391
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, *) preložil L. G. Podgorican.
Imel sem štiri brate in tri sestre — starejše od sebe. Najmlajši mojih štirih bratov je bil deset ali enajst let starejši od mene: med menoj in njim so bile tri sestre žive, in toliko je bilo tudi sester in bratov, ki so pomrli uže dojenčki. Moja roditelja sta bivala blizu Volodarke. Oča je bil, kakor so tačas bili skoro vsi plemenitaši srednje vrste, dosti spreten pravnik; dovršil je bil pravdoznanstvo v Žitomiru; začel je ubijati se z vlastelinskimi in se svojih deželanov koristmi, ali skoro je slovo dal odvetništvu, zdelo se mu je, da na tem poti vsvoji vesti ne najde pokoja, ni mira sam se seboj. „Ce bodem" — sodil je — „izbiral pravde, ter loteval se le tistih, katere bodo pravične zdele se mi, najgotovejše primem za beraško palico, če pa bodem zavetoval vse, kar na vrsto mi pride, naposled izpod-kopljem preverjenost sam sebi in neham spoznavati, kaj je črno, kaj belo". To res slepi duha, in kar je važnejše, nravstvena nevarnost je to, če je kedo v stanu, ki dan denes daje uživati take nastopke in odlike; to v njem čuti naša katoliška cerkva, ki na sv. Ivana dan popeva:
„Advocatus et non latro, res miranda populo!" Ali bodi-si, kakor koli, tako je sodil moj oča; tako so mislili tudi njegovi bratje; a dasi so tudi jeli pra-vovati, če prav je izmed njih eden pozneje sedel na visok uradnišk stol v naši pokrajini in dasi so vsi živeli tisti čas, ko je Morkovski snoval si senjarsko srečo in če prav so jih na-nj vezale davnega tovarištva in života razmere , vendar niso hoteli ž njim vred hoditi po tistih stezah, iskali so drugačega kruha. Moj oča je bil posestnik in povspel se je do znatnega stališča. Imel je lepo vas v Skvirščini, blizu Volodarke, kar sem povedal poprej, kupil jo je bil od kaštelana Ribickega, ki je do cela oubožal o svoji starešinski česti in o životu v prestolnici Varšavi. Strašno ubožno je bil dobil vas moj oča; zemljaki so bili siromašni in razupiti; uživali so stanovito čast, da so tatje: ko hitro se je kateri izmed njih prikazal na semenj v Volodarki, takoj so Židje začeli kričati okrog njega; če je na pr. kateri lončeno skledo vzel v roko, da bi jo ogledal, potegnil mu jo je iz nje precej kdo drug, ki je poleg njega stal, temu je iztrgal jo tretji, in skleda je zibnila na vekov veke. O nekolikih letih je moj oča te ljudi predrugačil tako, da človek ni poznal jih več; iz ubožcev in tatov je iztesal gospodarje. Polja ni mogel obdelavati vsega sam, po štirideset kmetskih plugov, pred vsakim plugom po šest volov, moralo je gibati neprestano. Te vasi bogatstvo in vćrnost je  še dandanes  očit vzor.   Ker so
*) Pravo ime* Mihaela Grabowskega je   Eduvard Tarsza.
bili kmetje obogateli, ojačilo se je i vlastelinstvo. Vlastelin je vsestranski bil na dobrem glasi in veselil se je znatne gotovine.
Mojih bratov eden je tako rekoč slučajno odpotoval v Smilanščino.   Poslal ga je bil tija oča, da pohodi sorodnika.    Ta sorodnik je svoje dni bil poverjenec (ple-nipotent) kneza Ksaverija Ljubomirskega. Z bogatstvom se ni preskrbel, da-si je imel to sposobnost, ali Bog ga ni bil nadaril  s posebnim   dovtipom.   —   „Da mi   kdo hoče vzeti kmetijstvo" — dejal je Ljubomirski — „imam takega pooblaščenca, da bi ne mogel obraniti me."   Ali navzlic taki gospodarjevi sodbi o slugi je tačas bila navada, da je sluga v svoji službi stal do konca, če pa je mogotec slovo  dal imaniju ,   ostal je za dobro nagrado njegov  praven (rechtmassig)   svetovalec  vse  žive  dni. Kako je gostu od Volodarke po  godu bil Čehrinec.  to ne more zanimati nas; ali to je gotovo,  da je krajina, kjer je našel ga, očarala mojega brata. Prišel je domu; ali ni mogel prehvaliti te okolice,  ki je bil pohodil jo. Pa je res to:   v primeri  se  Skvirščino je  Smilanščino tačas gotovo  bila  v vsi pomladni krasoti.    Viša Ukrajina,   da-si ni bila postarna,   to je,   dasi ni bilo dolgo časa,   kar je nje živoče  prebivalstvo  bilo porodilo se, imela je vendar-le drug obraz. Tam so na svojih večnih prostorih   ostala   stara  imanija (Landgut),   starodavna mesta, množina davnih nazorov.   Nekoliko  desetletij so po svojih posameznih dedinah gospodovali plemeniti vlastelini;  vasi so  nekako ostarele in imele očito podobo, da so bile različna vlast. — vlast gospodarjem in ma-lomarnežem, zapravljivcem in skopuhom.  V Smilanščini pa je vse bilo nekako mlado in cvetoče. Vsa ta krajina je bila  v lasti le Ljubomirskim,  ki so gospodovali raji tako, kakor gospodujo viši leni (Lehnsherr), nego tako, kakor zemski vlastitelji, ki hlepe le po dobitkih. Jedva so tem novim naselbinam bila minola leta svobode, uže je   z vseh strani očem  prikazal se dostatek,   ki je bil naglo vzcvel v deviški krajini.   Podoba je bila, da bele koče po vaseh ne utegnejo očrneti,   ni slamnate streha po bivališčih in skednjih zgubiti svoje žolte barve. Res so v vasi v Smilanščini ponašale se in smijale sredi zelenih vrtov,  gajev in polj.    Poleg tega je krajina sama ob sebi bila očito bogata in mična; razsežna polja, bohotni travniki, po poljanah razmaknjene hladne dobrave ali cele vrste velikih, bogatih črnih lesov, žive vode, ki so hitele in zbirale se v velike ribnike na Tasminah in Tašlikah, — vse to je ljubeznjivo kazalo se oku.   Poletnega dne, o krasnem solnčnem vremenu — če si šetal se po taki širjavi, ki je sezala tako daleč, kakor daleko prodira človeško oko, — če si hodil po neizmerni zelenjavi, o blesku tihih vod, o šumu in senci pod drevjem, razsejanem po poljih, zbranem v krasne gaje, — če si pogledal po teh poljanah, bogatih s plodovito natoro, a ne vsled mučnega dela, — če si redko kedaj sestal kakega človeka, — lahko je zdelo se ti,  da  se ziblješ v idiličnih sanjah.   Lehko umeješ torej,  zakaj  so poljski pesniki vsklikali: „Ziemio mlekiem i miodem plyn^caUI"
(Dalje prihodnjič.)
399
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgorican.
(DaJje.)
Takovo je Sniilaščino videl tudi moj brat. Ko je bil prišel domov, pripovedal je o tej Ameriki, kakor da je sam našel jo, nagovarjal je očeta, naj posestvo kupi v teh krajih. To bi ne bilo težko bilo očetu; imel je dosti novcev na obrestih; ali ni hotel drugam vtikati jih; zdelo se mu je, da so najvarnejši v rokah vlaste-linov, ki je posojal jim denar, ker glede na davne čase, o spominu na premoč do krutih Turkov in Švedov, ni vdal se o nobeni priliki, da bi nečast^ bila godila se imenom, ki so proslavila se s Turki in Švedi. Resnejše se je preveril, dapoStanislavovskem pojasnilu, po naukih francoske ravnopravnosti teh imen lastniki niso verovali, da bi jim bilo treba kaj skrbeti zoper nečast; ko pa so bili sami sebe jeli prizanesljivo soditi, dospeli so skoro do tiste nečesti in do tistega zaničljivega predsodka, ki ga sploh uživajo. Mojega očeta, kar je sam priznaval, ni premikalo, naj v zemljo zakoplje kako znatno istino; ni ljubilo se mu, da bi bil posestvo kupil v daljnem kraji; — moral bi ga bil prepustiti sinom, ter slovo dati skrbi za mladi, še neizkušeni plod svojega zakona, ne bil bi jim več mogel biti za petami zgodnja leta njih života. Ali učinil je očetovski: zaupal je te misli svojih sinov tistemu, ki je bil posestvo v Smilanščini nasvetoval njemu in bratom, ki so goreče zagovarjali njega nasvet. Priznal jim je, da ne bi rad naselil jih daleč od sebe, obečal je, da jim v sosedstvu preskrbi vasi — ali ker je moj starejši brat (ta, ki je bil vrnil se se svojega pota) imel dosti velik vpliv na očeta  in  ker je oča najraji imel ga med svo-
jimi otroci in največ upal mu, vdal se je in osobno šel ogledat okolico, ki je tako hvalil mu jo sin.
Smilanščina je se svojim obrazom očetu pregnala obotavost. Ali očarala ga je z nekim drugim, nego s pisanimi prizori. Poznal je, da krije v s/ojem osrčji velike gospodarske koristi. Zemlja je tam bila res deviška; to je bila čisto črna prst, ki je nebo vsako leto posebe ojačilo jo — ne samo z listjem gostih lesov, kakor s kakim svežim gnojem, temuč tudi z listom — kakor nalašč povsodi po polji razsajenih hrastov, da so nekateri kraji podobni bili vsi tisti čudoviti redki dobravi; takisto je priroda tvorila i najbohotnejše travnike in samorastle lazi, ki ni treba bilo trebiti jih. Celi travniki detelje so na široko in daleč raztezali se ob rekah in po dnu vlažnih jarkov, a vse to bogatstvo z vodami, se senom, s poljem in z lesovi je večalo to, ker je bilo vse na meji golih, suhotnih in malo rodo-vitih step. — Tudi narod je po godu bil mojemu oči. Nekov kmet je živel družabno. Na tistem dvoru je stalo nekoliko koč, v katerih je bivalo več pooženjenih sinov in pomoženih hčeri; ali vsi so bili tista družina in sedeli so za tisto mizo o poludne in o večerji. Sredi kroga med otroci in vnuki je sedela mati v belem resastem robci, oča pa je gori in doli hodil po izbi, kakor kak očak, v sinjem županu,*) na glavi je imel čapko iz kože, kakoršae imajo siva krimska jagnjeta, a v roci je imel se srebrom okovano palico. Ko je moj oča pohajal vasi in prišel zdaj v to, zdaj v to selo, stopil je v hišo, ki je slučaj odločil mu jo, ali vselej ga je z veseljem sprejel gospodar, peljal v najboljše bivališče in vse prepustil mu, dal je sena in ovsa konjem, a ko je videl sluge plemenitega prišleca (o takih prilikah je bilo vse plemenito), ukazal je soprogi in hčeri, naj prineseti surovega masla, „saj znaš" — dejal je — „Leh o petkih ne je slanine." Število kovčegov, žitnic, kašč je pričalo lastnikovo bogatstvo. Kedar je kateri teh gostoljubnih gospodarjev zvedel, zakaj potuje moj oča, nagovarjal ga je, naj kupi vas, kjer je kmet, — trdil je, da bi rad, da bi oča bil njegov vlastelin. Spominjali so se tistih časov, ko so Ljubomirci bili njih gospodarji. Priznavali so sami — ta čas, da je ubožcu promenila se usoda o vladi Potemkinovskih nastopnikov (sukcesor), bogatinu pa, da je ostala takova, kakoršna je bila po-preje, splačevalo se je kmetu in gospodu, časi je po sto rubljev plačevala koča, zato pa je ni tlačilo nikakoršno drugo breme; ali slutili so, da tako ne more dolgo časa ostati več. Radi bi bili dobili, kar so trdili, popotnega gospoda, to je takega, da bi med njimi bival in sam vladal jih.
Tačas je največa posebnost bila to, da je človek kje tam najlaže, tako rekoč — zaman kupil taka dobra posestva, v takem mičnem kraji. Dobili so bili sveže posestvo dediči kneza Potemkina Tavriškega, ali ne, da bi jih zaničevali, lehko priznavamo, da niso znali, kaj imajo v lasti, kakor tudi knez Ksaverij ni znal, česa je znebil se. Potemkinom nastopniki so bili visoki ruski gospodje; v lasti niso imeli, razen svoje premične imovine, nikoli nič drugega, zato niso do cela poznali ni pravih sredstev, niti — koliko so vredna zemska ima-nija; vikli**) so bili satno dragemu životu, velikim stroškom, in ker niso znali, kako bi jih večali, znebljali so se vasi za vasjo. Prodajali so sela, zdelo se jim je, da je najumnejše gospodarstvo to, in drug drugemu so hvalili se, ko so se razgovarjali o tej čudoviti razprodaji. Morda so politične misli (nazori) nagibale jih do takih prodaj, ali ta politika je odganjala kupce. Moj oča je na ponudbo dobil nekoliko najlepših vasi,  cena ni bila
*) Župaa je dolga Staropoljska vrhna suknja.
**) Belokranjsk izraz — vikel, a; o, to je, vajen, a, o#
400
visoka in plačilo je bilo odločeno, da mora vsakih deset let obrok oddati kupec, in kar je bil jako pošten odlok, da sme v last vzeti vasi takoj in da ni treba nikakega plačila precej, prve pogodbe popiri so odjenjali in od-nehavali do menj, nego do četrtega dela vrednosti. Drugi so tudi tako plačevali posestva; nekateri, ki so po vaseh drugega naroda našli toliko, kolikor so kupili ga, ti so imeli pravico in odpeljali razmerno množino duš na stepe Herzonskega gubernija; za otesani les in za pridelke dveh, treh let so skupili toliko, da so dolg plačali. Ali naš oča je premislil vse to in varen hotel biti, za tega del ni upal hudo zadolžiti se; kupil je samo eno vas, ki je v njej bilo prav tisoč duš, ime je bilo jej Krasnoj ar.                                                      (Dalje prih.)
407
Zabavne* stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L, G. Podgoriean.
(Dalje.)
Kupil je svojim sinom to vas, primerno njih želji in njih silni prošnji, oddal jim jo je tudi takoj. Štirje njih so bili polnoletni; bal se je za-nje, ali vendar izročil jih je Božji volji in njih razumu, dovolil jim je, da smejo naseliti se tako daleč od svojega doma. Vsem štirim je dal Krasnojar, a samo eden, starejši brat, vladal je svoj del sam, trije mlajši bratje so skupaj bivali in skupaj gospodarili. Jaz nisem bil tega njih gospodarstva priča, zato ne, ker sem bil, kar sem uže povedal, mlajši od njih; tačas sem bil doma pri roditeljih in v učilnicah, ali naslišal sem se o njih životu, o prvih letih njih naselitve v čudodejni Smilanščini; pozneje sem tudi jaz  bival prav tam,   kjer so bivali ti moji
bratje,  ali da-si je  moje razmerje bilo drugače,   nego njihovo,  da-si sta moj duh in moja glava uživala neko nenavadno različnost od njih, vendarle sem se neznanski često   zamislil  v te  trenotke  njih života, — v tre-totke, ki so bili znani mi iz raznih pripovesti, in oživljal sem v sebi teh njih trenotij obraz. Nekaj čaralnega je res bilo to:   stoprv   začeli   so bili  živeti  moji mladi bratje,  pa so  uže naselili se v popolnem neznani okolici, v tem  krasnem,   tihem  in samotnem kraji.    Daleč so bili   od  roditeljske  vasi — deset  do   dvajset  milj v cvetoči stepi,   a lahko  so mislili,   da  je osoda zanesla jih na kak otok južnega morja,   ali sodili, da so kralji kake  neznane in čaralne   krajine.    Prav  vjemili   so se ti mladi gospodarji,  pa tudi njih omladna, cvetoča domovina. Priljubila se jim je, čarala je se svojo posebno mičnostjo in krasoto njih mladost, mamila jih,  vnemala jim nade, sladila život, mikala je njih samosvojnost, mikala gospodarstvo.    Mnogokrat sem slišal,   kako veselo in srečno   žive   moji  bratje,   njih   sluge in posamezni Krasnojarski seljaki.    To je  bila  le  sama radost maja meseca,  le tista  dolga zabava brezskrbne mladezni,  ki ni mogla  naužiti   se  dobrodejne  svobode,   krasote,   samote.    Ogledavali, so Krasnojarske stepe ali peš, ali na konjih lastnih tabunov (čred); vozili so se po vodi skalnatega Tikiča,  streljali so divje ptice,  ribe  lovili v velike mreže, blodili so po lesovih in otresali drevje, bu-čelam kradli  med,   in  morda so  časi  tudi  stiskali   za kako zalo Ukrajinko ,  ki je po kaki skriti dolini trgala polonice  (cvetka).    Ta   Krasnojar  je   bil  strašno   nem, mračile so mi ga tuje  okolnosti,   ko sem bil prišel tja, ali zdelo se mi je, da je štirikrat poprijaznil se, kar so z njim bivali  moji  štirje   brati.    Zmirom je grmelo po njem — ali vsled konjskega topota, ali vsled pogostega strela po gajih ali rekah, — zmirom je človek čul smeh, ali pa kako drugače veselje; zmirom so si štirje gospodarji v svoji družbi imeli koga,   kakega gosta, koga izmed svoje  obile  družine — preširneže,   Kozake,  lovce, torbaniste, *) celo v družbah (kapelle) godce, ki so ve-digabog kako dolgo časa speči odmev v stepi sedaj često dramili z neubranimi, ali vendar veselimi zvuki.
•v                                                        '
Se zmirom med nami živi ta splošni in malomarni običaj, da roditelji sinom dajo vsakemu svojo vas, dajo gospodarstvo, dasi so še le preživeli otroška leta, če prav še niso izkušeni čisto nič. Ali to ima jako škodljive nastopke — očite in zasobne, najslabejši vpliv na zahteve in navade človeškega življenja; ta vpliv pa je silen in natoren tako, da človek ne more čuditi se mu, ni jeziti se na-nj, da pogine skoro vsakedo, kogar zadene. Ce koga takoj o začetku njegovega stanu pozdravi životni dostatek. neskrbnost, jako nevarno je to njega samosvojnosti. Nevarnejša od vsega drugega pa je ne-skrb in osamelost, mlado srce se čudovito rado zaljubi v obe. To, kar se poznejša leta kaže, da je ničemurno, o mladosti nikoli ni takovo; mladost je života polna tako, da vse kipi o njej. Poleg tega so naposled mlade duše zmagljivo vdane bridkemu senjarstvu in skrivni otožnosti, kar je sedanjega veka, njegovih prvih let pisatelj poosebil v nesmrtnem tipu Rene mu. Največ ugonobi to posebnih duš — globoko zamišljenih in občutljivih. Tlači jih ničemurno senjarstvo, tlačijo trpke želje, kakor megle ogračajo polja in ledine pomladi. Ce tega ne ustavi delo, ki stan zahteva ga, zmoti človeku pridno živenje, promeni se to v bolehavo sposobnost, v slabo značajnost in polenobi duha. Za tega del je podoba, kakor bi samosvojni in nenavadno samotni život na deželi nalašč bil odločen, da bi to sposobnost razvijal in ukoreninil; tak život goji senjarstvo, neguje obraznost, ugaja zamaknjenosti samega sebe v-se,   od-
) Teorbanist igra  na  teorban ali kozaško  kitaro.
vajenosti in neudanosti do ljudi. Če človeka ne moti nič, da brezi vsega tega preživi mladost, zibne iz njega krasota in pesniška odika, nesrečnik, ki je radovoljno pogreznil se v takovo sanjarstvo, očito pokaže se naglo v obče, kakor da ni bilo ga ni duha, ne sluha nekdaj, podobnosti pa breziživotnega, sreča je, če ostane brezi vsakoršne sramotne navade, ali če ostavi se spominom nenadarjeno živenje. To so splošne opomnje, ki pr;iv nič ne zadevajo mojih bratov; to je le, da sem spregovoril o tem životnem razvitku, ki je lasten mladim letom, zato da sem nekoliko čaralnosti zlil na največo neinost. na najsamotneiše zabave, o kakoršnih razmerah so bratje naselili se na svoji novi dedščini, — bratje, ki so o teh razmerah pozneje spominjali se svojih časov, o čemer sem jaz čul toliko, da nisem mogel teh razmer odbiti od živega spomina na to minolost v roditeljskem področji. Skoro splošen obraz so bile te razmere prvih naseljeni] v odljudui Smilanščini.
(Dalje prihodnjič.)
408
415
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(DaJje.)
Tudi skupne razmere so tu bile nenavadne, drugače od teh, izmed kakoršnih je prišel človek. Ce prav sploh v celi stepni Ukrajini ni bilo rodnih družin (Stammfa-milie), davnega bivalstva in nastopnega skupnega dednega živenja, nekakega života od nekedaj, kakor na Litvi, v Volinji, v Polesiji in celi Poljski, vendar je Smilanščina. to je, današnji Čehrinski in Cerkeski oko-lišči ste bili mnogokrajno še mlajši v omenjenem oziru. Po viših krajih je bilo posebno bivalstvo, staro uže nekoliko pokolenij; v Humanščini so nekateri poznali drug drugega Potockim s Tulčinickega in s Humanskega dvora: čim bliže Brdičeva in Polesija, temveč je bilo ostarelega znanja in zveze med rodbinami; v Skvir-ščini, od kodar smo bili mi preselili se, — tam je bilo nekoliko družin, ki so malo časa popreje dobile posestvo in ime, to je bilo pravo bojarstvo (veljaštvo) po njih okrajih; v Skvirščini so torej bili in skupno bivali, pa tudi različno, viklo tovariškim razmeram. Vse to je še popolnem neznano bilo v Smilanščini. V njej je res bilo množiti se bivalstvo stoprv, ko je bila sreča zibnila Jablonovskim in Ljubomirskim. Posebni prodajalci, ki smo uže govorili o njih, zbirali so tu plemstvo. Ali kupavali so vasi različniki: Poljaki, Rusi, Malorusi, a izmed Poljakov — Volinjci,  Podoljci,  Polesniki,  Belo-
rusi, Mazuri. Ker so zbrani bili iz tako različnih domovin, ker so imeli različne običaje, različno dovtipnost (humor) in vsak svoje doživelosti (minulost), zato so po vzgledu drug druzega živeli tuji drug drugemu. Vsak posebe je žedel v svojem selu, kakor na kakem odljud-rem otoku. Sosed soseda na meji ni poznal, pohodil ga nikoli ni, često je bilo, da še nikedar ni videl ga. Teh naselnikov život je gotovo bil samoten in žalosten, jeli so okrog sebe ozirati se še le, ko so uže del časa bili vsak na svoji naselbini; dobivali so vesti o drugih, njim podobnih prišlecih; njih zveze so bile tesne, razmere srčne, ti novi naselniki so dohajali iz dalnjih pokrajin. Prave radosti in slovesnosti dnevi so bili to, kedar je iz daljne domovine došla kaka vest, prišel kak sel, to je bilo veselje — še veče, kedar je z doma prijezdil kak sorodnik ali znanec nalašč zato , da je pohodil izseljence. Na moč so o takih prilikah čestili in zabavljali liubljenega gosta, ponašali so se s tem, kar je okolica imela kaj posebnega: se sadjem stepnih ba-štanov, *) se zaporoškimi konji, z valaškimi hrti, prirejali solove; vozili so se k sosedom — uže znanim, a kar je bilo nad vse, grškega in moldavskega vina so o takih prilikah struge bile vse polne, tiste čase je bila le kolikost, ne kakovost teh vin na mari vsakomu. Slišal sem, kako je o neki priliki o razstanku rabil jim namesti kupice lovsk rog, ki so polnili ga z valaškim vinom.
Kakovo je bilo mojih bratov gospodarstvo v Kras-nojaru, ne bodem razsežno popisaval, dotaknem se le tega, kar je v zvezi s povestjo dalje. Polje so tačas obdelavali še jako priprosto in do cela malomarno. Tačas niso poznali ni te dandanes živoče navade, da bi bili rodovitili zemljo (ta nevednost, kaže podoba, seza v čase prvotnega sveta), in da bi razoranim grudam bili privoščili nekoliko ogretja na solnci, to je, da bi se bile prozračile. Pomagali so si tudi brezi tega. Obsevali so svežo zemljo, ki so jedva doteknili se je s plugom vselej pred setvo, a ne povlekli, pa vendar je polje rodilo popolnem. Moj oča ni hotel verovati, ko so pripovedali mu to moji bratje. Pohodil jih je nalašč jeseni; zaznamoval je njive, ki so bili vpričo njega obdelali jih; a &o je pomladi te njive videl zagrnjene v bohotno rast, veroval je svojim očem in dejal sinom, naj obdelujo zemljo, kakor znajo, da je prav, ker kale or še u je kraj, takov je običaj. Torej nisi težavno naučil se tako priprostega poljedelstva in ne težko zmagoval njegovih preteg. Vendar sta: le-ta poljska bujnost in ta zemska darovitost imeli svoje neugodnosti. Človek je veroval jima , zaupal se jima je popolnoma. Podpirali sta človeško udanost lenobi, vadili ljudi otroške neprevidnosti. Delo na polji, dasi je bilo tako lahko, zdelo se je človeku še pretežavno, zato je iskal lažega, mičnejšega dobitka. Mnogo ugodnejše je bilo čumaštvo, to je, kupčijstvo se soljo, ki je bral jo po Krimskih jezerih. Res je to: če je človek ves topli letni čas preživel na polji, v stepi, leno korakal poleg valov, ali spal na vozi, to je bila velika prijetnost ljudstvu, ki je več vekov bilo viklo, da je kočevalo.
(Dalje prihodnjič.)
*) Baštan je prostor, kjer rasto dinje in druge buče.
422
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgorican.
(Dalje.)
Vstala je zopet pomlad, kedor je mogel, priredil je voz, va-nj vpregel dva vola, zlezel v posmoljeao*) košuljo in odpeljal se je na pot. Tega kupčijstva koristi so bile (dasi gotovo znatne tačas, ko niso plačevali soli, ki so brali jo po jezerih), vendar-le zapeljiva vaba, razkošne lenobe in pogubnega potepiastva tir. Najraji so čumakovali zbog teh zapeljivih neugod. Cesto gospodar, ki je ubijal se sčumaštvom, ni vrnil se, da bi bil zimo-val doma. Najel je kje nad Dnestrom, nad Bohom kak panik —^in tam je z voloma vred ostal do bodoče pomladi.   Če pa je prišel  domu,   kupil je za nekoliko
*) To je bila brezova smola.
rabljev zrnja,  a imel je živeža dosti,  da je preživel ž    njim sebe  in svojo rodbino    Poljedelsko  gospodarstvo    je mnogo kvara trpelo zbog te strasti do nesrečnega ču-    maštva.  Po krajih, ki so bili pasebno plodoviti, ni bilo    nikjer žitnih zalog; te so bile samo še po vlastelinskih kaščah, a ko hitro so tudi le-te prekovali v novce, skoro so poskočile cene. Kmetsko bogatstvo so bili voli, krave, pašniki,  obleka,  korali, često in gotovo novci,  ali ne zrnje, ki je redko trajalo do nove žetve.   To je mnogokrat porodilo pogubo,  vsaj trpko nedostatnost,   če ne    resnične lakote.   Navzlic temu je  tretje ali četrto leto    po naselitvi mojih bratov v Krasnojaru bila tolika suša,    da ni jeseni,  niti pomladi ljudje niso  imeli  čisto nič    žita, zemlja ni bila porodila prav nič. Preživeli so zimo     neizrečeno težko. Uže pomladi je manjkalo vsakojakega    živeža; ljudje so obolevali — ali zato, ker so hudo stra-    dali, ali — ker so živeli ob nezdravem koreninji. Poka-    zali so se strašni nastopki bedaste neprevidnosti in za-    nemarjenega poljstva.   Dediči novo  kupljenih  vasi  so sklenili, da zatro to, da primorajo bogatejše kmete  (ki    so vlastito najkorenitejše zatirali žitni pridelek), da bodo    posle na skrbi imeli poljstvo ter pridnejše,   opreznejše    
obdelavali zemljo.                                                                
To je bilo  pač koristno,  lahko  pa ni bilo zvršiti    I tega odloka. Treba je bilo upor, vojsko napovedati vko-    reninjenim razvadam in predsodkom.    Sploh je potreba    vendar  postregla se zmeno;  po tem posebnem časi se    je začel  velik,   časi nad vse velik žiten pridelek (pro-    dukcija), in ta „produkcija" je dandanes neka vlastitost    ) teh pokrajin.  To ni vstalo, kakor bi trenil, tudi ne po-    i vsodi sočasno, niti ob tistih stroških.   Ti, kateri so bili prvi lotili se tega pridelka,  skusili  so največ truda in    ' zaprek.   Drugim je to lajšal vzgled,  lajšala ugodnega    prida očitost, kar so morali priznavati kmetije sami... Vendar je bilo jih mnogo, največ izmed bogatih zemlja-kov, ki je ta vrnitva k plugu bila jim nekaka zatira in do tega časa neka neznana vlastelinska samovoljnost. — Moji  mlajši bratje — ti, kateri so skupno gospodarili, niso upali se zmoči upornih kmetov ,   ki  so  cele vrste bile jih popolnoma pomehkuženih. Zajemali so iz lastnih žepov ,  iz  svojih žitnic — in pomagali so ubožcem ali neskrbnežem — niso morali jih,   naj  promene skrb za svoje gospodarstvo, ali prav za prav negospodarstvo. Jako so jih ljudje ljubili zato,  jako hvalili,   če prav so kes-neje dejanja pokazala,  da tudi ljubezni preobila mera ne prihaja na dobro.  —  V tem je treh bratov ^slabost bila nova težava četrtemu bratu,   ki ni bil prav nika-koršen mučitelj,   ki niso prav nič zapeljevali ga osobni nazori,   ali opreznejše je bil in varčnejše od onih,  postavil je jez navadi, ki spremlja tako velike pogube in zadržuje nerazmerne poljedelske koristi vsled same pri-rojenosti, ki jo ima „pozicija". — Ta moj brat je skoro prvi sklenil,  da  zmanjša čumaštvo in protivil se je neprestano ljudskemu potepinstvu.   Potrpel je velik nasproten krič  in ogromno neljubost.   Da bi se promenil dejanstveai položaj braterskih razmer,  krepko je pobijal njih tožbe in njih javek. Najbogatejši gospodarji, kar smo uže povedali,   čutili  so najhujše bolečine te ovire, utemeljene njih razvadam in všečnostim na ukor.   Res so le-ti imeli še največ pomočkov,  da so upirali se zanemarjenega poljstva učinkom,  protivili se nastopkom, ki je rodila jih ta zanemarjenost, — ali trpeti jih niso mogli tisti, kateri so druge morali priganjati na delavno živenje.   Imovitejši  kmetje so jeli upirati se in karati, naposled so ponašali se se svojo surovostjo, zato pa so začeli bežati iz domovine — utekali so na stepe, k Bohu, za Dnester, v razne oddaljene kraje, znane jim do cela vsled mnogih vsakoletnih pohodov.   Nekateri so pobegnili sami,   nekateri  so izginili z rodbinami in blagom (Hausvieh) vred, sploh — pobegnili so, kakor je mogel
423
kedo in pogodil; morali so begati za njimi, loviti jib, goniti nazaj, a zatega del so vsak dan godile se jako zoprne sitnosti in nezgode, neko neugodo moramo popisati.                                                     (Dalje prih.)
6
Zabavne istvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoričan.
(Dalje.)
Najbogatejši gospodar v Krasnojaru je bil Ivan Ka-lenik, sam še srednje star človek, a uže oča dorastlih sinov in pooženjenih. Da popišem tega kmeta imovi-tost, senjarsk bi bil v vsakem kraji, sumo v Poljski Ukrajini ne. Njega rodbina je bila med prvimi nasel-niki nekoliko desetletij puščobnega čaralnega torišča, kjer je ležal sedanji Krasnojar; nič čudnega ni, ker je sebi odbrala bila obširno in razkošno selišče. Lep, starodaven travnik je klinasto sezal v ribnik na reki Taš-liku, tvoril je nekov polubreg; tam so stale Kalenikove koče, ogračali so jih se svojo senco prelepi dobi, vonjave lipe, bele breze. Pod tem senčnatim drevjem, po travi, visoki do pasa, pasle so se ljube molzne krave, kmetu prijetna domača žival, ali njega čumaškim volom, mlademu blagu, ovčjim čedam bi ne bile zadoščevale te livade, ko bi bile — kakor Koli razsežne bile, vsa ta živad je svobodno zahajala v stepe, kjer je, kedar je zbrala se, zabelela, kaKOr kaka skalnata lisa ali kak pokošen prostor v gori. Pokriti vozovi, kupi samih kol in vsakoršnega orodja, ki je bilo potrebno in rabilo na poti, delalo je napotje v gospodarskem dvoru med kočami. Podolgoma ob tej naselbini, ograjeni s hrastovimi kolci, kakor kak ostrog, držala je po vasi ulica, kjer je na najvišem prostora bil vodnjak, rekah so mu Kalenikov vodnjak. Neoženjenim Kalenikovim sinom m bilo treba daleč hoditi in iskati shodišča m zabav z najlepšimi deklici v vasi, ker preskočili so samo prelaz pri vodnjaku, pa so bili med cvetočimi dekleti celega sela -- med devami, ki so hodile po vodo in vsaka svoj koromisel (Schulterjoch) imele po kitajski navadi pre-vešen ob plečih (gotovo so bili ta običaj, kakor so vedra nosili, le-sem zanesli prav od Velikega Mura Tatari, ki so nekedaj gospodarili v Ukrajini), in vsakega dne je o solnčnem zahodu bilo tu mnogo petja in veselosti. Gospodarskim hčeram, srečnejšim , nego je bila kraljičina Naurikai, ni bilo treba voziti se do čiste vode, kjer so prale platneno obleko, prale jo v reki konec livade; kopale so se, lovile se, a nič jim ni kalilo ljube svobode, le če je kak mladen č nalašč priveslal v čolnu in poplašil jih s kako dumko (Sehnsuchtslied) ali z nekolikimi neškromoimi pogledi.
Ali ni vse Kalenikovo bogatstvo bilo na tem lepem naselišči.   Imel je še nekoliko ogromnih bučelnic (Bie-
nekova posebnost, stare vrtove nahajamo po lesovih nedavno naseljene Ukrajine, gotovo so to zapuščina predzadnjih naselitev), nekoliko razsežnih in dobro obdelanih baštanov. Vendar izvirek njegovih dohoakov je bil?* največ odgoja blaga (Vieh) in kupčijstvo se soljo; poljedelstvo je, kakor vsi drugi, zanemarjal, obseval je h nekoliko njiv, kakor na nekakov zasmeh.
Za tega del je moj brat sklenil, da tega kmetskega mogotca primora, da bode celi vasi na vzgled skrbnejše na mari mu žitno gospodarstvo, a ko je pomladi bil na dvor prišel prosit, da bi dobil popotni list na Krim (jeli so ga bili tačas zahtevati od popotnih), odrekel mu ga je brat^ izgovarjal se je s tem, da ne ugaja pogojem, da bi obseval oddelek polja, ki je odločen mu. — Kmet ni mogel, ali prav za prav — ni hotel umeti tega ugovora — dokazoval je, da je zvršil dolžnost do svojega dvora jeseni, da je zaoral vlastelinskega polja toliko, kolikor mu je bilo odločenega, svojega pač več, nego je treba, ni hotel obsejati, in da zato dvoru pomoč ne bode nikoli skrajšana. Ker je moj brat znal, da bi modrovanje in dokazi ostali brezi vsakoršnega prida, sklenil je, da zmore s krepko voljo in z vstrajnostjo: odpravil je toraj kmeta brezi popotnega lista, spravil ga je izpred sebe oduruo, a da bi gospod nehal misliti na njegov pot, začel je kmet pečati se s podvojenim pomladanskim posevkom, hotel je namestiti opuščeno jesensko setvo.
Odšel je kmet, ponižen na videz in poslušnosti vdan; ali morda sam v sebi ni bil zatrl gnjusobne upornosti, ali je bil jej vernejši od svojih osornih sinov, ki so bili nevoljnejši od njega na novo odločeni red, — ukazanega dela ni dovršil popolnoma, temuč tajno je odšel na svojo znano pot. Nekega dne je odredil deset do dvajset mož — in odšel je njim na čelu pred svitom iz vasi. Dvor je dobil glas o tem; z dvora so poslanci šli za samovoljci in vrnili so jih se silo. Ta javna neposlušnost ni mogla ostati brezi vsakoršne kazni. Stari Kalenik ni smel izzuvati se o navadnem časi; njegove sinove so pokaznili s tepežem, — sinove, ki so surovo po robu postavljali se dvorskim Kozakom , ker so jih zavračevali, in začenjali so boje. Tepež je upokoril jih in neizrečeno razdražil. A vendar so bili poslušni; odmerili so jim delo ua polji, orali so in sejali; ali v tem so skrivaj po semnjih prodajali svoje množno blago, znebljali se svojega znatnega gospodarstva, z daleka pripravljali vse, okoristili se z mojega brata odhodom pod Svir — in vsi so neko noč pobegnili s soprogami in otroci vred, ostali imetek so odpeljali s seboj.
(Dalje prihodnjič.)
12
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgorieaa.
(Daije.)
Brezi svojega gospoda so kozaki vdrli ia slabo ia neukretao stikali za ubežniki; ko so kozaki bili vraili se po nekolikih dneh, uže so ubežnijii bili natorno varai, da bi jih ne bili zalotili preganjalci. Sla je vest okrog, da 80 naselili se nekde nad Bugom; lahko bi jih bili našli in na vrnitvo pregovorili (kar so činili drugi dediči, katerim je, če je ljudstvo trebilo se, v kraji pičlo naseljenem, to bila ogromna škoda); ali moj brat ni pomislil ni na to; zmotil ga je bil upor, če prav so njega namere bile blagostne in poštene; mrzko bi mu bilo to bilo, da bi ga bili sodili, da je mučitelj in skopuh — v tem, ko je sploh bila sama dobrota ga. Nekoliko mesecev poznejše je skoro na nevoljo zvedel, da je zaločen ostal izmed njegovih ubežnikov nekedo. To je bil najstarejši sin iz sela pobeglega gospodarja in najdrzovi-tejši med vso rodbino. Prikazal se je bil v Krasnojar ali zato, da je kaj ukazal glede na kake reči, varno skrite pri znancih, ali da je pogovoril se o kakih drugih rečeh, ki so bile odločene, da jih preneso na svoje novo naselišče, na kar so izseljenci navadno rabili zaostale prijatelje in sorodnike. Zaločenca so zaprli v zbornico, to je: v izbo vaškega redarstva (policaja). Moj brat, kar sem uže povedal, ni bil prav nič vesel tega ulova, a sam ni znal, zakaj ne in kaj bi učinil z za-ločencem. Da bi bil pokaznil ga, a ne znal, zakaj, to ni zdelo se mu prav; da bi bil se silo stiral nazaj celo ubežno rodbino, to bi mu bil velik in nepristen trud. Odločil je toraj dan časa, da bi pomislil, kaj in kako naj bode, ali kako je presunilo ga, ko so bili prinesli mu vest, da je zaločenec obesil se na brvno v izbi, kjer so imeli zaprtega. Nemogoče je zdelo se jetniku vsa-koršno otetje;  krepko je bil preverjen, da ne umakne
13
se kazni, in ker je bil vdal se poskusom nesrečnega i Bamoumora, ki je lasten ukrajinskemu ljudstvu, končal je svoje življenje. Ta dogodek je živo bolestno presunil mojega brata , dolgo časa ni mogel znebiti se mučne misli na-nj, dasi vest ni imela nikakoršne pravice, da bi mu bila kaj očitala. Ni kesneje nikoli ni hotel, da bi mu na um bili prihajali njegovi pobegli uaselniki, ogibal se je tega prostora, kjer so stale njih koče, zato da ni motil mu glave , tudi nihče drug ni hotel pola-komniti se te zapuščene razkošne naselbine, zato je skoro spremenila se v puščo, a narod po okolici je zbog tega dogodka na njej rekal jej obešeučeva naselbina, malo po malo pa so zabili imena iz vasi odšlih gospodarjev in niso spominjali se jih drugače, nego z nazovem — povešenci.
Stoprv nekoliko let polteh dogodkih sem jaz prišel na svoj tir v Krasnojar. Gas je velike zmene učinil v naši rodbini. Naš oča ni bil več živ, dva mojih bratov sta tudi bila uže mrtva, dva še živa pa sta bivala nekje drugod, jaz sam sem v last dobil Krasnojar, ali bogat z velikimi važnostimi resnično neugodnih dogodjajev in nenadnih zmen. To je bilo povod, da sem malo bival na domu, da sem malo užival svobode in mirnosti na kmetih (na deželi), poznal sem obe bolj po tem, kar sem čul o njima, nego po lastni izkušnji; na robe je bilo, jel sem še mlad boriti se z zopernostimi dejanskega života.
Izmed priljubljenosti, ki sem jih imel do raznih dolokov, izmed njih je najvažnejša bila meni ta, da odpravim drzovitost (pretenzija) črnomorskega vojvodstva (admiralstvo), res nepremišljeno pogodbo (kontrakt), ki 80 jo bili naredili moji predniki v Krasnojaru. Ta je zahtevala mojih osobnih in nujnih skrbi, s katerimi sem celo leto potratil na neprestanih potih med Herzonom, Nikolajevim, Odeso in še med drugimi postajami črnomorskega pomorja. Krajina, v kateri je bila obravnava, te krajine priroda je bila povod, da je muka in dolgočasnost bila štirikrat veča; nikakoršna različnost, nika-kova mičnost v okolici ni lajšala tega težavnega pota. Žalost teh sosednjih nam krajin, ki so jim dosle rekali stepa, — njih žalost je tem znamenitejša bila bivaku tačasne Ukrajine. Sedaj sta dve pokrajini nekoliko zbližali se v podobnosti, zato, ker so uničevali lesove v Ukrajini, najbolj pa za tega del, ker so sekali prekrasna dre7esa, rastla so povsodi le-todi, kar sem uže povedal popreje, posamezno po poljih, katera so vrstila se z dobravami in s črnimi lesovi, ki so dobro-dejno hladili oralna polja, — z lesovi, s to neprimerljivo diko in koristjo, ki je moglo polotiti se je le glupo in neoprezno barbarstvo! Po zgubi tega svojega na-tornega krila so ukrajinske ravni oblekle se v divjost, ki je bližala jih podobnosti sedanjih ravnin. Veče raz-merne naselitve ne odbijajo do cela te podobnosti; saj tudi niso odgovorne za vse. Morebiti utegno še kedaj ukrajinske doline obogateti z vrstami vasi, morda utegne še po njih vstati več polja, morda se odičijo z obsaje-nimi cestami, se živimi ploti in z mejami okrog posameznih lastij, kar jim povrne različnost in zelenost, ki so nekdaj imele jo. Nekedaj so visoka drevesa s košatimi vrhovi povsodi razlikovala se od sosednje stepe. Krajina je tačas, kakor da je odkrojena od poljske meje, imela do cela drug obraz Nikakova pota niso držala po sinjkastih dolinah, ne po živih gajih; povsodi je stepa bila tistolična.
Težko človek misli kaj žalostnejšega, nego so raz-sežni prostori, ki so nekedaj rekali jim divja polja, pozneje Zaporožje, dan danes pa imajo ime: razni novoruski guberniji. To je resnično stepa brezi jesa in brezi vode, kjer se človek — naseljen zdi, da je nekaj nenatornega in nekako naključje.   Malo ljudi
sredi ogromnih ravnin — zdi se človeku, da je to kakega izgnanca naselbina. Redke naselbine imajo podobo nekakih krtin na tej pozabljeni zemlji; one kvarijo stepo, jemljo jej ^samotnost in devištvo — oživljajo pa je prav nič ne! Če prav imajo takovo obličje skoro vse vshodne ruske pokrajine, ki svoje plodovite malo-Ijudne ravni raztezajo prav do pustin v srednji Aziji, vendar utegno te lastnosti najznatnejša znamenja biti na herzonskih stepah. Tu podnebje in z razno soljo solijo oživljena in vabljiva, tukaj pa to ne prominja omrtvele stepe. Stojiš nad Bohom, nad Dneprom, a naposled nad morjem, pa ne priča o tem ti ne živejše rastlinstvo, niti manjše ravninje po okolici. Reke gibljo med nizkimi in golimi bregovi — zalivi, kakor kaka jezera, leže sredi stepe, morje bije ob prazne parove, *) njega jednoličnost žalost navadno veča še tistoličnost tega sušega morja, ki so stiče ž njim. Mimovoljno (un-willkührlich) sodiš, kako divji, kako barbarski so gotovo zdeli se ti bregovi nepriljudnega Eviisiua Grku, ki je prvič zvedavost, dobičkarstvo bilo zvabilo ga le-sem z njegovih veselih otočičev in od divnih predgorij! I — Na takem pozorišči raznih step se nič ne razlikuje okolica od okolice. Popotnik se posvetuje samo z umom, kakor mornar z morskim dnevnikom in s kompasom, zato da zna, na katerem delu stepe je. Vranji razgled bi ga ne preveril o tem. Ingulu, Hromokleju, Teligulu, Bohu po-brežije, to je vse tisto: nekov pretok brezi vodnega obraza, po nekakih skalnatih parovih, a povsodi okrog je neizmerno polje, kjer je sem ter tam kaka ozka prazna dolinica, ali, kakor tam rekajo, balka, prav za prav neznana mogila brezi vsakoršnega nazova in izročila. Samo solnce, kaže podoba, utrujeno gleda na te ravni.
Uže je bilo minolo skoro leto dni, kar sem na razne strani meril te pustine in do sita naužil se step-nega praha, kar mi šine v glavo, da bi odpotoval iz Nikolajevega v Odeso. Odpotoval sem s prve postaje rano, na večer pa sem se bližal globokim otlinam, po katerih teče reka Teligne, ki priteka iz zaliva s tistim imenom. Mislil sem prenočiti v mestici Berezovci, ki jo stoprv naseljevalo se. Popotoval sem sam s stoprv vdinjanim slugo, pa z voznikom Židom. Uže novembra meseca je bilo to, ali kolovoz je bil izboren, vreme jo bilo še toplo, kakoršno je navadno tamošnje podnebje. Solnce je bilo vstalo jako jasno in podoba je kazala, da napoveduje prelep dan; ali Žid je bil izkušen človek, vsled vetra, ki je krilil od morja, dejal je, da utegne premeniti se vreme. Res smo solnce imeli samo dopo-ludne, popoludne pa je začelo močno oblačiti se, in ko smo se peljali s postaje v vasi Jastrebini, uže je rosil dež. Padal je pridnejše in pridnejše, a na večer je znatno hladilo se in sneg je začel ponujati se. Ali zadovoljni smo bili, da srečno pridemo do prenočišča, v mestici, mislili smo, dobodemo sani, če ponoči sneg utegne zamesti zemljo — pa do cela smo se prevarili s tem sklepom. Ni padal več dež, temuč prav pravi sneg, iz početka rejše, a vsak trenotek gostejše, da je naposled vstalo pravo sneževje. Ni le pobelila se stepa okrog in okrog, kakor o največi zimi, po pol uri je čudovito gosto jel padati sneg, da je dva komolca visoko zamel pot. Kola so težko brodila po tem visokem snegu , a kar je bilo še teže, pot je do cela ginila malo po malo: iz početka je tir kazal po obeh straneh rastoči buran (ščavje), ali ko hitro je bil zapadel i tir, zginilo je vsakoršno kazalo v stepi. Bura je bila veča in veča, ni igrala več z vlažnim in suhim snegom, snovala je prave zamete. S snegom vred je rastel mraz, a če prav smo na oskrb imeli zimsko obleko in dasi smo se zavarovali
*) Parov je široka in globoka jama, ki jo slap izkoplje.
14
z Djo, veodar-le je prehuda zima do živega sezala vsem trem. Najhujše je bilo to, ker je noč temnila se, vozili smo se o mraku, da sami nismo znali, kam. Žid je naposled oplašen trdil, da smo zablodili. Ustavili smo se za nekoliko trenotkov, da bi odločili, kako in kaj bi učinili, ker ni pretil nam nikakoršen slučaj, pač pa je žugala gotova smrt. Cele takove noči bi ne bili mogli prebiti pod milim nebom , a znali smo, da tukaj vijavica navadno traje po tri dni.
(Dalje prihodnjič.)
-    20
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoričan.
(Dalje.)
Brez pota, sredi nevarnih žametov in sredi neizmerne stepe ni bilo mogoče ubrati pota na nobeno stran, da bi bilo vsaj nekoliko kazalo, da se ne motimo. Ustavili smo se z vozom vred, pa ker smo bili preverili se, da ne moremo razpoznati ničesar, odločil sem, naj konji vozijo, kakor jim kaže natora, sedla sta oba slugi k meni — in skrbeli smo, kakor smo mogli, da smo se burji zaslanjali in zimi branili. Popustili smo vajete konjem, ki so krenili na stran in ubrali pot za burjo; podoba je kazala,  da se peljemo nazaj, ali malo nam
je to bilo na brigi. Vozili smo se gotovo uže nekoliko ur, kar ude začutimo jako omrle, konji so utrujeni šli počasnejše in počasnejše, čakali smo le, kedaj se ustavijo, da gotovo z nami vred zmrznejo . . . kar blezu o polunoči pred nami zablesti nekova svetloba. Ta prikaz ni okrepil le nas z nado, da se otmemo, tudi utrujenim konjem se je zdelo, da moči daje: čilejše so stopali — in po kratkem času smo se pripeljali do neke ljudske naselbine.
Svetloba je gledala skozi nekoliko oken, zdelo se nam je, da smo prodrli do kake vasi ali vsaj do kakega hutora. *) Gorela je luč v nekolikih bivališčih, stala so razdružena v gruči, drugo blizu drugega. Zagledal sem se v najbliže bivališče — in po moji sodbi — v največo kočo, ali nismo se mogli dopeljati do nje, zato ne, ker so vrata s plotom vred bila zavarovana bila z nasipi. Zlezli smo čez vrata in čez plot; užili smo dosti truda, da bi odmeknili vrata, na pol zametana s snegom; a ko smo bili naposled odmeknili ja, puhnilo je bilo o mojem vhodu zimne in snežne nevihte v zakurjeno izbo toliko, da je napolnila jo z dimom, gostim tako, da iz početka prav ničesar nisem mogel videti v njej. O tej temi sem čul le besede: ^^Nu, gotovo je vrnil se kedo izmed naših!" —pa odgovor: „Ne, to je nekov nenavaden gost!" — V glasi, ki je povedal poslednje besede, v njem je bilo malo prijaznosti. Jaz sem v tem raz-se vrgel podšito obleko in stepal sneg , ki so pod njim ježili se mi lasje, obrvi in trepalnice — in ki je kar vid jemal mi. Otrl sem naposled oči; polegel se je bil gosti oblak nevihte, oblak, ki je bil puhnil skozi duri; pokazalo se je, da sem v dosti prostorni, čisti in s potrebnim pohišjem založeni izbi. Zdaj pa zdaj je nekedo, sedeč pred pečjo, va-njo vrgel zvezek stepnega burana, a vselej je slepeč plamen splaval po vsej izbi. Gotovo sem to otetno svetlobo videl z daleka, slabo goreča sjetilnica ne znam, kako je prodirala okno in v zimo. človek, ki je buran metal v peč, menda je bil koči gospodar, — gotovo sem njegov glas slišal takoj po svojem vstopu. Po prvem, nekako mimovoljnem vskriku, ni oglasil se več. To je bil človek — visok, — siv, kakor kak golob, ali krepak; na prsi mu je sezala dolga brada; imel je na sebi kratek župan, nebeški jasen, in šaravare (hlače) iz domače volne, na nogah pa čevlje iz čuhovine. Sedel je na klopi pred pečjo, in, kar sem povedal, metal je va-njo v povezkih buran; pa to je činil, kakor na zabavo in razmišljeno, po nerazmernih prenehljajih, — zdaj pa zdaj, kedar se je prebudil iz veliKe zamišljenosti. Ker sem videl, da nisem na mari mu jaz in da skoro ne zna, da sem v izbi, moral sem spregovoriti: povedal sem mu, kako je vijavica bila zalotila me v stepi in da sem slučajno prišel le-sem, ter moram poprositi ga, da bi prenočil me. A tudi po teh opomnjah me ni pozdravil ni z nobeno besedo, odgovoril mi ni z nikakoršnim znakom. Da nisem slišal ga, ko je bil spregovoril, mislil bi bil, da je moj gospodar gluh in nem; torej se mi je zdelo, da je žalosten in nevoljen. Nepotrebno se mi je zdelo, da bi premišljal to okolnost; začel sem se, kolikor sem mogel, vdomačevati sam — rad ali nerad; naročil sem toraj slugi, ki je z menoj vred bil prišel v izbo, naj poskrbi, da konje zapelje v kako zavetje, a da bi meni postlal, donesel je prtljago. Zgodilo se je, kar sem bil ukazal; ko sem jaz stal na drugi strani peči, gledal svojega gospodarja, ki je pridno molčal in ni premeknil svoje glave izmed obeh dlani, v kateri je skrival jo, med tem sta sluga in voznik donesla moje reči. Povedala sta mi, da so konji dobili počivališče, ker so staje prostorne; da bode mogoče v seniku dobiti sena, da jih nakrmita z njim; varčni Žid
*) Hutor je navadno Kozaška vas ali Kozaško naselišče*
21
je imel nekoliko čebulj, toliko, da je dosti okrepčal se z njimi; pomisliti je bilo treba le, s čim bi se jaz razgrel in razvedril... Te trenotke se je gospodar zopet oglasil: „Teta Hana! hčerka Marijica! stopiti no le-sem! Pohodili so nas nekovi ljudje, menda je kakova gospoda to; poskrbiti, s čim bi jih sprejeli... jaz zdaj ne morem misliti na to!" — To je naročil starček fn obrnil se durim v nasprotno stran; moje oči so mimovojno pogledale v tisto plat, ali iz početka ni zdelo se, da urno to, kar vidijo.
Dasi je svetilnica, obešena v kotu te stene, slabo razsvetljevala svoji strani, temnil je vhod jako prostorne izbe celi del, ki je ognjem odsev iz peči gledal po njem; v polutemi, ki je bila tam, videl sem, da stoji krasna in Ijubeznjiva devica, pa nisem znal, ali je to živa osoba ali kak neprimerljiv obraz ... Ta podoba je stala (to je bilo na vhodu v sosednjo izbo) v nekakem okviru; odgrnila je zaveso, ki so duri zagrnjene bile z njo , a ker ni koraknila ni naprej, ne nazaj s praga, morala je z roko, počivala je na glavi jej, nad seboj držati težko zaveso. Če prav je tej podobi treba bilo nekoliko vsklo-Djenosti, vendar je bila neizrečeno ljubka. Lepa in mala glavica je bila nekoliko sklonjena, odslanjala je krasno ustvarjen vrat; zbog dvignjene in vpognjene roke je mlado in mično telo ponašalo se z rezbarsko dovršenostjo; vsa rast ni gubila nič lehkosti in gibčnosti, če prav je podoba kazala, kakor bi teža na glavi klonila jo. Nihče bi ne izumil krasnejše Vile. Ali jaz sem po kratkem časi preveril se, da je to živa, mlada in brdka devica; njenega obličja polt, nje vrat, roki, i bosi nogi —¦ vse je bilo nežno tako, da kaj takega nahajamo le redko med bitji, ki jim rekamo ljudje; ta trenotja niti najrah-iejša rudečica ni oživljala nje lic; njih bledost je tam znatnejše razlikovala se od nje las, črnih, kakor ebenov les, in od živega ognja polnih črnih oči, ki so gorele, kakor res zvezde gore, — da, jasnejše od Božjih zvezd so blestele o hišni temoti. Mladega deklica obleka je bila na moč priprosta. Lasje, gladko sčesani na čelo, ovijali so mu glavo v dveh črnih spletenih potezah; na sebi ni imela nič druzega, nego navadno ukrajinsko črno spodnjico in tenko belo košuljo. Gotovo je bila, ker je redek bil gost v domu, privabila jo zvedanost; a nisem mogel dvomiti, da ni prikazala se stoprv po skrivnostnega starčka poklici; ko je sivček še klical, uže sem jo videl, da stoji na svojem prostoru mirna in nepremično tako, da je zdelo se mi, da je nekak obraz. Stala je gotovo med durmi uže tista trenotja, ko nisem gledal še na ono stran, zato nisem videl je.
(Dalje prihodnjič.)
28
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Miiial Grabowski, preložil L. G. Podgoričan.
(Baije.)
Na starega gospodarja klic je neka druga osoba iz sosednje izbe prišla izpod roke prvi, ki zatega del prav nič ni promenila svoje postave.   To je bila staruha —
ne visoko vzrastla, oblečena je bila meščanski, gibčna in zgovorna. Bistro se je ozrla v me, poklonila mi uljudno, potlej pa je obrnila se v gospodarja in spregovorila je: ;,Saj sem sama hotela, da s kruhom in s soljo pozdravim goste, ki je Bog poslal nam jih. Naj so dobro dosti nam! Očito jih varuje nebeška ljubezen, ker so o takem meteži našli pot do našega hutora (sa-motira). — Sedite!" — rekla mi je — „takoj vam donesem večerjo, če prav svi uže odvečerjali jaz in Ma-rijca, ded pa žaluje danes, ne ljubi se mu nič!"
Ko je bila to dogovorila, porinila je k meni mizico, namalani sta na nji bili z oljnato barvo dve ribi; postavila je na-njo okrožnike, izrezane iz lesa in zlatoru-meno pološene; k okrožnikom je položila lepo leseno žlico in nož. Po nekolikih trenotkih je prinesla skledo močnate polivke, ki je še kadila se in ki mojemu oku prav nič ni bila neljuba; zopet je gospodarja ogovorila: ;,Nu, ded, morda boste večerjali z gostom vred?^ — a ko je starček bil na odgovor znak dal z roko, podala mu je v steklenici vodice in malo merico — in opomnila je: ;,Vsaj piti morate v družbi z njim!"
Res je gospodar prejel merico in vodke nalil va-njo, ali samo zmočil je usta z njo,  pa oddal jo meni — in vdal se je zopet svojemu položaju.   Jaz sem nagnil čašico,  moji notrini je bilo treba, da jo razgrejem;   tudi postrežljiva staruha je nalila merico — in podala jo je mojemu slugi,   pa prijela je  steklenico  in  odločila se, da otide venkaj, — dejala je, da je tudi vozniku treba nesti vodke, če prav, opomnil je,  ne bode,   ker je Žid, jedel naših jedi,  merico vodke pa  da izpije  rad tako, kakor kak krščan.    Jaz v tem  nisem  čakal,  da bi me bil kdo nudil z večerjo, kar metal sem v se vroči močnik; donesli so mi pirogov *) z sirom vred,   a naposled sem dobil pred-se pečeno svinjsko glavo s hrenom.   Vse je bilo   snažno in slastno — nikakor  se nisem nadejal tako dobre večerje.    Poleg tega je vse,   Rar  sem videl okrog sebe, kazalo dostatek (obilost).   Pohišje, razstavljeno po izbi, to je bilo priprosto, kmetsko, ali čednejše, nego je navada. Mizice in klopi so bile dosti dobro narejene in pomalane,   ali gladko zelene ali ocvetličene; poleg dragih in  obilih obrazov je po policah bilo polno posodja; ob stenah je visela obleka, kožuhi, s svilo siti robci.    Sploh to ni imelo  nikakove  posebne vrednosti; ali vstrajno delo je bilo vse.   Težko je človek sodil, da je to priprosto kmetsko bivališče, tem teže, ker je vse navadno, jako siromašno bilo v teh stepah.    Morda pa je moj gospodar bil kakega višega stanu bitje? ... Da mojega gospodarja župan ni bil jasen in  kratek, menil bi bil, da sem prišel pod kako duhovsko streho, ker so dosti podobna bila temu domu bivališča kmetskih župnikov v Ukrajini;  ali videl sem,  da sem na hutoru,  a v tej okolici so jedva po mesticih in redko po selih bile cerkve; ne bival bi duhoven v taki pustini.   Bolj, nego tega doma prizor jel je zanimati me mojega gospodarja „humor".   Ko sem večerjal, pogiedaval sem mimovoljno gospodarja, ki nikakor nisem zanimal ga tako, kakor je on mene.   Sedel je k meni,   ali ni genil ni, kar nič se ni ozrl v me, podoba je kazala,   da je do cela zamaknjen v nekove žalostne misli.    Na drugi strani je tudi mirno in skrivnostno vela se deva, ki je bila prišla izmed duri in sedla pod obraze; zamišljena je bila tudi, kakor stari, a ne genila ni, najmanjše premembe ni pokazala ni  na obličji,  ne  v oku.   Nje oči so v me strmele neprestano.    Kedar sem jo pogledal, srečalo se je moje oko prav s tistim jasnim,  ali  nepremičnim okom. O mojega oka snitku z nje okom ni ozrla ni se nikamor drugam,   Umel sem, da devico zvedavost in priprostost vodi, da nje oko strmi v me;  ali vendar je, nje ueod-
*) Pirog je pecivo, zavito v testo.
29
bitna prosunljivost jela vplivati na-me.   Catil sem jo v sebi, ko sem nalašč trudil se, da bi mi nič na mari ne bila.   Kedar sem se ozrl v nje oči, zdelo se mi je, da pomenljivejše vidim jasne proge čaralne svetlobe,  prodirajoče iz teh dveh temnih zvezd,   ki sem pred seboj imel ji in ki sta prav bližali se mi.   Kolikorkrat sem nekoliko umeknil se — rad ali nerad,  zdelo  se mi je, da me popolnoma prodirati, — da čutim  nekako  bol. Ali skoro sem bil zopet v svesti si; smijal sem se sam sebi; tješil sem samega sebe, da ne more nič strašnega značiti oko krasne device, ki sem priliko imel, da sem jo na povračilo svobodno in jako zadovoljno pogledaval. Ko je sedela in jako  zamišljena bila,  zdelo se mi je, da je še krasnejša,  nego je bila,  ko sem jo videl med verejami v temoti!    Ko je komolca imela oprta ob koleni, glavo slonečo med šakama, kazala je cela postava neko zamišljeno radovednost.    Ne živopisec,   niti podo-bar bi ne bila potrebovala popolnejšega vzora.   Vse je ljubko bilo in pristno na tem bitji.   Razhaljen vrat, — roci,  ob katerih je košulja bila zlezla jej do obeh komolcev, — nogi, bosi do členkov — vse je bilo res sta-rožitno dovršeno.   Nje priprosta obleka ni bila težja in okorelejša od  rezbarske draperije.   Imenoval sem  nje dolenje  odelo  spodnjice,  ali  to je bila ukrajinska spodnjica,  to je, tenko volneno  krilo,  ki stan (taille) objemlje. Tako žensko obleko vidimo na etruških *) posodah; še popolnejše jo vidimo v povitji egipških mumij; nekako gotovo je le-sem  dokopala se iz kake nepopis-Ijive starožitnosti in iz  kakega brezislutnega pokotenja človeškega rodu.   Kakoršen je kak lišp, navadno  grd, če ni najlepši, kar je nepristnost skoro vse lepote na-tori na velikem pozorišči,  taka je te trenotke bila ta obleka. Premišljal sem, ali vidim pred seboj Galatejo **) ali ženskega Sfinksa. ***)  Nje obličje je bilo tem kras-nejde,  čim natančnejše sem jo videl,   bela je  bila in mirna, kakor mramor;   ali te velike oči, ki so strmele v me, pričale so mi, da je Galateja probudila se, — ali da Sfinks s svojim pogledom daje mi zagonetke, katere naj uganem ali pa umrjem!
(Dalje prihodnjič.)
*) Etruski so bivali v srednji Italiji med rekama Makro in Tibero.
**) Galateja je morska Vila.
***) Sfinks je devica levjega tela in človeške glave.
38
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Med takima bitjema — kakoršni sta bila starec in deva — med krstoma, tako nepodobnima drug drugemu, ki pa sta vendar molčala oba, oba skoro neživa bila, imel je moj pohod značaj nekove nenavadnosti, ki je čutje do nje zmagovalo me bolj in bolj.
Tretja osoba, med katere sem bil zašel tako nenadoma , da je bila do cela v svesti si in jako priprosta. Čestita starka, nje ljubav mi je bila priredila večerjo, sukala se je neprestano okrog mene, stregla mi je, silila me, naj jem in pijem, in poznal sem, da jako hrepeni po tem, kako bi razgovor začela z menoj. Ko je naposled videla, da sem okrepčal se, da sem često zagledal se v svojega godrnjavega gospodarja, a še češče v devico, povprašala je: „Od kodi ste, gospod?"
;,Iz Poljske sem."
;5,Ali iz kako daleke Poljske ste?"
„Od Skvira sem" — povedal sem jej; ker sem bil narodil se v tamošnji vasici svojih roditeljev, nisem še vajen bil, da bi bil Krasnojar bil mi stalno bivališče. Opazil sem , da je zamišleni starec po mojem prvem odgovoru, da je vdal se svojemu poprejšnjemu položaju, ko je bil odmajal z glavo, kakor da sam sebi govori, da nič ne briga to ga. V tem je starka, ko je bila izvedela, da sem iz Poljske doma, jela hvaliti le-to domovino, a staremu grajati stepe in tožiti, kakovi ljudje utegno biti z naših strani; ali meni to ni bilo nič novega, ni zanimljivega: znal sem, da je po tukajšnjih divjih krajih začel naseljevati se narod iz naših krajin. Ker je bila račila starka — ter je pohvalila, kolikor je hotela, Ukrajino, in dovolj orotila te stepe, ki je imenovala jih zakleto (nawidzonej) Besarabijo,|poskusil sem , da bi od nje zvedel kaj o njih samih in zakaj tako negostoljubno molči moj gospodar.
„Kaj je našemu gospodarju?" — vprašal sem — „zakaj je tako čmeren ali žalosten?^
;,Boli ga srce" — odgovorila je starka — „bogateč se boji le tega, da bi mu ne zmanjkalo česa. Bogatinu 80 jako na brigi nepotrebne, nič vredne pleve, kakor ubožcu poslednje merice čistega zrnja. Zato je tudi naš ded — kakor po lastnem očetu, razbolil se, ker je tabun (čreda) konj zablodil nekam in ni vrnil se iz stepe!"
;;Bog daj, da bi jezik posušil se ti, zato ker si jela lagati" — oglasil se je starec izpred peči — „zakaj moje konje primerjaš nič vrednim plevam?! — brezi teh konj bi mi blezu bili na prahu in na plevah. V tej divji stepi nas živi le tabun; zemlja neče roditi potrebnega kruha, rogato blago mori neugoda, ovca daje kožuho-vino, volno na svitke (suknja), ali več ne; s konji je najmanj truda, pa največ dobička. Poleti in pozimi ho-devajo v stepe, tam se krme s tem, kar nahajajo pod nogami; a ko jih poženeš na somenj, tam jih poprodaš, da ideš davek plačat, da zemsko najemnino oddadeš vlastelinu Vlahu, pa še ti kak groš ostane na bridke čase. Dokler sem imel po šestdeset kobil mater in po pol drugo stotino jake mladine, mislil sem, da bode to tako vse žive dni; mrli so mi otroci in unuki, ali miril
sem se; a sedaj je nesrečna ura pogubila vse, pa da se i živ zarijem v mrzlo zemljo."
;,Zakaj pa mislite, da so vaši konji uže pogubljeni?'* povprašal sem ga.
„Saj ste sami bili v stepi o današnjem zametu, pa to vprašujete! — Ali more takov mraz in buro dolga časa strpeti kaj živega brezi pravega zavetja? — Na golem polji nič o taki vijavici ne ostane na nogah, a balke (doline), zametene s snegom, globoke so tako časi, kakor kaki vodnjaki, utopiš se v njih lahko, kakor v vodi. Po njih, gorje meni, moj nesrečni tabun gotovo gaga sedaj; tam ga zverijad použije — živega, ali pa zmrzlega razvleče po stepi!^^
(Dalje prihcdnjič.)
45
Zabavne istvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(DaJje.)
„Zakaj vaših konj o početku meteža niso odgnali iz stepe? — gotovo je kdo pasel jih in pazil na-nj, ne?^'
„Kedo pase in pazi na naše tabune?! — ali imamo mi ljudi toliko, kolikor je v Poljski jih? — ali imamo mi, kakor vi, gospodje, poslušnike in izmed svojih ljudi o vsaki potrebi stražnike in pristave? — Naše blago se svobodno sprehaja po polji; vole, krave in ovce smo zajeli na večer, ker je vse to paslo se blizu doma; ali na konje in njih otetje ni bilo mogoče ni pomisliti. Radi se zgube kam dalje od hutora, a ko se razgrejejo (pomislite, svobodno bjfago), ni mogoče znati, kam se zapode! — Tako je gotovo tudi moj tabun zmotil se danes! Uže so bilo v bližnji Scepi postrigli travo; za lepšo pašo in vsled svoje preširnosti so konji gotovo odšli daleč od doma, a vstala je tako nenadoma vijavica in po dnevi, kakor poletnem, poknila je, da se tako izražam, sv. Trijeh Kraljev zima. Kako bi jaz ne ginil o svojem uboštvu!^
„Čudovito je vsekako to" — dejal sem — ;;ker konji sami o početku bure niso pobegnili izpod milega neba do svojih znanih ograd!"
^Morali bi, gospod, uvažati^^ — odgovoril je starec, ^da je popreje bura dolgo časa zvijala se zdaj s te, zdaj s te strani, mela je in igrala s snegom tako, da ni bilo še zašlo solnce, uže je stemnilo se popolnoma. Ta ne-stanovita bura je gotovo zmotila konje. Ko hitro so krenili na napačno stran, morali so do cela zabloditi naposled. Kako bi se vrnili domov z neznane strani? Naš hutor je razgrnjen okrog po stepah, to ni tako, kakor kakova krtina tam na vrti. Uže nekolikokrat sem stopil venkaje — na dvorišče, in preveril sem se, da bura brije se zahoda na vshod; če konji zgube trag, ido za buro; tudi moji se zmotijo zdaj delj od svojega doma, zdaj pode se v divjejšo stepo; če jih ne podere utrujenost in mraz, potonili bodo v globokem morji."^
„Nu, dejal sem — to ni res, da bi cel ;tabun uton i v morji!"
^Pa zakaj ne?!" — začudil se je starec. — „Podoba kaže, da malo poznate, gospod, tukajšnje stepe in buro, ki po njih razsaja; ne le o taki snežici, kakoršnor je danes,- ali sredi leta mnogokrat divjajo tako hudo vihri in se stepne zemlje dvigajo prah tako, da otemai najjasnejši dan. O takih neprilikah zbog celih oblakov padajočega praha ni videti oplašenih konj, ki vratove lomijo jarkom ob strme obrove, ali pa raz skale padajo v morje. Cele črede ovec često poginejo tako. Kedar se bura žene v morje, ni mogoče upreti se nje sili; prah, bura in morske pene prikrivajo mejo med ledom in morjem; razdraženi valovi vhajajo na stepo prert oslepljeno čedo, a če le ena ovca plane v morje, tudi druge poskačejo va-nj, — za-njo, da je mnogokrat ču-ban (vol), ki se brani, nenadoma, kakor bi ga pihnil kedo, v morskem žrelu.
Ta čudni obraz stepne bure je prosunil me tako, da sem umolknil. Starec je v tem osvobojen razplete-nega razgovora, ki sem bil začel ga jaz, da ni bilo treba razkrivati mu svojih skrbi in bojazni, — starec je vzdi-hal glasno in sam sebi obrazil razne netješilne gotovosti svoje nesreče.    Staruha ga je zopet ogovorila:
;;Govoriš, ded, kakor bi bil kak vedež, ali le sam sebi rišeš zlo, da še hujši razbolestiš se. Saj so dečaki odpeljali se za tabunom; gotovo najdejo trag za konji in gotovo jih vrnejo domu!"
„Gorje meni, kaj mi je do take potjehe!" — vskri-knil je starec z glasom — ne ganljivejšim, nego je dosle imel ga, in lahko je človek slišal, kako je tajno ihtel v prsih: „dečaki mi o tej priliki delajo več skrbi, nego kaj druzega! — zgube ne odvrno, sami pa zaman poginejo."
„A zakaj bi poginili?! — Saj je tudi ta tuji gospod bil na tej strani, a je pogodil, ter prišel do nas. Naši so v svoji znani stepi/
„Ni tuje, ni domače stepe o takem meteži pod milim nebom! — Kaj pomaga, če poznaš stepo, ker niti ne vidiš, kam korakneš. Gospoda je Božji angelj pripeljal le-sem, ne razum, dasi je morebiti (kar ni čudno o gospodih) jako moder! — A povprašaj ga ali je bura ali mraz ostavil mu v telu dosti duha, ki je naposled prinesel ga v toplo izbo. Naši se uže štirikrat delj časa bore z buro. Tudi njim je morda iz početka zdelo se, da blizu doma ne zablodijo; tem^ smelejše so se gnali naprej. Uže je pozno! Da mogo, vrnili bi se gotovo. Ker jih dosle ni domu, gotovo je zadela jih kaka sitnost ! .. . Podoba kaže, moral bodem sam iti in odkopavati jih iz neusmiljenega snega, ali pa bodemo iz njega vlekli zmrzle, kakor led. Zahvaljevali se mi bodo po vrnitvi očetje (sinovi), da sem sinove pogubil jim. Uže zdaj me, bojim se, preklinjajo njih matere! . . ."
„Ženske lenobe pašo po svojih bivališčih^ — odgovorila je poslednji opomnji starka — „ali vam, ded, prištevalo bi bolje, ko bi v Božjo usmiljenost imeli kaj vere."                                                  (Dalje prih.)
54
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
„Jaz verujem v Božjo usmiljenost" — dejal je raz* boleščeni starec — „ali Bog, dasi je milostiv, ni obljubil , da ne bode grehotnega človeka poskušal s trpkimi izkušnjami! ! . . Jaz sem svoje žive dni pretrpel uže marsikako veliko nesrečo. Danes imam nekako nenavadno težko srce, — danes, še pred to nesrečno vijavico mi je celi dan prihajalo na um, kaj je y živenji zadelo me najhujšega. Spomnil sem se teh, ki sem davno razstal se z njimi, kakor bi se bil pripravljal, da se poslovim zopet od drugih in da doživim svoj čas v popolni osirotelosti.
„Osirotelost vam ne grozi^ — povedal sem starcu, „ti, zbog katerih se nepokojite, vrnejo se gotovo, a izvedel sem, da imate sinove in svojih sinov sinove, in to to je gotovo" — opomnil sem in pokazal devico — ^vaša hčerka ali vnuka, ne?"
„Imam siuove in sinov sinove^ — odgovoril je — „a da se pogube dečaki (mladenci), katere sem nesrečno uro poslal z doma, zginili bi z menoj vred s zemlje, kakor usahla drevesa ... a to" — pokazal je devico s pogledom — „to ni deklica, to je ptičica — nikomur ne bode na potjeho, ni na pomoč!"
;,Odločil si, ded, da samo glupost govoriš denes" — vskliknila je starka nevoljno — „zakaj govoriš , da je to ptičica., ne deklic!   ptičica je to, ki je iz raja prile-
55
tela k tebi. Zakaj govoriš, da nikomur ne bode na pomoč?! — Žal ti je, ker ne dela z rokama! . . . tudi Gospodovi angelji ne delajo, ali pa ne povišujo Božje slave? — ali jih ne pošilja Bog, da ljudi obsipljo z Njega blagoslovom? — Ali znaš vsaj sedaj, da je ona očit blagoslov? — Angelj Božji je, ki ga brezi svoje zasluge imaš v svoji rodovini. . . Nje nedolžnost, nje molitva, prijetna Bogu, le nje prisotnost je povod, da si tako obogatel in omogočil — tu v stepi, kjer navadno mori kuga, lakota, vseh sedem egipških uim, katerih nikoli nobena ni imela moči do tebe ... to je uže zasluga! — Te ptičice pesen je vsakoršno zlo pregnala izpod tvoje strehe in s tvojega podvorja; . . . zemlje, ki po njej hodevati nje nogi, blagoslavlja nebeška rosa! Ta ptičica ti donaša več koristi, nego delo vse tvoje rodo-vine in tvojega služabništva — več, nego znoj tvojih volov, ki vpreženi v tvoje pluge režejo trdo stepo. A sedaj, ko žaluješ po tabunu in po svojih vnukih, — sedaj sem jaz popolnoma upokojena, ker Marijica je mirna dejala mi na večer, da dečaki vrnejo se stoprv o svitu — ali ni res, Marijica?"
;,Res je, tetikal* — odgovorila je devica — in prvič sem čul nje glas — čist, kakor zvonec iz najčistejšega srebra. Starka je ognjivejše in zaupljivejše govorila vsako trenotje, približala se je v tem Marijici, božala jo je, pritisnila k sebi, naposled pa je rekla: ^,Hodivi, ugodnejše bode, da odsluživi večerne molitve, nego da bi še dalje poslušali deda, ki denes zbog svoje žalosti ni v svesti si!!!^'
(Dalje prihodnjič.)
61
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoričan.
(Dalje.)
Marijca je na lahko vstala in v sosednjo izbo odšla, kakor kaka senca. Spremilo jo je starčevo oko. Iz obraza, da-si otemnelega, vzcvel je siven neznaten smehljaj, ko je starka godrnjala na-nj. — Te nje opomnje, kar je podoba kazala, niso budile v njem nikakove jeze, nasmeh je pričal neizrečeno ljubezen in da dovoljuje, naj pripoveda, zakaj ga obsiplje z očitki. Poznalo se mi je, da sem oba zvedavo in zavzet poslušal, a ko je bil stari mojim očem odšlo devico spremil z očmi, potlej je meni spregovoril: „To je moja vnuka, hčerka sinova, ki ne živi več; narodila se je po smrti nesrečnega očeta, a tudi matere ni poznala nikoli. To, ker ni uživala materinega mleka, a morda zato, ker smo vsi va-njo, v nesrečno siroto, dihali, — to utegne biti povod, da je vzgojila se, kar vidite, slabotno, da je, kakor kaka pajčevina, — da ni pravega zdravja v njej, ne prave moči. Da ni tako, kakor je, mislil bi, da je nam priprostim ljudem kako gospodsko dete podvrgel kedo. Ljubimo jo vendar-le, kakor zenico v oku, pa je tudi vredna te ljubezni. Potrpežljiva je in poslušna, a dasi ni kos navadnemu delu in trudu, razumna je v drugih rečeh tako, da ne moremo načuditi se jej. Zna molitve, ki nihče ni učil jih, in pesni, ki ni čula jih nikoli ni-fcder. Pesen in molitva jo živi — in je, kar je povedala staruha, očit angelj Božji pod našo streho. Spominjaš se je in raduješ vsako trenotje, vsako trenotje tudi nas muči skrb: kakor je čudovito prikazala se med nami, da tudi tako čudovito, nenadoma izgine izmed nas!"
To je starček povedal o devici. Jaz sem v tem čutil, da v sosedni izbi ženski prižigati mnoge svečice pred obrazi, izba je naglo razsvetlila se, kakor kakova kapelica. Videl sem starko, da je stala in molila, tudi Marijco sem videl, da je iz početka stala, a kasneje zdaj pa zdaj pokleknila in s čelom dotikala se mrzlih tal. To je bilo češčenje po vshoduem obredu, a poprej nisem veroval, da je mogoče to izvrševati tako ljubkimi in spretnimi gibljaji. V tem vnanjem izrazu človeške ničevosti pred Bogom, v tej nekako nujni prošnji Božje usmiljenosti in varstva je bilo nekaj, kar je močno ge-nilo mojo dušo. Le tako dobrotno bitje more brezi vsa-koršne žrtve darovati se takemu bogočastju, ker traja predolgo časa, neprestano. Naposled je starka spustila leseno zaslombo. Videl sem, da svetloba v sosedni izbi gasne, in takoj je v njej vstala popolna tišina. Očito je bilo, da sta ženski legli spat. Moj gospodar je po dolgi zamišljenosti zdaj pa zdaj jel na uho vleči, ali morda uže pojemlje tuleča bura; časi je vstal in gledal skozi  reže  pa zamrzlih oknih,  rad  bi bil preveril se,
kaj se godi na dvorišči. Mene je zmogla prevelika utrujenost, o trdem snu me je zapustila samosvest, da nisem čul prav nič, kaj se godi okrog mene.
(Dalje prihodnjič.)
69
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Ko sem vzbudil se, uže je bil dan; ali po sivi svetlobi sem poznal, da ni še nehala vijavica. To je potrdil mi prišli sluga, ki je tudi povedal, da so o svitu dečaki vrnili se z najdenimi konji vred. Skoro je prišel i starec, da mi je sporočil to; ali težko sem ga izpo-znal, tako je bil prijazen in zgovoren. Spregovoril je o negostoljubem sprejetji minolega dne , hvalil se je s prisotnostjo in se srčnostjo svojih dečakov , ki so bili uganili, kje v stepi utegne biti tabun, da je iz uganje-nega kraja polagoma izvabil ga ugodni promin bure, ter da so brezi vsakoršnega kvara dečaki pripodili ga domov. Ali opomnil je, da jaz ni misliti ne morem na pot, ker je vijavica skoro hujša, nego je bila poprejšnjega dne, če prav utegne, kar je bilo po noči, na kako uro upokojiti se metež, naj nikar ne verujem temu prestanku, ker nenadoma vstane zopet, kajti take vijavice, ki naglo zima vstaja o njih, trajajo neprestano po tri dni, če ne delj časa. Videl sem , da je res to — in jako me je ta resnica oplašila, ker je poprejšnjega dne tako neusmiljeno bilo zalotilo me vreme pod milim nebom. Dal sem torej pregovoriti se, da nisem mislil na daljši pot, šel sem samo na dvorišče, zato da sem se preveril, kje je usoda zadela me. O takem vremeni, kakoršno je bilo, nisem videl daleč po okolici. Kar je bilo največ, videl sem, daje v stepi, polni samega snega, zedinilo se nekoliko bivališč. Prvo bivališče je bilo to, v katerem sem prenočil, drugo je bilo še veče in podoba je kazala, da je še rednejše, bivali so v njem starčevi sinovi se soprogami in z mlajšimi vred. Dorastli vnuki so imeli sami svoje koče, ki so jih Kozaki imenovali kur en, a neko drugo dolgo poslopje, kakor kaka pekarnica, — to je bilo najemnega služabništva bivališče. Med temi bivališči so bile živinske staje, konjušnice in p o vi tki, to je, na eni strani zadelane kolnice. Vse to je napolnjeno bilo z domačo živadjo raznega roda, a da-si so bivališča bila, kakor so po stepnih krajih, v redu, če prav so staje okrog in okrog bile zavarovane z visokimi trstikovimi ploti, ki je obili sneg še jačil jih in nekako zavetoval, vendar je mraz bil tako silen in bura je tudi le-sem prodirala prošinljivo tako, da je najtolstejše blago, tudi konjsko pleme, stalo mirno, stiskalo se vzajemno, oglašalo se — in živad je grela živad. Naglo vremensko zmeno poprejšnjega dne so očito morale bolestno čutiti tudi nedomače živali. Nenadne mrzlote in izdajne zime vpliv se je čudovitejše kazal na njih. Plenečih ptic: vran in krokarjev so celi oblaki kar padali na blago, na vole in konje, ki so stali po ogradah, ali je zemlja bila vzela jim živež, ker je bila prenaglo zavila se in odela se snegom,  ali so tudi te
70
živali iskale potrebne gorkote v bližini živih bitij. Ptice so blagu spuščale se na hrbet, zapikavale se rnu s kljunom v tela, iskale so v gorki krvi živeža ali razgretja, niso bale se, ne plašile, ker je žival rjula in z nemirom odganjala svoje napastnike. Morali so ljudje blago braniti le-teh podnebnih razbojnikov. Jaz sem prinesel svojo puško in ustrelil sem nekolikokrat, gospodarjevi hlapci so jih bili z vilami — in stoprv po dolgem trudu se nam je posrečilo, da smo odpodili oblake požrešnih ptic, ki so bile steple se iz cele stepe na tisti prostor živočih stvari.
O tem lovu in ko sem gledal, kako je čila mladež napajala in krmila blago, minolo mi je jutro. O polu-dne so me bili na obed povabili v največo kočo, kamor je prišel tudi ded. Sedel sem v izbi — prostorni in taki, ki je kazala imovitost in modrost. Za posebno mizo smo sedli samo starec, jaz, Marijica in stara Hana. Marijica, zdelo se je, da je ljubljenka cele rodovine, — Hana, ker je bila nje varuha, uživala je posebno ljubav in da-si je bila služabnica, vendar so jako čestili jo. Nam so gospodinje same stregle o obedu. Ostala rodbina, moška in ženska mladezen, jedli so za drugo mizo. Obed je bil izboren, jaz in stari sva se pridno gostila, Marijica je malo jedla, toliko, kolikor res ptica uživa. Stari je često govoril z njo , tudi jaz sem ogovoril jo nekolikokrat, odgovarjala je samosvestno in mirno, če prav je o mojih vprašanjih zarudevala se, kakor cvetoči mak. Zbog teh nje rudečic, ker je bila nenavadno lepo oblečena, pa ker so nje oči bile tako zgovorne, smijalo se je tetiki kar samo malo po malo srce; deda so posebno bodrile barve, ki so krasotile jej bleda lica, hvalil je nje krasoto in povedal, da prvič vidi jo — ljudem podobno.                                                (Dalje prih.)
88
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(DaJje.)
Po obedu sem se vrnil v prvo kočo, ki so mi jo bili prepustili na nekako vlast. Nekoliko ur kasneje, po hude vijavice nekakem prestanku , ki je bil starec napovedal mi ga, opazil sem nekoliko voz, stali so v hutoru na dvorišči. Sodil sem , da so to gospodarjevih sinov vozovi, kar mi je sam potrdil stari. Povedal mi je, da so bili poprejšnjega dne še pred metežem odšli v sosednjo naselbino, da so tam ves čas prebili in da je to eno miljo daleč od tu in prav v tisti bal ki, ki seza do doma, da so šli spodej ob dolini in srečno uro prišli domov.
To mi je povedal gospodar in zatrdil, da ni, da bi moral oditi, da bi nevaren bil mi odhod tega dne, ker metež je odjeujal na nekoliko časa, na noč pa da gotovo še hujši vstane: rekel mi je, naj bi se kratkočasit šel se sinovi, ki so srečno vrnili se se svojega pota. Ostal sem nekoliko časa v izbi, naposled pa sem odšel na dvor.
Prišel sem na ogel, domu na prihišje; jel sem premišljati vreme. Res je po kratki vedrini zopet pričela se vijavica. Naletaval je le še neizmerno droben sneg, a uže je razgled bil zaslonjen, kakor s kako prozorno zaveso. Dokler je zahajalo solnce, prodirali so to zaveso rudeči žarki, napovedavali so buro in obtčali delj časa trajajočo vijavico. Po nekolikem časi je sneg, kakor kak prah, jel gostiti zračje, in zdelo se je, da je vnela se ta zavesa, zagrinjalo je bilo, kar je podoba kazala, zlatobledo-rudeče. Ali malo časa je trajalo to. Ginil je polagoma blesek; osiveli zrak je pričal, da prihaja noč. Ali to ni bila slepa noč; temota je bila nekako bleda, prozorna, nemirna. Ta polujasnost in pre-varljivost je kazala vrtinec se snegom igrajočega zraka. Bura je silno zaganjala se okrog in okrog v zavetujoče stene, ki sem bival za njimi; med drugimi bivališči je kar tulila in piskala, v odprti stepi je grmelo, kakor kak slap. Poznati je bilo, da tam je ne zadržuje nič, da vre in šumi s posebnimi, se snegom nadetimi perotni-cami. Zato je vse zračje bilo polno žalostnih iu nemilih glasov.
„Oh, kako jako ječi danes!" — spregovoril je ne-kedo blizo mene.
Ozrl sem se na tisto stran, od kodar je bil prikrilil glas — in zagledal sem na drugem  oglu koče,   ki sem
sedel pod nje pristrešjem, neko stoječo osobo. Po glasi in po vnanjosti sem izpoznal Marijico. Tičala je v dolgi, črni svitki; potegnila je na glavo rtasti kapuc, v katerem je ljubko zavarovano ostalo nje bledo, krasno obličje.    Te trenotke je to bil pomeni sen angel j.
„Kako jako jeci danes!" — spregovorila je zopet.
„Kedo ječi?" — vprašal sem — „ali bura, ne?"
„Ječi danes obešenec" — odgovorila je devica in z roko pokazala mi pred se.
Pogledal sem na tisto stran in skozi rahlo temo, o kateri sem govoril popreje, zdelo se mi je, da jako dobro vidim vislice in ob njih visečega človeka. Začudil sem se in skoro prestrašil. Motril sem na vso moč in na tanko videl steber, povprečnik in da konci njega guglje se neko bitje, podobno človeku.
„Kaj je to?!" — vskriknil sem — „kedo visi to?a
„Moj oča so to" — odgovorila je devica mirno.
Preveril sem se, da senjari; ker je bila zvedavost zmogla me, ker sem torej hotel izpoznati, kaj vidim, stopil sem brzo na stran tega predmeta. Imel sem pred seboj na prevero utrjeno gaz. Po nekolikih korakih sem stal pri vodnjaku. Nad njim je bil navadni ročnik (Brun-nenschwengel); drog, ki so vodo vlekli z njim, zopet je bil v vedro; a vedro je bilo primrzlo k pokrovu nad vodnjakom. To je v ravnotežji držalo ročniku povprečnik, a čok, privezan zbog peze in ki je zibala ga bur% podoben je bil z daleka popolnoma kakega obešenca truplu. Odpel sem drog od vedra in ročnik je šinil v navadni položaj. Ko sem bil vrnil se na svoj prostor, pogledal sem vodnjak in videl, da ročnika vsi deli kaž6 podobo visokega drevesa.
(Dalje prihodnjič.)
?97
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(DaJje.)
„Sedaj vidiš" — dejal sem devici in sraijal se — „da tvojega obešenca ni nikjer."
„Umrl je" — opomnila mi je devica mirno — „umrl je, — kedar hoče, prikaže se, in kedar hoče, zgine."
„Koga pa se ti je zdelo, da vidiš obešenega?" — vprašal sem je.
„Svojega pravega očeta" — odgovorila je.
„Bog bodi s teboj!" — vskriknil sem — „sama ne znaš, kaj govoriš!"
„Resnico govorim" — zatrdila je zopet mirno — „mojega očeta je obesil ,hudobni vlastelin4. Moj oča je bil iz tistega kraja, kjer ljudi obešajo vlastelini. Mnogokrat sem ga videla prav v tisti ječi, kjer je končal svoj život; ali nikoli nisem čula, da bi ječal bil tako, kakor ječi denes!"
Sam nisem znal, kako bi tolmačil nje besede. Imele so bridek vpliv na-me; rad bi je bil izpraševal dalje, ali zaslišal sem klic:
„Marijica, kje si, — Marijica ... ?"
Marijica se je krepko oglasila tetiki — in zagledal sem tetiko, da se bliža in kara.
„Po kaj si zašla semkaj?" — vprašala je devico — „ali meniš, da je sedaj poleti, ko prijetnega hlada iščeš na prihišji? — Na zimi in na buri zmrzneš, kakdr kaka lastavica!"
„Ne boj se, tetika!" — opomnila je Marijica — „semkaj, med stene in nanos obilega snega ne prodira bura, mirno stopi le-sem, kakor v kako izbo -4- hodi, preveri se sama!"                                                j
Res je bila bura pred ta ogel nanesla celo Wogilo snega, kakor je bila streha visoka; na prihišji je bilo zatišje; tu si dobrodejno oddehnil se, ker v izbi je bilo dušljivo vroče; starki, zadelani v kožuh, zdelo se je, da je toplo; sedla je k nogam na prihišji stoječe device.
„Marijici se je zdelo" — povedal sem — „da je videla nekega obešenca."
„Kje?!" — začudila se je.
„Pri vodnjaku!" — odgovorila je Marijica. Starka je odmajala z glavo in opomnila:
„Pri vodnjakih se marsikaj godi. Ni čuda, če se pri njem kaj prikaže časi!"
„A zakaj je to?" — povprašal sem radovedno.
„Na nobenem prostoru se tako lahko , kakor pri vodnjaku, človeku ne pripeti kaj, posebno ponoči, pozimi, kakor je sedaj, o mrazi in zametu! Ne posreči se vsakemu, kakor našemu dedu, da bi vodnjak oskrbel z visoko ^ogrado in ročuik priredil iz dragega stepnega lesa. Cesto so tu vodnjaki brezi vsakoršnega zavetja, vodnjaki, izkopani v suho zemljo, neograjeni, zadeluje jih sneg. Kdor je neoprezen, ali da ne pozna sveta, lahko pade v tak vodnjak, kakor v kako volčjo jamo, da živ utopi se. Lansko zimo je naših gospodarjev eden bil pod Očakovim. O takem meteži, kakoršen je sedaj, zbežal je, da bi se okrepčal, v krčmo, kamor je skoro za njim prišla cela družba čumakov. Zbrani so bili o večernem mraku v krčmi in razgovarjali so se, a eden izmed prisobnih čumakov se je ločil od njih nekoliko korakov po snegu in zibnil jim je izpred oči. Sami niso znali, kaj bi bilo pripetilo se, kam je zginil tovariš, ki je pred nekolikimi minotami bil še med njimi. Klicali so ga, hajkali so, a ker ni oglasil se, odšli so po tragu za njim — in našli so,  da je  vgreznii  se v zameten
98
vodnjak. Potegnili so mrtvega iz njega. Ali je kaj čudnega to, če kaka bridka duša prikaže se kje, na kakem nesrečnem prostoru?!*
„Ali   je   vodnjak ,   kjer je kaj pripetilo se,   vredno imenovati, da je nesrečen prostor?!" — opomnil sem —
„brez vodnjakov in kalov, kaj bi bilo — zvlasti v stepi?
vrednejše in raji bi imenovali jih srečne prostore!"
„Vi govorite zato tako, ker poznate svoje krajine in ker mislite na-nje. Po ljudnatih krajih, po vaši Poljski je vsaka ped zemlje poblagoslovljena in srečna, kali pa in studenci navadno rose Božji blagoslov. Saj znamo, da tam pri studencih radi prikazujo se čuclodejni obrazi. Tu je drugače: tukaj je kal vsekako potreben, ali ni vsekako dober. Mi imamo take kale, katerih voda se nikdar po ustvaritvi sveta ni zmesila z blagoslovljeno kapljo vode, ki jih nikedar ni osrečilo sv. Križa znamenje. Izkopali so te vodnjake nekedaj, časi po trideset na tistem prostoru, — izkopali so jih ozko in globoko zaničljivi narodi tam, kjer so pasli tabune, ali kjer so mudili se v kurenih, a ta prebita gnjezda še zdaj Tsažo štirioglatih rovov znaki. Ni še dolgo Saša tega, kar so od tu umeknili se krščanski sili, in ali je kaj čudnega to , ker je ta kraj strašen, ker tu človeku o vsakem koraku preti nevarnost, ker po stepah strahovi in vsakojake megle, da strahovi prikazujo se tam, kjer so živeli neverni ljudje in kjer njih grehotne kosti trohne pod zemljo?! ... Vi težko umejete, kako strašno in žalostno je na stepi! Uže toliko let sem preživela tukaj, a ne morem se sprijazniti s tem svetom. Marijica je /morda zato, ker je tu narodila se) srčnejša od mene. Pomladno solnce posije, stepa jame razcvitati se, Marijica pa zibne pod milo nebo in v stepi živi, kakor kaka divja golobica. Mene skrbi vjedajo zato, nepokojim se zbog nje. Ali nič zalega se ni prigodilo jej dosle, nedolžnega človeka, kakoršno je to bitje, varujo sveti duhovi; pa mnogo umnejša bi bila, da samota ni ljuba ;ej tako. Oasi pobegne in zablodi kam , da sama ne :na, kam, — nas kateri otide le nekoliko korakov od hutora, a vidi, da je na ravnem polji in pod okroglim nebom sam , kakor da nikedar ljudi ni bilo na zemlji, oa Gospod Bog je sam sebi najpopreje ustvaril brado. To je tudi, da po divji stepi hudobni duh igra in veseli se brezi vsakojake zapreke. Gledaš, kakov cvet je to, ima steblo, listje, sini, kakor kakega zadavljenega pokojnika duša, — brezi sape, sama ob svoji moči beži po ravni; premice se slop peska; prikaže se oblak praha, a nisi videl, kje je vstal, in zdi se ti, da vidiš široko razlite ribnike, daleke vasi, tudi mesta se zvoniki in cerkvami! Pa to se ti prikazuje v goli stepi in pod jasnim okom zlatega solnca! Kaj je še le o večernem mraku, ali o črni noči!... Naši dečaki vsako leto, kakor ponočni vrani, pod milim nebom nočujo pri tabunih in pripovedujo o strahih, ki se jim prikazujo, o glasovih in klicih, ki jih slišijo! Ali le Marijica se nič ne boji vsega tega. Zahaja v globine daleč tako, da bi po njih, kar pripoveda, lahko zemlji prišla do srede. Hodi na visoke mogile, kjer sede ljudje, okamneli po vesoljnem potopu. Gotovo ste na poti z daleč videli te mogile, ali treba je, če človek hoče priti do njih, iti po najdivjejši stepi, da se preveri, kako so visoke in velike! Takih mogil ni v vsej Ukrajini nikjer. Na njih stoje na pol vkopani moliki. Ženske in dečaki so taki, kakor bi bili živi, le štirikrat viši so od sedanjih ljudi. O njih pri-povedajo, da so bili ljudje, kakor smo mi, ali da so bežali na te mogile, ki so jih bili nasuli sami, in da so po svoji veri rogali se solncu in mesecu, pa so prome-nili se v mrtvi kamen! To so sami starejši Jafetovega roda ostali tu, druge ljudi pa je Božja jeza pregnala od tu — in v gorah,  ki se  z njimi daleč, jako daleč
nekje končava ta ravnota, zaprla jih za železna vrata, od kodar pridejo stoprv pred koncem sveta, a takrat bodo tudi ti kameni živi ljudje zopet!"
(Dalje prihodnjič.)
106
Zabavne stvari
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Začudil sem se, ker sem tako nenadoma našel Nestor o ve pravljice; starka je prodrla na trag takim pripovedkam o stepnih neugodah in straheh — in ni mogla končati svojih pravljic, primerjala je svojo zakleto Bes-arabijo z veselo in ljudnato Ukrajino. Nje primera je bila živa tako, če prav nisem bil v Ukrajino neozirno zaljubljen, in da-si so vsakdanje životne skrbi močno vezale me na ljubosti v krajini mojega bivanja, — risala je starka to primero pesniški tako, da je vendar-le ta trenotja vsplamtela pred menoj ta Ukrajina, kakor da je bila odičena s posebnimi barvami Bogdana Za-leskega:
Gdzie nie pojrzysz z mogily w okolo, Bujnie oto, zielono, wesolo, Wzrok lubuje i serce nie nudzi: Jakis grodek, to jakies tam siolo, Šwiecq, biale; i ludzie — huk ludzi — Wzrok lubuje i serce nie nudzi.
Gdzie nie sluchasz w okolo z mogily
Piesni oto wszelakie ozyly,
Sluch lubuje i serce az rosnie.
Glosy w glosach — w glos jeden a mily
Wiejq, w dumach szeroko, rozglošnie
Sluch lubuje i serce az rosnie.
Gdzie nie pojrzysz, nie sluchasz w okolo Lugi, strugi, a špiewnie, wesolo, Ukraina, oj nasza jak dziewa Gdy na majdan gdzieš biezy za siolo, Gubi kwiecia i wstažki rozwiewa, Ukraina, oj nasza jak dziewa.
Ko sem bil pomislil, da ta neizmerna hvala naših krajin izvira iz ust ženski, ki se nahaja med samovoljnimi ubežniki, povprašal sem je, zakaj je sama z drugimi vred zamenila tako priljubljeni kraj z drugim krajem, ki ga ne ljubi in kjer jim je, kar pripoveda, gorje ?"
Nekoliko trenotkov ni mogla zbrati svojega uma na odgovor, naposled pa je spregovorila:
„To ima mnogo povodov; prvi povod morda je naša lastna glupost, drugi povod pa je tuji greh!" . . .
„A grehotni vlastelini" — povedala je Marijica — „ki mučijo in obešajo svoje ljudi!"
„Napotnila si glavo si z basnimi!" — vskliknil sem živahno — „v poljski Ukrajini vlastelini ne obešajo in ne mogo obesiti nikogar!"
„Marijica" — povedala je starka mirno — „zna kaj malo, še to, kar sliši od drugih ljudi, ni vse res; ali jaz znam, kaj govorim, in ne govorim le tega, kar dobro znam. Jaz še pomnim pravo Poljsko. Kaznili so vlastelini ljudi s smrtjo. Deklica sem bila še, jemala sta me roditelja  s seboj  na semenj  in  na praznike v
107
mestice Sinilo. Vladal je tam knez;*) grad je bil na gori med Tasminom in Irdinijem; vhodi v mestice so bili skozi zastražena vrata in visok ostrog (pallisade); a pred vsakim vhodom so stale vislice in gugali so se v zraku trupli, ali pa ljudske kosti. Roditelja sta trdila, da so tu viseli hajdamaki (razbojniki) in ubijalci, ali strašen je bil prizor, še pomnim, da sem mižala vselej, kedar sem na vozi bližala se Smilanskemu ostrogu."
Poznal sem, da govori o krvavih zvršitbah po De-vinskem (Magdeburg) pravu; hotel sem to pojasniti ženskama, ali starka je bila opazila, da Marijici ozeb-ljeti roci, za tega del ni hotela delj časa gledati je na dvorišči — in odpeljala jo je s seboj v izbo.
Tudi jaz sem šel v izbo; nisem našel gospodarja v njej; ženski sta umeknili se v svojo izbo; starka je pohodila me na nekoliko časa, povedala mi je, da je ded med svojimi sinovi, vprašala me je, ali bi rad, da mi prinese večerjo in peč zakuri na noč .... Pa nisem hotel še; v izbi je zdelo se mi, da je dosti toplo; ali ker je svetilnica pred obrazi gorela bledo in žalostno, poprosil sem, da bi mi donesli malo burana, da sam zakurim z njim. Skoro sem sedel pred pečjo, kakor poprejšnjega dne moj oblačni gospodar; kakor on, vrgel sem i jaz zdaj pa zdaj pest burana v peč; v neraz-mernih jezikih je živi plamen s svetlobo zalival temotno izbo, kar je bolj in bolj zamikalo me v globoko zamiš-ljenost, da sem skoro popolnoma vtopil se v njej.
Mojega senjarstva gradivo je bil pretrgani razgovor. Premišljal sem, kako popačeno in krivično se v ljudskem spominu skriva izročilo take ali take minolosti.... poljske vlade namere, ne le modre ali tudi dobrodejne, preobrazile so se v resnično premoč in samovoljo. V kraji nove naselbine z neustanovljenim redom, na divjem in nevarnem pomejišči je bilo treba naposled vplivne pravice zoper sleparje in pocestne razbojnike v okraji in za mejo. A s to pravico so poverivali krajnega uradnika, ki so naselniki sami odbrali ga vselej. Magde-burška sodstva so bila velika posebna pravica (privilegij) krajnim naselitvam, varovala jih je zvlasti samovoljnih dedičev in starost, kraljevskih in vlastelinskih uradnikov. Ali priprosto ljudstvo je težko umelo to; uradnika, ki je izmed sebe in samo izvolilo ga, imenovalo je p a na (gospoda), a divja beseda Magdeburg in surova uradniška vlada mu je delala neumljiv, pro-sunljiv strah. Taka priprostost je naposled prišla pred oči in na uha glupemu pisarju, — a ta, ki tudi ni poznal ne zemljišč, ni ljudstveni minolosti lastnih običajev in posebnega značaja, prepustil je ljudi daljni usodi — sam znamenit ali učen.
(Dalje prihodnjič.)   *
114
Zabavne stvari.
Zamet v sfepah.
Poljski spisal Mihal Grabo wski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Vsako društvo v redu potrebuje raznih sredstev, da vzdržuje samosvojnost. Stroški na ta namen gotovo niso ljubi, ali potrebna žrtva so. Ljudstvo lahko v njih vidi le samovoljno oderuštvo. Malo po malo ta bremena, ki posredno stečejo se, zadevajo različne posamezne predmete, a če prav sploh vsi v skupini ne donašajo tega, kar kje drugje stanovi samo z eno besedo imenujejo davek, vendar zvitec, o katerem sem spregovoril, ko hitro to izve, sodi, da je mnogokratna neugoda to mu, in z dokazi ali dejanji črni o svoji dozdevnosti zakleto minolost.
Društvo mora samo po betvi svoj imetek o zbirkah dajati na potrebe, poleg te oddaje posameznih deležov mora opravljati razne očite službe. Njih zvrševanja, tudi samo priprave na-nja, nekako razlikujo davke od drugih dolžnosti, a ljudstvo sploh jih jame za tega del gledati sumljivo in nevoljno. Slučajno sem dva dneva mudil se med priprosto rodbino, pa sem poznal, kako nje duša napačno sodi više stanove! O izgovarjanji besede pan (vlastelin) je iz gledal zasmeh in sramota; to je to, kakor bi dete, slabotno rojeno in pomehkuženo, razglasili, da je gosposk najdenec, ko bi ne bilo dobro, kakor bi v gosposki krvi ne moglo biti nič dobrega.
Ali ker sem plemenite rodoviue plod, videl sem, da je to nje in nje celega stanu plemstvo plačano bilo s težko službo. Cela stoletja smo bili prava zemska milicija (deželni brambovci) veri in svobodi. Zasla-njali smo s prsimi celi jug Evropi in odbijali smo navale surovih in sanjarskih Bisurmanov. Tudi smo morali boriti se z njimi, a ne tako, kakor s kom, ki je uže potratil svoje moči in oslabel, temuč z vragom o popolni moči in razsrjenosti , ko je grozil Dunaju in Italiji, ko je lahko drl nas nekaznjivo — in pil našo kri in naš zuoj, kakor je starožitni Minotaver *) živel ob hekatombah. **) Ker ni do cela opustotil te krajine, to je gotovo, da so ostalo pičlost ljudstva otele samo zasluge prav naše krvi.
V plemenitaškom stanu so živele posamezne rodbine, kakor da so bile odbrane taki požrtvovalnosti in takemu mučenstvu. Celo pokolenije je njih služba bila tista: z orožjem v rokah so po boriščih žedeli, kakor kaki zaločenci po taborih zmagoslavnih paš, na veša-lišči v Carigradu. — A vendar je zopet sin šel osvetit očino kri, vnuk kri dedovo, a stoprv o poznih poko-lenijih so se oddehnili, dočakali so vendar osvetnika. ***) Hčere, žene in matere teh junakov so živele izročene tisti usodi: s krvavih borišč so dobivale smrtne vesti; kupavale so od sebičnih poganov drage mrliče za tehtnice zlata; stavile so nad njih kostmi in prahom cerkve; posvečevale so se njih dušam na prid dosmrtni molitvi. — Take rodovine so bile med tukajšnjim ljudstvom, med rusinsko krvjo; še zdaj njih gradovi stoje po nedalekih gorah v Podolu in po Rudeči Poljski. Ti gradovi ali njih razvaline imajo dosle ta izročila rodna, kakor nekdaj družina Atridov, — le da so ta poganska
*) Minotaver je bil na pol človek, na pol bik. Užival je človeško meso. Atenci so vsako leto dali mu sedem mla-denčev in sedem dekličev, da je požrl jih.
**) Hekatomba je velika žrtva,  100 bikov.
***) Gledi Sajnohe „Opowiadaniau — cz§šć 1 — sza: M š c i c i e L
izročila hudodejska, a ona so krščanskega sveta in krščanskih junakov izročila, izročila — krepostna in posvečena.
Tako je bilo naše aristokratstvo (bojarstvo). Ljudsko potomstvo, ki je na sto in sto otelo jih iz turških krempljev, in, kakor najdraže žrtve pripeljalo pred Gospodove oltarje na sveto zahvalo, *) še zmerom to potomstvo vsled svojega bojarstva požrtvovalne ljubezni biva po rodnih okolicah in se svojimi podedovanimi običaji, z neskaljeno narodnostjo priča, da nikedar nikake stiske in krivice ni trpelo njegovo ži-venje. Ali poleg vsega tega se veudar-le utegne prikazati kak priprostak ali kakov tujezemec in najemnik, ki bode jel dokazovati, da ni nikakove razmere in srčne zveze med temi ljudstvi in najpriprostejšimi dediči velikih zaslug, ki so odičeni z njimi njih večni varuhi!!
(Dalje prihodnjič.)
*)  Gledi: Bprawozdanie RedempcijiTrynitarskicb i w ogole History$ Polska.
129
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Ce se pomaknemo niže in do bližih časov, ali bi se ljudstvo moglo žalostno spominjati nas? — Ta cvetoča Ukrajina, ki je tako očarala to staro žensko, vsled
čegavega truda je vzcvela, če ne vsled našega priza-detja?! — Blezu pred pol stoletjem je bila še pustina. Zapeljiva zvijačnost in prirojena človeška burnost je ljudstvo izdala težkim in krvavim poskušnjam; ko je človeška kri gnala se za senjarsko blaginjo, zgubila je to blagost, ki je imela jo, — ko so naposled zgubili bili rojstveno zemljo, a na novem selišči zadeli na pri-tisek in na resnejše zahteve , nego so čutili jih kedaj popreje, — začeli so še le vračati se na pustine, ki so sami bili jim povod. Ali vračali so se ubežniki, le posamezno, sami sebi niso znali prav svetovati. Posameznika brezi potrebne pomoči, oslabelega vsled begunske bede in bojazni, pogubila bi bila vsakega stiska, predno bi bil kaj priredil se svojim delom, zato je vsa-kedo moral zateči se v kako varstvo, a zatekali so se v naročje plemstvu, ki je v živenje budilo svojo pogaženo očetnjavo. Novega naseljenja vodje so naselitvam pod pazduho sezali na svoj račun in s težkim lastnim trudom. Treba je bilo zadelavati protoke zašlih vod, skrbeti, da so dosti pitne vode imeli ljudje in blago, — treba je bilo staviti mline na vodah, na sapo, da je mogel človek drugače, nego po divjem običaji — na žrnah (Handmiihle) zrnje mleti na vsakdanji kruh, — treba je bilo postavljena imeti bivališča na pribežališče prihajajočim ljudem, — treba je bilo Bogu na hvalo staviti cerkve, — treba je bilo novim naselnikom dajati blago, pomoč, celo zrnje na obsetvo odurelega polja. Mnogokrat je delavnemu plemiču utjeha posijala še le konci njegovega dolzega života, ko je videl, da je ded-ščina, ki je ležala v prahu, zopet vzcvela mu in da je v redu, da ribniki čvrste in hlade suhotno in samotno polje, da so vrtovi zgostili se in da so obloženi s cvetjem in sadom, narod pa — da je vesel in srečen. A vendar so uže o drugem pokolenji plemstvu odrekali pravico do njegove lasti in prisojali so jo onim, ki so na njih sveti bili sešli se, kakor kaki nekanljivi zgub-ljenci.
Strasti, zmote, človeških sodeb negotovost, — vse utegne zasačiti človeka — in opariti, pravica pa je doma pri Bogu, ki le sam tako jasno čita usodno knjiga vsakega kraja, — jasno tako, kakor tudi pozna posameznih ljudi obisti.
Utrudile so me te misli, zaspal sem trdo, ali nemirno. Vse, kar sem podnevi mislil ali videl, — vse je prikazovalo se mi in ustavljalo pred menoj v neraz-mernih in predrugačenih obrazih. Naposled se mi je zdelo, da sem v Krasnojaru v tem oddelku, ki sem redko kedaj pohodil ga, blizu obešeniške naselbine. Videl sem ta kraj, da je žalosten in divja pustina. Drevesa, ki so stala okrog raztrganih koč, podobna so bila vislicam; skozi okna teh podrtin so gledali nekovi človeški ali prav za prav zverinski obrazi, zminjali so se mi in grozili z iskrečimi očmi. Kesneje sem bil sredi burne stepe, o zametu. Ves svet je bil pod snegom in nikakoršnega pota nisem mogel najti. Stal sem, kakor prikovan, zmrzel in malosrčen. V tem je prikazala se mi devica — bela, kakor sam oživeli sneg; doteknila se me je se svojo mrzlo roko in pokazala mi je, naj sedem za njo. Sedel sem, a zapeljala me je v nekove jarke, ki so bili globoči in globoči; pot se je zmirom nižala, obrovi nad jarki so vstajali, visoke mogile so bolj in bolj kipele, Temnejše in temnejše in strašnejše je bilo okrog mene; čutil sem, da se pogrezava prav v sreda zemlje; uže so pred menoj bila ledena vrata in dalje brezi dna propasti, ki so iz njih hrmeli glasovi nekake človeške.gnječe, med katero je smelo šla moja spremnica; ali mene so zapuščale moči; moral sem sesti na odpočinek; k mojima nogama je sedla tudi devica, a obema je sneg jel zasipati glavi.
130
Premetal sem se krčevito truden in stresel sem raz prsi težko moro. Zaspal sem zopet, ali nenadoma sem se vzbudil potan in nekako trpKe duše. Zima v izbi in bura, ki je tulila okrog hišnih oken, pričala mi je, da še traje vijavica. To je bil uže tretji dan. Kazalo mi je torej, da moram zamuditi se še en dan, ali morda več dni, kar je meni malo bilo po godu.
Ko je bil prišel moj sluga, poznal sem takoj v izrazi njegovega skrivnostnega in skrbnega obraza, da bode nekaj nemilega povedal mi. Res mi je razodel, da se tu godi nekaj nenavadnega, česar sam sebi ne zna razjasniti. Ko je poprejšnji večer z vso družino vred večerjal in ko so mu, kakor oba minola dneva , stregli srčno in uljudno, začeli so naposled gospodarji, ki so bili še le vrnili se s svojega pota, povpraševati ga in pozvedati njegove in njegovega gospoda okolnosti. Dokler je govoril o Smilanščini, poslušali so ga radovedno ali hladno; ko pa je bil povedal jim, da imajo tudi Krasnoj ar, vskriknilo jih je uekoliko, a vsi so naglo vstali izza jedilne mize. Taki so bili, Kakor bi jih bil s kropom polil kedo; niso jedli več, in ker je moj sluga očito bil jim odveč, iz tirali so ga se silo iz izbe. Kasneje, pozno po noči so svetili po kočah, a po glasih, ki so slugi dohajali na uha, zdelo se mu je, da se prepirajo^.
Čudil sem se tej vesti, ali nisem veroval jej popolnoma. Znal sem, da take krvi poročniki radi večajo svoje vesti. Ali ko sem bil prišel iz izbe in srečal prvi človeški obraz, precej sem se preveril, da je vstala nekaka zmena. Prav ti, ki so prejšnjega dne pozdravljali me uljudno in pohlevno, pogledavali so me le izpod svojih čel. Mladi dečaki sukali so se okrog milega blaga, obračali so se bojazljivo od mene; niso ozdravljali mi; izmed gospodarjevih sinov, ki so bili vrnili se se svojega nevarnega pota, — eden, ki sem prvič videl ga, tršat in neprijaznega obraza dečak, prišel je mirno do mene in zagodrnjal: „Dejte, še zmirom naše uboštvo meri s svojimi očmi!" — Poznal sem, da so nekove do-zdevnosti polni — vsi — da je na videz vse dobro, a da se mi ta živa bitja prikazujo le posamezno; umaknil sem se precej z dvorišča, polnega samega blaga, čudil sem se in nevoljen vrnil v izbo.
Tudi se mi ni malo čudno zdelo, ker starec celo jutro nič ni povprašal o meni, obed pa so prinesli mi, da sem použil ga v svoji izbi. Ker so mi bili začeli streči z jedrni kakor kaki kužni živali, razžalilo me je to, zvlasti po uljudnostih poprejšnjega dne in po upadli zaupnosti. Hotel sem vsega tega povod zvedeti od starke, ki je donašala mi jedila, ali tudi ta je kazala se čudovito zmernega jezika. Odpravljala me je z besedami, ki nič ni povedala z njimi. Marijco sem videl samo enkrat, nekoliko je bila odgrnila zaveso v stranski izbi; zdelo se mi je, da je žalostnega obličja in zaplakanih oči.    Starec popoludne ni pokazal se v kočo.
(Dalje prihodnjič.)
137
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Daljo.)
Na večer me je pohodil gospodarjevih sinov eden; ta, ki sem bil zjutraj sešel se z njim, pa ni pozdravil me, le neprijazno meje povprašal: „Nu, gospod, ali misliš še dolgo časa ostati tukaj?"
Odgovoril sem mu, da je zoper mojo voljo nevihta zapodila me le-sem; da pošteno nadarim jih, ker so me sprejeli pod svojo streho in da otidem precej, ko hitro bode vreme — kakor koli ugodno. Pogledal mi je bistro v oči, kakor bi bil hotel prodreti v globino mojim mislim, naposled pa je dejal: „Do nagrade nam ni nifi do nikakoršne; vreme se upokoji, uže sedaj, na večer, odhajala je vijavica, ponoči gotovo vstane popolna ti-hota. Ce bodeš hotel odpeljati se, zgodaj zjutraj ne bode nikakove zapreke. Povedal mi je, da bode lahko spremljal me na poti, da bi po snegu težko vozil se na kolih, obljubil mi je,  da na sani naloži voz.   Vdal
138
sem se vsemu temu, a dečak, kakor bi bil zadovoljen, ker sem bil sprejel njega nasvet, zapustil me je ne le do cela jasnega obraza, teinuč nekoliko promenjenega in z nekakim neprijaznim nasmehom.
Vesel sem bil, da se skoro izkopljem iz te ječe in izmed kmetov, ki nisem mogel umeti jih, tako čudno so se veli do mene. Ali ta dan se mi je zdel, da je posebno dolg; večer je bil še neprijetnejši in največ dolgočasen. Legel sem spat, hotel sem ga skrčiti in pripraviti se, da rano vstanem in odpeljem se; ali vsi ti čmerni obrazi so spanec gonili od mojih trepalnic. Ukradla se mi je v dušo slutnja nekake velike nesreče. V očeh teh ljucii, na krilih njih glasov, — da , v njih molčanji je tičala nekova grožnja, ali vsaj bivalo neko neznano sovraštvo. Poznal sem , da sem v divji stepi, kjer zli ljudje in hudodejski dogodki niso bili nika-koršna redkost; ko sem premislil naglo zraeno, ki je bila po vrnitvi polotila se starčevih sinov, jel sem sumiti, da le-ti utegno, kar se mene tiče, imeti slabe namere, ki niso prihajale na misel ni dedu, niti ženskama , ko sem bil iz začetka zašel k njim na hutor (samotino). Ali ni mučila me bojazen toliko, kolikor neprijetna očaranost mojega čutja, ki je popreje proši-nila bila me z njim gostoljubnost in dubrodejna pripro-stost ljudskih običajev.
Blezu o polunoči sem zadremal na nekoliko tre-notkov, ali moje misli so probujene drugam krenile in odpeljale me daleč od časa in prostora, ker ko sem bil obrnil se na svojem trdem ležišči in ozrl po izbi, obtičale so moje oči na nekem nenavadnem predmetu, ki nisem mogel razjasniti si ga, dokler se živejše nisem spomnil, kje sem in kaj vse je minole tri dni godilo se z menoj.
V izbi ni bilo temno, gotovo je bil vstal mesec, da je svetil na vedrem nebu, ker če prav s priprosto svetlobo ni prodiral zamrzlih oken, vendar je preganjal te-moto in na nasprotni strani delal cvetličasto, bledo srebrno zaveso.
Od raztopljivih vzorov, ki so bili po šipah hude zime očiti risek, odlikovala se je belejše in živejše nekova podoba. To je bila ženska podoba, — podoba, kakor sneg, bele device, ki je poprejšnjo noč v sanjah spremljala me na podzemski svet po mrazi in vijavici. Mislil sem, da zopet sanjam, ali otrl sem oči, preveril sem se, da vidim res in na tanko nekov nem predmet. Poznal sem žensko podobo in tudi nje črno kito, zavito po vratu. Videl sem živo osobo, ki je neznatno in skrbno gibala in bližala se mi. To je bila zopet hčerka in sirota v tem domu, le ona je mogla skozi zavešene duri v sosednji izbi priti, da nihče ni videl je, ali neizrečeno sem se čudil nje nenadnemu prihodu. Šla, ali prav za prav: krilila je bosih nog — in v sami košulji je bila, — v košulji, zvezani z rudečim trakom pod brado. Česa je iskala todi? — zakaj je bližala se mi? Mlad sem bil, tega bitja prikazen ni mogla strašiti me, ali te device prisotnost tukaj in o tem časi je neizrečeno zmela me! Vrtelo se mi je po glavi, ko sem videl, ali prav za prav: ko sem čutil, da se bliža mi. Sama je drhtela, ko je bližala se. Časi je koraknila in zopet koraknila naprej, a koraknila in zopet koraknila nazaj. Samo gibljaje z rokama si čul: imela je roci pred seboj sklenjeni, kakor da moli, a zopet obe razprostrti, kakor bi bila o temoti ali slepoti iskala pravega pota. Ko sem jo videl, da giblje z rokama, zdelo se mi je, da plava o bledi mesečini, zato sem mislil, da utegne biti mesečna, da spi in meži, pa blodi po moji izbi. Dolgo časa nisem ni genil, čudil sem se in naglo oprl ob komolec. Ta trenotek je tudi devica stopila nazaj , ali uže je bila blizu mene, — opazil sem, da ne spi, da gleda — in da o pristopu ni  bila mesečna.   Res je ta
trenotek zdeto se mi, da jo zapušča bojazen, ker — ko so bile nje oči vlovile se z mojimi očmi, nasmijala se je, odločno je ubrala pot in približala se moji postelji. „Molči" — rekla je — „če hočeš živeti! če kdo začuje tvoj glas, — če se domisli kdo, da sem jaz tu, pogineva oba!"
„Čudil sem se tem besedam, ni dehnil nisem več."
„Tiho bodi \* — rekla mi je zopet — in kakor bi se bila bala, da bi nevedoma ne spregovoril, položila mi je čez ustni prste. Ti prsti so bili goreči, če prav je na celem telu tresla se, kakor da jo mraz lomi. Ko sem videl tako ginjeno, zabil sem popolnoma sam na-se, popolnoma sem zgubil samosvest, da prihaja k meni z nekako grožnjo in se svarilom. Prošinila me je neka posebna usmiljenost do te bedne in bolehave device, — želel sem , da bi ne tresla je zima in bojazen, umeknil sem se na svoji klopi, posadil sem na-njo devico na kraj in oprl sem nje ramo ob svoje prsi. Rada je dala posaditi se, račila je nakloniti se na-me; pomolčala je nekoliko trenotkov, naposled pa je, kakor popre), z jako zadržanim glasom spregovorila: „Ti si tisti vlastelin, ki je obesil mojega očeta, ali ne?"
„Ali jaz?! — vskriknil sem, nisem znal, o čem govori.
Devica mi je s celo dlanifo zaslonila usta.
„Molči!" — rekla je — „šepetaj, če hočeš kaj povedati, ali boljše bode. da nič ne govoriš in poslušaj! Ti si tisti vlastelin, ki je obesil mojega očeta, ded in strijci znajo, da si ti tisti vlastelin. — vsi znajo, da si pripotoval iz Krasnojara, da si nas poiskal v stepah, da nas poznaš, se seboj odpelješ in pogubodeš v svojem selu.    Vse to znajo vsi!"
To trenotje so se mi odprle oči in razjasnilo se mi je vse , kar je dosle bilo mi tajna zagonetka. Za-blodil sem slučajno med rudovine Krasnojarskih ubežnikov, zato sem bil na sumu, da sem nalašč in se slabimi nameni prišel k njim. Lehko sem sodil, da mi grozi velika nevarnost, — prete ljudje, ki me sodijo, da sem došel iskat krivičnih, to je, ubežnih poslušnikov. Znal sem, kako težko se bodem odtegnil njih pestem, ker sem sam^bil z dvema slugama vred, izmed katerih eden je bil Žid, — znal sem, da ne bodem kos njih koči, močni tri pokolenija razkačenih kmetov. Najnepri-jetnejše pa mi je bilo to, ker je devica sodila me, da sem umoril jej očeta.
(Dalje prihodnjič.)
145
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgorieaa.
(Dalje.)
„Jaz nikedar nisem obesil tvojega oče" — povedal sem — in nimam na vesti njegove smrti."
„Verujem" — opomnila je devica — ded in strici sami govore o tem. Tuja smrt in krivica ne gleda iz tvojih oči, torej znaj" — povedala je še skrivnejše — „jaz vidim svojega očeta, nikdar zbog svoje smrti ni obdolžil ni tebe, ia nikogar izmed vlastelinov ne. Včeraj, ko si bil odšel iz prihišja, prišel je oča, kakor navadno, pod moje okno; dolgo časa sem razgovarjala se z njim, vprašala sem ga, zakaj je tako močno ječal. Odgovoril mi je, da ga muči to, ker bodem na duši nedolžna morala zagovarjati se zbog njega! Ko sem podnevi čula, da hote ubiti te strici, spomnila sem se, da nisi kriv tega, kar ti očitajo. Pa ali si kriv ali nedolžen, moral bodeš poginiti, če ne otme te moje svarilo."
„Ali me hote še to noč ubiti?"
„To noč so te strici hoteli ubiti in bratje, ali pro-tivil se je ded. Ni hotel, da bi tvoja kri močila kočo, povedal je, da si kruh in sol jedel z nami vred in da gosta ne sme ubiti nihče. Hotel se je pogoditi s teboj in odkupiti z novci, strici so se vdali, pogajali so se z dedom, ali medsobno so se pogovorili, da te odpravijo na pot, — dva da bosta čakala te pod milim nebom, a tretji da vas vse tri spremi in zapelje njima v šake/
Umel sem, zakaj je poprejšnjega dne neprijazni dečak svetoval mi, naj otidem zgodaj zjutraj, in zakaj je obljubil mi, da me spremi.   Uže to mi je oznanjalo:
naj se otmem, kar sem sklenil po trenotku,  ko je bil prošinil me strah, da me napadajo v koči. V zahvalnih besedah sem srčno stisnil svojo otetnico k sebi; devica je vrnila mi objetje, oklenila se je mojega  vratu nedolžno zaupljivo in dejala je:
„Srce mi prorokuje, da ubežiš nesreči. Srce me je ojačilo, da sem prišla k tebi, zato da te otmem. Le ne znam, ali ne delam napačno in ali hudo ne pregrešim se... ker otimljem te, pa gubim lastno kri!"
„Od kodi izvirajo te tvoje misli? — jaz nimam ni-kakoršne zlevolje do tvojih ljudi!"
„A vendar si došel, da bi odpeljal nas, zato da bi bili tvoji sužnji in da bi mučil nas zbog usodnega bega!"
„Ni senjalo se mi nikoli ni o tem, ni pomislil nisem na vas, nikar da ste na brigi bili mi. Imam ljudi toliko, da prav nič ni mi do nikakove druge rodbine. Naključje me je zapodilo semkaj (zamet, saj znaš). Prva si ti povedala mi, kedo ste. Da tvoj ded in stric vsled svoje prazne bojazni niso sklenili slabih namer do mene, nikedar bi ne bil izvedel, da sem bil med izselniki lastne domovine!"
„A sedaj, ko znaš, da znamo, kedo si in da so na-grozili se tvojemu životu, ne prizaneseš jim ... pa izvedel si to od mene!"
;,Izbij to iz svojih misli; ko hitro se otmem, nikomur se ne osvetim. Um ej em tvoje rodbine zadrege —• in ne zabim, da sem ubežal skoro gotovi smrti, ker sem mrazu in zametu k vam umeknil se. Tvoj ded me je gostoljubo sprejel, vsi tvoji ljudje, dokler ni bilo ni-kakega povoda njih bojazni, — vsi so bili vljudni, kar se tiče mene; najkorenitejše pomnim in bodem pomnil zmirom, da si ti, draga dobrotnica, žrtvovala vse, samo da bi mene otela! če bodem le živel, preverim vas o tem se svojo vdanostjo in hvaležnostjo!"
„Sladke so meni tvoje besede" — spregovorila je devica ganjena — „ali strici, da sami slišijo to in — da prisežejo ti, nikar jim ne veruj. Hudo črte vse vlasteline — mislijo, da branijo sami svoj život, zato so strašno gorki jim. Plakala sem mnogo, ko sem čula, kako so vzgrmeli na-te in nagrozili se ti. Znala sem, da si dober, — jaz te poznam uže dolgo časa. Kar si pri nas, moje oko zmirom blodi za teboj, čudovito in milo mi je, ko moje žive oči gledajo tebe, katerega sem videla davno, ko sem čula in senjala, ne gledala nikogar, ko sem ozirala se le v svetlo solnce, v sinje megle po stepi, v igrajoče zvezde ali v črne proge ponočnega neba. Ko sem bila še deklica, a ko je pestuna pripove-dala mi basni o vlastelincih (Gutsherrnsohn) in o kraljevičih , vlastelinec in kraljevič si vselej bil mi ti, ko pozneje nisem poslušala več raznih basni, lepše so se mi rodile v glavi same, a v vseh si bil ti junak. Hodil si za menoj po solnčno blesteči stepi, z menoj vred si motil se pomladi z vonjavim vzcvetijem, sedeval si pri meni, ko sem popevala svoje ponočne pesni, ko sem te videla tista trenotja, ko so vsi verovali, da trdo spim. Izmed vseh živočih ljudi poznam tebe najdelj in naj-vernejše!"                                                 (Dalje prih.)
153
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Nihče ne veruje, kakov vpjiv je na-me imelo to razodetje — tako nenadno, tako priprosto, o taki uri, razodetje, ki je izviralo iz nežnega uha v uho, iz deviškega srca v srce. Te device nenavadna krasota me je takoj iz početka zameknila v nje obličje, — nenavadno je bilo vse, kar sem videl na nje osobi, v gib-ljajih, kar sem čutil v nje besedah, a kar sem čul o njej, silno je omamilo mojo obraznost vse. Nje oko je često sijalo v me, a ta sijaj je imel resničnega čara vpliv na-me; ko pa sem bil o tej priliki v tej resnični osobnosti spoznal svojo otetnico, ko je bila do mene prišla, kakor kak oteten angelj in deviški nedolžna, sredi noči, meni v naročje, ko je bila mimovoljno povedala mi povode svojega,   njej samej neumljivega čutja,
ko je bilo pripeljalo jo k meni.....neizrečeno sem bil
ganjen. Sam ne znam, kakove misli so mi vstajale v glavi, — ne znam, kake zmočene besede in obljube sem imel na jezici; ali pred tem ganotijem se mi je posrečilo, da sem povedal vse, — vse, kar je sočasno čutilo moje srce, izrazil sem o svojem gorečem čutji. Ta vpliv
154
je najpoprej obudil prirojeno čutje nje deviške sramežljivosti. Ni več tako vplivala na-me, izvila se je iz ine-jega naročja, vstala je, stopila nazaj in važno opominja:
„Sedaj pa ni več , da bi se razgovarjala še dalje. Velika sreča je to, ker nihče ni poslušal naju dosle. Prišla sem te otet, a da so naju našli drugega pri drugem, pospešila bi bila tvoje smrti uro, meni pa bi tudi ne prizanesli te izdaje. Pomisli sedaj, kako se izkop-lješ iz te nevarnosti, v kateri si. Se te opominjam, da dva strica bosta čakala te nekje v stepi, tretji pa te spremi, da te izdade njiju šakam, zato da ubijć tebe in tvoja služabnika. Prosi Boga, da bi te zavaroval s svojimi angelji in naučil, kako se umakneš zasedi! Jaz bodem, kolikor je še noči, sama molila — zdravstvuj, morda se spomniš kedaj na-me — ubogo siroto, jaz te bodem, kakor dosle, gledala na svojih potih po dnevi in o sanjah svojih dolgih noči!"
Po teh besedah se je malo nagnila nad-me, poše-petala je z usti neumljivo urno uekove besede, umek-nila se, kakor kaka krilata senca — v nemo temo v izbi, kjer so izza stene po trenotku zamigljale nje oči, kakor dve zvezdi, vtopljeni v me, in zginila je za od-trznjeno zaveso, ki je zaslanjala vhod.
Lahko bi bil mislil, da je vse, kar je godilo se, le sen, — da srce ni utripalo mi tako silno, — da množnih čutij nevihta ni stresala moje duše tako, — da morda vse svoje žive dni še nisem bil živ in samosve-sten tako, kakor o tej priliki. O jako težki volji sem poskromil (massigen) in upokojil svoja čutila. Vskopal sem se na nogi in brzo oblekel. Da skoro nisem znal, spremilo me je čutje pred duri tej, ki je bila tako nenadoma ostavila me in varno skrila se mi na veke, ali uljudna čutila niso dovoljevala mi, da bi ne zahvalil se dobrotnici, ki je med njo in menoj bila le zavesa. Posvečeval sem jej zdaj usta, zdaj uha. V sosednji izbi ; je bilo temno in mirno, slišal sem vendar nekov šepet, in preveril sem se, da nekdo poklekuje in s čelom dotiče se trdih tal. Nisem dvomil, da Marijica moli in poklanja se, kar je bila obljubila mi. Ta ponočna molitva, kakor kakemu mrtvecu ali umirajočemu na prid, pregnala mi je spomin na nevarnost,   ki je grozila mi.
Nevarnost je m.rđa bila bliže, nego sem sam mislil, da je. Kdo bi bil jamčil (porok bil), da sumeči kmetje ne zmene svojega sklepa, ter ne napadejo me tukaj, kjer sem do cela bil v njih moči? — Vrnil sem so v svoj kot in poiskal sem orožje, ki sem imel ga pri sebi. Po staropoljskem običaji sem v roko vzel palaš (sabljo); imel sem tudi puško, ki sem poprejšnjega dne z njo plašil požrešne ptice; nabil sem jo, ogledal in blizu sebe naslonil na varstvo. Prišlo mi je na um, da bi šel poiskat svojih slug, da ju opozorim in da bi z menoj vred bila na straži; ali bal sem se, da bi utegnilo opozoriti napastnike in izdati me, da znam njih namere. Ostal sem toraj v izbi — pri oknu, pred katero je svetila polna luna, in skrbel sem in gledal skozi nezamrzle prostore po šipah, kaj se godi na dvorišči. Videti je bilo posebno na gospodarsko torišče; mirno je po ogradah stalo blago, ki so bili zvečer oskrbeli ga; le časi je zamukal kak vol, topotnil kak konj, ter na trenotek razkalil nemo nočno tihoto. (jloveka ni bilo nikjer nobenega.
Nekoliko ur ostale noči sem pregnal s to pozornostjo. Ptes je bilo tako, kakor mi je bila napovedala vlarijica: da v koči me ne primejo. Lahko bi bil legel še spat; ali sen je bil daleč od mojih trepalnic. Znal sem, da v tej četrti mesec o zahodu shaja se s poznim zimskim svitom. — pazil sem na nočno razsvetljeno nebo, kako polagoma zahaja mesec, — prodiral je moje okno niže in niže s svojo svetlobo. Naposled sem opazil, da se dotiče le s snežene odeje, — da raste, rudeči se
in skriva polovico svoje tarče. To je bil resnično zahod, uže si lehko poznal jutranjo zimsko bledost. Ta trenotek so škripnila vrata in videl sem, da iz koluice mojim očem skrite peljo se sani in da na njih sede-štirje kmetje: gotovo so to bili gonjači, ki so mene šli lovit.
Minulo je še pol ure, a začul sem korake pred svojimi durimi; zdelo se mi je, da to utegne biti moj varni spremnik, legel sem na postelj, zato ua bi mislil, da je zalotil me spečega. Res je bil on to; vel sem se, kakor da je vzbudil moja služabnika iu ukazal, naj jprežeta konje. Zdajci sta došla moj sluga in vozuik Zid. Ko je bil dečak odnesel nekoliko moje prtljage in ko sta drugo odnašala slugi, povedal sem obema o zasedi, ki nas čaka; naročil sem jima, naj se nikar ne bojita, in naučil sem ja, kaj naj bosta činila o mojih znakih. Jedva sem utegnil to dopovedati z malimi besedami, uže je vrnil se dečak in priganjal nas je na odhod. Ker je videl, da imam v roci puško, hotel je vzeti mi jo, — dejal je, da jo spravi na sani. A nisem dal mu je, vzel pa sem iz svoje peneznice novce, poprosil sem ga, da bi me priporočil gospodarju, in stisnil sem mu v roko nagrado za postrežbo in sitnosti, ki so jih imeli zbog mojega prihoda.
„Ne sedimo v Židovski krčmi!" — vskriknil je srdito oholi Ukrajinec in umeknil roko, v katero sem stiskal mu novce — „čaki pravega kouea" — rekel je — „saj se ne poslavljamo še; poslovimo se od tebe z vso rodovino vred!"
Divji nasmeh je označil teh besed vsebino. Umel sem jih — in jeza je v meni vskipela na to hudodejsko predrznost. Ali ta trenotek sem opazil, da se giolje zavesa v sosedno izbo; spomnil sem se, da v njej nekdo drug poslavlja se od mene; proinenila se je moja no-: tranja nemirnost; ozrl sem se poslednjič tijakaje — in odšel sem molče.
Konji so stali vpreženL Sedel sem na voz, naložen na sani in posadil sem k sebi svojega slugo. Dečak je sedel k mojima nogama po strani. Ker je kazal nama pleča, naznačil sem zopet z roko slugi, kako naj se vede, kedar pokne čas. Vreme je bilo mraznato, a mirno. Jasnejši je bilo in jasnejše. Peljali smo se za tragom po snegu. Ta trag nas je peljal od te samotine (hutor) v goro nad podolgovato dolino, ki je v njej počival ta hutor. Minolo je pol ure, krenili smo izmed navpičnih sten te balke. Uže smo bili na visoki ravui stepi. Jelo je vshajati soluce; iskril se je sneg; trag je zavijal se na neko tesno torišče, kjer je gotovo bil zložen nekakov bajrak (zavetišče) iz nekolikih dreves, kar je redko kje v stepi. Jaz sem v tem pozornejse ogledal se po okolici. Kakor daleč je sezalo oko, po-vsodi je ležal prt iz samega snega. Malenkostni solnčui žarki so igrali po njem, kakor po kaki stekleni plošči. Zato se je vse lesketalo neizmerno daleč in oko je sezala čudovito daleko brezi vsakoršne težave. Nenadoma sem prav pred seboj zagledal nekovo drobno piko, vstajala je nad ravno črto nebnega obzora; odsevalo je soluce z nje; vznašal se je nad njo zlatožolt žarek; sodil sem, da utegne to biti kakega ljuskega bivališča streha in dim hišnega ognjišča. Ali to je bilo daleč, da je bilo treba gledati bistro tako, kakor sem gledal jaz; kedor hoče kaj takega videti, treba mu je, kakor je bilo meni, da ubere pogled tako, da sme verovati svojemu oku. Takoj sem, kar je zdelo se mi potrebno, dregnil Žida, ki je precej okrenil konje na stran, ki sem bil pokazal mu jo.                                                         (Dalje prih.)
170
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Milial Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Dokler sem bil na poti, vsak dan je imel svoje učinke; zatirali so dogodek, ki je bil zadel me v stepah. Aii ko sem Dil vrnil se v K rasnoj ar in ko sem
bil ostalo zimo žrtvoval samoti breziljudnega doma, oživel je njegov vpliv in vznašal se je skoro po dolgosti časa, ki je bil med menoj in tem pripetljajem. Misel je zmirom motila se z njim, vernejše in vernejše je kazala mi ga. Ni vdomačila se bila v meni samo nevarnost, ki je grozila mi le malo časa, krepkejše je v kri vlezlo se mi to, kako sem se umeknil jej. Zmirom sem krasne device obraz imel pred seboj. Ker je bila žrtvovala se mi, čutje, ki je bila razodela mi ga, — čutje, ki je bila vzbudila ga v meni, prihajalo mi je na um vsako tre-notje, spomini pa so prominjali se v verno zajetje, v odločeni predmet popolnega užitka. Koval sem naklepe, a na videz — pesniške, prav po stepni navadi — naklepe, da se promenim, resnično poboljšam in re3 svoj život posvetim temu preporodu. Sklenil sem, da pojdem zopet tija, v tisto zakotje poiskat ubežnih Kalenikov, ali o tej priliki redarstveno in z vojsko, kar mi je gotovo dovoljevala pravica; pokažem da se jim, da sem miren vladar usodi njih cele rodbine; ali da svojih pravic ne pokažem, njih svobode in mira ne razkalim, če mi dade le Marijco. Lahko bi jo bil odpeljal samovoljno; ali da bi ne rabil nikakove sile, da bi nje ločitva od znanih ljudi in od nje uže znanega sveta bila strpnejša, menil sem, da pregovorim deda, ker sem prizanesel mu in podelil svobodo, da mi oddade to vnuko, — njo pa, da preverim, da je nezakonito prisvojena, kar sem upal, da mi skoro gotovo omogoči nje nežna natora in po-sebna vdanost. Odpeljal bi jo bil v Odeso, zaupal kakemu nežnemu varstvu, da bi bili nauki prošinili nje bistro glavico; a ko bi bila vjemala se z mojo omiko, pozakonil bi se bil z njo, odpeljal bi jo bil iz dalekega mesta v samotni Krasnoj ar, menil sem: nihče tam ne bode izpodtikal se 6b-me, zato ne, ker nihče ne bode poznal moje skrite blaginje.
Takov roman je snovala mi obraznost,   dokler premislek ni dihnil va-nj  svoje hladne duše. — Ta bedna Marijica, ki bi bila utegnila biti edin prid mojega pota, ne bila bi mu bila prva žrtva!... Ker je bila slabotna, bolehava,  ali bi bila strpela vnetja, ki sem ja pripravljal jej?... Ali bi jej bil mogel celo dopovedati,  da je ne edinijo se svetom natorne rojstvene zveze, da lehko, brez vjedljive bolesti razdere vse zveze priljubljene pri-rojenosti in raznih običajev?  —  Kar je bila, na to je povspela   se   in mogla povspeti se le vsled svojega posebnega položaja.    Nesrečnica, predno je bila zagledala dnevno svetlobo, — predmet posebne usmiljenosti bridkim dušam, zbog svoje slabosti osvobojena vsakdanjega truda,  in ki je o tem nedostaku in o samoti bila svojo misel izročila priprosti obraznosti in prirojenostim,   ki je živela v divji in  otožni  natori, — nesrečnica je izražala v   sebi  vse  včinke — in to je bilo   bitje  tistih bitij, ki žive na meji dveh svetov, — bitje, ki tisti tre-notek vidi menj in   več,  nego drugi ljudje, in  v vsem razlikuje se  od  njih. —  A stepne  koče  takov angelj, taka vedeževalka  in prorokinja  bi  vdala se temu? —•. ali bi ne prikazala se v drugem krogu — nedolžna devica, na pol zmočena? — ali bi ne mogla tam vsaj živeti?...  To bi bila morala biti moja skrb.    Hotel sem divji cvet presaditi na vrt v plodovito zemljo; ali da-si je mladeniška zaupnost zagotavljala mi, da cvet zatega del ne zgubode svoje barve, ni svoje vonje, pač pa, da se o umeteljnostni skrbi razspe  v dosle svetu neznana čudo,  vendar nisem mogel odločiti se,  da  bi bil težki in nevarni   poskušnji  izdal   njega srečo,   a celo  njega život.  Pa da strpi to poskušnjo, ali bi zato bila srečna bila? .... Ali bi jaz bil srečen bil — ali bi ves svoj život bil varal z njo? ... a da sem jej  vse odkril,  ali bi jej razjasnjena resnica ne bila bolestna bila in poni* ževalna? . . . ali bi ne  bila odrekala,   da sem žrtvoval
171
se jej? — a jaz sam — ali bi nikoli ne bil kesal se zbog tega čina, a kar bi še hujše bilo, ali bi ne bil očital si ga?                                          (Dalje prih.)
?177
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Dalje.)
Noben občestven človek ne more in njegova dolžnost ni to, da bi o neozirnih pogojih žrtvoval se svobodi in samovoljnosti kakega dozdevnega (eingebildet) človeka natore. Vsak občestven človek, ko se porodi, snide se precej z oziri, ki mora veren biti jim. V rodbini, ki je nje ud, — v stanu, ki je njegov člen, — v kraji, kjer biva, mnogokrat vladajo korenite dozdev-nosti in nazori, ki noben posameznik ne more ustrezati
178
--------------       1 4
jim brez prevažnega povoda. To nikakor ni kakova brez-ozirna primera, tudi kak nerazkaljen razloček med ljudmi in stanovi ne, le slepi sebičnosti in neumljivi samovolji branijo motiti splošno soglasje. Kar se tiče tega, naj ne oholijo se ti, naj ne črte se ni ti; brez domišljavosti o samem sebi, brez nekove zaničljivosti do kogar koli — vsakomu godi, da je zvest svojemu stanu, — da se brani samosvojnih žrtev, — da ne žali posrednjih osob, — da ne čudi se sploh narodu ali da ga ne smeši. Ali je rodbinskim zvezam mogoče, da ne bi čestile teh prav, ki jih zahteva soglasje, ki brezi njih nikjer ni potrebnega reda, ne sreče, niti čudodejne zanimljivosti? . . . Prav čast do teh prav polagoma zmaguje težke bolestne žrtve osobnih ljudi, — ali to ne izpodbija tem pravom potrebne bitnosti. Ta prava so razlika med človekom in živaljo — in imajo to vlastitost, da človeka vodijo (leiien) z nravstvenimi oziri, živad pa s tem, da sluša samo neoglajene prirojenosti. Človeku so oziri važnejši, umljivejši, da resnico govorim, nežnejši, živadi pa se važi in vznaša živalska bitnost. Do te device moji naklonjenosti , navdahnjeni s hvaležnostjo in z natornim čutjem takega mladenča, kakoršen sem bil jaz tačas, — tej naklonjenosti je napotje delal nje stan, ali prav za prav izročilo najinih rodbin, — njiju okolnosti. Moja rodbina je bila popolnoma nedolžna, ali posreden povod grehotni in sramotni smrti nje očeta. Z nikako zvijačo nisem mogel iz svojih misli pregnati le-te nesreče.
Tačas še niso gospodovali današnji nauki, ki na velik napredek tovarištvu ponujajo dovršenost in na-vdihnjenost — in osvobajajo ga tistih dozdevkov (Vor-urtheil). Dandanes natorna zadostitva, posvečena do obojega spola naklonjenosti, mora biti tisto pravo, ki morajo umikati se mu vsi nravstveni in tovariški oziri. Kdor mu je veren, da nima na vesti nikakove sebičnosti, njemu je zato korist sramotna prevara. Jaz nisem bil še v oblasti gotovim modrovanjem in nisem mogel ponašati se sam s seboj in s svojimi zaslugami vsled lastne navdušenosti. Uže dolgo časa sem se mučil, moje srce je vojskovalo se z nezmogljivimi zaprekami. Umel sem, da ta slučajni snitek ostane le mojega života nekak pesnišk obrazec, samo nekak spominek. Ali sem bil polagoma dal premotiti se razvnetju, ali sem trudil se, da bi se osvobodil ga s kako modro in odurno mislijo, predmet in vsebina mojega duha razgovoru s samim seboj je zmirom bila bedna Mara. Te mesece po zimi pa me je, kakor o zameti, o sanjah bleda prikazen device iz samega snega zmirom vodila po neprehodnih blodnjah same žalosti, bojazni in žalobe. Ta spomin je moji mladosti v misel vkoreninil se globoko tako, da še zmirom ne morem pogledati po zimskem, a tem menj oku s snegom zametenem sveti, da bi ne prikazala mi pred obraz trenotna in senčna dragotinka, ki sem jo videl resnično in o sanjah.
Navadnega života pogoji so končali vojsko v samoti, ki sem užival jo. O vstali pomladi so me doletele mnoge skrbi. Premišljal sem, kako bi oddal Kras-nojar. Nisem zabil na svoje namere glede na Kalenike, in sklenil sem, da poskrbim, da bi namesti mene kdo drug ne okoristil se s pravicami, ki bi lahko dal mu jih Krasnojar. Ptesnično je dedičem ugajala pravica, da so stiskali za ubežnimi poslušniki, a prav ta čas so jo uživali izdatnejše, nego Bog zna, kedaj popreje. To ni bilo lahko in do cela varno, malo je manjkalo, da mi-movoljno sam nisem preveril se o tem. Pripetilo se je jako Cesto, da so ubežniki v divji stepi in pustini pobijali one, ki so lovili jih. Mučili so se in iskali so tudi po Kerzonezi in po drugih gubernijah ubežnih po-slušnikov, posebno obrtnih ljudi, največ so stikali za odpuščenci ruskih vojsk. Ta trud je bil nevaren, a koristen;  ali  so  dedičem za nizko ceno prepuščali ubež-
nike, ki so pozneje z njimi ljudili lastna zemljišča, ali pa so za pridobljene poslušnike brali plačo, ali kedar so zadeli na imovite vskoke, bogato so okoristili se vselej s tako imenovano lovščino, in niso branili vskokom, mirno so smeli seliti se za Dneper in Dunaj, v turške in kozaške krajine. Dostikrat se je pripetila kaka sitnost, ker ljudje, ki so jih obirali, da so lovili vskoke, — ti ljudje so imeli neupogljive značaje, odurne običaje, vesti pa ne prenežne. Hrepenel sem, da bi takovih lovcev obvaroval starega deda iu Marine strice, zato sem sodstvu njim na ljubo na moč pravilno izrazil, da jih osvobajam njih posiušuosti, povedal seia po imeni celo rodovino, kakor je bila zapisana v Kras-nojarskem rodbinskem imeniku, nisem zabil najstarejšega sina, njegove udovice in pokojnega otroka. Našel sem v Krasnojaru daleko sorodnega Kalenika, — njega sem poslal, da je nesel jim osvobojila. Povedal sem svojemu poverjeniku, da se zahvaljujem na otetji svojega života, na sprejetji pod streho o zameti ((^zasedi sem naročil mu, da mora molčati popolnoma, Žida pa sem bil uže odpravil v Odesi), dal sem mu, da jim od-dade posebna darila: krasnega ogerskega buhaja (bik> starcu, ovratnik z biseri Mari, a spremniku prav to puško, ki je hotel vzeti mi je iz rok, ko je na mojem vozi peljal se z doma.
Ko je bil moj poslanec ustavil se v stepi in ko so bili ubežniki izpoznali   ga,   polotila se je cele rodbina največa bojazen.    Uže o vstali pomladi so bili odločilir da se presele, ker so bali se Krasnojarskega vlastelina. Ko je bil poslanec povedal jim,   da je  donesel osvobodilna pisma, niso hoteli verovati mu; dokler niso dobili v Toke in ogledali poslanih  popisov  in dotičnih pečatnikov,   niso dali  preveriti  se,  da to ni prevara in ne kakova zaseda.   Ali to je njim  bilo do cela neumljivo. Niso upali le še očito govoriti vpričo  prišleca,   ded   in sinovi in vnuki so se svojimi pogledi drug drugemu izražali nepopisljivo zavzetje.   Še bolj so čudili se, ko so bili prejeli darove.    Starec je radostno gledal krasnega buhaja (bik); ali ko je bilo na vrsto prišlo,  da oddade puško,   ki  sem  z njo nadaril svojemu životu najnevarnejšega ptiča,   in  ko je  bil poslanec povprašal,   kateri izmed bratov je spremljal vlastelina .... ta,  ki je bil njegov spremnik, kar ni hotel izdati se; naposled pa je poverjenik  z drhtečo  roko  prijel puško  in  naslonil  jo pod obraze ob steno, kakor kako mirovno žrtv..   A vsi so odšli v sosednjo izbo, zato da so dar oddali Mari, ki je uže nekoliko  tednov  mučila jo bolezen.   Najpopreje so jej dopovedali,   kaj je dogodilo  se,  da je došel poslanec zašlega gospoda, ki je bil vlastelin iz Krasnojara, in da je vsem poslal osvobojilna pisma. Devica je umela to laže,  nego  so  sami verovali; 'do cela nič ni čudila se, le naslonila se je ob dlani; ovratnik z biseri je takoj obesila okrog vratu;   po  nekolikih  trenotkih je smrtna bledost zibnila jej z lic, ki so, kakor danica, oživela jej; naposled pa so jeli glasno moliti,  hvalili so Boga,  ker je bil razsvetlil jo, da je otela život nedolžnemu in dobremu vlastelinu.  To je domačinu pojasnilo vse, kar je bilo dogodilo se; vsem so kar vdrle se iz oči solze; ded in strici so pokleknili pred  bolnico na postelji,  čestito in pobožno,  kakor pravemu angelju,   poljubljali  so jej nozi in hvalili jo,   da je njih duše osvobodila velikega greha in sramotnega hudodejstva.
(Konec Drihodniič/l
185
Zabavne stvari.
Zamet v stepah.
Poljski spisal Mihal Grabowski, preložil L. G. Podgoriean.
(Konee.)
Predao je bil moj poslanec prijezdil iz tega hutora, umrla je Mara. Ko je bila zaspala, da bi več ne prebudila se, dolgo časa uiso mogli verovati, da je umrla; lica je imela baje taKo lepa, ustni je oživljal jej rahel nasmeh, toliko — da ni odpirala teh oči, katerim je prikazovalo se vse to. česar nihče drug ni videl; ki je igrala v njih zdaj neizrečena sreča, zdaj žalost, — ali žalost, ki nikaki zemlji žalosti ni bila podobna v ničem. TaKo je izražala se Hana, ki je plakala po svoji bedni varovanki. Pred poslednjim dihljejem je deda poprosila, da bi ne pokopali je v dolini, raji na vrhi, — na ravnem polji, ki se nad njim boči prav to nebo, ki oživlja Ukrajino.
*     *
Ko popisujem ta dogodek svoje mladosti, ne morem od njega ločiti nekaterih opomenj, ki se mimovoljno si-
186
lijo mi v resničnost prisotnih okolnosti. Popisal sem nekoliko v Ukrajini poljsko gospodarstvo, ki je posrećilo se samovoljno ali s silo; doživel sem izselstvo, uča-kal usodnega samoumora, ter vzbudil osvetljiv spomin na to smrt in bojazen. Da zopet pripeti se kaj takega, da bi bil skoro plačal to sam s svojim životom. Pa teh žalostnih nastopkov povod je bil nedolžen, pravičen, — da, razumen! Ali ni bilo prav tega uže o drugih prilikah?.... in ali stanoviti očitki in krivde nimajo prav tako navideznega povoda časi ?.. ¦ Res je to, ni dvoma uikakovega; najmanjše dejanje človeštvo sodi sploh po okolnostih, o katerih se je dogodilo. Človeška samosvest redko dozori popolnoma, zatega del ljudje minolott mnogokrat sodijo prazno in vetrnjaški. Ali ne mislimo muditi se s tem, da v daljši in bliži minolosti ni bilo nič do obsodbe, zvlasti ne glede na razmere, ki smo dotek-nili se jih v tem popisi. Da! Saj znamo, Kjer koli je vlada, tam da morajo biti razvade. Če človek vlada človeka, ta osobna vlada, kakor kak nepravilen položaj, najrajša spači se v zlo in strast. Taka vlada, nevarna poslušnikom, — njih sreči, ta je tem veči kamen, tem veče razžaljenje vladarski kreposti. Vendar smemo trditi, da je omenjeno vlado in zapovedništvo v Poljski vse čase značilo dejansko protitežje: najpopreje verska krepost, pozneje prosveta (Bildung). Najpoštenejši imenik samih prav, ki so ustrezale plemstvu, daje o tem, kakove so bile okolnosti, najpriprostejšo vest, kakovo je bilo njih više nadzorstvo. Vsled takega vpliva je zloraba splošnih prav bila le izimek, ki je bil nemnožnih posameznikov hiba, podla in pogubna sodba.
Nekaj nas mora, da verujemo, da je poslušnost v Poljski imela svoj poseben značaj; a ta značaj ni bil francoski servage, ni nemška Leibeigenschaft, niti ruska krepost. Poslušnost v Poljski je počivala na pravih domačega plemstva glede na zemljo in na posestva, na njih dediško varuštvo. Ko so bila ta prava, zvlasti poslednja, došla v dejanstvo, v zgodovinski raz-vitek poljskega naroda, ko so bila dospela popolnost in izključljivost kraljevskih prav, morebiti so razmere tačas bile najmilostnejše, najvarstvenejše, skoro bi smel zapisati, da očaške (patrijarhalstvene). Neomajljivih dokazov ne manjka o tem. Več, nego po naših pokrajinah, ni bilo nikder takovih vzgledov, da so osirotele dediške dojenice občinski zbori jemali na skrb, varovali jih sorodnih in uradnih varuhov, da so sami živili jih, sami pošiljali jih v učilnice, da so sami zakonili jih, a vse sploh je v varstvu imel vlastelin, sorodnik predse-bojcem. Takov vzgled protitežja (to se zdi meni) je tisoč povesti; ki imajo očit izvor v presukanein izročilu priprostega ljudstva, ali v geslih opričnikom, ki so, kakor celega sveta razbojniki, o tožbah morali zmagovati tovarištvo, ki so hoteli uničiti ga. Treba pa je današnje kalnosti, današnjega sanjarstva, kdor hoče to na pouk odbrati — in na znanstvo!!
Ne milujemo davnega razmerja, ki je prebilo svoj Las, ki bi bilo moralo verno biti novim pogojem in tudi je bilo nevrednejše, nego kedaj popreje. Vošimo sami sebi srečo, ker smo videli njega konec; tleskajmo, da človek svojo voljo osvobaja človeške samovolje, saj to je krščanstvu svrha. Današnji preporod je krščansk vpliv, prav za tega del je moder in mora biti koristen. Le ne skrivajmo oproščenim množinam (masa), da njim, kakor vsakemu posameznemu človeku, stoprv s svobodo začenja se pravi životni trud, to je, da živi na lastno odgovornost. Ko hitro jim to razodenemo, tisto trenotje morajo na svesti imeti — ne telesne sreče, temuč srečo svojega čutija, svoj nravstveni in družabni značaj. Velika grehota je dan danes to, če kdo take množine moti 8  sleparstvom,   če med-nje meče  gluha  zrna, — zrna
slepih in grehotnih strasti. Kedar dejanski ostane mogočna pravica spkh, prilika bode, da se upokoji tudi sodba o zemlji in da se razjasne razori o minolo^ti.