ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 18. decembra 2003 Leto XIII, št. 25-26 BOŽIČ 2004 Vužgali smo že štrto svejčo na adventnom venej, pomali bode pa svejtilo tüdi božično drejve, večstolejtni simbol svetka lübezni, štero presvejti naša srca pa nam pokaže pout k srci naših lüblenih. Več kak gezero lejt sé na sveto nouč, vu tihoj, zimskoj nouči ob pounouči vu cerkvaj na cejloj Zemli, gde prebiva krščanstvo, oglasijo zvonouvje, šteri zovejo vernike k božoj slüžbi ino k svetoj meši. Tak protestantski kak ka-toličanski zvonouvje, vu vsa-koj cerkvi, v velki varaški pa v mali vesnički cerkvaj, molitva-rnicaj glasijo velki dogodek, glasijo radostno novico, glasijo Kristušovo rodjenje. Cejloga svejta krščanje sé vsako leto te den v svetešnji gvant obleče-jo pa ešče tisti tüdi idejo vu cerkev, šteri ovak redno ne hodijo. V mislih pokleknejo pred bethlehemske jasli, vu šterih je ležao naš Mešiaš, naš Odküpi-tel. Z njegovim rojstvom je člo-večanstvo prišlo v eno nouvo civilizacijo, štera sé imenüje krščanska civilizacija. Fundament te civilizacije je lübezen, lübezen do Boga, lübezen do bližnjega. Težko čakamo te Veliki svetek. Več tednov sé pripravlali na njega. Čakamo ga, kak če bi te svetek vsakšomi človeki nikši dragi kinč prina-šao. Mamo takši občütek, kak če bi sé na te den vsaka briga, vsaka dužnost, bolečina malo vtišala, kak če bi vse lidi nekš-na blajžena lübeznost vküper-zvezala, kak či bi sakša familij a nikšnoga dragoga, lüblenoga gousta čakala. Vsakdenešnja, navadna larma žitka sé potiša, srca napuni svetešnja tihouča, človek ma takše občütenje, kak če bi rejsan te lübleni goust, sam Boži sin na te den prišo med nas. Te den Večkrat pomislimo na tiste lidi, šteri trpijo, ali zavolo betega ali za tou, ka so zapüščeni, zato, ka so daleč od svoji lüblenih, od svoje do-mače hiže, ka nemajo vsakde-nešnjega krüja. Mislimo na nje, je goripoiščemo, naj tüdi oni občütijo malo iskrico lübezni, naj njuva dreselna srca komči-mar za eden kratek čas napunimo s trouštom, z vüpanjem. Vu vsakoj maloj hiži, vu svekli palačaj, na trgi, vu bautaj veliko varošov ino vu čisto malih vesnicaj na sveti večer Okinčali božično drevou. Na vrhi božičnoga drejva sé navadno od gorečih svejč blešči lejpa zlata ali srebrna zvejzda, štera simbolizira tisto zvejzdo, štera je Obri Bethlehema, Obri tiste prouste štale, gde je vu jaslaj ležao mali Jezuš pred več kak dvejgezero lejtami, kazao pout pasterom, modrijanom, krajom, šteri so iskali pout k Od-küpiteli. Točnoga datuma njegovoga rojstva gnesden nišče več ne vej. Dugo časa je biu zim-ski prevratek tisti den, šteroga so praznovali za Jezušov rojstni den, ar so te začnoli dnevi znouva dugši gračüvati, sunce je vsakši den duže sijalo, kmica je iz dneva v den kračiša gratala. Tak sé je z božičom končao najbole kmični cajt leta. Božič je prineso svetlost i radost vu naš dreselni Žitek. Božič je takši praznik, šteri nas na peroutaj spominov odnese daleč nazaj v preteklost, nazaj v našo rano mladost. Zato so tüdi moji božiči preveč lejpi, če gli so me zapistili tisti, šteri so mi v žitki največ pomenili. Ali na božični večer sé mi vsi po vrsti po zlatoj nebeskoj pouti povrnejo v Spomin, pa me po-zdravlajo. Prvi v toj dugoj vrsti prihaja po zlatoj pouti stari ajta, šteri me je včiu, ka morem cejlo živlenje biti poštena, za babicov, štere sam niti nej poznala, samo njene lejpe kejpe, šteri hvalijo umetnost njenih rouk, prihaja moj a draga mama, štero sam tak kesno spoznala, ka sé z njeno lübeznost-jov nikdar nejsam mogla nasi-titi. Po toj zlatoj pouti prihajata oba mamina brata pa tüdi moj ajta, šterim vsem je bojna vzela mladost ino zdravje, prihajajo eden za drügim prijatelji, šteri so nas tak rano zapüstili. Najbole sta sé mi dva božiča obdržala v spomini. Te prvi, šteroga sé spominjam, je biu pred petdesetpetimi lejtami, v Püconcaj. V pisarni staroga ajto sam čakala, gda sé oglasi zvonček pa leko idem v sousedi sobo, gde najdem do stropa segajouče božično drejve ino bogata darila. Pred božičom sta me stari ajta pa njego-va gospodinja pitala, kakšno darilo si najbole želim, ka naj mi Jezušek prinese. Povedala sam, ka mam samo edno že-lenje, naj mi »prinese« mamo pa ajto. Mama je bila v Somboteli, ajta pa v Rusiji, v vojnom ujetništvi. Stari ajta mi je povedo, ka je tou Zdaj čisto nemo-gouče, ali naj ne zgibim vüpanja, ar sé ednouk tüdi eto moje želenje spuni. Te sam ga prosila, naj vu cerkvi pred oltarom moíi za njiva, tou de zagvüšno pomagale. Pelao me je notri v cerkev. Pokazao mi je mesto v prvoj kloupi, kama sé naj doli sedem, pa je stoupo pred oltar i povedo molitev za ajto, naj sé srečno povrne z Rusije, pa za mamo, naj ednouk palik zdrava domou pride. Eden drügi božič tüdi nemrem pozabiti, božič 1967. leta. Te sam že bila na Vogrskom, študirala sam v Budimpešti. Vüpala sam sé, ka dobim poutni list pa na božič leko odidem domou v Pücon-ce. Tou so bili takši časi, ka smo mogli eden za drügim pisati prošnje, poznanim, nepozna-nim, pa poutnoga tista dönok nej bilou. Zadnji den pred sve-tim večerom sve z mamo Žalostno šle na trg küpüvat malo božično drejvo. Prideve domou pa najdeve v poštnom predaii poročilo, ka na pošti leko prejk vzemeve dva priporo-čeniva pisma. 24. decembra sve sé vzele na pout. Z vlakom sve sé mogle daleč okouli voziti, po več vör čakati tü pa tam. Že je bila kmica, gda sve prišle v Püconce. V župnišče sve ščele iti prejk parka. Vidive, ka je cerkev razsvetlena. Ranč je bila božj a slüžba. Notri sve šle v cerkev. Lidge so naj čüdüvajouče gledali, ka sé je dönok zgoudilo, ka sta tevi dvej z Vogrskoga leko domou prišle. Stari ajta je stau pred oltarom. Gda naj je opazo, je velka radost obsijala njegov obraz. Vidla sam, kak si je z rokou edno skuzo zbrisao z obraza. Pomali sé je končala božja slüžba, stari ajta je prejk cejle cerkve hito naravnost prouti nama k vhoudi. Gda so lidge odhajali, so sé stavlali pred njim, pa njemi pravli »gospoud farar, gelte, ka ste nej mislili, ka te tak lejpi božič meli?« Ges sam rejsan nikdar nej mejla tak lejpoga božiča! Ali vse mini ednouk. Mini veselje, mini pa tüdi žalost. Ostane pa vera, vüpanje ino lübezen. Lübezen, štera je takšna, kak je sunce med zvejzdami, ar s svojim sijajem presvejti vse drüge. Lübezen je tak zmožna, ka jo niti smrt nemre premagati. Suzana Guoth 2 Ljubljana: Slovenci in Evropa Padle bodo politične meje, etnične ostanejo - a kje? S polnopravnim članstvom Slovenije - in Madžarske - v Evropski uniji bodo prihodnje leto padle politične meje, etnične ostanejo, a za zdaj brez odgovora na vprašanje, kje bodo, je v kratkih pozdravnih besedah na posvetovanju na temo Slovenci in Evropa povedal doktor Boštjan Zekš, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pogovor je pripravil odbor za proučevanje manjšin, ki ga vodi akademik dr. Jože Pirjevec iz Trsta, referate in razprave pa so pripravili ugledni strokovnjaki iz Slovenije in zamejstva. Sočasno so o zelo podobni (ah isti) temi. razpravljali nekaj sto metrov stran v komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu pri Državnem zboru Republike Slovenije. Tu je za člane odbora in diplomate iz sosednjih držav pripravil predpraznični sprejem Borut Pahor, predsednik Državnega zbora. Na vprašanje, kaj je spodbudilo razpravo o Slovencih in Evropi na tako visoki znanstveni ravni, tržaški Slovenec in predsednik odbora za proučevanje manjšin SAZU dr. Jože Pirjevec odgovarja: ,,Posvetovanje smo organizirali zaradi tega, ker se doslej ob tem zgodovinskem dogodku pred katerim smo, ni zgodilo, da bi se zbrali vsi Slovenci, torej Slovenci iz osrednje Slovenije in zamejstva, ter izmenjali mnenja, ideje, kaj dejanje pomeni oziroma nam bo prineslo. Prepričan sem, da je to za naš narod izrednega pomena, čeprav se v določenem smislu vračamo v preteklost, vendar v dobrem pomenu. Naš Življenjski prostor se znova usklajuje, tako kotje bil pod staro Avstrijo, samo da smo bili tedaj nezgodovinski narod, zdaj pa smo Slovenci zgodovinski narod s svojo državo. Gre za veliko pridobitev tudi za Slovence v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Hkrati opominjamo oblast v Ljubljani, da mora poskrbeti, da pridemo v Bruselj kot iden- titeta z bogatimi izkušnjami iz preteklosti. ” Dr. Jože Pirjevec je v uvodni razpravi poudaril, da bodo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo odstranjene posledice prve in druge svetovne vojne, ko so bili Slovenci raz-, kosani v štiri države in je po 2. svetovni vojni zunaj meja ostalo deset odstotkov prebivalcev Slovenije. „ Teh danosti ne moremo spremeniti, lahko pa jih premostimo, ker bomo živeli znotraj istega političnega in gospodarskega prostora.” Čeprav ni odveč vprašanje, kakšna bo slovenska stvarnost v Evropski uniji, ne gre prezreti dejstva, da bo kar 30 milijonov prebivalcev Evropske unije pripadalo eni od manjšin, ali rečeno drugače, Evropa bo združevala več kultur in tradicij, kot bo držav. Štajerski Slovenci v Avstriji - tiha manjšina Doktor Filibert Benedetič iz Trsta je v razpravi izhajal iz izvirnih vrednot narodove samobitnosti in poudaril, da „ kultura predstavlja osnovno izhodišče za medsebojno strpnost. ” Povedal je tudi, da imajo zamejski Slovenci dvojni status tujcev, „ tujci smo tam, kjer živimo, in tujci smo v Sloveniji. ” Zanj je zelo pomembno vprašanje praktičnega uveljavljanja slovenskega jezika zaradi patološkega manjvrednostnega kompleksa, ki je med Slovenci z uporabo angleščine v škodo materinščine. "Dobro je po njegovem zastavljen kulturni program v Sloveniji, ki bo spodbujal zanimanje za kulturo kot celoto, medtem ko se je močno poslabšal položaj slovenske knjige. „Slovenci na avstrijskem Štajerskem so tako imenovana skrita manjšina,” je ocena dveh avtorjev, dr. Christiana Promitzerja in dr. Klausa - Jiirgena Hermanika. Raziskovalca razmer med štajerskimi Slovenci v treh okrajih Sobota, Lučane in radgonski trikotnik”, sta ugotovila, da med slovenskim prebivalstvom zaradi pritiska nemške asimilacije v cerkvi in šoli „ tu ni nacionalne zavesti, gre bolj za jezikovno pripadnost. ” Problem je tudi, ker v preteklosti nihče ni zahteval uresničevanja 7. člena avstrijske državne pogodbe, po kateri imajo Slovenci v zvezni deželi Štajerski enake pravice kot Slovenci na Koroškem. Dr. Christian Promit-zer tudi ocenjuje, da se edini organizaciji, Kulturnemu društvu člen 7, ni uspelo dovolj približati prebivalcem, ki so ohranili narečje, s katerim pa nočejo v javno življenje, zlasti če so zraven nemško govoreči sodržavljani. K temu kaže dodati, da je v letih, odkar je odprt Kulturni dom - Pavlova hiša v Potrni pri avstrijski Radgoni, dosežen napredek, čeprav niso premagani zgodovinski in še kakšni predsodki, predvsem v lokalnem okolju. V Pavlovo hišo, o kateri so mnenja sicer različna, začenjajo prihajati tudi okoliški prebivalci, sem prihajajo lokalni politiki iz okraja in občine Radgo-na/Bad Radkersburg, prav tako pa je razveseljiv podatek, da se je pri zadnjem popisu prebivalcev število tistih, ki govorijo slovenski jezik, povečalo za 29 odstotkov oziroma da je v obmejnem pasu teh prebivalcev 2900. Ostajajo pa dejstva, da štajerski Slovenci nimajo dvojezičnih topografskih napisov, ne izobraževanja, ampak mladi obiskujejo pouk slovenskega jezika kot jezika sosedov, ne medijev, kot so radijske in televizijske narodnostne oddaje; Kulturno društvo pripra-vljaletno dvojezično publikacijo Signal - dvojezično je boljše, občasno pa še kakšno publikacijo in knjigo. Dolgo je bila politična ocena, da so pravice štajerskih Slovencev zapisane v Državno pogodbo po pomoti in tega se je oklepala politika v Gradcu. Šele zadnja leta je Gradec nekoliko popustil, pa tudi Dunaj, kjer je prvič nominiran za člana narodnega sosveta, ustanovljenega leta 1976, pri zvezni vladi tudi Branko Lenart, predsednik KD člen 7. Članstvo v sosvetu pomeni sodelovanje pri razdeljevanju in dodeljevanju denarja manjšinam in priznanje Dunaja, da na Štajerskem živi manjšina -Slovenci. Nekatere razprave v letošnjem letu kažejo, da bo Štajerska spodbujala regionalno, zlasti gospodarsko sodelovanje s Slovenijo. Po dolgih desetletjih bo izginua umetno postavljena meja ,, Obstoj Slovencev izven meja je jezikovno in kulturno vprašanje. Kot majhen narod potrebujemo intelektualno in kulturno napeto ozračje. Naš jezik se bo uveljavil toliko in tako, kot ga bomo sami znali varovati in tudi varovali, ” ocenjuje dr. Janko Malle iz avstrijske Koroške. Hkrati je prepričan, da se,, Evropa združuje zaradi miru, pasti malim narodom pa nastavlja agresiven kapital. ” Dr. Katalin Munda Himok, porabska Slovenka, sicer raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, je uvodoma povedala, da se položaj porabskih Slovencev močno razlikuje od razmer, v katerih živijo Slovenci v Avstriji in Italiji:* Šefe po članstvu Slovenije in Madžarske v Evropski uniji bo po dolgih desetletjih izginila umetno postavljena politična meja. Porabski Slovenci bodoprvič v zgodovini del slovenskega narodnega telesa. Zaživeli bodo enako, kot Slovenci v Avstriji in Italiji, v skupnem slovenskem kulturnem, jezikovnem in etničnemprostoru. ” Dr. Katalin Munda Hir-nok ugotavlja zaostanek pri čezmejnem sodelovanju, ki ga bo potrebno nadomestiti. Znano je, da so odprli prvi mejni prehod med Porabjem in Slovenijo šele avgusta 1992, do tedaj pa so bdi sorodniki, znanci in prijatelji, ki so drug k drugemu skoraj videli, ločeni z mejo, politiki so se pogovarjali o pomenu odprte meje, vendar naprej od razprave vse do padca železne zavese in razpada Jugoslavije niso uspeh priti. S prvim prehodom med Gornjim Senikom in Martinjem je „končnopadlanorost”, kotse je ob otvoritvi slikovito izrazil tedanji- madžarski predsednik Arpad Goncz. Zelo pomembna za porabske Slovence bo tudi odločitev Slovenije o razvojni strategiji razvoja Goričkega: ah bo razvoj naravnan tako, da bo ugodno vplival na razmere čez mejo ter s tem spodbujal učenje in rabo slovenskega jezika, ah bo ostalo, kot je zdaj, ko prevladuje v Porabju, zlasti v Monoštru, nemški kapital, ki terja znanje nemškega in angleškega jezika. ,,Menim, da mora Slovenija vključiti potrebe po-rabskih Slovencev v svojo razvojno politiko, "poiidarja dr. Katalin Munda Himok. Zanimivi so tudi razmisleki akademika Cirila Zlobca, izvrstnega poznavalca narodnostnih razmer na Primorskem in v Evropi. Pravi, da kritično razmišlja ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo: „ Slovenska politika bo še bolj kot doslej zaposlena z institucionalnimiproblemi, kako funkcionirati, in da bo - bojim se - še bolj zanemarila celovitost slovenskega nacionalnega prostora. Računamo, da z vstopom v Evropsko unijo dosežemo tako imenovano duhovno in kulturno zedinjeno Slovenijo, toda države, s katerimi mejimo, zlasti Italija in tudi druge, načrtujejo, da se bodo razširile v naš sedanji nacionalni državni prostor. ” Kaj pa pasti, ki čakajo majhne narode? Akademik Pirjevec: „ Trdim, da sopasti dobrodošle, ker nas bodo prisilile k ustvarjalni akciji. V Evropski uniji bo več identitet kot držav, in to mora biti naša prednost, kajti vedno smo Živeli v neke vrste federacir jah. Izkušnje pa kažejo, da federacije lahko preživijo le, če so vsem narodom zagotovljene enakepravice." Namera odbora SAZU za proučevanje manjšin je uresničena, kajti sprožena je bila prva tako široko zastavljena razprava o tem zgodovinskem dogodku za Slovence v matici in zamejstvu. eR Porabje, 1 8. decembra 2002 3 Zbornik referatov o doktorju Avgustu Pavlu Ostal je Slovenec, čeprav ni pisal slovensko Advent v Sakalauvci Kulturno društvo člen 7. za avstrijsko Štajersko je v Kulturnem domu - Pavlovi hiši v Laafeldu/Potrni pri Bad Rad-kersburgu/Radgoni v sestavi letošnjega zadnjega dogodka pripravilo prvo predstavitev zbornika, ki je izšel po lanskoletnem simpoziju na Univerzi v Mariboru o Avgustu Pavlu. Zbornik in zgoščenko s prekmurskim in porabskim narečjem je predstavila urednica dr. Zinka Zorko. Vsebina zbornika vsestransko osvetljuje osebnost Avgusta Pavla in njegovo delo na številnih znanstvenih in strokovnih področjih. V zborniku o delu Avgusta Pavla pišejo akademik dr. Anton Vratuša: Uvodna beseda; Marija Kozar Mukič: Življenje in delo Avgusta Pavla - s posebnim ozirom na njegovo muzeološko delo; Jožef Smej: Avgust Pavel - predavatelj slovenskega jezika na visoki bogoslovni šoli v Sombotelu; Marko Jesenšek: 0 jezikovnem delu Avgusta Pavla; Tjaša Jakob: Pavlovo Glasoslovje slovenskega narečja Cankove; Zinka Zorko: Oblikoslovje in leksika v govoru Cankove; Jože Filo: Pavlovi prevodi iz slovenske literature; Marija Stanonik: Avgust Pavel in slovenska folklora v njegovi pesniški zbirki Tako pojem psalme v naročju slepe doline (zbirko je tik pred smrtjo prvič v celoti poslovenil in izdal leta 1999 duhovnik in pisatelj Lojze Kozar, op. pisca); Veronika Sif, mon (Pavlova vnukinja): Madžarske pesmi Avgusta Pavla; Judita Pavel (Pavlova hči): Moji spomini na očeta; Suzane Weitlaner: Pavlova hiša v Potrni in Andrej Pavlič: Predstavitev izbranega gradiva Avgusta Pavla. Na zgoščenki v prekmurskem in po-rabskem narečju pripovedujejo Jožef Sapač, Karol Rojko, Jožef Praši in Karol Dončec. ,,Doktor Avgust Pavel je pomemben tudi zdaj in sicer zato, ker je znanstveno predstavil svoje narečje v svojem času v Budimpešti. Njegovo delo je bilo priznano in eno prvih znanstvenih razprav o cankovskem narečju, ” ocenjuje dr. Zinka Zorko. Pavlovo delo je zelo vplivalo na raziskovalno dejavnost akademika, dr. Antona Vratuše. „Pomembnaje tudi Pavlova poezija, ki jo premalo poznamo. Ko prebiram pesmi v slovenščini in prevode, ki sojih delali drugipesniki -zelo občutenojihjeprevedel tudi pomožni škof, dr. Jožef Smej - vidim, da je to iz-jemnja poezija, ki si zasluži ponatis. Slovencem bi mo- ralipredstavitipesnika, kije živel v madžarskem okolju in ostal Slovenec, čeprav ni pisal slovensko,” poudarja dr. Zinka Zorko in povzame: * V času, ko se odpirajo meje, ko bodo v Evropi Madžari in mi, se mi zdi, daje Avgust Pavel tudi naš vodnik, kako je potrebno ostati Slovenec in znatijezike sosedov. ” eR Pred božičom je edno najlepše obdobje cejloga leta, čas adventa, gda verni človek čaka. W decembra 2003, na drugo ad-ventsko nedelo, so Ferenc Mer-kli, gorenjiseniški gospaud, ki prejk majo Dolenji Senik pa Sa-kalauvce tu, v Sakalauvci s po-močjov Slovenske zveze sploj lejpi svetek organizirali. Pred petimi lejti so je gor posvečali za popa, dvej leti služijo v Po-rabji. Zatok je te den v Sakalauvci v kulturnem domi bila dvojezična - slovenska pa vogrska - meša. Gospaud so na tau sveto mešo dva pevska zbora pozvali, Mešani pevski zbor iz vogrs-koga var aša Letenye pa mešani pevski zbor Avgust Pavel z Go-renjoga Senika. Sakalauvski kulturni dom - tak mislim - je rejdko etak napu-njeni kak na tau priliko. Pa tak sam čutila, ka je nej samo z lu-dami bila napunjena dvorana, liki s pravim svetašnjim razpo- Miklaužje letos prišo k som-botelskim mljašom 6. decembra. Slovenska samouprava in Slovensko društvo sta na te den pozvala folklorno skupino OŠ iz Števanovcev. Tau je biu njimi prvi nastop zvun doma-nje vesi. Moremo ji pohvaliti, ka so lepau plesali pa spejvali. Mentorici Mariji Rituper pa se za(h)valiti, ka ji tak lepau vči (nej samo plesati, liki slovenski gučati to!). Po folklorni skupini so prišli na oder vsi sombotel-ski mlajši in sO|Vkuoer zrecitirali pesem o novom leti. Miklauž [je* vse tau gledo med gledalci, na konci pa je prišo un to na oder in*je mlajšom raztalo dar som- loženjem. Tau se je vidlo na obrazaj liidi. Pri sveti meši sta obadva zbora sodeliivala. Se-nički zbor je popejvo sveto mešo v slovenskom j eziki, zbor iz Letenya je pa svete pesmi spejvo pri meši. Gledala sam starejše ženske v dvorani, ki so s skunzami v očaj »sprvajale« cejlo sveto mešo. Presenetilo me je tau tu, ka gda so pri meši očenaš molili, samo je tak »gr- botelskoga društva in Državne slovenske samouprave. Letos so dobili dar vozra-ščeni to: dvojezično knjigo Suzane Guoth (Izpoved ranjenega srca). Za prireditev mala« dvorana. Mali tak kak velki, nagnauk, naglas. Pri svetej meši ranč tak kak po meši sta zbora pokazala lepoto petja, štera je prej duplanska molitev. Pevski zbor iz Letenya je na koncerti deset lejpi pesmi spopejvo na visikom nivoji. Liidje so takprajli, ka je senički zbor tu nika nej doj zaostao. Tau so zvun Sakalauvčarov priznali člani zbora iz Letenya tii. Gvušna sam, ka v Sakalauvci ludam dugo v lepom spomini ©stane te den, ta lejpa adven-tska nedela. Čestitamo župniki Ferini Merklini za njegvi jubilej, za tau lepo zamisel., Lepa gesta je bila po meši, ka je v Sakalauvce - kakoli ka je eden den zamudo - depa prišo Miklauž tu, šteromi se je najbole deca veselila. Tačas ka je Miklauž darila talo decaj pa odraslim tii, je naš zbor po- pejvo edno najlepšo advent-sko pesem, »Je angel gospodov oznanil Mariji..« Irena Barber smo dobili penaze od Jav-noga sklada za narodne in etnične manjšine v Budimpešti. Porabje, 1 8. decembra 2003 4 Poročilo o deli Slovenske zveze v leti 2003 Predsedstvo Zveze vküper z nadzomo komisije je letos pet djilejšov melo, gda’ je s svojimi mišlenji, ideji pomagale vözmisliti pa izpelati letne programe, sé je odlaučilo o potrejbnom deli, financiranja. Na nji gdakoli leko računamo pri svojom deli. Kulturno delo Slovenska zveza je letos pri-redila 20 različni programov. Naj vekše kulturne prireditve so bile: tradicional-ni Slovenski kulturni večer in ples, I. Porabsko borovo gostüvanje, III. Državno srečanje Porabski Slovencov, Porabski dnevi pod geslom ,,Naj zaživijo domači odti”, Pesem ne pozna meja, 5. ob-letnica delovanja Slovenskoga dauma vküper s Porabje lj®. Ö.,Ž, mednarod-na likovna kolonija. Menše so bile: slovenski kulturni praznik, dan žena, Premiera števanovske gledališke skupine, 20. jubilej delovanja seničke lutkovne skupine, 10. jubilej varaški ljudski pevk, Srečanje Porabski kulturni skupin ob dnevu manjšin pa 5. otvoritev likovni, fotografíjski, grafični razstav, Zvöjn kulturni programov smo meli konferenco v zvezi z Evropsko unijo pa fo-rum o borovom gostüvanji. Vekši tau kulturni prireditev so nam olepšale s pest-rim programom domanje kulturne skupine, menši tau pa 18 skupin iz Slovenije, največ iz Prekmurja, prireditev Pesem ne pozna meja ške iz Avstrije paiz Italije tü. V okviri zveze dela gnesden 8 aktivni odrasli skupin. Fejs nam je žau za Lacija Korpiča in ženski kvartet, steri so v majuša taknjali. Skupine so do konca leta vsevküper mele 99 nastopo^ s toga 69 na Vogrskom, 29 v Sloveniji pa 1 v Italije Mešani pevski zbor Avgust Pavel 13, senička folklorna skupina 12, sakaluvska fol klorna skupina 8, Senički ljudski pevci 10, števanovske ljudske pevke 13, monoštrske ljudske pevke 14, Števanovska gledališka skupina 12, gledališka držina Nindrik-indrik 13, Laci Korpič z ženskam kvartetom 4. Na dvej šauli delajo tri mlašeče skupine. Senički lutkami so gora staupili 8, folklorna skupina 4, letos usta-novljena Števanovska folklorna skupina 4-krat. Na občinski reviji pevski zborov v Murski Soboti je sodeloval MePZ Avgust Pavel, na občinskom in med-občinskom srečanji v Murski Soboti pa senička lutkovna skupina. MePZ je letos daubo plaketo za 30-letno sodelovanje, zborovodki-nja Marija Trifus pa za 15-letno sodelovanje na Srečanji slovenski pevski zborov v Šentvidi pri Stični. Gledališka držina Nindrik-indrik je dobila priliko, ka je nota pokazala svojo igro na Državnom srečanji manjšinski gledališč v Budimpešti. Pozvaiia je bila na mednarodni gledališki fes-tival na Tržaško v Italijo, gde je izmed 29 skupin Laci Nemeš daubo priznanje za najbaugšo moško stransko vlogo. Jubilej so letos mele tri skupine. Varaške ženske so v Monoštri svetile 10-letni, MePZ Avgust Pavel na Gorenjom Seniki 65-letni, Senički lutkarji pa 20-letni jubilej svojoga dela. Kak skrbimo za potrejbno pogoje? V Porabji je ške nikdar nej bilau razčiščeno, kašni gvant (nošo) so nosili lidge od 18. do 20. stoletja. Zatau smo prosili eno najbola pri-znano etnologinjo v Sloveniji Marijo Makarovičevo, stera je s pomočtjauv starejša lidi v Porabji raziskala tau. Etak mamo štiri kejpe o kompletno gor zravnjani žensk pa dva moškiva, stere vsakši leko spozna v Slovenskom kalendari 2004. Za seničko folklorne skupino smo dali obnauvili dane-šnji gvant, škornje. Za nji smo dali naprajti zgoščenko (CD) s pomočtjauv slovenskoga harmonikarja Janka Laha iz Prlekije, naj nemajo težave pauleg žive muzike. S sakaluvsko folklorna sku-pinov smo sé pa vujznili, ka smo meli pa döjn nejmamo harmonikarja. Za nji na sprtolejt damo naprajti CD s pomočtjauv muzikanta Stanka Črnka. Prejk novin mo pa dočas iskali harmonikarja v Prekmurji za nji, ka sé nam ga ovak ne po-sreči dobiti. Zveza poskrbi za organiziranje nastopov, prevozov, financira honorar pa pautne stroške aktivi-stov, vodij, mentorjev skupin. Pri organizirali nastopov so nam na velko pomauč vodja skupin, Aranka Schwarcz, Magda Bartako-vič, Laci Kovač, Irena Barber, Vera Gašpar, Jože Illés, Anica Szalai pa Ildiko Traj-ber. Za kvalitete, lejpe programe pa najvekšo odgovornost, brigo majo sami mentorji, Marija Trifus, Elizabeta Kovač, Andraž Sukič, Ibolya Neubauer pa Tiüma Hadrik Offner v Porabji, Marija Rituper pa Miki Roš pa iz Murske Sobote. Ka smo delali za tau, naj se gordrzijo stare šege pa meštrije? Letos smo organizirali eno najbola ijrašnjo pa najlepše šego, borovo gostüvanje v Porabji. Tau pripravlate je nam svedočilo, ka lejpoga sé leko ustvauri, gda skur 300 Slovencov-Vaugrov vküper prima s te pa drüge strani granice. Pri tejm smo döbro priliko meli nota pokazati, kašne lejpe indašnje papirnate rauže, püšle, lan-ce vejo naprajti ženske. Večkrat sé obrnemo na tiste lidij v Porabji tü, steri vejo domanje perece indašnje pokaraje pečti ali košare, mekle, drvenke, krpač sple-sti, lesene grable redti pa vö- šivati prte za Stole. Z njimi smo te mešterije nota pokazali na Ptuji, v Čepinci pa v Mosonmagyaróvári. Mlajše v vrtci pa šaulsko deco najbola samo motivi-ramo leko. Na Slovenskoj zvezi smo gvüšni, ka gnes, gda se domanja slovenska rejč vse menja gonči v držinaj, je eške bola potrejbno, naj se mali mlajši že v vrtcaj aktivno spoznavajo s slovenskim gezikom, tak z domačini kak s knjižnim. Zatau smo se na spodbudo delavcev Zveze tak odlaučili na začetki leta na djilejši predsedstva (elnökség), ka de Zveza od šaulskoga leta 2003/2004 na cejlo šaulsko leto finan-sirala vzgojiteljice iz vrtca Murska Sobota, stere nudijo strokovne pomauč. Tau sami stariške, stari stariške pa domanje vzgojiteljice na Gorenjom Seniki, v Sakaluvce v Slovenskoj vesi, v Števanovci pa v Monoštri leko najbola svedočijo, ka se mlajši kelko vse navčijo pa s kašno radostjo ponavlajo doma ške starišom tü v Slovenskoj rejči. Letos je Zveza bila na redej vküper sprajti mlajše v tridnevni tabor v vrtci Murska Sobota, kam je 17 mlajšov sprvajalo 14 mamic, babic, prababica pa vzgojiteljica. V likovni tabor, gde mlajši ma- Porabje, 1 8. decembra 2003 5 Poročilo o deli Slovenske zveze v leti 2003 lajo, farbajo, bi tü leko šlau yeč mlajšov, dapa žau, je samo ena mati leko üšla s svojo dekličinov iz Števanovec. Bile so pa tri mati s trej-mi mlajši z Gorenjoga Senika na dobrodelnem festivali v vrtci v Murski Soboti, gde so se trno dobra čütili vsi. S toga sé tü leko vidi, ka rav-natelj vrtca v Murski Soboti Dániel Katalinič s svojimi kolegicami vred vse prilike žišče za tau, gde pa kak so leko nam na pomauč. Zatau sé njim iskreno zahvalimo pa vöjpamo, ka ponüjane tabore po tejm eške bole leko vöponöjcamo z mlajši. Za šaularske mlajše smo po-nidili kviz (vetélkedő), steroga je pripravila profesorica slovenščine Erika Glanz s svojimi dijakinjami, dijaki, s’tej ciljom, naj mlajši več štejo, sé pogučavajo, spita-vajo slovensko, naj dobra spoznajo sausadno krajino Pomurje. Na krizi je sodelovau 8 mlajšov s števanovske šaule, 5 s seničke pa 4 z Varaške šaule, stere so pripravili školnicke, lerence Erži Majcan-Pint, Laci Do-mjan, Ildiko Treiber pa Irena Fasching. Majuša smo za mlajše organizirali lutkovno predstavo vküper z Bral-no značko v Ljubljani. Šaularom smo leko ponidili dva tabora v Sloveniji. Svetovni slovenski kongres je emo tabor za zamejske mlajše v Veliki Polani v Prekmu- rji, steroga se je udeležilo 5 mlajšov s seničke šaule, 4 s števanovske šaule pa trge z gimnazije. V likovnom tabo-ri na Koroškem v Avstriji so biU štirge mlajši T*škol-nikom Lacijom Kovačom s števanovske šaule. Mlajše v tabor vküp poberejo školni- cke, lerence, Zveza pa pos-krbi za prevoz, Zavarovanje in fmansiranje tabora. Geseni smo mlajšom, steri so bili v leta v taboraj ali so bili na tekmovanji v slovenščini, na krizi "Vse o Prekmurju", organizirali izlet v Pomurje z njinimi učitelji vred. Trno smo veseli, ka je na-stala ena nauva folklorna mlašeča skupina v števa-novskoj šauli, tak, ka So tau sami stariške pa mlajši želeli meti. Za mentorico smo prosili strokovnjaka^ Marijo Rituper, stera je z zahtev-nim delom v par mejsacej pripravila mlajše na oder. Pomaga ji pridna učiteljica Anica Szalai. Na seničkoj šauli financiramo glasbeno šaulo, gde sé 7 mlajšov vči igrati na klaviri 1 pa na harmoniki, vči je Profesor glasbe Krispan Borovšak iz Murske Sobote. Ponojamo za štenje valaum. Uredništvo časopisa Porabje je pod vodstvom urednice Marijane Sukič letos tü po dva kednaj redno priprav- lajo slovenske novine, stere vsakši leko dobi šenki. 1450 novin je štampano v Murski Soboti. Štejo je od najmenše vesi v Porabji do Budimpe-šte, Slovenije, Merike, Avst-ralije, Šyice, Avstrije.JNa-men uredništva z novinami jetjnaj dobimo informacije -gdekoli Živemo - o tejm, ka se godi z nami, Slovenci, na Vogrskom. Uredništvo sé za tau tü vsakšo leto briga, naj vödamo Slovenski kalendar s članki v domanjoj rejči pa v knjižnom geziki, spi nam dosta nauvosti povejo od in-dašnjoga pa gnešnoga živlenja Porabski lidij. Zatau tü uredništvo poskrbo naj po dugi zimski večeraj mamo ka šteti ali spejvati. Letos vödamo knjigo Andovske zgodbe, v steraj nam je avtor Karči Holec 10 novel napiso v svojoj žmanoj an-dovskoj rejči v svojom po-sebnom stili. Novele so na-pisane v knjižnoj rejči tü. V februari pa vöpride pesma-rica Füčkaj, füčkaj, fantiček moj II., v steroj de 100 Porabski pesmi z notlinami vred, stere je zbrau Francek Mukič s svojim sinaum Du-šanom. Za letošnji božični knjižni dar etak Zveza leko podari Vsejm bralcom novin Slovenski kalendar pa Andovske zgodbe, februara pa pesmarice. Najvekšo delo znamanöja pri vödavanji novin pa knjig najti tašne lidi, steri so pripravleni kaj napisali, ustvaro. Slöjzili smo slovenske vernike tö. Najvekši svetek Slovencov na Vogrskom, 2. Državno srečanje porabskih Slovencov v Monoštri, smo posvetiu z dvojezično mešov, stero sta nam darüvala gorenjesenički župnik Feri Merkli pa kaplan v Varaške fare Szabolcs Fekete. Slovensko Uturgijo je zapopejvo MePZ Avgust Pavel z Gorenjoga Senika. Dobro vejmo, ka Udge, steri so v cerkveni kotrigaj, v cerkveni pevski zboraj aü sé brigajo za čistaučo cerkve v vesi, itd. so na velko pomauč župnikom v Porabji pri tejm, naj svoje verske obrede dobra leko obredi-jo. Zatau smo organiziraU za te lidij v Porabji prauško na avstrijsko Koroško. Na pomauč smo bili pri organizirali pa finansiranji lejpoga adventskoga programa, steroga so držali Senički gospaud Feri MerkÜ v Sakalauvci. Že pet lejt, ka so gospaud župnik bili gora posvečeni. Na svoj jubilejni svetek so želeli svojo rojst-no ves podarili z dvojezično adventsko mešo in s koncertom MePZ Avgust Pavel z Gorenjoga Senika in Cerkvenega zbora iz Letenya. Z organizacijsko pa finančno pomočtjauv Zveze je Slovenska samouprava v Mo-sonmagyaróvári organizirala slovensko-vogrsko mešo pa božični koncert s sode-lovanjem seničkoga župni-ka in MePZ Avgust Pavel. Kak sodelujemo, delamo vküper s slovenskimi drüštvi na Vogrskom pa v Sloveniji? Mirno leko napišem, ka sterokoli slovensko drüštvo ali samouprava kašnokoli pomauč prosi od nas ali Zveza od nji, furt radi pomagamo eden drügoma. Predsednice Dröjštva penzionistov (Irena Barber), Slovencov v Budimpešti (Irena Pariič) pa v Szombathelyi (Marija Kozar, Ibolya Dončec) dosta delajo zatau, naj vküper spravijo z natečaji potrejb-ne pejnaze za cejloletne programe drüštva. V novinaj Porabje nam pa na znanje dajo, ka delajo od leta do leta. V Porabji je Zveza posebno zadovolna s člani Dröjštva penzionistov, na stere gdakoli pa gdekoli le- ko računajo za gvüšno pub-Uko pa za drügo potrejbno pomauč, tak Zveza kak drüge organizacije po vasaj. V Sloveniji najbole Uspešno delamo vküper z Drüštvom Čep-Čepinci v Čepincih na Goričkom, s Kulturno-turis-tičnim dröjštvom v Cankovi, z Mestno četrtjo Magdale-na v Maribori pa s KUD Rožika v Kuzmi. Slovenska zveza se zahvali za letno delo vodjam, men-torjem, aktiristom pa Vsejm, steri so z nami vred delali za slovensko v Porabji in inan na Vogrskom. Dosta uspehov žehmo vsakšomi pri njegvom deli. Klara Fodor Sekretarka Zveze Porabje, 1 8. decembra 2003 6 Od nikda mi je najlepši svetek biu vsigdar božič. Mogouče je tomi kriv čas, gda ga svetimo: narava je že cejla püsta, vlažna ali zmržnjena, leko tüdi bejla od Snega, v led okovana. Živlenje se žive samo na toplom - pred zakörjenov pečjouv za gvüš-no zaprejtimi oknami pa dverami. Ali pa trüdnoča, želja po počütiti: geseni smo meli telko dela, ka smo si pripravili (h)rano pa drva za zimo, spraviti z njiv pa z ogradov v klejt, ka smo pripouvali, ka si prav želejmo, ka bi si malo počinoli. Ali je pa tomi Svetki svek-lošče pa topline kriva mogouče duga, ledena kmica, megla pa oblačina, štera nas tira v domanji kout, gde si leko malo več pogučimo pa se poravnamo med sebov pa si napravimo kaj vüpanja za pričesni Žitek. Što zna, ka je v tom Svetki. Gvüšno vsega pomali. Meni je - v glavnom - najlepši v leti pa komi drugomi najbrž tüdi. Šče itak ga čütim kak inda, če gli, ka so zaj časi ina-čiši pa tiste prave domačno-sti več nega (ali jo pa zavolo televizije pa radija pa raču-nalnikov več ne čütimo). Tak me šče itak po prvoj zmrzali lovi želja, ka naj bi li kak najprle sneg šou pa naj bi biu debeli pa naj se ne bi stoupo že na tretji den. Če je božič nej bejli, je nej božič, si mislim, pa sé spominjam kejpa, gda sam šče mali biu... k k k ... Cejli keden je šou dež, vse bole mrzeu, na konci je pa svejt pokriu za dva centi-metra kusti led — vse pov-prejk! Malo po Miklošovom je bilou, gda smo se že pripravlali na božič. Po tistom dežji je eno popoudne samo začno kapati snejg: najprlej takši cotasti, rejdek, te pa vse bole gousti. Sever je potegno, Snega je pa nameu Božično drejvo telko, ka ga je moj Oča mogo z velkim obroučom na ščapi-ki doj s slamene streje ko-pati, ovak bi nej zdržala, da bi se topiu pa moker grato. Več kak meter ga je zapad-nolo. Lidge v vesi so mogli vsakši den oditi z lopatami po veški potaj pa ga kraj metali - mašinerije te šče nej bilou. Po cesti so se vozili z velkimi lesenimi sanami, štere so künji vlekli, deca smo si pa odza pridrgnoli male sani, ka so nas te po vesi okouli vlačili, gda so kaj se pa ta vozili... Na sousido-vom küpi kamenja smo si brejg napravili pa smo sé po dogaj z bečke razmetane pa v stari babicini koritaj doj vozili. Inda je bilou tüdi več mlak pa potokov, tisto leto smo se pa po ledi pod sne-gom, šteroga smo si v ogradi ta pomeli z malimi sanami, ka so nam je doma moški napravili, sankali sé pa ta! Smuče je pa meu samo kakši vekši pojep - tüdi doma pri kolarskom majstri Beleki napravlene pa z gumijami od stari batašov na črejvle prevezane... Cejle dneve smo vöni bili pa nišče nej zbetežau ali v postelo lego. Edino par dni pred božičom - te smo se pa notri držali. Mame pa babice pa starejše sestre so se že pripravlate na velke svetke. Matere so navadno pripravlate vse, ka je bilou na božično drejvo navesiti: lejpa zdrava djabo-ka pa oreje so poiskale, svekle cukre pa bronzo za kakši ori ali šküfko (borovo) so nabavile, bole pre-močne tüdi svekle kruglice ali pa pisane svejčice, babice so pekle kekse pa pogače za svetke, štrikale rokajce pa štrumfe - tou na skriuma, ka je je mogo Jezušek deci prinesti - ajteki so pa poiskali v goušči ali na placi božično drejvo, ga postavili v stojalo pa pripravili dobra trda drva, ka med svetkami familije ne bi zeblo, gda do se notri držali. Vsi so na velko pucali verstvo pa domo-vanje, pripravlali jesti pa piti, če što med svetkami k iži pride, spucali pout do dver, ka bi koledniki leko odili fri- škat pa srečo želit za nouvo leto.. Deca so pa vseposedi pouleg bili pa pomagali: mazali so oreje z bronzov, ka bi se bole svetilo božično drejvo, vezati konce na djabočne pecle, na kekse pa cukre pa se špičili, ka bi sami kak največ obeskov na božič obesili: babice so pripove-dovale vsefele štorije pa pri-povesti, tüdi takše od Jezu-šeka, šteri prinese dar samo vrloj deci, tej pa morejo spu-cane črejvle nalečti pod božič pa zaspati, ovak Jezušek ne najde k njim... Pa je vsigdar najšo! Spomnim se šče, kak so nam roke letele, gda smo vsakši svoj pak odvežü-vali pa odpirali turbe pa škatle, ka je što doubo: sestra oubo na dvej vüji - mu-casto, mama rokajce, ajta nouvi pruslek, ges pa knigo. Šče Zdaj Znam, ka njoj je biu naslov Pravljica o ZÍatoro-gu. Moja prva kniga v živlenji-čista moja! Tak dobri pogač pa keksov kak tiste dni smo nikdar nej geli. Na božični večer je ajta zaköro peč, ka je s kajlicami cejlo ižo segrejva^, či gli je vöni sever šče okna zameu na našoj cimprači. Sedeli smo za stolom, že malo puni vse dobrout, se hecali, špilali smo se »mlin« z grajami pa babicine štorije poslüšali. Po večerji je naša mati vužigala svečke na božičnom drejvi, müva s sestri-cov pa sva tü leko vsakši eno gorvužgala. Pa smo pope-vali Sveto nouč pa čakali, ka Jezušek pride pa dar prinese. Ali ka, če naja je s sest-ricov spanec vrgo pa sva se potegnolavkrpe! Vgojno je bila šče kmica, gda so že pesmari pa koledniki odili pa friškali s pantovimi šibami za dobra leto pa srečo pa zdravge. Tisti čas, gda sam se pred temi šibami, ka so mi nika nej pasale, za ajtovo nogou vlejko, je pa v črejvlaj pri peči že Jezušek svoje opravo. Dar je za’vsakšoga tü biu - pa smo več nika nej bili zaspani... Vsi naslednji svetašnji dnevi so minevali kak v sneji: božič, pun vsefele darouv, Števanovo, gda smo strica pozdravlali pa palik dobra geli pa pili, pa Djanošovo, gda smo bili k tetici na ko-line pozvani (najraj sam pe-čeno krv djo, vroučo, v krüšnoj peči pečeno!), te pa pa nouvo leto. No, na staro leto je dosta lüdi pri nas odi-lo, ka je oča mešter biu pa so odili kaj račune plačat, kak se tou na zadnje dni v leti šika, večer so pa starejši kaj stavili nouvo leto: včasi pri nas, drgouč pri souSidi ali rodbini, mali smo pa tü leko pulek bili, dokeč nas je nej spanec zmagau. Gda smo sé pa deca po nouvom leti kaj palik meli čas zošpilati gde vöni, smo si pa ranč nej mogli doj povedati pa pokazati, ka smo vse doživeli pa doubili. Ali vse lejpo friško mine. Že zmlada so me dostakrat skuze pobile, gda so