoval, dasiravno je bil vedno v velikih nevarnostih. Potem ko je bilo mesto Samaria raz-djano, je Asirianski kralj veliko Izraelcov umoriti dal, in ojstro je bilo prepovedano, koga umorjenih pokopati: ali Tobia ni maral za to prepoved, on je li serčno se lotil tega dela usmilcnja proti svojim bratom; tudi ni nikolj jenjal, dokler je kralj jih stiskal, tolažiti žalostne, štrečibolnikom, in deliti ubogim ves svoj denar. Večkrat so tisti tuji vojaki ga iskali, da bi ga umorili, zato ker je bil kralju nepokoren, ali 011 jim je vselej srečno všel, zavoljo tega pa tudi ni odjenjal noben dan od teli svojih del usmilenja. Tobia sije pač zaslužil s tem svojim lepim zaderžanjem, ni res? da bi ga Bog vedno varoval. In kinalo boste vidili, kako mu je bil Bog povernul vse te njegove dobre dela.
Znajte tadaj, da ta sveti mož je bil že precej star, in da je bolan bil že več let; imel pa je sina, ki se je ravno tako klical, kakor on. Mladi Tobia je bil izrejen v božjem strahu in v vadbi
vsih čednost, in ker je bil mladenič lepega zaderžanja, so ga vsi radi imeli, kferi so ga poznali.
Neki dan ubogi stari Tobia, truden dela, zadremlje blizo hiše; nad njim gori pod streho so imele lastovice svoje gnjezdo; iz tega gnjezda mu pade nekaj gnoja v njegove oči. Ko se ubogi Tobia prebudi, ne vidi nič več — oslepel je! ... .
Ta je bila, ljubi moji otroci! velika nadloga, ktero mu je Bog poslal, da mu je vid vzel; zakaj on ni mogel zdaj več neba gledati, kamor je tolikrat svoje oči povzdigoval; tudi ni mogel več gledati svoje žene in svojega sina, ktera je tako rad imel. Vendar pa ne zgubi Tobija ne serčnosti, ne poterpežlivosti: in kadar mu je njegova žena, ki ni bila tako poterpežliva, kakor on, s jokom govorila: „Kaj nam pomagajo zdaj vse tvoje dobre dela, ker te Bog tako tepe?" —ji je Tobia odgovarjal: »Bog vari, da bi mi bilo kadaj žal tistih dobrih del, ktere sim zamogel storiti: vanj samo hočem vselej zaupati; pred ali posled bo on že plačal in povernul mojo poterpežlivost, s ktero prenašam nadloge, ki mi jih pošilja, zato da me skuša. Nobeden, veruj mi, nobeden ne more izluhtati njegovih sodeb. Mi se moramo samo udati in podvreči njegovi sveti volji brez nerganja in vanj zaupati."
Vendar pa, ko vidi Tobija, daje že silno star,in da ga zraven tega še huda bolezen tare, ter misli, da mu je smert že blizo; pokliče enkrat k sebi svojega sina, da bi mu dobre nauke dal, po kterih bi se imel v celem živlenju ravnati.
„Sin moj! mu.pravi; kadar jaz umerjem, spomni se vedno na svojega očeta, in na dobre nauke, ki jih od njega prejmeš. Spoštuj svojo dobro mater: spolnuj na tanjko božje zapovedi; ne privoli nikoli v najmanjši greh, in boj se, njemu se zameriti. Vsaki dan, dokler živiš, zahvali se Bogu za dobrote, ki ti jih vedno deli, in posebno vari se, da napuh tvojega serca ne prevzame. Bodi usmiljen in pomagaj rad bližnjim, sin moj! stori njim vse, kar bi želel, da bi oni tebi storili, in terdno veruj, da dobro djanje je neposušliv izvir vse dobrote."
Drobtinčice.
$ Knjigoteržec Glasonov u Moškvi, poglavitnem mestu na Rusovskim, razdaja med uboge in pridne otroke, ki u šolo hodijo, zastonj šolske bukve, in to že več let sem. Verli mož in lep izgled! —
* Slavni domorodec in slovenski spisovatelj, čast. gospod Miha Verne, stolni prošt u Terstu, svoje potovanje po nekte-rih jugoslavjanskih krajih prav lepo po Novicah popisuje. Žalostno seje nam zdelo brati, kar gosp. Verne od Zagreba piše: „V Zagrebu je tudi neko lepo poslopje s zalo cerkvijo za poduk in izrejo mladih ubozih deklet. Ko sim v cerkov prišel, je nek duhoven pred altarjem s deklicami, kijih pa ni bilo viditi, ker so bile na nekakem koru, po nemško „roženkranc" molil — pa kako! Duhovnega sim nekoliko razumel, dekleta so pa tako ber-brale, da nisim bil v stanu kar besedice razločiti, in ko bi ne bil duhovnega razumel, bi gotovo ne bil spoznal, če se tu po nemško ali po kitajsko moli. To ni molitev, temuč tlaka! — Kaj se tedaj čudite, da oživljajoči duh perve vere čedalje bolje peša, ker sami unanje šege, unanjo službo v škodo prave žive Kristusove vere povzdigujete in širite! Učite mladost — pa ne samo v Zagrebu, temuč povsod — Boga spodobno v duhu in v resnici častiti in moliti, in ves čas svojega živlenja do zadnje ure ga bo rada častila in molila; take tlake pa se človek prej ali potlej gotovo naveliča." — Vemo,da se take spake tudi po Slovenskem vganjajo. Žalostno je zares, da se ljudi s nar svetejšimi rečmi norca delajo!
w Visoko ministerstvo za uk in bogočastje je škofije slovenskih dežel poprašalo, alj bi še treba bilo, stare nemško-slovenske in s Bohoričico tiskane katekizme spet vnovič u natis dati. Za božjo voljo bodimo saj iz celega sercazadovoljni, ako se slovenska mladina po deželi eden pravopis brati in keršanski nauk u svojem maternem jeziku nahči! Kakoizversten je „Mali katekizem za pervošolce", ki so ga presv. knezo-škof Lavan-tinski sostavili, kije že tiskan in le-samo 5 kr. sr. velja!