Misli Prav na božični večer sem bil na potu; do vrha je nabit vlak. Koliko jih je, ki ne utegnejo prej domov! In kako enotna skupnost: vsi se tiščimo v suknjah, roke do komolcev v žepu kot kupi nesreče in grdo gledamo po vagonu, da je kaj. Nekje je — kakor pravijo — počila cev, toplota ne more nikamor, pa ravnaj kazalec ogrevala kolikor hočeš. Včasih kdo zacepeta z nogami, tam kdo nerazumljivo zabrunda, fantiček kihne. Sprevodnik vstopi. Skozi vrata prinese kup mraza, da zareže po nogah. Ivje po obrvih in brkih ter prižgana svetilka ga napravljajo kot božičnega moža. Fantiček spet kihne, nekdo se hripavo znese: »Za prehlad smo plačali!« »Ja, prav res!« se razjezi mati in briše kihajočega sinčka. »Varčujejo, varčujejo,« se nekje prisiljeno oglasi. Sprevodnik mirao škrta po voznih Listkih, dokler se nekdo surovo ne obregne vanj, ki ni kriv. Ne da bi ga pogledal, nadaljuje spxevodnik svoje delo. Ker gospod le ne preneha, mu sprevodnik vljudno odgovori: »Gospod, jaz bom v takem ves sveti večer in jutri ves dan. Moramo malo potrpeti!« Za stražnike na križiščih mestnih ulic nabirajo darove. Prav rad bi dal temu sprevodniku, ki bo na svcti večer pripeljal varno domov tisoče življenj, nekaj, česar bi bil zelo vesel... Letos ni bilo drevesca, tudi darov ne. Pač, nove Batove copate za 39 dinarjev sem dobil kot podobo ponarejenega zadovoljstva in v zadovoljstvo neugnanega krehanja. Potisnil sem jih že naslednje jutro na premrzle noge in se stisnil v kepo v kot k štedilroiku. Čakal sem in se veselil pošte kot berač ce- kina. Bo le kaj novega, ni zlomka! Skrivaj sem upal na povišanje prejemkov ali na napredovanje. In če tega ne bo, vsaj mnogo, mnogo branja. Božična številka! Listal sem, listal, prelistal oba dnevnika. PrebrMko sem vzdihnil, v zadregi zavrtel palec v copatah in se zamislil. Velik kulturni davek je vsak mesec 25 dinarjev za dnevnik. Ko bi vsaj božična in velikonočna številka to nekako povrnili! Kje so naši vidnejši možje izven uredništva, da bi nam kaj ob teh dneh povedald? Kaj store uredništva, da bi nam dala res kaj posebnega? Pač, razpis nagrad za 300 ali 500 naročnikov — 30.000 naročnikov pa nima nič od tega... • V ponedeljski izdaji dnevnikov je menda najzanimivejše tisto, kjer pripoveduje ubogi reporter, kako je romal od zabave do zabave, da zabeleži v potu svojega obraza kroniko nedeljskih prireditev. Postavili so se vsi, kjer koli je bil. Povsod polno, povsod veselo: pri poštarjih, pri obrtnikih, pri zelezničarjih, pri mestnih uslužbencih, pri raznih društvih. Tudi blagajne so povsod »siiajno odrezale«. Pri> vseh kulturnih, nacionalnih, gospodarskih prireditvah, na vseh koncih najdeš kot delavca učitelja. Peha se sem in tja — kar je prav, ako ga veseli — tudi za razne blagajne. Nisem pa še bral, da bi uciteljstvo napravilo samostojen večer, razen pevskega nastopa. Menda je 30 okrajnih društev. V vsakem okraju no ena vsakoletna učiteljska družabna priTeditev, ki bi bila združena s posebnim kulturnim sporedom — v 10 letih imamo lep fond za kakršno koli učiteljsko socialno institucijo v Ljubljani. Tone Bric.