Zbirka Hektor





Dim Zupan


Hektor in ribja usoda


Ilustrirala Damjana Koritnik




			Ljubljana 2020



			Kdor hoče v zgodovino, se mora najprej roditi.

			Tako je bilo od vekomaj in bo do konca sveta.

			Obstaja verjetnost, da tudi potem.

			Nekoč so se rodile neke praživali.

			In neki praljudje.

			In tako naprej.

			Hanibal in Kleopatra sta se morala najprej roditi, da sta potem lahko postorila to in ono.

			Prav tako Jezus Kristus, Julij Cezar in maršal Tito.

			Ali pa recimo neki trojanski junaki. Največji med njimi je bil Hektor. Če mene vprašate, precej bedasto ime za človeka. Pa naj bo še tak junak! Isto velja za žival.

			Hektor! Še najbolj spominja na cenen pralni prašek. Ali na smotano umetno gnojilo. Hektor.



			Kakšna je mama, ki da svojemu otroku ime Hektor?

			Moja me je klicala Kodrček. To je v redu, ampak je bilo, žal, samo začasno.

			Ker takšno je pač življenje.

			Verjetno ste že uganili. Prav imate. Tudi meni se je zgodilo.

			Rodil sem se.

			Sicer vam ne bi mogel povedati svoje zgodbe.

			Verjetno mislite, da ste pametni. Vsekakor pametnejši od mene.

			Samo zato, ker sem tako kosmat!

			Le počasi! Tudi jaz marsikaj vem.

			Vem, da ste se tudi vi rodili, sicer ne bi mogli tega prebirati. In si mislite svoje.

			Briga me! Kdor noče prisluhniti, naj gre v kino. Ali kamor hoče.

			Skupaj smo se našli v zgodovini. Ne po svoji krivdi.

			Kdo ve, mogoče nas bo kdaj usoda združila.

			Da bomo trčili drug ob drugega.

			Ne bojte se, ne bom vas ugriznil. Razen če se mi bo utrgalo. Potem vas za malico pohrustam s kostmi vred!

			Šalim se.

			Moji začetki niso bili nič posebnega.

			Tako je bilo vse do današnjih dni.

			Zakaj vam potem težim s svojo zgodbo?

			Zato, ker tako rad čvekam.

			Torej ...

			Čistih začetkov se ne spominjam. Povedal jih bom iz druge roke.

			Mama ni rada govorila o tem.

			Sem pa prisluškoval, ko je nekoč klepetala s sosedo. Tudi ona je tako rada čvekala. To razvado sem podedoval po njej.

			V družini nas je bilo sedem otrok. Mislim prvega dne.



			Stanovanje ni bilo bog ve kaj, je pa vsebovalo vse, kar smo potrebovali. Skromno, ampak čisto. Hrana poceni, pa zato redna. Vsak dan sveža voda.

			Ste že kdaj videli podgano? Če niste, si poiščite sliko v kakšnem leksikonu. Mislim, da je tudi na navodilih za deratizacijo.

			Takšni smo bili mi. Mogoče smo imeli malo bolj kosmate repe. Srčkani za umret.

			Potem prideta Reza in Bogo.

			»Končno je skotila,« je rekel Bogo.

			»Je bil že čas,« mu je odgovorila žena, »do sedaj so bili z njo samo stroški.«

			Mislila sta na mamo. Da veliko poje.

			Kaj se pa potem ukvarjata z vzrejo, če jima je žal vsakega briketnega zrna.

			Zdaj pride na vrsto ruska ruleta.

			Ne veste, kaj je to? Se mi je kar zdelo.

			To igrico so se šli ruski oficirji.

			Gre takole:

			V revolver, ki ima šest lukenj v bobniču, vstaviš eno samo kroglo. Ga zapreš in zavrtiš. Nihče ne ve, kje se je naboj ustavil. Potem si nastaviš na sence in pritisneš petelina.

			Zmaga tisti, ki mu ostane cela glava.

			Pri nas je bil Bogo namesto revolverja.

			»Hudiča, sedem jih je. Samo štirje dobijo papirje. Tri moram utopiti,« je rekel.

			Lahko si predstavljate, kako je bilo mami. Kako jo je stisnilo pri srcu.

			Ker nas je imela vse enako rada.

			»Kaj če bi počakala kakšen dan? Mogoče bo kateri poginil sam od sebe,« je predlagala Reza.

			»Ni govora,« se je spačil Bogo, »zdaj, ko so še kot podgane, zdaj bi še zmogel!«

			Pokazal je, da njegovo srce le ni povsem kamnito. Vrag ga vzemi!

			»Potem pa pustiva štiri krepkejše. Dva samčka in dve samički.«

			Bobnič se je zavrtel. Kar precej časa sta zbirala.

			Tehtala sta nas v dlaneh in nam gledala pod repe.

			Če mene vprašate, precej neokusno!

			Bum, in mi je razneslo glavo. Hočem reči, doletela me je ribja usoda, kot mi rečemo v žargonu.

			Potem pa, glej, čudež.

			Naboj je zatajil.

			»Kaj ne bi tega raje pustila, poglej, kako je hecno skodran,« je Reza s prstom pokazala name.

			»Nak, ne vidiš, da je najšibkejši!«

			Če ste slučajno po spolu fantje in se boste kdaj poročili, vam svetujem, da besedico nak pri ženi uporabljate zelo previdno. Kajti pri soprogah sproži neke čudne procese.

			»Tega bomo pustili! Že kar vidim, kakšno lepo dlako bo imel. Ta bo šel za med, boš videl! Tega ne dam!«

			Moram priznati, imela je prav. Na tisto z dlako mislim.

			Bogo me je zamenjal z bratcem Buckom. Bog mu daj večni pokoj. Ribja usoda ga je doletela, še preden je odprl oči.

			Namesto mene.

			Ob tem grozovitem spominu se mi še sedaj naježi dlaka.

			Ampak, kakor pravijo, ni nič trpel. Močno upam, da je tako.

			Vsak grozovit dogodek pa ni nujno samo grozovit. Vča­sih se na drugem koncu pojavi tudi kaj dobrega.

			Ker smo bili samo štirje, smo imeli hrane na pretek. Cele dneve smo se dobesedno prenažirali.

			Malo spali, se malo grizli med seboj in spet nažirali.

			Na tisti čas imam same lepe spomine.

			Mislim, od takrat naprej, ko so se nam odprle oči.

			Čeprav je bila mama zadovoljna, ker smo tako hitro rasli in se razvijali, pa nas je včasih le opozorila:

			»Le počasi, vedno se morate zavedati, da vsi niso imeli takšne sreče!«

			Ampak, saj veste, kakšni smo otroci.

			Mali samoljubni vragi, ki se požvižgajo na težke misli svojih staršev.

			Nas zanima samo, da imamo polne želodčke, da nam je toplo in da se lahko igramo do nezavesti. Samo to.

			Sedaj, ko sem že velik, mi je žal, da nisem bil včasih vsaj malo priden.

			Recimo, da kdaj ne bi odgovarjal, da bi kdaj pospravil za seboj, da bi bil bolj resnicoljuben.

			Ne smejte se, tudi z vami bo tako, ko boste zrasli. Boste že videli.

			Mama je ena sama.

			Ker, kot ste verjetno že opazili, očeta sploh nisem poznal. Takrat.

			Do pred enim letom.

			Bilo je na sprehodu v Tivoliju. Tam se je šopiril neki starec, prav tako labradorec. Napihoval se je pred neko čedno škotinjo.

			Kaj sem pa hotel, oklal sem ga za taco, važiča starega.

			Ne prehudo. Bolj v svarilo.

			Pa se je zadrl za mano:

			»Mulo, a veš, da si fotra ugriznil!«

			V trenutku mi je vse dol padlo. Kar kožuh mi je potegnilo skupaj. Kot bi me kdo s kolom po glavi.

			Postavite se v mojo kožo. Recimo ugriznete starčka na sprehodu, on pa je vaš dedek. Kako bi se počutili?

			»Vnuček moj dragi, zakaj si dedku odgriznil roko?« bi se v vas nežno zazrl sivolasi nagubani obraz in vas s štrcljem pobožal po laseh.

			Prepričan sem, da se ne bi počutili preveč dobro.

			Počutili bi se grozno, tako kot jaz.

			Svetujem vam, ne grizite starcev, ker so lahko vaši predniki. Če že ne gre drugače, naj vsaj ne bodo vaše pasme.

			Spoznal sem svojega očeta.

			Bolje kot nič.

			Mnogo jih poznam, ki niso imeli takšne sreče. Če se temu lahko reče sreča.

			Ime mu je Robin.

			Zdi se mi, da ga mama ni marala. Ker mu je pravila gizdalin.

			Kar v resnici tudi je.

			Zato mi je takoj stopil na živec.

			Ampak če bi prej vedel, da je moj oče, ga ne bi šavsnil. Ne bi ga ponižal pred tisto škotinjo.

			Enostavno bi se obrnil stran, kot da ne vidim.

			Da mi nihče ne bi mogel nič očitati.

			Kaj hočemo, vse življenje se učimo.

			Toliko o moji družini.

			O Rezi in Bogu ne bom rekel nič slabega. Pa ne zato, ker ne bi imel kaj. Gre za principe.

			Reza me je imela precej rada. Bolj kot druge.

			Tudi meni je prirasla k srcu.

			Kaj bi tajil. Povem, kot je bilo.

			Pri štirih tednih sem izvedel, da imata osem boksov. Gojila sta še španjele, pudlje, kodre, belgijske ovčarje in podobne.

			Hecno, slišali smo se, videli pa nikoli.

			Bili smo kot zlate ribice, za katere je akvarij ves svet.

			Za nas je bil boks ves svet.

			Pri šestih tednih so začeli prihajati radovedneži. Buljili so v nas kot v čudesa.

			Potem so eni izbrali sestrico Mrvico. Takrat smo spoznali, da so to kupci.

			Se pravi takšni, ki bi nas radi imeli doma.

			Nam otrokom je bilo strašno hudo, mama pa se ni preveč sekirala.

			To je naravno, je rekla.

			Če je to naravno, da ti vzamejo sestrico, potem sem jaz povodni konj, sem si mislil.

			Si vi ne bi?

			Malo sem zajokal, rekel pa nisem nič.

			Tudi Mrvica je jokala. Ampak ne preveč.

			»Najbolje gredo španjeli,« je nekoč rekla Reza, »so spet v modi.«

			Če si v modi, je dobro. Potem sta Reza in Bogo imela najrajši španjele, ker so bili v modi.

			Kupci so bili vseh vrst.

			Večinoma so že vedeli, kaj si želijo, nekateri so se pa še odločali tik pred nakupom.

			Včasih smo se prav zabavali, kakšne so klatili.

			Najbolj smo se režali, ko je prišla družina z dvema punčkama. Bili sta si podobni, kot sva si midva s sestrico.

			No, lahko bi rekel, da še bolj.

			Še najbolj hecno pa je, da sta imeli rojstni dan istega dne, kot je v navadi v našem rodu.

			Problem je bil v tem.

			Obe sta imeli rojstni dan.

			Obe sta si želeli kužka. Ampak vsaka svojega.

			Oče in mama si nista želela dveh kužkov. Tudi eden jima ni preveč dišal.

			»Vedve se sploh ne zavedata, koliko dela je z živaljo. To je velika odgovornost,« je rekel oče Štefan.

			Z njim smo se vsi strinjali. Tudi žena Janja.

			»Kaj ne bi bilo bolje, če bi vsaka od vaju dobila nove rolerje? Takšne hitre, s kavčukovimi kolesci. Še enkrat premislita, prosim,« je mama še zadnjič poskusila.

			»A imaš ti rojstni dan?« ji je zabrusila Pia.

			»Hočeva kužka in konec! In to vsaka svojega,« je sestrico podprla Mija.

			»Ni govora!« je ogorčeno eksplodiral oče. »Če ne gre drugače, pristanem na enega bolj majhnega.«

			Ko je Reza slišala, da oče navija za bolj majhnega, je takoj začela reklamirati pudlje, ki tako kot mi niso bili preveč v modi.

			Mija in Pija sta tekali od boksa do boksa, kot da bi bili programirani. Ko sta se že desetič ustavili pred našo mrež­no ograjo, sta obe hkrati s prstom pokazali na nas.

			»Tega hočeva!« sta zavreščali.

			Od groze sta se stresla oče in mama.

			Od groze smo se stresli mi v boksu.

			Skril sem se za mamo, da me ne bi videli. Priti v kremplje dvema takšnima razvajenima smrkljama, je bilo zad­nje, kar si je želel kak pes.

			»Labradorca. A sta znoreli? Poglejta mamo, v kaj to zraste!« je bruhnilo iz Štefana.

			»Samo preko mojega trupla!« ga je podprla mama Janja. »Da se bom bala lastne mrcine v lastni hiši.«

			Za moja ušesa to niso bile ravno primerne besede, ampak pustimo to.

			Važen je konec.

			Dvojčici sta se začeli dreti, kot bi ju dajali iz kože.

			Najprej je popustil oče.

			Če bi me kdo vprašal, velika napaka, kar se tiče vzgojnih prijemov.

			»Zakaj sta pa rekla, da bomo lahko imeli kužka, ko se bomo preselili v hišo? Potem bi bilo vseeno, če bi ostali v stanovanju v bloku, kjer sva imeli toliko dobrih prijateljic,« je zahlipala Mija.

			Resk, pa je pogrnila še mama.

			Kar pristala je na to, da bo imela zverino v lastni hiši, sram jo bodi.

			Z vzgojnega vidika povsem zgrešeno.

			No, o podobnem bom imel še dosti povedati.

			Reza je bila takoj zraven, ker labradorci so šli za eno figo. Pač nismo bili v modi.

			»Mislim, da imamo že vse rezervirane,« je rekla zvito, »labradorci gredo za med. Ker imajo toliko dobrih lastnosti. Predvsem jih priporočamo družinam z otroki ...«

			Ko sem jo poslušal, mi je šlo dobesedno na bruhanje. Maloprej je isto govorila za belgijske ovčarje nekemu očiju z mulcem z okroglimi očali.

			Zaradi tiste rezervacije je oče Štefan dobil občutek, da mora kot glava družine posredovati:

			»Veste kaj, tako se pa ne bomo šli,« je rekel strogo, »kdor prej pride, prej melje. Če hočeta hčerki labradorca, bosta dobili labradorca, pa pika!«

			Žena Janja je ponosno pogledala svojega moža.

			Hčerki Pija in Mija sta ponosno pogledali svojega očeta.

			Reza je uslužno spustila pogled.

			Samo mi iz boksa smo ga gledali prezirljivo.

			Sestrici in bratcu se je vse skupaj že povzpelo vrh glave. Igrala sta se, kot da se ta komedija njiju sploh ne tiče.

			Mama je iztegnjeno ležala in vse skupaj opazovala z enim očesom. Morda malo zdolgočaseno. Že videno.

			Samo jaz sem ohranil prisebnost in vzel usodo v svoje roke.

			Skril sem se za mamo, kot da me ni.

			»Kar izberita si,« se je Reza kar topila, »sami si izberita svojega kužka.«

			Nikoli mi ne bo jasno, kako je Reza posameznim strankam določala ceno, ampak kadar je bila skoraj dvojna, kot v tem primeru, se je še posebno potrudila.

			»Hočeva tistega skodranega!« je zahtevala Pija.

			Od takrat vem, da je usoda stara pokvarjenka.

			»Katerega skodranega?« je mama stegovala vrat, katere bodoče zverine jo bo strah.

			»Prej je bil še tukaj!« je zavreščala Mija.

			»Ja, prav zares, kje pa je?« je Štefan sumničavo pogledal Rezo naravnost v oči.

			»Oh, se bo že našel. Daleč ni šel. Veste, ta skodrani je moj ljubček.«

			Stisnilo me je pri srcu. Kaj pa, če je to res?

			Seveda je Reza točno vedela, kje se skrivam.

			Hop, pa sem bil v Pijinem naročju. Mija me je držala za zadnje tačke. Kot da bi bil punčka iz cunj.

			Mama je dvignila glavo. Bratec in sestrica sta se prenehala igrati.

			»Na svidenje,« sem zacvilil.

			Pomahali smo si z repi v slovo.

			Bilo je dosti huje, kot sem mislil.

			Bilo je zares hudo.

			Nikomur od vas ne privoščim podobne izkušnje.

			Kakorkoli že, mama je ena sama.

			Reza in Bogo sta prodajala tudi ovratnice in povodce. Nekdo jima jih je dobavljal iz Poljske. Mislil sem, da je to nekakšna pasja domovina.

			Ker so bili tudi briketi poljski.

			Oče Štefan je s tresočo roko potegnil denarnico iz žepa:

			»Toliko denarja za enega cucka,« je zašepetal ženi, »da sploh ne pomislim, koliko stroškov še bo.«

			»Ko si ga pa tako želita,« je mama Janja ganjeno sklenila roki, ko je opazovala, kako sta me Pija in Mija poskušali razčetveriti.

			Vlekli sta me za tace, ker sem bil nekako od vsake pol.

			Najprej sem malo zacvilil.

			Potem sem veliko zacvilil.

			Na koncu sem Pijo, ki je vlekla močneje, uščipnil za prst.

			»Auuu,« se je zadrla, »ugriznil me je v prst!«

			»Čisto prav ti je,« me je Mija zmagoslavno odnesla v kot.

			»Pokaži,« se je ustrašil oče, »na, se je že začelo. Je bil pes cepljen po predpisih?«

			»Tukaj me je,« je Pija spustila nekaj solzic, »poglej, skoraj do krvi.«

			Prava norišnica, vam rečem. Lahko si mislite, kako mi je bilo takrat pri srcu.

			Strinjal sem se z očetom. Kaj šele bo?

			Bilo me je tako strah, da sem celo pomislil, ali ne bi bilo bolje, če bi me doletela ribja usoda.

			Tako kot bratca Bucka.

			Ker nič ne boli in je hitro za tabo.

			Dobil sem svojo prvo ovratnico.

			Nanjo so pripeli povodec.

			Potem sta me dvojčici odvlekli na plano.

			»Prosim, za trenutek se obrnita okoli,« je mama Janja nekako svečano velela hčerkama.

			»Zakaj pa?« sta se seveda takoj uprli.

			»Bosta že videli, ne bo dolgo trajalo,« jima je prigovarjal tudi oče.

			Mama Janja je odprla torbico, kjer je že imela pripravljen širok rdeč trak. Sklonila se je k meni in mi okoli vratu zavezala veliko rdečo pentljo.

			Vzelo mi je sapo. Mislil sem, da me bo kap.

			Labradorec z rdečo pentljo okoli vratu!

			Lepo vas prosim, ste že videli kaj bolj sprevrženega?

			Zakaj si niso kupili pudlja ali španjela, če so že tako nori na pentlje.

			»Lahko se obrneta,« je radostno zažgolela mama.

			»Vse najboljše!« sta oče in mama vzkliknila v en glas.

			Kakor nekakšna svečana podelitev darila.

			Seveda ni manjkala niti bliskavica fotoaparata.

			Šlo mi je dobesedno na bruhanje.

			»Nesita ga do avta, ker še ne zna hoditi na povodcu,« je predlagal oče.

			Ne zna hoditi na povodcu, mi je kri šinila v glavo.

			To je isto, kot če bi vam kdo nataknil zanko okoli vratu in vas potem vlačil okoli kot vrečo krompirja. Kako bi se počutili?

			Kot vreča krompirja seveda.

			»Ne, najin kuža se mora naučiti!«

			Mija in Pija sta bili močni deklici. Brez težav sta me privlekli do avta.

			Avto. Ko sem zagledal tisto pošast na okroglih gumijastih nogah, me je šele popadla prava groza.

			Za vrata sem mislil, da so zgornja čeljust ogromnega brezzobega gobca, ki nas bo zdaj zdaj pogoltnil v svoj mehki trebuh

			Nikar se mi ne smejte, če pač takrat še nisem poznal avtomobila. Tudi vaši pradedje ga niso.

			Bojeval sem se kot lev, pa sta me vseeno zvlekli v notranjost. Mija za povodec, Pija pa za rep.

			Na zadnji sedež, na sredo, med njiju.

			Bil sem kup nesreče z rdečo pentljo. Fuj!

			Že prej sem omenil, da mi je šlo zaradi tiste pentlje dobesedno na bruhanje.

			Ta stvar, ta avto, se premika tako, da se kolesa vrtijo naprej.

			Kolesa so pritrjena na nekakšne vzmeti.

			V glavnem se neprestano ziba, kot da se ne bi vozili po asfaltnih cestah, ampak po razburkanem morju.

			Rdeča pentlja plus zibanje je ...

			No, kaj?

			Boste trdili, da se vam to še ni zgodilo?

			Seveda vem, da se vam je!

			Tudi Miji in Piji.

			Rdeča pentlja plus zibanje je bruhanje.

			Seveda.

			Poljski briketi niso najkakovostnejši.

			To se še najbolje opazi, kadar se vrnejo, ko so bili že pohrustani.

			Ko mi je postalo slabo, sem imel glavo v Pijinem naročju.

			Zato je ona prejela prvi sunek.

			Zakričala je precej naglas in me porinila k sestrici.

			Da je še ona kasirala drugi del napol prebavljenih poljskih briketov. Ki so zaudarjali po crkovini.

			Priznam, ni bil prav lep pogled.

			Ampak se mi je pa tudi zdelo pravično. Ker sem bil od vsake pol, je vsaka dobila pol bruhanja.

			Oče Štefan ni maral bruhanja. Nasprotno, celo sovražil ga je.

			Znal je cel kup grdih besed. Da ga je Janja opozorila:

			»Prosim, ne pred otrokoma.«

			Štefan se je tako razjezil, ker mu je bilo žal za avto. Kajti imel ga je strašno rad.

			»Zapomnite si dan, kdaj je cucek zadnjič prestopil prag tega avtomobila!« je končal precej dolgo predavanje.

			Cucek ni imel nič proti. Takrat mi je bilo figo mar za tisto zibajočo pločevino.

			Sedaj je drugače. Sedaj v vožnji uživam.

			Ampak o tem kdaj drugič.

			»Kaj kužki ne kakajo zadaj?« je Mija pokazala, kakšna nevednica je.

			»Seveda kakajo zadaj,« jo je podučila mama Janja, »revežu je bilo slabo.«

			»Kot bi ga hranili s crkovino,« se je oče z eno roko držal za nos.

			Skratka, svojo prvo vožnjo z avtomobilom bi najraje čim prej pozabil.

			Ko se je cesta močno poslabšala, smo končno prispeli pred neke nove vrstne hiše.

			Bil je skrajni čas, še nekaj ovinkov verjetno ne bi zdržal.

			Kar opotekel sem se, ko so me končno potegnili na trdna tla.

			Kaj takega ne privoščim niti najhujšim sovražnikom.

			Vrtelo se mi je v glavi in sape mi je zmanjkovalo, ker mi je ovratnica pritiskala na sapnik, ko sta me dvojčici družno vlekli proti vratom.

			Kajti njun novi kuža se mora naučiti hoditi na povodcu.

			Nikomur ni padlo na misel, da bi pomislil, kako mlad sem.

			In kako majhen.

			Najbrž so me mučili prav zaradi tega. Ker sem bil majhen in nebogljen.

			»Poglej, kuži, to je tvoj novi domek,« mi je Pija dvignila glavo za ušesa, da sem milo zacvilil.

			»Ste videli, kako se je razveselil,« je Mija navdušeno zaploskala z ročicama.

			»Mnogo se bomo morali naučiti drug o drugem,« sem pomislil.

			»Mnogo se bomo morali naučiti drug o drugem,« je rekla mama Janja, kot bi mi čitala misli.

			»Pot bo dolga in naporna,« se je Štefan delal važnega, zraven mu je bilo pa žal, da je popustil hčerama in ženi, kolikor je imel las na glavi. Da so me kupili.

			Strinjal sem se z njim, kolikor sem imel dlak na kožuhu.

			Kar je približno tisočkrat več.

			Bajta je bila nova in na prvi pogled kar solidno grajena.

			Parket je bil sveže lakiran.

			Vse je še zaudarjalo po raznih razredčilih, da me je sililo na kašljanje.

			»Kako krasno diši naša nova hiška,« je Štefan blaženo objel Janjo okoli ramen.

			Ne samo, da imajo ljudje vohalni organ skoraj zakrnel, tudi njihov okus je sprevržen.

			Kopajo pse in jih smradijo z nekakšnimi vodicami.

			Pa o tem kdaj drugič.

			Mija in Pija sta iznašli novo igrico.

			Ker je bila dnevna soba še prazna, sta si me podajali tako, da sta me porivali po parketu.

			Ki je bil gladek in spolzek kot sam hudič.

			Po kožuhu sem drsel kot po ledu, zaman sem se skušal ustaviti s tačkami.

			Enostavno niso prijele.

			»To pa ni prav!« se je zame postavila Janja.

			»Kaj ni prav?« sta se začudili sestrici.

			»Kužek je živa stvar in tako morata z njim tudi ravnati!«

			Kužek je živa stvar, nisem mogel verjeti svojim ušesom.

			Le od kod Janji to veličastno razodetje!?

			Pa še kako sem živa stvar, sem se naježil.

			Tako živa!

			Poglejte!

			Saj veste, kaj sem napravil, kajne?

			Naredil sem lužico.

			Majhno. Okroglo.

			Bosta razposajenki sedaj verjeli, da so kužki živa stvar?

			Prvi jo je zagledal Štefan. Ker je imel zelo rad parket.

			»Hudimana,« je zgroženo pokazal s prstom, »presneti cucek se je poscal.«

			Seveda se je polulal, sem se namrdnil, ker žive stvari pač lulajo.

			Kužek je živa stvar!

			»Grem po cunjo,« je hitro rekla Janja.

			»Počakaj,« je odločil Štefan, »kar punci naj pobrišeta. Saj je vajin kužek, kajne? Saj sta si ga tako želeli, kajne? No, zdaj ga pa imata. Čisto vajin je.«

			»Kaj?« je Pijo skoraj kap.

			»Kako?« je Mija mislila, da ni dobro slišala.

			Ker njima se je zdelo grozno garanje nesti umazano srajco v koš za perilo.

			Sedel sem v kot in ponosno opazoval, kar sem ustvaril. Čisto sam! Brez vsake pomoči!

			Pol ure sta se ukvarjali s tisto malo lužico.

			Kakršnih lahko naredim deset na uro, samo če hočem.

			Pomagali sta si s papirnatimi brisačami.

			»Nisem vedela, da je s kužkom toliko dela,« je rekla Pija.

			»Ja, ker je živa stvar,« je odgovorila Mija.

			Končno sta le razumeli, sem si za silo oddahnil.

			Pot bo dolga in naporna, sem se spomnil Štefanovih besed.

			Potem pa končno prijetno presenečenje:

			V lično posodico iz nerjaveče pločevine, katere spodnji rob je bil oblečen v gumo, da ni drsela, sta mi novi gospodarici nasuli briketov.

			Fant, kdo bi si mislil, da obstajajo takšne dobrote. Njama.

			Sprevidel sem, da se bodo morali Poljaki iz pasje dežele še marsikaj naučiti.

			Dobil sem jih, slastnih kroglic, kolikor sem jih lahko pohrustal.

			Lahko mi verjamete, da ni bilo malo. Njama.

			Moj trebušček se je spremenil v boben.

			Mogoče se bo pa dalo živeti v tej hiši, me je prešinilo. Ko se bo seveda malo razdišala.

			Kje je moja postelja, sem se začel ozirati okoli.

			»Kam bomo dali cucka čez noč?« je vprašal Štefan.

			»Spal bo v moji postelji!« sta se v en glas zadrli dvojčici.

			Starša sta poskočila, kot bi ju nevidna roka zbodla v zadnjo plat.

			»Ni govora!« je zgroženo vzkliknil Štefan.

			»Kaj se vama je čisto zmešalo?« je prebledela Janja.

			»Kužek je najin, zato bo spal tam, kjer bova medve hoteli,« se je zoperstavila Pija.

			»Tako je. In to bo v moji postelji,« je dodala Mija.

			»Ne, v moji!«

			»Ne, v moji!«

			»Ne, v nobeni,« je obe preglasil Štefan, »naredil mu bom hišico in bo zunaj pazil hišo.«

			»Najin kužek da bi pazil hišo!?« je Mija prav nesramno zabrusila očetu.

			»Najin nikoli,« me je Pija potegnila za rep k sebi in me močno stisnila, »svojega si kupi, če bi imel rad čuvaja.«

			»Najin kuža bo hišni ljubljenček, ne pa nekakšen brezzvezen čuvaj,« ga je podučila Mija.

			Sam ne vem zakaj, ampak v tem delu sem se strinjal z otrokoma.

			»Počakajta malo, le počasi,« si je oče obrisal potno čelo, »kuža je res vajin, ampak glede na to, da bova midva z mamico kupovala zanj hrano in druge malenkosti, bolje, da ne pomislim, koliko bo to še stalo, imava tudi nekaj besede, se vama ne zdi?«

			»Prej bi mislila na to,« je nesramno zabrusila Pija.

			Nočem biti pristranski, ampak po svoje je imela prav.

			»Za enkrat mu bomo dali odejico v predsobo, potem bomo pa videli,« je odločila Janja.

			»V predsobo,« so se Štefanu orosile oči, »pa ne v predsobo, tudi tam je parket. Kaj če bi ga začasno namestili v shrambo?«

			»V predsobi bo,« je bila Janja neomajna, »če bo kaj naredil, se laže obriše lakiran parket kot pa beton.«

			Na tem mestu bi mogoče pripomnil, če boste kdaj kupovali kužka, se takšne stvari domenite prej. Si sploh predstavljate, kako sem se počutil? Kot živa stvar že ne!

			Ni mi preostalo drugega, kot da napadem drugič.

			Naredil sem lužico številka dve.

			Toda žal se mi ni tako posrečila kot prva. Ker me je Štefan dobil na delu in se začel dreti, kot bi mu kdo brez injekcije pulil zob.

			Zato je bila lužica v dveh delih. Ena dolga črta in potem pika.

			Kot kakšen klicaj!

			Lahko bi tudi rekel, da bolj umetniška.

			»Ta cucek je kot balon, napolnjen z vodo, ki pušča,« je zagrenjeno rekel Štefan, ko se je malo pomiril.

			»Kaj si spet naredil?« me je Mija potegnila za uho. Ne preveč močno.

			Ker brisanje lužic ni bilo popularno.

			Kužek je živa stvar, sem jo strumno pogledal v oči. Mislim, da je razumela.

			Vaja dela mojstra. Za drugo lužico sta porabili pol manj časa. Samo petnajst minut.

			Res pa je tudi nista obrisali tako temeljito kot prvič.

			Ste že kdaj gledali grozljivko?

			To je takšna stvar, da včasih ne moreš zdržati in si zakriješ oči. Zatisneš si ušesa. Nehaš dihati in srce se ustavi. Od same groze.

			Potem boste razumeli, kako sem se počutil. Jaz nisem gledal v ekran, ampak sem bil tako rekoč glavni igralec v zaresni grozljivki.

			Predstavljajte si:

			Noč.

			Temna in grozna.

			Ne vidi se nič. Zraven pa smrdi kot sto vragov po sveži pleskariji.

			Sam ležim na odejici v kotu predsobe.

			Ni mame. Ni bratcev. Ni sestric. Sam.

			Ste že kdaj bili kje sami? Mislim čisto sami? V čisti temi?

			Vem, da niste. In vam tudi ne privoščim.

			Nihče te ne povoha, nihče te ne oblizne, nikamor se ne moreš stisniti.

			Tema je in sam si.

			Minute so tekle počasi. Šumi v hiši so počasi zamrli, vse okoli je bila temna gluha tišina.

			Kot v najboljših grozljivkah. Takšno je tudi nadaljevanje.

			Nenadoma ...

			Šum pred vrati v predsobo.

			Počasi se je približeval.

			Potem, o groza, je zaškrtala kljuka in slaboten soj svetlobe je presekal temino.

			Joj, kako me je bilo strah. Kolikor se je dalo, sem se zakopal v odejico.

			Vidim, da vam gre na smeh. Kot da ste vi takšni junaki. Da ne poznate strahu.

			Larifari! Prepričan sem, da bi na mojem mestu storili isto kot jaz.

			Lužico številka tri.

			Kar na odejico, kaj sem pa hotel.

			Kajti med vrati se je nenadoma pojavil bel duh.

			Ni bil pasji duh, ampak človeški. Saj veste, tisti, ki priplavajo po zraku v dolgih belih prozornih haljah.

			Šel je naravnost proti meni.

			Mama, kje si, sem komaj slišno zacvilil.

			Duh se je nagnil in me pograbil.

			Kakšno smrt mi je namenil, sem pomislil in srce se mi je ustavilo.

			Me bo pohrustal, zdrobil v prah ali kako drugače izničil?

			Kadar je konec, je konec, za njim ni nič več. Ogromna prazna luknja. Brez konca.

			Postal bom bivša živa stvar.

			Zatorej naredim zapik zadnjemu dejanju.

			Lužica številka štiri.

			Kar po duhu, takrat mi je bilo že povsem vseeno. Sprijaznil sem se.

			Samo želel sem si, da bi bilo čim prej konec konca.

			»Revček, saj si čisto moker,« sem zaslišal Mijin glas z drugega sveta.

			Pardon, samo mislil sem tako.

			Srce je spet začelo utripati. Duh ni bil pravi duh, ampak Mija v beli spalki.

			Bil sem rešen. Hvala pasjemu bogu, če obstaja.

			Odnesla me je po stopnicah v prvo nadstropje. Na vrhu stopnic jo je čakala Pija.

			Tudi v beli spalni srajci.

			Postavila je prst na ustnice. Mislila je, da moramo biti čim bolj tiho.

			Kar se mene tiče, takrat ne bi spravil glasu iz sebe, tudi če bi hotel.

			Odnesli sta me v svojo sobo, ki sta jo malo preuredili.

			Skupaj sta porinili postelji.

			Če mene vprašate, zelo posrečeno.

			Tako se jima ni bilo več treba kregati, pri kateri bom spal. Ker sta me dali na sredo.

			Stisnili smo se skupaj v kupček.

			Bilo je super. Kot doma v boksu.

			Le dišalo ni tako lepo. Ampak vse drugo je bilo pa za čisto petico.

			Bilo je toplo in mehko.

			Kaj si pes pri mojih dnevih še lahko želi lepšega? In mislim, da človek tudi.

			Tako bi se dalo živeti.

			Bilo je pa tudi malo nevarno.

			Ker sta dekleti spali zelo nemirno. Opletali sta z rokami in nogami in se obračali kot frtavki.

			Sem in tja sem kakšno skupil. In Pija se mi je z vso težo ulegla na rep.

			Zato opozarjam vse nadobudne kužke:

			Kadar spite z mularijo, spodvijte rep pod trebuh!

			Ljudje že precej časa nimajo repov, tako da so se jih povsem odvadili.

			Zato je zaman razlagati kakšnemu fantku ali pa punčki, kakšen prima organ je to.

			Rep jim je za vedno ušel iz zgodovinskega spomina.

			Zato velja formula: Postelja plus otrok je rep pod trebuhom.

			Naučite se jo na pamet, ne bo vam žal, ker drži tudi na stara leta.

			Tako se je grozljivka spremenila v romantično dramo.

			Tudi to se dogaja v pasjem življenju. Čeprav je pasje življenje včasih zares pasje.

			Navsezgodaj je v sobico posijalo sonce.

			Pri nas doma v boksu smo z rano zoro vsi vstali in opravili jutranjo toaleto.

			Tukaj je bilo drugače. Sonce je bilo že visoko, pa so še vsi spali kot klade.

			V kot sem naredil lužico številka ... kaj vem katero. Naj štejejo tisti, ki brišejo.

			Če Miji ponoči ne bi padla blazina na tla, ne bi mogel več nazaj na posteljo.

			Zato opozarjam, pazite se visokih postelj!

			Ulegel sem se jima za vrat in še malo zadremal.

			Ravno sem sanjal o tistih briketih, ki se kar topijo v ustih, ko me je nekaj prebudilo.

			Odprl sem oči.

			Imel sem kaj videti.

			Čisto od blizu Janjin in Štefanov ganjeni obraz.

			Kar stala sta tam in gledala in gledala. Kot da bi bili mi trije kaj finega na televiziji.

			Normalen pes bi takoj pomislil, da se bosta razpištolila, ker otroka nista ubogala, onadva pa ganjena.

			Včasih jih je težko razumeti.

			Se vam je že kdaj zgodilo, da sanje postanejo resnič­nost. Meni se je. Nekaj mora biti na tem.

			Kot z nebes se je vsul curek briketov v posodico. Pa ne samo to. Zraven sta Mija in Pija servirali še eno mesno konzervo, za katero sem prepričan, da bi jo jedli tudi pasji angelčki, če bi imeli ritke. Njama na kvadrat, če razumete, kaj hočem povedati.

			Žal je v življenju dostikrat tako, da kar se krasno začne, se potem konča s katastrofo.

			Nisem vedel, kakšni črni oblaki se zbirajo nad mano, ko je pri zajtrku Mija svečano oznanila:

			»S Pijo sva se dogovorili, kako bo najinemu kužku ime.«

			Mama Janja je radovedno pogledala.

			Oče Štefan je prenehal žvečiti.

			Jaz sem dvignil ušesa z odejice, ki so mi jo za čez dan prenesli v dnevno sobo.

			»Odločili sva se,« je nadaljevala Mija, »da mu bo ime Hektor.«

			Mama Janja je zaječala.

			Očetu Štefanu je padel kruh iz ust.

			Meni je od hudega spodrsnilo.

			»Moj bog, lepo prosim, samo Hektor ne,« je proseče zašepetala Janja.

			»Bolj butastega imena si pa res nista mogli izmisliti!« je zarobantil oče Štefan.

			»Bolj butastega imena si pa res nista mogli izmisliti,« sem si mislil tam na odejici. Resnici na ljubo, prav srh me je spreletel.

			»Tako je bilo ime ovčjaku strica Ivana,« je ponosno povedala Pija.

			»Ki je bil krasen kuža. Že takrat sva se z Mijo zmenili, da če bova kdaj imeli kužka, bo zagotovo Hektor. Kajne, da je bilo tako?«

			»Tisto je bila zanikrna kmečka mrcina,« je z gnusom v glasu opozoril oče.

			»Ja, prav res, Hektor je v navadi na vasi, vesta, mi smo pa le v mestu,« je dodala Janja.

			Dobro, ovčar naj bo Hektor, sem si mislil, to je itak plebejska pasma, drugo je pa labradorec. Labradorec in Hektor je isto, kot če bi tlačil kramp v žep.

			Potem se je družina dolgo pogovarjala.

			Oče in mama sta se hrabro bojevala, to jima je treba priznati.

			Tudi malo grozila sta zraven. Ampak ne prehudo.

			Postavil vam bom uganko:

			Kaj je huje od enega scrkljanega otroka?

			Odgovor:

			Saj vem, da ne veste!

			Odgovor:

			Dva scrkljana otroka.

			Kako se je vse skupaj končalo, pa že veste, ker ste prebrali naslov na platnicah, kajne!

			Knjižna zbirka Hektor

			Ureja Barbara Mušič

			Druga izdaja

			Dim Zupan

			HEKTOR IN RIBJA USODA

			Ilustrirala Damjana Koritnik

			Tehnično uredil Kaloop

			Jezikovni pregled Primož Mušič

			Založila in izdala Založba Mladika

			Za založbo Primož Mušič

			Ljubljana 2020

			Cena 13,99 EUR

			© Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane.

			ISBN 978-961-205-249-2 (epub)

			Knjigo lahko kupite ali si jo izposodite: http//www.biblos.si

			___

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=28991491 ISBN 978-961-205-249-2 (epub)