Matej Bogataj
Miran Košuta: E-mejli: eseji o mejni literaturi.
Maribor: Založba Litera (zbirka Nova znamenja), 2008.
Košuto, ~e za~nem kar v njegovem pogosto zelo osebnem slogu, sem verjetno nazadnje videl v gledališ~u. Natan~neje, na odru, za klavirjem, za katerim je bil eden izmed dveh podpornih akterjev v satiri~nem kabaretu Borisa Kobala; tam je bilo vse v službi še ve~je že tako neugnane in neprizanesljive satiri~nosti, ki jo je ob doma~em terenu, primorsko temperamentnem in našpi~enem do vsakršnih državnih tvorb (so jih "dali skozi" že kar nekaj, zato skepsa), še dodatno podžigala skorajšnja priklju~itev zamejstva matici ali pa vsaj odpravljanje mej zaradi zedinjenja v novo, razširjeno evropsko državno združbo - ~e uporabimo to rahlo zastarelo in zasilno dikcijo, ki jo tudi Košuta jemlje zasilno in z njo tu in tam polemizira; zamejstvo se je namre~ s svojo mati~no državo Italijo združevalo v neko novo državno tvorbo, v zvezo evropskih držav. Pianist Košuta - ena izmed njegovih diplom je tudi iz klarineta na beneškem konzervatoriju -, glasbeni kozer in ob~asen izstreljevalec replik, v primerjavi s frontmanom Kobalom, ki je sploh eden osrednjih gledaliških "vicarjev" in natan~en igralec, ki natan~no useka naravnost na gledal~evo smejalno žlezo in se mu nih~e ne izmuzne, ~e si to vsaj malo zasluži, je deloval malo zadržano in skoraj sramežljivo, odmaknjeno; bil je pozoren spremljevalec in glasbenik, ~eprav je bil, ~e se prav spomnim, tudi soavtor štosov.
Zdaj pa tole. Saj ga poznamo tudi po znanstvenem in pisateljskem delu, brali smo njegove muzikali~ne novele, zbrane v Rapsodiji v treh stavkih, konec osemdesetih, konec devetdesetih njegove eseje, zbrane v zbirki Krpanova sol, E-mejli pa so, kot sugerira naslov in še bolj poudarja podnaslov, eseji. Eseji na prehodu proti znanstveni razpravi, po ve~ini že objavljeni v strokovnih revijah, recimo v Slavisti~ni reviji, v zborniku Obdobja, v Jadranskem koledarju; nekaj je tudi ponatisov spremnih besed k pesniškim zbirkam zamejskih in primorskih avtorjev, Marija Čuka, Aceta Mermolje in Cirila Zlobca, nekaj pa se jih ukvarja s tistim, ~emur
bi v komparativistiki rekli vpliv (namreč faktični in preverljivi vpliv recimo Petrarke na domačo retoriko - in presenetljive omembe v črkarski pravdi - pa na Prešerna in se kaj, pa recimo dialog ali vpliv med Srečkom Kosovelom in Carlom Curciom - predvsem drugega na prvega, kljub diametralno nasprotnim ideološkim izhodiščem in politični orientaciji); eden izmed prispevkov je namenjen nekoliko prezrti Bartolovi dramatiki, predvsem tistemu, kar je ostalo v rokopisih in skicah, drugi je portret tržaškega rojaka Borisa Pahorja, tretji je namenjen goriškemu humoristu, vsaj meni do zdaj čisto neznanemu Damirju Feiglu, pa Fulviu Tomizzi - ta je nastal kot spremna beseda ob izidu njegovega romana Frančiška, ki ga je Košuta tudi prevedel; četrti je obdelava "knjižnega vzorca italijansko-slovenskega pogovora", kakor ga je v obdobju protireformacije zapisal kronist in biograf cerkvenih veljakov Gregorio Alasio. Kot vidimo, je ost ali središče Košutovega premišljevanja vse tisto obmejno, včasih tudi marginalizirano in premalo znano, kar se literarnega in kulturnega dogaja v multietnični in multikulturni regiji, na Primorskem in v zamejstvu; že drugo besedilo Ime in duh rože poglobljeno in pregledno govori o sodobnem slovenskem slovstvu v Italiji, izčrpno, z biobibliografijami posameznih avtorjev; pri tem Košuta ne samo skrbi za refleksijo tega brez dvoma premalo znanega literarnega pojava - poskrbi, pač v skladu z uveljavljenim reklom in napotilom "deluj lokalno, misli globalno", za uvrstitev posameznih avtorjev, za katalogizacijo, tudi s potrebno (ne)prizanesljivostjo do vsega tistega brambovskega in domačijskega, kar se ogroženi etniji in njeni književnosti zaradi izpostavljenosti asimilaciji in delovanja v težavnem finančnem položaju, pa ob težji dostopnosti obeh knjižnih trgov, italijanskega in matičnega slovenskega, pritakne v obrambnih, vase zaprtih razmerah. Se nam zdi, pa ne moremo najti pametnih razlogov - tudi Košuta ne - za to, da je pokritje ali pa vsaj informacija o tej literaturi zelo skopa in priškrnjena, čeprav so ideološki razlogi odpadli, do vsega sumničavi komunistični ekskluzivizem se je zdruznil sam vase, tržišče, distribucija, prodaja, širjenje tržišča, ti novi aduti razvitega založništva in knjigotrštva, pa bi morali naravnost spodbujati večjo ponudbo takšnih knjig povsod, kjer jih lahko berejo; ne moremo razumeti (čeprav je potem v enem izmed besedil Košuta prerešetal bipolarno motnjo in razdeljenost, ki tržaški prostor razdvaja že od konca vojne), zakaj je ta del literarnega ustvarjanja manj znan kot recimo sredi osemdesetih, ko nas je vsaj založba Wieser sproti seznanjala z deli koroških zamejcev, knjige Založništva tržaškega tiska pa so bile dostopnejše in pogosteje recenzirane; ali je vse to posledica razmeroma velike monopolizacije knjigotrštva in razbitja drugih knjigarniških in prodajnih mest, ki so posledica podivjane
privatizacije pretežnega dela slovenskih založb? Kakor koli, Kosutov pregled zamejske ustvarjalnosti - pri tem se moramo zavedati, da je izraz res anahron, vsaj načelno ni več ne mej ne pregrad - je poučen in sugestiven, s tem pa ena redkih informacij in odlično napotilo na branje predmejnih avtorjev; enako kot je za matičnega bralca verjetno marsikaj novega v besedilu o zadnjih šestdesetih letih zamejske ustvarjalnosti in delovanju kulturnih institucij - sam žal razmere in razprtije dobro poznam, nekaj iz neformalnih pogovorov z zamejskimi literati, še bolj pa iz zagat, v katerih se vedno znova znajde vsako malo bolj ambiciozno umetniško vodstvo slovenskega tržaškega gledališča vsakič, ko poskuša na repertoar uvrstiti kaj sodobnejšega in umetniško provokativnejšega - pa se obe strani takoj konsolidirata proti novemu, proti estetskim izzivom, in vlečeta repertoar vsaka na svojo stran.
Nekaj tega lahko preberemo tudi v Košutovem pregledu stanja; pri tem je zelo uglajen in prijazen, poziva k spravi, sploh se zdi, da mu je ljubezen osnovno določilo človeka; deluje nenavijaško in pomirjevalno, pa tudi sicer v svojih esejih - in razpravah, a o tem malo pozneje - poskuša najti pozitivne učinke multikulturnosti. Že sama izbira tem - recimo Alasio, ki je zaljubljen v slovenščino in kljub protireformacijskemu delovanju uvidi potrebo po slovenskem katoliškem bogoslužju ter naredi celo glosar, čeprav pri tem očitno nekoliko zamolči, da se napaja iz že prej opravljenega dela heretikov, Trubarja, recimo - ali pa odnos med Srečkom Kosovelom in italijanskim fašistom Curciom, ki je s kraškim pesniškim profetom prijateljeval po nerealizirani projekciji v njegovo sestro Karme-lo - ta je morala biti fatalka! Ali ni izšla tudi knjižica z njeno korespondenco z Josipom Vidmarjem? Tudi po Srečkovi smrti so se še obiskovali. - Ali pa do vsakršnega ideološkega in nacionalističnega početja sumničava drža Fulvia Tomizze, ki je kljub svoji optantski preteklosti deloval v duhu strpnosti, sožitja, pa tudi na konkretni promociji slovenske književnosti v Italiji - vse to so zanj primeri, ki kažejo možnosti kohabitacije različnih kultur in literatur, prijateljevanja, ki presega nacionalno, ki je enako skeptično do vsakršnega šovinizma - večinskega, pa tudi manjšinskega. Tudi temu Košuta namenja nekaj opazk; seveda, bunkerirana skupnost, ki je izpostavljena in na udaru, se pogosto tudi sama stisne in strne vrste in je lahko militantna in neprizanesljiva do vsega, kar prihaja od drugod, od večine, od drugega pola manjšine. Košuti, ki objavlja v tudi v italijanščini, so ti primeri skoraj svetilnik, vzor, kako delovati, pri tem pa ne prizanaša ne lokalnim, nekdaj razredno superiornim italijanskim šovinistom ne vsakršnim nespravljivcem na drugi, manjšinski strani; zdi se, da pomeni tisti most med starim in novim razumevanjem kulture, njene potrebnosti
za nacionalno konsolidacijo in konstitucijo, hkrati pa zagovarja nekakšno spravljivo pomirjenost s stanjem stvari, pragmatizem, ~e ga razumemo afirmativno, in ponuja zdravo perspektivo za naprej. Čeprav je v uvodnem eseju o Lepi Vidi precej polemi~en do nastajanja kakršnih koli podskupin in grupiranja - nekaj takega je zanj tudi vileniški projekt Srednje Evrope, predvsem v ~asu, ko je postal epigonski, ko so vsi po vrsti ponavljali iste zguljene fraze, ~eprav za nekatere, recimo tiste o slovenski odtegnitvi krvavemu balkanskemu loncu, ni bilo ve~ nobene potrebe, saj smo se od brbotajo~ega lonca medtem že odmaknili.
Košutovo pisanje je samo napol esejisti~no ali pa vsaj ne vedno; to je razumljivo, saj je del besedil nastal za znanstvene publikacije v matici, zato so te razprave opremljene z bogatim navajanjem virov, pa ne samo na koncu besedila, ko imamo v~asih cele strani naslovov citirane literature ali pa natan~ne preglede opusov posameznih ustvarjalcev. Njegova manjša esejisti~nost se kaže tudi pri sami uporabi jezika, ki je sicer v~asih, predvsem v atmosferilijskih uvodih, res poeti~en, sugestiven; za to pisanje se zdi, da pogosto izhaja iz fascinacije z osebnim poznanstvom ali pa vsaj s pretežno in bolj znano avtorjevo dejavnostjo, recimo pri Mariju Čuku z njegovim televizijskim voditeljstvom, novinarstvom in urednikovanjem, ali pa pri Tomizzi s pogovorom, ki je priskrbel ime romana, tik preden je bil dokon~an; to vpletanje subjektivnega, ve~je pri ponatisnjenih spremnih besedah, je seveda izrazito osebno in tako esejisti~no, siceršnja jezikovna raba pa manj. Res je, da je v tem spisju veliko neologizmov, vendar pa je v njem na delu tudi specifi~en, akademski na~in povzemanja; Košuta gradi svoja besedila v izrazitem dialogu s predhodniki; ~e uporabimo kar v zbirki E-mejli uporabljeno primerjavo, verjame, da smo pal~ki na ramenih velikanov, tako zna~ilno za odnos do tradicije. Naj spomnimo: nastala je takrat, ko se je bojevala bit~ica med starimi in modernimi in so drugi utemeljevali svoje inovatorstvo nasproti Starim, se pravi antiki, kot pogled naprej in dlje, ravno zato, ker so stali na velikanskem kolosu tradicije, tako da so samo nadaljevali tisto, do ~esar stari kanon ni segel. Podobno nosi štafeto tudi Košuta; v njegovem pisanju je razmeroma veliko klasike, ki se v~asih kaže kot citiranje v latinš~ini, in v tem je morda podoben svojemu klasi~nofilološkemu rojaku Alojzu Rebuli, hkrati pa je Košutova uporaba citata vedno afirmativna, v njej ni prostora za parodijo ali kakšna druga~na nižanja; to je spoštljiva drža do sogovorcev in predhodnikov, ki jih tudi vedno navaja. Zelo pogosto se sklicuje na pesnike ali pa ruske formaliste, na Bahtina, pa tudi na nekatere sodobne mislece, in pri vnovi~ni uporabi njihovih sintagem, pri tem, ko jih uporablja kot zidake, se jim vedno tudi poimensko pokloni. V tem je ne samo akademski, temve~ tudi razkazuje
svojo erudicijo. Pri njegovih matičnih sodobnikih mu je v tem morda najbolj soroden esejisti~ni in publicisti~ni opus Ale{a Debeljaka.
V E-mejlih pa je tudi nekaj sodobnej{ih prijemov, recimo polemičnost s stanjem stvari, ki se kaže tudi v neologizmih tipa coo/tura; zdi se, da v slogu korektnosti napada tisti neoliberalizem in kulturno pi{mevuharstvo, o katerem beremo pri nekaterih domačih kolumnistih in polemikih, da so postali problemi zamejstva ob svojih specifičnih v nekaterih segmentih tako podobni na{im, domačim, torej globalni. E-mejli so brez dvoma dragocena, visoko artikulirana in izčrpna informacija o osenčenem delu nacionalne književnosti, hkrati pa zanimiv, tu in tam že kar na borgesov-sko fascinacijo z zgodovino naslonjen niz primer in eksemplov - tisti o Curciu in Alasiu in odkopavanje Feigla so že taki. Zdaj potrebujemo samo {e nekoga, ki bo v sodih - no, v avtomobilskem prtljažniku, ne pretiravajmo s trubarjev{čino - prepeljal čez mejo, ki je ni, nekatere knjige, o katerih Ko{uta pi{e, mi pa jih po večini ne poznamo.