K zgodovini »Popotnika« . 441 Verhalten sowohl als iiber die entsprechenden Dienste, die derselbe dem Amte als unentgeldlicher Concepts-Praktikant und zwar nach vorlaufig zur Zufriedenheit bestandener 6wochentlicher Probezeit seit 24. Juli 1829 als dem Tage des abgelegten Eides bis 17. December 1831 als dem Tage der intimirten Bewilligung des gebettenen Austrittes durch zweckmassige Bear-beitung der vorgefallenen Geschafte besonders aber in Ausarbeitung mehrerer und verschiedener civilgerichtlicher Klags- und Satzschriften, dann in Ge-schaften des adelichen Richteramtes und politischen Gegenstanden geleistet, und in welchen er Beweise seiner vielen theoretischen nnd praktischen Kenntnisse an den Tag gelegt hat, auszusprechen, und zugleich das Bedauren zu wiederhoilen, dass seine Verhaltnisse eine langere unentgeltliche Dienst-leistung nicht gestattet haben. L. den 23. August 1832. Die k. k. Kammerprokuratur: Scribatur! ScheitchensUiel m. p. K zgodovini »Popotnika«.*) Po zimi leta 1846./7. so dunajski Slovani ukrenili prirediti slovansko besedo. Za Cehe to podjetje ni bilo težavno, ker so imeli obilo domačih umetnikov; Jugoslovani pa so bili v precej trdi zadregi. Mšni se je dal nalog, da preskrbim slovenskega umetnika. Dolgo nisem mogel najti med Kranjci in Štajerci nobenega, ki bi si upal javno nastopiti poleg prvega tenorista cesarske opere, rodom Ceha. Konečno zvem, da je tajnik moškega pevskega društva dunajskega neki Kranjec, F. Legat, (brat ranjcemu kanoniku novomeškemu, Karlu Legatu) uradnik dvornega knjigovodstva. Po dolgem iskanji ga najdem in prosim, naj pri besedi reši čast Kranjcev. Ker ni imel slovenskih pesmij, izročim mu svojo zbirko študentovskih pesmij. Pre-gledavši to zbirko, obljubi mi, da bode pel »Popotnika«, a ne s starim, nemškim napevom, ki je rabil Kranjcem dotlej za to, iz nemščine poslovenjeno pesem, nego z drugim napevom, katerega si bode stoprav izbral. K besedi smo povabili vse na Dunaji bivajoče, slovenske obitelji; pa tudi druge osebe, n. pr. slučajno na Dunaj prišedšega Anastazija Grtina. Občinstva je mnogobrojno prišlo k besedi; prostori gledališča v Josefstadtu *) Poročilo visoko čislanega veterana med slovenskimi rodoljubi; po nekoliko odlomek iz, zgodovine 1848. 1. z ozirom na Slovence, katero izda za 1888. 1. »Matica S1q« venska«. 442 K zgodovini »Popotnika«. so bili natlačeni; živahno odobravanje je nasledovalo sleharni točki vzporeda — najbolj pa je naša peserrl oduševljevala občinstvo. Legat je imel lep bariton in bil je umeteljniški izobražen pevec. Za »Popotnika* je izbral melodijo neke normanske i-omance, ki se je čudovito lepo prilagala besedam; burno se je zahtevala ponovitev in Legat se je zahtevi udal, a vselej z novimi varijaci-jami, ki so delale močan efekt. To vam je bil lep, nepozabljiv večer! Kaka sreča nam je polnila dušo, ko smo v pozni uri se vračali čez }>glacis« na našo »Kostanjevico« ! Drugi dan smo čitali v vseh dunajskih novinah hvalo krasne kranjske narodne pesmi in izbornega njenega pevca. Tudi »Novice* so nemudoma čitateljem svojim objavile veselo vest in obljubile za prihodnjo številko melodijo kot prilogo. Ta beležka je mene hudo prestrašila: bati se je bilo, da se bode tem načinom zvedelo, da se je »Popotnik« pel z napevom, na Kranjskem popolnoma neznanim. To sem moral preprečiti; hitro grem k Legatu, dobim prepis nove melodije in jo pošljem takoj dr. Bleiweisu. Odpisal mi je, da je bila stara melodija že tiskana, a da so jo uničili, ker je novi napev še pravočasno prišel. Ker so tudi na Dunaji zelo povpraševali po melodiji, dali smo jo tiskat in jo razdelili med mnogobrojne družine, ki so se zanimale zanjo. Vsa dogodba pa je imela neko nepovoljno posledico. »Novice* so v prvi beležki rekle, da je župnik Potočnik zložil pesem, morale so pa potem priobčiti popravek, da ni zložil pesmi Potočnik, temveč župnik Stre 1: pa tudi to ni istina: Strel je pač poslovenil pesem, a Potočnik je prevod popravil; torej sta si oba pridobila zasluge za to pesem. Navzlic onemu popravku je pa Potočnik pojasnil zgodovino one prestave v pesniški obliki; za javnost ta pesem ni bila namenjena, ker je pa do zdaj minilo že štirideset let, ne more se zmatrati za indiskrecijo, ako podajemo bralcem to šaljivo pesem. i. Iz gosposke nemške suknje Kerpar kranjsko naredi, Ki dozdaj s šivanko luknje, Da b' jo šival, storil ni. Da bi jo bil sam popravil, Je šivanko v roke vzel, Je predšival, je predstavil In nositi jo začel. S suknjo, ko je b'la zmašena, Kaj počet', Sloven'c ne v6, Skoz in skoz je b'la skažena, V nji še med ljudi ne sme\ 4-Vender pa neumni z'jali, Kar je že navadna reč, So se revežu smijali, Ker jim suknja ni b'la všeč. Listek. 443 5- 9- Krojar tega v hali najde In prijazno prosi ga, Da mu suknjo, kolikor zajde, Sparat in popravit da. 6. Krojar čudno halo vzame, Jo razpara in gredoč Jo po kranjsko mal' posname In popravi, kar je moč. 7- V suknji mož prenarejeni Je na Dunaj se podal. V družbi znancev zaželeni Je precej ošabno stal. 8. »Kdo Ti suknjo je naredil?« Prašajo » Popotnika *. Kaj bi rekel, sam ni vedel, Imenuje krojarja. LISTEK. Biblijografrja slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali: —¦ Poezije. Zložil Simon Gregorčič. II. zvezek. Založil J Gorup. Natisnila ,,Narodna Tiskarna v Ljubljani 1888, m. 8., 158 str. — Cena nevezanemu zvezku I gld. ; krasno vezanemu I gld. 60 kr., s pošto po 5, oziroma po 10 kr. več. Znani goriški slavec je zbral pesmi svoje, kar jih je zadnja leta priobčil v „Ljublj. Zvonu", v „Slovanu" in po nekoliko tudi že v Stritarjevem ,,Zvonu" leta 1870. ter jih v lepem zvezku poklanja ndrodu slovenskemu. Pesniško to darilo pozdravljamo tem pre-srčneje, ker nam je v veselo poroštvo, da vsi raznovrstni neosnovani strastni napadi, s katerimi so pesnika obsipali zadnja leta nekateri literarni, lierostrati novoslovenski, niso mu vzeli veselja do vztrajnega književnega delovanja na polji slovenskega pesništva. O vsebini ,,Poezij" izpregovorimo prihodnjič. Vez v raznih iz barvah ji je oskrbel g. knji- *) Dr. Bleiweis. Ko nazaj v Ljubljano pride, Spet mu suknjo hvalijo; Drugič mu beseda uide, K' ga po šivcu prašajo. 10. »Da te strela!« ta poskoči, Ki jo pervi je skerpal, In za uho Kranjca *) poči, »Kaj boš plumbec se lagal.* 11. Mojo suknjo nazaj čem 'meti, Jez imam moje delo najrajši, Vsak svojo čast mora želeti, Ki je ko med najslajši. 12. Kranj'c naj bo vsem udan in veren, Naj mu dopade ali ne, Kaj Potočnik, kaj Prešeren, Vsak naj šiva, katir če!