199817
SLOVENSKA MISEL
LETO I. -- ŠTEV. 3.
NAŠE SLOVENSKE GORE.
PRIHOD GOSPODOV
Božič doma
Poleg lepot domovine, zemlje prekopane z žulji naših dedov, našega doma, v katerem so nas pozibavale naše ljube matere, nas učile izgovarjati prve besede in prve molitve, poleg dragih prijateljev in naših sosedov, poleg dela, načrtov in navad, smo pustili doma tudi naš lepi slovenski božič. Božič, rojstni dan našega Odrešenika, najvažnejši dogodek svetovne zgodovine. Božič, ki ga je prerok Izaija gledal v duhu 800 let naprej.
Da, tudi ta lepi in sveti božič smo pustili doma, ki so ga sedaj tako grdo onečastili in ga uvrstili med navadne delovne dneve.
Zakaj smo ga pustili doma! Poskušajmo si ga z nekaj stavki v duhu priklicati nazaj in ga vsak po svoji moči obnovimo tu v Kanadi. Storimo to v zadoščenje Njemu za rojstni dan, za krivice Mu storjene doma.
Takoj, ko smo pojedli dobto-te in se naveličali igrač, ki nam jih je sv. Miklavž natresel v nastavljene pehare, smo že bili vsi v pripravah in pričakovanju na božične praznike. Poiskati je bilo treba mah za jaslice, drevesne skorje za štalico, splesti papirnato verižico za okras jaslic, leplenje in striženje pastircev in ovac, narezati in ošiliti klinčke, da smo nanje nalepili pastirčke in ovčke, in podobno. Tako je bilo do dneva pred božičem vse lepo pripravljeno. S temi pripravami smo bili otroci mnogo dni zaposleni. To je bilo veselja. Pa tudi prerekanja vmes, ker je vsak hotel biti mojster. >-
Gospodinje so imele v tednu pred prazniki mnogo dela. Čiščenje po vseh prostorih, narediti rezance za juho, napeči kruha, potic, ocvirkovco, ki so jo ohranile primerno toplo do prihoda od polnočnice, ko so jo razrezale in postavile na mizo poleg poprtnaka. Poprtnak je bil velik hleb kruha, katerega so hranile pod prtom do prazni-
PRIDI, GOSPOD!
Adventne maše so polne pričakovanja. Prošnja za prošnjo, besedilo za besedilom govori o prihodu Gospoda.
»Zbudi, prosimo, Gospod, svojo moč in pridi.« »In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.« "(Odlomka iz prošnje in evangelija prve adventne nedelje.)
Druga nedelja: »Sionsko ljudstvo, glej, Gospod bo prišel« (vstopni spev); v evangeliju sprašuje Janez Krstnik: »Ali si
ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?«
Tretja nedelja: »Veselite se, . . . Gospod je blizu« (berilo).
Četrta nedelja: »Odpre naj se zemlja in rodi Zveličarja« (vstopni spev); »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo« (evangelij).
Božič: »Razodela se je milost Boga, našega Odrešenika, vsem ljudem: uči nas, da pravično in pobožno živimo, pričakujoč blaženega upanja in veličastnega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega, Jezusa Kristu-
sa« (berilo prve maše).
Liturgija — uradna molitev Cerkve, ki izraža prošnje in upanje Kristusovega skrivnostnega telesa in je kot taka nad vsemi privatnimi molitvami posameznih kristjanov — prosi in hrepeni, naj bi Gospod čim preje prišel.
KRISTUS JE VENDAR ŽE
PRIŠEL
Ali ni to pričakovanje nekaj ponarejenega, izumetničenega? Mi vendar ne moremo pričakovati Kristusa tako, kot so ga pričakovali preroki stare zaveze, kot so ga pričakovali Marija, Simeon, Janez Krstnik. Kristus je vendar že prišel.
Prav to vprašanje, ki se brez dvoma porodi marsikomu, kaže, da smo se v osebnem verskem življenju oddaljili od li-turgije in dovolili, da se nam je omeglil čut za eno najelemen-tarnejših teženj in želja Cerkve.
Advent nas res spominja na dogodek v preteklosti — Kristusovo rojstvo v Betlehemu. Toda pogled Cerkve je predvsem uprt v bodočnost. Berilo prve božične maše govori o dveh prihodih Kristusa — prvega, v Betlehemu, in drugega, na sodni dan, ob koncu sveta. Glavna pozornost Cerkve velja drugemu prihodu; na prvi pri-
VESEL BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO želi vsem rojakom
DRUŠTVO SLOVENCEV V TORONTO in SLOVENSKI SVET
VESEL BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO
želi vsem prijateljem in znancem
Slovensko Katoliško Akademsko Starešinstvo (S.K.A.S.)
v Torontu
hod gleda kot na zagotovilo drugega prihoda, po katerem hrepeni z vsem svojim bistvom. Prav zato govori evangelij prve adventne nedelje o poslednji sodbi.
Drugi prihod Kristusov je torej tisto, za kar Cerkev prosi v adventu.
Prosi Ga, naj se vrne čim preje, naj v polni meri uresniči namen, za katerega je prišel na ta svet: poveličanje svojega skrivnostnega telesa.
TODA SODNI DAN JE ŠE DALEČ
Vsi vemo, da je zelo malo verjetno, da bi se Kristus vrnil še za našega življenja; sodni dan nas ne vznemirja — v kolikor nas, pravzaprav upamo, da ga ne bomo živi dočakali. Naša osebna usoda se bo zelo verjetno odločila dolgo pred koncem sveta; in vesoljna sodba bo le potrdila osebno sodbo ob naši smrti.
Toda ali nismo tudi v tem oziru preveč sebični, le nase navezani? Če smo pravi Kristusovi učenci, nam bo pri srcu ves svet, nam bo pri srcu Cerkev. Nam bo pri srcu predvsem Kristus, glava Cerkve.
Če pomislimo, koliko je trpljenja, posebno nezasluženega trpljenja na svetu: bolezni, revščina, lakota, koncentracijska taborišča, mučenje; trpljenje otrok. Duševno trpljenje: negotovosti in iskanje doraščajo-čih, skrbi doraslih, zapuščenost in zagrenjenost starih; nasilja nad resnico, pravico, dobroto, svobodo. Razrušeni upi, razdrto življensko delo. Če se človek vživi v vse to, ali ni naravno, da moli s Cerkvijo: »Pridi in pokaži nam svoje obličje, Gospod, ... in rešeni bomo« (vstopni spev kvatrne sobote v adventu)?
Kristus je napovedal, da bo Njegova Cerkev preganjana in zaničevana. Ne bo se zgodilo, da bi se »modri tega sveta«, da bi se grešni svet priklonil pred Cerkvijo in priznal, da ima prav.
Cerkev je v očeh sveta nekaj neimpozantnega; zastarelost njenih oblik često zatemni njeno večno mladost. Mnogi je imajo za nemodro, nepraktično. Člani Cerkve so in bodo do konca sveta v večji ali manjši
DELO -- POT DO USPEHOV
Često sprašujem ljudi, s katerimi pridem v stik, zakaj delajo. Dosledno dobivam vedno isti odgovor, naj povprašujem mlade ali stare, uke ali neuke: »Zaradi denarja, da si zaslužim denar.« In ko vrtam naprej, da bi zbudil v ljudeh še kak drug namen njihovega dela, dobivam začudene in pomilovalne nasmehe. Dosledno nihče noče priznati, da bi bilo delo v zvezi s človeško naravo; še manj, da delamo tudi zaradi naših bližnjih. Vendar pa sem že dostikrat naletel na ljudi, ki pravijo, da ne morejo biti brez dela, da jih brezdelje uničuje.
^o svojo vsakdanjo izkušnjo spravljam v zvezo z delom v naši slovenski skupnosti. Mnogokrat se razgovarjamo, koliko
je dela in kaj bi bilo treba še narediti. Pritožujemo se, če kaka prireditev ni uspela ali če so lepi načrti propadli in podobno. Če gornjo trditev spravljam v stik z našim tarnanjem, mi postane situacija takoj jasna. Kdor dela samo zaradi denarja, se ne bo lotil dela, ki nič ne nese in od katerega sam trenutno nima nobene koristi.
Ker sem pa le hotel priti na jasno, kaj je s to zadevo o delu, sem vzel v roke socialni katekizem in pogledal, kaj pravi o delu, o njegovem namenu in o njegovem dostojanstvu, katoliški nauk.
Delo je nek napor in sicer intelektualni, moralni in fizični, torej napor razuma in mišic. Včasih samo razumski, včasih
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE in SREČNO NOVO LETO želi vsem rojakom PREKMURSKA FOLKLORNA SKUPINA
meri nepopolni in bodo s svojimi napakami nehote in nevede pomagali njenim nasprotnikom.
Zato Cerkev z vsem svojim bitjem teži k poslednji sodbi. Takrat bo njena naloga izvršena; takrat bo stala kot zmagovalka, kot nosilka najvišje modrosti na zemlji; takrat bodo njeni slabotni otroci dokončno rešeni svoje kratkovidnosti, ozkosti, omejenosti in svojih grehov. V očeh vsega sveta bo Cerkev stala očiščena, odeta v luč svojega Odrešenika.
Če smo zvesti sinovi Cerkve, se ji bomo pridružili v molitvi, naj ta ura pride čim preje, naj Kristus pohiti s svojim povrat-kom in v Cerkvi, t.j. v nas, ki smo njeni člani, dopolni delo, ki ga je začel s svojo smrtjo in vstajenjem. Saj to je tudi Kristusova želja in prošnja: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz.« (Janez 17:24).
LE MOLITEV?
Sv. Pavel je dobro vedel, da Kristus ni povedal, kdaj se bo vrnil. Vedel je pa tudi, da se ne bo vrnil, preden se ne proglasi Nejgova vera po vsem svetu. Zdi se, da je bila želja po drugem prihodu Kristusa ena gonilnih sil v Pavlovem aposto-latu. Hotel je krščanstvo razširiti po vsem svetu, da bi s tem skrajšal čas Gospodove odsotnosti.
Tudi mi moremo skrajšati čas Gospodove odstotnosti.
Kako?
Kakor sv. Pavel. Vsi smo dolžni po svojih močeh in'možnostih širiti Kristusovo kraljestvo na zemlji.
In »hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa« (berilo prve adventne nedelje).
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE in SREČNO NOVO LETO želi vsem prijateljem in znancem
\
SLOVENSKA TELOVADNA ZVEZA
samo mišični, včasih pa napor razuma in mišic skupaj. S tem naporom mora vsak človek brez izjeme prispevati k proizvodnji dobrin in k njihovi uporabi. Vidimo, da tudi duhovnik dela, ker proizvaja moralne dobrine, po katerih žeja človekovo dušo.
Iz teh kratkih postavk je razvidno, da delu priznavamo neko socialno dostojanstvo. To dostojanstvo pa ni nič večje, če je delo napor razuma in nič manjše, če delo opravljajo mišice. Delo ima isto dostojanstvo, pa naj pri proizvodnji dobrin in njih porabi sodelujejo mišice ali razum. Glede na dostojanstvo dela, sta n. pr. znanstvenik in ročni delavec na isti višini.
Dostojanstvo dela se meri po nekem drugem merilu in sicer po tem, kako tisti, ki neko delo opravlja ocenjuje namen svojega dela. Kdor torej dela samo zaradi denarja, ta sam znižuje dostojanstvo svojega dela.
Namen dela pa je trojen:
Kdor veruje v Boga, ve, da je Stvarnik položil v njegovo naravo zakon dela. Kakor je ptica ustvarjena za letanje in riba da plava, tako je človeku dan zakon, da dela. V luči tega zakona je delo lahko sredstvo očiščevanja in posvečevanja, ker je izpolnjevanje božje volje in služi izpopolnitvi človeške osebnosti. Ker je ta zakon v človekovi naravi, zato ljudje tožijo, da ne prenesejo brezde-Ija.
Drugi namen dela je gospodarski. Človek potrebuje za svoje življenje hrane, obleke, stanovanja, razvedrila, izobrazbe, skrbstva za bolezen in starost in poleg vsega še neko gospodarsko varnost in neodvisnost in to zase in za družino. Ta namen daje delu poseben ton dostojanstva.
Tretji namen pri delu pa mora biti obrnjen navzven. Delo postane služba bližnjemu, skupnosti; postane sredstvo za napredek civilizacije. Z delom človek prevzema oblast nad božjim stvarstvom. V tej luči pa delo dobi še posebno družbeno dostojanstvo.
Prav vrednoteno delo ima torej tri oddajnike: Prvi teži k Stvarniku, drugi je obrnjen na človeka, ki dela, tretji pa navzven k bližnjemu, k stvarstvu. Le delo tistega, ki ima vključene vse tri oddajnike zasluži
polno dostojanstvo, pa naj bo delo razuma (znanstvenik) ali delo mišic (ročni delavec). In še nekaj: delo opravljeno s tem polnim namenom, vodi do gotovih uspehov.
Iz povedanega sledi, da delo ni neka mrtva stvar kot kos pohištva, kepa zlata, par čevljev in podobno. Delo ni kos blaga, po katerem danes povprašujem, a ga jutri zavržem. Dela se drži osebni človeški pečat. Človek vtisne delu svojo misel in svoj napor; da mu nekaj svojega jaza, osebno žrtev in svoj čas. Te osebnostne lastnosti dela pa ne more nadomestiti noben denar in nobena druga dobrina. Lastnosti, ki jih živa oseba vdihne delu, so tiste, ki dajejo delu posebno rast; tako blagoslovljeno delo nujno vodi do uspehov.
Ob teh razmišljanjih se sedaj povrnimo k našemu delu v skupnosti. Kdor v skupnosti živi, tej skupnosti tudi nekaj dolguje. Tistega »nekaj« se tudi z denarjem ne da odkupiti. Kar skupnosti dolgujemo, mora nositi pečat osebnosti, je osebna žrtev, lasten čas, osebne sposobnosti. Nihče ne bi smel porabiti vsega svojega časa zase. Vsaka uspela prireditev je sad dela in žrtev mnogih. Koliko je med nami zakopanih talentov in nekoristno porabljenega časa in to v času ko stojimo pred goro potreb in problemov.
Ob gornjih razmišljanjih o delu in o njega namenih bi bila najbolj na mestu glasna prošnja: Kdor ne ve kam s časom, naj ga skupnosti daruje; društva potrebujejo delavcev. Kdor ima veselje do igranja naj igra; kdor ima lep glas naj poje, da se v dolgih večerih brezdelja ne zapravijo lepe lastnosti, ki jih vsakdo nosi v sebi. Prošnja bo uslišana, če se bo v nas zbudila zavest, da je vsak človek dolžan s svojimi napori prispevati k proizvodnji dobrin, ki jih skupnost potrebuje.
RŽ
Po zadnjih statističnih podatkih je bilo leta 1961 v Kanadi 68,587 Kanadčanov jugoslovanskega izvora; leta 1951 jih je bilo komaj 21,404. Številke za posamezne jugoslovanske narode niso objavljene, toda sodi se, da je Kanadčanov slovenskega izvora blizu 30,000.
Tretja jugoslovanska povojna ustava
Koncem letošnjega leta bo Jugoslavija dobila svojo tretjo povojno ustavo. Prva, kot je znano, je bila sprejeta takoj po vojni, leta 1946, in »je bila odsev naših potreb po utrditvi pridobitev revolucije in po ustvaritvi takih pogojev, v katerih bomo revolucijo lahko uresničili do kraja . . .« (besede E. Kardelja na letošnjem jesenskem zasedanju Ljudske Skupščine za sprejetje tretje ustave: »Ekspoze«, str. 3). Ta ustava je uvedla strogo centralistično državno upravo in uzakonila nacionalizacijo industrije in trgovine ter vsega večjega kapitala. Značilno je, da kljub diametralno nasprotni stvarnosti, je ustava že tedaj povdarjala »čim širše sodelovanje delovnih množic v upravljanju ter družbeni iniciativi in kontroli, zakonitost in demo-kratizem . . .« (Ekspoze, str. 3). Po mnenju E. Kardelja je treba prav tu iskati prve kali spora med Titom in Stalinom, ali, bolj uradno, med jugoslovansko in rusko komunistično stranko, leta 1948.
To je sicer zelo neverjetno, ker ruska in prva jugoslovanska ustava se v besedilih skoraj ne razlikujeta. Dejstvo pa je, da se je po letu 1948, v nastali politični osamelosti, jugoslovanska komunistična stranka videla prisiljeno konkretno
pristopiti h razširitvi svoje oblasti: čuden val demokratizacije, v zapadnem smislu besede, je preplavil stranko. Nastali so delavski sveti in komune, pozneje preimenovane v občine, in začelo se je nekako »socialistično« upravljanje vse podržavljene imovine. Prišli smo tako do druge ustave, ali formalno: do ustavnega zakona iz leta 1953.
Razmerje med komunistično stranko in narodom se v bistvu ni spremenilo. Razširila se je le soudeležba nižjih komunističnih vrst v državni upravi in v gospodarstvu. V vsem državnem življenju je bila vsaj navidezno dana partijskim članom večja beseda. Tu pa se je demokratizacija tudi ustavila, pravica besede ni bila razširjena na vse ljudstvo in jasno je bilo videti, da so ukrepi centralnega komiteta imeli kot glavni cilj le ohranitev zaupanja in podpore članov-partij cev.
Takozvani delavski sveti po tovarnah, podjetjih, zadrugah in ostalih gospodarskih, kulturnih in političnih ustanovah niso bili, in še niso, v praksi nič drugega kot sveti komunistov (z redkimi izjemami komunističnih sopotnikov) v vseh teh ustanovah. Njim in samo njim je bilo dano več besede. Oblast se je s tem nekoliko decentralizirala, vendar je vlada še dalje
HRANILNICA IN POSOJILNICA SLOVENSKIH ŽUPNIJ V TORONTU
želi vsem članom in rojakom VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO Slovenci! Pridružite se naši Hranilnici in Posojilnici. V petih letih je članstvo po-rastlo na 800 članov, ki imajo preko pol milijona dolarjev naloženega na hranilne vloge in osebne čekovne račune.
618 MANNING AVE., TORONTO 4	IE 1-8475
VESEL BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO želi
PROSVETNO DRUŠTVO »BARAG A« TORONTO
SLOVENSKE POTNIŠKE AGENCIJE želijo BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE in SREČNO NOVO LETO Potovanja, Dokumenti, Notar, Dinarji, Knjige etc.
WORLD TRAVEL SERVICE LTD.
258 College Street, Toronto, Ont.	•	Tel.: WA 3-4868
Podružnica: 3968 St. Lawrence Blvd., Montreal P.Q.
Tel.: VI 4-5292
ostala edina lastnica vse imovine. Težnja po nacionalizaciji še tega kar je ostalo v privatnih rokah se je nadaljevala. Zlasti pa so ostali in se razpasli biro-kratizem, okorelost uprave, ka-rijerizem in profesionalizem v politiki kot v gospodarstvu. Država se je hitro spreminjala v anarhično skupnost večjih in manjših komunističnih fevdalcev s skoraj neomejeno oblastjo nad svojimi področji. Gospodarstvo je začelo še hitreje propadati. Dolgovi v inozemstvu so dosegli nazaslišen višek. Medtem je vlada še nadalje vodila svojo politiko podpiranja mednarodnega in zlasti ruskega komunizma (saj drugega ne more) in to je v ZDA končno le privedlo do razmišljanja o ukinitvi podpore Jugoslaviji. Potrebni so torej bili drastični ukrepi.
In res: z drugim majem tega leta je jugoslovanska vlada ponovno uvedla najstrožjo kontrolo nad uvozom iz inozemstva, obnovila se je povojna politika »varčevanja«, zopet se je začela ali pa postrožila, centralna kontrola nad gospodarstvom. Zlasti pa vlada čuti potrebo po odpravi okorelosti svojega aparata in svojih funkcionarjev. In zato tudi tretja ustava.
Pomladitev in sprostitev državnega aparata sta še posebno potrebni zato, ker skoraj vse gospodarstvo je danes v rokah države oziroma komunistične stranke. Privatni sektor dosega, po Kardeljevih besedah, komaj 0.3% skupne proizvodnje (Ekspoze, str. 5): omejuje se le še na obrt in kmetijstvo. In še tu »socialistični sektor« stalno raste: v obrti je leta 1947 dosegal 45%, danes pa že 70%; v kmetijstvu se naglo bliža 50%, po Kardeljevih besedah; v nekaterih pridelkih (zlasti pšenice) pa je že dosegel'85% in več. Sama struktura prebivalstva se je spremenila. Še leta 1953 je v kmetijstvu delalo 61% prebivalstva, danes je že padlo pod 50%. Po mnenju E. Kardelja pomeni to, skupaj z nekaterimi drugimi pojavi, hiter prehod kmetijstva in obrti, v državni in »socialistični« sektor. Koliko so k temu pripomogli vladni ukrepi je E. Kardelj le delno povedal. Omenil
je prisilno nacionalizacijo »kakih 850,000 hektarov« zemlje, omenil je omejitev privatne posesti zemlje na 10 hektarov (leta 1953), ni pa omenil porazne davčne politike, ki kmete vedno bolj prisilja v »socialistično« industrijo in gospodarstvo.
Potreba po sprostitvi, zbi-stritvi, po komunistih nadzorovanega gospodarstva je v takih pogojih očitno potrebna. Značilne so v tem pogledu sledeče Kardeljeve besede:
». . . Pred očmi smo imeli, da . . . delovni ljudje v čedalje večji meri sami določajo osebne pravice v svojih samoupravnih organizacijah ... To pomeni, da pravice in svoboščine človeka in državljana ne morejo biti objekt samovolje katerihkoli družbenih organov in faktorjev, pomeni pa tudi, da jih je mogoče zagotoviti samo, če izvirajo iz družbenih odnosov slonečih na družbeni lastnini in na osvoboditvi človeka vsakega izkoriščanja in samovolje . . .« (Ekspoze, str. 15).
V drugih besedah je to priznanje težkega samopaštva komunističnih funkcionarjev in organizacij nad ljudstvom. Indi-rektno je to tudi obsodba takega ravnanja in politike, ni pa še niti oddaleč odpoved diktaturi komunistične stranke. Idejne svobode še ne bo; niti ne bo gospodarske svobode, niti ne bo dovoljena kakršnakoli politična opozicija.
Federativna Ljudska Republika Jugoslavija bo odslej Federativna Socialistična Republika Jugoslavija. Podčrtava se važnost »delavskega samoupravljanja«, hkrati pa tudi nedotakljivost sedanjega družbenega sistema in vodilne vloge KPJ, ter državne lastnine (Ekspoze, str. 17).
Podčrtava se vloga krajevnih občinskih uprav, vendar se o-hranjaio še dalje okrajne uprave. »Če bi odpravili okraje«, pravi E. Kardelj (Ekspoze, str. 19) »bi v današnjih razmerah nujno prišlo do večjega republiškega centralizma«. Centralizem je zopet, vsaj na zunaj, važen vladni »tabu«. Zato se tudi v ustavi ponovno podčrtava pomen federacije in enakopravnost, vseh jugoslovanskih narodov.
»Po novi ustavi«, pravi E.
SLOVENSKA MISEL
stran 4
Kardelj (Ekspoze, str. 25), »prav tako kot po prvi in drugi, federacija ni okvir za ustvarjanje nekakšnega novega jugoslovanskega naroda . . . temveč skupnost svobodnih, enakopravnih in samostojnih narodov . . . nasilno združevanje lahko prinese samo reakcionarne rezultate . . .«.
Vendar, v kolikor bi združevanje teh narodov bilo naraven proces in ne v nasprotju z idejami »samoodločbe, svobode, samostojnosti in enakopravnosti« ustava ga ne brani. Zopet je tu vrzel in vzrok za zaskrbljenost, kajti »naraven proces« je vedno igra sil in vse preveč pogostoma, zlasti pa še v komunističnih državah, so te sile dirigirane od zgoraj.
Izgleda sicer, da vsaj v gospodarskem oziru, bo dano republikam nekoliko več svobode, in to je zlasti za Slovenijo dobrodošlo, pa čeprav se še dalje povdarja potreba po pomoči zaostalim republikam.
Najvažnejša sprememba v novi ustavi pa je omejitev ponovne volilnosti in takozvana dveletna rotacija, ki nas od daleč spominja na sisteme nekaterih zapadnih držav. Kandidati za vsa politična in upravna mesta v državi se ne bodo mogli voliti več kot dvakrat na isto mesto. Vsaki dve leti se bo polovica vseh upravnih teles prenovila in zamenjala. To pomeni, da noben funkcionar ne bo mogel ostati na istem mestu več kot osem let. Po osmih letih najkasneje bo moral preiti na drugo mesto. Edino predsednik Tito bo izjema in to s posebnim členom v ustavi, zaradi njegovih zaslug«.
Vladni ustroj sam se bo nekoliko spremenil z uvedbo »Sveta federacije«, ki ga bo predsednik republike (Tito) skliceval po potrebi. Predsednik republike pa bo odslej imel svoje samostojno mesto v vladi, ločeno od mesta predsednika Izvršnega sveta. S tem se bo Tito nekoliko odstranil od Izvršnega sveta vlade in Skupščini bo dano več možnosti kontrole nad
Morija nedolžnih
5. oktobra. Danes se je pričelo moje življenje. Starši še ne vedo zame. Tako sem majhna kot jabolčna pečka, pa sem že jaz. In deklica bom. Imela bom svetle lase in modre oči. Skoraj vse je že določeno, tudi to, da bom imela rada rožice.
19. oktobra. Nekoliko sem že zrastla, pa sem še vedno premajhna, da bi si mogla sama kaj pomagati. Mamica mora še vse storiti zame. In kar je čudno, še vedno ne ve, da me nosi pod srcem in da me hrani s svojo krvjo. Tako dobra je.
Nekateri pravijo, da še nisem prava oseba, da samo moja mati obstoja. Pa sem že pravi človek, tako kot je drobti-
delom tega Sveta. Z drugimi besedami se s tem skuša odstraniti psihološki vpliv Tita nad člani Skupščine in jim dati več besede. Dosedaj niso v praksi imeli nobene. Kako se bodo te spremembe obnesle je težko reči, ker nasprotujejo sestavu Centralnih Komitetov in avtoriteti njihovih članov.
Uvedene so v volivnem sistemu še nekatere druge spremembe relativne važnosti, ni pa verjetno, da bi se obnesle (samoupravni zbori v skupščinah, volitve delegacij namesto poslancev, itd.), ker demokratičnost in diktatorstvo sta si dva preveč nasprotujoča faktorja.
Kot zaključek lahko ugotavljamo le to, da si Centralni Ko-mitet.KPJ z novo ustavo predvsem prizadeva odstraniti iz stranke rutinerstvo, odrvene-lost, birokratizem in krajevno samopašnost (posledica vsakega diktatorskega režima). Morda bi se lahko ugotovila celo neka želje po demokratizaciji odnosov v stranki sami. Ni se pa še ničesar spremenilo v odnosih med stranko in ljudstvom. Tudi tretja ustava je v tem pogledu negativna in nam ne pove nič novega.
Zdravko Jelinčič
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO želi vsem prijateljem in znancem
DRUŽINA JANEZ MURGEL 73 Gort Ave., Toronto 4	•	Tel.: CL 5-1636
niča kruha pravi kruh. Moja mati je in jaz sem.
23. oktobra. Usta so "se mi začela odpirati. Kar pomislite, čez leto dni se bom smejala in pozneje bom govorila. Vem, da bo moja prva beseda — mama.
25. oktobra. Srce mi je začelo biti danes kar samo od sebe. Odslej mi bo bilo vse življenje. Brez prenehanja. In po dolgih letih se bo utrudilo. Ustavilo se bo in bom umrla.
2. novembra. Vsak dan nekoliko zrastem. Roke in noge so se mi že začele oblikovati. Pa bom morala še dolgo čakati, da me bodo tele nožice dvignile materi v naročje in da bodo te ročice nabirale rožice in objele očka.
12.	novembra. Na rokah so se mi začeli oblikovati prstki. Kako smešno majhni so. Ma-mičine lase bom lahko pobožala z njimi. Ko bom nesla njene lase sebi v usta, bo verjetno rekla: »Ti, porednica!«
20. novembra. Danes je zdravnik povedal mamici, da ji živim pod srcem. Kako mora biti vesela. Ali si srečna, mamica?
25. novembra. Mamica in očka gotovo zbirata ime zame. Pa še ne vesta, da sem deklica. Verjetno sta izbrala ime An-drejček, jaz pa hočem biti Katica. Tako velika sem že postala.
10. decembra. Lase mi rastejo. Tako gladke in svetle so. Bogve, kakšne lase ima mamica.
13.	decembra. Ravnokar sem spregledala. Temno je okoli mene. Ko bom prišla na svet, bom videla sonce in cvetke. Veste, še nikoli nisem videla rožic. Najbolj pa si želim videti mamico. Kakšna si, mamica?
24. decembra. Bogve, če mamica sliši tiho bitje mojega srca? Nekateri otroci pridejo bolni na svet. Spretne zdravnikove roke pa narede čudež in jih ozdravijo. Moje srce je pa močno in zdravo. Tako enakomerno bije — tik, tik, tik. Zdravo hčerkico imaš, mamica.
28. decembra. Danes me je mati ubila.
Gornji članek je iz pastirskega pisma kardinala Wyszynskija. Cerkev na Poljskem se mora boriti proti pritisku, ki ga vlada izvaja za omiljenje cerkvenega stališča proti aborciji.
TITO MED DVEMA SVETOVOMA
Pretekli teden bi beograjskega obiskovalca sprejela na modernem aerodromu rdeče zastave s srpom in kladivom. Spremljale bi ga mimo visokih zgradb novega predela pa vse do središča starega mesta, kar bi moglo nepoučenega obiskovalca presenetiti. Toda ruske zastave niso bile razobešene v počastitev kakega tesnega zbli-žanja med Jugoslavijo in Sovjetsko Zvezo. Visele so na čast sovjetskega prezidenta gospoda Brežnjeva, ki je vračal obisk Titu. Tito je obiskal Sovjetsko Zvezo 1. 1955. Močno zakasnje-ni obisk sovpada s časom, ko je Beograd ogrožen pred pričakovano ekonomsko razdelitvijo Evrope. Po drugi strani pa je ameriški Kongres 26. Sept.; dva dneva po prihodu Brežnjeva z Beograd; spremenil zunanje trgovsko pogodbo toliko, da so Jugoslavijo (kakor tudi Poljsko) izločili kot najbolj favorizirano deželo. Ogorčeni jugoslovanski uradni krogi so to takoj iznesli, da so Združene Države ukinile eno svojih najstarejših pogodb (Podpisana s Srbijo 1. 1881.) Privatno pa so dodali, da si Washington ni mogel izmisliti boljšega slovesa za Brežnjeva.
Prezident Brežnjev je odpotoval nazaj v Rusijo 4. okt. rdeče zastave pa so odstranili. Končni komunike je govoril o »važnem prispevku« k sovjet-sko-jugoslovanskim odnosom. Vendar se zdi, da sta bili obe strani nekoliko razočarani. Mr. Brežnjev ni nič tesneje vskla-dil obojestranskih pogledov na mednarodne probleme, kakor tudi Jugoslavija ni izrazila večjega navdušenja za njihovo obliko socializma. V kratkem; obisk ni povzročil posebnih sprememb jugoslovanskega stališča.
Zaradi internih ekonomskih težav, slabe letine treh zaporednih let, velikih dolgov v tujini, neugodne plačilne bilance, in neugnane želje povečati export, da se rešijo poslovnega deficita, je Jugoslavija razumljivo vznemirjena zaradi dvostranske evropske integracije. Problem bi radi rešili s povečanjem trgovine z neangažirani-mi deželami, a jim je jasno, da to ni rešitev bljižnje bodočnosti. Lani je skoraj 46% jugoslo-
vanskega exporta šlo v zap. Evropo in več kot 30% je odpadlo na sovjetski blok. Če upoštevamo 8%, ki odpade na Združene Države, je prispevek ostalega sveta le 16%. Pri uvozu je bil zapadni delež celo večji (več kot 70% celotnega jugosl. uvoza odpade na zap. Evropo in Združene Države.) In ni čuda, če v Beogradu vroče debatirajo težko vprašanje, kako naj neangažirana ekonomija preživi v Evropi med Skupnim Evropskim Tržiščem in Svetom za Skupno Ekonomsko Pomoč (Comecon).
Glavna zaskrbljenost je Evropsko Skupno Tržišče. Kako veliko bo postalo? Kako hitro in kako striktno se bo izvajala Rimska Pogodba? Jugoslovanska formula zavisi od teh in podobnih vprašanj. Načrtujoč, program zunanje trgovine za 1. 1965 planerji predvidevajo izgube in težave na trgih zapad-ne Evrope, tako za prehrambeni material (v glavnem meso
in konzervirana prehrana), kakor tudi za industrijske izdelke, kot so: pohištvo, tekstil ter produkti elektriške in kovinske industrije. Taktike se bodo spreminjale z ozirom na potek dogodkov. Trenutno pričakujejo rešitev v medsebojnem trgovanju s pomembnimi poslovnimi partnerji, kot je to napri-mer Italija. Približati se Bruslju, do neke mere je tudi na vidiku. Ne da bi iskali vstop ali partnerstvo, pač pa, da bi iskali možnosti kako spremeniti nekatere zanj neugodne postavke. Upanja ni veliko, saj je splošno znano, da neki ek-skluzivni klub dovoli privilegije samo članom.
Napake v Bruslju ali Wa-shingtonu lahko pomenijo lepe prilike za Hruščeva. V Beogradu se slišita dve pritožbi proti trgovini z Rusi. Prvič, da Jugoslavijo postrežejo drugorazredno, dočim dajejo prednost članom »Comecon-a« in zapad-nim državam s trdno valuto.
Slovenci Kanadčani!
Prvo nedeljo v adventu nas je Cerkev pozvala, da molimo drug za drugega, vsi izseljenci za vse izseljence. Misel molitve drug za drugega nas nehote združuje v narodno izseljeniško enoto. Vsi smo izšli iz istega naroda; živimo pod več ali manj podobnimi pogoji in smo navezani na isti narod in deželo, ki smo ju zapustili iz različnih razlogov. Poleg želje po domači družbi, ki nas vleče, da se zbiramo na narodno-kulturnih prireditvah, imamo tudi dolžnost do naroda v domovini in do tistih, ki bodo za nami prevzeli izročila. Združeno si ustvarimo okolje v katerem bodo izročila, ki smo jih prejeli od prednikov, še leta in leta jasna in privlačna tistim, ki jih bodo za nami sprejemali.
Pripravljalni odbor za Slovenski Svet prosi Slovence Kanadčane, da podpro delo odbora za povezavo slovenskih društev v Kanadi v Slovenski Svet. Nameni te povezave so sledeči:
a)	združevati vsa demokratična, krščansko usmerjena slovenska društva v Kanadi.
b)	krepiti krščansko, demokratično, narodno in državljansko zavest pri Slovencih v Kanadi.
c)	nuditi pomoč imigrantom, da se uspešno vključijo v kanadsko življenje.
d)	gojiti slogo med Slovenci na najširši krščanski, demokratični in narodni osnovi, ter podpirati vse, ki se za ta cilj trudijo.
Pripravljalni odbor za Slovenski Svet.
Drugič, da Rusi dobavijo »redko blago« le če je v naročilo vključen tudi drugi material. Toda Jugoslovane ne motijo naraščajoče težave s Sovjetskim blokom. V preteklosti so brezuspešno skušali vriniti o-pazovalca na zborovanja »Comecon-a«. Sedaj pa imajo verjetno možnost, da dobijo sedež v nekaterih komitejih. Če se to izkaže kot pravilno bo to zelo pomembno prav sedaj, ko Sovjetski blok pospešuje ekonomsko integracijo. Naraščajoča trgovinska omejitev Zapadne Evrope bi mogla tako eventuelno preokreniti balanco jugoslovanske trgovine.
Vendar ni, da bi situacijo preveč dramatizirali. Številni Fiat 600-ji, ki so sanje vsakega Jugoslovana z majhnimi prihranki, ki jih proizvajajo po italijanski licenci, nakazujejo koliko je jugoslovanska ekonomija usmerjena na zapadna tržišča in odvisna od dobave o-preme iz Zapada. Poleg tega, pa ni z vso resnostjo jemati, da so trenutne težave posledice evropske integracije. Zaporedne slabe letine so povzročile, da je uvoz jestvin dosti važnejši, kot pa propagirati eksport-no trgovino. Deflacijski postopki in eksportna kampanija so očevidno koristili industriji. Pričakuje se da bo letošnji ek-sport 17% večji, kot lanskoletni, četudi gre navečji porastek na račun nerazvitih dežel, je prirastek eksporta na zapad večji kot porastek v Sovjetski blok. Vendar, če premišljamo o daljši preteklosti, kot jo predvidevajo jugoslovanski planerji, se oblika trgovanja lahko bistveno spremeni, če se ne prilagodijo Skupnemu Tržišču. In ni jim treba biti zato marksisti, da nebi vedeli, da ima taka ekonomska sprememba politične konsekvence. Jugoslavija se lahko nagibi je zdaj k Poljski, zdaj k Italiji, dežela je lahko oboje, slovanska in mediteranska. Toda, ali lahko ostane neangažirana v naraščajoči razd-vojitvi Evrope. To je pa težje. Prevod iz »The Economist«, 13. okt. 1962.
Program STZ za leto 1963 je
tale: V marcu bodo smučarske tekme. 6. julija telovadne tekme; septembra strelske tekme; novembra skupen lov.
Zgodba iz lovske sekcije S.T.Z.
Črtomir.
i
I
Bil sem še mlad fantič, ko se je po Kranju raznesla vest, da se je na Tolstem vrhu pojavil črn medved. Seveda vsi lovci, od Loke pa do koroške meje, so šli pogumno za njim. Po radiju in časopisju sem zvedel, da so medveda po enem tednu tudi zares ubili. »Slovenec« in »Jutro« sta objavila slike junakov, ki so si drznili sprožiti puško, posebno tistega, ki je mrtvo mrcino prvi brcnil. Štel sem si v čast, da sem tiste junake s svojimi očmi videl piti pri »Bekseljnu«.
Čas se je kaj hitro spremenil. Ko so prenehali grmeti topovi po zadnji vojni, je tudi mene usoda zanesla v daljni svet.
Takih mislih sem bil, ko sem sedel v avtu in podil po državni cesti 11 vse višje in višje na sever po severnem Ontariju. Pot se vleče ure in ure skozi divjo skalnato, obraščeno pokrajino. Včasih se posveti jasa med drevjem, malo polja ob cesti, farma, garaža in že spet te objame gozd.
Dan se je že nagnil k večeru, ko sem ustavil pred tisto kočo, kot mi je naročil nek stari Indijanec. Tu zadaj je baje še do-
KOPER VRATA V SVET
Pred dobrimi tremi leti so pristale prve ladje za veliko obalno in daljno plovbo ob prvem kosu operativne obale v zalivu, iz katerega so morali bagri izkopati milijone ton peska in blata. Marsikaj se je spremenilo od takrat v zapuščenem in pozabljenem zalivu in leto za letom je naraščala — in še zmeraj raste — reka tovora, ki se pretaka skozi koprsko luko. Od 53,000 ton v letu 1958 se je promet v naslednjem letu povečal na 141,700 ton, lani pa je dosegel že lepo številko: 211,300 ton. Koprska luka je gotovo ena tistih, ki rastejo hitro, zelo hitro in kjer se mornarji in pristaniški delavci srečujejo z zidarji, ki gradijo nova skladišča. Ta luka si je že priborila svoj prostor pod soncem.
I
SLOVENSKA MISEL
stran 6
sti musov in medvedov, tu nekje je postavil rod Odžidbwe še nekaj desetketij nazaj svoje wigwame.
Prespal sem to noč v kolibi in mislil na »Velikega Duha« Manitou in na medvede, katere sem prišel lovit v to divjino.
Bilo je še zelo zgodaj v jutru, komaj da se je pričelo daniti. Od Quebeca sem je vlekel veter in nebo je bilo zastrto z oblaki.
Krenil sem po edini sledi, katera je vodila nekam za kočo. Vzel sem z rame puško 308 Remington in požvižgal psu, ki sem ga klical Murča.
Včasih sem zašel v močvirje, pokrito z visoko travo in resjem, iz katerega so rasli visoki, košati macesni. Seveda sem moral paziti, kam stopam, ker »quicksand« v Kanadi ni nič novega, preden se zaveš, te že pokrije blato. Pes je docela izginil v resju.
Oba sva bila vesela, ko sva prišla na trden svet. Bil sem
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO želi vsem prijateliem in znancem
JOŽE PETRIČ 77 Walwym Ave., Weston
VESEL BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO Vam želi
TONE MUHIČ
stavbeno mizarstvo
20 Minstrel Dr., Toronto 18
Tel.: 255-8474
Tako sem hodil že dve uri ob jezeru in si uravnaval smer s kompasom, preden sem zopet dospel do visokega drevja, prav ob času, da sem lahko vedril, ker se je vlil dež.
Psa dež ni dosti motil, začel je nemirno tekati, z glavo pri tleh in slednjič našel sled. Neka večja žival je nedavno tekla tod, to sem takoj vedel iz laje-ža, vovk, jelen ali morda mus?
Doli pri brezah je pes lajal
PROSIMO ZA PROSTOVOLJNE PRISPEVKE V TISKOVNI SKLAD.
spet v skalah, na desni je ležalo jezero, proti severu pa se je odprla požgana pokrajina. Edino zelenje sredi razmetanih, počrnelih debel so bili mali bo-rovčki, kateri so zakrivali še tisto malo življenja v taki pusti. Opažal sem sicer sledove musa po suhi travi, po vrhovih skal pa volčje odpadke.
in renčal. Šel sem za njim, gledal, opazoval svet in zdelo se mi je čisto prazno!
Mogoče je bil le ježevec z bodicami, sem si mislil, ko je pes pricvilil nazaj.
Ob bistrem potoku sem opazil prve sledi jelena. Jeleni ne žive skupaj z musi, lepi jeleni se umaknejo pošastnim musom
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO želi vsem prijateljem in znancem
E. MARKOVIČ 79 Brookhaven Dr., Toronto
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi VSEM PRIJATELJEM IN ZNANCEM
ALOJZIJ DOLENC 362 Wellesley St. E., Toronto • Tel.: WA 1-2053
v goščave, kakor vedo povedati Indijanci.
Pred menoj se je pognal beli zajec v grmovje, znamenje, da je zima lahko vsak čas tu. Narava se je že pripravila na 6 mesecev dolgo zimsko odejo.
Nekoliko naprej so bobri zajezili potok. Svež, iz kratkih brun in palic, zgrajeni jez je dobro držal vodo, katera se je nabirala v črnem tolmunu in s šumom drla preko jeza. Celo bobrova hiša je stala sredi tolmuna, v kateri je brihtni, gozdni inžinir gotovo glodal kakšen les.
Stopil sem globje v gozd, košate jelke so me zopet objele. Nekaka sled je vodila nazaj, gotovo kakšna jelenja steza.
Les in mogoče tu pa tam vmes nekaj močvirja, kjer plavajo skrite med ločjem, kanadske gosi in sem ter tja kakšna manjša vzpetina ali skala, potem pa zopet le breze, bori, smreke, maple itd.
Skoraj vse je enako na severu, le kompas ti bo povedal razliko. Hodil sem že dalj časa ne da bi se spomnil pokrajine, preden sem v nekem blatu spoznal svojo sled.
Šel sem nazaj ob brezovem gozdiču, ob robu tiste požgane pokrajine.
Veter je zavel čez borovce na holmu in snežinke so začele tiho drseti med ničevo drevje.
Murča je začela zopet vohati in tekati, zdelo se mi je, da se bližam nečemu, mogoče pa tudi ne, ne bo prvič, da me je neslo.
Korak mi je postal že težak in tako sem se spotaknil čez podrto deblo in padel narav-
nost v neko votlino. Leva roka mi je grabila po sveže skopani zemlji, z desnico pa sem obje mal puško, kakor so nas učili nekdaj v vojski.
»Sveža prst«, mi je bliskoma šinilo v glavo in v trenutku sem pogledal kvišku. Pred menoj je zijal odprt gobec. Komaj meter od mene je čepel medved, črn kot vrag, sključen ob steni votline.
Topla sapa mi je zavela v obraz, ko sem začul zateglo rjovenje.
Že je zagrmela moja puška. Ko je drugič dvignil glavo, sem ga ustrelil med oči.
Kri je brizgnila po črni dlaki, medved se je hropeče rušil. Pes je skočil iz vrha in navalil nanj. Medved se je vzpel na noge, a klecnil in obležal. Veter je zastal v drevju, ptice so utihnile, nastala je tišina, kot navadno po uboju.
Medveda sem udri, ko je bila že temna noč in je sneg pobelil gmajno. Bila je čez 300 lbs. težka samica.
Vlegel sem se na edino suho mesto, v medvedji brlog in skušal zaspati.
Mogoče je bila zavest krivde in ne strah, kateri me je dvignil na pot, ko sem med pesmijo sneženega viharja, začul presunljivo, otožno ječanje.
Odšel sem v gozd, s težko kožo na rami, pes pa se je vlekel za menoj.
Gazil sem po snegu, padal čez požgane hlode in včasih ogrnjen v medvedjo kožo, počival v snegu.
In če sem zaspal, me je zdramilo ječanje iz temne noči in kakor, da bi me preganjal zli duh, sem se dvignil in gazil dalje, čez močvirje, čez skale in gosti les.
Utrujen do kraja sem padel v sneg, ko se je za stoletnim drevjem zjasnilo nebo. Potihnil je vihar in z njim je umrlo tudi otožno ječanje.
Sam sem obtičal v nekakšnem močvirju, iz katerega nisem mogel priti ven suh in sklenil kar tu čakati dneva.
Zavit v kožo sem dremal med dvema smrekama. Nenadoma me je zbudil ropot. Motor brenči in avtomobil z lučmi se izlušči iz megle.
Počival sem takorekoč ob cesti, tisto močvirje pa je bil le cestni jarek.
Prišel čas je krog božiča
Prišel čas je krog božiča, bele naokrog gore, k dvorom bliža se lisica, v snegu zajče so steze.
Mrzla polja so, gozdovi, mraz in mrak v deželo gre, snega polni so vrhovi, zvečer poti so težke.
Mlin ne gre več zaporedom, voda čezenj manj šumi, potok skriva se pod ledom, curek skozenj čist blešči. —
To so zimski, zimski časi, sever poti je zamel, skozi okno zrem po vasi, skoro bi kosminke štel.
Skoro bi kosminke štel, svet se ves mi je zaklel, z žalostjo, bledo nevesto, ah, živeti sem pričel.
Josip Murn
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi
JOŽE KASTELIC
gradi modernim razmeram odgovorjajoče domove. — Priznani gradbenik in predsednik TRIGLAV Construction Co. Ltd.
30 Victor Ave., Toronto 14, Ont.
Tel.: CL 5-2071
ZADOVOLJNE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi Deset slovenskih gospodarjev je združenih v
TRIGLAV CONSTRUCTION Co. Ltd.
ki gradi naprednim razmerom odgovorjajoče enodružinske Bungalow in vež-družinske Apartments v Torontu in okolici.
30 Victor Ave., Toronto 14, Ont.
Tel.: CL 5-2071
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1963 želi PRVA SLOVENSKA MESARIJA V TORONTU
ANTON'S MEAT MARKET
633 Vaughan Rd. na vogalu Oakwood
RU 3-0423
ZADOVOLJNE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi
RUDI KUS PLASTERING
114 Nairen, Toronto, Ont.	Tel.: LE 5-1434
Krščanski
v« v
Kadar se nam zdi, da v božičnih praznikih nekaj manjka in nas moti brezbožni komer-cijalizem s pogansko navlako, si zaželimo nazaj v čas. Hoteli bi spet tisti otroško prisrčni božič, ki smo ga praznovali doma ob skromnih jaslicah, preden nas je zbegala brezbožnost sveta in nam vzela pogum.
Prav zato, ker je toliko zmote okoli nas, je še bolj potrebno, da sami pri sebi skušamo doživeti božič. Ne samo kot ganljiv in sentimentalen spomin na svoje otroške dni, ko smo praznovali rojstvo Odreše-nikovo. Krščanski prazniki niso samo obletnice, naša vera nam da mnogo več kot samo domotožje po lepih starih časih. Po besedah svetega očeta cerkveni prazniki niso »mrzlo, brezživljensko ponazarjanje dogodkov iz preteklosti«. So mnogo več, ker imamo v njih dejansko »Kristusa samega, ki vedno živi v svojih delih«.
Kristus je navzoč na oltarju pri vsaki maši, obenem ga pa vedno znova srečujemo ob vsakem prazniku v novi skrivnosti njegovega odrešilnega dela. Pri vsaki božični maši imamo pravi božič čeprav v nevidni obliki. Jaslice so samo spomin na njegovo popolnejšo navzočnost, ki jo poznamo po veri. Za božič nam je čisto blizu s svojim odrešilnim delom. In če je blizu On, je blizu tudi njegova Mati. Ob misli na Kristusovo in Marijino navzočnost časi niso tako slabi in brezbožni, kot se nam včasih v naši malo-dušnosti zdi.
BOZIC DOMA
Nadaljevanje iz 1. strani.
ka sv. treh kraljev, na kar ga je gospodar razrezal in dal vsakemu svoj kos, pa tudi vse domače živali so ga bile deležne.
V tednu pred božičem so bile tudi koline. Skoraj ni bilo hiše, kjer ta teden ne bi klali. Če bi ne bilo o božiču klobas, krvavic in pečenic, bi ne bil pravi božič. Tudi s temi pripravami so imele gospodinje mnogo dela.
Zadnji dan pred praznikom smo začeli postavljati jaslice. Navadno pod vodstvom matere, če pa so imeli pri hiši študenta, pa pod njegovim. Ko so bile na sveti večer o mraku jaslice postavljene, smo začeli kaditi in kropiti po hiši in okoli vseh poslopij, da je ves dom dišal po kadilu in je bil po-kropljen z blagoslovljeno vodo. Spredaj je hodil oče s posodo žerjavice potresene s kadilom, za njim je bil najstarejši otrok, z blagoslovljeno vodo, za njima pa vsi drugi domači, ki so med tem opravilom molili angelovo češčenje. Po opravljenem kajenju in škropljenju smo vsi pokleknili pred jaslice v družinski sobi in zmolili vse tri dele rožnega venca. Po molitvi je bila skromna večerja, ker je bil post do polnoči, nato pa petje božičnih pesmi, branje ali pripovedovanje storij do odhoda k pol-nočnici. Vsi so odšli, doma je ostal le kak starejši z malimi otroci za varuha. Na mizi so pa pustili privito petrolejko, ki je gorela vso noč.
Lep je bil pogled v božični noči, ko so se po zasneženih gazeh iz gorskih vasi in oddaljenih kmetij pomikale bakle in druge luči v dolino proti fari. Vmes pa je vzletaval v zrak bengaličen ogenj, ki je postajal gostejši, čim bliže smo prihajali k cerkvi. V to božično snežno krasoto so se pa glasili zvonovi iz farnih in podružničnih stolpov. To pritrkavanje v božični noči je bilo nekaj nepozabnega.
Prastara navada je bila, da je bil na božič vsak pri treh mašah. Pri eni o polnoči, pri dveh pa na božični dan dopoldne. Drugače so pa ljudje na božični dan ostajali doma. Tudi gostilne so bile vse prazne. Ljudje so rekli, da kdor ta dan
hodi v goste, dabi šilo v zadnjo plat.
Polnočnica in jaslice so bile osrednja točka božiča. Jaslice, simbol največjega čudeža, ko je Beseda meso postala. Te nas je navadil delati sv. Frančišek Asiški. Kar hitro so se razširile po katoliškem svetu. Božično drevesce, ki naj bi bilo simbol lesa — križa, se je pa najprej pojavilo pred dobrimi dvesto leti na Alzaškem. Kmalu se je u-domačilo med Nemci, pa se počasi širilo po vsem svetu. Tudi Slovenci smo ga prevzeli med svoje božične navade, najprej v mestih potem pa še na deželi. Ker je na pogled kar čedno, zlasti če je okrašeno z vso robo, ki jo v ta namen prodajajo, je že začelo spodrivati jaslice in jih postavljati na drugo mesto. Pa jih je škoda. Koliko smo se otroci zaposlili z njimi in se pri delu mnogo navadili. Z drevescem je pa malo dela. Poiskati primerno smrečico, o-besiti nanjo že pripravljena le-potila in konec. Pa tudi ob drevescu, polnem lučic, se klanjamo Njemu, ki je Luč sveta.
Poskušajmo prenesti slovenski božič v Kanado. Poskušajmo dopovedati otrokom, kaj pomenijo jaslice, in jim razložiti pomen božiča, da ne bo glavno božično opravilo odpiranje paketov pod božično smrekco.
Božič doma, sveta noč je bila našim ljudem polna skrivnosti in čudežnih dogajanj. Največji in najvažnejši dogodek je bilo Zveličarjevo rojstvo v hlevčku. V zvezi z rojstvom so pa nastale pesmi in povesti o skrivnostnih dogajanjih v tej noči.
Lojze Ambrožič, st.
Slovenski oktet je med turnejo po Skandinaviji in Nemčiji nastopil tudi v največji berlinski koncertni dvorani. Njegov nastop se je spremenil v pravi triumf: petnajstkrat je ploskanje priklicalo slovensko mojstrsko osmorico na oder.
»SLOVENSKO MISEL«
izdaja Društvo Slovencev v Torontu v okviru »Slovenskega Sveta v Kanadi«. Naslov: 618 Manning Ave., Toronto 4, Canada Tiska: St. Joseph Press, Toronto, Canada.
BLAGOSLOVA POLNE BOZlČNE PRAZNIKE in SREČNO NOVO LETO
želi
VSEM PRIJATELJEM in ZNANCEM
KAVČIČ CONSTRUCTION LTD. 162 Clinton St., Toronto 4, Ont. • Tel.: LE 2-8161
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1963 želi Mesarija in klobasičarna JOŽE DERMASTJA
194 AUGUSTA AVE. (židovski market)	•	Tel.: EM 8-0490
ZADOVOLJNE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi
TRATNIK JOHN
ZIDARSKO PODJETJE
176 Delta Ave., Toronto, Ont.
Tel.:CL 5-4553
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO 1963 želi
FERKUL ANTON
GRADBENO PODJETJE
183 Delta, Toronto, Ont.
Tel.: CL 9-7334
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi GRADBENO PODJETJE
JEREB BROTHERS Ltd.
24 Woodbury Ave., Toronto 14, Ont. Tel.: CL 5-0920, CL 1-9692
VESELE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi
FRAN ELECTRIC Electrical Contractor
Za vsa električna dela se priporoča
114 Nairen, Toronto, Ont.	Tel.: LE 5-1434
VESEL BOŽIČ in SREČNO NOVO LETO Vam želi
MAPLE LEAF CEMENT WORK 21A Denison Rd. E., Toronto	Tel.: CH 4-6151