L i s t e k. Nulla dies sine linea. Gospod urednik! Kdo bi si bil mislil letos o novem letu, da bomo imeli v malo dneh tako važen in zajedno tudi v finančnib zadevah nevaren faktor v naši Brevni" deželi. ,,Proračun za šolske potrebščine napravlja brezupen utis". Dežela preveč troši za šolstvo, uspehi so neznatni. Taki vzdibi so odmevali po dvorani deželnega zbora. Torej kakor vidite, vsekako smo važen, a drag faktor v domovini. Na vsak način je to napredek. Da, napredovali smo. BVsaka stvar jedenkrat pride naprej", tako je dejal oni, ki se je spodtaknil na pragu v hranilnico, butil z glavo v prestrašenega uradnika, opravičuje svoj nenavadni prihod s slabim vremenom, ledenim pragom in kolikor toliko tudi — z lastno nerodnostjo. ,Glava je le glava, zakaj bi ne srnela kedaj tudi naprej; saj brez glave ni mošnje; brez mošnje ne hranilnice. Oprostite, gospod urednik, ta dan si boin zapomnil". BTudi jaz!" bil je odgovor dudnemu obiskovalcu. Smejali se bodete, gospod urednik, prebravši te vrstice in mislili: kako nerodna primera! Toda izvolite počakati. Danes tudi jaz ne prihajam s praznim košem. Naš vrli Pivčan izpod Leskovega grma je zadnjič poudarjal vrlo misel, da bodimo solidarni, bodimo jedini kakor je jedina čast. duhovščina. Zares zlata vredna inisel, in vsi kot jeden mož morarno delovati na to, da se čim prej — začne — uresničevati; vsi kot jeden raož se rnoratno potezati tudi za najmanjšega in najmlajšega brata, ko se mu je godila krivica. Tukaj smo! Brez nas ni napredka. Štrajkov sicer ne bomo uprizarjali, ali branili se bomo vsi in proti vsakeniu, ki nam bo želel zlo. Oproslite, gosp. urednik, da po tem receptu začnem najprej sani: 12. prosinca t.. 1. trdil je poslanec Šuklje, da prihaja na učit. pripravnice najslabši materijal — na gimnazijah in realkah propali dijaki — ki navadno nimajo posebnega veselja za učiteljski poklic. Tako je govoril prof. Šuklje, državni in deželni poslanec , mož, ki iina dostikrat razum in glavo na pravem rnestu; mož, ki se zna zvijati tako na vse mogoče načine, da bi mu — kakor je trdil nedavno nek drug listkar — jedino francoska revolucija s svojirni raznovrstniini fazami mogla do živega. V vseli drugih dogodbah svetovne zgodovine bi si bil znal g. profesor pridobiti udoben, varen kotiček, ki bi itnel poleg drugih ugodnoslij tudi mastne dohodke. Samo revolucija, katere Bprave vzroke" nain je gospod nelo napisal v boljših časib, t.a bi bila spravila gosp. Franeiška — pod giljotino. Ta liiož torej izrekel je oni dan o našem stanu ostro besedo — sodbo težko in okorno kakor je okorna g. Frančiška trditev. Ali so g. profesorju znani vzroki, zakaj propadajo ludi dobri dijaki? Ali pridejo na pripravnice samo p r o p a 1 i dijaki ? Ti prašanji bi bil moral gospod Šuklje vsaj nekoliko prernisliti, saj bi mu poleg izvrstne govorniške spretnosti ne bilo nemogoče. Zato inoramo smatrati njegov izrek — nepremišljeno tirado. To trditev moram takoj opravičiti. Čakajte gosp. urednik, najlepše šele pride! Ergo na pripravnice prihajajo propali dijaki, ki navadno nimajo posebnega veselja do učiteljskega stanu. V svnji skromnosti — kot najslabši materijal — usojamo si prašati gospoda profesorja, ki je gotovo imel čas in priložnost baviti se z logiko več kot ini: Ce nimajo pripravniki veselja do učiteljskega stanu, kaj neki jih vleče v učiteljski jarem ? Odgovorimo sami: Današnji svet se podi za inaterijalnimi uzori, torej jim je vaba gotovo mastna plača (nagrada?) 360 gld. na leto! Kaj neki druzega bo imelo tako inoč? Morda pa rnisli g. poslanec — s tem nečemo nikogar žaliti — da so človeku potrebni res nadnaravni talenti, da dovrši gimnazijo ali realko? Dvomimo. Pustimo to! Nulla dies sine linea. Ni ga dneva, da bi naš stan ne dobil kake brce! Vrnili bomo pa vsako, pridi od koder koli. Qui tacet, consentire videtur. Tako mislim jaz, tako rnislite vi, g. urednik, in tako bi inislil isti poslanec Šuklje, ko bi kdo napadal profesorski stan v revni naši deželi. Tudi če ni bilo nikogar v zbornici, da bi se bil potegnil za nas — in če prav tudi poslanec-učitelj tega ni storil — zato borno naše deželne očete še vedno spoštovali in čislali. Saj smo vajeni potrpeti in si s tem služiti — nebesa. Bog daj, da bi pogled na šolski proračun ne bil nikdar več brezupen in pa, da bi se — še tega je bilo treba — na gimnazijah in realkah propalim dijakom vender že nehale sline cediti po tistih letnih 360 gld. nagrade! To so skromne želje skromnega pesimista.