Kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni je privabil staro in mlado. Tako obiskanega sejma na Slovenskem prav gotovo ni. Ob razstavi pomembnih dosežkov v kmetijstvu in nmHalovi ep vreti in jwrl v'W,i .HUIV ilflU ,Jlbj •••>:. fiBBUU ,0j9mU L, . Tudi v okoliščinah posilstva, vztraja papež, “je izbira splava naglavni greh. Toda predno zanj okrivimo žensko, je treba ta greh pripisati moškim in sokrivdi celotnega družbenega okolja.” Kako pa papež rešuje druge zagate Vatikana v zvezi z razumevanjem enakosti spolov in človekovih pravic žensk? Najprej tako, da se z izjemno izbranim besednjakom spoštljivega nagovora, zahvale, celo opravičila za krivice, ki jih je Cerkev prizadejala ženskam, s presenetljivo utemeljenim pri z navanjem zamolčanih zgodovinskih zaslug žensk za napredek človeštva, do skrajnih meja katoliških dogem PRIBLIŽA SODOBNEJŠIM POGLEDOM NA ENAKOST PRAVIC MOŠKIH IN ŽENSK. poskuša namesto tega opredeliti specifično dostojanstvo ženske in utemeljiti razliko v družbenih vlogah moškega in ženske. Od žensk namreč papež pričakuje, da bodo civilizacijo “učinkovitosti in produktivnosti” spremenile v “civilizacijo ljubezni”. Od svobodnega uveljavljanja posebnega “ženskega genija” tudi v javnem življenju in politiki pa, da se napredek človeštva v bodoče ne bo več meril samo z merili znanosti in tehnologije, ampak tudi “s socialno in etično dimenzijo”. Kakšna je in ali sploh obstaja specifično ženska političnost, ostaja stvar futurističnih napovedi. Dosedanja udeležba žensk v političnem odločanju je bila tako manjšinska, da po njej niso mogoče čisto zanesljive presoje. Pokazalo se je, da ženske v politiki pogosto strežejo moškim, da mnoge privzamejo pravila “moške” politike in se s tem nekako spremenijo v “moške”. Le najpogumnejše vzamejo nase prizadevanje za socialno pravičnost in enakost pa tudi za zares enake možnosti spolov, saj s tem tvegajo težavno življenje osovraženih in preziranih “feministk”. Papež očitno ne upošteva, da ženske niso politično enotna skupina. In vendar je to očitno že po dejstvu, da vse ne volijo istih strank. Zelo bi me veselilo, če se bo izkazalo, da se v napovedovanju pozitivnega deleža žensk v politiki prihodnosti papež ni zmotil, saj bi bila to napoved hudo potrebne humanizacije politike in njenega pri- Takole pravi: “Kar zadeva osebne pravice, obstaja nujna potreba, da se doseže dejanska enakost na vsakem področju: enako plačilo za enako delo, zaščita za zaposlene matere, pravičnost pri poklicnem napredovanju, enakost zakoncev glede družinskih pravic in glede priznavanja vsega, kar je del pravic in dolžnosti državljanov v demokratičnih državah.” Tudi staro katoliško pojmovanje o podrejenosti ženske moškemu je zamenjala izredno poetična in napredna razlaga stvarjenja, po kateri je človeštvo sestavljeno iz dopolnjujoče se ženskosti in moškosti, kjer je ženska v pomoč moškemu, vendar velja tudi obratno. Papež torej izrecno priznava enakost spolov v različnosti, človeškost kot enost dvojega, moškega in ženske. Papeževo pismo je prava diplomatska mojstrovina: nikjer ne polemizira s stališči dokumenta konference, s katerimi se ne strinja. Nikjer ne zapiše, da ne podpira opredelitve o temeljni ENAKOSTI SPOLOV npr., ampak uta m il*i i m _____M bliževanja najbolj bistvenim potrebam vsakdanjega življenja večine ljudi. Še bolj zagatno je bilo za papeža vprašanje, KAKO NAJ ŽENSKE RAVNAJO, DA BI UVELJAVILE SVOJO SPECIFIČNO POLITIČNOST. O tem iz papeževega pisma ne izvemo veliko. Nedvoumno jasen je le v delu, ki se nanaša na odklanjanje ENAKOPRAVNOSTI moških in žensk v sami rimskokatoliški cerkvi. Dejstvo, da ta cerkev odklanja pravico žensk, da bi bile duhovnice, papež opravičuje z “določeno razliko med vlogami” moškega in ženske v Cerkvi in nekakšno “ekonomijo znakov”, po kateri Marija (kot simbol ženskosti) VLADA TAKO, DA SLUŽI, IN SLUŽI TAKO, DA VLADA. Ženski je v rimskokatoliški cerkvi dodeljena “deviškost” srca, vloga Kristusove “neveste” in “matere” vernikov, moškemu pa vloga “pastirja” in “ženina Cerkve”. Obstajata vsaj dve možni branji tega pisma. Pesimistično: Rimskokatoliška cerkev je svojčas ženski ukazovala služenje in samoodrekanje in ji določila mesto v privatnosti družine. Danes se zaveda, da tega predvsem ženske same ne bi več kupile. Zato ženskam priznava nepogrešljivo mesto tudi v javnem življenju in pri političnem odločanju o razvoju, vendar jim zdaj “služenje” in samožrtvovanje pripisuje kot njihovo svobodno sprejemanje specifične, nadvse dragocene ženske vloge. Možno je tudi optimistično branje tega pisma: rimskokatoliška cerkev ni sposobna samo prilagajanja tam, kjer je dokončno ostala v manjšini, ampak je v svoje posodabljanje v krutih časih prevladovanja “imeti” nad “biti” sposobna vdihniti tudi dragocene elemente svoje socialne in duhovne občutljivosti. Šele ravnanje številčne in ugledno sestavljene, pretežno ženske delegacije Svetega sedeža v Pekingu pri konkretnih odločitvah, ki države zavezujejo k ustvarjanju možnosti za dejansko enake možnosti spolov, pa bo pokazalo, katero teh dveh branj je tisto pravo. Sonja Lokar . ismdL. I9fr ,>ihv9fe tv. > 31. avgust 1995 Sindikalna lista ! Prvi del september 1995 SIT 3.500 1.750 1.218 23,00 41.262 1. Dnevnice - cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti) - polovična dnevnica (nad 8 do 12.'uri odsotnosti) - znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem) 2. Kilometrina (od 7. 6. 95 dalje) 3. Ločeno življenje 4. Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec 5. Regres za prehrano Drugi del V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje ap-ril-junij 95 kot osnovno za uveljavljanje pravic iz neposredne skupne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 66.326 SIT 1. Jubilejne nagrade -za 10 let 33.163,00 - za 20 let 49.744,50 -za 30 let 66.326,00 2. Nagrada ob upokojitvi 198.978,00 3. Solidarnostne pomoči 66.326,00 Vir: Zavod RS za statistiko Strokovna služba ZSSS 10.318 KAJ DELAJO ft|imi|jin||, itrnani7ai»iiflh UuimiLnill UiBoHIZoLUdll_____________ Sindikat komunalnega in stanovanjskega gospodarstva Slovenije ZDAJ BO ŠLO ZARES Kot smo napovedali, je bil v juliju izdelan predlog panožne kolektivne pogodbe za dejavnost služb zasebnega varovanja in posredovan partnerju pogajalske Zbornici RS za zasebno varovanje. Ta je predlog že obravnavala in imenovala petčlansko pogajalsko skupino. V sindikatih smo zopet prevzeli pobudo in v prvem tednu septembra sklicali skupno sejo obeh pogajalskih skupin. Na njej bomo sprejeli poslovnik o poteku pogajanj in se dogovorili o nadaljnjem postopku. Za sodelovanje v pogajanjih so že izrazili interes tudi sindikati podjetij za varovanje ljudi in premoženja, včlanjeni Svet kranjskih sindikatov in Neodvisnost KNSS. Ker še niso reprezentativni, jih ne moremo vključiti med podpisnike. Dogovorili pa smo se, da jih bomo vabili na seje naše sindikalne pogajalske skupine in bodo lahko sodelovali pri oblikovanju stališč in usmeritev. Že pred tem lahko posredujejo pisne pripombe in dopolnitve k predlogu KP, da bi jih v besedilo vključili že pred pričetkom pogajanj. Ocenjujemo, da so prav delavci služb zasebnega varovanja delovnopravno v najslabšem položaju, zato nujno potrebujejo svojo kolektivno pogodbo in močnejšo sindikalno organiziranost; sedaj je sindikalno povezanih manj kot polovica vseh zaposlenih. Miloš Mikolič, sekretar Rudarji tekmovali na Madžarskem 26. avgusta je bilo v madžarski Nagykanizsi srečanje belih in črnih rudarjev iz Slovenije in Madžarske, ki je bilo v prvi vrsti namenjeno merjenju moči na športnih terenih, a tudi stikom med predstavniki slovenskih in madžarskih sindikatov. Športniki iz Rudnikov rjavega premoga Slovenije Trbovlje, Nafte Lendave, Premogovnika Velenje, rudnika rjavega premoga Matraalja, rudnika lignita Veszprem in naftnega rudarstva MOL Nagykanizsa so se pomerili v šahu, malem nogometu, ribolovu, streljanju z malo kalibr-skim orožjem, kegljanju in metanju pikada. V tem delu so ob koncu zbrali največ točk gostitelji iz Mola, sledili pa so jim Trboveljčani, Lendavčani, Velenjčani ter preostali dve madžarski moštvi. Predstavniki sindikatov so med srečanjem izrabili priložnost za ohranjanje ali pa prvo navezovanje stikov. Srečanja se je kot slavnostni gost udeležil tudi Antal Sohalkhammer, predsednik Sindikata rudarstva. Z njim so se predstavniki sindikata SPESS pogovarjali o nujnosti izmenjave pomembnih informacij za razvoj energetike v Srednji in Zahodni Evropi, o izmenjavi strokovnih izkušenj in nasploh strokovnega sodelovanj a.. Med pogovori so namreč ugotovili, da so se v obeh državah zgodile velike struk turne spremembe v energetiki, ki močno vplivajo na socialni položaj delavcev. Antal Sohalkhammer je sprejel povabilo Velenjčanov, da jih obišče. Prišel naj bi še letos, drugi udeleženci letošnjega srečanja pa bodo zagotovo prihodnje leto, ko bo organizator tega, sedaj že tradicionalnega srečanja belih in črnih rudarjev, sindikat velenjskega premogovnika. Diana Janežič čAs Vsak teden pregled najpomembnejših dogajanj v politiki, gospodarstvu in sindikatih skozi pisanje slovenskih časnikov na 64 straneh A5 formata Kako pišejo različni časopisi o istih dogodkih? • Informacije, komentarji, intervjuji, polemike, mnenja, predlogi, kritike • Kratko, udarno H Naročilnica Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4 nepreklicno naročam(o) izvod(ov) PUBLIKACIJE ČAS (Mesečna naročnina 2000 SIT) ;• Naročeno pošljite na naslov:. Ulica, poštna štev., kraj:. Ime in priimek podpisnika:. Naročeno dne:. Podpis naročnika PREKLETSTVO STEČAJEV V zasavskih občinah Hrastnik, Trbovlje in Zagorje se plaz stečajev neusmiljeno nadaljuje, zagrenjeno ugotavlja Ciril Urek, sekretar Območne organizacije ZSSS Zasavje, in našteva: V zadnjih štirih letih smo imeli dvanajst stečajev, ki so udarili predvsem po podjetjih gradbene in tekstilne dej a v nos ti, samo v tem tednu pa bomo priča vsaj dvema, če že ne kar trem novim: v Strojegradnji Trbovlje ter v Strojni in elektroin dustriji Zagorje, najbrž pa tudi v Iskri Semicon Trbovlje, kjer sicer teče postopek za prisilno poravnavo, a z minimalnimi upi v uspešen konec. Seznama težav, s katerimi se soočajo najodgovornejši delavci Območne organizacije ZSSS Zasavje, pa s tem še ni konec. Ravno včeraj (24. t. m., op. a.) smo imeli kot zastopniki delav cev v stečajnem postopku prvi razgovor s stečajnim upraviteljem mesne industrije MIT Trbovlje, kjer smo reševali, kar se je še rešiti dalo, nadaljuje Urek. Se večja in usodnejša problematika pa se nam kaže na področju premogovništva. Ko je bil sprejet zakon o zaprtju rudnikov rjavega premoga Zagorje, Senovo in Kanižarica ter preoblikovanju Rudnika Trbovlje-Hrastnik, je bilo več kot 600 delavcev določenih za začasne presežke, med njimi tudi mnogo invalidov. Kljub velikim naporom, ki jih v prizadevan ja za uveljavitev in uresničitev z zakonom sprejetega kadrovsko- social- nega programa vlagajo sindikalisti RRPS, OO in SDE, je pred vrati postopek za določitev trajnih presežkov, kar bo povzročilo nove socialne pretrese in do skrajnosti zaostrilo problematiko nezaposlenih v naših treh dolinah. Mi bomo seveda odločno vztrajali pri aktivnih oblikah razreševanja trajnih presežkov. Na vseh ravneh organiziranosti smo si namreč v sindikatih enotni v zahtevi, naj se pristojni državni organi in organizacije dosledno lotijo uresničit vanj a vseh delov kadrovsko-social-nega programa, še zlasti razreševanja problematike delovnih invalidov z izvajan jem zakona o uvedbi pravice do izjemne pridobitve pokojnine za delavce v premogovništvu. Ker so s to problematiko povezana ugibanja, kakšna neki bo septembrska odločitev v zvezi z izgradn jo nove termoelektrarne v Trbovljah, seveda nismo mogli mimo tega vprašanja. Če po kakšnih višjih interesih odločitev ne bo pozi tivna, to pomeni konec rudarjenja v Zasavju! je prepričan Urek, ki svojo pripoved o črnih točkah aktualnega zasavskega trenutka na koncu izrazi še z enačbo: stres na stres = infarkt! Seveda pa vse najbrž le ni tako črno, preženemo morbidne občutke. Zadovoljstvo se kaže v nekaterih firmah in podjetjih, ki so se ob velikih naporih menedžmenta in sindikata uspela postavi ti ob bok svoji evropski konkurenci, se Urek končno nasmeji. V mislih imam predvsem ZASKRBLJEN Ciril Urek. Steklarno Hrastnik, ETI Elek-troelement Izlake, Sveo Zagorje, Cementarno Trbovlje, Rudis Trbovlje in še nekatere druge firme, ki z velikimi napori uspevajo izpolnjevati tudi dogovorjene kolektivne pogodbe, so v zaključnih fazah last ninjenja in pričenjajo novo obdobje v odnosih s soupravljanjem delavcev. In kako v takih raznolikih razmerah postaviti mesto in vlogo sindikata? Zaradi opisane problematike se je obseg dela v naši območni organizaciji povečal skoraj za polovico. Bolj kot doslej se namreč ukvarjamo z uveljavljanjem pravic iz kolektivnih po godb, razvojem in krepitvijo organiziranosti sindikata, brezplačno pravno po- močjo in varstvom, solidarnostnimi pomočmi, neposrednimi pomočmi članom pri institucijah sistema itd. Tako rekoč sproti pa rešujemo tudi stiske posameznih članov; ne mine f;F7 namreč dan, ko na vrata naše območne organizacije, v kateri smo zaposleni trije in odvetnik po pogodbi, ne bi potrkalo nekaj deset ljudi, pripoveduje Urek in grenko dodaja: Kakšna ironija! Zelo se trudimo, delamo, pomagamo, iščemo rešitve, imamo lasten sistem usposabljanja kadrov, izgradili smo sistem odnosov z lokalnimi skupnostmi, imamo visoko oceno sindikatov podjetij o delu območne organizacije pa vendar vsak dan daljša kolona nezaposlenih. Res kruta usoda našega sindikalnega dela! Čeprav se je po eni strani zavoljo stečajev članstvo, zmanj- j šalo za več kot tretjino, za prav ; toliko pa kajpak tudi finančna : sredstva, pa so po drugi plati ] zahteve članstva in sindikatov j vsak dan večje; terjajo maksi- j malen strokovno-analitičen pri- i stop, ki ga zahteva vprašanje, kako servisirati svete delavcev in iskati odgovore v novih o dno- j sih lastništva. V območni orga-niza ciji se vsak dan srečujemo z novimi in novimi izzivi. Predstavni kom delavcev moramo dajati usodne ocene o predlaganih razvojnih trendih v novih firmah, oblikovati strategijo internih delničarjev, odgovarjati o predstavah o pričakovanem donosu kapitala, kaj in kako svetovati pri rešitvah, ki jih ponujajo statuti novonastalih družb, in predvsem, kako zagotoviti, da bodo predstavniki delavcev enakovredno soodločali v v \r v SODISCEISCE SODNIKA, DELAVCI PA PRAVICO Čeprav dosega gospodarstvo na Koroškem v zadnjem času nekoliko ugodnejše rezultate kakor podjetja v drugih severnoslovenskih regijah (brezposelnost na Koroškem je denimo veliko manjša od republiškega povprečja), tega delavci in sindikalni zaupniki tamkaj žal še ne občutijo, saj jih pestijo podobne težave kot delavce drugod po Sloveniji. Doživljajo nepravilnosti pri ugotavljanju in odpuščanju trajno presežnih delavcev, neredno izplačevanje plač, kršitve delovnopravne zakonodaje druge kršitve delavskih pravic. O tem, kako se z vsemi temi in drugimi problemi delavcev spoprijemajo koroški svobodni sindikati, smo se pogovarjali z Marjanom Earlom, ki je že nekaj časa edini redno zaposleni sindikalni funkcionar in strokovni delavec pri območnem svetu ZSSS za Koroško, ter z vodjo službe pravne pomoči pri tej območni organizaciji Branko Brinar. MEŠANI OBČUTKI Marjan Bari. IGEM kot feniks Trenutno je najtežje delavcem v gradbeništvu. Že pred nekaj meseci je propadlo Kogradovo gradbeno podjetje v Slovenj Gradcu, sedaj pa se je v velikih težavah znašlo tudi Kogradovo podjetje Stavbenik v Prevaljah, ki zaposluje 170 delavcev. Koroški gradbinci, ki se niso znali času primerno organizirati in poslovati, so dolga leta iskali rešitve po sistemu kufre gor, kufre dol. Tako so se razdruževali in zopet združevali toliko časa, da se je gradbeništvo na Koroškem znašlo tako rekoč pred razsulom: v nekaterih podjetjih so že razprodajali osnovna sredstva za poplačilo terjatev, delavci pa celo po več mesecev niso dobivali plač. Skratka, razmere so bile in so še zelo kritične. Od celotnega Kograda, ki je še pred leti dajal kruh preko 1000 delavcem, sedaj - na srečo - uspešno posluje le družba IGEM. Ta je imela konec lanskega leta 62 zaposlenih, letos pa naj bi se število zaposlenih povečalo na 250, pojasnjuje Marjan Bari. Dodaja, da predstavljajo razvojni načrti in perspektive IGEM-a pravi »balzam na odprto rano« koroškega gradbeništva. IGEM, ki je svoj čas najbolj slovel po proizvodnji tako imenovane betonske galanterije, je že prevzel zdrave programe in del zaposlenih iz dveh nekdanjih enot Kogradove gradbene operative (v Mari- boru in v Slovenj Gradcu), prav tako pa naj bi pomagal tudi pri reševanju zdravega jedra Stavbenika iz Prevalj. Na temeljih Stavbenika bo po vsej verjetnosti nastala nova enota gradbene operative IGEM-a, ki bo prevzemala posle od Raven do Črne. Z IGEM-om Koroška tako zopet dobiva gradbeno podjetje, ki bo lahko s svojimi tremi enotami gradbene operative prevzemalo izgradnjo najzahtevnejših objektov na Koroškem in v sosednjih regijah. To je velik korak naprej na poti sanacije koroškega gradbeništva, saj po številnih težavah in razpadu Kograda koroški gradbinci že lep čas sami niso bili sposobni prevzemati niti manj zahtevnih investicijskih poslov v lastni regiji. »Različne reorganizacije in stečaji so v letih krize močno načeli tudi organiziranost sindikatov v gradbeništvu, saj so sindikalni zaupniki marsikje ostali brez dela ali pa so se zaposlili v manjših privatnih firmah, ki so nastale po propadu večjih gradbenih podjetij. Da bi se lahko delavci učinkoviteje borili za svoje pravice, bo treba v gradbeništvu zopet strniti sindikalne vrste,« opozarja Bari, ki opravlja sekretarske posle za domala vse območne odbore dejavnosti na Koroškem, razen za SKEI. Lesarji v negotovosti Tudi lesarje na Koroškem pestijo velike težave. »Večina podjetij lesnopredelo- valne industrije je v lasti re- I publiškega razvojnega sklada, ki doslej zanje ni na- , šel ustreznih razvojnih pro- ‘ gramov,« je kritičen Marjan ; Bari. »Ždi se, da si republi- j ški razvojni sklad svoja po- . djetja bolj prizadeva prodati , oziroma čimprej spremeniti f njihovo lastninsko strukturo , kakor pa najti rešitve za nji- , hovo uspešno poslovanje. Si- , cer pa, kakor koli že, sklad | v teh podjetjih kot lastnik ni ; odigral svoje vloge. Čeprav ‘ je bilo nekaj poskusov, so se j žal vsi po vrsti izjalovili.« , Negotovost delavcev Lesne j v Slovenj Gradcu, Tovarne ( ivernih plošč v Otiškem • Vrhu, Tovarne stavbnega ( pohištva v Radljah ob Dravi, j Tovarne stavbnega pohištva j v Podvelki, Tovarne stavb- , nega pohištva v Prevaljah, ’ Žag v Mislinji, Otiškem ] Vrhu in Mušeniku ter v še ( nekaterih podjetjih še vedno , traja. Že nekaj let ne vedo , natanko, kakšne perspektive j ima njihovo podjetje in kako < trdna je njihova socialna : varnost. Izjema je morda ] samo Tovarna stavbnega po- ] hištva v Pamečah, ki neko- ] liko boljše posluje. Zanimivo pa je, da medtem privatniki f na področju lesnopredelo- v valne industrije (denimo Gašper in Grubelnik) dobro go-spodarijo. Vse ugodnejše re- c zultate dosegajo tudi v tistih P podjetjih, ki so že olastni-, ® njena - zlasti v Imontu iz 0 Dravograda, ki ga je sklad f prodal, in Novi opremi, ki so 1' jo odkupili zaposleni. Zato P se med koroškimi lesarji 2 krepi prepričanje, da so njihove težave posledica poslovanja preko mešane družbe Interles, preko katere teče večina izvoznih poslov skladovih podjetij. »Delavci preprosto ne razumejo, kje s o vzroki za slabe rezultate gospodarjenja v njihovih podjetjih, in to je tudi dejansko težko razumeti,« pravi Bari. 1. Račun bomo plačali v zakonitem roku 2. Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju SliliiElliliiiiiililiElillilEšlsiiilllliilSIIliillilKSiaiillgSiiiilliEiiiiiiSiSIIESlii# Dr. Stipe Šuvar. redni profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu razčlenjuje sedanje dogajanje pri naših južnih sosedih SRBOV NA HRVAŠKEM BO KMALU LE ZA FOLKLORNIOKRAS »Tudmanje sklenil v nekem drugem kontekstu tisto, kar ni uspelo Anteju Paveliču. Hrvaška bo dolgo nosila ta madež, ki seje zgodil, ne glede na to, da bo skušala to skrivati. Prav zato je dolgo časa ne bodo šteli za normalno demokratično državo in v desetletjih, bo Hrvaška namesto »lepe naše Hrvaške« postala »lepa naša tudmanija«, kar bo določen pojem.« »Slovenci slišijo za zahodno Slavonijo, potem mislijo na tisto, kar so Hrvati v maju osvojili, kar je 500 kvadratnih kilometrov, medtem ko zahodna Slavonija v geografskem smislu meri dvagset tisoč kvadratnih kilometrov. In v tej zahodni Slavoniji so bili Srbi do druge svetovne vojne v večini in sojo imenovali mala Vlaška ter je bila nekdanja vojna Krajina. Do leta 1991 je bilo v zahodni Slavoniji 90 tisoč Srbov, zdaj jih je ostalo največ deset tisoč. Večina je zapustila te kraje leta 1991, ko jih je okrog petdeset tisoč šlo proti Banjaluki, Baranji in v Srbijo. Njihove hiše so bile izropane in polovico jih je hrvaška vojska požgala. Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje PALEC GOR Tonetu Peršaku »veleizdajalcu«, ker sije privoščil kritizirati lastni ceh, rekoč, dajemednovimi politiki preveč takih, kisoselotili tega posla v želji po hitrem in dobrem zaslužku; PALEC DOL »kalkulantu« Miranu Goslarju, ker posnema privilegije z vrha oblasti, saj je to storil s podpisom pobude za privilegije delodajalcev, ki so to postali po milosti božji sistemskih sprememb. 33. Mednarodni kmetijsko-živilski seiem v Gorati Radsoni NAŠI KMETJE SO ŽEV EVROPI. KMETIJSKA POIMKA PA ŠE NE 0 PRAVICAH IN SVOBOŠČINAH Imamo bore malo socialno-ekonomskih jamstev. Najhujša je stiska z golo pravico do dela. Pravico do dela že imamo, toda nekdo nam mora delo milostno dodeliti. Vendar bomo ves čas viseli na tenki niti. Naglo se nam niža standard nagširše pojmovanih socialnih pravic in zaščite... Toda na drugi strani lahko, žal seveda goli in bosi, brezposelni in bolehni, sredi ceste na veliko lagnate, da državni predsednik laže, ker je tako rekel njegov tekmec, lahko vpijete, da neki minister blebeta, medtem ko fadotje njegovim podanikom zelo uspešno bežijo ne samo z mesta hudodelstva, marveč tudi iz maric in zaporov. Lahko sami kamdidirate za karkoli. POLITIKA HLAČ I BREZ ŽEPOV I Jk#Jb»aKI4U SlJildb W ..K5SSSSK znamo razlagati, vemo na drugi strani daje tukaj malo slučajnosti JŠS&SSSKSm kdo nroti komu - tako zmešane da preprosto ne bomo vedeli komu dati svoj glas in zaupati. Toda to je druga zgodba, zato raje preidimo k nolitični sne kul a čili mnšne^a 3 na P ouk na volitvah leta 1996 Na Balkanu razčiščujejo svoie stoletne spore na najbolj zverinski način MENDA JE NOSTRADAMUS PREDVIDEL MORIJO V NAŠI SOSEŠČINI V ponedeljek, 28. avgusta, je granata, za katero še ne vedo, kdo jo je »poslal« v središče Sarajeva, ubila 37 in ranila 88 nedolžnih civilistov. Srbski vodje s Pal trdijo, da so to storili Bošnjaki sami, da bi minirali začetek mirovnega procesa. Predsednik bosanske vlade Haris Silajdžic je obsodil Srbe in jim zagrozil s prenehanjem pogajanj. Obtožil je mednarodno skupnost, da spremlja dogajanje v BiH s plašnicami na očeh. Aleksander Mlač, dober poznavalec bosansko-hercegovskih razmer, saj je tam preživel večino svojega življenja, sicer pa slovenskega rodu, opisuje svoje življenje v BiH in ocenjuje sedanje razmere. Skepticizem, ki veje iz njegovih razmišljanj o koncu sedanje morije, obtožuje in kliče k razsodnosti. Te pa na Balkanu že davnaj ni. Če je spoh kdaj bila! B 31. avgust 1995 PANORAMA Od »naidališe vojne« do »najdaljšega sodelovanja« Papež Janez Pavel II. je med nedeljsko avemarijo posebej govoril o vlogi žensk v sodobnem svetu, seveda, kakor jo vidi Vatikan. Tako je dal tudi papež pečat pekinški konferenci Združenih narodov o ženskah. Vatikanska delegacija na tem zasedanju šteje 21 oseb, med pjimi pa je kar 14 žensk, kar nekateri pojmujejo kot »popoln precedens v Cerkvi, ki še vedno jemlje ženskam številne pravice, med katerimi je tudi opravlj anj e božje službe« (Delo, 28. avgusta 1995). Vatikanska delegacija se bo, kot poročajo, zoperstavila vsi-ljevaiiju »skrajnosti« in bo podprla zmerni feminizem, ki vidi žensko in moškega kot voditelja, ne pa kot nasprotnika. Pričakovati je, da bo vatikanska delegacija z nekaterimi svojimi stališči naletela na odpor drugih delegacij, predvsem tudi delegacije ZDA, ki jo bo vodila znana feministka Hillary Clinton, žena ameriškega predsednika Clintona... Ena izmed tem, s katerimi se bo ukvarjala konferenca o ženskah, je tudi vzpostavljanje enakopravnega dialoga med moškimi in ženskami in odpravljanje »najdaljše vojne« med spoloma skozi zgodovino. Ta vojna naj bi se spremenila v »najdaljše sodelovanje«. Ženske po svetu so še danes - kljub mnogim zvenečim deklaracijam - žrtev najrazličnejših oblik neenakopravnosti in podrejenosti. To se kaže tudi v razmerjih plač moških in žensk pri istih poklicih in za isto opravljeno delo, ki so marsikje še vedno izrazito v škodo žensk. Te razlike so zaznavne tudi v Sloveniji, vendar ne tako izrazito kot v drugih državah. Tako je celo komentatorka Slovenca (ki v nedavni slovenski preteklosti nasploh išče samo črne točke) ugotovila, »da je raziskava, opravljena na Zavodu za statistiko Republike Slovenije za leto 1993, pokazala, daje delo slovenskih žensk (če se malo pošalimo) kar nerazumljivo visoko ocenjeno v primerjavi z delom njihovih kolegic v zahodnih državah. Le upamo lahko, da se slovenska tranzicija ne bo končala s prilagoditvijo evropskim normam tudi na tem področju. Splošni podatek, ki zajema vse gospodarske dejavnosti in vse stopnje izobrazbe, kaže, da ženske v Sloveniji zaslužijo 88,1 odstotka moške plače. Glede na stopnjo strokovne usposobljenosti so 'najkrajšo potegnile’ doktorice, torej najbolj izobražene ženske - zaslužijo le 83,3 odstotka povprečnega dohodka moških z doktoratom, zelo približale pa so se ženske moškim v skupini z višjo izobrazbo - 90,4 odstotka. Najvišje ovrednoteno (seveda glede na moško delo v isti skupini) je delo visokokvalificiranih žensk: dosegajo 97,3 odstotka...« Napad na film, ki ga ni Kar nekaj komentatorjev seje zgrozilo zaradi tega, ker je komisija Slovenskih krščanskih demokratov dvignila svoj glas proti novemu slovenskemu filmu Felix, še preden so le-tega začeli snemati in še preden so se lahko v celoti seznanili z njegovim umetniškim sporočilom. Komentator Dnevnika piše, da komisija za kulturo pri Slovenskih krščanskih demokratih v svoji izjavi zajavnost sporoča, »daje nacionalna kinematografija eden naj višjih organov nacionalne duše, saj se v njej izraža tisto, kar mu je najgloblje in kar ga kot takega vzpostavlja«. Komentator pravi, da ga v tej izjavi ne preseneča toliko »sorodnost z leninsko parolo o filmu kot 'za nas najpomembnejšiumetnosti’ kakor pa dejstvo, da se nanaša na film, ki sploh še ni posnet. Nanaša se na scenarij Felix, v katerem naj bi bila Slovenija prikazana kot izključni krivec za spopad z JLA, in zahteva od predsednika Milana Kučana, naj obsodita 'porod slovenski državi’... A četudi scenarija ne bi poznal, bi me skrbel krščanski porog samim sebi, ki ga tvegajo z zanemarjanjem pravice do svobode izražanja«. Komentator Slovenca pod naslovom »Norost na levici« za »pokušino« navaja enega izmed »spornih delov scenarija (ostrostrelec teritorialne obrambe brez povoda strelja in rani majorja JLA ter se pri tem 'noro' smeji, razumevajoči major pa, da bi lahko šel mimo šolski avtobus z otroki ukaže umik tankov), ki seveda o celotni vsebini in sporočilu filma sploh ne pove ničesar.« Metoda diskvalifikacij na osnovi iztrganih citatov ali zlonamerno izbranih delov posameznih filmov pač v vsakem času sodi v arzenal najbolj konservativnih in nedemokratičnih metod obračunavala z ljudmi in idejami. Film naj bi bil (vnaprej) problematičen tudi zato, ker je, kot piše komentator Slovenca, »soscenarist Dušan Jovanovič in spomniti seje treba njegove interpretacije vojne za Slovenijo. Novinarju Newsweekaje izjavil, daje bila ta vojna norost. ..«Komentator se kljub vsemu malo ven- darle zaveda nerodnosti položaja zaradi kritike filma, ki ga še ni. Zato poskuša popravljati (slab) vtis: »Sliši se tako kot pred leti, ko se je vsemogočna partja vmešavala v umetnost, umetniki pa so se branili, sklicujoč se na strogo avtonomijo. Položaj je zdaj drugačen. Umetniki lahko govore o politiki, zato tudi politiki lahko govorijo o umetnosti. Drugo vprašanje je, s kakšno prepričljivostjo to počnejo prvi in drugi... Lider Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle je na petkovi tiskovni konferenci izjavil, da ne pozna scenarija filma Felix. »Če pa drži, da gre za poskus omalovaževanja osamosvojitve, potem se mu zdi več kot neugledno in že nemoralno, da država plača film, ki se norčije iz njene državnosti. Sicer pa Peterle zagovarja umetniško svobodo (saj je tudi sam, kot pravi, deloma iž kulturne sfere prešel v politiko) in ga ne moti, če kdo za svoj denar snema različne filme« (Delo, 26. avgusta 1995). Peterletovo stališčeje torej jasno: umetniki naj bodo svobodni, le denarja za snemanje (zanj) problematičnih filmov (za izdajanje problematičnih knjig in izvajanje problematičnih gledaliških del) jim ni treba dajati. Kaj še ostane od takšne svobode? Peterle bi s takšnimi idejami (tudi) v prejšnjem režimu slabo shajal. Zmedem in neopredeljeni Nekatere slovenske reakcije na hrvaški (vojaški) uspeh v Krajini so zmedene in nenavadne. V slovenski politiki naj velja pamet, je zapisal komentator Dnevnika, ko je skrajno kritično ocenjeval nedavno srečanje slovenskega obrambnega ministra Kacina in hrvaškega obrambnega ministra Šuška. Naši predstavniki naj se s Hrvati ne bi sestajali v Splitu, »ker j e Split predvsem mesto, v katerem je padel Martičev Knin. Z drugimi besedami: to je mesto, ki si gaje slovenska javnost zapomnila po podpisu hrvaško-bosan-skega sporazuma o vojaškem sodelovanju, zato naj vlade ne presenečajo s tem spominom obremenjene strankarske reakcije, ki v Splitu napovedani slovensko-hrvaški sporazum odklanjajo, ker (menda neutemeljeno) menjjo, da bo Slovenijo vpletel v balkansko vojno. Slovenija seje po hrvaški Nevihti znašla v neprijetnem položaju. Njeni funkcionarji so, ne da bi počakali na dejanske posledice te vojaško-policijske operacije, pohiteli in pošiljali v Zagreb brezrezervne čestitke, zdaj pa ne vedo, kako bi napako popravili...« Le zakaj si (kar) naprej izmišljamo in vsiljujemo »probleme«? Nič ni narobe, če je uradna Slovenija čestitala Hrvaški zaradi njene vojaške zmage, prav tako pa to slovenske vlade niti najmanj ne omejuje, da ne bi bila kritična glede morebitnih problematičnih hrvaških potez v zvezi s to akcijo. Zakaj se sprenevedamo? Ali smo res pozabili, da so Hrvati tokrat legitimno udarili proti svojim agresorjem, in to šele potem, ko so propadli številni poskusi pogovorov in dogovorov ter mirne reintegracije z agresijo odvzetih ozemelj . Naša pozicija (oziroma »pamet«) ne more biti molk. Zakaj ne bi smeli jasno povedati, kdo je agresor (in podpirati tistega, ki se bojujejo proti agresiji? Naša pravica in dolžnost je, da povemo, kaj na Balkanu (in v naši neposredni soseščini) je narobe in kaj prav. Ko gre za Hrvate in za vse druge. Brez jasnih stališč bomo sicer izgubljeni tako na Balkanu kot v svetu. Slovenske neopredeljenosti, nezainteresiranosti in neprizadetosti ne bo nihče pojmoval kot njeno načelnost, ampak kvečjemu kot zmedenost, oportunizem in strah. Takšna »nevtralnost« (oziroma »pamet«) pa bi škodila predvsem Sloveniji sami. Peterk kritizira Drnovška. Drmvšek pojasnjuje Lider Slovenske krščanske demokracije Lojze Peterle je v intervjuju za dunajskega Ku-rierja izjavil, da ni zadovoljen s politiko vlade oziroma njenega predsednika dr. Janeza Drnovška glede približevanja Evropi. Kurier je zapisal, da se Peterle ne strinja zlasti z Drnovškovim prepričanjem, da »EU ni edina možnost, saj je dobro nadomestilo tudi Efta ali pogodba z drugimi reformnimi državami«. Iz kabineta slovenskega premiera v sporočilu zajavnost navajajo, da to »ni prvič, da se bivši zunanji minister Peterle oglaša v tujih medijih glede približevanja Slovenje Evropi in s tem otežuje pogajalske pozicije Slovenije. Gospod Peterle je postavil tudi trditev, da predsednik vlade daje prednost drugim možnostim, kot so sporazum z državami članicami Efte in pogodbe z drugimi reformnimi državami, kot nadomestilo za vstop Slovenije v EU. Stališče vlade Republike Slo- venije in njenega predsednika dr. Janeza Drnovškajejasno, in sicer, daje priključitev Slovenje EU prednostna naloga. Vendar smo pri tem naleteli na nerazumljive in neutemeljene zahteve posameznih držav članic EU, predvsem Italije. Od Slovenje se zahteva več, kot j e bilo zahtevano od drugih držav podpisnic asociacijskega sporazuma. Italja povsem neprincipielno povezuje svoje bilateralne zahteve s podpisom sporazuma o pridruženem članstvu in skuša doseči revizijo mednarodno veljavnih pogodb. Slovenska vladaje izrazila pripravljenost sprejeti tako stopnjo liberalizacje zakonodaje, kije primer j i-va z drugimi pridruženimi članicami. Slovenska vladaje sprožila postopek za spremembo Ustave v tistem delu, ki se nanaša na nakup nepremičnin s strani tujcev, ter predložila državnemu zboru zakon, ki ureja ta vprašanja v okviru obstoječe Ustave. Zakon omogoča nakup nepremičnin tujcem v primeru opravjanja ekonomske dejavnosti ali v primeru stalnega prebivališča. Pri tem gre za podobne rešitve, ki jih imajo druge države podpisnice asociacijskega sporazuma, zato meni, da je Slovenja s tem izpolnila vsa pričakovanja EU... vendar pa je nerazumji-vo, da Italija še naprej izkorišča svoj položaj in kot članica zadržuje podpis sporazuma o pridruženem članstvu...« piše v sporočilu kabineta predsednika vlade. Lojze Peterle torej po tujini govori netočnosti o evropskih »prioritetah« slovenskega premiera, s katerim sicer koalicijsko sodeluje pri vladanju. Peterle kritizira »svojo« vlado zaradi upočasrjene »dinamike vključevanja v Evropo«, ne polemizira pa, denimo, s stališči, ki prihajajo iz vrst Janševih socialdemokratov, da smo s »parafiranjem sporazuma o pridruženem članstvu v Evropski unji storili dovoj velik korali v našem približevanju Evropi« in da bi pravzaprav vsako hite rje naše državne interese močno prizadelo. Po teh stališčih imamo za približevanje Evropi časa dovoj in slovenska vlada italijanskemu pritisku nikakor ne sme popustiti... Kai ie počel Kacin v Splitu Delo je ob splitskem srečaiju slovenskega obrambnega ministra Kacina in hrvaškega obrambnega ministra Šuška zapisalo, da se »slovenska javnost po hrvaški operacji Nevihta sprašuje, ali ne bo vojaška superiornost sosede, ki je prišla do izraza med osvo-bajarjem Kninske krajine, tako ali drugače vplivala tudi na odnose med državama, ki sta se že zdavnaj sporazumeli o meji na Sotli in Kolpi, ne pa tudi o tisti v Piranskem zalivu. Hrvaška Stranje namreč že večkrat pokazala dobro mero oholosti, zdaj, kose počuti tako rekoč do zob oborožena, pravcata regionalna vojaška sila, pa utegne biti v dialogu s Slovenijo še boj arogantna in nepopustljiva. Slovenski obrambni minister Jelko Kacin očitno ne misli tako, saj seje le nekaj dni po tem, ko seje Nevihta polegla, napotil počitnikovat k sosedom in tako posredno celo reklamirat hrvaški turizem. Gojko Šušakje namreč novinarjem povedal, da se Kacin že deset dni »sprošča« v Zalivu na otoku Hvaru, kar naj bi bil najboljši dokaz, daje hrvaško morje popolnoma varno. (!?) No, Kacin gre pač lahko letovat, kamor se mu zahoče, tudi v Perzjski zaliv ali k Tamilskim tigrom, nekoliko nerodno pa je, da ga povsod, četudi je v kopalkah ali brez njih - obravnavajo v prvi vrsti kot slovenskega obrambnega ministra. Kacinu j e to, kot ga poznamo, vse prej kot v nadlego, prav nasprotno, tudi med dopustom ne more mirovati in si takole 'mimogrede' ogleda kako pomorsko oporišče ali pa se vsaj dogovori za podpis obrambnega sporazuma. Hrvati ga prav tako poznajo, kot ga mi, in so ga te dni zvabili v splitsko pomorsko bazo Lora, kjer sta si očitno imela s Šuškom marsikaj povedati, saj vsebina pogovorov ni dostopna javnosti. Oba ministra sta prišla z razkošnima spremstvoma: Kacin sije dal iz Ljubljane poklicati svoje najožje sodelavce, kar seveda govori, da ga na Hvaru niso našli ravno 'v kopalkah’, tem več je bilo vse skupaj vnaprej pripravljeno. Če je tako, je moral biti za vse tudi Drnovškov žegen, ker se obrambni ministri držav, od katerih je vsaj ena v vojni, ne srečujejo kar tako, za popestritev počitnic. In če je tako, je slovenska vlada nedvomno naredila napako, da seje neposredno po Nevihti in v dneh, ko seje Hrvaška zaradi 'neljubih stranskih posledic’ te operacije znašla na prvih straneh svetovnega tiska, odločila za srečanje na taki ravni...« Dnevnik piše, da so »ljudje, ki ljubijo poletje tudi zato, ker jim dajo politiki mir oziroma ker jim politična dogajanja ne grenijo življenja. So pa tudi ljudje, ki brez politike niti med počitnicami ne morejo živeti. Med njimi je Jelko Kacin, slovenski obrambni minister. Možje v torek (22. avgusta 1995) kopalke zamenjal za suknjič in kravato ter se s Hva-- ra, kjer je preživljal dopust, podal v Split na delovni sestanek s hrvaškim obrambnim ministrom Gojkom Šuškom. Ob kakšni drugi priložnosti bi moral predsednik vlade tako delovno vnetemu ministru zvišati plačo, to pot pa bi bilo bolje, če bi ministru pred odhodom na dopust zabičal, naj si predstavlja, da je kakor Napoleon na Elbi in naj za božjo voljo nikar ne zapušča Hvara zaradi meddržavnih političnih stikov. Jelko Kacin je namreč tokrat zagrešil hudo netaktno potezo in z njo poskrbel, da je - po slovenskih zagotovilih sodeč - sicer precej običajno, rutinsko ministrsko srečanje v sedanjem hrvaškem vojaško-političnem kontekstu pri sosedih postalo prvovrsten politični dogodek. Minister in premier se bosta o tem najbolje prepričala, če bosta vzela v roke sredine hrvaške časopise. 'Napoved hrvaško-slovenskega vojaškega sodelovanja’ na široko vpije Vje-snik na naslovnici. 'Hrvaško morje je varno’ pa pristavlja Večerili list. Hrvaško zadovoljstvo j e razumljivo: potem, ko je svet zvedel, da seje njihova sicer legitimna ofenziva Nevihta najbolj krvavo znesla nad srbskimi civilisti in njihovo lastnino v Krajini, so se simpatije mednarodne politične srenje do Zagreba močno zmanjšale. Jelko Kacin j e eden od redkih državnikov, ki se mu je zdelo potrebno, da neposredno po Nevihti stisne roko enemu od za njene krvave posledice najodgovornejših hrvaških 'dužnostnikov'. Seveda ima minister za to tudi opravičilo: ker je na dopustu, nima nobenih informacij, če pa bi bil namesto na Hvaru v Ijubljani, bi lahko informacije dobil iz prve roke. Od Am-nesty International, recimo. In Jelko Kacin tudi ni kriv, če so Hrvati iz njega naredili turističnega agenta, ki bo končno napolnil prazne dalmatinske plaže...« Republika piše, daje »napovedani in že sila razvpiti slovensko-hrvaški vojaški sporazum bolj zanimiv zaradi svojega konteksta kot pa sam po sebi. Če je verjeti pojasnilom našega ministrstva za obrambo, daje mišljena benigna forma sodelovalna, že uporabljena v odnosih z drugimi državami, gre po praktičnih razsežnostih te zadeve bolj za vihar v kozarcu vode. Vojaški pakt bi bil tudi sicer daleč od pameti, saj za to ne ena ne druga država nimata nobene realne potrebe... Vendar pa je bolj pomembno to, da Kacinovo obnašanje v' Splitu, kije imelo imanentne zunanjepolitične razsežnosti, kaže na nejasnost in protislovnost ene od ključnih točk slovenske zunanjepolitične strategije - odnosa do ostalih delov nekdanje Jugoslavije. Kot se po eni strani Slovenija že vseskozi otepa od Zahoda ponujene vloge nekakšnega posebnega svetovalca in morda tudi posrednika pri rešitvi balkanske krize, češ da bi ji to še bo jj prilepilo neljubi jugoslovanski pečat, se po drugi strani z nezmernim navdušenjem ob hrvaških zmagah sama postavlja tja, od koder beži. Poleg tega imamo s hrvaško mnogo več nerešenih spornih vprašanj kot pa, denimo s Srbijo (s katero nas 'povezujejo' le še praktično malo pomembna in politično najbrž brezupna ženevska pogajanja o sukcesiji)...« Večer piše, »daje slovenski obrambni minister Jelko Kacin ponovno pokazal, daje zaletav in da njegov običajno previdni šef, predsednik slovenske vlade dr. Janez Drnovšek, nima tiste moči, da bi obrzdal člana iste stranke in vlade. Alije morebiti slovenska vlada presodila, da sta čestitki, ki sta ju na hrvaške kolege naslovila zunanji minister Zoran Thaler in notranji minister Andrej Šter ob uspešno izvedeni vojaški akciji Nevihta, še zmeraj premajhna pozornost do sosede in je to moral kot tretji storiti še član vlade in obrambni minister Jelko Kacin? Ali pa je bila morebiti njegova poteza storjena na lastno pest, s tem, da jo je uspešno nadgradil, kot se to spodobi za nekdanjega ministra za informirali] e, da si zagotovi fotografijo na prvih straneh domačih in tujih časnikov?... Jelko Kacin se s preveliko lahkoto loteva zanj pre-težavnih in prezapletenih zadev, ki jih ne razume dovolj, vrh tega pa je še tako aroganten, da se mu zdi podcenjnjoče, da bi se o njih poskušal poučiti od drugih. Tako običajno ravna samo človek, ki vidi samo sebe, vse, ki so v njegovi bližini, pa podcenjuje ah pa v njih vidi sovražnike, ki ga želijo spodnesti z njegovega stolčka. Kaj se bo zgodilo zaradi takšnih dvoumnih potez v jeseni, bomo kmalu izvedeli. Bržčas ne gre zavreči napovedi, da se bosta morala posloviti tako načelnik generalštaba kot obrambni minister, da ne bo ob ves ugled njegov šef dr. Janez Drnovšek... Ob vsem tem vlada molči. Premier dr. Drnovšek je baje pisal pismo obrambnemu ministru, v katerem ugotavlja, »da srečanje ni bilo izbrano primerno času in kraju. Rutinski sporazum z obrambnim ministrstvom Hrvaške naj bi imel drugačen pomen glede na dejstvo, daje sosednja država še vedno v vojni. Slovenija si prizadeva za dobre sosedske odnose, vendar se nikakor ne želi povezovati s krizo v bivši Jugoslaviji in s tega vidika poteza obrambnega ministra nima pomena rutinskega srečanja, saj ima poleg obrambnih in notranjepolitičnih tudi zunanjepolitične razsežnosti. Sodeč po vsebini pisma, naj bi bilo srečanje boj solistična poteza obrambnega ministra Jelka Kacina, čeprav naj bi do sestanka prišlo na pobudo hrvaške strani, predvsem kot rutinsko srečanje.« (Delo, 30. avgusta 1995.) Pripravil: J. K. Dr. Stipe Šuvar, redni profesor m Filozo fski fakulteti v Zagrebu razčlenjuje sedanje dogajanje pri naših južnih sosedih SRBOV NA HRVAŠKEM BO KMALU LE ZA FOLKLORNI OKRAS Kako je s Srbi na Hrvaškem po zadnjem množičnem odhodu iz. Krajine po vojaški akciji Nevihta * Se bodo vrnili? *.le proces izseljevanja sklenjen ali pa se bo še nadaljeval? • Kakšen je pogled rednega profesorja na filozofski fakulteti Univene v Zagrebu dr. Stipeta Suvarja. kjer m odseku za filozofijo predava tudi o demografiji? Koliko Srbov je še sploh ostalo na Hrvaškem po zadnjem množičnem odhodu teh ljudi iz Krajine po vojaški akciji Nevihta hrvaške vojske? Mnogi ljudje v sosednji državi pa tudi drugje pravijo, naj kar gredo, od koder so prišli, vendar zadeve najbrž niso tako preproste, saj so Srbi na tem prostoru živeli tristo do štiristo let, pravoslavni samostan Krka pa je star celo sedemsto let. O teh aktualnih vprašanjih, kot je denimo etnično čiščenje, smo se pogovarjali z rednim profesorjem na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu dr. Stipetom Šuvarjem, kjer na odseku za filozofijo predava o ruralni urbani sociologiji, demografiji in sociologiji izobraževanja. Vrh tega pa je lastnik in odgovorni urednik mesečnika Hrvatska levica, ki izhaja že poldrugo leto. Izdajanje časnika financira s tajnimi prostovoljnimi prispevki in z njegovo prodajo, medtem ko se oglaševalci v njem, ne upajo objavljati oglasov. Pravi, da gre za zunajstrankarski časnik, sam ni v nobeni stranki, sicer pa pripravlja življenjsko delo Historia tragicomika (1989-98) v treh knjigah in osmih delih. Delo naj bi izšlo sredi prihodnjega leta, če bo zbral dovolj predplačnikov. iz leta 1991, kije pomenil temelj za ustavni zakon na Hrvaškem, seje priznalo, da morajo imeti Srbi posebne pravice povsod tam, kjer so v večini. Na tej osnovije ustavni zakon proglasil okraja Knin in Glino v okviru hrvaških županij. Ta ustavni zakon zdaj velja, Tudman pa gaje sprejel pod pritiskom Evrope. Srbi pa bi imeli dva avtonomna okraja. V njiju bi bilo nekdanjih enajst občin (zdaj so se občine razdrobile), v katerih so Srbi predstavljali večino po popisu iz leta 1991. Njimje bila priznana avtonomija samo tam, kjer so predstavljali več kot polovico vsega prebivalstva občine. Te občine pa so bile: Dolnji Lapac, Gračac in Korenica v Liki, Vojnič in Vrginmost na Kordunu, Dvor, Glina in Kostajnica na Baniji, Benkovac, Knin in Obrovac v severni Dalmaciji. V teh enajstih občinahje bilo po popisu iz leta 1991 141.831 Srbov in 45.327 Hrvatov ter približno toliko kot Hrvatov ali morda celo manj Jugoslovanov. Kar zadeva odnos Srbov in Hrvatov v teh enajstih občinahje bilo razmerje 1 proti 3 v korist Srbov. Po zadnjem popisu je bilo več kot 20 odstotkov Srbov od skupnega števila prebivalstva še v dodatnih enajstih občinah: Daruvar, Grubišino polje, Gospič, Karlovac, Slunj, Beli Manastir, Orahovica, Vukovar, Ogulin, Novska in Drniš. “Tudman je sklenil v nekem drugem kontekstu tisto, kar ni uspelo Anteju Paveliču. Hrvaška bo dolgo nosila ta madež, Jhd se je zgodil, ne glede na to, da bo skušala to skrivati. Prav zato je dolgo časa ne bodo šteli za normalno demokratično državo in tega tudi dolgo ne bo uspela doseči. V naslednjih letih, morda celo v desetletjih, bo Hrvaška namesto *lepe naše Hrvaške”postala “lepa naša tudmanija”, kar bo določen pojem. ” ___ Panorama.-Kaj kaže popis prebivalstva na Hrvaškem leta 1991, tako da bi bilo moč bo(je razumeti sedanja demografska dogajala? Šuvar: Podatki iz popisa leta 1991 so obdelani in Hrvaška je objavila publikacijo o strukturi prebivalstva v vseh naseljih, vendar zame ti podatki niso dovolj zanesljivi. Zakaj? Zato ker je bil ta popis opravljen že v ozračju krize: popisovalo seje od 31. marca do 15. aprila, 22. aprila pa so bile volitve in je že bila evforija, daje Franjo Tudman zmagovalec. Trdim, da seje že tedaj veliko število Srbov zaradi previdnosti izreklo za Hrvate, medtem ko se je število Jugoslovanov v primerjavi s popisom leta 1981 zmanjšalo za štirikrat. Dojeli so, od kod piha veter, in niso hoteli reči, da so Jugoslovani, temveč so se opredeljevali, če so bili iz mešanih zakonov, za korjunkturnega starša. To pomeni, da če je eden od staršev Hrvat, so se odločili za to nacionalnost. Del Jugoslovanov se je morda iz kljubovalnosti vpisal za Srbe. Panoramami bolj verjamete v podatke iz popisa leta 1981? Suvar: Po popisu prebivalstva iz leta 1981 sta bila na Hrvaškem 531.502 Srba in so tedaj pomenili 11,5 odstotka vsega prebivalstva na Hrvaškem. Za Jugoslovane seje na Hrvaškem leta 1981 izreklo 379.057 ljudi ali 8,2 odstotka tedarjega hrvaškega prebivalstva. Če upoštevamo oba odstotka (Srbi in Jugoslovani) in ljudi, ki se niso nacionalno opredelili, je bilo leta 1981 20 odstotkov prebivalstva, ki niso bili Hrvati in niso bili pripadniki nacionalnih manjšin. Srbi takrat niso bili nacionalna manjšina. Hrvati so po popisu iz leta 1981 predstavljali 75,1 odstotka prebivalstva. Vseh drugih, poleg Hrvatov, Srbov in Jugoslovanov, pa je bilo 4,5 do 5 odstotkov. Panorama: Najbrž imate podatke o številu Srbov v posameznih hrvaških občinah? Šuvar: Na Hrvaškemje bilo tedaj 116 občin: v 22 občinah so Srbi pomenili več kot 20 odstotkov prebivalstva. Če k temu prištejemo še Jugoslovane, za katere je težko reči, da so bili samo srbskega izvora, ker so se za to najpogosteje odločili ljudje iz mešanih zakonov, potem so bili v 10 do 15 odstotkov občin v večini Srbi in Jugoslovani. Tudi po popisu Panorama.-Kakšnaje bila njihova zastopanost v večjih hrvaških mestih? Šuvar: V štirinajstih največjih hrvaških mestih (Karlovac, Osijek, Slavonski Brod, Vinkovci, Vukovar, Puij, Reka, Sisak, Dubrovnik, Split, Šibenik, Zadar, Zagreb in Varaždin) je živelo po popisu iz leta 1981 202.787 Srbov in 228.015 Jugoslovanov ali več kot tretjino vsega prebivalstva v teh mestih. Takrat je bilo v Vukovarju od vsega prebivalstva 30 odstotkov Srbov, 23 odstotkov v Karlovcu, 18 v Sisku, domala prav toliko v Osijeku, 13 v Vinkovcih, 9 odstotkov v Zadru, 8 v Reki, domala 7 odstotkov v Pulju, 8,8 odstotka v Šibeniku, 6 odstotkov v Dubrovniku, prav toliko v Slavonskem Brodu, 4,86 odstotka v Zagrebu, 4 v Splitu in najmanj v Varaždinu, kjer so Srbi tvorili 1,26 odstotka vsega prebivalstva. Vendar je treba gledati tako Srbe kot Jugoslovane. Ne zato, ker bi bili vsi Jugoslovani prej Srbi, temveč zato, ker so bili Jugoslovani pod večjih pritiskom kot Srbi. Na Hrvaškemje bilo v preteklih štirih, petih letih težje reči, da si Jugoslovan; bolj so opleli tisti, ki so rekli, da so niku, kjer so se Muslimani izrekali za Hrvate, kar jim danes pride prav, 13 v Splitu in Zagrebu, za katerega je ta odstotek pomenil domala sto tisoč prebivalcev, okrog 16 odstotkov v Šibeniku, Zadru. Panorama.-Jugoslovani so takorekoč poniknili. Zakaj? Suvar: V dogajanjih od leta 1990 pa so zadeve takšne: od 230 tisoč Jugoslovanov jih je bilo ob popisu leta 1991 okrog 94 tisoč. Od okrog dvesto tisoč Srbov v velikih mestih Hrvaške jih je najmarj polovica odšla in jih ni več kot sto tisoč. Dogajanja od leta 1990 naprej so pripeljala do tega, da se je število Srbov v velikih mestih prepolovilo. Od tistih, ki so se izrekli za Jugoslovane, pa se je domala vsak četrti ob popisu leta 1991 še izrekel za Jugoslovana, drugi pa so tako rekoč izginili; ostali so samo tisti z najbolj debelo kožo in tisti, ki so bili najbolj pogumni. Rekli so, da so Jugoslovani, vendar so jim odgovorili, da kaj takega ne obstaja več. Najbolj uporni so potem predlagali, naj zapišejo, da so Papuan-ci, Kanadčani itd., kar je bil nekakšen protest. Pauorama.-Koliko je po zadnjem odhodu še Srbov na Hrvaškem? Šuvar: Če izvzamemo velika mesta, kjer je lahko največ do sto tisoč Srbov, jih je ostalo do deset tisoč v celotni zahodni Slavoniji. Če Slovenci slišijo za zahodno Slavonijo, po- “Ce Slovenci slišijo za zahodno Slavonijo, potem mislijo na tisto, kar so Hrvati v maju osvojili, kar je 800kvadratnih kilometrov, medtem ko zahodna Slavonija v geografskem smislu meri dvajset tisoč kvadratnih kilometrov. In v tej zahodni Slavoniji so bili Srbi do druge svetovne vojne v večini in sojo imenovali mala Vlaška ter je bila nekdanja vojna Krajina. Do leta 1991 je bilo v zahodni Slavoniji 90 tisoč Srbov, zdaj jih je ostalo največ deset tisoč. Večina je zapustila te kraje leta 1991, ko jih je okrog petdeset tisoč šlo proti Banjaluki, Baranji in v Srbijo. Njihove hiše so bile izropane in polovico jih je hrvaška vojska požgala.” Jugoslovani, kot pa Srbi. Mržnja do Jugoslovanov je bila večja, in naravno je bilo, da so se množično izrekali za drugo narodnost zaradi strahu, konformizma ali prilagajala. Če vzamemo skupaj Jugoslovane in Srbe, jih je bilo v Karlovcu več kot 35 odstotkov prebivalstva, prav toliko v Osijeku, Sisku, v Vukovarju več kot 52 odstotkov, v Pulju 24, prav toliko na Reki, okrog 15 odstotkov v Dubrov- tem mislijo na tisto, kar so Hrvati v maju osvojili, kar je 500 kvadratnih kilometrov, medtem ko zahodna Slavonija v geografskem smislu meri dvajset tisoč kvadratnih kilometrov. In v tej zahodni Slavoniji so bili Srbi do druge svetovne vojne v večini in sojo imenovali mala Vlaška ter je bila nekdanja vojna Krajina. Do leta 1991 je bilo v zahodni Slavoniji 90 tisoč Srbov, zdaj jih je ostalo največ deset tisoč. Večina je zapustila te kraje leta 1991, ko jih je okrog petdeset tisoč šlo proti Banjaluki, Barapjiin v Srbijo. Njihove hiše so bile izropane in polovico jih je hrvaška vojska požgala. Vojaška operacija Blisk pa je povzročila odhod novih 13 do 14 tisoč Srbov; Potemjihje ostalo tisoč do 1500 na ozemlju, kije bilo osvojeno maja letos, drugi pa so v občinah Pakrac, Daruvar, Grubišno polje, Garešnica, Vi-rovitica itd. Nedotaknjeni so ostali Srbi v Gorskem kotaiju, ki niso šli v konfrontacijo 1991; gre za nekdanjo občino Vrbovško, večji del nekdanje občine Ogulin, nekaj je Srbov v občini Delnici itd. Gre za 7 do 8 tisoč Srbov, ki so ostali zunaj vojne. Panorama: In koliko jih je ostalo v Krajini? Suvar: Hrvaški nacionalizem je želel v tem stoletju uničiti Srbe na Hrvaškem. Zdaj so pred uresničitvijo tega cilja. Menim, da ni primera v Evropi, da je kakemu nacionalizmu tako uspelo etnično čiščenje, kot je Hrvaškemu. Tudman je sklenil v nekem drugem kontekstu tisto, kar ni uspelo Anteju Paveliču. Hrvaška bo dolgo nosila ta madež, ki seje zgodil, ne glede na to, da bo skušala to skrivati. Prav zato je dolgo časa ne bodo šteli za normalno demokratično državo in tega tudi dolgo ne bo uspela doseči. V naslednjih letih, morda celo v desetletjih, bo Hrvaška namesto “lepe naše Hrvaške” postala “lepa naša tudmanjja”, kar bo določen pojem. Pustimo Srbe, koliko so krivi, kaj so delali itd., zdaj govorim o Hrvaški, o Srbiji bomo še govorili. K temu, da je hrvaški nacionalizem uspel Hrvaško očistiti Srbov, moram povedati še, da so zdaj pri tem čiščenju pri koncu. Srbov je zdaj na Hrvaškem največ 130 tisoč, prej pa jih je bilo okrog 700 tisoč, če upoštevamo tudi tiste, ki so se izrekli za “Ni bila težnja, ampak je ta vojna nadaljevanje druge svetovne vojne. Nacionalistična gibanja so se spopadla, v drugi svetovni vojni so bili vsi na prizorišču. NOB seje borila proti 17 različnim vojskam, kjer je bila večina domačih vojsk nacionalističnih gibanj. ”___________ Jugoslovane. Panorama:tn kje so zdaj tl Srbi, ki so še ostali na Hrvaškem? Šuvar: V ruralnih ali podeželskih območjih so ostali izključno stari ljudje brez reprodukcije, v mestih pa se bodo že pri naslednjem popisu prebivalstva množično skrili za hrvaško nacionalnost. Srbi bodo ostali stari, kajti druga in tretja generacija vnukov že množično skriva svoj izvor. Kot profesor na fakulteti vidim, kako so študentje uporabljali vse metode, da so zabrisali sledi svojega srbskega izvora in si prizadevali za hrvaškega. Če so srbskega izvora, potem ni najbolj pametno dati indeksa v uporabo na fakulteti. Na takšne ljudi gledajo drugače, ko gredo k izpitom, iščejo delo in vse drugo. V mestih se bodo Srbi množično asimilirali ali stapljali, na vaseh pa bodo izumrli. Panorama: Kdo je na vrsti za Srbi? Šuvar: Ni več nobenega. Po odhodu Srbov bo ostala Hrvaška, ki bo po čistosti prebivalstva presegla celo Slovenijo, čeprav ima Slovenija povsem drugačne zgodovinske razmere. Slovenija ni imela na svojem ozemlju drugega kompaktnega naroda, kot je na Hrvaškem, kije imela Srbe na svojem ozem- Nadaljevanje na naslednji strani Smeri preseljevanja prebivalcev na področju Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Srbije Kupres SARME X 1 Nadaljevanje s prejšnje strani lju stoletja. Pravoslavni samostan Krka je star 700 let. Hrvaški narod je danes zaslepljen in ne pozna dejstev, zato pravi, kaj delajo tukaj Srbi, naj gredo v Srbijo. Pozabljajo pa, da so tukajšnji Srbi na tem prostoru naj- slavija razpadla in jim je bivša armada pustila orožje. Panorama: Obstaja sploh humana in prostovoljna preselitev prebivalstva, o čemer sta se pogovarjala Dobriča Čosičin dr. Franjo Tudman ter v Ženevi leta 1993 sklenila tudi sporazum? “Na tem temeljuje dobilo poslanski mandat v zdajšnjem parlamentu 13Srbov, od katerih nobeden do tega položaja ni prišel na volitvah. Srbska nacionalna stranka pa je dobila tri mandate, čeprav ni dosegla vstopnega praga. Ne vem, kako bo Tudman na naslednjih volitvah našel trinajst Srbov. Zdaj so ostali samo trije vzorni Srbi: Srečko Bijelič, Mirko Tankosičin Petar Pasic.” najmanj deset tisoč urbanih Srbov prodalo stanovanja in premoženje ter se odselilo. Ne govorijo sicer, da gredo v Srbijo, ampak rečejo, da gredo v Bratislavo, Prago, dejansko pa gredo v Novi Sad ali kam drugam, kjer so stanovanja cenajša. Z razliko med dražjim stanovanjem na Hrvaškem in ceneje kupljenim v Srbiji potem živijo, dokler ne najdejo česa drugega za preživetje. Panorama: Kaj bodo pomenili zdaj za hrvaško državo? Šuvar: Srbi bodo na Hrvaškem nepomembni folklorni okras. Ne vem, kaj bo z njihovimi samqstani, cerkvami, kulturnimi spomeniki, vasmi, kjer so živeli v večini, kdaj se bodo tam naselili Hrvati. Panorama: Alije na pragu novega stoletja sploh mogoče takšno preseljevanje in etnično čiščenje? Šuvar: To je mogoče. Evropa in svet zdaj ne vidita, da so etnična čiščenja tudi v Evropi tradicija. Veliko etnično čiščenje je bilo v letih 1922-23 v vojni med Grčijo in Turčijo, ko seje iz Turčije v Grčijo preselilo 1,3 milijona Grkov, iz Grčije v Turčijo pa 400 tisoč Turkov. Veliko etnično čiščepje je prinesla druga svetovna vojna, ko seje moralo 10 milijonov Nemcev izseliti iz vzhodnoevropskih držav v Zahodno Nemčijo. V določenem smislujebilo etnično čiščenje tudi v bivši Jugoslaviji po II. svetovni vojni kot posledica zmage NOB, ko seje izselilo iz Jugoslavije dva milijona Nemcev, nekaj sto tisoč Italijanov, in potem je prišlo do dogovorjene preselitve Turkov v petdesetih letih iz Makedonije in Kosova, ko je odšlo 270 tisoč Turkov. Pri popisu prebivalstva v Makedoniji leta 1948je bilo Turkov 13 odstotkov vsega prebivalstva, Albancev 11 odstotkov. Zdaj je Turkov dva do tri odstotke, Albancev pa je zdaj v Makedoniji najmanj 22 odstotkov. Velika etnična čiščenja so tudi v razpadli Sovjetski zvezi, ko seje 23 milijonov Rusov znašlo zunaj Rusije. Etnično čiščenje ni samo tukajšnja posebnost. Največje in najbolj množično etnično čiščepje v 20. stoletju je pomenila vojna med Indijo in Pakistanom, ko je moralo 20 milijonov ljudi spremeniti mesto bivanja. Panorama: Je bila preselitev prebivalstva glavna težnja vojskovanja ? Suvar: Ni bila težnja, ampak je ta vojna nadaljevanje druge svetovne vojne. Nacionalistična gibanja so se spopadla, v drugi svetovni vojni so bili vsi na prizorišču. NOB seje borila proti 17 različnim vojskam, kjer je bila večina domačih vojsk nacionalističnih gibanj. Borko de Corti Smeri srbskih prebegov Hrvaški povratniki Smeri ' Hilli muslimanskih 1 prebegov Smeri hrvaških prebegov manj tristo do štiristo let, najstarejši pa celo sedemsto let. Ti Srbi so skupaj s Hrvati na tem predzidju krščanstva kot udarna krajinska pest avstrijskega cesarstva in zahoda skupaj vodili vse bitke, ban Jelačič pa je krenil proti Madžarom s kraj iško vojsko, v ka-terijebilo prav toliko Hrvatov kot Srbov. Kajti ban Jelačič je bil kraj iški oficir, poveljnik kninskega regimenta, tako kot je bil poveljnik glin-skega regimenta Josip Runjanin, Srb, ki je skomponiral hrvaško himno Lepa naša. Panorama: Na začetku tega stoletja je bilo mnogo več Srbov, kot jih bo na koncu na tem prostoru, kajne? Šuvar: Pri popisu prebivalstva v času stare Avstro-Ogrske - v tedanji kraljevini Hr-vatski in Slavoniji, ki sta bili ena banovina v sestavu Madžarske - je bilo od vsega prebivalstva 25,6 odstotka Srbov. Meje tedanje Hrvaške, ki se je imenovala kraljevina Hr-vatska in Slavonija, so segale do Zemuna, vključen je bil vzhodni Srem, ki zdaj pripada Srbiji, kjer je bilo več Srbov kot Hrvatov. V državi, kije imela prav tako svoj sabor in se je imenovala Dalmacija ter je bila tretja članica hrvaške kraljevine, pripadala pa je avstrijskemu delu cesarstva in segala od Paga in Raba na severu do Boke Kotorske na jugu, paje bilo tedaj 17 odstotkov Srbov. Če bi vzeli povprečje in odmislili vzhodni Srem ter odpisali Boko, je bilo Srbov leta 1910 na današnjem območju Hrvaške najmanj 20 odstotkov. To je na začetku zdajšnjega stoletja. 0 njegovem koncu pa jih bo odstotek do dva. Tako je hrvaški nacionalizem opravil svojo nalogo in Hrvaško napravil etnično čisto in homogeno državo, kije počistila drugi narod, ki je živel na tem prostoru in bil številčno močan. Panorama:To bo najbrž imelo politične posledice, saj ne gre več za isto državo? Šuvar: Hrvaška zdaj, ko so Srbi odšli, ne bo uresničevala ustavnega zakona o avtonomnih okrajih Knin in Glina, in to bo tudi izgovor, da bodo zdaj ta zakon ukinili, četudi bo Evropa godrnjala. Na izpraznjena območja se bodo vrnili Hrvati, ki so bili prej v manj šini. Vendar so v demografskem pogledu premalo močni, da bi vse to izpopolnili. Gre za najmanj razvito območje Hrvaške, ki še dolgo časa ne bo dovolj atraktivno za naselitev. Hrvaška bo morala vložiti ogromno denarja, da bo ta območja preobrazila in nato posegla za Hrvati iz Bosne in Hercegovine ter jih naselila v Krajini. Na Hrvaškem j e okrog 6.500 naselij in v okrog tisoč naseljih so bili Srbi v večini. Zdaj jih bo ostalo le okrog 10 do 15, kjer bodo Srbi v večini. Kdo se bo naselil v teh naseljih? Vsi tisti, ki so pobegnili v Srbijo, se ne bodo vračali, kvečjemu se bodo vrnili starejši ljudje, ki bodo prišli umret v svoj kraj. Panorama .-Zakaj je sploh prišlo do etničnega čiščenja tako Hrvatov, Muslimanov kot Srbov? Šuvar: To j e bila logika vojne, vsi so hoteli zaokrožiti svoje nacionalne države. Srbi so dejali, če ne želite Jugoslavije, kot jo želimo mi, potem bomo mi, ki smo najmočnejši, oblikovali srbsko državo, vi pa kakor hočete, kot je bila pač ideja velike Srbije. Hrvati imajo prav tako idejo velike Hrvaške, vendar med Srbijo in Hrvaško ni bilo direktne vojne. Vprašapje je, ali bo do takšne direktne vojne prišlo, če si bosta etnično razdelili območja. Hrvaška in Srbija se nikoli v zgodovini nista direktno vojskovali kot državi, ker Hrvaška po sredpjeveškem kralj est"u ni obstajala kot država, Srbija paje postala po današnjem besednjaku mednarodno priznana država šele na berlinskem kongresu leta 1978, ko je bila ustvarjena nova srbska država. Panorama:S kom seje vojskovala Hrvaška v Krajini? Je bila Hrvaška okupirana? Šuvar: Kako bi bila okupirana? Mednarodna diplomacija je uporabljala pravilne termine ali izraze, ko so govorili o lokalnih upornih Srbih. Drugo je, da so se uprli s pomočjo srbskega etnosa v celoti, ko je 1991 Jugo- Šuvar: V vojnih razmerah v razmerah množičnega ubijanja, rušenja, požiganja in kraj ne more biti humane preselitve. Devetdeset odstotkov preseljenih ljudi je bilo povsem nedolžnih. Gre samo za preselitev, da si rešiš glavo, ker ne moreš več živeti v starem okolju. Zgodilo se bo, da Hrvatov ne bo vzhodno od Une, Drine, Donave in južno od Save. Razplet v BIH bo pripeljal do tega, da bodo tamkajšnji Hrvati postali neznatna nacionalna manjšina. Vsi ti boji v BiH so privedli do tega, daje morala polovica Hrvatov zapustiti svoje domove, in večina se ne bo več vrnila. Panorama:Bo Hrvaška popisala sedanjo sestavo prebivalstva? Šuvar: Hrvaška se bo zdaj izmikala popisu prebivalstva, da se v mednarodnem pogledu ne bi ugotovilo, da seje število Srbov na Hrvaškem zmanjšalo z 12 odstotkov na samo dva. Prav tako se bo znašla v škripcih, ko bi morala uresničiti ustavni zakon in dati Srbom ustrezno število poslanskih mest v parlamentu, kot naj bi pripadalo tisti nacionalni manjšini, ki šteje najmanj šest odstotkov skupnega prebivalstva. Na tem te-meyuje dobilo poslanski mandat v zdajšnjem parlamentu 13 Srbov, od katerih nobeden do tega položaja ni prišel na volitvah. Srbska nacionalna stranka pa je dobila tri mandate, čeprav ni dosegla vstopnega praga. Ne vem, kako bo Tudman na naslednjih volitvah našel trinajst Srbov. Zdaj so ostali samo trije vzorni Srbi: Srečko Bijelič, Mirko Tankosic in Petar Pašid. Panorama: Je proces preseljevanja sklenjen? Šuvar: Ne ne. Srbi bodo še naprej prostovoljno odhajali, kajti ta proces je v zadnjih dveh, treh letih zelo intenziven. Srbi prodajajo stanovanja in na tih način odhajajo v svet ali proti Srbiji. V zadnjih dveh letih je 30 TISOČ SLOVENCEV ZUNAJ SLOVENIJE Bo Slovenija za opravljanje del, kijih kdaj ne bodo hoteli več opravljati slovenski delavci, pritegnila delavce iz Ukrajine, Slovaške? “Nacionalno najbolj homogena rpeublika bivše Jugoslai-vjeje Slovenja. Slovenci so vrjej sestavljali 90 odstotkov prebovalstva. Vseh drugih je bilo deset odstotkov. Slovenci so bili zaskrbljeni, ker seje odstotek teh drugih v povojnem obdobju po JU. svetovni vojni povečeval. To je bila posledica doseljevanja južnjakov ah bratov z juga, ki so prihajali v Slovenijo in iskali delo. Vse boj so prevzemali tako imenovana umazana dela, ki jih Slovenci niso hoteh a več opravljati za to plačo,” pravi dr. Stipe Šuvar. “Slovenija je imela visoko stopijo zaposlenosti. In vdoločenem trenutku, tako šemi vsej zdi, je imela v Evropi, če bi Slovenjo takrat gledali kot samostojno državo, odstotkovno in ne samo številčno najnižjo stopijo nezaposlenosti. Leta 1989je imela samo 13 tisoč registriranih nezaposlenih. Z osamosvqjitvjo Slovenje je možnost, da bi se visok odstotek Slovencev zmanjševal, definitivno izginila. Bratje z juga, ki so bih vSlo-vneji, so se izsellh ali pa se zdaj v večjem delu asimilirajo. V drug, tretji generacji bodo vsi ti dobri Slovenci, ki bodo dobro govorih slovenski jezik in skrivali svoj izvor po očetovi ali dedovi strani. Hrvati se bodo najbolj upirali asimilaciji V Slovenji je zdaj, vsaj po hrvaških virih, okrog 50 tisoč Hrvatov. Vendar njihova statistika ni dovoj zanesljiva. Po tem, kar vem, mislim, da jih je v Slovenji manj. So razpršeni in niso avtohtoni, so rezultat skupnega živjeija v istih državah, tako vAvstro-Ogrski kot v prvi in drug Jugoslavji. Srbov, ki se tudi tako izrekajo, je ostalo v Slovenji največ 30 tisoč, Muslimanov morda 10 tisoč. Or e za razpršene skupine, ki se bodo pospešeno asimilirale. Hrvati se bodo asimila-cji najboj upirali, vendr bodo obstajali samo v folklornem smislu in bodo imeh samo folklorna društva. Ohraijali naj bi svojo kulturo, vendar ni kdo ve kako velike razlike med slovensko in hrvaško kulturo. Slovenja ima samo dve avtohtoni nacionalni manjšini: italijansko in madžarsko. Italjanska seje omejila na tri do štiri tisoč judi. Zdaj je sicer težnja, da se število pripadnikov italjanske narodnosti v Slovenji in na Hrvaškem poveča. Ijucje, ki so se prej drugače izrekali in so povezani z italijanskim izvorom, gredo zdaj radi med Italijane. Druga nacionalna manjšina, Madžari, so v glavnem v Prekmurju in tako kot na Hrvaškem postopoma izginjajo. Njihovo število se zmanjšuje in se tiho asimilirajo. Dolgoročno madžarska narodnostna skupnostne bo več obstajala, italjanska pa bo, ker gre za velik sosednji narod, ki bo zmeraj kaj šaril v zvezi s Slovenskim primorjem, ker je bilo tam zmeraj dovoj italjanov. Slovenci v okolici Negotina Kar zadeva demografska gbanja v Slovenji, je treba reči še to, da so Slovenci v monarhistični Jugoslavji med obema svetovnima vojnama šh mnogo boj v diasporo raztreseni med drugimi narodi po tedanji Jugoslavji kot pa po Jugoslavji po H. svetovni vojni. Slovenci so po I. svetovni vojni kot kvalificirani delavci, mojstri, strokovnjaki - in celo Slovenke kot gospodinjske pomočnice - odhajali do Beograda, Zemuna, Kragujevca. Del Slovencev je bil po I. svetovni vojni celo koloniziran v dajni Makedonji. Zato so še zdaj Slovenci v okohci Negotina v Tikveški doh-ni. Dva Slovenca sta bila po H. svetovni vojni celo člana makedonske vlade, eden seje pisal Pipan. Po H. svetovni vojni, ko seje Slovenja hitreje razvjala od drugih, Slovencem ni bilo več potreba odhajati kot delovna sila drugam po Jugoslavji. Odhajali so samo kot funkcionarji proti Beogradu in kot oficiiji in strokovnjaki. Tako je bilo ob razpadu Jugoslavje, govorim boj na pamet, zunaj Slovenje največ 30 tisoč Slovencev, od tega več kot polovico na Hrvaškem. Kot funkcionarji v Beograd Slovenci so v drug Jugoslavji zelo malo odhajali na druga takratna območja. Boj so odhejali na Zahod, kot tudi vsi drug iz bivše Jugoslavje. Šlo je za najboj ustvarjalne judi, tehnično inteligenco, kot tudi za kvalificirane in nekvalificirane judi, ki so bih na Zahodu mnogo boje plačani. Slovenja bo zdaj pokazala samo težijo emigracje, kot vsi drug. Odhajali bodo najbojši, kar je evropska in svetovna težija, v Slovenjo pa ne bo nihče prihajal, če ne bo prisi-jena uvažati delovno silo za dela, kijih Slovenci ne bodo hoteh opravjati. V tem primeru bodo verjetneje iskali aranžmaje, da bodo prihajah Ukrajinci, Slovaki. Ne verjamem, da bodo posegi za Albanci, kijih je v Slovenji 5 do 6 tisoč, kjer so se udomačih kot slaščičarji, gostinci. Slovenja bo v tem smislu samoreproduktivna državain v nasledijih petdesetih letih, sodeč po sedaijih demografskih značilnostih slovenskega prebivalstva, ne bo presegla dva miljona prebivalcev. Šlo bo za samoreproduktlvno in stagnantno populacjo. V Slovenjo ne bodo prihajah pripadniki drugih etničnih skupin, šlo bo samo za izjeme, Slovenci pa bodo, kot drug mah narodi v Evropi, dajah najboj ustvarjalne judi velikim državam: Nemčji, ZDA, Francjl, Italji, Avstrji itd. Piše: Martin Ivanič O PRAVICAH IN v v SVOBOŠČINAH Te dni sem spremljal neko razpravo o pravicah in svoboščinah pri nas. Zadeva je kazala zelo teoretično in učeno podobo, zlasti paje bila silno splošna. Ker j e šlo za povsem drug namen kot v tem sestavku, je to v dobršni meri dopustno. Toda takoj, ko (se) vprašaš, kako je s stvarjo na domačih tleh, se začnejo težave. Najbrž ni odveč, če se spomnimo, da “štetje” (človekovih) pravic in svoboščin začenjamo leta 1215 s slovito Veliko Karto Svoboščin, kije bila sicer omejena na nekatera jamstva osebne svobode in svobodne lastnine in je torej veljala le za plemstvo v odnosu do vladarja. Potlej so se misleci s tem veliko ukvaijali in tudi zelo zmedeno in utopično razlagali svoja pojmovanja .pravic in svoboščin. Toda velik napredek v pojmovanju in uveljavljanju človekovih pravic in svoboščin sta prinesla ameriški boj za neodvisnost in francoska meščanska revolucija v 18. stoletju s svojima znamenitima deklaracijama. Dejanski napredek pa so pomenile šele deklaracije in pakti Organizacije združenih narodov po letu 1945. Toda tudi nedavna konferenca Amnesty International v Ljubljani je opozorila, da so človekove pravice in svoboščine še zelo nebogljena zel. Pravice in svoboščine (poeno- stavljeno) delimo na osebnostne, politične in socialno-eko-nomske. Glede osebnostnih pravic (zlasti pravica do življenja, do prostosti, do svobodnega gibanja, do telesne in duševne nedotakljivosti ipd.) danes med civiliziranimi državami in njihovimi ustavami ni bistvenih razlik. Z vidika dejanskih razmerje bolje ne misliti na Bosno, Hrvaško, Čečenijo... Ta sklop pravic sedaj v Sloveniji ne more več biti vprašljiv. S trpkostjo se spominjamo precej dolgega povojnega obdobja, ko -marsikatero življenje ni bilo veliko vredno, ko je bila pravica do prostosti skrajno relativna stvar, ko seje pogosto človekova telesna in duševna integriteta kazala kot brezobziren porog deklaracijam in paktom, ki jih je podpisovala ali pa verbalno podpirala tudi naša prejšnja država. Zato danes v resnici lahko čutimo zadoščenje in se nam pred svetom ni treba svetohlinsko sprenevedati. Menim pa, daje precej drugače z vprašanjem političnih in socialnih pravic in svoboščin. Ni dvoma, daje prejšnja država (oblast) ravnala v skladu z načelom, da že sam družbeni sistem ljudem zagotavlja celo več pravic in svoboščin kot v drugih sistemih, pa celo več kot v državah s podobnim (to je socialističnim) siste- mom. Sicer pa je prejšnja oblast podobno ravnala tudi v drugih zadevah. Tako je presenetljivo dolgo štela poskuse civilno-družbenega mirovništva za anahronizem, češ daje mirovno naravnana celotna (državna) politika oz. sistem. Prav tako ni dvoma, da je prejšnja državno-politična oblast zlahka razglašala številna jamstva državljanom in narodom (recimo glede suverenosti in samoodločbe), toda dejanska uveljavitev številnih pravic in svoboščin je bila povezana s predhodno ideološko politično skladnostjo. Če človek ali/in tisto, za kar se je zavzemal, nista bila skladna s političnimi načeli in idejnimi dogmami, je bila vsaka zahteva po izpolnitvi ustavnih jamstev zlahka razglašena za destruktivno, sovražno in še kaj. Toda hkrati je treba opozoriti na precejšnjo razliko med dejansko veljavo političnih in socialnoekonomskih pravic in svoboščin. Če s socialno-ekonomskimi pravicami in svoboščinami (prejšnja oblast je tema dvema rada dodajala pojem dolžnosti delovnih ljudi in občanov) poenostavljeno razumemo tisto, kar j e zvezano s pravico do dela in pravicami iz dela, tedaj bi zlahka tvegali trditev, da smo uživali že kar zelo visok standard socialno-ekonomskih pravic in svoboščin. Kdor je bil “v delovnem razmerju” že pred letom 1990, se bo spomnil marsikaterega lenuha in špekulanta, ki je, ko je imel službo, stanovanje ipd., z lahkoto izrabljal pozitivne predpise, da bi si ohranil eno in drugo, in na vse mogoče načine izkoriščal delovno organizacijo oziroma družbo. Zatekal seje na sindikate, samoupravne organe, partijsko ali mladinsko organizacijo, na sodišče združenega dela in kdo ve kam vse. Praviloma j e s svojimi manipulacijami uspel, tako da odvetnik sploh ni več prišel v poštev. To seveda ni krnilo le enakopravnosti drugih ljudi, ki so korektno sprejemali delo in iz Ujega izhajajoče pravice, temveč je opazno hromilo splošni družbeni razvoj. Bistveno drugače pa je bilo s političnimi svoboščinami. Tiste pravice, ki ti jih je oblast dodelila in je bila zanje tudi zainteresirana (da si volil kandidate, ki ti jih je podtaknila, ali pa se dal tudi sam izvoliti, da si se udeležil zborovanja, ki ga je ona organizirala, da si govoril tisto, kar tije ona prišepetavala), si lahko plodno uporabljal. Toda če se tije zdelo, da imaš boljšega kandidata, kot je bil predlagan, če si se ponujal za kandidata mimo SZDL, če si javno govoril preveč po lastni vesti in pameti, so bile tvoje sicer visoko povzdignjene politične pravice in svoboščine hitro v prahu. Politične in ekonomsko-social-ne spremembe so temeljito zasukale tudi razmerja na področju pravic in svoboščin. Imamo bore malo socialno-ekonomskih jamstev. Najhpjšaje stiska z golo pravico do dela. Pravico do dela že imamo, toda nekdo nam mora delo milostno dodeliti. Vendar bomo ves čas viseli na tenki niti. Naglo se nam niža standard najširše pojmovanih socialnih pravic in zaščite... Toda na drugi strani lahko, žal seveda goli in bosi, brezposelni in bolehni, sredi ceste na veliko lajnate, da državni predsednik laže, ker je tako rekel njegov tekmec, lahko vpijete, da nek minister blefleta, medtem ko falotje njegovim podanikom zelo uspešno bežijo ne samo z mesta hudodelstva, marveč tudi iz maric in zaporov. Lahko sami kandidirate za karkoli. Imate pač vse politične svoboščine! Kaj bi potlej tarnali zaradi socialnih!? Piše: Jože Smole VOJAŠKI ATAŠEJI = Imenovanje vojaških atašejev gjU v veleposlaništvih Slovenije in gg Hrvaške ne bi smelo biti pro-Uj blematično, saj je to sestavni del = mednarodno ustaljene diploma-gjgi tske dejavnosti. Ni jasno zakaj Ig takšna svetovalca nista bila določena že takoj po navezavi = diplomatskih odnosov. Če bi to ggj bilo takrat narejeno, ne bi povzročilo nobenih političnih jjj razprtij. -- Vprašljivoje torej, zakaj sta se fU naš in hrvaški obrambni mini-13 ster dogovorila o imenovanju mi vojaških atašejev neposredno po ..g zmagoviti operaciji hrvaške JU vojske v Kninski krajini. In gjg problematična je seveda njuna = izjava o redni izmenjavi informa-s cy na obrambnem področju. To M presega normalno delovanje |U vojaških atašejev in bi se lahko jH tolmačilo tudi kot neka oblika WM vojaškega zavezništva. O tem pa srn ne more in tudi ne sme samostojno odločati naš obrambni minister. Takšno obliko sodelovanja dveh obrambnih ministrstev bi moral poprej izrecno odobriti ustrezen parlamentarni odbor. Za nobeno državo, še posebej za tako majhno, kot je naša, ni dobro, če politika do sosedov ni usklajena med parlamentarnimi strankami. Izkušnje opozarjajo, daje v zunanji politiki, še posebej v odnosih s sosedi, treba težiti k zagotavljanju nacionalnega soglasja. Predstavniki naše države so pravilno ravnali ko so hrvaškim državnikom čestitali za osvoboditev Kninske krajine. Toda dolžni bi bili hkrati izraziti pričakovanje, da bodo hrvaške oblasti spoštovale interese avtohtonega srbskega prebivalstva na Hrvaškem. Tako so ravnale ZDA, države Evropske unije in vodilni funkcionarji Združenih narodov. Srbski nacionalistični skrajneži so pred leti začeli nasilno “etnično čiščenje”. Mi smo to početje najostreje in tudi odločno obsojali. Toda ista merila se morajo uporabljati, tudi ko danes podobno delujejo oblasti v sosednji Hrvaški. Vsak objektivni opazovalec lahko razume sedanjo hrvaško evforijo. Nikakor pa ne more (in ne sme) zamižati nad skrajo nacionalističnimi nastopi predsednika Franja Tudmana. V zadnjih govorih je dosledno ignoriral pravice srbskega prebivalstva na Hrvaškem. Obnašal seje, kot daje ta država enona-cionalna, kot da v njej ni narodnostnih manjšin. V nacionalistični evforiji je povsem pozabil na prejšnje pozive avtohtonim Srbom, naj se vrnejo na svoje domove. Ničesar ni rekel o tem, da bodo oblasti zagotavljale Srbom enake državljanske in človekove pravice kot Hrvatom. Iz njegovih govorov na potovanju z vlakom iz Zagreba v Split je bilo razumeti, da si želi odhoda vseh Srbov iz hrvaške države. Hrvaški demograf Mladen Klemenčič je te dni objavil ugotovitve Leksikografskega zavoda iz Zagreba. Od leta 1991 do danes je najmanj 350.000 Srbov odšlo iz Hrvaške. Ugledni zagrebški tednik Globus je ob tej ugotovitvi sarkastično pripomnil: “Potreben je samo še podpis dogovora Hrvaške in Srb je, s katerim bi se priznali rezultati množičnega presejevarja. ” Na spremenjeno nacionalno sestavo je opozoril tudi ameriški dnevnik Herald Tribune. Ob popi- su leta 1991 je na Hrvaškem živelo 600.000 Srbov, zdaj pa jih je samo 130.000. Še pred nekaj leti je bilo v sosednji Hrvaški bilo 78 odstotkov prebivalcev Hrvatov, sedaj pajihje baje že 90 odstotkov.. Zamisliti se je treba tudi nad javnomnenjsko raziskavo Globusa. Na vprašanje, ali bi bilo boje če bi Srbi iz Krajine ostali na Hrvaškem, je 64,6 odstotka vprašanih odgovorilo NE! In na vprašanje, ali je z množičnim odhodom Srbov iz Krajine rešeno srbsko vprašanje na Hrvaškem, je 54,5 odstotka vprašanih odgovorilo, da ni. Iz tega bi se dalo zakjučiti, da pod vplivom sedanje nacionalistične evforije dobra polovica Hrvatov meni, daje za dokončno rešitev srbskega vprašanja na Hrvaškem, potrebo izvesti popolno “etnično čiščenje”. V takšnih novih političnih okoliščinah je vprašanje našega vojaškega sodelovanja s sosednjo Hrvaško zelo občutljivo. Vojaška atašeja v obeh veleposlaništvih niso problematični, ker je to nekaj povsem normalnega. Zelo vprašljivo paje, do kod naj bi segalo sodelovanje našega obrambnega ministrstva s hrvaškim. O tem bi ustrezni odbor našega parlamenta moral oblikovati jasno politiko, ki bi zavezovala vlado in obrambno ministrstvo. Nedavna solistična akcja našega obrambnega ministra ni bila dovoj razsodna. Piše: Peter Božič NORCEV v v KOMOR HOCES Anton: Kaj misliš, kaj bo po svobodi? Berk: Norcev, kolikor hočeš (Vitomil Zupan: Menuet za kitaro) NaAntonneBerknistaimelapri-ložnosti, da bi se udeležila tabora slovenskih socialdemokratov v Lepeni in se prepričala, da sta imela prav, tako v primem prvega kot tudi drugega izbruha svobode. Ko so na televizji vprašali Iva Hvalico, kam bo šel na dopust, je z obžalovanjem, ki gaje zaman skušal skriti, dejal, da bo šel na strankih tabor v Trento in ne tja, kamor je prvotno nameraval. Če te ni na tako pomembni strankini »orgji«, se ti to lahko hudo maščuje, to Hvalica dobro ve. Odsotnost je seveda možna, vendar ni »zaželjena«. Takšno dresuro zelo dobro poznamo tisti iz prvega socialističnega ešalona, na primer midva z Jožetom Pučnikom. Že kot srednješolci smo morali v brigado na Barje trgat zdravilno kishco. Pučnik seje sicer izamazal, češ da ima delo na kmetih, toda načelo »taborne dresure« ti zleze pod kožo za vse življenje. (S Pučnikom pa sva vendarle bila enkrat skupaj v taboru, in sicer v Ankaranu, v časih Revije 57. Kakšno disciplino smo imeli, je razvidno iz tega, da sem jaz kot del poveljniškega kadra Jožetu Hudečku, kije skritiziral prvo številko revje - ta je izšla prav tisti dan - ukazal, naj takoj zapusti diskusjsko omizje in gre pripravit krožnike in pribor za kosilo.) Ta vzorec je bilo mogoče videti tudi v Janševem taboru. Na sredini so imeh poveljniški šotor, tam je bila tudijedilnica, okrog pa športna igrišča. Ali veste, kako so igrali nogomet? Nogomet se pač igra tako, da nasprotnika skušaš porivati s telesom in komolci, da ga suvaš in spotikaš, brez tega nogometa sploh ni. Tudi na taboru v Lepeni je bilo tako, a z eno izjemo: J. J. je tekal po igrišču, ne da bi se ga kdorkoh drznil dotakniti. Niti dotakniti, kaj šele spotakniti. Pa saj je Igor Bavčar povedal, da J. J. nekoč en teden ni govoril z rjim samo zato, ker mu je Bavčar na tekmi vzel žogo. V Smoletovi Antigoni pravi stražnik: »Vojne je konec, zdaj se za stražnike spet začenja.« S stražniki paje tako. Preveč strastno so vdani in zvesti, zato jih na Kreonov ukaz zmeraj pobije kakšen paš. Toda svoje stražniško delo neumorno opravljajo vse do svoje»zabodene«smrti. Vsi ti tabori so namerjeni temu, da pripra-vjo delo za stražnike in tako stražnike za delo.Ptič Feliks seje že izlegel. Nekoč smo v brigadnih kulturniških komis jah pripravjali »stenčase«, zdaj paje Kulturni forum SDSS pripravil vse potrebne idejnopohtične zasnove za film o osamosvojitveni vojni, pri čemer ima glavno besedo scenaristični team stražnikov, kot so Goran in Malina Schmid, Jože Snoj in Aleksander Zorn. Zorn in Schmid sta te stvari delala že prej, zato sta v taboru kot inštruktorja. Njihov film bo nadomestil ideološko in ekološko povsem zgrešeni film Felisk. Zakaj ekološko? Zaradi tega, ker so ekologi ugotovili, da po scenarju politično neprimernega filma lačni vojaki TO pečejo človeške ribice. A to ni tako pomembno kot tisto, da je Šprajc v starih ateljejih Viba filma kar sam začel balkansko vojno. Samo pomislite, brez NJEGA! V tem je problem. In tukaj bo največ sprememb in novih zamish. Ne bo se zgodilo tako kot takrat, ko so iz filmov o Jajcu iztrgali Kocbekovo glavo. Nasprotno. NJEGOVA glava se bo pojavljala od prvega do zadnjega kadra, pa ne samo to, sploh ne bo nobene druge glave, tako da je tudi nikoh ne bo mogoče iztrgati iz osamosvojitvenega zgodovinskega traku. (Republika) arena Piše: Boža Gloda Tone Peršak Ko se bodo gospodje poslanci po dopustih znova sešli, najbrž ne bodo preveč prijazno gledali svojega kolega Toneta Peršaka, ki si je te dni privoščil pravo »veleizdajo«, ko je kritiziral lastni ceh. Gospod . Peršak je namreč zapisal, da ^ | je med novimi politiki preveč takih, ki so se tega posla lotili v želji po hitrem in relativno Veleizdajalec dobrem zaslužku in po vplivnih položajih - oblasti. Premalo pa je v politiki ljudi, ki so postali politiki zato, da bi uresničevali pozitivni politični programi, in zato, ker preprosto čutijo odgovornost za prihodnost slovenske države. Čeprav gospod Peršak ni šel tako daleč, da bi zapisal še, kdo je kdo, in je tako političnim zmuznetom dovolil misel -ah, saj ni s tem mislil mene, bo črviček, ki bo vztrajal pri glodanju - kaj pa, če je mislil prav name, le naredil svoje. Gospodje kolegi se bodo gospodu Peršaku kazali sicer kar se da prijazne, v resnici pa ga bodo dali na seznam odpisanih. Dregniti v poslansko politični osirje namreč strogo prepovedano. V parlamentu je bilo doslej o tem ničkoliko primerov, kajti poslanski ceh, ko gre za njegove interese, deluje brezhibno. »Iztirjenci« v njem, ki se vsaj malce sramujejo svojih privilegijev, nimajo nobenih priložnosti, ker jih pač večina kar se da hitro disciplinira. Demokratični parlament pač ve, kako naj se gre demokracijo, in nikomur ne dovoli, da bi o standardu poslancev odločal kdo drug kot poslanci sami. Zato ima gospod Peršak hudirjevo prav, ko govori o motivih za vstop v politiko. Za denar in položaj gre, in ko se najde dovolj somišljenikov, lahko zamisel - politiko se bomo šli za denar, ki si ga bomo sami določili - postane zakon. Seveda paje naglavni »greh« gospoda Peršaka šele njegova trditev, da politikovo odločanje ne sme biti obremenjeno z razmisleki ali celo z bojaznijo, kaj bo z njim, če izgubi svoj položaj oz. če ne bo več izvoljen. To je seveda tisti črv, ki neusmiljeno gloda prenekatere poslanske možgane in jih sili v zagotovitev privilegijev, dokler so na oblasti. Gospod Peršak tako zelo neposredno načenja zgodbo o j ari gospodi, o »skorojevičih« in podobnih, ki so se v politiki znašli brez poklicnega in materialnega pedigreja, ustvarili pa so si standard, s katerega se jim zdi povratek na staro neznosno nesprejemljiv. Zato se bodo gospodje poslanci gospodu kolegu Peršaku prijazno smehljali in si še naprej mirno določali privilegije. Miran Goslar Privilegiji so zelo nalezljiva zadeva in zgledi vlečejo, še posebej, če prihajajo z vrha oblasti. Nalezljive reči pa se po navadi najbolj širijo v enakih ali podobnih skupinah. In tako smo sedaj priče najnovejše pobude združenja delodajalcev, podpisal jo je njihov predsed--, nik Miran Goslar, ki so nekakšni delodajalci postali po milosti božji sistemskih sprememb, in zato seveda ni čudno, če se borijo za svoje Kalkulant privilegije prav tako krepostno kot njihovi kolegi oblastniki v politiki. Seveda so gospodarsko-finančne zadeve precej bolj zapletena reč kot poslanske plače, razni maerialni dodatki in pogoji za upokojevanje, in zato so tudi posledice večje. Tako delodajalci sedaj želijo in predlagajo, da udeležba pri dobičku ne bi bila obdavčena tako kot plače. Kar mislimo si lahko, kaj bi se zgodilo. Tistim, ki so upravičeni do udeležbe pri dobičku, bi se plače naenkrat znižale zato, da bi bilo dobička čim več, saj soudeležba pri dobičku ne bi bila obdavčena. Delodajalci sicer trdijo, da se to ne bi zgodilo, ker da ima pač vsak raje vrabca v roki, torej redno mesečno plačo, kot pa goloba na strehi, to je udeležbo pri dobičku, ki bi bil seveda večji, če bi bile plače med letom manjše. Vse lepo in prav, če ne bi vedeli, kako so mnogi pocijetniki prav lepo izkoristili pokojninski zakon in svoje plače prilagodili tako, da plačujejo čim nižje, pravzaprav najnižje pokojninske prispevke, pri tem pa dobro vedo, da to ne bo vplivalo na odmero njihovih pokojnin, ki se izračunavajo po najugodnejšem desetletnem plačnem povprečju. Pri tem jih ni prav nič sram, da bodo svoje pokojnine dobili na račun tistih, ki morajo od svojih plač plačati takšne prispevke, kakršni pač gredo od dejanskih plač. Gre - ne za medgeneracijsko pogodbo, na kateri zaenkrat sloni naš pokojninski sistem, pač pa za medgeneracijsko prevaro. In prav zanimivo bo videti, ali bo temu parlament res naredil konec letošnjo jesen; za tovrstne prevare se ve že več kot eno leto, pa se doslej ni zgodilo še nič, kar bi temu naredilo konec. Sedanji predlog delodajalcev nosi v sebi enako kal prevare. Država bo izpad prispevkov oz. davkov morala nadomestiti, saj si takšne luknje v proračunu ne bo mogla privoščiti. Zapolnilajo bo namreč lahko samo s povečanjem davkov, kijih moramo plačevati vsi... J M MENDA JE NOSTRDAMUS PREDVIDEL MORIJO V NASI SOSESCM V ponedeljek, 28. avgusta, je granata, za katero še ne vedo, kdo jo je »poslal« v središče Sarajeva, ubila 37 in ranila 85 nedolžnih civilistov. Srbski vodje s Pal trdijo, da so to storili Bošnjaki sami, da bi minirali začetek mirovnega procesa. Predsednik bosanske vlade Haris Silajdžic je obsodil Srbe in jim zagrozil s prenehanjem pogajanj. Obotožil je mednarodno skupnost, da spremlja dogajanje v BiH s plačnicami na očeh. Aleksander Mlač, dober poznavalec bosansko hercegovskih razmer, saj je tam preživel večino svojega življenja, sicer pa slovenskega rodu, opisuje svoje življenje v BiH in ocenjuje sedanje razmere. Skepticizem, ki veje iz njegovih razmišljanj o koncu sedanje morije, obtožuje in kliče k razsodnosti. Te pa na Balkanu že davnaj ni. Če je spoh kdaj bila! IZ NENAPISANE KNJIGE Dolgo časa po svojem prvem odhodu iz Sarajeva, konec novembra 1992, sem razmišljal o tem, da bi napisal knjigo. Ne bi mogel točno povedati, kaj vse meje odvrnilo od te namere. Morda vsakodnevna nuja zagotoviti si preživetje, neprijetno vračanje v čase, ko sem z vsem svojim bitjem občutil prihajanje vojne kataklizme in jo potem doživel v okolju, kjer sem preživel vse svoje življenje (to je nekaj drugega kot vojne, ki sem jih v živo spremljal - od Libanona do Afganistana), ali pa morda številne knjige, napisane na isto temo, v katerih so avtorji postavljali sebe pred dogajanje in si s tem početjem pripisovali nekakšen poseben pomen. A morda drugače tudi niso mogli. Razmišiljajoč o svoji nenapisani knjigi, sem nič kolikokrat spoznal, da so vojna, življenje v obkoljenem mestu in vse strahote takšnega življenja del neprenosljivih osebnih izkušenj. Daje tako, sem se prepričal prvi dan, ko sem s slovenskim konvojem prišel v Ljubljano in z iyim zapustil Sarajevo. Srečal sem dobrega starega prijatelja, kolega po profesiji. Srečen, da me vidi živega in zdravega, meje povabil na kavo, da bi mu spregovoril, je rekel. Dobila sva kavo in pričel sem od začetka, kot meje zaprosil. Po nekaj minutah meje prekinil in dejal: »A propos, to kar si rekel, da ti povem...« in štirideset minut govoril o vojni v Sloveniji in svojem doživljanju razmer. Nisem ga prekinil pa tudi zameril ne. Bilaje to njegova osebna izkušnja, zanj enaka kot moja in morda celo bolj dramatična. Ko pišem te vrstice in se spominjam dogodka, ki kot seje izkazalo kasneje, ni bil osamljen, razmišljam, da pa je morda vendar treba napisati knjigo. Bralec, ki se mu bo zdela dolgočasna, jo bo odložil, če mu bo ugajala, jo bo prebral do konca,. Na vsak način, z napisano knjigo ne tvegaš, da te bo prekinjal ali ti postavljal dodatna vprašanja. Tako vzemite te vrstice kot testno zasnovo resnični zgodb morda nekega dne napisane knjige. Bilo je to leta, ko je Slobo Srbom obljubil, da se jih nihče več ne bo upal pretepati, in jim obenem dovolil pretepati vse Nesrbe. S starim prijateljem Juanom, dopisnikom španske tiskovne agencije, sem sedel v mednarodnem press centru v beograjski »Albaniji«. Restavracija polna, vedno gostoljuben natakar Mica nama je pokazal prosto mizo in dodal: »Vem, da želita biti sama, ker imata pomembne pogovore, hrana in pijača - pa po starem in dober tek.« Z Juanom sva prežvekovala Gazimestan in druge stvari iz dnevnih medijev, ko sta se nama z vljudnim »Ali lahko prisedeva pridružili gospe. Toda njuna uglajenost je trajala le kratek čas. Ko sta slišali moje bosansko narečje, sta se spravili na Bosno ( kaj hočejo ti Muslimani, ki so v resnici Srbi?) in nato podivjali, ko sem jima, naivno misleč, da ju bom pomiril, povedal, da sem Slovenec. Z večernim letalom sem se vrnil v Sarajevo. Hiša je bila kot običajno, polna prijateljev. Čakajo me s svežimi vestmi »prestolnice«. »Raja, gotovo je,« pravim. In, nihče mi ne verjame. Del letnega dopusta sem vedno preživljal v Gradačcu, miroljubnem mestecu v Bosanski pokrajini, rodnem mestu Husein-kapeta-na Gradaščeviča, prvega borca v zgodovini Bosne za njeno samostojnost, in zadnjem kraju zaposlitve mojih staršev. Tu sem končal gimnazijo, doživel prvi žur, popil prvo kavo, vzljubil prvo dekle, od starega čike Mehme-da, kako se akšamluči (kadi), in v večeru dneva ob kozarčku »mekane slivovice« v tihem pogovoru o »vsem« ali molčanju doživel notranji mir. Zjutraj kot običajno vstanem in odidem kupit časopis ter pri prvi kavi izmenjam besede s starimi prijatelji. V kavarnici v senci stoletnih kostanjev srečam Vašo. Leta je bil mladinski in potem partij ski funkcionar, igrala sva rokomet v ekipi republiške lige, skupaj z Jusom, Antonom, Nenadom, Ivom... Tiho pijeva kavo in bereva vsak svcj časopis, jaz Oslobodenje in Borbo, Vašo Politiko. Naročiva še eno kavo. Vašo pravi: »Izvoli Politiko in daj mi svoja časopisa.« Odvrnem: »Izvoli moje, a za Politiko hvala, vnaprej vem, kaj piše.« »Ampak Slobo ima prav, Srbi imajo prav,« mi reče Vase s srboritim glasom. »A kaj če gre, Vašo, vse to po napačni poti, če tvoj narod, ki ga zdaj imenuješ Srbi, začne krvavo kolo?« »Jaz bom s svojim narodom,« odgovori. To seje zgodilo nekaj mesecev kasneje, ko je Slobo obljubil Srbom, da jih nihče več ne bo pretepal. V Sarajevo sem se vrnil z večernim vlakom. Doma me je pričakala običajna družba in čakala na zgodbe iz province. »Raja, goto voj e.« In nihče mi ne verjame. Pred prvimi demokratičnimi volivami v BiH so se v predvolilni kampanji pojavile tudi tri nacionalne stranke. Nič neobičajnega. To je razultat »svetega trojištva«, ki gaje v imenu »bratstva in enotnosti« hranila takrat še vedno stara oblast. (V imenu načela bratstva in enotnosti v BiH nisi mogel do višjih funkcij od tistih v krajevni skupnosti, če nisi bil Srb, Hrvat ali Musliman.) Vestno proučujem programe strank. V političnih delih progra-movje moč opaziti teze o ogroženosti »našega« (beri srbskega, hrvaškega, muslimanskega od preostalih dveh). V ekonomskem deluje bilo koncept programov moč strniti v: »Soglašamo z ekonomskimi reformami zveznega premiera Markoviča.«Komunisti samozavestno trdijo, da bodo dobili 35 odstotkov glasov. Zmago pričakujejo tudi reformisti. Oboji imajo predvolilne mitinge predvsem v večjih mestih. Nacionalne stranke iščejo podporo na vasi in podeželju in sklenejo med- strankarski dogovor z željo zrušiti staro oblast. V srbskih delih Bosne glasujejo za SDS, v hrvaškem delu za HDZ in po istem principu drugod za SDA. Nacionalne stranke so volitve dobile. Dan po objavi volilnih rezultatov sem prisostvoval tiskovni konferenci liderjev zmagovalnih strank v veliki dvorani parlamenta. Karadžič, Izetbegovič in Kljujič zmagovalno govore o svoji poti k zmagi na volitvah, novi demokraciji, človekovih in državljanskih pravicah in pravicah treh narodov, ki bodo uveljavljene s tristranskim partnerstvom na oblasti. Postavim si logično vprašanje: kako so lahko skupaj na oblasti tisti, ki so prišli na oblast s tezo o ogroženosti svojega naroda od drugih dveh. Domov se vrnem utrujen in potlačen. Prijatelji na kupu. »Raja, gotovo je,« pravim. In, nihče mi ne verjame. Edino Aida, mati mojih treh otrok, gleda zaskrbljeno. Nekega večera, nekaj dni zatem, me vpraša, kaj naj stori. Počasi se pripravi, da boš šla z otroki k svoji teti na Švedsko, odvrnem. Za nasvet sem moral požreti številne ugovore njenih bližnjih. Toda Aida je poslušala in decembra 1991 odšla na Švedsko. Pred nekaj dnevi sem dobil fotografije svojih treh nasmejanih otrok: Lane, Maka in Adija. So precej večji, kot sem jih imel v spominu. Zakaj in kako je prišlo do vojne? Zato, ker se partnerji na oblasti niso mogli dogovoriti o razdelitvi oblasti. Karadžič v parlamentu hudobno preti, da če ne bo po njegovem, bo kri tekla v potokih. Za sabo ima Slobov načrt velike Srbije in veliko moč bivše JLA. Po tistem, ko seje Slovenija osamosvojila in je izbruhnila vojna na Hrvaškem, sem ko sem odhajal na svoj vikend na Palah, dneve opazoval kolone vojaških vozil s težkim orožjem, ki so se vila čez romanijo in Jahorino. Agresija na Bosno seje začela leto dni pred izstrelitvijo prvega naboja, ko sta SDS in JLA na široko oborožila tudi civilno prebivalstvo. Nekega dne meje na Palah obiskal sosed, tudi vikendaš, pošten človek, in mu ves iz sebe pripovedoval, kako sta ga na delovnem mestu obiskala neznanca in dejala: »Veš, vemo, da si naš. Trenutno nimamo na zalogi pištol in avtomatov, lahko ti damo manjši minome-talec.« Dan, predenje počilo, sem odšel s soprogo na Pale pregledat hišo. Uspešno sva prešla »skupne« kontrole pri izhodu iz Sarajeva in na Palah kot običajno zavila v kavarno, kjer sem zadnjih deset let bil dobrodošel gost. Lokalje bil poln znanih obrazov, vendar ni bilo običajne dobrodošlice, tudi prostora za mizo ne. Postaviva se k točilnemu pultu in naročiva kavo. Samo pogledi in šepetanje povedo, da so naju opazili. In potem sledijo pripombe: »A tako, vi na Jutelu«, aludi-rajoč na prejšnji večer objavljen komentar Zeka Smajiča, v katerem j e ostro napadel SDS in Karadžiča, in nato grožnja: »Pazi se.« Odideva k prijateljem na Palah in vprašava, kaj se dogaja. Sinoči je bila v mestu mobilizacija, motali so se neki čudni maskirani tipi in prihajali in odhajali .kamioni. »Gotovo je,« mi pravi prijatelj. In veroval sem mu. Naslednji dan j e počilo. Vojna seje začela iz istih razlogov, zaradi katerih še traja. Na to meje spomnila nedavna izjava Karadžiča na TV. Ne sprejema nobene mirovne pobude, če Srbi ne dobijo 64, pravično pa bi bilo 70 odstotkov ozemlja. »Meje Republike Srbske so na Drini in Uni, zahtevamo izhod na morje, del Sarajeva, ker je vse stoletja srbsko.« To me spominja na pogovor s prijateljem v Ljubljani, kije Srb. Vprašam ga, ali bi lahko zamepjali vikend na Palah za vikend koga, kije odšel iz Slovenije v Srbijo, in tako rešil vsaj del v desetletjih pridobljenega imetja. Odogovori mi: »Zakaj bi kdo menjal, ko pa je ve to vendar naše.« Na podoben način razmišljajo bosanski Hrvatje in Zagreb. Tako Muslimanom ne ostane drugega kot boriti se za svoj del razdeljene Bosne. V vsem tem bi bilo iluzorno pričakovati bogve kakšno pomoč mednarodne skupnosti, njenih diplomatov in mednarodnih mirovnih sil. Kakšen pa je njihov odnos do Bosne? Avgust je, 1992. Peti mesec krvavega obleganja Sarajeva. Izčrpan od lakote in stalnega iskanja vode, večdnevnih dežurstev na TV, strahu za družino, odidem kljub topovskemu ognju na nekaj kilometrov od mojega domovanja oddaljeni sedež Unproforja. Dan prej mi je Slavko Šetina javil, da je Suzana Prosenc uspela poslati Unproforju zahtevo TV Slovenija za uradni akreditiv. To pa je pomenilo možnost priti na letališče, s tem potem tudi odhod v Ancono, dan počitka in vrnitev z nakupljeno hrano. Nekako sem se poln mrzličnega pričakovanja prebil do Unproforja. Tam me je v pisarni za akreditacijo sprejel namestnik predstavnika za tisk Freda Ecarda, sicer Egipčan. Odvrne mi, da je zahteva res pri njih, in nato hladnokrvno, da šefa ni, »Pridite jutri«. Verjetno je mislil, da sem do njega prišel po prijaznem sprehodu na East Riverju, domov pa me bo odpeljal taksi, če mi je prevoče. Naslednji dan ista pot in enake razmere. Šef je, vendar trenutno zavzet. Končno le pride On.'Pravi, daje vse 0. K., naroči tajnici, naj pripravi akreditacijo in jo pripravi za podpis. Tajnica je moja znanka in Sarajevčanka. Hitro opravi delo in da spis šefu na mizo. Ta gleda akreditacijo, odide iz pisarne, se vrne, odide, in tako debele štiri ure. Vprašam, v čem je problem. Ne odgovori, kot da me ni. Nato milostno podpiše in znova odide. Tajnica mi ponudi cigareto (kako dolgo nisem videl rdečega mar-lbora, kaj šele, da bi ga kadil) in kuha kavo. Hoče me pomiriti, da bi čimbolj »hladne glave« in priseben šel na nevarno pot proti domu. Vstopi Egipčan in pravi: »Si končal.* »Sem,« odgovorim. »Kaj pa potem še delaš tu! Ven!« Gledam ga in ne verjamem, da sem ga prav Pokol v Sarajevu slišal. »Ven,« ponovi in kaže na vrata. Pred °čmi se mi je stemnilo, vstanem s stola in se zaderem nanj: »Poslušajte, vi ste tu v moji domovini in mojem mestu, imate več kot 10.000 dolarjev plače, mi pa črkujemo od lakote in od tistih, pred katerimi naj bi nas varovali, zato izvolite ven vi!« in mu pokažem vrata. Egipčan neprisebno izbulji oči, kot da ga bo kap. Zajema zrak, skuša kaj reči ki zapusti sobo. Maševal se mi je tako, da hisem dobil prostora v transporterjih, ki so vozili do letališča, bila pa je to edina možna Pot do letališča. V žepu sem imel akredita-ctio, ki ni nič veljala. Vedenje Unproforja in sveta do teh grozot etničnega čiščenja v Bo-shi, preseljevanja ljudi, ubijanja otrok me vse preveč spominja na obnašanje ameriškega in egiptovskega diplomata v službi Združenih narodov. Zato se ne čudim, če bosanska vlada, razmišlja o odpovedi gostoljubja tpjcem, zavrača pogovore s Carlom Bildtom in drugimi, če zahteva ukinitev embarga na uvoz orožja, da bi se lahko branila sam, ko tega drugi ne želijo ali morda ne zmorejo in ko mirovni načrti drug za drugim padejo v vodo. Ko sem končeval ta tekst, zasnovo nenapisane knjige, sem dojel vse tegobe in probleme tistih, ki so zmogli hrabrost in moč, da so napisali knjigo in s svojimi izkušnjami ponudili racionalno razlago nekega iracionalnega stanja, kakršna je balkanska vojna na pragu nove ere. Ponovno sem prepričan, da so lastne izkušnje težko prenosljive, da jih včasih mukoma prenaša celo papir, in zato toliko bolj razumem živega človeka. Nočem reči, da sem brez poguma, toda včasih se mi zdi, daje takšne knjige bolje pustiti nenapisane. ZAHOD NE VE. KDO NA PADA IN KDO SE BRANI Vse do hrvaškega posredovanja v Krajini je mednarodni skupnosti uspevalo ohranjati navidezni konsenz glede vojne na ozemlju bivše Jugoslavije. Evropa, Rusija in ZDA so se pretvarjale, da zagovarjajo enako pot reševanja konflikta, dejanske napetosti in medsebojna nesoglasja pa so reševale z nedejavnostjo oziroma odsotnostjo kakršnekoli odločilnejše akcije. OZN je bila v skladu s temi pravili paralizirana: Britanci in Francozi so govorili o okrepitvi mirovnih prizadevanj in pri tem pazili, da ne bi s čimer koli užalili Američanov; slednji so izrekali ostre izjave, a popuščali pred Rusijo; ta pa j e vztrajno podpirala Srbe, a vseskozi poudarjala, da ne želi pretrgati stikov s svojimi zahodnimi zaveznicami. Krajinaje to štiriletno tradicijo vsaj začasno prekinila, saj je pripeljala do prvega očitnejšega razdora med ameriško in britansko zunanjo politiko. Britanski obrambni minister Michael Portillo je hrvaško posredovanje v Krajini ocenil kot operacijo etničnega čiščenja, kar je ameriški veleposlanik v Zagrebu Peter Gallbright zavrnil kot neumnost. Dejal je, da gre v tem primeru kvečjemu za “etnično samoočiščenje. ” Izjava je potrdil prepričanje tistih, ki so trdili, daje ZDA tiho podprla hrvaško ofenzivo, se opredelila pristransko in tako še enkrat dokazala, da je njena politika do Bosne in svojih zahodnih zaveznic nestanovitna in milo rečeno muhasta. Dogodki v Krajini so ZDA dokončno uvrstili na seznam tistih držav, ki srbsko stranjasno in glasno obsojajo kot agresorja, zlasti še, ker je ameriški predstavniški dom (v katerem imajo večino republikanci) izglasoval ukinitev embarga na prodajo orožja bosanski vladi. Britanija, ki ima poleg Francije največji kontingent v sestavu Unproforja v Bosni, seje, nasprotno, vedno trudila ostati nepristranska in objektivna, kar potrjuje tudi Portillova izjava o hrvaškem etničnem čiščenju v Krajini. Njena uradna politika, ki jo zagovarjata tako pozicijski kot opozicijski voditelj John Major in Tony Blair, temelji na prepričanju, da mora mednarodna skupnost nuditi humanitarno pomoč, si prizadevati za politično rešitev konflikta ter poskrbeti za varnost svoje mirovne vojske v Bosni. Kljub tradicionalnim vezem, ki Britanijo vežejo na nekdanjo kraljevino Srbijo, je bila njena uradna politika vedno dovolj oprezna, da seje izognila očitkom, daje na strani Srbov, vendar do te mere oprezna, da tudi proti njim ni nikoli ukrepala. Neposredno sta srbsko stran v konfliktu napadla edino bivša britanska premierka Margareth Thatcherin bivši laburistični voditelj Michael Foot. Zlasti Thacherjeva že dlje časa opozarja, da mora Zahod končno spregledati, kdo se v bivši Jugoslaviji brani in kdo napada. Nikoli ne poskuša prikriti svojega ogorčenja nad nesposobnostjo zahodnih držav, da bi pod močnim vodstvom z vojaško akcijo odvrnile agresorja, zagotovile humanitarno pomoč in obdržale t. i. varna območja OZN - tudi zares varna. Toda močan je tudi lobi zagovornikov umika Unproforja iz Bosne. Bivši mirovni pogajalec OZN lord Owenje že maja ob svojem odstopu v lordski zbornici dejal, da bi se mirovna vojska OZN morala umakniti, če sprte strani ne bodo do jeseni pristale na mir. Njegovo stališče zastopa tudi večina tistih politikov, ki imajo vojaške izkušnje. Opozarjajo na možnost britanskega “Vietnama ” v Bosni in trdijo, da se mora britanska vojska vrniti, predno bi jo potegnilo v vojno vihro. Britanskajavnost se medtem do vojne v Bosni in na Hrvaškem opredeljuje na podlagi televizijskih poročil. Padec Krajine je med drugim vzbudil tudi primerjave med srbskimi in muslimanskimi begunci. Independentovkomentatorje zapisal: “OZNocenjuje eksodus krajinskih Srbov kot človeško tragedijo. Televizija je kazala kolone beguncev, kako so se organizirano na traktorjih, avtomobilih ali vozovih pomikali proti Bosni in Srbiji. Zmanjkalo jim je vode in bencina, nekateri so bili pretepeni, drugi mrtvi. Toda glede na lestvico grozodejstev, ki sojo izoblikovali sami Srbi - to ni nikakršna človeška tragedija. Pravilneje bi jo opisali kot uspešen pobeg. Vprašajmo se raje, koliko srebreniških muslimanskih beguncevje preprosto izginilo brez sledu. Šest tisoč? Dvanajst tisoč? To je bil krvavi ples, ki gaje general Mladič obljubil svojim žrtvam. ” Ksenija Horvat CELOVITA BIH POSTA JA VSE VEČJA ILUZIJA Te dni me pogosto sprašujejo, ali je balkanska krvava drama blizu svojemu koncu. Pri tem kot argumente za vprašanja navajajo, da so vojne na tem prostoru praviloma trajale štiri leta, da v tem trenutku proučujejo vsaj štiri mirovne načrte, nekateri pa iz rokava potegnejo celo jasnovidca Nostradamusa, kije menda predvidel to vojno in nekje zapisal, da se bo končala prav v tem letu. Med dejstvi, kijih navajajo sebi v uteho, je edino točna realnost, da so ugledali dan mirovni načrti ZDA, Rusije, Evropske unije in bosanskega predsednika Alije Izetbegoviča. Toda tudi to ne pomeni jamstva za njihovo uspešnost. Če pri analizi iz razumljivih razlogov opustimo zadnja dva navedena mirovna načrta in pozornost posvetimo zgolj ameriškemu in ruskemu, kmalu opazimo točke, kjer si nasprotujeta. Ameriški predvideva ohranitev sankcij zoper Srbijo vse do medsebojnega priznanja Srbije, Hrvaške in BiH, ruski načrt pa zahteva vnaprejšnjo ukinitev sankcij zoper Srbijo. Jasno je, da Miloševič ne bo zadovoljen z ameriškim načrtom, Tudman pa ne z ruskim. Miloševidevo priznanje Hrvaške v njenih dejanskih mejah bi povzročilo selitev Srbov iz vzhodne Slavonije, to pa bi po uspehu hrvaške Nevihte še bolj otežilo položaj v Srbiji. Tudmanovo priznanje Srbije oziroma ZRJ bi Hrvaško spravilo v položaj vprašljivosti reintegracije vzhodne Slavonije v hrvaški ustavnopravni sistem. Če za trenutek opustimo akademsko proučevanje problema in pogledamo razmere na terenu, spoznamo, da doslej nobena od sprtih strani ni izpolnila svojih ciljev. Karadžič dejansko obvladuje okoli 65 odstotkov ozemlja BiH, toda Miloševič se je prisiljen odreči sanjam o “veliki Srbiji”. Tudmanu visi za vratom obljuba, da bo Hrvaška po mirni ali vojaški poti osvobodila vzhodno Slavonijo, Izetbegovičev projekt celovite suverene BiH pa postaja vse večja iluzija. Celo vsi mirovni načrti, z izjemo Izetbegovičevega, predvidevajo delitev Bosne na dva in ne na tri dele: federacijo BiH, ki naj bi se v zaključni fazi konfederalno povezala s Hrvaško, in srbsko federalno enoto, ki bi se konfederalno povezala s Srbijo. Realnost torej kaže, da na Balkanu lahko pričakujemo še en krog etničnega čiščenja, zadnjega. Srbska stran po zavzetju Srebrenice in Žepe meri še na preostalo enklavo Coražde. Težko je pričakovati, da bi to mestece v vzhodni Bosni obvarovale Natove grožnje. Sicer pa se z njim že dogaja podobno kot s Srebrenico in Žepo - mirovne sile OZN ga zapuščajo, v mestu prevladuje panika nemočnih ljudi, prepuščenih na milost in nemilost Karadžičevi soldateski. Potem ko je hrvaška vojska osvobodila Bosansko Grahovo in Glamoč, so očitna njena prizadevanja, da bi preko Bosanskega Petrovca in Drvarja vzpostavila koridor z bihaško enklavo v Bosni. Tako si Hrvaška zagotavlja notranjo varnost na meji z BiH, hkrati pa si zagotavlja vpliv nad kraji, ki so bili stoletja poseljeni s Srbi. Cilj Hrvaške je omajati pozicijo Banjaluke. Zaradi vsega tega bo treba močneje aktivirati fronto v Bosanski Posavini in presekati povezavo med Bosansko krajino oziroma Banjaluko in Srbijo. Na ta način bi se vojna v Bosni končala tam, kjer seje tudi začela: s srbsko osvojitvijo Bijeline, Brčkega, Bosanskega Samca... In Bosna bo razdeljena točno po skici Tudmanovega (?) načrta, nastalega nekega londonskega večera. Toda nekateri menijo, da tudi ta načrt ne pomeni konca vojne. Beg 30.000 Muslimanov iz Srebrenice in Žepe in potencialni eksodus 60.000 Muslimanov iz Goražda močno spremeni etnično sliko Sredpje Bosne in Bosanske Posavine, in to v tistih delih, kjer so prevladovali prebivalci hrvaške narodnosti. Zato analitiki ne izključujejo novega muslimansko-hrvaškega spora, ki ga bo težko preprečila majava hrvaško-muslimanska federacija. Dokler ne bo v Hrvaški in Bosni končan proces vzpostavljanja etnično čistih državic, je težko predvideti konec vojne, in se ga veseliti. Kot smo spoznali doslej, ni moč pričakovati, da bo krvavo začeti proces končan brez krvi. Pri vsem tem si lahko manejo roke na Vzhodu in Zahodu. Zahod je z razpadom Sovjetske zveze in z balkansko vojno razširil svojo vplivno območje na Baltiku in polovici Balkana, Rusija pa si je (za popuščanje?) omogočila uresničitev večnega sna o izhodu na toplo morje. ■ Aleksander Mlač 31. avgusta 1995 V Pomurju in Slovenskih goricah skoraj vsako leto v avgustu suša, vendar to tamkajšnjih kmetov nič kaj ne skrbi, saj pravjo:”Če ne prej, bo zagotovo deževalo takrat, ko bodo otvarjati mednarodni Kmetj sko živilski sejem v Gonji Radgoni! ” Že leta in leta namreč kakor za stavo dežuje ravno na tisti dan v drugi polovici avgusta, ko Radgončani otvarjajo svoj kmet jsko- živilski sejem. Ta tradic ja seje ohranila tudi letos, saj je minulo soboto zjutraj severovzhodno Slovenjo namočilo nekaj kapelj dežja... Dež pa je hitro ponehal tako, da seje Gornja Radgona v dopoldanskih urah, ko so se na sejmišču začeli zbirati prvi gosti in obiskovalci, že kopala v soncu, kar je samo še poudarilo že tako in tako slavnostno razpoloženje. Otvoritev kmetijskega sejma in nato vsi sejemski dnevi predstavljajo namreč za vse in ne samo za kmečko prebivalstvo Pomurja, Prlekije in Slovenskih goric pravi praznik, sejem pa težko pričakujejo tudi prebivalci iz sosednjih pokrajih Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Mednarodni kmetijsko-živilski sejem obišče vsako leto preko 200 tisoč obiskovalcev iz domovine in tujine, kar je več kot katerikoli drugi sejem v Slovenji. Sejem -most med kmetovalci sosednjih dežel Tudi minulo soboto so se od vzhoda, zahoda in juga vile v Gornjo Radgono dolge kolone avtomobilov, parkirišča v Gorrji Radgoni pa so bila že kakšno uro pred uradno otvoritvj o sejma do zadnjega kotička polna. Zato ni čudno, da so obiskovalci iz sosednjega Radkesburga in avstrjske Štajerske prihajali v sejemsko mesto kar peš čez most na Muri. “ Mednarodni kmetj sko- živilski sejem v Gornji Radgoni vsako leto nestrpno pričakujemo tudi kmetovalci iz avstrjske Štajerske, saj lahko na sejmu vidimo vsako leto veliko novosti in spoznamo veliko novega, kar nam pomaga pri kmetovanju,” namje povedal Verner Koschnig iz okolice avstrijskega Bad Radkesburga, ki je s pr jateji hitel proti sejmišču. “Sicer pa je na sejmu tudi dosti naših, avstr jskih raz-stavjavcev, zato tudi prebivalci z avstrjske strani Mure za ta sejem pravimo, daje naš,” je še dodal. Ha sejemskem parkirišču je bilo videti tudi veliko avtomobilov z madžarskimi in hrvaškimi nalepkami, kar dokazuje, da predstavlja sejem svojevrtno vez med pridelovalci in proizvajalci hrane iz štirih držav. Poleg obiskovalcev so se na sejemskem prostoru začeli zbirati tudi številni gosti. Med ijimi so bili tudi slovenski predsednik Milan Kučan, predsednik držanega sveta dr. Ivan Kristan, slovenski minister za kmet jstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Jože Osterc, slovaški minister za kmetjstvo Peter Bačo, glavar avstrjskega Bad Radkesburga dr. Konrad Kranich ter številni drugi domači in tuji politiki, gospodarstveniki, kmet j skl stroko-vrjaki in predstavniki 1300 raz-stavjavcev. Otvoritev sejma je spremljalo kar 54 domačih in tujih novinarjev. Da je bila na sejmišču in okoli rjega zares velika gneča najbo je priča dejstvo, da se celo podpredsedniku državnega zbora dr. Levu Kreftu ni uspelo pravočasno prebiti do svojega slavnostnega sedeža, posebej še, ker ga skrbni sejemski redarji v množici eminentnih gostov niso pravočasno spoznali. Znanje-pogoj za uspešno kmetovanje V takšnem nadvse svečanem in živahnem razpoložerjuje 33. Mednarodni kmetjsko- živilski sejem otvoril predsednik Republike Slovenje Milan Kučan. “ S svojo sedaijo zasnovo sejem naravnost vsijuje spoznaije, daje znarje temejni pogoj za uspeh vsakogar, ki želi kmetovati in si ustvarjati materialno podlago za blaginjo, dostojno živjerje, zane-s jivo prihodnost in socialno varnost s kmetjstvom danes in še boj v prihodnje,” je dejal Kučan in poudaril, da se konkurenčnost v kmetjstvu vse boj prepoznava v sodobnem znanju, njegovem obvladovanju, iskanju in uporabi. “Zavedanje o pomembnosti kakovosti pridelkov in višje produktivnosti postaja vse očitneje tudi v slovenskem kmet jstvu, v pridelavi in predelavi ter vse boj tudi v prodaji na domačem in tujih trgih. Nadpovprečnost, odličnost, visoka kvaliteta, ki vodjo v višje cenovne razrede izdelkov, je prihodnost slovenskega kmetijstva. Zmore jo, dovolj je vitalno in zdaj jo vse boj tudi želi. Ima pa tudi dolgo in bleščečo tradicijo navajanja slovenskega kmet jstva na znanje in strokovnost, ki seže do začetkov slovenske književnosti in prebujanja slovenske nacionalne zavesti. Krepitev te usmeritve je tudi zasluga kmetij sko-živilske-ga sejma v Radgoni,” je dejal Milan Kučan in dodal, da veja zato to smer v razvoju sejma nadaljevati in poglabljati s strokovnimi posveti, literaturo, predstavljanjem kmetjskih šol in svetovalnih služb ter z dostopnostjo strokovnih informacij in nasvetov. Vkliuvečanje v Evropo vnaša med kmetijce razvojni nemir Predsednik države Milan Kučan je pozdravil tudi usmeritev sejma, da umesti domače kmetjstvo ob bok kmetjski proizvodji sosednjih in širšega kroga držav, s čimer omogoča stalno primerjanje in kritično preverjanje doseženega in možnega. “To je toliko boj pomembno ravno zdaj, ko smo pred izzivom intenzivnega vključevanja v CEFTO, EFTO, Svetovno trgovinsko organizacijo in predvsem v Evropsko zvezo. Proces globalizacje vnaša med naše podjetnike, delavce in kmete razumljiv razvojni nemir. Za nekatere je to ustvarjalni izziv, druge pa navdaja z negotovostjo in strahom. Sledije je moč premostiti le z jasno predstavo o lastni in skupni prihodnosti. Ta predstava bo jasna, ko bodo jasni odgovori na vprašanja o tem, kateri so poglavitni razvojni ciji Slovenje v obdobju do leta 2000, kakšne so razvojne možnosti, potenciali in omejitve, kakšno ceno bo zato morala Slovenija plačati in kakšno so sposobni in pripravjeni plačati njeni državjani in nenazadnje po kakšnih poteh in s kakšnimi sredstvi bomo te cije dosegli. V teh globalnih odgovorih so tudi podlage za povsem konkretne odgovore na vprašanja o posledicah povezovanja Slovenje v Evropsko zvezo na področju kmet jstva, ki morajo biti jasni, sicer lahko pride do resnih zapletov in nasprotovanj.” Predsednik Kučanje spregovoril tudi o dolgoročni razvojni vi-zji slovenskega kmet jstva. "Razvojna vprašanja Slovenje morajo biti zdaj v sami srčiki političnega, družbenega in gospodarskega dogajanja v Slovenji. Če se bo končno družbena energja, porabjena za žal že prislovično slovensko prepiranje, privoščjivost in nevoščjivost usmerila na reševanje razvojnih vprašanj Slovenje, se za prihodnost Slovenje ni bati. En vogal kmetijstva naj podpira država, tri na kmetij ci Globalni kazalci Slovenje so-zlasti še v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi in vzhodnoevropskimi državami, ki preživljajo procese globokih državnih reform vtranzicji- optimistični. Slovenja je na različnih mednarodnih lestvicah vrednotenja uspešnosti držav v prehodu in tveganja v zadnjih dveh letih močno izbo jšala svojo uvrstitev.Torej prvi in spodbudni rezultati so- treba jih je le hoteti in znati umestiti v našo prihodnost. V rjej igra kmetjstvo prej kot slej izjemno pomembno vlogo. Ne toliko zaradi neposredne gospodarske pomembnosti kmetijstva kot zaradi njegove povezave s pomembnimi razvojnimi vprašanji Slovenje, ki se morajo reševati na nacionalni ravni: od vprašanj posejenosti in razvoja regij, do vprašanj socialne strukture, kulture inbitnosti slovenskega naroda ter do vprašanj varovanja okolja in obrambnih vidikov. Gre za vprašanja, ki naj bi jih z določenim intervencionizmom urejala tudi država enako kot drugod okoli nas. V tej luči ve ja vrednotiti zasnovo takoimenovanega usmenjenega razvoja kmetjstva, zlasti še koncept “polne obdelano- sti””, je dejal Kučan in poudaril, da veja to početi z vso občutjivostjo, da državni interven-eionizem ne bi predolgo “varoval" slovenskega kmetjstva pred vdorom standardov, ki veljajo za kmetijstva razvitih držav in ga tako nehote onesposobil za konkurenco in za krepitev njegove lastne razvojne moči. “Država lahko podpira le en vogal, ostali trije ali najpogosteje kar vsi štirje ostajajo kmetom in kmetijcem samim. Zato je tembolj pomembno učinkovitejše združevanje kmetov oziroma teme jita prenova zadružnega sistema in nenazadnje vloga in vpliv kmetov v procesih predelave in trženja slovenskih izdelkov. Ideje so tu, potrebne so podpore in čimprejšnjega preverjanja v življenju, ne v državnih uradih, “ je sklenil svoj otvoritveni nagovor predsednik Republike Slovenije Milan Kučan in izrazil Pomurcem še posebno priznanje za razvoj sejma. “Čepravje zdaj sejem slovenski, seje rodil kot pomurski in prav Pomurcem gre zasluga, daje sejem v letih, ki ne rjemu in ne kmetijstvu niso bila naklonjena, preživel. Želim mu, da bi še intenzivneje razvijal svojo mednarodno razsežnost tu na stičišču držav v osrčju srednje Evrope kot eden oznanjevalcev miru, sodelovanja in težnje po skupnem napredku. ” 1300 razstavljavcev iz 30 držav Letošnji 33.Mednarodni kmetijsko-živilski sejem je po kakovosti in obsegu presegel vse dose-daije. Na sejmu sodeluje 1300 razstavljavcev iz 30 zlasti evropskih držav. Letosje na sejmišču 30 odstotkov več domačih razstavljavcev kot lani in 20 odstotkov več tujih razstaljavcev. Pred sejmiščem so letos organizatorji izobesili kar devet novih državnih zastav. V preteklih letih so lahko obiskovalci sejma videli veliko traktorjev in druge težke kmetijske mehani-zacje. Letos pa je po besedah direktorja Pomurskega sejma Janeza Erjavca vosprecju kmetijska mehanizaeja srednjega razreda, poleg mehanizac je pa se na sejmu celovito predstav jajo tudi mlekar-ska in mesnopredelovalna indu-strjater slovenski vinarji. Ktemu sodjo tudi razstave opreme za živilskopredelovalno industrjo ter razstave kletarske in vinarske opreme. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi razstavo prašičev, drobnice, perutnine, goveda, korjev, na sejmu pa je moč videti tudi jato nojev in izvedeti vse o rjihovi prireji. Marljivi organizatorji so na sejemskem prostoru izkopali celo ribnik v katerem “razstavjajo” številne vrste sladkovodnih rib. Med letošije novosti spada tudi vzorčni nasad trav in različnih po jščin, ki so jih na sejemskem prostoru vzgojili s, kakor pravjo, sonaravnim obdelovanjem oziroma kmetovanjem. Kakor običajno so na sejmu tudi predstavniki proizvajalcev zaščitnih sredstev in gnojil, ki ne razstavljajo samo svojih proizvodov, pač pa vsem zainteresiranim tudi brezplačno svetujejo. “Razstavjavci so sejem v Gornji Radgoni osvojili kot prostor za promocjo svojih izdelkov in prodajo, za mnoga počjetja, tako slovenska kot tuja, pa predstavja naš sejem v času prestrukturi-rarja in prilagajarja tržišču prodor iz anonimnosti in možnost uvejavitve,” ugotalja Janez Erjavec, ki si prizadeva, da bi sejem prispeval tudi k dvigu strokovnosti v našem kmet jstvu in prede- lovalni industriji in s tem tudi k dvigu kakovosti proizvodov. V ospredju bitka za kakovost “Mednarodni kmetijsko- živilski sejem organizira vsako leto tudi ocenjevaije mesnih izdelkov, mlečnih izdelkov, slovenskih vin in kmet jske mehanizac je s čimer pomembno prispeva k dvigu kvalitete kmetjskih proizvodov in proizvodov za kmetjstvo, ” pravi strokovni sodelavec sejma za ocerjevanje Matija Gjerkeš. “Strokovne komis je, ki oceijujejo kakovost izdelkov, ugotavjajo, da so mnogi naši kmetj ski proizvodi že dosegu evrospko raven. ” To je, kakor pravi Gjerkeš, še pobej opazno pri vinih, s katerimi Slovenci posegamo v sam evropski vrh. “ KvaUteta vin, ki so jih slovenski vinaiji letos poslali v ocerjevanje, je izjemna. Zanimivo pa je, da je večina proizvajalcev vina letos poslala v ocerjevarje maij vzorcev, vendar so bili ti boj kvalitetni kot prejšrja leta. To pomeni, da znajo vinarji že sami dobro oceniti kvaliteto svojega pridelka,” ugotavja Matija Gjerkeš. Šampionska vina so letos po mnerju strokovne ko-misje pridelali Mirko Munda iz Koga, KZ Vinakras iz Sežane, Vi-nag Maribor in Radgonske gorice. Razočarali pa niso niti drugi vinarji. Vina znane vinarske družine Čurin-Praprotnik iz Koga pri Ormožu so si prislužila kar devet zlatih medaj in tri velike zlate medaje, pravtako pa so se pri ocenjevanju odUčno odrezala vina Franca Protnerja iz Pernice, Franca Kupjena iz Okoslavec, Ivana Kelharja iz Bizejskega, jur ja Hlupiča iz Maribora in še bi lahko naštevali. Pri ocenjevanju mesnih izdelkovje strokovna komis ja za nosilca kakovosti v letošnjem letu razglasila Mesnopredelovalno industrjo Kras iz Sežane, dobro pa so se odrezati tudi proizvodi Agro-merkurja iz Murske Sobote, Mesne industrije Radgona, Franca Krainerja iz Rač, Klavniško predelovalne zadruge iz Otiškega vrha in številnih zasebnih mesarjev. “Letosje s svojimi proizvodi na ocenjevanju sodelovalo več predelovalcev mesa kot prejšrja leta, zanimivo pa je, da so enakopravno ob bok veliki industrji začeti stopati tudi zasebniki-tako po asortimanu kot po kvaliteti izdelkov, "ugotavja Gjerkeš. Komisja za ocenjevanje mlečnih izdelkovje ugotovila, da so nekateri izdelki naših mlekarjev po kakovosti celo bo jši kot izdelki najuglednejših evropskih proizvajalcev. Posebej dobro so se pri ocenjevanju odrezati proizvodi Ljub janske mlekarne , Mariborske mlekarne in Pomurske mlekarne. “Strokovna komisja, ki je ocenjevala kvaliteto in inovac je na področju kmet jske mehaniza-c je, sije stroje prvič ogledala tudi na terenu, pri delu,” pojasnjuje Mat ja Gjerkeš in dodaja, da so se letos s številnimi inovac jami in novimi stroji posebej izkazali manjši podjetniki oziroma zasebniki.Komisija je za njihove dosežke petnajstim dodelila medalje. Za dvig kakovosti pa zavzeti organizatorji gorrjeradgonskega kmet jskega sejma skrbjo tudi z organizac jo številnih strokovnih posvetov, simpozjev, predavarj in okroglih miz, na katerih izmenjujejo med seboj izkušnje domači in tuji strokovnjaki ter pridelovalci. V strokovnih krogih bo letos osrednja pozornost zagotovo vejala predavanju evropskega komisarja za kmetjstvo dr. Franza Fischerja, ki bo razčlenil vlogo in položaj kmetjstva v Evropski zvezi, medtem ko bosta slovenski kmetj ski mini- _ v GomjiRodgoni : I fl i ster dr. Jože Osterc in docent na Biotehniški fakulteti v Ljubljani &r. Emil Erjavec spregovorila o Pripravah slovenskega kmetijstva na vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo. varnost.Danes pa smo prepuščeni vsak sebi in nezdravim razmeram na trgu, ki lahko hitro pokopljejo še tako trdnega kmeta...” Do naše kmetijske politike je bil kritičen tudi kmet Peter Kreft ICmetijglrim figoizvajalcem ni z “rožicami postlano” In kaj mislijo o razvitosti hašega kmetijstva in o kmetijski Politiki kmetovalci, ki smo jih Sl*ečali na sejmu? “Resje, daje naše kmetijstvo v zadrg ih dveh desetletjih in pol Poredilo ogromen korak naprej, v®ndar še vedno zaostajamo za razvito Evropo. Zato se kmetje "bdi bojimo, kako bo z našo konkurenčnostjo, ko se bo Slovela vključila v Evropsko zvezo, ” Pravi Jože Sinkovič iz okolice Pe-shice in dodaja, da tudi trenutno v Sloveniji kmetom ni z rožicami postlano”. “Samo pojejte kakšne so odkupne cene. ~ahjši in srednji kmetje, ki smo *al pri nag še vedno v večini, s “Pkšnimi cenami ne borna mogli b°lgo preživeti.In kaj bo potem 2 nami...? Zdi se mi, daje bilo v Paši družbi včasih več posluha kmetijstvo, kmetje pa smo cPtili večjo socialno iz okolice Sv. Jurja, kije bil do lokalnih volitev tudi občinski poslanec. “Kmetje nismo zadovoljni s kmetijsko politiko, predvsem zato ne, ker vlada na tem področju nered. Kmetje želimo imeti trdne in stalne pogoje gospodarjenja, ne pa, da se vse kar naprej spreminja. Velik nered vlada tudi na področju uvoza kmetijskih proizvodov, še zlasti pa na področju uvoza živine. Kako naj potem kmet načrtni e svoj razvoj? Poglejte, našo kmetijo smo razširili- nekaj zemlje smo dobili z denacionalizacijo, tri hektare pa smo še dokupili. Trenutno imamo že preko 50 glav goveje živine, zato bi potrebovali nove velike in sodobne hleve, saj bi tako lahko še povečali prirejo. Vendar pa seje ob tako nejasnih ciljih kmetijske politike in ob takšni politiki kreditiranja kot je danes, težko odločiti za tako veliko investicijo.Kaj če se bomo morali na našem koncu, denimo, preusmeriti v prašičjerejo, kakor se že nekaj časa govori...? Kaj če se bo dohodek pri govedoreji še naprej manjšal in ne bo prenesel odplačevanja dragih obresti na kredite...? Kaj če mleka ne bo mogoče prodati tako, kakor se je to že dogajalo...? V naši kmetijski politikije vse preveč neznank, da bi kmetje lahko smelo krenili po poti razvoja.” Kredit za traktor dražji kot kredit za avto? “ Razmere v našem kmetijstvu niso slabe, pač pa katastrofalne,” je prepričan kmet Mirko Kosi iz okolice Ormoža. “Po moji oceni kmetijska politika ne zagotavlja stabilnih pogojev, ki bi kmetu omogočili načrtovanje in specializacijo. Zato se moramo ukvarjati vsi po malem z vsem, saj nikoli ne vemo, kaj bo šlo in kaj ne, kaj bo država uvozila in česa ne... Tudi kreditna politika v kmetjjstvuje nemogoča: če človek kupi avto dobi kredit z nižjimi obrestmi kot če kupi traktor ali kakšno drugo kmetijsko mehanizacijo. Kje je še v svetu kdo videl kaj takega? Če človek gleda opremljenost naših kmetij in kmetij v sosednji Avstriji lahko mirno reče, da smo kmetje že v Evropi (marsikateri naš kmet dela še veliko več kot njegovi kolegi v razvitih državah Evrope), žal pa naša kmetijska politika še močno zaostaja za evropsko...” Če že slovenska kmetijska politika še ni ukrejena po meri Evrope, pa je na zares evropskem nivoju radgonski kme-tijsko-živilski sejem, ki zato privablja obiskovalce iz vse Slovenije in srednje Evrope. Organizatorji pričaknjejo, da bo letošnje leto zato ne le rekordno po številu razstavljavcev, pač pa tudi po številu obiskovalcev. Do naslednje nedelje, ko se bo sejem končal s parado pihalnih orkestrov , bobnarskih skupin in mažoretk po gornjeradgonskih ulicah, jih pričaknjejo okoli 250 tisoč. Tomaž Kšela PLUG JE STAR ZE 7000 LET Letošnji moto kmetij skoživilskega sejma v Gornji Radgoni je promocija Evrope s Slovenijo in razstava slovenske kakovosti za Evropo. Upravičeno. Kmetijsko-živilska razstava na stičišču štirih držav ima namreč že tako izostreno vsebino, da njena zazrtost v Evropo ni pretiravanje. Tudi ni pretiravanje trditev, da se najboljši slovenski kmetijci in živiloi lahko v marsičem merijo z zahodnoevropskimi. no živali. Povsem z gotovostjo lahko rečem, ker sem se osebno prepričal oziroma po- go, še posebno izdelki iz mesa, iz mleka, denimo siri, in vino, zdrži konkurenčni boj sssrrss ESEESBEBSS vvi irt ifihKii /n,-, mn. _iiL ..i. .... ^ .ntnat i mi lli lIIhIim i nit lit tft m n t stajamo za zahodno Evropo vsaj za nekaj < trsje približali na področju trženja. Če smo namreč v Sloveniji doslej znali narediti menedžerjev v večjih družbenih firmah pa V nobeni razviti državi sicer kmetijstvo EBSEEiB vrste gospodarskih panog, nepogrešljivi in Slovenci nikar ne pozabimo na zgodovino je postal poljedelec, ustalil seje topMdtial toliko hrane, da seje začel ukvarjati tudi z civilizacije!' čl°VeŠke (Mirko Munda, Večer) Ko je natanko pred pol stoletja začasna ljudska skupščina (DEJ (Demokratične federativne Jugoslavije) sprejela kot enega prvih ekonomskopolitičnih ukrepov v osvobojeni državi zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, je bil postavljen mejnik za odpravljanje dotlej bolj ali manj fevdalnih ter seveda ne-bodijihtrebakapitalističnih odnosov. Zdaj, ko se v samostojni Slovenji z novo zakonodajo ponovno spreminjajo lastninski odnosi in se z rjimi dogaja na svojstven način tudi reforma v kmetijstvu, se vse boj spet zatekamo v preživeto zgodovinsko obdobje. V čas torej, ki ima prav malo skupnega z razvojnimi težnjami in hotenji ljudi po boljšem, naprednejšem. Vračamo se, če to hočemo priznati ali ne, v čas zemljiške gospode in trdega, vse prej kot usmiljenega kapitalizmna, v kateremje prostor za podjetne, zvite in preračunljive. Denacionalizacijsko početje, s katerim naj bi pravzaprav tudi bile popravljene krivice iz časov, ko je časnik Ljudska pravica z mastnim naslovom na prvi strani razglašal “dokončno likvidacijo zemljiške gospode”, je namreč svojevrsten primer vzpostavljanja takšnih preživetih odnosov. Obletnica uzakonjene prve povojne agrarne reforme, katere ključni cilj je bilo načelo, »da zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje«, bi lahko bila za večino kaj neopazen dogodek, ki mu ne gre pripisovati zgodovinskega pomena. Pa ga kljub vsemu ima. Zaradi zakona, kije spremenil lastništvo veleposestev, posestev v lasti bank, podjetij, delniških družb in drugih zasebnih pravnih oseh, posestev cerkva, samostanov, verskih in drugih ustanov ter razpršil zemljiša med tisoče tudi povsem novih lastnikov, seje v slovenskem kmetijstvu pravzaprav dogajalo vse tisto, kar po prepričanju nekaterih ne zasluži drugega, kot poimenovapje agrarni kaos. Tudi zaradi vsega, kar seje pravzaprav dogajalo ves ta čas, ko je bil omepjeni zgodovinski zakon deležen tudi nekaj dopolnitev in popravkov. Zdaj, ko bodo dogajanje v kmetijstvu tudi zaradi uzakopj ene trde variante vračapj a nacionaliziranega premožepjav naravi, krojili še naj emniški odnosi z nasledniki nekdanj e tuje gospode, s Cerkvijo, se bo po ekonomski, še bolj pa politični plati pač težje odločati, v katero smer čim manj boleče delati red. Na sicer vselej občutij ivem področju kmetijstva je spodrsavalo in tudi spodrsnilo, kot kažejo tudi zgodovinska dogajanja v svetu, že mnogim politikam (in politikom). Dobronamernost zakona, kije razlastil »sovražnika ljudstva« in domnevno pravično razdeljeval posest tako tistim, ki so že kdaj imeli zemljo injo obdelovali, kot tistim, kije nikoli niso imeli, sojo pa obdelovali, in onim, ki so zgolj sklenili, dajo bodo obdelovali, ko jim bo dodeljena, seje že kmalu po sprejetju izjalovila. Zato je bilo v 50-letni zgodovini toliko popravkov (reform), prav vsi pa so se v resnici vrteli okrog zemljišč in denarja, ki ga je država namenjala kmetijstvu. Razpršena zemljiška posest, preskromno znanje, slabo »donosnost« dejavnosti, težav- države ter kratkotrajnosti doseženih učinkov narekovali bolj ali mapj boleče reze. Ti so se kazali v vzpostavi) apju, ukipjanju inspet v vzpostavDapju zadružne organiziranosti; protekcionizmu in kasnejšem (ne)uspešnem boy ali manj uspešnem delovapju kmetijsko zemljiškega sklada in skrbi za ohrapjapje najboljših zemljišč kmetijski rabi; dodeljevanju nepovratnega državnega denarja za napredne razvojne programe (na to ob- iznajdljivi)ipd. času neokapitalisticnih odnosov aktualni oblasti, ki bi bila rada všečna večini in si že zato ne upa zarezati v jedro problemov. S krpapjem lukepj na vseh koncih kmetijske pridelave ohranja pri življenju tudi tiste hirajoče dele, ki v razvitih kapitalističnih donosnejši. In zato po svoje držijo napovedi, posestne sestave. Vsem sprejetim reformam in v svoji prislovični majhnosti prisegali na unikatnost slovenskega kmetijstva. Računati nato, da nam bo večno vseeno, v čigavem imenu bo država še naprej poravnavala račune za vse politične zmote in na- (Marjeta Šoštarič, Delo) NEVENKA LEKŠE. generalna sekretarka Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije je odpotovah v skupini nevladne delegacije žensk na 4. svetovno kon ferenco o ženskah v Peking in pripravila svoje razmišljan je na temo sindikati in položaj žensk na trgu dela v obdobju tranzicije NIČ KA.I UGODNA PRIHODNOST ZA POLOŽAJ ŽENSK NA SLOVENSKEM Vstop v t17.no gospodarstvo z dokaj razvitimi institucijami in razvejanim sistemom socialnovarstvenih pravic • Tradicionalni patriarhalni vzorci so se iz družine preselili tudi v strukture trga dela * Racionalmciiski ukrepi največkrat najboljprizanejo ženske • Slabše plačane od moških * Sindikati brez načrtne politike do ženskega vprašanja Ko govorimo o enakopravnosti žensk na trgu dela, s tem običajno razumemo enake možnosti za zaposlitev pa tudi dostopnost do zahtevnejših delovnih mest, enako plačilo za enako zahtevno delo ter zagotavljanje pogojev dela, ki upoštevajo specifične potrebe žensk, predvsem z vidika varovanja materinstva. To so običajno tudi zahteve, kijih vsebujejo programski dokumenti sindikatov. Položaj žensk na trgu dela določajo pridobitve iz prejšnjjega sistema Za Slovenijo lahko ugotovimo, da vstopa v tržno gospodarstvo z dokaj a razvitimi institucijami in razvejanim sistemom socialno - varstvenih pravic (porodniški dopust, plačana odsotnost z dela zaradi nege otroka, delo s krajšim delovnim časom, če to zahtevajo koristi otroka ipd., zagotovi) anj e družbenega varstva otrok), ki ženskam omogočajo vstop v plačano zaposlitev, jim formalno zagotavijajo enakopravne možnosti na trgu dela in zagotavljajo, da jim v obdobju materinstva ni treba prekiniti zaposlitve. Zato lahko rečemo, da položaj žensk na trgu dela še vedno v precejšnji meri določajo “pridobitve” preteklega sistema. Samoupravni socializem je formalno temeljil na oblasti delavskega razreda, kije to svojo vlogo uresničeval po delegatskem sistemu. V temeljnih družbenih dokumentih je bilo kot temelj uresničevanja družbenoekonomskega položaja posameznika opredeljeno delo s proizvajalnimi sredstvi v družbeni lasti. S podružbjjanjem proizvajalnih sredstev in z uvedbo delavskega samoupravljala sta bila formalno odpravljena osnovna antagonistična razreda, kapitalisti in najemni delavci, zaradi česar seje nekdanja jugoslovanska družba deklarirala kot brezkonfliktna. Enako kot drugim socialnim skupinam je bil tudi ženskam z ustavo zajamčen enakopraven položaj na ekonomskem in političnem področju. Formalno je bila zagotovljena rjihova sorazmerna zastopanost v organih samoupravljanja na vseh ravneh. Vendar so analize pokazale, da so se ženske le redko prebile tudi do položajev, ki bi jim zagotavljali večjo moč odločanja. To je veljalo tako za politično kot tudi za gospodarsko področje. Polna zaposlenost moških in žensk je bil družbeni cilj, deklariran v vseh najpomembnejših političnih dokumentih. K njegovi realizaciji je veliko prispevalo ekstenzivno gospodarstvo, kije temeljilo na množičnem zaposlovanju slabo kvalificirane delovne sile. Tako je leta 1988, ko so se začeli intenzivnejši procesi gospodarskega prestrukturiranja, slabo polovico vseh zaposlenih predstavljala ženska delovna sila. Za razliko od številnih držav s tržnim gospodarstvom, se v Sloveniji ni uveljavilo zaposlovanje žensk s krajšim delovnim časom, marveč je bila tudi zaiye značilna zaposlitev s polnim delovnim časom. Revolucionarni spremembi družbene ureditve po drugi svetovni vojni pa niso sledile tudi revolucionarne spremembe v kulturi in tradicijah. Tradicionalni patriarhalni vzorci so se iz družine prenesli tudi v strukture trga dela. Ženske (so)se pretežno zaposlujejo v dejavnostih in poklicih, ki so blizu delu, ki ga (so ga) opravljajo v družini (vzgoja in izobraževalce, zdravstvo in socialno varstvo, gostinstvo, osebne storitve ipd.). Prav tako niso (bile) presešene tradicionalne vrednote, po katerih j e primarna naloga ženske skrb za družino, medtem ko za povezovanje z zunanjim svetom skrbi moški. Kljub radikalnim institucionalnim spremembam in deklarirani enakopravnosti spolov, smo ohranili družbo, iger vladajo moški, zato se tudi pravila oblikujejo po meri moških. Zaposlitev žensk se v nekaterih okoljih še vedno obravnava le kot dodatna zaposlitev, ki je namerjena izboljšanju družinskega proračuna, ne pa kot primarna dejavnost preko katere ženska uresničuje svojo ekonomsko neodvisnost, oblikrje svojo identiteto in dosega samopotrdi-tev. Vlaganje žensk v razvoj poklicne kariere tako v vsakdanjem življenju še vedno lahko prej doživi neodobravanje kot podporo in je marsikdaj podrejeno razvoju poklicne kariere partnerja ali pa se prena‘a v obdobje, ko je reprodukcijska faza v glavnem zaključena. Po novem manj možnosti pri zaposlitvi S prehodom na tržno gospodarstvo in uvedbo parlamentarne demokracije postajajo bolj vidne tudi razlike različnih političnih subjektov v odnosu do zaposlitve žensk. Nekaterijasno izražajo težnjo po restavraciji tradicionalnih vrednot, kamor sodi tudi ponovno vračanje ženske v družino. Na površje prihajajo tudi socialni konflikti, kijih je samoupravni socializem pometel pod preprogo. Procesi privatizacije ponovno sprožajo nasprotja med delodajalci in delojemalci, ostra konkurenca za delovna mesta pa tudi konflikte med različnimi socialnimi skupinami. Delodajalci se zavzemajo za čim večjo deregulacijo delovnih razmerij in vse bolj prevzemajo kontrolo nad zaposlovanjem in odpuščanjem delavcev. Zgolj analiza uradnih statističnih podatkov2 o gibanju zaposlenih in brezposelnih sicer ne kaže na to, da bi prehod v tržno gospodarstvo ogrozil zaposlitev žensk. Njihov delež med vsemi zaposlenimi ostaja nespremenjen in se giblje okoli 48%. V letih, ko je prihajalo do močnega zniževanja števila zaposlenih in do naraščanja brezposelnosti zaradi odpuščanja delavcev, seje brezposelnost žensk povečevala počasneje od brezposelnosti moških. Leta 1987je delež žensk med vsemi no-voprljavljenimi brezposelnimi znašal 51,1%, leta 1994 pa 45,3%. Kljub temu spremembe v deležu žensk, vključenih v zaposlitev (53,2% v letu 1990 in 44,3% v letu 1994) in delež žensk, odjavljenih iz brezposelnosti, kije vsa leta upadal, leta 1994 pa seje ponovno povečal, opozarjata, da se tudi v Sloveniji ženske postopoma spreminjajo v socialno skupino z manjšimi možnostmi na trgu dela. Ob tem lahko računamo tudi na negativne učinke, kijih bo za zaposlovanje žensk prinesla privatizacija javnih storitev na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva ter socialnega varstva. Delodajalci uvajajo v želji po razbremenjevanju stroškov poslovanja tudi vse več nacionalizacijskih ukrepov, ki največkrat najbolj prizadenejo prav ženske, saj jim onemogočajo usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti, kar jih sili k izbiri med obema sferama. Najpogostejši tak ukrep je organizacija in razporejanje delovnega časa, kjer delodajalci le redko upo‘tevajo potrebe zaposlenih. Pri spreminjanju kolektivnih pogodb vse bolj prihaja v ospredje tudi težnja po zmarj‘evaiju že pridobljenih pravic zaposlenih. Spet gre tu najpogosteje za krnjenje pravic v tistih dejavnostih, kjer je zaposlene največ ženske delovne sile. Tako se v zdravstvu skuša zmanjšati obseg pravic zaradi manj ugodnih delovnih pogojev, ne da bi hkrati odpravili tudi pogoje, ki so podlaga tem pravicam. Ker pravna država še ne delnje, je kršenje zakonsko in s kolektivnimi pogodbami zagotovljenih pravic splošno uveljavljena praksa delodajalcev. K sklepanju o razlikah v položaju zaposlenih moških in žensk pri delu vodijo podatki nekaterih družboslovnih raziskav. V raziskavi Kvaliteta življenja v Sloveniji’, kije potekala leta 1994 pri Inštitutu za družbene vede Fakultete za družbene vede v ljubljani na reprezentativnem vzorcu slovenske populacije, stare 18 let in več, so anketiranci odgovarjali tudi na nekatera vprašanja o kvaliteti delovnega življenja. Podatki zadevajo staije v času neposredno pred anketiranjem, kije potekalo v obdobju maj-julij 1994. Odgovarjaloje 1807anketirancev, 828jebilo zaposlenih, med njimi 53,5% moških in 46,4% •ensk. Analiza njihove izobrazbene sestave kaže, da so v povprečju zaposlene ženske bolje izobražene kot zaposleni mo‘ki (preglednica 1). Razlike so predvsem pri poklicni izobrazbi, kjer je močneje zastopana moška populacija, in pri popolni srednji ter višji in visoki izobrazbi, kjer imajo večji delež ženske. Podatki o izobrazbeni zahtevnosti delovnih mest, kijih zasedajo moški in ženske, ne kažejo razlik pri skrajnih katego- rijah (preglednica 1). Delovna mesta z zahtevano dokončano in nedokončano osnovno šolo ter delovna mesta, kjer se zahteva izobrazba na terciarni ravni, v približno enakem deležu zasedajo moški inženske. Razlike so pri delovnih mestih, za katera se zahteva poklicna ali popolna srednja izobrazba. Ženske so pogosteje zaposlene na delovnih mestih, kjer se zahteva popolna srednja izobrazba, moški pa na delovnih mestih, kjer se zahteva poklicna izobrazba. Strožji kriteriji za ženske Dostop do delovnih mest je formalno omejen z javnimi listinami o strokovni izobrazbi, zato je pomemben tudi podatek, kako dosledno se delodajalci dr*ijo tega kriterija pri razporejanju moških inžensk na delovna mesta. Kot kaže preglednica 2, je pri ženskah dosežena večja usklajenost dejanske in zahtevane izobrazbe, kadar zasedajo delovna mesta, za katera se zahteva popolna srednja ali višja, visoka in podiplomska izobrazba, pri moških pa pri delovnih mestih z zahtevano osnovnošolsko in poklicno izobrazbo. Z drugimi besedami: pri izbiri delavcev za izobrazbeno zahtevnejša delovna mesta so formalni selekcijski kriteriji priženskah strožji kot pri moških. Ženske tudi pogosteje kot moški izja- vljajo, da lahko le v maryši meri ali pa sploh ne morejo pri svojem delu uporabiti vsega svojega znanja. Kot kažejo podatki v preglednici 1 tako odgovarja 42 % žensk in 33% moških. K sklepu o težji dostopnosti zahtevnejših delovnih mest zaženske v primerjavi z moškimi prispeva tudi podatek, daje delalo na vodstvenem ali vodilnem delovnem mestu 21,3% moških in 15,8% žensk. Izkazalo seje, daje tudi pri dostopu do vodilnih delovnih mest formalna izobrazba bolj pomembna pri ženskah kot pri moških. Tako je imelo 7,4% moških, ki so delali na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih, samo osnov-nošolo ali manj, 20% poklicnošolo, 38,9% popolno srednjo šolo in 33,7% višjo, visoko ali podiplomsko izobrazbo. Na drugi strani paje takšna delovna mesta zasedalo 1,6% žensk s končano osnovnošolo ali manj, 14,8% s poklicnošolo, 41% s popolno srednjošolo in 42,6% z višjo, visoko in podiplomsko izobrazbo. Ko govorimo o razlikah v plačah zaposlenih žensk in moških, je treba upoštevati, da se osnovne plače določajo glede na zahteve delovnih mest in so urejene s kolektivnimi pogodbami. Kolektivne pogodbe urejajo tudi dodatke na osnovno plačo, nadrejeni odločajo le o stimulaciji, ki bi lahko pomenila vir diskriminaciježensk. Trenutno je najpomembnejši generator razlik v plačah sektor oziroma dejavnost zaposlitve. Konflikt med “gospodarskimi” dejavnostmi, ki ustvarjajo novo vrednost, in družbenimi dejavnostmi kot “porabo" se nadaljuje tudi v tržnem gospodarstvu. Učinki se odražajo v višini izhodiščne plače zaposlenih v javnih službah, kije trenutno 25% ni^ja od izhodiščne plače zaposlenih vt.i. “gospodarskih” dejavnostih3. V anketi o kvalitetiživljenja paje eno od vpra-‘apj zadevalo vi‘ino zadnje neto plače zaposlenih. Zneski, ki so jih navedli anketiranci, so razvrščeni všest kategorij, vanje pa so se moški in ženske uvrstili takole: Podatki o višini prejete neto plače so v škodo žensk. V spodnja dva razreda se jih je uvrstilo več kot moških in v zgornja dva občutno mary kot moških. Vendar, enako kot za podatke uradne statistike, tudi za te podatke veUa, da ne upoštevajo posebnih pogojev dela, dejansko opravljenega števila ur in položaja delovnih mest v organizacijski hierarhiji. Podatki v preglednici 1 kažejo, da več moških kot žensk navaja, daje pjihov delovni čas daljši od 42 ur, več moških j e zaposlenih na vodstvenih in vodilnih delovnih mestih, zanje so tudi bolj značilni maiy ugodni delovni pogoji. Glede na prikazane podatke lahko sklepamo, Skupaj Moški ženske Nekvalificirani delavci 32.791 36.162 30.524 Polkvalificirani delavci 35.561 37.629 33.622 Kvalificirani delavci 43.988 46.398 39.883 Visokokvalificirani delavci 48.428 48.723 47.418 Nižja strokovna usposobljenost 44.535 46.660 41.609 Srednja strokovna usposobljenost 56.806 60.671 53.918 Višja strokovna usposobljenost 71.525 75.656 68.379 Visoka strokovna usposobljenost 105.617 111.349 96.560 SKUPAJ 55.523 56.642 49.913 Povprečna mesečna bruto plača za leto 1992 po stopnjah strokovne usposobljenosti za opravljanje dela za moške in ženske MOŠKI ŽENSKE 29.000 in manj 41.1 58.9 30.000 - 44.000 45.0 55.0 45.000 - 54.000 61.1 38.9 55.000 - 64.000 50.0 50.0 1 65.000 - 74.000 56.5 43.5 75.000 in več 63.1 35.9 da prihaja do najpomembnejših razlik med zapornimi moškimi in ženskami predvsem v Složnostih dostopa do zahtevnejših delovnih Siest .Delodajalci podcenjujejo njihovo znanje in sposobnosti. Statistični podatki o vključevanju brezposelnih v zaposlitev pa kažejo, da prihaja tudi do 2Sianjševanja zaposlitvenih možnosti za ženske, predvsem to velja za brezposelne manj izobražene ženske v starosti nad 35 let. Po izkušnjah zavodov 2a zaposlovanje se že uvrščajo v težje skupine, ki se te^je zaposlijo. O drugih oblikah diskriminacije bi na podlagi razpoložljivih podatkov težko govorici • Tudi podatek o uresničevanju pravice do izobra*evanjainusposabljanja, dobljen z omenjeno Snketo o kvaliteti življenja v Sloveniji, ne kaže, da bi bile ženske tu odrinjene. V zadnjik 12 mesecih Pred anketiranjem seje izobraževanja in usposabljanja udeležilo 22,5% moških in 24,1% žensk. Sindikati in ženske Očitno je, da ekonomske in politične spremembe v Sloveniji negativno vplivajo predvsem na zaposlitvene možnosti žensk, kar se kaže po eni strani v težji dostopnosti ženske delovne sile do zaposlile, po drugi pa v uvajanju ukrepov delodajalcev tudi ukrepov socialne politike (npr. predlog 3 v veliki razdrobljenosti sindikalnega delovanja. Prišlo je do nastanka nekaj sindikalnih central ter številnih samostojnih panožnih in poklicnih sindikatov, ki pri svojem delovanju še vedno niso našli ustrezne poti za poeenotenje pri doseganju nekaterih ključnih ciljev. Politika sindikalnih central je usmerjena predvsem na splošne probleme zaposlenih, pri panožnih in poklicnih sindikatih pa ozko omejena na probleme matičnih panog in poldicev. Glede na razmere, v katerih seje znašlo slovensko gospodarstvo na prehodu v tržno gospodarstvo, je to tudi razumljivo. Stečaji podjetij, odpuščanje delavcev, problemi plač, so tako osrednje polje njihovega delovanja. Nenazadnje naj bi to nekdanjim režimskim sindikatom vrnilo tudi močno omgjano zaupanje članstva. Ob tem pa lahko tudi na sindikalni sceni sledimo nadaljevanju že omenjenega podedovanega nasprotjamed “pravim” delavskim razredom, ki gapredstavljapredvsemkva-lif icirana in polkvalif icirana delovna sila v industriji, ki tudi najbolj občuti prehod v tržno gospodarstvo, in zaposlenimi vjaviiih storitvah, ki naj bi bili ‘e vedno v privilegiranem položaju. V politiki prvih imajo pomembno mesto aktivnosti za razbremenjevanje podjetij dajatev, iz katerih se financira delovanje drugih. Uveljavitev teh zahtev seveda pomeni krnitev delovanja dejavnosti, ki podpirajo ženske pri stopanju na trg dela injih hkrati tudi v naj večjem obsegu zaposlujejo. |etnega porodniškega dopusta), ki ahko ženske prisilijo k izbiri med b^užino in trgom dela. To pa pomemb-b° zadeva tudi vprašanj e vodenja police sindikatov na tem področju. V jbejšnjem režimu, kjer so bili delavci C°Pmalno na oblasti, so bili sindikati koncipirani kot izrazito politična organizacija. Delovali naj bi v smeri konsti-birarja države delovnega ljudstva, 2aradi česarje bila med drugim netran-®Parentna tudi meja med delodajalci in belavci (Tomc 1994: 74). Njegove pridnosti šobile dokaj natančno sankcionirane. Vse procese so državno in poetično regulirale partijske strukture, ^temu sta bila prilagojena tudi položaj in delovanje Sihdikata. Deloval je kot družbenopolitična orga-l^aclja, podrejena Zvezi komunistov inje bil, tako k°t druge družbenopolitične organizacije, transmi-si)a rgene politike. V sferi zaposlovanja je imel for-bbtiiio najpomembnejšo vlogo pri uveljavljanju delavskega samoupravljanja. Sindikalna politika pri . Vetiavljanju enakopravnosti žensk na trgu dela, je Shajala iz politike drugih političnih institucij, inje ^bieljUa na načelu enotnosti delavskega razreda. 8 spremembo družbenopolitičnega sistema seje Premenil tudi položaj sindikata. Predvsem gre za Hegovo neodvisno delovanje v odnosu do države in 0 delodajalcev. Pluralizacijapolitičnegaprostoraje Uvedla tudi do sindikalnega pluralizma, ki se kaže Velika razdrobljenost in premajhno medsebojno sodelovanje sindikatov pri usklajevanju ciljev, ki predstavljajo zaposlene v posameznih dejavnostih in poklicih, lahko zato ogrozi položaj enega dela zaposlenih na račun izboljšanja položaja drugega dela. Čeprav ostaja zavzemanje za enakopraven položaj žensk sestavni del programskih dokumentov sindikatov, ni mogoče govoriti o kakršnikoli načrtni politiki, ki bi podpirala njegovo uresničevanje, ker ženskega vprašanja še niso prepoznali in priznali kot posebno področje delovanja. Morda k temu prispeva tudi dejstvo, da se tradicionalni patriarhalni vzorci, tako kot v drugih institucijah, reproducirajo tudi v organih sindikatov. Kot ka • ej o podatki v preglednici 3, so tudi v sindikatih na ključnih položajih, kjer se sprejemajo odločitve, izključno moški. PREGLEDNICA 1: POLOŽAJ PRI DELU IN POGOJI DELA ZAPOSLENIH MOŠKIH IN ŽENSK V LETU 1994________________________ Moški Zenske ZAPOSLENI 53.5 46.4 DOSEŽENA IZOBRAZBA dokončana ali nedokončana OŠ 21.7 23.2 poklicna šola 37.9 24.7 popolna srednja šola 25.5 32.3 višja, visoka in podiplomska izobrazba 14.9 19.8 SEKTOR ZAPOSLITVE primarni in sekundami sektor 56.7 41.5 tržne .storitve 31.3 31.9 javne storitve 12.2 26.6 IZOBRAZBA GLEDE NA ZAHTEVE dokončana ali nedokončana OŠ 20.1 23 poklicna šola 36.3 22 popolna srednja šola 23.9 31.5 višja, visoka in podiplomska izobrazba 19.6 23.5 VODILNO DELOVNO MESTO 21.3 15.8 MOŽNOST UPORABE ZNANJA zelo velika 18.4 16.3 velika 25.4 23 precejšnja 22 18.9 manjša 23.4 22 sploh ne 10.8 19.9 OBIČAJNI DELOVNI ČAS podnevi 65.8 69 zvečer, ponoči 1.4 0.3 dve izmeni 13.7 21.4 tri izmene 9 4.1 neredno 8.8 3.6 sam določa 1.4 1.6 TEDENSKO ŠTEVILO UR do 39 ur 5.2 9.3 do 40 ur 56.0 62.4 41 do 42 ur 11.0 14.5 več kot 42 ur 27.6 13.5 IZOBRAŽ.V ZADNJIH 12 MESECIH 22.5 24.1^ VIŠINA ZADNJE MESEČNE PLAČE 29.000 sit ali manj 9.5 15.1 30.000 do 44.000 23.3 31.5 45.000 do 54.000 24.6 17.3 55.000 do 64.000 14.1 15.6 65.000 do 74.000 9.0 7.7 75.000 in več 19.7 12.8 SAM URAVNAVA TEMPO DELA 71.2 62.7 FIZIČNO ZAHTEVNO DELO 43.9 31.0 vir: Anketa "Kvaliteta življenja v Sloveniji", Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. Inštitut za družbene vede, Ljubljana 1994 PREGLEDNICA 3: MOŠKI IN ŽENSKE V ORGANIH SINDIKALNEGA ODLOČANJA Spol predsedniki sekretarji skupaj število % število % število * Moški 33 91.67 24 80.0 57 86.36 Ženske 3 8.33 6 20.0 9 13.64 SKUPAJ 36 100.0 30 100.0 66 100.0 PREGLEDNICA 2: USKLAJENOST DEJANSKE IN ZAHTEVANE IZOBRAZBE IN SPOL, stanje 1994 ZAHTEVANA IZOBRAZBA DEJANSKA IZOBRAZBA OŠ ali manj Poklicna šola Popolna srednja šola Višja, visoka ali podip.izob. moški ženske moški ženske moški ženske moški dokončana ali nedokončana osnovna šola 76.4 79.8 16.9 13.5 6.7 6.7 poklicna šola 11.2 15.3 82.0 76.5 6.8 8.2 popolna srednja šola 2.8 1.6 21.7 16.4 89.8 80.3 5.7 višja, visoka in podiplomska izobrazba 5.7 1.1 2.3 1.1 23. 15.4 69.0 Vir: Anketa "Kvaliteta življenja v Sloveniji", Univerza v Ljubljani, Fakulteta za dnižbene vede, Inštitut za družbene vede, Ljubljana 1994 \ Prejšnji teden sem politično špekuliral o rezultatu desnice na naslednjih volitvah, zato hom danes o možnostih volilnega uspeha ali neuspeha levega bloka ali strank, ki so v centru in levo od centra politične skale. Ob vseh znanih zadevah, ki so potrebne za takšno špekulacijo, sta se v tem tednu dogodili še dve pomembni, ki narekujeta, da ju je treba upoštevati, četudi gre samo za politično špekulacijo. In sicer se je vrh rimskokatoliške cerkve opredelil za politično podporo Janševi stranki, ker naj bi bila v primerjavi s SKD in SLS bolj demokratična, ker edina naj ne bi odstopila od nekdanjega programa Demosa in nenazadnje, ker gre za edino novo demokratično stranko, ki najmanj koketira s strankami in posamezniki naslednicami prejšnjega sistema. To stališče sicer vsebuje argumente, ki so najblažje rečeno “popolni zgodovinski ponaredek” (če vemo, kdo sestavlja vrh te stranke, kdo so iyeni člani - večinoma sami bivši - na vidnih mestih v gospodarstvu in državnih inštitucijah itd.), toda je legitimno in kot tako še enkrat dokazuje, daje v popolnem nasprotju s stališčem te iste inštitucije, da se ni in se tudi ne namerava vključevati v politiko in se politično opredeljevati. Drug pomemben dogodek je izvolitev tretjega podpredsednika SKD g. Vivoda iz Argentine, ki v tej stranki pokriva interese krščanskih volil-cev in simpatizerjev v tujini. Ta kadrovska rešitev je zanimiva predvsem po tem, kot je izjavil sam podpredsednik, da se bo angažiral pri popravljapju krivic in drugačnem ocenjevanju domobrancev, ter da po njegovi evidenci slovenska diaspora šteje več kot 350 tisoč Slovencev, ki naj bi bili velik potencial volilnih glasov za SKD. Če ta številka drži, je skoraj SO odstotkov potencialnih slovenskih volilcev v tujini in bodo njihovi glasovi igrali še kako pomembno vlogo pri naslednjih državnozborskih volitvah. Upajmo le, da se pri nas ne bo ponovil sindrom hrvaške diaspore, tako pri volilnih rezultatih kot pri kasnejšem vodenju države. Poleg teh “novitet” zadnjega tedna so za levosredinski politični blok pomembna še nekatera stališča, ki so bila izrečena v času poletnih počitnic v t. . desnegem političnem bloku. Gre za zelo jasno stališče SDSS, da po naslednjih volitvah ne pride v poštev kakršno koli koalicijsko povezovanje z LDS in ZLSD. In na drugi strani stališče SLS, da ne pride v poštev kakršnokoli povezovanje z ZLSD in da bo poskušala delovati predvsem politično povezovalno in ne razdiralno. Ob takih stališčih se je dobro spomniti vedno aktualnega starega reka, ki pravi: “Zarečenega kruha se največ poje”. To je dokazala po prejšnjih volitvah predvsem SDSS, ki seje kljub velikemu političnemu in volilnemu porazu preko SKD in Peterleta prišlepala v vladajočo koalicijo, torej na oblast. Sicer pa j e ta stranka imela takšno stališče že pred prejšnjimi volitvami leta 1992, ko je napovedovala ponovno zmago Demosa. Včasih si je pač trebna le nekatere stvari, ki so se že zgodile zapomniti, dajih kasneje isti avtorji ne bi prodajah kot “nove izdelke”. Toda kyub temu bo morala levosredin- ska grupacija ta stališča jemati dovolj resno, ko bodo njene stranke načrtovale svoje volilne stra-. tegije, taktike in volilne kampanje. Čeprav se v politiki dogajajo stvari, ki sijih mnogokrat ne znamo razlagati, vemo na drugi strani, daje tukaj malo slučajnosti in naključja. Torej, razloge za takšno stanje je treba iskati tudi in predvsem v zakulisnih igrah, in pred naslednjimi volitvami bo teh še kako veliko. Posledica bo lahko takšna, da se bomo volilci znašli v težkem položaju, ker bodo karte med strankami - kdo je skom in kdo proti komu - tako zmešane, da preprosto ne bomo vedeli, komu dati svoj glas in zaupati. Toda to je druga zgodba, zato raje preidimo k politični špekulaciji možnega uspeha levosredinskih strank na volitvah leta 1996. Najrelevantnejši predstavnici tega političnega bloka sta LDS in ZLSD, ki sta tudi v tem trenutku pomembna politična dejavnika v parlamentu inv vladi. Seveda pa so tu še nekatere stranke, ki bodo na volitvah tudi igrale pomembno vlogo pri razdeljevanju glasov volilcev. V prvi vrsti so tu Peršakovi demokrati, pa Demokratična stranka upokojencev, nekatere regionalne stranke (kot je Zveza za Primorsko) in še kdo. Morda še res kakšna “predsedniška” stranka ali pa stranka kakšnega drugega sedanjega trti rfa io tnfraf rsnaln in masurrtežkemnoložairrt’ skom kdo °Je vedeli komu dati svoi člas in zauvati Todato'edrii^a^ndha zato rafe vreidimo k ooMtični šnekulaciii moSneča Jsnaha * S U P a " " **W «JilvUH OllvVHJl ivfca X SfsfO# POLITIKA HLAČ BREZ ŽEPOV! političnega veljaka. Leve vrednote kot so socialna pravičnost, solidarnost, enake možnosti in strpnost, so namreč postale testo, ki ga ne gnete le edina leva stranka pri nas, ZLSD, temveč kar vse stranke in strančice. Če bodo torej stranke liberalne in leve opcije skupaj uspele nabrati 40 do 45 odstotkov glasov volilcev, bodo dobile tudi možnost oblikovati večino v naslednjem slovenskem parlamentu. In to možnost imajo, kljub zelo agresivni in mnogo prezgodnji predkampapji “strank slovenske pomladi”. Zakaj? V prvi vrsti zato, ker upam, da si slovenski volilci ne želijo vsaki dve ali štiri leta velikih radikalnih sprememb. In drugič, ker imamo volilci na naslednjih volitvah že možnost primerjati, pod katero “oblastjo” nam je bilo bolje. Kajti dejstvo je, da so se v dobrih petih letih, odkar smo imeli prve večstrankarske volitve, že vse sedanje parlamentarne stranke zvrstile na oblastnih tronih. Da ne pozabimo, je dobro, da obnovimo, koliko časa je katera od njih bila na oblasti - v vladi. Časovni rekord ima Peterletova SKD, kije na oblasti vse od leta 1990 (s kratkim premorom sedmih mesecev v letu 1992) do danes. Takoj za njo je Janševa SDSS, kije bila na oblasti vse od leta 1990 do lanskega aprila, torej celih pet let. Nato sledi LDS, ki napolnjuje štiriletno obdobje oblastne stranke. Slediji ZLSD, kije v vladi nekaj več kot tri leta, in nato še SLS, kije presedela tri leta v Peterletovi vladi. Ta preglednica oblastnih užitkov postavi popolnoma na glavo stališča nekaterih strank, ki so danes tako glasne v kritiki sedanje velike koalicije. Kajti če bi držala ocena, daje sedanje stanje slabo in da je zanj kriva predvsem oblast zadnjih let, potem je odgovornost za to več kot jasna. Skupni seštevek strank slovenske pomladi namreč pokaže, da so zbrale 14 let oblasti (SKD, SLS, SDSS), medtem ko ta seštevek za LDS in ZLSD znese polovico manj, to je 7 let. Razlika j e več kot očitna. Torej, največjo odgovornost in sokrivdo za sedanje stanje, če je slabše, kot bi lahko bilo, nosita SKD in SDSS. Zato današnjo kritiko za neuspešnost oblasti v zadnjih letih v bistvu naslavljata sami sebi. Ali drugače povedano, svojo neuspešnost, nesposobnost in neznanje skušata prevaliti na druge, ki teh vzvodov oblasti neko obdobje sploh niso imeli v rokah ali pa so ga v različnih kombinacijah imeli skupaj z ravno tema strankama. Kakšen absurd. Kakšno sprenevedanje in zavajanje volilcev. In tuje seveda velika priložnost za stranke levosredinske provi-nijence, če bodo seveda znale to volilcem povedati pred naslednjimi volitvami. In še nekaj. Največ oblastnih kiksov (in to nepotrebnih), ki se danes kažejo v ekonomskih in socialnih ten-zijah velikega števila ljudi, je bilo storjenih v prvih treh letih nove oblasti po letu 1990. Takrat je največ ljudi ostalo brez dela ali pa so bili postavljeni temelji za kasnejšo izgubo dela, narejena je bila največja škoda gospodarskim subjektom, da o drugih tegobah kot je korupcija, nedovoljena trgovina, razne oblike gospodarskega kriminala itd., niti ne govorimo. V zadnjih dveh letih se namreč gasijo posledice takrat storjenih napak. Skratka, če bo levosredinska opcija znala volilcem povedati, kdo je kakšno stvar začel in je ni dokončal, ker je preprosto ni znal ali zmogel, ima priložnost dobiti še en mandat zaupanja slovenskih volilcev. Če pa se bo obnašala tako kot na preteklih lokalnih volitvah, seji lahko slabo piše. Le spomnimo se, kdo je bil tisti, kije najbolj forsiral hitro cepitev nekdanjih občin na desetine in desetine malih lokalnih skupnosti, ki so danes v veliki nemilosti države. Imajo sicer lokalno oblast in dobro plačane občinske veljake, nimajo pa denarja, da bi zadovoljevale nekatere osnovne potrebe svojih prebivalcev. Takrat, to je predlansko poletje in jesen, pa so SKD-jevi, SLS-ovi in SDSS-jevi politični veljaki in poslanci v državnem zboru vehementno trdili, da bo tega denarja veliko več, kot ga je bilo nekoč. Še več, celo zavajajoče izračune in številke so trosih na svojih mitingaških političnih shodih. Danes, ko je evidentno, da so zavajali volilce, usmerjajo kritiko na državo, ki da tega denarja noče dati. Kot da oni niso ta ista država in da oni ne odločajo, koliko denarja bo ta ista država namenila za posamezna področja državnega proračuna. Toda ne upajo si seveda na glas priznati, daje takšna drobitev lokalne samouprave naredila državo še bolj drago, bolj centralizirano in nenazadnje tudi bolj neracionalno. Za nagrado za današnje težave novih občin pa so te stranke, ki sojih povzročile, dobile večino glasov volilcev. Mislim, da predvsem zaradi tega, ker druga politična opcija ni znala in zmogla volilcev prepričati o kasnejši oziroma današnji težavnosti položaja. Politično špekuliram, daje bila to velika šols za levosredinske stranke in da so se iz tega marsikaj naučile. Ali so se, bodo pokazali rezultati teh naslednjih volitev. Vem, daje sila težko pa-rirati nekomu, ki večno nerga, pa naj je v vladi ali pa izven nje, in sila malo stori, da bi se stvari izboljšale. Todajebi ga, tudi to je politika in tudi to moraš znati - se hvaliti z rokami v žepu in obljubljati volilcem raj na zemlji s figo v žepu. Stvar tistih, ki delajo, pa je, da takim prodajajo hlače brez žepov - političnih seveda. Sultan S »si N EČ! Zv Hn »vi b »Je teti h »it »j :o 1. En sam zanimiv film lahko naredi majhno in pri širokih množicah planeta zemlje bolj ali manj neznano državo znano in celo priljubljeno. Proizvodnja zanimivih filmov je najboljše sredstvo, če se hoče ponovno uveljaviti država, ki sije v vojni na napačni strani zapravila ugled. Po drugi svetovni vojni so si s filmi pomagale Japonska, Italija, nazadnje še Nemčija. Po prvi svetovni vojni pa je sploh film bilo tisto sredstvo, kije dokazovalo, da je sovjetski sistem odličen in najboljši. Zanimivo je bilo, da je skoraj edino sovjetski film to veleresnico dovolj uspešno dokazoval. 2. Leta 1985 sem v Cankarjevem domu na debati o prihodnosti slovenskega naroda povedal, da narod, ki ni sposoben snemati zanimivih filmov in ki ne zmore vsako leto proizvesti vsaj povprečno gledljive televizijske serije, pač ni narod in tudi nima nobene prihodnosti. Tudi sem govoril o tem, da so potrebni silni napori in silna organizacijska prizadevajta, da sistem avtoijem zanesljivo prepreči, da ne bi vseeno kdaj kaj gledljivega naredili. (Debata je natisnjena v brošuri Društva književnikov.) 3. Slovenija ni smela imeti uspešnega filma in tudi ni smela uspešno posneti česa zabavnega na televiziji - ker bi to vznemirjalo Srbe in Hrvate. Vsakdo, kije hodil na filmske festivale v Pulo, ve, da so tako Srbi kot Hrvati vsako leot nastopih s filmi, vedno so bili med njimi tudi zelo kvalitetni. Tudi kadar so določene filme žigosali kot politično neprimerne in celo zmerjali njihove avtorje, se njihove republike niso pozabile hvaliti, da gre pač za njihovegae filmskega dizidenta, da so si prav one privoščile kritiko sistema... in da so torej svobodne, odprte in obenem globoko razumne in budne, saj so takoj potem po nekoliko preveč drznem filmu tudi usekale. Bilo bi prekrasno, če bi se tudi danes vojskovali s filmskimi sredstvi. 3. Druge republike so v Pulo navadno prihajale s čudnimi provincialnimi izdelki in tudi v Sloveniji so se tisti, ki so odločali, boy trudili, da Jugoslavije ne bi vznemirjali še s filmi - kot pa obratno. Vseeno je slovenski film bil sredstvo, kije Slovenijo uveljavljalo pred širokim jugoslovanskim občinstvom. Ravno prebivalci celotne Jugoslavije so bili tisti, ki so dajali pomen slovenskemu filmu. Ugled Slovence v Jugoslaviji je temeljil na drznosti hjenih filmov. (Pa kolikor je že bila redka in naključna!) In bolj kot so ti postajali zavrti, nerazumljivi in marginalni, bolj se je majala celotna država. Slovenski film je prispeval kar pomemben delež k ugledu Jugoslavije v Evropi. (Ne pa seveda same Slovenije.) 4. Prvi kulturni minister po prvih demokratičnih volitvah je Franček Rudolf: Praktični fundamentalizem Film n vojni denar za film sklestil z desetih na dva milijona mark. V trenutku ko bi Slovenija potrebovala filme, da bi se uveljavila v svetu, si pomagala pri doseganju mednarodnega priznanja, je postalo najvažnejše vprašanje, kako vrniti cerkvi cerkev svetega Jožefa, kjer ima Viba studio. 5. V času, ko so Srbi obkoljevali Vukovar, so posneli vrsto filmov. Baje celo enajst. So že vedeli, zakaj. Srbske duhovitosti so dosegle nov vrhunec s Kustorico in Cannesom in zlato palmo. 6. Kdaj bo slovenskim kulturnim ministrom jasno, daje več prebivalcev planeta zemlje slišalo za Kustorico kot pa za Slovenijo. Daje Schwarzeneg-ger boij znan kot Avstrija. Itd. 7. Slovenija bi morala posneti vojni film o svoji vojni takoj leta 1991. Krošnjariti po svetu s kaseto, ki kaže, kako tanki mečkajo fičote in avtobuse, in kazati kake vaške ceste, kake manjše skupine vojakov... kako dvomijiv posel. 8. Ker Slovenija leta 1991 ni posnela filma o svoji vojni, bi ga lahko na primer dvaindevetdesetega ah kvečjemu še triindevetdesetega. Danes je snemanje takšnega filma čista neumnost: ker nikomur na svetu film ne bo mogel dopovedati, daje ta vojna sploh kdaj bila in kje je bila (nenazadpje tudi zato, ker pač že v teh le-' tih ni bil posnet noben film o njej!), zato tudi nebo mogel nič povedati ne o Slovencih ne o Jugoslovanski armadi. Noja, nekaj polemike po časopisih lahko zaneti. 9. Vojna za Slovenijo je bila precej draga zadeva. Ko sem si drugi dan vojne z Marjanom Jermanom v radijskem avtomobilu šel pogledat Trzin in Brnik, sem z žalostjo računal, da bi snemanje vojnega filma o vsem tem, kar sem mimogrede videl v enem dnevu, stalo najmanj trideset milijonov dolarjev (tanki, goreči tanki, zažgani avtomobili, goreči avtobusi, preletavanje in p Utiranje lovcev, silne količine teritorialcev in novinarjev in prebivalstva... Bilo mi je žal, da filma o slovenski vojni nikoli ne bo, ker bi bU za Slovenijo predrag, za Spielberga (ali Ho-olywood) pa Slovenija najbrž ni zanimiva. 10. Novonastala država Slovenija nibUa Sutjeska ah Neretva: epopeja v gozdu in ob neki reki. Kjer sije mogoče marsikaj izmisliti. Pač pa so se desettisočim ljudem v različnih mestih, vaseh, na različnih cestah istočasno dogajale nadvse nenavadne reči. Po radiu je bUo mogoče poslušati dogajanja z nekaj deset prizorišč hkrati. Medtem ko so tekle Kacinove tiskovne konference v Cankarjevem domu, so po radiu že tekah tuji novinarji in zahtevah od mene, naj jim pojasnim, zakaj Kacin trdi, daje Slovenija napadena, ko je jasno, da ni tako. In medtem ko so radijski oddajniki na srednjih valovih polovici Evropi direktno prenašali vojno in so lovci obstreljevali te iste oddajnike, me je nemški novinar na radiu masiral, kdaj boste končali te neumnosti, imam rezervirano sobo v Benetkah in ne bi rad iz-gubhzaradi vašega blefiranja in Kacina še kakšnega dneva. 11. Vojna v Slovenji (tako kot kasneje vojna na Hrvaškem ah v Bosni) je bUa vedno happening celotne Evrope. Točno tisto, kar niti slovenski niti evropski film nikoli nista bUa. 12. To, kako ima Peter Božič urejeno kulturno ministrstvo in produkcijo filmov, in to, kako je urejena televizijska produkcija igranih projektov, je oboje v na- ipc sprotju z najosnovnejšimi pra- i g vili o proizvodnji filmov. Film je Ce nekaj, kar je namenjeno H’ občinstvu. Zato je najtežja in E najbolj tvegana naloga pri filmu ^,. izbira teme, žanra in seveda tre- ^1 nutka, ko bo film prišel na P® tržišče. *aJ 13. a)i Vsi filmski projekti, ki se jih I T j6 Slovenija odločila finansirati r|i> v zadnjih letih, so popolni pro- »Že gramski udarec v prazno. V -la- gramski udarec v prazno. ■ državi se je dogodila mehka kc sprememba pohtičnega sistema ist in še vojna in razpad države, teater pa nobene teh stvari ni 1qv opazU. Pa tudi film ne. Pa tudi založbe ne. Književniki morda so, ampak v državi, kjer izide vsaka knjiga tri leta po na- Stanku in kjer posnamejo vsak film sedem let po tem, ko so ga sprejeli na nekakšnem pro- -gramskem svetu (kdo ve zakaj e ' in kdo ve kakšni naključno iz-brani poznavalci), je kultura Se samo še dolgočasno metanje de- j $. naija skozi okno. p J 14. SJ Država, ki ne zmore toliko vk energije, da bi iyeni mediji vsaj razpravljali o umetniških do- ■ — sežkih in o kulturni politiki, si Rc od kulture morda lahko vseeno k^j obeta na področju književno- so sti ah slikarstva. Na področju daj filma ne bo šlo. Ker film je samo il J podaljšek, ali če hočete, vrh, Vce vsega tistega čemur rečemo ;lax “senzacijevtisku, radiu, televi- ;r c ziji”- liho Državi, ki nima filma, se do- So gajajo neumnosti v politiki, ne ^ v komedijah. To je nekoliko boi) *£,' zaskrbljujoče. k--... ^ugimi v družbi, našteva **f. Veliko vprašanj se veže na rejete odločitve o optimizaciji ^oženja in oblikovanju kajakov finančne us treznosti J2be, kjer so še posebej 'spredju vprašanja sestave ka- A\%^VAVAVW.V.*.V.,.V.y.V.V.V.V.V 1 1 1 donosnosti, plačilne spo-?n°sti in obračanja sredstev. ''' *° težko je iskati skupne od-,0re o pristopu k tujim vlaga-** itd. Nenazadnje pa je treba . ustrezen odgovor, kako po-Vl ti prenovljeno vlogo sindi-a v družbi, da se bo reafirmi-zbor delavcev družbe, ki ne .več skup pasivnega, včasih 1 prestrašenega članstva, aVeč organ večinskih lastni-O teh vprašanjih se ne da lovarjati po zakoreninjenem uikalnem sistemu t. I. ,halo ia, temveč zahteva visoko “koven pristop, analitično tprt lasten informacijski sija znotraj celotne sindikalne 'aUizacije ter izdelane strate- S::: Si I s* BOGATENJE NA RAČUN DELAVCEV j za vse oblike sodelovanja in •ivnega soupravljanja. Vse to teva odločilen miselni pre-. v sindikalnih glavah. Cim-■1 moramo namreč spoznati Prosto resnico, da popularne razne (večletne) razprave °vih organizacijskih modelih večji ali manjši pomembnosti ^atnezne oblike organiziranja tanarini ne koristijo sindika-v družbah in podjetjih, aditi - in to zelo hitro - bo a nov vsebinski sistem delo-la sindikata v službi član-• Ce bomo to zamudili, bomo udili zelo veliko. Zato sem ^ričan, da bomo našli toliko ®ti in o teh vprašanjih spremili na bližnji konferenci D. K. Proces privatizacije v Sloveniji se je najprej in najbolj intenzivno začel v dejavnosti trgovine. Po statističnih podatkih se v Sloveniji s trgovsko dejavnostjo sedaj ukvarja več kot 12.800 subjektov, ki zaposlujejo več kot 56.000 delavcev, pretežno žensk. Največ zaposlenih je v večjih trgovskih organizacijah, ki jih je v Sloveniji 364. Približno 6000 delavcev pa je zaposlenih pri zasebnikih ali v majhnih družbah z omejeno odgovornostjo. Med vsemi zaposlenimi v tej dejavnosti je preko 65% delavk in delavcev članov Sindikata delavcev trgovine Slovenije. Po informacijah iz pravnih služb območnih organizacij ZSSS in številnih obiskih prizadetih delavk, zaposlenih pri zasebnikih, ugotavljamo, da v majhnih in zasebnih podjetjih trgovinske dejavnosti nimajo ustreznih aktov, s katerimi bi delavce razvrstili v tarifne in plačilne razrede, po zahtevnosti dela. Delav cem zaradi tega izdajajo nepopolne pogodbe o zaposlitvi. Delavce, večinoma strokovne in kvalificirane, razvrščajo v najnižje tarifne razrede in tako tudi »vrednotijo«. Mnogi med njimi, da bi se izognili plačila davkov in prispevkov iz plač, obračunavajo in izplačujejo le zajamčene plače. Delavcem sicer ponekod del plače izplačajo mimo obračunske in plačilne liste, toda le evidentirana plača na teh listinah je osnova za izplačilo drugih pravic iz dela, kot so bolezensko nadomestilo, nadomestilo za brezposelnost pokojninska osnova. Delavci, v strahu, da bodo izgubili še to delo, pristajajo tudi na tak način izplačil. Izpad prihodka v zdravstveni in pokojnin ski blagajni zaradi tako obračunane in izplačane plače, pa po-kri vajo tisti, ki zakonito obračunavajo plače. Bruto plača slo-ven skih delavcev je tudi zaradi tega ena najbolj obremenjenih z davki in prispevki. Čeprav smo v državi sprejeli zakon o inšpekciji dela, postaja ta pojav množičem in vzorec, kako se lahko na račun delavca hitro obogati. SDT vztraja pri sistemizaciji V Sindikatu delavcev trgovine Slovenije na ta pojav javno opozarjamo institucije, predvsem ustrezne inšpekcije. Nekaj je objektivnih okoliščin, med njimi predvsem velikansko število subjektov in malo inšpektorjev ^obodni Sindikati Slovenije i rešuje Prevent ^.kakšnimi problemi pa se chjejo tekstilci? »Kolo j,v°ja na področju tek-T?e industrije je krepko ,eklo naprej družbeno "Jetje Prevent, ki doka-da se da pri nas s pa-^him gospodarjenjem do-tudi dobre poslovne pitate,« pravi Bari. V Pre-,..u> ki dela usnjeno galan-za nemško avtomobil-industrijo, se je število Pnslenih povečalo od 450 , 00 in imajo vse tiste pra-l\ki jih delavcem dajejo ektivne pogodbe in naša °ynopravna zakonodaja. *Okus iz Radelj posluje Pssno, nekaj več težav pa 1° v Kroju v Vuzenici. več problemov imajo /ektilni tovarni Otiški interese blizu 500 delavcev v stečajnih postopkih v Gradisu, Prevozu Radlje, Grafiki Prevalje, Nikonu in TUS-Uteksu ter 200 delavcev v prisilni poravnavi v Avtoprevozu in dravograjski Iverki,« pojasnjuje Bri-narjeva. Dodaja, da imajo na Koroškem velik problem. Slovenjegraški oddelek delovnega sodišča iz Maribora namreč nima sodnika, zato delo na tem oddelku zaostaja že od lanskega maja. Le v najnujnejših primerih rešujejo spise v Mariboru -Kaj to pomeni za uresničevanje pravic delavcev, niti ni treba komentirati! Še posebej grobo kršijo delavske pravice nekateri privatni delodajalci, žal pa se delavci zatečejo po pomoč na sindikate običajno šele v’kjer bodo morali, kakor p0tem, ko jih delodajalec že Odpustiti veepresezmh izkoristi in odpusti. Precej avcev. Težave delavce 1 . ®vinsko-predelovalni in- U^iji na Koroškem so zelo n | Ph:ne težavam drugod po “ Eh1*- Kemična indu-na Koroškem - od Johnson Controls! do a le eu i- j^a - pa posluje dokaj so- »i y Pomoč se iih zateka ti e Več s- ui a Se 2akaj se delavci zadnje ?- | . najpogosteje zatekajo e 'vikate? Po besedah vo-hjžbe pravne pomoči pri o ;t,°oni organizaciji ZSSS U u °roško Branke Brinar je ’• ka ?r’ njih iskalo pravno n okoii 200 članov Največ je bilo takih, u daiairePričani’ da iih ie de" o il k ec nezakonito odnu- pozornosti posvečajo koroški svobodni sindikalisti tudi socialnim vprašanjem, saj z različnimi oblikami sindikalne pomoči letni priskočijo na pomoč okoli 150 delavcem. Čeprav imajo veliko problemov, pa strokovne službe območne brga-nizacije ZSSS delajo v zdesetkani postavi. Na območju delajo strokovni delavec, pravnica in tri administrativno finančne delavke. Do kdaj bo še tako? »Čakamo na reorganizacijo v skladu z novim statutom, potem pa bomo videli kako naprej,« pravita Marjan Bari in Branka Brinar. Dodajata, da delo zmorejo tudi zaradi tega, ker po strokovni plati dobro sodelujejo z republiškimi odbori dejavnosti in L Vp 0t trajno presežne de- slami odbori dejavnosti m o ,ue' Veliko pa je bilo tudi republiškim svetom ZSSS, 1- ir !Cev, ki so se pritožili, pa tudi s strokovnimi služ-li, delodajalec ne Up0števa )- iso°Ve i-dvalidnosti ali ker e jhl> Prejcli regresa, plače ali U 4®vnine. Užk eS tega zastopa naša a pravne pomoči tudi bami na drugih območjih. Na kongresu izražena ideja o skupnem in timskem strokovnem delu v ZSSS se torej na koroškem že ureničuje. Tomaž Kšela I I i H i :ii I 1 1 1 I I I 1 I H: H: Hi Si Si iS Si "•S •S Ali je pravilno razvrščena? Zap. št. za delo. Res pa je tudi, da do sedaj ne vemo, da bi kakšen inšpektor kakšnemu zasebniku prepove dal opravljati dejavnost, ker ni pravilno zaposlil delavca ali je grobo kršil kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine. Zato v Sindikatu delavcev trgovine vztrajamo, naj ima vsako podjetje izdelano sistemizacijo dela. Ne samo zato, da so delavci razvrščeni po zahtevnosti dela v tarifne in plačilne razrede, temveč tudi zato, ker smo prepričani, da je sistemizacija dela zelo potreben in koristen orga-nizacijsko-kadrovski akt. Iz njega lahko črpamo podatke za načrtovanje in izvajanje kadrovske poli tike, organiziranje dela in napredovanje. Najpomembnejše za delavce in sindikat pa je, da z razvrščanjem ustrezno vrednotimo tudi delavke in delavce, ki so vanj razvrščeni. Zahtevnost delov nega mesta pa je vsaj sedaj ena (če že ne edina) najbolj objek tivnih osnov za določanje izhodiščnih plač delavcev. Le izjemoma se lahko v majhnih organizacijah, ki še nimajo akta o sistemizaciji delovnih mest, delovna mesta razvrščajo v tarifne in plačilne razrede arbitrarno, od primera do primera, hkrati pa tudi sproti določa zahtevnost delovnih mest v objavah in razpisih. Sindikat mora biti zraven! Pri nastajanju tega akta mora biti vključen sindikat. V Sindikatu delavcev trgovine Slovenije tudi opažamo, da vodstvo podjetij v nastajanje, predvsem pa v spreminjanje aktov sistemi zacije ne vključujejo sindikata. S tem grobo kršijo 1. člen kolektivne pogodbe dejavnosti trgo vine, saj iz izkušenj ugotavljamo, da gredo spremembe praviloma v smer razvrednotenja delovnih mest in s tem znižanja izhodiščnčih plač delavcev. Od slehernega delodajalca trgovske dejavnosti zato pričakujemo, da bo z aktom organiziranosti in sistemizacije vrednotil delovno mesto v dveh stopnjah, in sicer: • vsako delovno mesto se glede na zahtevano stopnjo stro kovne izobrazbe, poklica, ki sta določena v sistemizaciji delov nih mest, razvrsti v enega od devetih tarifnih razredov; • v okviru posamezenga tarifnega razreda se delovna mesta razvrčajo v posamezne plačilne razrede. Vsak plačilni razred ima določeno relativno vrednost, ki se izraža s količnikom. Kako bi bilo prav Analiza aktov o sistemizaciji in s tem razvrščanja v enajstih večjih podjetjih trgovinske dejavnosti, ki smo jo izdel ali v Sindikatu delavcev trgovine Slovenije, je dala takšne rezultate za nekaj najbolj tipičnih delovnih mest in poklicev, ki se pojavljajo v dejavnosti trgovine: i;:j: :H ;x; H Hi H Hi ■i* Hi H *:• :*: H H i •S V:- Tarifni razred Naziv del. mesta Ind. 1. I. Enostavna dela čistilka v trg. 104 2. n. Manj zaht. dela dostavljalec blaga 122 3. m. Sred. zaht. dela sklad, delavec 138 4. IV. Zahtevna dela prodajalec 158 5. IV. Zahtevna dela prodaj.-blagaj. 164 6. v. Bolj zahtevna dela likvidator rač. 185 7. v. Zahtevna dela voznik težkega kam. 187 8. v. Zahtevna dela trgovski potnik 200 9. v. Zahtevna dela poslov, do 3 prodaj. 210 10. v. Zahtevna dela poslov, nad 3 prodaj. 225 11. v. Zahtevna dela vodja sklad. 239 12. VI. Zelo zahtevna dela poslov, nad 10 zap. 265 Izhodiščna plača ali vrednost posameznega delovnega mesta se tako za vsak poklic ali delovno mesto izračuna glede na izhodiščno plačo za najbolj enostavna dela (»enka«), upoštevaje količnik oz. relativno razmerje posameznega delovnega mesta. Izhodiščna plača ne vsebuje dodatkov za minulo delo in dodatkov na posebne pogoje dela, je le vrednost delovnega mesta za polni delovni čas in pričakovano delovno uspešnost. Ta sedaj v dejav nosti trgovine znaša 42.474 tolarjev. Tako bi delavka prodajalka na blagajni, razvrščena v predstavijo ni analizi v IV. tarifni razred, z relativnim razmerjem 164; s 15 letno delovno dobo in dodatkom na turnusno delo ob pričakovanem rezultatu in polnem delovnem času za mesec avgust 1995 morala prejeti najmanj 82.369,40 tolarja bruto, kar je 54.541,00 tolar jev neto. Sindikatu delavcev trgovine Slovenije nimamo izdelane podrobne analize dejansko izplačanih plač v zasebnem sektorju, vendar pa po informacijah in vpogledu v »plačilne liste« ugotavljamo veliko število delavk prodajalk, ki prejemajo obračunane in izplačane plače tudi za dvajset in več tisočakov manj, kot bi jo prejele, če bi bile pravilno razvrščene in če bi delodajalec izvajal tudi druge določbe kolektivne pgodbe dejavnosti trgovine. Sandi Bartol KAJ DELAJO w samostomih sindikatih S: to to to Hi s & •ii ■5$ to to & to to i to to :8 to to to to to to S: to ! I Hi i Hi SV Si- ! iv :SV Hi Hi: SV i Si H$ :SV si I SV: Si to: 8: to: to: i Sindikat bančništva Slovenije Neuspešen izid pogajanj Slovensko javnost obveščamo, da so bila v juliju letos pogajanja za spremembe in dopolnitve Kolektivne pogodbe bančne dejavnosti neuspešna. Razlogi so po mnenju sindikata naslednji: 1. ultimativnim predlogom o višini izhodiščne plače in sicer 44.545,00 SIT. Ta znesek je že bil dosežen brez pogajanj v mesecu aprilu letos in arogantno odklonili pogajanja za kakršenkoli dvig izhodiščne plače. 2. o spremljanju Dogovora o politiki plač, ki je letos v mnogih dejavnostih preprečil pogajanja o izhodiščni plači na nivoju kolektivnih pogodb dejavnosti. S tem zakonom so kršena temeljna načela mednarodnih konvencij o svobodi pogodbenih partnerjev glede sklepanja KP. Na svetovnem kongresu sindikatov FIET so nam predstavniki sindikatov iz razvitih držav dejali, da ni združljiva logika uravnavanja plač po zakonu o omejevanju, če smo se odločili za sistem kolektivnih pogodb. 3. Sindikat ugotavlja, da je v zadnjih letih izjemno padla raven plač v bančništvu. Po sedanji izhodiščni plači dosega delovno mesto s srednješolsko izobrazbo osnovno plačo 71.272 SIT bruto, kar pomeni, da neto plača dosega komaj 35,3% košarice minimalnih stroškov življenja. Zavod za statistiko sicer izkazuje znatno višje plače v bančništvu, vendar z našo analizo ugotavljamo, da Zavod ne zajema samo bank temveč tudi druge finančne organizacije. Dejstvo je tudi, da več kot 70 % zaposlenih ne dosega statistične povprečne plače. 4. jati za višje izhodiščne plače, je delodajalcem predlagal pogajanja o izboljšanju delovnih pogojev zaposlenih za bančnim šalterjem, kjer so delovne obremenitve izredno velike zaradi uvedbe deljenega delovnega časa. Čeprav delodajalci priznavajo slabe pogoje dela, se niso bili pripravljeni pogajati niti o teh vsebinah. 5. izključno pridobivanju dobička, cena za to pa je tudi izkoriščanje delavcev in podcenitev vrednosti dela. 6. razloga za blokado pogajanj. Delodajalci so pojasnili, da banke poslujejo v izjemno neugodnih pogojih, vendar ugotavljamo, da njihovi razlogi ne držijo, saj je večina bank v preteklem obdobju izkazala dobiček. Sindikat ima upanje, da bo po lastninjenju bank morda bolje. Predvidevamo namreč, da bodo pravi lastniki znali bolje vrednotiti delo, ker bodo pričakovali profit. Da razvrednoteno delo ne more dati dobrih rezultatov, sta dokazali že Nemčija in Japonska, ki imata najvišjo vrednost dela in temu ustrezne tudi rezultate gospodarjenja. V jeseni bodo v bančni dejavnosti nova pogajanja. Že sedaj pa so delodajalci napovedali, da se lahko pogajajo le za znižanje pravic delavcev, na kar pa Sindikat bančništva Slovenije vsekakor ne bo pristal, pa čeprav bo moral poseči po vseh tistih ukrepih, ki so v njegovih pristojnostih. Irena Milanovič, sekretarka Konfederacija sindikatov Slovenije Palomini delavci si bodo pomagali sami Po dogovoru med vodstvom Palome s Sladkega Vrha in obema sindikatoma, ki delujeta v podjetju (Pergam in Neodvisnost), bodo naslednje tri mesece vsi delavci razen poslovodnih prejemali po 58 tisoč tolarjev bruto plače in dodatek za materialne stroške. Preostali del plače bodo dobili izplačan v obliki zadolžnic. Ta ukrep, ki so ga na zborih podprli delavci in ga je sprejel delavski svet, bo veljal do novembra, ko naj bi plače zopet uskladili z določili kolektivne pogodbe. Sindikalisti so se z vodstvom podjetja dogovorili tudi, da bodo plače za pretekli mesec izplačane vedno do 28. v mesecu. Delavcem naslednje tri mesece, ko ne bodo prejemali plač po kolektivni pogodbi, tudi ne bo treba plačevati sindikalne članarine. Po besedah predsednika sindikata Pergam v Palomi Jožeta Nekrepa so se delavci za tak korak odločili, da bi pomagali podjetju, ki je v velikih težavah, in s tem tudi sami sebi. S tem ukrepom bodo pomagali omiliti tudi socialno stisko delavcev z najnižjimi plačami, saj jih je doslej precej prejemalo manj kot 58 tisoč tolarjev bruto. Sredstva, ki jih bodo v Palomi z uresničevanjem omenjenega ukrepa prihranili, nameravajo nameniti za tako imenovano mehko varianto zmanjšanja števila zaposlenih, še predno bodo začeli ugotavljati in odpuščati trajno presežne delavce. Vodstvo :-x podjetja je delavcem že ponudilo več možnosti. Vsem, ki so H5 pripravljeni sami poskrbeti za svoje nadaljnje delovno angažiranje in sporazumno prekiniti delovno razmerje, ponujajo odpravnino 800 tisoč tolarjev. Enako odpravnino Paloma ponuja tudi vsem, ki bi se predčasno upokojili. Tistim, ki jim manjka nekaj let delovne dobe, so jim jih pripravljeni dokupiti. Delavcem, ki bi se bili pripravljeni preizkusiti kot obrtniki ali podjetniki, pa Paloma nudi opravljanje samostojne dejavnosti na številnih področjih. Gre za prevoze na delo, družbeno prehrano, upravljanje počitniških kapacitet, upravljanje stanovanj, vzdrževanje tovarne, čiščenje prostorov, vrtnarsko dejavnost, krojaško dejavnost, varovanje objektov, skladiščenje in transport, kopališko in športno dejavnost ter druge dejavnosti, ki jih bo Paloma sama nehala opravljati. »Delavci smo se odločili, da si bomo, kolikor je mogoče, H-: pomagali sami,« pravi Jože Nekrep. Prepričan je, da bodo v Pa-H> lomi lahko z mehkimi metodami precej zmanjšali število zapo-•:H slenih. »Marsikdo se bo verjetno odločil za samostojno dejav-$H nost, z odpravnino pa si bo lahko kupil potrebno orodje. Morda *H bo sporazumno prekinil delovno razmerje tudi eden od zakon-cev, če sta zaposlena oba, doma pa imajo zemljo. Nekateri bodo H- zadovoljni, če jim bo podjetje dokupilo delovno dobo in se bodo lahko upokojili. Skratka, v Palomi si želimo pomagati sami, saj pomoči od drugod ni bilo in ne bo nikoli dovolj. To pa je tudi cilj omenjenih ukrepov.« Koliko delavcev je v Palomi preveč, še ne vedo (sedaj je zaposlenih približno 1200 delavcev), saj notranja reorganizacija in racionalizacija poslovanja v podjetju še ni končana. Hi H: I to i to 8 to 8 to to 8 8 S ™ .... ZT ' Z.~' I T K' M Hiš 11 Hii Hii; ijjljl i-Hi Hii Hii Hii •Hi: Hii Hii Hii Hii Hii: Hii Hii Hii :x:x Hii ;X:X Hii Hii HH Hii; i:H HH Hii HH Hii II :::to: II HH: tov: 31 . avgusta 1995 MOJA DEŽELA, LEPA, UREJENA IN ČISTA Odmevna akcija TZS Ocenjevanje slovenskih krajev na področju turizma poteka že 25 let. Novost letošnje tradicionalne akcjjeje, da ocenjevanje potekae pod okriljem evropskega leta varstva narave. Zato j e posebna komisija pri Turistični zvezi Slovence posvetila posebno pozornost tudi našim prizadevanjem za ohranjanje naravne dediščine. Seveda naj bi k urejeni in ekološko čisti deželi prispevali prav vsi in ne le neposredno zaposleni v turističnem gospodarstvu. Vsak krajan, sleherna služba, na vseh mejnih prehodih, železniških in avtobusnih postajah, v marinah, delovnih okoljih in na domačih dvoriščih bi morali imeti pred očmi varovanje narave in slehernega okolja. V turizmu imajo namreč prihodnost le dežele, v katerih se gost ne more spotakniti ob neurejeno in nečisto okolje. Gre torej za ozaveščenost in sodelovanje prav vseh kategorij prebivalstva, od najmlajših do upokojencev in od zaposlenih do vseh tistih, ki še čakajo na svoj kos kruha. Ko bomo spoznali, da lepa in čista Slovenija ni le stvar hotelov, gostiln, bifejev in turističnih društev, bomo tudi korak bližje deželam, ki od turizma živijo. Za nami je letošnji prvi krog ocenjevanja slovenskih krajev na področju turizma. Tekmovanje je razdeljeno na več kategorij, komisija paje ocenila 102 kraja oziroma objekta. Po prvem krogu ocenjevanja so rezultati takšni: Večja mesta: Celje, Ljubljana, Maribor, Novo mesto in Velenje. Srednja in manjša mesta: Beltinci, Idrija,. Lucija, Radlje ob Dravi in Vrhnika. Izrazito turistični kraji: Bled, Kranjska Gora, Portorož, Radenci in Rogaška Slatina. Turistični kraji: Izlake, Laško, Lendava, Ptpj in Šmarješke Toplice. Kraji s prehodnim turizmom: Brežice, Murska Sobota, Postojna, Slovenj Gradec in Žalec. Izletniški kraji: Cerknica, Kamnik, Ljutomer, Šentanel inZreče. Hribovski kraji: Drežnica, Duh na Ostrem vrhu, Knežja vas, Mojstrana in Polževo. Drugi kraji: Kočno, Pišece, Stari trg pri Ložu, Šmaije-Sap in Vuzenica. Večja zdravilišča: Atomske Toplice, Moravske Toplice, Radenci, Rogaška in Terme Čatež. Manjša zdravilišča: Dolenjske Toplice, Laško, Šmarješke Toplice, Terme Ptuj in Terme Topolščica. Ob omenjenih rezultatih j e treba povdariti, da seje ocenjevalna komisija poslužila abecednega vrstnega reda in ne kakovosti oziroma ocene urejenosti posameznega kraja. Seveda se tekmovanje še nadaljuje, saj je zaključen šele prvi krog ocenjevanja. Na nedavni tiskovni konferenci, ki so jo sklicali predstavniki Turistične zveze Slovenije, so med drugim poudarili, da akcija Moja dežela - lepa, urejena in čista rojeva lepe sadove. Iz leta v leto je Slovenija snažnejša. Celo v najbolj zakotnih krajih ljudje že tekmujejo med seboj, kdo bo skrbneje pospravil svojo okolico in kdo bo imel na balkonu in svojih oknih lepše nageljne. Na terasah in pod hišami je videti tudi manj perila, ki nikjer in nikomur ni v okras. No, v tem pogledu so izjema kot sneg bele otroške plenice, v katerih je nekaj simboličnega. Ne glede na spodbudne ugotovitve komisije, ki ocenjujejo urejenost slovenskih krajev, pa je še kar nekaj stvari, na katere ne moremo biti ravno ponosni. Gre, denimo, za stare hiše z odpadajočim ometom in umazanimi okni, za zanemarjene vrto- ve in našarjena dvorišča, za nesnago okoli zabojnikov za odpadke, za propadajoča otroška igrišča, za nepokošene zelenice, polomljene klopi v parkih, divja smetišča in podobno. Ja, še zdaleč ni razloga za pretirano zadovoljstvo. Precej dela je opravljenega, toda postoriti bo treba še veliko, da bo naša Slovenija zares lepa, čista in urejena. Na omenjeni tiskovni konferenci Turistične zveze so spregovorili tudi o ocenjevanju naših mejnih prehodov. Razlika med ocenami posameznih prehodov je zelo velika. Medtem ko so tisti, ki mejijo, na primer, na Avstrijo in Italijo, vzorno urejeni, to velja za večino prehodov, je na jugu države drugače. Cariniki in varnostni organi marsikje poslujejo še v bivalnih zabojnikih in ponekod še ne premorejo niti najosnovnejših stvari - celo tekoče vode ne. Skratka, ureje- nost mejnih prehodov na severnem in zahodnem delu Slovenije je v glavnem na zavidljivi ravni, na novi meji s Hrvaško in tudi Madžarsko pa nas čaka še zelo veliko dela. 0 zastojih na posameznih mejnih prehodih pa so na konferenci dejali, da jih je precej manj kot pred časom. Andrej Ulaga BREZPOSELNOST SPET NARAŠČA Julija se je brezposelnost v Sloveniji precej povečala. Število prijavljenih brezposelnihje namreč poraslo kar za 3,2 odstotka ali za 3728 oseb. K temu velja dodati, daje letošnjijulijski prirastek brezposelnih manj ši, kot je bil predlanskega julija, toda za tretjino večji, kot je bil julija lani. Sicer paje povečanje števila brezposelnih meseca julija običajno, saj tedaj zavod vknjiži tiste, ki so julija končali šolanje, pa se niso takoj zaposlili. Julija seje število brezposelnih povečalo v vseh nekdanjih občinah. Izjema sta občini Ptuj s petimi brezposelnimi manj in občina Tolmin, kjer je število brezposelnih ostalo nepsre-menjeno. Najbolj se je julija brezposelnost povečala v občini Šentjur, in sicer za 17 odstotkov. Sledijo Trebnje z 10,2 odstotka, Ribnica z 10,1 odstotka, Črnomelj z 8,2 odstotka in Škofja Loka z 8,5 odstotka več brezposelnimi. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo konec letošnjega julija v stari občini Maribor prijavljenih 14.928 brezposelnih oseb, v občini Ptuj 6141, v občini Celje4597 inv občini Ljubljana Šiška4226 brezposelnih. Za starejše in manj izobražene ljudi, ki so izgubili za- poslitev, je denarno nadomestilo ponavadi edina rešitev za njihovo preživetje. Seveda paje tudi veliko takih, ki prejemajo denarno nadomestilo in poleg tega delajo pogodbeno, honorarno ali na črno. Takšni sploh ne iščejo redne zaposlitve. To potrjuje tudi podatek, da sibrezpo-selni, ki ne prejemajo nadomestila, neprimerno hitreje najdejo delo kot tisti, ki ga prejemajo. Daljša je doba upravičenosti do nadomestila, večjaje verjetnost, da se brezposelni ne bo zaposlil. Problem je med drugim tudi v tem, da naša zakonodaja dopušča, da prejemniki nadomestila delajo po pogodbi, ne da bi zaradi tega izgubili pravico nadomestila. Prejemnikov denarnih nadomestil in pomočije bilo maja letos 36.888, karje 31,7 odstotka vseh, ki so bili tedaj na zavodu prijavljeni kot brezposelni. V letošnjih prvih petih mesecih je bilo denarno nadomestilo odvzeto 115 ljudem, ker so neupravičeno odklonih zaposlitev ali vključitev v ukrepe zaposlovanja. Najnižji znesek denarnega nadomestilaje bil maja 24.663 tolarjev bruto, to je 18.081 neto. Vpovprečjupa so upravičenci prejeli 43.689 tolarjev bruto. A. TJ. Bona sindikalnega turizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 34 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti . Pišite nam ali telefonirajte na 061/ 131 00 33, int. 384, 385 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI , KI VAM JIH NUDIMO 1. ROGAŠKA SLATINA - privatna hiša, kuhinja, tri dvoposteljne sobe, TWC Cena za 4 osebe 50 DEM, za 6 oseb 80 DEM turistična taksa ni vključena. 2. VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni paketi, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev. 3. VELIKE BLOKE - počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe. Prosti termini v juliju in avgustu. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine. 4. SLIVNIŠKO POHORJE - počitniška hišica s tremi spalnicami za do 6 oseb. Cena dnevnega najema 45 DEM . Pokličite po tel. 062 227 771, int. 251. 5. SAVUDRIJA - ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, wc, tuš. Polpenzion ali penzion. Cene v posezoni 38 DEM - polpenzion je 5 DEM cenejši. 6. POREČ apartmaji LANTERNA-najem apartmaja za 4 osebe, dve spalnici, kuhinja, kopalnica, cena 112 DEM. - najem apartmaja za 6 oseb, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cena 85 DEM.. HOTEL NEPTUN - dvoposteljne sobe, polpenzion. Cena 65 DEM na osebo. HOTELTAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 25.8.72 DEM. 7. NOVIGRAD -Trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb Cena nočitve 50 DEM. Možnost dodatnega ležišča 12 DEM 8. NEREZINE - samostojni apartmaji za 4 osebe, termini do 9.9. Cena 50 DEM. Možnost dodatnega ležišča 12 DEM. 9. BLED - HOTEL JELOVICA - dvo- in triposteljne sobe, polpenzion 68 DEM, doplačilo za polni penzion 12 DEM. Popusti: otroci do 2 let gratis, od 2 do 12 let 30% popust. ivi i x_, 4 U w 10. ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 55 oz. 65 DEM dnevno. 11. KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno. 12. KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, posamezni termini v vsem obdobju poletnih dopustov, cena dnevnega najema 65 DEM. Stanovanje za 6 oseb 72 DEM. 13. FIESA- počitniški dom za ca. 100 oseb, prosto po 15.9., možnost za šolo v naravi. 14. RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, polpenzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi. 15. KRANJSKA GORA - PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, tri-ali štiriposteljne sobe, twc, polpenzion 39 DEM. Informacije na telefon 064/ 881-800. POSEBNO UGODNA PONUDBA CALABRIJA SEPTEMBER 95 CETRARO GRANDHOTEL SAN MICHELE A kategorija: polpenzion v dvoposteljni sobi, cena za 7 dni 1.350 000 lir SANGINETO LIDO HOTEL 5 STELLE polpenzion v dvoposteljni sobi 7 dni: 360.000 lir Sangineto Lido apartmaji za 4 osebe, cena za 7 dni 380.000 lir, za 6 do 8 oseb pa 720.000 do 960.000 lir. POOBLAŠČENE AGENCIJE : Mladi turist, Come 2 us. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI. KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja. 2. Lastnike počitniških domov v Slovenskem Primorju ali v Hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe. B. SINDIKALNI IZLETI Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino, plačila v 2 obrokih. 1. BUDIMPEŠTA - tridnevni izlet za vikend ali pa kar tako za skupine 40 do 50 oseb. Avtobusni izlet v Budimpešto, ogled znamenitosti madžarske prestolnice, poldnevni obisk tipične kmetije v madžarski stepi z družabnim delom izleta, tretji dan na povratku v Ljubljano ali v kraj, od koder je skupina, kosilo v čardi. Cena 245 DEM, plačljivo v dveh obrokih. 2. ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALO-VIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb. 3. OTOČEC - posebi programi oddiha in rekreacije.Teniška igrišča, jahanje, čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica. 4. ANKARAN, STRUNJAN, PIRAN - ribji piknik, uro vožnje z ribiško barko, maksimalno 40 oseb. Za sindikalne skupine oblikujemo poseben program. Cena izleta s piknikom je 3.000 tolarjev na osebo. 5. MUENCHEN - OKTOBERFEST od 22.9. do 1.10. Praznik piva v Bavarski prestolnici. Dvodnevni obisk, nočitev v hotelu visoke kategorije, cena 188 DEM. Za skupine od 40 do 50 oseb oblikujemo program po želji gostov. C. ORGANIZACIJA SEMINARJEV Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena. D. SEJMI IN STROKOVNA POTOVANJA 1. FRANKFURT - AVTOMOBILSKI SALON - IAA - tridnevni ogled, potovanje z avionom. Odhod 18.9., cena 1.090 DEM. 2. UTRECHT - SECURITV - sejem varnosti in zaščite - petdnevni program z ogledom Amsterdama, nočitve z zajtrkom, prevozi, ogledi. Odhod 1.10., cena 1395 DEM. 3. MILANO - sejmi mode - MILANOVENDEMODA IN MODIT 95 - tridnevni ogled, avtobusni prevoz, nočitvi z zajtrkom, ogledi. Odhod 5.10., cena 380 DEM. 4. CHICAGO - sejem tiskarstva - GRAF EXPO - šestdnevno potovanje, tri dni ogledov sejma, nočitve, avionski polet iz Celovca. Odhod 7.10.1995. Cena 1.380 USD. Potrebna je ameriška viza. 5. LAS VEGAS - največji računalniški sejem na svetu. Sedemdnevni program, nočitve, sejmski program. Odhod 12.11.1995, cena 1.485 USD E. NAJEM KONGRESNIH ŠOTOROV- velikost 800 m2, cena 9.20 DEM/m2. Kličite 061/741-466. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska.Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača. Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor borze Družbeni pravobranilec proti divjemu lastninjenju KRADEJO KOT SRAKE Te dni smo prejeli drugo zbirno poročilo Družbenega pravobranilca Republike Slovenije, ki obravnava “razreševanje oškodovanj družbenega kapitala po 48. čl. zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP)”. Poročilo zajema čas od 1. 7. 1993 do 30. 6. 1995. Družbeni pravobranilec je v tem obdobju proučil skupaj 674 revizijskih poročil in pri tem ocenil, da je domneva o “oškodovanju” družbene lastnine utemeljena kar v 264 primerih oziroma v 39 odstotkih vseh revizijskih poročil. Družbeni pravobranilec je ukrepal v vseh primerih, ki so smrdeli po kraji družbenega premoženja. Iz njegove poročila najprej pade v oči, da naj večji lopovi v naši deželi niso lopovi, temveč “oškodovale!” družbenega premoženja. Beseda tat je torej še naprej rezervirana za vsakdanje de-likvente, ki pasejo oči pa kakšni menjalnici, pošti, kurah in podobnem. Za “oškodovalce” tudi očitno niso predvideni vsi represivni mehanizmi, temveč jih mora družbeni pravobranilec slej ko prej lepo Prositi, naj vendarle vrnejo, kar so ukradli, da bi s tem sebi in njemu prihranili čas s sodišči in nemoteno brž lahko polastninili še tisto, kar je ostalo. Družbeni pravobranilec je pri 18 revizijskih Poročilih zaradi likvidacijskega ali stečajnega postopka ugotovil, da ne more ukrepati po 48. oz. 50. čl. ZLPP, zato je odstopil poročila stečajnemu oziroma likvidacijskemu upravitelju. V vseh drugih (246) primerih je pozval pravne osebe oziroma njihove odgovorne predstavnike, naj v 30 dneh Po prejemu revizijskega poročila sami odpravijo “oškodovanje družbenega premoženja”. Tožbe in prepričevanje Odzivi na njegovo ukrepanje so bili različni. Posamezni direktorji so odločno zavračali ugotovitve iz revizijskih poročil, drugi pa so bili le pripravljeni odpraviti očitana “oškodovanja”. Pri tem so se zvečine izgovarjali na časovno stisko v postopku lastninjenja, kar naj bi pomenilo, da se tudi °ni ne strinjajo z ugotovitvami v revizijskih Janez Krnc, namestnik družbenega pravobranilca Slovenije in mož, ki ima opravka z največjimi lopovi v tej deželi. poročilih. Kljub temu pa je 70 “oškodovalcev” odpravilo “oškodovanje” družbenega premoženja še pred iztekom 30 - dnevnega roka, v katerem so lahko podali ugovor na ugotovitve v revizijskem poročilu. V teh primerih so se lahko podjetja takoj lotila lastninskega preoblikovanja, s čimer so bili družbenemu pravobranilcu po njegovih besedah prihranjeni včasih dokaj zapleteni tožbeni postopki. V vseh drugih primerih, ki jih je bilo kar 172, pa je družbeni pravobranilec ocenil, da je podan sum “oškodovanja družbenega premoženja”, in zoper odgovorne vložil tožbe. Kljub temu pa je še vedno nadaljeval neposrednime pogovore s toženci in jih skušal prepričati, da ima sporazumna in verodostojna “odprava oškodovanj” prednost pred dolgotrajnimi in zapletenimi postopki pred sodiščem. Tako mu je uspelo kar 86 oziroma 50 odstotkov tožencev prepričati za sklenitev sodne ali izvensodne poravnave, ki pa so morali poravnati dotedanje sodne stroške. Zgodba zase pa so spori na sodiščih (52), za katere družbeni pravobranilec ugotavlja, da se končajo le izjemoma. Prav tako po njegovem mnenju postopki pred sodišči ne sledijo dinamiki procesa lastninskega preoblikovanja, čemur naj bi poleg pomanjkanja sodnikov botrovala predvsem reorganizacija sodišč. By-pass kraje Družbeni pravobranilec je v svojem poročilu, ki ga podpisal njegov namestnik Janez Krnc, ocenil, da je bilo od skupno 264 primerov, pri katerih naj bi šlo za “oškodovanje” družbenega premoženja, kar 78 takšnih, ki gredo na rovaš organiziranja enega ali več by-pass podjetij. Pri tem je trčil na dva robnika. Za enega je poskrbel zakonodajalec, ki v ZLPP ni opredelil podrobnejših meril, ki bi določala okoliščine, v katerih pomeni ustanavljanje by-pass podjetja tudi že “oškodovanje” družbenega premoženja. Drugega pa prepoznamo v sodni praksi, iz katere je razvidno, da sodišča brez izjeme uveljavljajo stališče, da organiziranje by-pass podjetij ni bilo v nasprotju s tedaj veljavno zakonodajo. Kljub temu pa je družbeni pravobranilec ugotovil številne primere ustanovitve by-passa z nedvoumnim naklepom, da bi se “oškodovala” družbena lastnina. Da pa je lahko prišel do takšnih ugotovitev, si je moral za presojo izoblikovati lastna merila, kar je bila brez dvoma izredno zahtevna naloga. Posebej če vemo, da zgolj ustanovitev by-pass podjetja ne pove veliko. Dejanska “oškodovanja” namreč segajo od primerov, ko gre zgolj za potencialno možnost “oškodovanja, do tistih, ko so praktično vse poslovne funkcije z različnimi transakcijami prenesene na by-pass podjetja. Revizijska poročila in ugotovitve družbenega pravobranilca pa kažejo na to, da so se med tema skrajnostima uveljavile številne oblike različnih by-pass postopkov predhodnega “lastninjenja”. Pri odpravljanju “oškodovanja” družbenega kapitala z by-pass prijemi se je družbeni pravobranilec odločil za dva načina: za podružbljanje by-pass podjetij in za njihovo pripojitev. Prvi način so uporabili v 18 primerih, drugega pa v 12. Pri * podružbljanju by-pass podjetja celoten kapital postane last matičnega družbenega podjetja, medtem ko se za nesporno vplačani kapital fizičnih oseb vzpostavi obveznost na strani podjetja. Pripojitev se od tega razlikuje v tem, da družbeniki by-pass podjetja, se pravi fizične in pravne osebe zadržijo nesporne vplačane deleže oz. delnice, medtem kov se preostali družbeni kapital by-pass podjetja s pripojitvijo podružbi. V drugih primerih pa je družbeni pravobranilec vztrajal, naj se “oškodovanje” družbenega kapitala zaradi by-pass lastninjenja odpravi z različno kombinacijo drugih ukrepov, od.* vzpostavljanja terjatev, plačila dobička do likvidacije in izbrisa by-pass podjetja. Družbeni pravobranilec ugotavlja, da finančno ne more ovrednotiti skupnega učinka odpravljenega “oškodovanja”. Tudi zaradi tega, ker se pri nekaterih ukrepih tega preprosto ne da narediti; to velja** denimo, za spremembo prednostnih delnic v navadne ali za različne anekse k menedžerskim pogodbam. Črno na belem pa je, da so največji finančni učinki doseženi pri odpravljanju by-pass “oškodovanja”, kar na drugi strani pomeni, da je bilo na tak način tudi pokradenega največ družbenega premoženja. Heribert Kohl SOODLOČANJE, ZAPOSLOVANJE, KOIOTIVNA POGODBA (Nemške izkušnje) VLOŽENAJE TOŽBA (65,0%) PO 50. ČLZLPP (61,0%) NI OŠKODOVANJA PO 48.ČL. ZLPP (27,0%) I. K. OŠKODOVANJE JE ODPRAVLJENO V 30 DNEH DP NI PRISTOJEN (7,0%) UKREPATI (1,0%) OSTALO JE OŠKODOVANJE PO 48.ČL. ZLPP (39,0%) Zvone Vodovnik KOLEKTIVNA POGAJANJA IN DELAVSKA PARTICIPACIJA -TEMELJNA IZHODIŠČA (Primerjava) Knjiga je izšla pri založbi ČZP ENOTNOST cena: 2.400 SIT + 5% PD Tel. 061 313942, Faks: 311-956 RAZREŠEVANJE OŠKODOVANJA ZARADI ORGANIZIRANJA BV-PASS PODJETIJ PODRUŽBLJANJE BV-PASSA PRIPOJITEV BV-PASSA VZPOSTAVLJENA TERJATEV LIKVIDACIJA UMIK TOŽBE IZBRIS DEJAVNOSTI IZBRIS BV-PASSA PLAČILO DOBIČKA POSTOPEK NI KONČAN PRAVNOMOČNA SODBA -f-- 5 10 15 ODSTOTKI > » m < H N H 53 I 31. avgusta 1995 ^ IAJPOMEMBNEISA STRAN Humoreska TV proslava - Televizija pa proslavlja! smo namesto »dober dan« rekli, da smo stopili v bife Bližnja srečanja posebne sorte, kjer nas je že čakalo stalno omizje s tovarišem Neposrednim proizvajalcem raznih strok, ki je za šankom stoično pil svoje obvezno veliko pivo. »In kaj takega proslavlja naša dična televizija?« No, desettisoči dnevnik! To pa je že vredno proslave! »Kadar meni kdo omeni besedico proslava, se vedno spomnim na pivo.« - Vi ste čisto zasvojeni s pivom. Ampak tokrat vam ga ne bom plačal... Sicer pa kakšno zvezo ima pivo s televizijo? »Pa še kakšno! Oboje uspava! Tako pivo kot tudi televizija.« Torej bi bili vi čisto zadovoljni, če bi vam, recimo, namesto piva naročil ogled televizijskega programa? »Ja, ampak ne katerekoli televizije. Ta program bi že moral biti slovenski!« - Torej oštir, zakaj nimate televizorja, da bi malce zavrli pivske navade tovariša Neposrednega? »Bom kar jaz odgovoril namesto oštirja. Njemu gre za to, da popijemo čim več piva, ne pa da gledamo televizijo.« - Ampak, če sem prav razumel, sta si torej televizija in pivo v nekakšnem nasprotju. Če uživaš televizijo, ti ni treba piva! »Skorajda bi lahko rekli tako. In če bi bili naši zdravniki, ki zdravijo alkoholike, kaj bistri, bi alkoholikom kar naprej predvajali izbran domač TV program in tako iz zasvojencev delali zaspance. Znano pa je, da se zasvojenost najlaže zdravi s spanjem. Kadar bi zasvojenec odprl oči, bi mu z vso silo v oči posvetili s kakšnim TV dnevnikom, kako slovenski metropolit blagoslavlja neko kapelo Bogu za hrbtom ali kako predsednik republike govori zbrani živini na kmetijskem sejmu...« Vas je le pir in politika. Ampak če sem vas prav razumel, vi torej doma, ko gledate televizijo, ne pijete piva? »Kdo pa pravi, da jo gledam. Če'bi jo gledal, bi zaspal. Potem že rajši popijem kakšno pivo.« - No, ampak desettisoči dnevnik si pa boste ogledali? To je redka obletnica. »Ne vem, če ga bom gledal, ga bom pa proslavil. S pivom seveda.« - Ja kaj pa boste potem proslavljali? »To, da namesto dnevnika pijem pivo.« - Ampak če ste namesto vsakega dnevnika vsak dan popili le eno steklenico piva, potem je to deset tisoč steklenic, odkar ima slovenska televizija Svoj dnevnik. In če bi vse te steklenice zložili drugo zraven druge, bi - počakajte malo, da zračunam - dobili dvajset metrov dolg zid, visok poltretji meter... »Pozabljate, da ima slovenska televizija dnevno tri dnevnike!« - Še toliko huje. Potem ste samo od 1. maja 1968 požlampali 30.000 steklenic piva, ne računajoč teh v bifeju Bližnja srečanja posebne sorte! To je tisoč petsto zabojev. »Ja in?« - Ali veste, da bi si za ta jlenar lahko zgradili že kar lep vikend. »Ja in?« No, zdaj bi lahko umirjeno sedeli v njem in uživali in... »...in pil pivo.« ■ Tudi. »Pa saj to delam tudi zdaj brez vikenda. Če pa bi gradil vikend, bi pač ne mogel piti piva.« Pa saj so tudi druge zabave, ne le pivo. »A mislite televizijo? To kar vi glejte, jaz bom raje pivo. Oštir, še enega, vikendarskega, torej velikega!« Bogo Sajovic □ Horoskop Splošno znano Angleška kraljica Elizabeta I. (rojena 7. septembra 1533) je bila edini otrok kralja Henrika VIII. in njegove druge žene Ane Boleyn. Potem, ko je bila njena mati zaradi domnevnega prešuštva usmrčena, je bila Elizabeta tudi v nemilosti, bila je za nekaj časa razglašena za nezakonsko, za časa vladanja svoje polsestre Marije I. pa je bila osumljena tudi sodelovanja z nasprotniki kraljice in zato je bila nekaj časa zaprta. Po smrti Marije, svoje polsestre, je bila spet razglašena za nezakonsko, za časa vladanja svoje polsestre, priznana za legitimno in tako je lahko zasedla prestol. Izkazala se je za zelo izobraženo, odločno, inteligentno in delavno kraljico in njen režim je bil na splošno priljubljen. Razmere v državi so se uredile, doseženo je bilo blagostanje, cvetelo je slikarstvo, glasba in književnost. Seveda pa ni šlo vse vedno gladko. Z ureditvijo anglikanske cerkve sije nakopala nasprotovanje tako zagrizenih katolikov kot tudi puritancev. Parlament pa so vznemirjale njene finančne zahteve. Te so bile zaradi zunanje političnih potez velike. Elizabeta je poizkusila osvojiti Irsko, vmešavala se je v zadeve Škotske, podpirala je holandske in francoske protestante. Njena podpora angleškim gusarjem, ki so napadali predvsem španske ladje (s temi gusarji je bil sklenjen sporazum, država namreč dobi del plena, zato pa gusarje ščiti, mar-sikak uspešen gusar je celo pridobil plemiški naslov), je pripeljala do odkrite vojne s Španijo, ki se je končala šele po Elizabetini smrti. Angleška mornarica je premagala močnejšo špansko ladjevje in preprečila vdor v Anglijo ter celo pridobila prednost pred Španci. Elizabeta se ni nikoli poročila in tudi ni imela otroka. Z njeno smrtjo se konča tudorska dinastija, prestol pa je brez pretresov zasedel Jakob I. Stuart. Kot vsi vladarji, je tudi Elizabeta imela dvornega norca. Ta pa si je včasih le preveč dovolil in zato ga je kraljica odpustila. Ko jo je minila prva jeza, ga je dala spet poklicati predse: »No, ali misliš še v prihodnje razglašati moje napake in slabosti?« »Ne, Veličanstvo. Zakaj bi razglašal stvari, ki so splošno znane?« Deni ZANIMANJE ZA KAJ SLOVENSKI NOVINAR (ZVEZDAN) ANTIČNO IME ZA ST1P GRŠKA BOGINJA ZEMLJE IVAN LEVAR IGRALEC GOftšiC PRVOTNI PREVOD POSEBEN ODTIS ČLANKA SNOV. MATERIJA ČLAN RUSKE PESNIŠKE SKUPINE OSTANEK PRI STISKANJU GROZDJA VRSTA POKRIVALA DONAVE NA SLOVAŠKEM PEVKA JUVAN IGRALEC BALDWIN SLOVENSKA DENARNA ENOTA IGRALKA jREDGRAVE^ DIRKAČ DELAVSKA ENOTNOST RIMSKO PREDDVERJE KRILO POSLOPJA CESTNI ZAVOJ PEVEC PESTNER PREPROSTA IGRANA SREČO STROG MENIŠKI RED GRŠKA MITOLOŠKA SOJENICA ZADETKU ŽIVLJENJA NORDIJSKA BOGINJA MORJA .UNINO TEVILO GRŠKI MORSKI BOG RASTLINSKA BODICA VELIKA ŽIVAL PRIPRAVA ZA MERJENJE ZRAKA REKA V NEMČIJI, KI SE IZLIVA V BALTSKO MORJE MESTO V SREDNJEM DELU POLJSKE KONJSKI TEK SPODNJI DEL PROSTORA LETOVIŠKI KRAJ PRI OPATIJI PRITOK RENA V ŠVICI TELEVIZIJSKI ZASLON ORGANIZATOR SLOVENSKEGA DERIVAT UČITELJSTVA ALKOHOLA (MIHA) JANEZ TRDINA AMERIŠKI PISATELJ (NORMAN) INDIJSKI SAHIST SPOLNA BOLEZEN PRIPRAVIL: SALOMONOV UGANKAR SVETOVNI POPOTNIK POGLAVJE KORANA NAGRADNA KRIŽANKA PRIPADNIK BELE RASE ANTIČNA GRŠKA PESNICA IGRALEC FURIJA GORA V ŠVICI NAPRSKA PRIPONA BOLGARSKI PISATEU (IVAN) LEGENDARNI JUG0SL0V. NOGOMETNI VRATAR (VLADIMIR) PISATELJ HAMSUN OLIVERA KATARINA PREBIVALCI SRBIJE. NINO, ROBIČ JEZERO NA MEJI MED ZDA IN KANADO VOJVODINSKI PESNIK (KAROLV) DOLOČANJE KOT JUŽNO- AMERIŠKA KUKAVICA NEMŠKA IGRALKA DAGOVER ČETRTI RIMSKI KRALJ PRETIRANA PORABA ROMUNSKI SKLADATELJ (GEORGE) ELEKTRIČEN KUHALNIK REKA V SREDNJI ANGLUI PRISTAS CARIZMA FINOMEHA* NIK REKA NA PELOPONEZU EVROTAS Nagradna križanka št. 40 Rešeno križanko nam pošljite do 12. septembra 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 33/34. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev. Rešitev nagradne križanke št.38: MAKRO, CASTRO, ALAIN RESNAIS, STRNAD, TERNA, SITA, BOG, GR, BOGO, OMEN, ALI, GEN, GRČAR, SLOJ, ŠKART, RA KITNI K, TONA, ŠRAMEL, IDA, ALEF, MAMA, LOKIN, JIMENEZ, NIOBA. EMINENCA, KLAJA, BA, RAKA, TEZNO, LUTEIN, ST, UR, PIA, TAVIANI, KOREJA, ANNA, ALSEN, ARA RAT, TAST, NATTA Izžrebani reševalci nagradne križanke 1. Ivo MIHELIČ, Topniška 23, 61000 LJUBLJANA 2. Darja Jankulov, Župančičeva 5, 68330 METLIKA 3. Ana Jakofčič, Ganglova 1 68330 METLIKA Nagrade bomo poslali po pošti. Križanko pripravil SALOMONOV UGANKAR KACINOVA ČESTITKA Jelko Kacin, obrambni minister, je izkoristil letovanje na Hvaru in brž pristavil svoj kozarček k zmagoviti “Nevihti”. Svojemu hrvaškemu kolegu Sušku je javno čestital za uspešno izvedeno operacijo. S tem je Slovenijo v zamotanem balkanskem klanju transparentno postavil na hrvaško stran, kar je ob eksodusu kakih 250.000 krajinskih Srbov zelo netaktno, da ne rečemo celo diletantsko. Slovenski obrambni minister s tem spominja na lahko lepotico, ki se hoče za vsako ceno slikati z zmagovalcem, denimo, na avtomobilskih dirkah. Stvar utegne biti hudo problematična v trenutku, ko bodo Hrvatje spričo mednarodnih okoliščin obstali pred balkanskim rubikonom, njihova politika pa bo zaradi domačih političnih potreb prisiljena ob nerešenih obmejnih vprašanjih s Slovenijo ustvarjati napetosti na drugem koncu države. Me prav zanima, kako bo takrat Sušak trepljal po rami Kacina. To pa je samo dokaz več, da je slovenska zunanja politika v pomanjkanju vsakršne resne strategije na milost in nemilost prepuščena neznozni lahkosti trenutnih muh njenih šarlatanov. In Kacin se je v Splitu izkazal natanko tako! membna kadrovska sprememba, o kateri odloča vlada”. Skladno s tem torej lahko v kratkem pričakujemo novo pismo predsednika vlade, v katerem bo obrambnega ministra seznanil, da je čestitka sosednji državi za njeno uspešno izvedeno vojno operacijo zelo pomembna zunanjepolitična zadeva, o kateri odloča vlada. Če takšnega pisma ne bo, to lahko pomeni, da je Kacin odšel v splitsko pomorsko bazo skladno z odločitvijo slovenske vlade in njenega predsednika. V tem primeru pa bo predsednik vlade končno le moral pojasniti domači javnosti razloge, ki so vodili slovensko politiko, da se je v hrvaško-srbski vojni popolnoma ne- iKOVACICEV KUPLERAJ DRNOVŠKOVO PISMO Dr. Janez Drnovšek, predsednik slovenske vlade, je svojega obrambnega ministra Jelka Kacina v posebnem pismu poučil, da je “zamenjava načelnika generalštaba slovenske vojske zelo po- Miloš Kovačič, generalni direktor Krke, se je zjezil na ponižujoč odnos države in občine do Krke in gospodarstva nasploh. Posebej so ga zmotile zakonsko limitirane plače in ignoriranje uspešnih gospodarstvenikov. Milošu ne gre v glavo, da ima lahko njegov razvojni direktor enako plačo kot poslanec Ivo Hvalica. Položaj, o katerem govori Kovačič, lepo spominja na stare dobre čase pod zvezdo, na katere še lepše spominja tale vic iz tistih časov: so iz Beograda prosili Amerikance, naj jim dajo dvajset atomskih bomb. “In kaj dobimo zanje?” so vprašali Američani. -Dvajset jugoslovanskih “ekonomistov” z enako razdiralno močjo, seje glasil odgovor. In kaj ima ta vic skupnega s Kovačičevo primeijavo plač razvojnega direktoija v Krki in poslanca Hvalice. Veliko. Kolikor lahko razvojnik v Krki ustvari, toliko lahko Hvalica uniči, kar stoodstotno lahko potrdijo v Novi Gorici. Plači pa imata enaki - tako kot v socializmu. Kovačič nam je torej predvsem povedal, da se od tedaj ni popolnoma nič spremenilo, čeprav so medtem v Novem mestu in še kje zvezdo zamenjali s križem. Ali po, domače: kupleraj se menja, kurbe pa ostanejo (v tem primeru) enake. Kuli časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime: ___________________________________,_____ Naziv podjetja ali ustanove: ____________________________ Naslov: _________________________________________________ Podpis naročnika: