LANI N S KI
ESTNIK

P

L

A

N

I

G L A S I L O

N

S

K

I

P L A N I N S K E

V

E

Z V E Z E

S

T

N

I

K

S L O V E N I J E

IZHAJA OD LETA 1895

Slovenski planinci na XII. srečanju
ob dnevu planincev — Vrata —
13. 9. 1980
525
Jozej Miklavčič
530
Dr. France Avčin — 70-letnik
532

Ljubo Urbajs
Metka Kralj,
Metka Škornik
Danilo Škerbinek
Milan Vošank
Božo Jordan
Milan Rebula
Janez Brojan
Klemen Hvala

Prenj v očeh botanikov
in planincev
Vzpon na Abasraju
Vračanje
Utrinki z Notranjske planinske
poti
Troje doživetij
Tragedija v Perujskih Andih
Zimski vzpon na Škrlatico
Vzpon na Razor
Društvene novice
Varstvo narave
Iz planinske literature
A l p i n i s t i č n e novice
Razgled po svetu
Na kratko . . .

533
538
541
548
550
554
555
556
557
563
567
569
572
575

Notranja priloga:
1

"Odtenki" — Foto Drago Bole

2

-Val" — Foto Vida Strašek

Glasilo
Flaninske zveze Slovenije

Naslovna stran:

»Planinski Vestnik«

Velika Koroška Eaba nad Ledinami — Foto Franc Ekar

je bilo z ukazom
predsednika republike
Josipa Broza-Tita
ob 80-letnici izhajanja

Poštnina plačana v gotovini

za poseben prispevek
Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni
urednik: Marijan Krišelj, naslov: 61000 Ljubljana, p. p. 44 61109 Ljubljana. Uredniški odbor: ing. Tomaž Banovec, ing. Janez Bizjak, Aleš Doberlet (fotografija), Stanko Hribar, prof. Evgen Lovšin, prof. Tine Orel
(tehnični urednik), Iztok Osojnik, dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnik
(varstvo narave in okolja), Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci
Savenc, ing, Albert Sušnik (fotografija), Franc Vogelnik, dr. Tone VVraber
— Naslov: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9,
p. p. 214. — Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, telefon 312 553. —
Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 350 din,
plačljiva tudi v dveh obrokih, za tujino 550 din (28 $). Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte
upravi glasila; navedite vedno tudi stari naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do
1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov in slik ne vračamo. —
Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna .Jože Moškrič« v Ljubljani.

LETO

LXXX

ŠT.

11

LJUBLJANA

NOVEMBER

1980

k razvoju planinstva
v Sloveniji
odlikovano
z redom zaslug za narod
s srebrnimi žarki

"25

PLANINSKI VESTNIK
GLASILO
LETNIK

PLANINSKE

ZVEZE

SLOVENIJE

LXXX

1980 —

11

SLOVENSKI PLANINCI NA XII. SREČANJU
OB DNEVU PLANINCEV
- VRATA - 13. IX. 1980
(Povzetek iz govorov predsednika S k u p š č i n e SR S l o v e n i j e t o v . M i l a n a Kučana in predsednika PZS t o v . Tomaža Banovca)

PREDSEDNIK SKUPŠČINE SR SLOVENIJE TOV. M I L A N K U Č A N :
V e l i č a s t n i zbor ob 200-letnici z n a m e n i t e g a in za nas Slovence zelo p o m e m b n e g a prvega
vzpona na v r h Velikega Triglava, ki so ga opravili naši srčni d o m a č i ljudje iz Bohinja,
je na najboljši m o g o č i način poudaril p o m e m b n o s t in o v r e d n o t i l poslanstvo stotisočglave s l o v e n s k e planinske organizacije. Ni nikakršne posebne p o t r e b e , da bi se morali
o t e m ponovno p r e p r i č e v a t i . Naglasiti pa morda v e n d a r l e kaže d e j s t v o , da j e m e d nami
sicer v e l i k o ljudi, ki j i m je pri s r c u lepa slovenska narava, zaupana nam v s e m v s k r b
in p a m e t n o ravnanje, le m a l o pa j e t a k i h , ki so za njeno o h r a n i t e v , za njeno d o s t o p n o s t
s l e h e r n e m u našemu d e l o v n e m u , oddiha in novih moči p o t r e b n e m u č l o v e k u s t o r i l i
sami, s s v o j i m i m o č m i , t o l i k o kot s l o v e n s k i planinci. V e č ni s t o r i l zagotovo nihče!
V e l i k o je pri nas d r u š t e v in organizacij, ki na podlagi različnih i n t e r e s o v povezujejo
ljudi, le m a l o pa je takih, ki so znale z d r u š t v e n i m d e l o m , g o s p o d a r j e n j e m in ž i v l j e n j e m
t a k o t e m e l j i t o preseči socialne, izobrazbene, generacijske, nazorske in druge razlike in
ki so znale pri s v o j i h članih interes posameznika povezati v skupne in t e s s p l o š n i m
d r u ž b e n i m i n t e r e s o m . Za našo planinsko organizacijo je značilno, da s t o j i kot le malokatera znotraj s o c i a l i s t i č n e zveze zanesljivo in t r d n o zakoreninjena t e r povezana z osvob a j a j o č i m i s i l a m i s l o v e n s k e g a naroda v b o j u za napredek, za njegovo a f i r m a c i j o v novih
d r u ž b e n o e k o n o m s k i h o d n o s i h in z bogato m a t e r i a l n o in duhovno k u l t u r o , ki jo, bolj od
drugih, o m o g o č a razvoj prav t e h s o c i a l i s t i č n i h in s a m o u p r a v n i h odnosov. Tu, v Vratih,
s t o j i s p o m e n i k v s e m t i s t i m p l a n i n c e m , ki so se v t e m boju in t r e n u t k u p r e i z k u š n j e
p o s t a v i l i na s t r a n sil, ki j i m pripada p r i h o d n o s t č l o v e š t v a in ki so s svojo zavezanostjo
z g o d o v i n s k i zmagi t e h sil nesebično p o k l o n i l i t u d i življenje. S p o m e n i k p a d l i m p l a n i n c e m
pod steno gore, ki je za nas Slovence v e l i k o v e č kot gora, je o p o m n i k in je t u d i zaveza
za p r i h o d n o s t . Toliko bolj zdaj, ko m o r a m o mednje že š t e t i v e l i k a občudovalca in
p r i j a t e l j a narave, planin in s l o v e n s k i h planincev, u m r l a t o v a r i š a Tita in Kardelja, ki sta
oba bila častna člana in nosilca n a j v i š j i h o d l i č i j naše planinske organizacije. Njuna
zasluga, zasluga ideje, ki sta j i p o s v e t i l a v s e svoje s p o s o b n o s t i , delo in ž i v l j e n j e ,

zasluga t i s o č e v r e v o l u c i o n a r j e v njunih in bližnjih in daljnih s o b o r c e v in sodelavcev t e r
v s e h naših d e l o v n i h ljudi, ki so to idejo, idejo svobode in p r a v i č n i h odnosov m e d l j u d m i
u r e s n i č e v a l i s s v o j i m i p r a k t i č n i m i ravnanji in bojem, je, da je danes naša d o m o v i n a ,
Slovenija in Jugoslavija, za v s e nas varen, t r d e n , m i r e n in zanesljiv d o m v zdaj dokaj
n e g o t o v e m in n e m i r n e m , z e k o n o m s k i m in p o l i t i č n i m ter t u d i v o j a š k i m n a s i l j e m preplavljenem svetu.

Ta čas sta pred našo družbo in s t e m p r e d s l e h e r n i m od nas dve v e l i k i in p o m e m b n i
nalogi, ki j i m a m o r a m o dati poseben poudarek, ker so z njima n a j t e s n e j e povezana
vprašanja našega življenja za danes in v prihodnje. Na prvo m e s t o kaže p o s t a v i t i nalogo
in zahtevo po h i t r e j š i in d o s l e d n e j š i demokratizaciji p r o c e s o v s p r e j e m a n j a družbenih
o d l o č i t e v oziroma političnega življenja nasploh. To j e v s e b i n a t u d i znane pobude t o v a r i š a
Tita o k o l e k t i v n e m delu in o d g o v o r n o s t i , ki je zaradi njenega i d e j n o p o l i t i č n e g a in družbenega pomena za doslednejšo u v e l j a v i t e v delavca in delovnega človeka kot nosilca
e k o n o m s k e in p o l i t i č n e oblasti prerasla v splošno družbeno akcijo in s m o t e r in j e zato
t u d i deležna posebne pozornosti in množične podpore. Na podlagi spoznanja, da p o l i t i č n i
odnosi in s i s t e m zaostajajo za razvojem družbenoekonomskih odnosov, s m o z u s t a v o
zgradili c e l o v i t p o l i t i č n i s i s t e m s o c i a l i s t i č n e samoupravne d e m o k r a c i j e , ki ustreza
p o t r e b a m učinkovitega razreševanja o b j e k t i v n o nastajajočih in p o g o j e n i h n a s p r o t i j v naši
družbi in ki m u j e Kardeljevo razmišljanje o pluralizmu s a m o u p r a v n i h i n t e r e s o v odprlo
nove in širše p e r s p e k t i v e . Prav zaradi tega ob vseh nakopičenih in resnih, zlasti ekon o m s k i h p r o b l e m i h , ne bi s m e l i pozabiti, da j e rešitve zanje p o t r e b n o iskati v odnosih,
po p o t e h in v oblikah, ki so lastne in na katere napotuje naš s i s t e m p o l i t i č n e demokracije. To je, z a k t i v n i m sodelovanjem in z uveljavljeno o d g o v o r n o s t j o delavcev v t e m e l j n i h
organizacijah združenega dela in občanov v krajevnih s k u p n o s t i h , pri s p r e j e m a n j u odloč i t e v v n j i h o v i h delavskih s v e t i h in d r u g i h organih samoupravljanja, z u p o r a b l j a n j e m in
u v e l j a v l j a n j e m delegacij v p o s t o p k i h sporazumevanja in usklajevanja interesov s t e m ,
da bedijo nad u r e s n i č e v a n j e m d e m o k r a t i č n o s p r e j e t i h o d l o č i t e v sami in organi delavske
k o n t r o l e t e r s t e m , da se v c e l o t i , v o k v i r u njihovih p r i s t o j n o s t i in o d g o v o r n o s t i , uveljavi
vloga sleherne i n s t i t u c i j e našega p o l i t i č n e g a s i s t e m a , v k l j u č n o z i z v r š n i m i organi, inšpekc i j a m i t e r organi odkrivanja in pregona. V interesu obrambe naše d e m o k r a c i j e je, da,
kadar je to potrebno, nastopijo t u d i skupščine družbenopolitičnih s k u p n o s t i in z ukrepi
družbenega varstva zavarujejo družbene interese in p r e p r e č i j o b i s t v e n e m o t n j e v samo-

upravnih odnosih, k a j t i brez tega se t a k š n i pojavi, zlasti odtujevanje o d l o č i t e v in rezult a t o v dela d e l a v c e m , lahko razraščajo in nastaja v t i s , da v s a m o u p r a v n e m s i s t e m u ni
mogoče u s t v a r i t i reda in u v e l j a v i t i o d g o v o r n o s t i . Naša izkušnja, ki j e prav v sedanjih
razmerah ne bi s m e l i p o d c e n j e v a t i , pa je, da s m o najtežje p r o b l e m e reševali uspešno
t a k r a t , kadar so o d l o č i t v e s p r e j e m a l i d e l a v c i , saj so t a k r a t h k r a t i z n j i m i zavestno prev z e m a l i t u d i v s e posledice s v o j i h o d l o č i t e v . Sedanje, zlasti e k o n o m s k e razmere pa kažejo, da se v r s t a zelo p o m e m b n i h o d l o č i t e v sprejema m i m o delavcev npr. o d l o č i t v e o
zahtevkih za povišanje cen, za najemanje k r e d i t o v oziroma o i n v e s t i c i j s k i h p r o j e k t i h ,
o p r e k i n i t v a h poslovnega sodelovanja oziroma o n j e g o v e m pogojevanju, ki je d o s t i k r a t
t u d i izsiljevanje v i š j i h cen, prodaje deviz itd., kar vse j e p o v z r o č i l o resne m o t n j e v naši
r e p r o d u k c i j i . Naša skupna in odgovorna naloga j e zato, da h i t r e j e , z akcijo s o c i a l i s t i č n e
zveze, sindikata in zveze k o m u n i s t o v u s t v a r j a m o razmere, v k a t e r i h bodo samoupravno
organizirani delovni ljudje lahko s p r e j e m a l i o d l o č i t v e in p r e v z e m a l i c e l o t n o o d g o v o r n o s t
zanje na podlagi s v o j i h i n t e r e s o v , pravic in obveznosti, u v e l j a v l j a j o č p r i t e m odnose,
poti in mehanizme p o l i t i č n e g a s i s t e m a t e r njegove ustanove z d o s l e d n o u r e s n i č i t v i j o
n j i h o v i h p r i s t o j n o s t i in o d g o v o r n o s t i tako, da bo v t e m s i s t e m u m o g o č e izražati različne
i n t e r e s e , ki v družbi, v njenih s a m o u p r a v n i h d e l i h o b j e k t i v n o o b s t o j i j o , hkrati pa t u d i
u v e l j a v l j a t i o d g o v o r n o s t za to, da se t i i n t e r e s i v s k l a d i j o v skupne in v splošni družbeni
interes na družbeno-lastninskih osnovah. Vsaka druga p o t — p o s e b e j ta, ki j o uporabljamo, ko n e r e d k o p o p u s t i m o s k u š n j a v i a d m i n i s t r i r a n j a in ko s p r e j e m a j o o d l o č i t v e t i s t i ,
ki ne nosijo n j i h o v i h d i r e k t n i h posledic — bo nujno p r i p e l j a l a v razkorak in t u d i v konf l i k t m e d o d l o č i t v a m i in r e a l n i m i i n t e r e s i in p o t r e b a m i d e l o v n i h ljudi.
Na t o ne b i s m e l i pozabiti n i t i sedaj, ko na nas m o č n o p r i t i s k a vsa teža druge zahtevne
naloge, ki o p r e d e l j u j e skupno i m e g o s p o d a r s k e stabilizacije. Z njo m o r a m o v p r v i v r s t i
u s t v a r i t i zanesljive in t r d n e m a t e r i a l n e t e m e l j e h i t r e m u razvoju proizvajalnih sil t e r s
t e m t u d i s p l o š n e m u d r u ž b e n e m u , k u l t u r n e m u in p o l i t i č n e m u razvoju. To pa p r e d v s e m
zahteva, da s i priznamo, da s m o dolgo in kar dobro živeli nad n a š i m i r e s n i č n i m i
m o ž n o s t m i in da zato zdaj več in bolje d e l a m o , v s a k p o s a m e z n i k in v s i skupaj, da v d e l o
vlagamo več znanja, uporabljamo boljšo t e h n o l o g i j o , bolje organizirano delo, v o d i m o
račun o p o r a b l j e n e m času, m a t e r i a l u in e n e r g i j i in o t e m , koliko d i n a r j e v porabimo za
to, da u s t v a r i m o en nov dinar. Šele t a k r a t , ko bodo z r a z m e r o m a m a l o v l o ž e n i m i s r e d s t v i
u s t v a r i l i v e l i k o , v e č k o t danes, ko bo p r o d u k t i v n o s t in k v a l i t e t a našega dela ter t i s t e g a ,
kar ponujamo t u j e m u kupcu, takšna, da bo vzdržala konkurenco d r u g i h e k o n o m i j , t a k r a t
se b o m o lahko v e l i k o bolj p r e p r i č l j i v o p o g o v a r j a l i o t e m , zakaj, za kakšne namene in
v k a k š n e m r a z m e r j u m e d p r o d u k t i v n o in n e p r o d u k t i v n o porabo b o m o t o , kar s m o u s t v a r i l i ,
t u d i n a m e n i l i . Zdaj pa s m o dohodek p o r a b i l i d o s t i k r a t p r e j , kot s m o ga sploh u s t v a r i l i !
Obnašali s m o se d o s t i k r a t kot slab g o s p o d a r , ki ne m i s l i na j u t r i š n j i dan. Ravno zaradi
tega b o m o sedaj v e l i k o t e ž j e reševali znane p r o b l e m e našega g o s p o d a r s t v a , sprem i n j a l i njegovo s t r u k t u r o , ga m o d e r n i z i r a l i in usposabljali za p r o i z v o d n j o izdelkov v i s o k e
stopnje obdelave, ki zahtevajo v e l i k o znanja in a k u m u l i r a n e g a m i n u l e g a dela t e r se
v k l j u č e v a l i v m e d n a r o d n o d e l i t e v dela. Ob t e m pa nam s m o t e r ne m o r e b i t i le t o , da
u s t v a r i m o č i m v e č dohodka, ampak je za nas p o m e m b n o t u d i , v k a k š n i h družbenoekonomskih o d n o s i h j e ta dohodek u s t v a r j e n , kakšna je t o r e j njegova k v a l i t e t a . Le dohodek, ki
je u s t v a r j e n na družbeno-lastninskih osnovah, v d o h o d k o v n i h in d r u g i h odnosih, ki j i h
med udeležence p r o i z v o d n j e in p r o m e t a blaga t e r uslug uvajata ustava in zakon o združenem delu, o m o g o č a t u d i uveljavljanje s i s t e m a družbenega planiranja in n a č r t e n
d r u ž b e n o e k o n o m s k i razvoj t e r s t e m t u d i reševanje v i t a l n i h p r o b l e m o v našega gospodarstva — zagotavljanje a k t i v n e devizne in plačilne bilance, s u r o v i n s k e , e n e r g e t s k e in
p r e h r a m b e n e bilance, sodobno t e h n o l o g i j o , v i s o k o s t o p n j o raziskovalnega in razvojnega
dela, s p r e m i n j a n j e kadrovske s t r u k t u r e zaposlenih in drugo. V s e t o pa zahteva odgovoren, težak in s e l e k t i v e n p r i s t o p k reševanju t e h p r o b l e m o v , ki bo posebej še zdaj,
ob p r i p r a v i s r e d n j e r o č n i h planov določal in upošteval družbene p r i o r i t e t e t e r v s e m
s a m o u p r a v n i m in d r u g i m o r g a n o m o m o g o č a l v o d i t i gospodarsko in razvojno p o l i t i k o ,
s katero se bodo lažje reševali t u d i p r o b l e m i proizvodnih u s m e r i t e v in p r e u s m e r i t e v ,
s o l i d a r n o s t i , socialne p o l i t i k e , cen, standarda in družbenega razvoja nasploh. To j e
seveda v e l i k o t e ž j e kot popuščati r a z l i č n i m p a r c i a l n i m p r i t i s k o m in s t i h i j i t e r si izposojati denar in d v i g a t i cene, kajti če d i n a r j a ne u s t v a r i m o z d e l o m , si ga sicer lahko
j e m l j e m o drug d r u g e m u iz žepa, pa b o m o v e n d a r v s i skupaj i m e l i le en sam d i n a r .
To sta končno že zdavnaj u g o t o v i l a t u d i zapita butalska k r č m a r i c a in k r č m a r !
Seveda pa u r e s n i č e v a n j e t a k š n e s t r e z n i t v e , ki j o zdaj po razpravi v s k u p š č i n i že uveljavlja naš r e p u b l i š k i izvršni svet in d r u g i g o s p o d a r s k i in p o l i t i č n i d e j a v n i k i in ki
kaže p e r s p e k t i v o realnega izhoda iz t e h t e ž a v , gotovo ne bo lahka, ne bo brez p r e t r e s o v
in z a o s t r i t e v . In prav zaradi t e g a je t o l i k o p o m e m b n e j š e , da v s e o d l o č i t v e , posebej t i s t e ,
ki prizadevajo pogoje dela, g o s p o d a r j e n j a in življenja d e l o v n i h ljudi, s p r e j e m a j o oni
s a m i , v t e m e l j n i h s a m o u p r a v n i h organizacijah in v organih in o d n o s i h našega p o l i t i č n e g a
s i s t e m a . Človek, ki ve, za kaj se odloča in kakšne bodo p o s l e d i c e njegove o d l o č i t v e ,

se je p r i p r a v l j e n m a r s i č e m u o d p o v e d a t i , j e p r i p r a v l j e n marsikaj ž r t v o v a t i . Toda v e d e t i
mora, da enako odgovorno ravnajo t u d i drugi in ne sme b i t i izigran! Zato je posebno
velika o d g o v o r n o s t t i s t i h s t r o k o v n i h , upravnih in drugih organov, ki m u r e š i t v e in vsebino
o d l o č i t e v predlagajo ali ki sami s p r e j e m a j o o d l o č i t v e ! Vse t o j e pogoj za u t r j e v a n j e stabilnosti družbe v c e l o t i in t u d i pogoj za ohranjanje neodvisne in s u v e r e n e pozicije t e r
ugleda in prestiža, ki ga Jugoslavija v s v e t u ima, njene v a r n o s t i in pravice njenih narodov in narodnosti, da sami odločajo o s v o j e m življenju in p r i h o d n o s t i .
Č e s t i t a m vam i s k r e n o ob l e t o š n j e m prazniku, za katerega kraj s t e izbrali prav Vrata,
t a v z n e m i r l j i v o lepi k o t i č e k pod o s r č j e m Triglava, tega s i m b o l a s l o v e n s t v a , s k a t e r i m
so povezane najbolj drzne sanje in pričakovanja otrok, načrti zrelih in preizkušenih
mož, ki so cepin zasadili na najvišje v r h o v e sveta, ter m i s l i in p r i č a k o v a n j a slehernega
planinca in l j u b i t e l j a gora. Z n j i m j e usodno povezan t u d i boj S l o v e n c e v za s l o v e n s k e
gore od časov Jakoba Aljaža, ki j e o d k u p i l s v e t , na k a t e r e m s t o j i j o naše najvišje
postojanke in ki v zahvalo in s p o m i n n j e g o v e m u delu nosijo njegovo ime, pa vse do dne,
ko so se s k o j e v c i j e s e n i š k o - b o h i n j s k e g a odreda j e s e n i 1944 povzpeli na v r h Triglava in
j e na n j e m , na t e m n a j v i š j e m v r h u , z r a s l e m iz s l o v e n s k i h tal, zavihrala naša t r o b o j n i c a
z rdečo zvezdo, znanilko svobode in zmage v v e č kot s t o l e t n e m boju s l o v e n s k i h planincev zoper n e m š k o in a v s t r i j s k o nasilno prisvajanje naših gora. Temu boju se oddolžuj e j o s l o v e n s k i planinci z n a č r t o m za povečanje ključne planinske postojanke na Kredarici, ki j e s s v o j o zgodovinsko v l o g o in p o m e n o m t u d i k u l t u r n i in narodni s p o m e n i k
in priča uspešnega narodnoobrambnega in narodnoosvobodilnega boja. Kot v s e l e j ste se
planinci pri u r e s n i č e v a n j u tega načrta o p r l i na lastne sile, na sile p r i j a t e l j e v gora. To
je p o r o š t v o , da bo t a d o m stal ob p o m o č i v s e naše družbene s k u p n o s t i morda, glede
na naše sedanje m a t e r i a l n e možnosti s i c e r nekoliko kasneje, kot j e bilo sprva načrtovano, pa v e n d a r l e zanesljivo, kajti kot ste zapisali v pozivu za akcijo »Če so z m o g l i
takrat, z m o r e m o t u d i danes«. In o t e m ni nobenega d v o m a ! Pa t o geslo ne bi s m e l o
v e l j a t i le za p l a n i n c e !
Dovolite, t o v a r i š i c e in t o v a r i š i , da posebej č e s t i t a m ob d a n a š n j e m prazniku, s k a t e r i m
slavimo t u d i 85-letnico Aljaževega stolpa na Triglavu, 90-letnico prvega vzpona čez njegovo s t e n o , 70-letnico doma v V r a t i h in s t o l e t n i c o prvega vzpona na Š k r l a t i c o , še
našemu g o s t i t e l j u , č l a n o m Planinskega d r u š t v a D o v j e - M o j s t r a n a , in v s e m d o m a č i n o m ,
ki so t a k o skrbno in p r i j e t n o p r i p r a v i l i današnje praznovanje, in j i m t a k o kot v s e m nam
zaželim v e l i k o d e l o v n i h uspehov in v e l i k o l e p i h d o ž i v e t i j v naših s l o v e n s k i h svobodnih gorah.

PREDSEDNIK PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE TOV. T O M A Ž BANOVEC:
Ob dnevu p l a n i n c e v navadno t u d i na kratko s p r e g o v o r i m o o naših p r o b l e m i h in n a č r t i h .
Že dalj časa u g o t a v l j a m o , da nas j e planincev kar precej, da nas j e vedno v e č in da t o
rojeva t u d i skrbi in nove p r o b l e m e . M o r d a le nekaj podatkov: Letos bo naše č l a n s t v o
preseglo š t e v i l k o 100 000, kar p o m e n i , da bo vsak dvajseti Slovenec član planinske
organizacije. Pa p o g l e j m o t o gibanje nekoliko p o d r o b n e j e :
— vsak o s m i p i o n i r ,
— vsak š e s t i m l a d i n e c ,
— vsak o s e m n a j s t i a k t i v n i prebivalec je član planinske organizacije.
V i n d u s t r i j s k i h regijah ( v z e m i m o za p r i m e r Posavje) pa j e t a odnos planinskega članstva s p r e b i v a l s t v o m še u g o d n e j š i .
Že 10 let opažamo, da članstvo v PD raste z 4 , 5 % l e t n i m p r i r a s t k o m . V t e m razvoju so
seveda udeleženci t u d i drugi obiskovalci gora, domači planinci in t u j i t u r i s t i . S t a t i s t i k e
in s v e t o v n i razvoj kažejo na to, da t u d i naš delavec svojega p r o s t e g a časa ne izkorišča
v e č n e n a č r t n o ; v e d n o v e č zanimanja je za a k t i v n o š p o r t n o r e k r e a c i j o , kar j e p o v s e m
v skladu z d r u ž b e n i m i in p o l i t i č n i m i o p r e d e l i t v a m i , ki veljajo za to p o d r o č j e .
SR Slovenija leži poprečno 700 m nad m o r j e m , na to v i š i n o so gozdovi, so skale,
so redka naselja in k m e t i j e . Skoraj t r e t i j i n a našega o b m o č j a pa j e po g e o g r a f s k i h krit e r i j i h neposeljenega.
Prijetno in lepo je, da i m a m o — in si j i h še d o b i v a m o — naravne rezervate. Seveda
m o r a m o t e p r o s t o r e v naravi n a m e n i t i u s t r e z n i m r e k r e a t i v n i m o b l i k a m , ki j i h razvijamo
zlasti v povezavi z g o r s k i m s v e t o m ; taka p o d r o č j a s m o dolžni t u d i ustrezno o p r e m i t i
in z a g o t o v i t i s p r o t n o vzdrževanje. Težko j e t u r i z m u v dolini, še t e ž j e j e planincu v gorah
— in t a k o j e družbena pomoč s p o d a l j š a n i m d r u ž b e n i m d o g o v o r o m za obdobje 1981 do
1985 p o v s e m nujna, saj gre za o b j e k t e in naprave t e r poti, ki so š i r š e g a p o m e n a za SLO
in DS; v č a s i h edino m e s t o za zbiranje občanov, zavetje na koncu planinske t u r e .

Predsednik PZS tov. Tomaž Banovec (levo), poleg njega (desno) tov. Lojze Motore in Drago Kozole

Veseli s m o , da naša prizadevanja, naše delo družba v i s o k o ceni, v e d e t i pa j e navsezadnje t u d i t r e b a , da o p r e d e l i t e v 100 000 S l o v e n c e v za p r o g r a m in delo v o k v i r u planinske
organizacije, ene od t e l e s n o k u l t u r n i h organizacij, t u d i o p r a v i č u j e — družbeno podporo.
Razvoj planinstva b o m o morali razumeti v prihodnje še š i r š e . Jugoslavija, t a č u d o v i t a
dežela, z vso p e s t r o s t j o narodov in n a r o d n o s t i , ima t u d i m n o g o naravnih z n a m e n i t o s t i ,
ki t u d i p r i v l a č i j o . Vendar pa lahko ugotavljamo, da se razvija p r o f e s i o n a l n i razvoj t u r i z m a
v e č i n o m a le ob obali, n o t r a n j o s t s č u d o v i t i m i gorami, z bogato t r a d i c i j o NOB pa je
zaprta in je t a k o v t e namene še neizrabljena.
Ni se bati, da nam bo zmanjkalo gora, p o t o v v Sloveniji. M i s l i m o , da bo t r e b a na dolgoročnih osnovah razvijati to d e j a v n o s t v o k v i r u SFRJ v c e l o t i in brez našega deleža
t u d i v prihodnje — tu ne bo šlo.

SPOMIN
JOŽE

ZUPAN

Tekli s m o po b l e š č a v e m snegu
in zanosno kričali v p r i č a k o v a n j u
srečanja z neznanim.
Tisti z rdečo brado pred nami je zavpil,
da je za o b z o r j e m še ena ravnina in en v r h .
Ko pa s m o p r i š l i do roba, s m o ugledali samo
brezdanjo g l o b o č i n o .
Danes snega t a m ni v e č . Spihali so ga v i h a r j i .
Pa t u d i r d e č e b r a d č e v o ime s e m že zdavnaj pozabil.

Jozej Miklavčič

JOZEJ MIKLAVČIČ
LJUBO

URBAJS

»V črno s e m žalost zakopan, pa se ozrem v g o r e n j s k o s t r a n in g l e j : planine so v i s o k e
kakor prej.«
S t e m i besedami se j e v n a j t e ž j e m času zgodovine Slovencev tolažil v e l i k i s l o v e n s k i
p e s n i k O t o n Župančič nad s t r a š n i m č a s o m , ki ga j e povzročil f a š i z e m S l o v e n c e m in
v s e j Evropi.
Podobno se ob hudi izgubi Jozeja M i k l a v č i č a , s t a r o s t e s l o v e n s k i h planincev na K o r o š k e m ,
g o s p o d a r j a prve s l o v e n s k e zamejske planinske postojanke in p o d p r e d s e d n i k a Slovenskega planinskega d r u š t v a C e l o v e c , t o l a ž i m o t u d i mi s l o v e n s k i planinci na K o r o š k e m .
Izgubili s m o človeka, ki ga ni m o g o č e n a d o m e s t i t i ; moža, ki je v zadnjih dveh d e s e t l e t j i h izgoreval v o g n j u planinske d e j a v n o s t i . Planine in gore, ki j i h j e p o k o j n i Jozej t a k o
rad obiskoval in j i m posvečal t o l i k o p o z o r n o s t i , nas danes povezujejo z n j i m , nepozabnim p l a n i n s k i m t o v a r i š e m , ki počiva na š e n t j a k o b s k e m p o k o p a l i š č u .
Kar v e r j e t i ne m o r e m o , da Jozeja ni več, da je konec naših s k u p n i h planinskih doživ e t i j , š t e v i l n i h srečanj, d e l o v n i h akcij in vsega tega, kar je povezano s p l a n i n s t v o m .
Njegove zadnje besede so bile t a k o t i h e , da s e m j i h komaj d o j e l . Bile so: »Kaj je na
Bleščeči novega?« In s t e m j e povedal, da j e bil v s v o j e m s m r t n e m boju v m i s l i h na
Bleščeči planini pod Jepo, kjer s t o j i planinska postojanka »Koča nad A r i h o v o pečjo«,
katere gospodar j e bil z dušo in t e l e s o m .
Jozej M i k l a v č i č j e luč sveta zagledal pri O r i č u v Gorinčičah pri Šentjakobu v Rožu. Kot
šolarja ljudske šole v Š e n t p e t r u pri Š e n t j a k o b u ga je za planine navdušil u č i t e l j Burger,
doma iz Š k o f i č . Ta j e svoje učence nekoč peljal na izlet na G o l i c o . Tam je Jozej
p r v i č v i d e l p r e l e p e J u l i j s k e A l p e , ki so ga t a k o navdušile, da j e začel h o d i t i v planine
in j i m j e ostal zvest do s m r t i .
Jozej je b i l nadarjen, zato so ga dali v gimnazijo. Dokončal j e š t i r i razrede in se nato
šel u č i t za č r k o s t a v c a . Leta 1913 j e p r i s t o p i l k tedanji s l o v e n s k i p l a n i n s k i organizaciji,
c e l o v š k i podružnici Slovenskega planinskega d r u š t v a — predhodnici današnje s l o v e n s k e
planinske organizacije na K o r o š k e m . Bil j e edini in poslednji član naše prejšnje planinske organizacije na K o r o š k e m in zato t u d i s p o n o s o m p o u d a r j a m o , da j e bil rajni
Jozej M i k l a v č i č s t a r o s t a s l o v e n s k i h planincev na K o r o š k e m , kar š t e j e m o za najbolj
časten naslov, ki ga j e kdajkoli dosegel kak slovenski koroški planinec.
V mladih l e t i h pa Jozej ni bil samo planinec, t e m v e č t u d i navdušen p r o s v e t a š in zadružnik. V času H i t l e r j e v e s t r a h o v l a d e j e moral t u d i on z družino v i z s e l j e n i š t v o . Po v r n i t v i
se je z v s e m i s i l a m i p o s v e t i l obnovi razdejane domačije in o b n o v i našega doma, ki so
ga nacisti u n i č i l i .
Leta 1953 s m o mladi s l o v e n s k i planinci u s t a n o v i l i oziroma o b n o v i l i s l o v e n s k o planinsko
organizacijo na K o r o š k e m . Kmalu po u s t a n o v i t v i , ko s e m zvedel za njegovo v e l i k o lju-

bežen do planin, s e m se povezal z n j i m in s t o p i l j e v naše v r s t e . Postal je a k t i v e n
član o b n o v l j e n e planinske organizacije in izredno prizadeven planinski organizator. Pri
gradnji naše planinske postojanke pa j e pokazal t a k š n o a k t i v n o s t in s k r b za novo
kočo, da s m o ga soglasno izvolili za g o s p o d a r j a koče in t o prve s l o v e n s k e z a m e j s k e
planinske p o s t o j a n k e . Za njegovo p o ž r t v o v a l n o s t pri gradnji koče in za s l o v e n s k o planinstvo m u j e Planinska zveza Slovenija podelila celo v r s t o priznanj, m e d n j i m i zlato
odličje. Jozej pa ni bil samo o d l i č e n gospodar koče, m a r v e č t u d i navdušen planinec,
s k a t e r i m sva prelezla, po navadi v o k v i r u d r u š t v e n i h izletov, v e l i k o š t e v i l o v r h o v .
Z 78 leti je bil zadnjič na Triglavu, hotel pa je še na G r o s s g l o c k n e r . Vendar, počasi
so se začeli p o j a v l j a t i znaki s t a r o s t i in nazadnje še bolezni. Predlanskim ga je zelo
zdelala pljučnica. Ko s e m ga obiskoval, so mu v e č k r a t p r i š l e solze v oči in z ž a l o s t n i m
glasom mi j e potožil, da ne bo v e č videl Bleščeče. Stavit s e m šel z n j i m , da bova š e šla
na Bleščečo in res sva naslednjo s p o m l a d — t o j e bilo lani m e s e c a maja — šla gor
v e n e m t e d n u kar dvakrat. Bil j e s p e t s t a r i Jozej, poln načrtov za kočo, kako bi jo
uredili še bolj privlačno. Na lanski delovni akciji na Bleščeči j e s s v o j i m nečakom
Tončijem podiral v gozdu poškodovane s m r e k e in m a c e s n e t e r se šalil z m l a d i n o ,
ki ga j e zelo spoštovala. Takrat nihče ni m i s l i l , da bo leto kasneje že počival na
š e n t j a k o b s k e m pokopališču. Kot j e nekoč pod Triglavom kraljeval in gospodaril župnik
Aljaž, t a k o se j e podobno u d e j s t v o v a l pod našo mogočno Jepo (Kepo) Jozej M i k l a v č i č .
On je bil t i s t i , ki je markiral zapuščena pota; on je bil t i s t i , ki j e skupno z dvema starejšima t o v a r i š e m a — K o f l e r j e m in K u n č i č e m — speljal »plezalno« p o t od bivšega
partizanskega b u n k e r j a prek s t r m e g a praga do vznožja A r i h o v e peči in t o pri 79. l e t i h
starosti. Poznal je svet pod Jepo kot svoj lastni žep in t a k o se j e s p o m n i l , da j e bil
pred v e č d e s e t l e t j i pod vznožjem K o m n i c e studenček, ki so ga d o m a č i n i i m e n o v a l i
»Vodica«. Po t o l i k o l e t i h je na t i s t i s t u d e n č e k s p o m i n j a l o le še vlažno l i s t j e . Vendar,
Jozej j e t a m kopal in č i s t i l t a k o dolgo, da je prišel do žile, n a m e s t i l žleb in žejni
planinci, ki so hodili t a m m i m o , so hvaležno gasili žejo. K s t u d e n č k u je namestil t a b l i c i
z napisoma »Vodica« in »Lebensquelle«. Ko s e m ga vprašal, k j e j e s t a k n i l t o ime, m i je
rekel, da si ga je sam izmislil in sicer zato, da ne bi razbili oziroma o d s t r a n i l i slovenskega napisa. Kmalu za t e m s m o z ž a l o s t j o u g o t o v i l i , da pri »Vodici« ni bilo v e č slovenskega napisa; ostal je samo n e m š k i »Lebensquelle«. Jozej mi j e t a k r a t potožil:
»Vidiš, kako s e m bil nespameten, da s e m še sam pomagal p o n e m č i t i naše izvirno
slovensko ime.«
Jozej M i k l a v č i č j e bil izredno b i s t e r in o d l o č e n mož. Ti dve l a s t n o s t i sta zelo k o r i s t n o
rabili n a š i m narodno-obrambnim p l a n i n s k i m i n t e r e s o m in t o še p o s e b e j takrat, ko so
hoteli novi n a j e m n i k i p a s t i r s k e koče na Rožci — s m u č a r s k i klub S c h i z u n t t iz V r b e —
le-to »prekrstiti« v V e l d n e r H t i t t e in pozneje na B i l d s t e i n H i i t t e ( s l e d n j i je imel m n o g o
zaslug, da je po požaru bila zgrajena nova koča). Na zborovanju pašniške zadruge
Šentjakob, kamor spada koča, j e Jozej o d l o č n o nastopil p r o t i t e j nameri. V s v o j e m
govoru j e c i t i r a l dr. Julija Kugyja, s v e t o v n o znanega planinca in pisatelja, ki se j e
sicer š t e l za Nemca, ki pa je v s v o j i h d e l i h vedno poudarjal, da je t r e b a izvirna (sloven-

Dom na Bleščeči planini

ska) gorska in ledinska imena s p o š t o v a t i in čuvati, da ne p r i d e j o v pozabo (Kugyjev opis
J u l i j s k i h A l p še danes rabi za podlago s l o v e n s k i m z n a n s t v e n i k o m in t u r i s t o m ) . Zbrana
množica na zborovanju ga je za njegova izvajanja nagradila z n a v d u š e n i m aplavzom
in tako V r b l j a n o m ni uspelo, da bi dosegli s v o j namen.
Na M i k l a v č i č e v o pobudo s m o t u d i obnovili že p o v s e m opuščeno planinsko pot (obstajala je samo še na z e m l j e v i d i h ) z Bleščeče prek Sedliča in G r a č e n i c e v Svatne. Na t o
akcijo s m o bili zelo ponosni. V njej s m o v i d e l i p l e m e n i t o dejanje v k o r i s t p l a n i n c e m
in t u r i s t o m . Povsem drugačnega mnenja pa je bil lastnik z e m l j i š č a , po k a t e r e m j e šla
pot — rožeški p r i n c Liechtenstein. Za časa s r a m o t n e g a »Tafelsturma« je dal o d s t r a n i t i
vse kažipote in m a r k a c i j e . Jozej M i k l a v č i č , ki j e princa zelo u p o š t e v a l , je b i l nad t e m
d e j a n j e m tako užaljen, da ga ni v e č pogledal. Kolikokrat se je jezil nad n j i m in dejal:
»Če bi o d s t r a n i l kažipote ob kakšni drugi p r i l o ž n o s t i , mu n i t i ne bi t a k o zameril, ker
v e m , da bi rad i m e l v gmajni m i r , da bi m u ne preplašili g a m s o v in druge divjadi, ker
pa je t o s t o r i l ravno v času p r o s l u l e g a J a f h e l s t u r m a ' , mu pa tega ne o d p u s t i m do
smrti.«
Res, tak je bil Jozej M i k l a v č i č , s t r o g , borben in p l e m e n i t , in ves predan naši planinski
organizaciji, ki j i j e s s v o j i m i b o g a t i m i izkušnjami in dejanji dal t i s t o , na kar s m o še
posebej ponosni, da nas slovenska j a v n o s t na Koroškem prizna in s p o š t u j e kot v e l i k o
družino i d e a l i s t o v .
Planinca Jozeja M i k l a v č i č a , koroškega »Aljaža«, bomo ohranili v č a s t n e m in nepozabnem s p o m i n u . Oba velika slovenska sinova počivata blizu skupaj ob vznožju Karavank
in gledata p r o t i j u g u v svoje gore.

Dr. ing. France Avčin

DR. FRANCE AVČIN
- 70-LETNIK
Zakon narave je tak, da se vsako p o l e t j e nagne v jesen. In t a k o j e d o l e t e l o t u d i Franceta
A v č i n a , da j e postal s e d e m d e s e t l e t n i k . Zdi se mi, da še ni dolgo tega, ko s m o skupaj
ubirali pota po naših stenah, moževali v planinskih kočah in se predajali užitkom spomladanske s m u č a r i j e . Pa vendar j e 6. o k t o b r a France dočakal s v o j o s e d e m d e s e t l e t n i c o .
Vsa naša planinska j a v n o s t ga dobro pozna k o t planinskega pisatelja, alpinista z v r s t o
p r v e n s t v e n i h vzponov in borca za o h r a n i t e v naše lepe narave. Zato ga ni t r e b a posebej
p r e d s t a v l j a t i , pač pa v e l j a s p o m n i t i naše planince, p r e d v s e m p r i p a d n i k e m l a j š i h generacij, na n e k a t e r e b i s t v e n e zasluge, ki j i h ima naš s e d e m d e s e t l e t n i k za razvoj slovenskega alpinizma.
Bilo j e kmalu po v o j n i , menda leta 1947, ko se je France pojavil na n e k e m t e č a j u
v V r a t i h s p r o f i l i r a n i m i g u m e n i m i p o d p l a t i na g o r s k i h čevljih. Sprva je doživel splošno
začudenje, skorajda p o s m e h . Celo Čopov Joža, ki je bil v e d n o naklonjen p l e z a l s k i m

n o v o s t i m , je o p o m n i l , da je g u m i p r i m e r e n za vse kam d r u g a m kot pa za na č e v l j e ,
s k a t e r i m i nameravaš plezati. Vendar s m o se u š t e l i ! Ko s m o ga naslednji dan opazovali,
kako drzno In v a r n o je stopal na prav majhne stope in gladke p l o š č e , se je p o s m e h
s p r e v r g e l v občudovanje in zavist. Kar čez noč bi v s i želeli i m e t i prav take podplate.
Ker je bilo t o v t i s t i h časih težko d o s e g l j i v o , se je France p o t r u d i l in prinesel nekaj
podplatov iz Švice in s t e m o d s t r a n i l zadnje p o m i s l e k e . K m a l u s m o p r e g o v o r i l i t o v a r n o
Sava v Kranju, da je začela p o s k u s n o proizvodnjo g u m e n i h podplatov, in p o t e m ni bilo
več potrebno n o s i t i t e ž k i h č e v l j e v v n a h r b t n i k u čez steno. Klasični plezalniki s p o l s t j o
na p o d p l a t i h so u t o n i l i v pozabo.
Naslednja novost, ki jo je uvedel France v naš alpinizem, so bile najlonske v r v i . Takrat
nismo bili v e č tako nezaupljivi in s m o dokaj h i t r o spoznali vse p r e d n o s t i najlonskih
vrvi pred k l a s i č n i m i , k o n o p l j e n i m i , ki so b i l e težke, posebno še, ko so se napile vode,
ko so se k r o t o v i č i l e t e r o t r d e l e v z i m s k i h razmerah. Takratni plezalci se bodo s p o m n i l i
zelenih najlonk, ki j i h je na njegovo pobudo preskrbela Planinska zveza in razdelila
med člane GRS in a l p i n i s t i č n e odseke. Kmalu zatem je A v č i n t u d i opozoril na v e č j o
v a r n o s t t e h v r v i v p r i m e r j a v i s k o n o p l j e n i m i . V Planinskem V e s t n i k u je napisal članek,
kjer je nazorno in natančno razložil, da t i č i v e l a s t i č n o s t i najlonskih v l a k e n v a r n o s t , ki
jo nudijo v r v i pri padcu prvega v navezi. Če se ne m o t i m , je b i l t o t u d i v s v e t o v n i
planinski l i t e r a t u r i prvi s t r o k o v n i članek o najlonskih vrveh. Nadvse p o m e m b n a je njegova
pobuda, ki jo je dal mednarodni planinski organizaciji U I A A , da j e osnovala posebno
k o m i s i j o za raziskavo in standardizacijo plezalskih v r v i . V t e j k o m i s i j i je sodeloval
v r s t o let, m n o g o prispeval k razvoju v r v i in končno dosegel, da so danes na t r g u samo
plezalske v r v i , ki ustrezajo mednarodno priznanim n o r m a m .
Še bi lahko podrobno opisoval njegove zasluge za razvoj našega alpinizma, pa naj samo
o m e n i m njegove p r e s t a v l j i v e dereze, d o m i s e l n o t e h n i k o s a m o r e š e v a n j a in njegova prizadevanja za reševanje p o n e s r e č e n c e v izpod plazov. Kot p l a n i n s k e g a pisatelja ga v s i
dobro poznamo in c e n i m o njegove š t e v i l n e prispevke Planinskemu V e s t n i k u . In prepričani s m o , da bo imel še kaj povedati. M a n j znana pa je njegova predavateljska dejavnost v i n o z e m s t v u . Z v r s t o predavanj v raznih državah j e približal naše gore in naš
alpinizem š i r o k e m u krogu planincev in s t e m vzbudil v e l i k o zanimanje za našo lepo
deželo.
Navada je, da s l a v l j e n c e m ob ž i v l j e n j s k i h o b l e t n i c a h ž e l i m o se v e l i k o tega in onega.
Žal je t a o b l e t n i c a previsoka, da bi Francetu zaželeli še v e l i k o drznih ali celo prvens t v e n i h vzponov. Vse ob s v o j e m času! K o r a j ž n i h dni v gorah j e doživel zares lepo štev i l o Ta doživetja, ki j i h je ujel t u d i v lepo u m e t n i š k o besedo v knjigi Kjer t i š i n a
šepeta, mu pomagajo zdaj zaokroževati s m i s e l našega žitja in b i t j a . Ni naključje, če je
t a knjiga doživela letos peto izdajo.
V zadnjih l e t i h je prebil v e č j i del p r o s t e g a časa v svoji b a j t i c i v V r s n i k u nad Sočo, k j e r
je njegov drugi dom. V ta kraj t u r i s t i č n i h r u p še ni p r o d r l in zato mu v s i p l a n i n s k i
p r i j a t e l j i , sedaj ko odhaja v pokoj, iz vsega srca želimo, da bi t a m v m i r u užival lepoto
in t i š i n o planinske narave. Ž e l i m o m u obilo brezskrbnega pohajkovanja po planinskih
t r a v n i k i h in gozdovih t e r posedanja po s o n č n i h p o b o č j i h z l e p i m i razgledi. Naj ga pri
t e m s p r e m l j a zavest, da je v življenju s t o r i l dovolj.

FRENJ V OČEH BOTANIKOV
IN PLANINCEV*
METKA

KRALJ,

METKA

ŠKORNIK

Bilo nas je pet in nihče med nami ni bil vraževeren. Petek, 13. j u l i j a 1979 s m o izbrali za
svoj odhod p r o t i p o g o r j u Prenj v H e r c e g o v i n i samo zato, ker je bil pač p r i m e r e n dan,
ne glede na d a t u m in na dan v tednu. O č i t n o j e bil t a dan res zelo p r i m e r e n , saj je
z i s t i m v l a k o m iz Ljubljane p r o t i Konjiču, ki j e izhodišče za vzpon na Prenj s severnega
konca, odšla še ena skupina p e t i h Ljubljančanov, med k a t e r i m i so t u d i bili b i o l o g i , t a k o
kot m e d nami.
• Poleti 1979 smo kot biologi in planinci obiskali Prenj v BiH. Menimo, da j e to področje slovenskim planincem mani znano. S tem sestavkom skušamo prikazati Prenj, njegovo rastlinstvo, živalstvo naše poti m
doživetja na njem. Morda bomo navdušili vsaj nekaj slovenskih planincev, da bodo obiskali ta del nase
domovine.

Prenj — Zelena glava (2132 m), desno Otiš (2097 m)

Drug za drugega pa s m o izvedeli šele na železniški postaji v Konjiču, ki je bila v zgodnjem d o p o l d n e v u d o v o l j prazna, da sta bila dva kupa n a h r b t n i k o v dobro vidna. Pravo
n a s p r o t j e m n o ž i č n e m u p r e r i v a n j u p r e j š n j i v e č e r na ljubljanski železniški p o s t a j i , k j e r
s m o se z m n o g i m i d r u g i m i komaj u s p e l i s t l a č i t i v vlak. Zdaj s m o lahko u g o t o v i l i le,
da bi bilo malo v r a ž e v e r n o s t i kar k o r i s t n o in da m o r a m o p r i h o d n j i č , ko bomo potovali
s Kozara e k s p r e s o m , u p o š t e v a t i v s a j t o , da ob p e t k i h vlak do zadnjega kotička napolnijo
d e l a v c i , ki se ob koncu tedna vračajo d o m o v v Bosno, in p o v r a t n i k i iz Trsta. Torej, če
želiš na vlaku v s a j malo spati in če nameravaš takoj naslednji dan nadaljevati pot na
planino, p e t e k res ni p r i m e r e n za p o t o v a n j e . Vendar pravijo: p e t e k , slab začetek, pa
d o b e r konec. In t a k o j e t u d i bilo.
V z a t o h l e m p o l e t n e m dopoldnevu v Konjiču ob N e r e t v i z 280 m e t r i n a d m o r s k e v i š i n e ,
ko ima zavoljo tega in zaradi s r e d o z e m s k i h v p l i v o v , ki po d o l i n i N e r e t v e prodro do s e m ,
izredno v r o č e p o d n e b j e , s m o že lahko opazovali naš pravi c i l j — p o g o r j e Prenj, njegove
v r h o v e in grebene, ki so bili še kar daleč nekako p r o t i j u g u .
A m p a k , zakaj s m o si za naše p o l e t n o p o t e p a n j e izbrali prav t e kraje? Ta v r o č i k r a š k i
s v e t , ki j e v v i š j i h legah tako podoben s l o v e n s k i m planinam in o b e n e m t a k o različen
od njih?
M e n d a j e na Prenju lepo in t o p r e p r o s t o d e j s t v o j e že bilo eden od vzrokov. N e k o l i k o
nas j e na t a konec p r i t e g n i l a t u d i domneva, da se po h r i b i h v H e r c e g o v i n i p o l e t i
sprehaja b i s t v e n o m a n j ljudi kot po s l o v e n s k i h planinah in da b o m o zato t a m i m e l i
v e č j i m i r . Predvsem pa s m o Prenj izbrali zato, ker smo biologi-botaniki. V zadnjih letih
je m e d š t u d e n t i b i o l o g i j e prešlo že v t r a d i c i j o , da p o l e t i o r g a n i z i r a m o bolj ali manj
š t e v i l n e e k s k u r z i j e v eno od naših r e p u b l i k z namenom, da bi nabrali č i m v e č b o t a n i č n o
ali zoološko zanimivega materiala. V planinah ob N e r e t v i , s e v e r n o in severozahodno od
M o s t a r j a , na Č v r s n i c i , Čabulji, Veležu in Prenju pa uspeva v e l i k o s t a r i n s k i h , redkih in
le od t u znanih r a s t l i n s k i h v r s t . Skratka, Prenj j e z d r u g i m i o k o l i š k i m i planinami izredno
mikaven e n d e m n i c e n t e r na Balkanu in v s e k a k o r v r e d e n ogleda t e r nabiranja rastlin.
Prenj leži v loku N e r e t v e od G l a v a t i č e v e g a do Bjelega polja, vanj pa se iz v s e h s t r a n i
zajedajo doline, ki so j i h izdolble reke in potoki in po katerih držijo p o t i do o s r č j a
pogorja. M e d n j i m i so n a j p o m e m b n e j š e d o l i n e Idbarja in Konjičke Bjele t e r Boračka
draga na s e v e r o v z h o d u in pa dolina M o s t a r s k e Bjele na jugozahodu. Iz razsežne prenjske planote, ki leži v p o p r e č j u na kakšnih 1700 m e t r i h nad m o r j e m , se dvigujejo posamezni g r e b e n i (Borašnica, Bjelašnica, Galič, V e l i k i in M a l i Prenj itd.), v r h o v i pa se
dvigajo prek 2000 m. Za relief Prenja so značilne t u d i v e č j e kraške d o l i n e : Č r n o polje,
Veliki dol, Vlasni dol in Tisovica, ki se m e d seboj povezujejo in d e l i j o Prenj na nižji
severovzhodni del, ki ga predstavlja Borašnica z n a j v i š j i m v r h o m O s o b a c (2026 m) t e r
na v i š j i , jugozahodni del, t a k o i m e n o v a n i pravi Prenj. V t e m d e l u j e najvišji p r e n j s k i
v r h Zelena glava (2123 m), poleg nje pa še O t i š , Lupoglav, V j e t r e n a brda, Galič itd.

Podlaga je v c e l o t n e m predelu apneniška ali d o l o m i t s k a in zato so se t u kraški pojavi
dobro razvili, prav tako pa so še v i d n e posledice p o l e d e n i t v e . Rakov laz ob vznožju
Skoka p r e k r i v a j o nanosi nekdanje ledeniške reke, krnice pod O s o b c e m , Zeleno glavo in
O t i š e m pa kažejo na začetke najobsežnejših ledenikov tega p o d r o č j a . Ledenik izpod
Osobca je bil u s m e r j e n proti p o b o č j u Skoka, enotni ledenik izpod Zelene glave in O t i š a
pa j e p r e o b l i k o v a l dno doline Tisovice v rahlo g r i č e v n a t s v e t .
Ker p o g o r j e obkroža Neretva, so d o s t o p i v dolinah n j e n i h p r i t o k o v , izhodiščni kraji pa
so M o s t a r , Jablanica in Konjic. Že v Ljubljani s m o se po z e m l j e v i d u o d l o č i l i , da bomo
do koče na Jezercu šli po d o l i n i Konjiške Bjele, skozi Rakov laz in čez sedlo pod Skokom (1463 m ) . Po nasvetu d o m a č i n o v s m o iz Konjiča do Rakovega laza najeli t a k s i in
si t a k o prihraniti vsaj dve uri n e p r i j e t n e hoje po a s f a l t u in v v r o č i n i , pa še o t o v o r j e n i
s m o bili z v s e m , kar bomo približno d e s e t dni p o t r e b o v a l i na planini, seveda t u d i
z ž i č n i m i h e r b a r i j i in č a s o p i s n i m p a p i r j e m za sušenje r a s t l i n .
Pot iz Rakovega laza do koče na Jezercu je zelo dobro m a r k i r a n a in t a k o bi v Sloveniji
le težko našli, saj j e na n e k a t e r i h o d s e k i h rdeče-beli krogec č i s t o zares že na v s a k i h
nekaj m e t r o v poti. Na naših pohodih v naslednjih dneh po p o g o r j u Prenja pa s m o ugot o v i l i , da so t a k o dobro m a r k i r a n e le poti, ki so v planinski poti o s v o b o d i t v e Po planinah
Jugoslavije. Druge poti pa so nemarkirane ali pa so m a r k a c i j e že zelo stare, obledele

Naravno okno v Osobcu
Foto Metka Kralj

Freynov nageljček (Dianthus freynii)

Foto Metka Kralj

in poraščene z r a s t l i n j e m . Eden izmed v z r o k o v za t a k o pogoste markacije na najpomembnejših poteh j e t u d i zelo nestalno v r e m e v t e h krajih in pogostne m e g l e , ki lahko zelo
h i t r o zagrnejo v r h o v e Prenja. Do t e g a pride zaradi mešanja podnebnih v p l i v o v s celine
in z Jadranskega m o r j a .
Po v o d i č u j e za pot od Rakovega laza do Jezerca potrebno približno t r i do š t i r i ure
hoje. Ko s m o se zagrizli v breg, smo bili p r e p r i č a n i , da bomo še za dne pri koči, t u d i če
u p o š t e v a m o , da bomo zaradi polnih n a h r b t n i k o v hodili precej počasneje. Vendar s m o se
krepko u š t e l i . Šele v t r d i t e m i , že skoraj p r e p r i č a n i , da s m o zašli, s m o iz bližnjih
»katunov« zaslišali pasji lajež, p o t e m pa s m o k m a l u zagledali t u d i s v e t l i k a j o č o se streho
iz pločevine na koči. To j e bilo res pravo olajšanje, čeprav so bila v r a t a koče t r d n o
zaklenjena in s m o v a n j o v s t o p i l i skozi okno. Bili s m o m o k r i , kajti v r e m e na Prenju
j e očitno že na začetku moralo pokazati, kaj v s e zna, in nas je med p o t j o nekajkrat
opralo, n a h r b t n i k i pa so nam bili že nekaj časa popolnoma odveč. Ker j e bila že tema,
t u d i n i s m o opazili, da j e koča do s k r a j n o s t i zanemarjena in da je m i n i l o že p r e c e j
časa, odkar so j o zadnjič p o č i s t i l i .
M e d vzponom do koče s m o kot botaniki skoraj nehote zaznali, da p r e h a j a m o skozi
različne r a s t l i n s k e združbe. Gozd, ki se j e začenjal v Rakovem lazu, nam j e bil kar
domač. Bukev sega do kakšnih 1400—1750 m, posamezna drevesa pa s m o v i d e l i t u d i
v bližnji o k o l i c i koče, v v i š j i h legah pa jo zamenja borov gozd. Višina, do katere bukev
še uspeva, je odvisna p r e d v s e m od osojne ali p r i s o j n e lege t e r od s t r m i n e pobočja. Ob
vzpenjanju do Jezerca s m o že na v i š i n i okoli 1300 m naleteli na borov gozd povsod t a m ,
kjer j e bilo pobočje s t r m o , tla pa p r e p l i t v a , da bi mogla bukev uspevati. Bori imajo
lepo s v e t l o in e n a k o m e r n o razpokano s k o r j o , po kateri bi lahko v s a k d o u g o t o v i l , da
t u k a j š n j i bor pripada d r u g i v r s t i kot s l o v e n s k i bori. Imenuje se munika, zaradi s v e t l e
s k o r j e se m u po latinsko pravi Pinus l e u c o d e r m i s , po p r a v i l i h botaničnega poimenovanja
pa je bolj p r a v i l n o ime zanj Pinus h e l d r e i c h i i . Na Č v r s n i c i , Čabulji, Veležu in Prenju,
prav tako pa t u d i d r u g o d po Balkanu, t v o r i ta bor gozdno mejo. Še v i š j e uspeva t a k o kot
pri nas ruševje, končno pa p r i d e m o v pas p l a n i n s k i h t r a t in pašnikov.
Na sami planini okoli Jezerca je bor na m n o g i h m e s t i h izsekan, iz nekdanjih gozdnih
p o v r š i n pa so nastali pašniki, saj se j e r a s t l i n s t v o planinskih t r a t zaradi izsekavanja
lahko pomaknilo nižje. Ker j e izvirov na planini malo, so »katuni«, kakor t u pravijo
p a s t i r s k i m kočam, vedno v njihovi bližini. N a j d e m o j i h v d o l i n i Tisovice, na planini
Jezerce, na Č r n e m polju, Bjelih vodah in še m a r s i k j e , so pa danes že v e č i n o m a
opuščeni. Ž i v i n o , nekoč v glavnem le ovce, danes pa t u d i vedno v e č krav, priženejo
ženske s p o m l a d i na planino in ostanejo v k a t u n i h do pozne j e s e n i . M o š k i v t e m času
v dolini o b d e l u j e j o z e m l j o ali delajo v tovarnah.

536

V neposredni bližini katunov na Jezercu s t o j i t u d i planinska koča (1650 m), ki so j o
postavili že leta 1936, saj je ta t o č k a pravo križišče poti na Prenju. Do koče držijo
poti iz različnih s m e r i : iz M o s t a r j a prek Bjelih v o d in Rujišta, kjer j e druga planinska
koča na Prenju, po d o l i n i Konjičke Bjele prek Rakovega laza in sedla pod Skokom, po
dolini Ibarja čez Tisovico in Tvrdo v o d o od Boračkega jezera, po Borački dragi, pa še
čez Črno polje. Poleg t e g a pa je Jezerce t u d i izhodišče za vzpone na Zeleno glavo,
Otiš, Osobac, Crnoglav, Taraš, Lupoglav in druge v r h o v e . Ti v r h o v i pa niso mikavni samo
za planinca, ampak t u d i za alpinista in v n j i h o v i h stenah j e bilo preplezanih že p r e c e j
smeri.
V d e s e t i h dneh botaniziranja po Prenju s m o seveda poleg najbližje o k o l i c e koče obiskali
tudi najvišji v r h Prenja, Zeleno glavo (2123 m ) , O t i š (2097 m) t e r Osobac (2026 m), ki ima
na v r h u z a n i m i v o in p r e c e j v e l i k o naravno okno. Tako botanično kot planinsko so b i l i
t i izleti zelo z a n i m i v i .
Na poti p r o t i Zeleni glavi s m o š l i m i m o prav z a n i m i v i h snežišč in m e l i š č , kjer s m o
našli t u d i iz s l o v e n s k i h A l p znani r u m e n o c v e t n i K e r n e r j e v mak, pa K i t a i b e l o v o trobent i c o z v i j o l i č a s t i m i c v e t o v i , alpski zvonček, žafrane in logarico, ki pa ima bolj zelenkaste c v e t o v e kot naša in je v i š j a , pa kljub t e m u u č i n k u j e dokaj nežno (Fritillaria
gracilis).
Najbolj pa so nas razveselile, če že ne priznamo, da so nas spravile v pravo e v f o r i j o ,
e n d e m i č n e h e r c e g o v s k e rastline, ki s m o j i h p r v i č zagledali na o d p r t e m , v e t r o v n e m sedlu
pod O t i š e m . Freynov nageljček (Dianthus f r e y n i i ) , drobna blazinasta rastlina s p r e c e j
v e l i k i r d e č k a s t i m i c v e t o v i , in prenjska o s i v n i c a ( O x y t r o p i s prenja), m o d r o c v e t o č a
m e t u l j n i c a z b e l i m i č r t a m i na n o t r a n j i s t r a n i zgornjega c v e t n e g a lista sta nas za kar
precej časa ustavila na sedlu. Seveda ni šlo brez f o t o g r a f i r a n j a in nabiranja r a s t l i n
za herbarij.
Na v r h u Zelene glave in Osobca sta š k a t l i c i za žig, vendar o žigu ni ne duha ne sluha.
In kakor j e pot na Zeleno glavo, ki j e v t r a n s v e r z a l i Po planinah Jugoslavije in v Hercegovski t r a n s v e r z a l i prav vzorno markirana, t a k o je na p o t i na Osobac lahko le s l u t i t i
neke m a r k a c i j e , ki so bile narejene že pred m n o g i m i leti. Podobno, ali pa še bolj, j e
zanemarjena t u d i koča na Jezercu, ki ni redno oskrbovana. Prva dva dneva našega
bivanja na Prenju je bilo slabo v r e m e in zato s m o si jo lahko t e m e l j i t o ogledali in
j o t o l i k o p o s p r a v i l i , da je bila vsaj približno p r i m e r n a za bivanje. Iz v p i s n e knjige g o s t o v
je bilo m o g o č e s k l e p a t i , da je taka s i t u a c i j a t u običajna. M a r s i k d o je napisal, da je koča
v o b u p n e m stanju, m a r s i k d o j e t u d i napisal, da j o j e poribal, p o m i l p o s o d o , pospravil
spalnico itd
Kljub t e j z a n e m a r j e n o s t i pa so cene prenočevanja prav hudo v i s o k e .
Ker v koči navadno pač ni nobenega pooblaščenega oskrbnika, je t r e b a denar nakazati
Planinskemu d r u š t v u Prenj v M o s t a r j u , k j e r j e možno d o b i t i t u d i ključ od koče, če že
ne želite plezati skozi okno, kot t o dela večina. Včasih j e ključ i m e l o t u d i Planinsko

Kitaibelova trobentica (Primula kitaibeliana)

Foto Metka Kralj

društvo »Borašnica« v Konjiču, že nekaj let pa si Mostarci zaradi nekakšnega spora ključ
prilaščajo samo zase.
Sicer pa je sploh čudno, da koča ni vsaj poleti stalno oskrbovana, saj stoji na lepem
kraju, ki tudi ni preveč težko dostopen in je na križišču različnih poti. Prav tako je
tudi točka v Hercegovski transverzaii in v transverzali Po planinah Jugoslavije. Temu
ustrezen je bil tudi obisk v koči v zadnjih nekaj dneh pred našo v r n i t v i j o v dolino
in v civilizacijo. Turistov-planincev je bilo precej, poleg njih pa sta nam družbo delala
še dva »oskrbnika« iz Mostarja, ki sta prišla na planino le zato, ker sta zvedela, da
pet ljudi že nekaj dni gospodari v koči.
Torej s m o se pred v r n i t v i j o v dolino lahko postopoma privajali na v e č j e število ljudi okoli
sebe. Zaradi nekoliko dvomljivega vremena in sumljivih oblakov, ki so se bližali z
mostarske strani, smo se vračali kar po že znani poti v Rakov laz, čeprav nas je močno
mikala dolina Tisovice. V Rakovem lazu smo vedeli za leseno stajo ob poti in v bližini
vode, kjer bi lahko našli zavetje ob slabem vremenu, o Tisovici pa nismo imeli nobenih
zanesljivih informacij.
Vreme se sicer ni sprevrglo, bilo pa je soparno in poležavanje v t r a t i in nekoliko botaniziranja v dolini je bilo dovolj vabljivo, da smo v Rakovem lazu ostali v s e popoldne,
tam prespali in se naslednjega dne opoldne odpravili proti Konjiču. Na t e j poti, in tudi
že v Rakovem lazu, smo imeli občutek, da nas domačini prav načrtno opazujejo, čeprav
so skušali t o počenjati č i m bolj naravno in svoj namen p r i k r i t i . Seveda smo jih mi
opazovali na podoben način, med obema opazovanjema pa je precejšnja razlika. Oni nas
bodo hitro pozabili, v naših spominih pa bo Prenj in vse v zvezi z n j i m ostal kot še en
predel dežele, ki smo ga vzljubili in vzeli za svojega. Prenj ni prav nič manj lep, kot so
slovenske Alpe, le bolj je prvobiten in pristen. Treba ga je v i d e t i in doživeti. Gotovo
ne bo nikomur žal.

VZPON NA ABASRAJU
DANILO

ŠKERBINEK

Že pet ur t r d e hoje je za mano. Nekje pred mano sta Gustl in Vinko. Tovariša pomagata
pri prenosu prtljage do višinskega tabora, čeprav v t u r i neposredno ne sodelujeta. Lepo,
tovariško dejanje!
Za menoj je glavnina — šest tovarišev po številu. Čim dlje žele uživati v dobrotah, ki jih
lahko nudi naše bazno taborišče na v i š i n i 3880 m pri jezeru Jatunqocha, približno
500 km severno od Lime, v Cordilleri Blanchi, v dolini Santa Cruz.
Počasi, skorajda preudarno se pomikam korak za korakom navzgor. Do jezera pod Kitarajem se je pred menoj še komaj opazno pojavljalo nekaj, kar bi lahko imenoval t u d i
pot. Zdaj je izginilo še to.
S prijatelji s e m si izbral za cilj vzpon na Kitaraju (6040 m) in Abasraju (5500 m). Ta dva
vrhova v peruanskih A n d i h po zahodnem oziroma vzhodnem grebenu še nista bila preplezana. Obetala sta se nam t o r e j prvenstvena vzpona.
Razmišljam. Danes je 30. junij 1980. Zelo toplo je, čeprav imajo zdaj v južni A m e r i k i
koledarsko zimo. Tudi meni je toplo. Pot m i curlja v potočkih. Kako bi mi bilo v t e h
krajih vroče šele poleti!?
Pri p r e d m e t u »Nauk o človeku« sem nekoč slišal o milijonih znojnic, ki da j i h ima človeška koža. M i s l i m , da j i h mora, sodeč po količini potu, i m e t i moja koža zelo veliko
milijonov.
Po neutrjeni moreni rinem navzgor in pri t e m lovim ravnotežje s s m u č a r s k i m i palicami.
Hoja poteka tako kot v domačih gorah po m e l i š č i h : dva koraka navzgor, korak navzdol.
Daleč tam nekje nad seboj zaslišim kamniti plazič. Obstanem, ožmem ruto, ki mi na čelu
pije pot in si ogledujem, kam skaklja sproženo kamenje. Pri t e m opazim Gustla in Vinka.
Sestopata. Prtljago sta odložila in zdaj hitita navzdol, kot da nočeta i m e t i niti za trenutek dlje več opravka, kot je treba s to velikansko gmoto zrahljanega kamenja, In si
želita, da bi bila č i m p r e j v bazi.
Srečamo se. Zaželita lepo vreme, dosti sreče in izgineta.
Čez slabo uro sem pri prtljagi, ki sta nam jo prinesla sem gor. Sam s e m s čudovitim
razgledom čez A r t e s o n r a j u do Piramide pa s pogledom na skoraj neskončni greben
Carasov, na našo aklimatizacijsko goro s koto 4780 m itd.
Počutim se nebogljen. Kje so le tovariši in kje je šele domovina! To prekleto kamenje,
ki mi j e pobralo ob vzponu toliko moči, me je navdalo z občutkom nemoči in izgubljenosti, enaki t i s t i tam nekje v v s e m i r j u .

Bazni tabor pri jezeru Jatungqocha (3880 m)

53

9

Ko kasneje s k u p a j s e s t o p a m o in p r e č i m o v e č zaporednih k o t l o v v š i r o k o razvejani
m o r e n i , nas je krepila le m i s e l , da mora b i t i t u d i tega e n k r a t konec. Saj s m o rob snega,
ki je gledal iz m o r e n e , k j e r s m o želeli p o s t a v i t i v i š i n s k i t a b o r , gledali že, odkar s m o se
srečali, č e p r a v so m e d t e m m i n u l e nadaljnje š t i r i ure.
Hoja je postala že kar opotekajoča, vedno p o g o s t e j e je bilo t r e b a p o č i v a t i . Nahrbtniki
so nam n e u s m i l j e n o s t i s k a l i prsni koš. Sicer pa, kako t u d i ne, s k o r a j v s i brez izjeme
so t e h t a l i o k o l i 35 kg.
V t a k i h p o g o j i h in v t a k e m p o č u t j u se j e dogodila edina manjša nesreča ves čas naše
odprave. Ivo j e izgubil ravnotežje, se s p o t a k n i l in se zvalil kakšnih p e t m e t r o v navzdol
po m o r e n i . M o č a n udarec v r a m e n s k i o k v i r in zvin roke m u j e p o t e m hojo p r e c e j oviralo.
Da ni bil še bolj poškodovan, se m o r a zahvaliti čeladi.
Pod v e č e r so na začetku m o r e n e , na snežni m e j i , v v i š i n i približno 4900 m, že stali
š t i r j e naši š o t o r i . Toliko j e bilo še s v e t l o , da s m o lahko od blizu natančneje oblikovali
načrt našega j u t r i š n j e g a vzpona, nato pa nekaj malega p o j e d l i in zlezli v spalne v r e č e .
V p r v e m s v i t u s m o v t r e h navezah zakorakali v sneg. V č e r a j š n j i padec je Ivu onemogoč i l nadaljnji vzpon. Dokler nas je lahko s p o g l e d o m s p r e m l j a l , je še ostal v t a b o r i š č u ,
p o t e m pa j e s e s t o p i l v bazo, s katero s m o i m e l i ves čas našega bivanja na gori
r a d i j s k o vezo.
Snežišča so postala zelo s t r m a . Razpoke so se nam vse bolj n e s r a m n o režale. Za vzpon
na sedlo, ki deli Kitaraju in A b a s r a j u , s m o i m e l i d v e m o ž n o s t i . M e d s t r m o skalno
grapo, delno p r e k r i t o s s n e g o m , in s t r m i m s n e ž i š č e m oz. l e d i š č e m s m o se o d l o č i l i za
slednje.
M a t i c se j e z v s e m i š t i r i m i zaril v sneg.
Počasi, c e n t i m e t e r za c e n t i m e t r o m , se je za b l i ž n j i m r o b o m izgubljala plezalna v r v pred
n a š i m i o č m i . Kot p o t r d i t e v , da j e njegovo napredovanje kljub z a h t e v n i m p o g o j e m

uspešno, so rabile snežne in ledene grude, ki so z žvižgi udarjale v sneg o k o l i nas.
Napredovanje si je zavaroval z v i j a č n i m i klini. Sleherni novi klin in p r i b o r j e n i m e t e r
s m o z v e s e l j e m pozdravili. Težavo v napredovanju j e p r e d s t a v l j a l o približno 20 c m
mehkega snega; pokrival je zmrznjeni sneg in led in t o v p r e c e j š n j i s t r m i n i . Kolikor v i š j e
s m o p r i l e z l i , v e č je bilo ledu. Nagib ledne s t r m i n e je počasi dosegel 75°.
Naveze so se v v o d s t v u izmenjavale, saj so v r v n i p o t e g i , p o t r e b n i za napredovanje
prvega v navezi, soplezalca p r e c e j u t r u d i l i . Tudi grude padajočega zmrznjenega snega
in ledu, ki so prihajale izpod rok in nog zgornje naveze, so boleče izbirale t e l e s a
s p o d n j i h plezalcev in so obvezno narekovale zamenjavo navez v v o d s t v u .
Vsaka naveza je pustila za seboj f i k s n e v r v i . Tako je naslednja ob uporabi j u m a r j e v
ali p r u s i k o v i h vozlov p r e c e j lažje kot prva lezla navzgor.
Trdo a l p i n i s t i č n o delo j e bilo nagrajeno z uspehom.
Ledena stopnja se je prevesila v snežišče zmerne naklonine, ki se j e končalo v sedlu
(5150 m ) .
Nadaljnje p o t i navez so se razšle. M a t i c a in Jožeta t e r M i r a n a in Milana j e v o d i l a pot
v desno po zahodnem g r e b e n u Kitaraju, najina z d o m a č i n o m C a l l u p e j e m pa levo v vzhodni
greben Abasraju.
Glavna s k r b nam je bila, najti m e d š t e v i l n i m i razpokami, seraki, žandarji in k r u š l j i v i m i
s k a l n i m i s t o l p i č i , pravo pot in s m e r , po kateri bomo g o t o v o in razmeroma varno prilezli
na v r h . Z d a l j n o g l e d o m s m o iskali najšibkejša m e s t a v grebenu. Kako zagrizen boj z belo
lepotico se nam obeta? Se nam bo vdala? V alpinizmu je pač v s a k o m u r jasno, da brez
naporov in t r d n e v o l j e ne p r i d e š n i k a m o r .
Prečila sva sedlo, se s p u s t i l a pod greben, m i n i l a ledeniško grobljo in se zagrizla
v snežno pobočje. Potem pa sva se spoprijela še z zelo k r u š l j i v i m s k a l n i m s k o k o m .

Del tabora pod Abasrajem (4900 m)

Foto Ivo Gregi

V i š i n o m e r je kazal 5300 m. Poiskala sva p r i j a t e l j e v n a s p r o t n e m grebenu. Š t i r i kot
m r a v l j e v e l i k e pike so naju p r e p r i č a l e , da so pravkar p r e š l i najbolj zahtevne t e ž a v n o s t i
— pas serakov — zdaj pa nadaljujejo pot p r o t i vrhu.
Sneg je bil vse bolj zmrznjen. Brez sekanja s t o p o v že davno ne bi v e č mogla v a r n o
napredovati.
Bližava se m e s t u , k j e r se greben s p o j i z v r š n i m g r e b e n o m . Še nekaj sape, nekaj m e t r o v
v r v i zdrsne še skozi roke in s C a l l u p e j e m sva na v r h u grebena, približno 5400 m v i s o k o .
Vesela sva uspeha. M o l č e , a z n a s m e h o m , ki pove v e l i k o , si podava roke.
V t e m t r e n u t k u o p o j n o s t i je vse na dlani. S p o m i n na p r e s t a n e napore, na n e v a r n o s t i ,
na težave pri izvedbi odprave in nežno č u s t v o ob m i s l i na domače.
Okoli A b a s r a j a in s o s e d n j i h v r h o v se vse bolj k o p i č i j o o b l a k i ; doline so v m e g l i . Tudi
do j e t r e b a p r i t i in t o varno, saj p o m e n i tak vzpon lahko le — Pirovo zmago.
M a l c e se še razgledujeva, p o t e m pa se brž u s m e r i v a navzdol, da nama megla ne bi
zakrila pot in otežila sestop. Kjer je le mogoče, sva uporabila skalne ali posebne m e t e r
dolge snežne kline ali pa sva se spuščala kar po v r v i .
Vse t e m n e j e je. Izpod neba p r i l e t e prve snežinke. Snežni metež. Težko ga je o p i s a t i .
Bilo j e — p r e p r o s t o povedano — pasje.
In ko pod nogami po zadnjem s p u s t u s sedla o b č u t i m snežno pobočje, v k a t e r e m se
kljub n o v e m u snegu še v i d i gaz, ki drži do našega v i š i n s k e g a tabora, se oddahnem.
Uspela sva.

VRAČANJE
MILAN

VOŠANK

I.
Na s p o m i n s k o s m e r Geršak-Grčar v Vežici, zelo lepi gori nad dolino Bele v K a m n i š k i
B i s t r i c i , me vežejo d v o j n i s p o m i n i : t i s t i p r i j e t n i , s v e t l i , z nadihom planinske zasanjanosti in r o m a n t i č n o s t i , pa b o l e č i , zakriti s t e m n o t a n č i c o spoznanja o t u d i d r u g a č n i ,
bolj k r u t i podobi o s t e n j a .
Takole je bilo: pozno j e s e n i pred dvema l e t o m a , s p o m i n j a m se, da je bila t o j e s e n z
obilno letino, s e m p r i š e l pod s t e n o , pravzaprav sva se s p r i j a t e l j e m iz Ljubljane, Bizjak o v i m L i p e t o m , t j a že bolj pritipala, ker j e bila n o č in sva imela slabe b a t e r i j e . Utaborila
sva se ob v s t o p u v Perčičev s t e b e r in preživela č u d o v i t o noč ob ognju. Zgodaj z j u t r a j ,
bilo j e p r e c e j hladno, sva se pognala navzgor do najine s m e r i .
Na koncu t r e t j e g a , lažjega raztežaja pod v e l i k o lusko, ki j e v o t l o donela, ko s e m za njo
zabijal bong, se j e zgodilo. No, ko s e m zabijal t i s t i bong, s e m nenadoma opazil, kako
se luska, šele sedaj s e m v i d e l , da je bila d o s t i večja, k o t s e m sprva m i s l i l , počasi
o d m i k a od s t e n e . Proti m e n i . Ne s p o m i n j a m se v e č , kaj s e m v t i s t i h t r e n u t k i h , ki s e m
j i h še imel na voljo, da se nekje obdržim, kaj s e m t a k r a t s t o r i l . S p o m i n j a m se le s t r a h u .
Nič se ni zgodilo, le zaropotalo je in ko s e m se ozrl navzgor, s e m samo še v i d e l ,
kako se j e luska razbila in kako so posamezni kosi v v e l i k e m loku padali na m e l i š č e ,
k j e r so v p i l i plezalci, ki so t u d i p r i š l i do tja, da bi plezali, pa s e m j i h »pregnal«; t e s e m
slišal n a j p r e j in šele p o t e m s e m zaslišal t u d i Lipeta. Z a t e m s e m se ozrl po v r v i . Bila
je p o v s e m razsekana in od nje so v i s e l i t a n k i beli p r a m e n i .
Šele zdaj, ko j e bila n e v a r n o s t m i m o in sem se šele prav zavedel, da še vedno s t o j i m
t a m zgoraj in da se me j e luska izognila, s e m začutil v palcu desne noge t o p o d i v j o
bolečino. Usnje nad n j i m je bilo rdeče in vlažno od krvi.
M e d t e m so se plezalci spodaj t o v a r i š k o o d l o č i l i , da za t a dan o p u s t i j o s v o j e plezalske
namene in nama pomagajo. Sprva s e m j i h h o t e l p r e p r i č a t i , da tega ni t r e b a . Prepričeval
s e m j i h , zraven pa s t i s k a l zobe, t a k o me j e bolelo. Dopovedoval s e m j i m , da b o m zvezal
v r v i in bova lahko izplezala. Pa niso p o p u s t i l i , pa t u d i s a m s e m spoznal, ko s e m
poškodovano nogo p r e s t a v i l le na v i š j i stop, da ne bi m o g e l plezati.
Ivo V e b e r i č iz Maribora, da je Štajerec, sem v e d e l takoj, ko me je vprašal: »Čuj t i , si
cel, t e kaj boli,« j e priplezal do mene.
»Veš, Vošank,« je dodal, »prvo p o n o v i t e v t v o j e Š t u d e n t s k e s m e r i v Raduhi s e m naredil!«

II.
Z V r a n k a r j e v i m Francijem sva se spoznala na zanimivo naključen način: spoznali so
naju drugi, p r i j a t e l j i obeh in to kar po t e l e f o n u . Zanj s e m s l i š a l že p r e j , še največ,
da j e bil v poljsko-jugoslovanski odpravi v Hindukušu, k j e r se j e povzpel na Nošak. Ko
sva se p o t e m zgodnjega sobotnega j u n i j s k e g a j u t r a dobila v M e n g š u , k j e r stanuje,
in ko se je s p r o š č e n pogovor že razvil, j e v t i s »naključja« p o v s e m izginil, kakor da ga
sploh ni b i l o ; tedaj mi je povedal, da je t u d i on že v e d e l zame in kar počaščen s e m
se p o č u t i l , ko j e še dodal, da rad prebira moje spise, ki j i h o b j a v l j a m v Planinskem
Vestniku.
Zabrisala sva nato n a h r b t n i k e v p r e d d v e r j e njegove stare škode in odbrzela p r o t i
g o r a m . Nad K a m n i š k i m s e d l o m so v i s e l i razpotegnjeni s i v i oblaki, ki so se v l e k l i prek
Planjave p r o t i O j s t r i c i , k j e r j i h je v e t e r , tako j e bilo v i d e t i , t a k o j raztrgal.
»Mar bo že navsezgodaj deževalo!«
» V e r j e t n o naju bo popoldne malo opralo, kaj v e č j e g a pa ne bo, saj pihajo ugodni
vetrovi!«
V s e e n o naju je zaskrbelo in nisva si m o g l a kaj, da ne bi družno obrala l e t o š n j e nep r e s t a n o deževje. Pri t e m s e m se razgovoril, kako so t u d i s v e t n i k i , ki že s t o l e t j a
v dobro ali slabo zavajajo ljudi v v r e m e n u , bili letos do začetka junija v s i padavinski
in se t o r e j zato, pa če j i m v e r j a m e š ali ne, r e d k e m u soncu ni č u d i t i . Dodal sem, da t u d i
s t o l e t n i koledar, ki je m e n d a še n a j b o l j t o č e n glede v r e m e n a , o s e m d e s e t e m u l e t u ni
naklonjen in da moja t e t a pravi, da j e t r e b a počakati do s v e t e g a Medarda v začetku
j u n i j a , najbolj iskrenega s v e t n i k a (pa je bil vendarle t u d i t a — deževen).
Oblaki so se razpodili, še p r e d e n sva prišla do Kamniške B i s t r i c e .
»Greva v Vežico,« s e m predlagal Franciju po žici p r e j š n j i dan.
»V Vežo,« v n j e g o v e m z a m o l k l e m glasu ni bilo zaznati navdušenja. Prej o d p o r , kakor
da j e že zdavnaj naveličan t e gore, ki mu je resda kot pred d o m a č i m i v r a t i . Šele
p o t e m , ko sva se z besedami nekajkrat sprehodila po stenah v J u l i j s k i h A l p a h in ko

sva v e d n o znova spoznavala, da je za le-te še prezgodaj, ker so še m o k r e in ne
p o v s e m kopne, češ, počakati bo t r e b a na pravo p o l e t j e , kaj bi po n e u m n e m rinila
v zagate, šele p o t e m se je o p r i j e l m o j e zamisli. Izbrala sva s m e r Geršak-Grčar. Povedal s e m mu še, na h i t r o , v o b r i s i h , o n e s r e č n e m doživljaju izpred dveh let. Razumel
me j e , zakaj s e m h o t e l v to s m e r , zakaj s e m jo h o t e l spoznati v c e l o t i , zakaj s e m
hotel z njo »končno e n k r a t opraviti«.

V d o b r i uri in pol, kar se m i j e zdelo zelo h i t r o , že kar d i r k i podobno, sva prišla do
prvega skalovja, v e l i k i h č r n i h izpranih obokov Vežice. V Beli sva zapustila stezo, označeno z rdeče-belimi krogci in zavila na levo, na bližnjo lovsko pot, ki j e kmalu p r e š l a
v gozdnate s e r p e n t i n e , dokler se ni zožila v ozko skalnato grapo, kjer je še ležal sneg
in v kateri so bili za p o m o č pri plezanju zabiti raznovrstni kosi železa: o k r o g l i , upognjeni, v s i pa p r i m e r n o v e l i k i za držanje. Grapa se je kmalu položila in razpotegnila vse
do vznožja gora.
Vseskozi me je s k r b e l o , kako se b o m znašel v s t e n i , kako m i bo šlo plezanje, saj je
od t a k r a t , ko s e m nazadnje grabil o p r i m k e , v Koglu in v Skuti j e to bilo, m i n i l o že kar
nekaj m e s e c e v . V m e s se j e zgodilo m a r s i k a j : moral s e m e n k r a t d i p l o m i r a t i , pa p r v i
začetki družinskega življenja . . .
K l e m e n č e v Stanko, izkušen a l p i n i s t in himalajec, s k a t e r i m sva si nekaj časa služila
denar v isti hiši, pri č a s o p i s u Delo, me je h r a b r i l — lani s e m kar p r e c e j plezal po
težavnih stenah, zato m i znova začeti sploh ne s m e b i t i težko, posebej še, ker s e m
od p o m l a d i s e m zavzeto t r e n i r a l . V e r j e l s e m m u , čeprav sprva le bolj za tolažbo. Toda
p o t e m , ko s e m brez težav p r e t e k e l razdaljo od C e r k n i c e , k j e r sedaj ž i v i m , do Cerkniškega jezera in nazaj in ko m i je nekajkrat uspelo »obplezati« iz kamna zidane s t o l p e
pri kozolcih, ne da bi s t o p i l na tla, s e m začel v e r j e t i , da se vračam.
Spet s e m p r i č e l n e p r e s t a n o m i s l i t i na gore. Toda t o j u t r o , ko sem odhajal z doma,
m i j e bil korak v e n d a r l e težak in h r b e t nekam kriv. Kakor pod t e ž a v n i m b r e m e n o m .
Šele ko s e m ugledal gore, s e m p o s t a l m i r e n . Spet t i s t i s t a r i . . .
Kasneje m i je nekaj a l p i n i s t o v povedalo, da se je t u d i n j i m dogajalo podobno, ko so
p r v i č zapuščali m l a d e žene, da bi preplezali neko steno.

IV.
Od zahoda so se p r o t i O j s t r i c i že v l e k l e prve m e g l e , ko s e m se u s t o p i l v razpoki m e d
s n e g o m in skalo in se je Franci dotaknil s t e n e . Po rahlo nagnjeni plošči je splezal
do p r e v i s a in se mu v loku izognil na š i r o k o polico.
V r v se j e napela. Počasi, hlastno s e m zgrabil t r d n o k a m e n i n o . Pričakoval s e m , da b o m
bolj o k o r e n in neroden, vendar, roke so, kakor nekdaj, iskale, preizkušale; pogled j i m je
vdano s l e d i l . Tiščal s e m se k navidez g l a d k i m p l a t e m , v r o č e m i j e postajalo, s r c e je za
t r e n u t e k prenehalo b i t i . Šlo je. Samo da je s p e t šlo. Spet s e m zaupal s a m e m u sebi.
Postajal s e m pogumen. Začetni v p r a š u j o č i strah s e m bil pregnal. Ko s e m se bližal
s t o j i š č u na d e s n e m koncu p o l i c e , s e m si m o r a l t i h o zapeti, tako me j e prevzelo. Še
sonce j e v e s e l o posijalo.
Pa se j e v a m e s p e t naselila s k r b , ko s e m se ozrl navzgor v s t r m e poči do p r e v i s o v ,
v najtežji raztežaj v s m e r i , ki me je čakal. S p o m n i l sem se previsne poči, ki m i j o j e
t a k r a t , pred dvema letoma, uspelo preplezati brez lestvic. Tokrat, s e m si dejal, b o m
samo p o s k u s i l in če ne bo šlo, ne b o m ničesar tvegal.
S p o g l e d o m s e m se s p r e h o d i l po Z e l e n i š k i h špicah. Lepe so b i l e v b l e d e m soncu.
P o m i r i l e so me. Vedel s e m , da b o m poči preplezal.
Pričel s e m kakor v hrepenenju, poln v o l j e in zagona, s r e č e in veselja. Kakor osvajalec.
D i v j e , m o č n o , brez zadržka.
Čez p r e v e s n o poč m i je uspelo, le v r h nje s e m m o r a l s t o p i t i v zadnjo š p r i k l o l e s t v i c e .
Pri t e m s e m opazil, kako me spodaj opazujeta še dva, ki sta v s t o p i l a v najino s m e r ,
za nama.
»Kamničana, Pubi in s t a r e j š i Podbevšek,« mi j u j e kasneje p r e d s t a v i l soplezalec.
Potem s e m m o r a l le še po k l i n i h pod p r e v i s i do s t o j i š č a v lažjem. Počutil s e m se kakor
v d o b r i h lepih s t a r i h časih.
V r h o v e o n s t r a n Bele so ovijale m e g l e .
»Menda ja še ne bo dežja!«
Tudi Franci s i je v poči pomagal z l e s t v i c o .
»Če bi bil prvi,« m i j e dejal, ko je priplezal do mene, »si ne bi upal tako, kakor t i ! «
»Nekaj m o č i s e m si le nabral v t i s t i h s t e b r i h pri kozolcih!«
O k r o g odklane luske j e bilo vse kakor v razdejanju. Le nekaj novih klinov s e m opazil

na s t o j i š č u . Spet je prišla v r s t a name, čeprav sem v s e s k o z i t i h o upal, da bo pot čez
»kamnolom« u t r l p r i j a t e l j .
»Slišal s e m , da so že plezali po t i s t i moji zadevi in da gre,« r e č e m , kakor bi se
hotel vzpodbuditi.
»Kar pojdi,« j e Franci p r e p r i č e v a l e n .
»Ker v i š e ni v i d e t i železja, b o m skušal zabiti!«
Sprva se h o č e m poči izogniti, pa m i iskanje prehoda na vlažni plati na desni vzame
p r e v e č m o č i in se m o r a m s p u s t i t i nazaj.
»Luska, ki j e še ostala od t a k r a t , že kar rohni, ne m o r e m j i zaupati!«
»Bo menda ja držala, saj j e na levi spojena s c e l o t o ! «
»Pa brez klina bom m o r a l , n i k a m o r hudič ne gre,« s e m zdaj že drugačnega mnenja.
Počasi, vse v e č k r a t p r e m i š l j e n o in preizkušeno, se p r e t i p a m do vrha poči in nato po
d r o b n i h o p r i m k i h v desno, v lažje.
»To j e pa bilo,« de Franci, ko pogleda izza roba.
Potem j e p r e č i l pod p r e v i s i in s t r e h a m i za vogal in splezal raztežaj v navpični t r d n i
steni.
»To j e za uživanje. Najlepše danes,« je v p i l navzdol.
Potem s e m splezal še jaz enega t a k e g a in še o n enega takega.
»Pet je zame v s e k a k o r najlepša ocena,« sem bil navdušen, ko sva že sedela na š i r o k i h
policah, dober raztežaj lahkega p e č e v j a pod v r š n i m g r e b e n o m , in ko s e m se v bujni
d o m i š l j i j i še v e d n o v i d e l v s t e n i . S t r m i , da bi o d k r u š e n i kamen padel naravnost do
m e l i š č a . Polni previsov, ki pa so b i l i nekje ob s t r a n i z m e r a j d o v o l j vboknjeni, da se je
dalo lepo splezati.
»Tako bi plezal ves dan pa se še nebi naveličal!«

Čez p e t t e d n o v . Sneg v grapi lovske steze je že zdavnaj s k o p n e l . M a c e s n i so bili že bolj
zeleni in g r m o v j e bolj g o s t o . Poletje.
S p e t je bilo zgodnje s o b o t n o j u t r o , ko sva se z L e n a s s i j e v i m M a t j a ž e m , s l o k i m Postonjč a n o m , s k a t e r i m se poznava že nekaj let in t u d i skupaj sva že plezala v Paklenici,
odločila, da greva na K o r o š i c o . Sprva sva hotela v južno s t e n o Planjave, pa sva si ob
p o g l e d u na vedno v e č j e oblake p r e m i s l i l a in se odločila za Dedca, ki ima le krajšo
s t e n o in iz katere se bova vedno lahko t a k o j umaknila.

Turška gora iz zadnjega dela Kamniške Bistrice

Foto M . Vošank

»Poglej,« sem p r e p r i č e v a l Matjaža, »v Planjavi se v s e ustavi in izlije in do K o r o š i c e
p r i d e j o le še ostanki, če s p l o h pridejo,« č e p r a v o t e m sploh n i s e m bil prepričan.
»Če ne bo drugače, greva pa na v i š i n s k o pivo!«
Ko sva prišla pod Vežico, je bilo na t e j strani vse jasno, le nad K o k r s k i m s e d l o m , kot
v e d n o , se je bil boj m e d s o n c e m in m e g l a m i .
Hodila sva počasi in obujala s p o m i n e na preplezane s m e r i v steni ob najini d e s n i . Tedaj,
pred leti, ko s e m s k l i n o m o d k r u š i l lusko, j e bil pod s t e n o t u d i M a t j a ž , t a k r a t sva se
pravzaprav pobliže spoznala in zdaj sem m u m o r a l nadrobno opisati, kako sva s Franc i j e m plezala.
Na Petkovih njivah, š i r n e m r a v n e m p r o s t o r u , k j e r se zbira v s e v o d o v j e in p o z i m i plazovi, sva začudena opazila, da j e košček modrega neba le še nad V r š i č i . In iz oblakov,
ki j i h j e p r i p o d i l v e t e r , je brez zadržka začelo rahlo p r š e t i . V prazni koči je bila nato
ravno prava priložnost, da s e m povedal p r i j a t e l j u zgodbo, ki je nastala pred d v a j s e t i m i
d n e v i v j u ž n e m razu Turške g o r e in s e m jo imenoval »zasnežena prigoda«.
»Tako j e pač naneslo, da n i s e m m o g e l najti n i k o g a r ; v s i so se nekam razbežali, zato
s e m v g o r e odšel sam. Sprva s e m nameraval samo h o d i t i po nadelanih poteh, p o t e m
pa, ko j e v r e m e v B i s t r i c i d o b r o kazalo, s e m se o d l o č i l , da bi v e n d a r l e nekaj preplezal;
najbolj »pri roki« se m i j e zdel južni raz. Poznal s e m ga že iz naveze in v e d e l s e m , da
ni težak. Sploh pa s e m se lani p r e v e č navadil na s a m o t a r j e n j e po lahkih s m e r e h : šel
s e m iz Tamarja v Vrata in v m e s preplezal t r i s m e r i pa v Paklenici in v d o m a č i k o r o š k i
U r š l j i gori in nazadnje, pozno j e s e n i , v stenah nad K o n c e m v G r i n t o v c i h ; in t e »lepe
navade« prek zime n i s e m m o g e l pozabiti.
No, v r e m e je lepo kazalo, sonce se je že navsezgodaj u p r l o v bele južne stene, da so
se zapeljivo bleščale in nasploh, v s e j e bilo t a k o lepo. S seboj sem nosil s t a r o raztrgano
beležnico, stalno s p r e m l j e v a l k o po gorah in nekakšno e n c i k l o p e d i j o m o j i h doživljanj,
in v e n o m e r s e m se u s t a v l j a l , časa s e m imel dovolj, t e r skušal s p r a v i t i na papir v s e ,
kar se j e v meni in o k r o g m e n e t i s t i k r a t dogajalo.
V s t e n o s e m v s t o p i l s snežišča v globoki grapi. Že t a k o j na začetku s e m naletel na
težave, saj je bilo v s e m o k r o . Šele kasneje s e m u g o t o v i l , da bi bilo bolje plezati zunaj
grape. Z a t e m je šlo h i t r o . Toda, kaj je pomagalo lahko p e č e v j e , ko pa so se od v s e h
s t r a n i p r i č e l i v a l i t i č r n i oblaki: od Grintovca, Kalških g r e b e n o v , prek Brane in iznad
Logarske d o l i n e ; zavijati je začel t u d i vlažen, m r z e l v e t e r . Vseeno s e m plezal naprej,
upal s e m , da morda le izplezam p r e d u j m o in se u m a k n e m v bivak na M a l i h p o d i h pod
Skuto in Rinkami. Ni m i uspelo. Z a t u l i l j e m o č n e j š i v e t e r in p r i č e l o je snežiti. Poletni
sneg. Snežilo j e t a k o na g o s t o , da s e m le še v o b r i s i h v i d e l sosednje g o r e . O b r n i l
s e m se in p r i č e l plezati navzdol. Počutil s e m se tako bedno sam, t a k o nevarno, t a k o
nesrečno. Prvič s e m v v s e j p o p o l n o s t i spoznal, kaj p o m e n i v gorah p r i j a t e l j , in zaklinjal
s e m se, da ne g r e m v e č v gore sam. V prsih in v glavi m i j e t e s n o b n o udarjalo. Šlo m i
je na j o k .
Sneg, ki se je p r i č e l s p r e m i n j a t i v ledena zrnca, je bil v e d n o bolj gost. Vsako skalo,
pa č e p r a v je bil t e r e n e n o s t a v e n , s e m dodobra p r e i z k u s i l , p r e d e n s e m se je o p r i j e l ,
se j i zaupal.
»Samo, da ne bi grmelo,« sem p r o s i l v v e t e r .
Če bi i m e l p r i j a t e l j a , bi počakala, da bi se ploha polegla, s a m pa n i s e m mogel počakati.
»Navzdol. V e n iz t e razbite s t e n e ! «
V e t e r j e ploho pregnal nekam p r o t i O j s t r i c i ; t r a j a l a j e le kakšnih d v a j s e t m i n u t , morda
pol ure. Ko s e m se ozrl naavzgor, n i s e m m o g e l v e r j e t i , s a j j e bilo nad Turško goro
in Brano v s e plavo in g r e b e n i so se m o k r o s v e t i l i v soncu.
Prijelo me je, da bi plezal nazaj navzgor, korak pa m i j e šel samo navzdol. N i s e m m u
bil v e č kos. Jezil s e m se nase č e š , t r e b a se m i j e bilo o b r n i t i . A m p a k , n i s e m se m o g e l
v e č p r e p r i č a t i . Bolj s e m se bližal vznožju gore, bolj s e m bil t e g a v e s e l .
Spodaj s e m se usedel na sončen parobek, se o p r i j e l palice iz suhe s m r e k o v i n e , ki s e m
j o t a m p u s t i l ob prihodu, goltal b o r o v n i č e v sok in naenkrat, p r i š l o j e za mano z v s o
m o č j o — v l i l e so se m i solze. Še nikdar n i s e m v gorah j o k a l . Tulil s e m , hlipal. Solze
so m i t e k l e do poraščene brade in po njej na peščena tla. Jokal sem, ker s e m bil t a k o
s a m . Preveč sam. Ž e l e l s e m si besed p r i j a t e l j e v , ne tolažbe, samo besede v s a k d a n j o s t i .
M o r a l s e m se izjokati, v e d e l s e m t o . Potem m i j e bilo laže. Ničesar nevarnega n i bilo
zgoraj v s t e n i , v s e t a k o p r e p r o s t o . Samo t i s t i oblaki, v e t e r z ž a l o s t n i m z v o k o m in
sneg. Sneg, ki s e m ga i m e l v e d n o rad, t o d a t e g a poletnega, ki j e izginil že ob d o t i k u
s t o p l o skalo, t e g a n i s e m m o g e l i m e t i rad. Pokvaril m i j e d o ž i v e t j e na gori.
Sonce m i j e p o s u š i l o solze. Tako težko m i j e bilo le še t e d a j , ko s e m izvedel, da so
m i gore vzele p r i j a t e l j e .
VI.
M e d t e m ko s e m M a t j a ž u p r i p o v e d o v a l t e s p o m i n e , se j e v r e m e popravilo. Kar v sobi
sva nadela nase plezalsko o p r e m o in zdivjala pod steno Dedca. V Beli raz. Nazadnje
s e m b i l t a m gori s e d e m i n s e d e m d e s e t e g a in vse bolj v š e č m i j e postajalo, da s p e t

v i d i m t o steno in da b o m v njej s p e t plezal. In še o s k r b n i k koče naju j e potolažil, da
v e č j e g a dežja ne bo. Vsekakor sva m u v e r j e l a .
Splezal s e m kakih d v a j s e t m e t r o v po k r u š l j i v i in m o k r i Desni s m e r i , p o t e m pa se j e
soplezalec lotil p p k l i n j e n e poči. Ker j e v e l i k in močan, m u samo ena l e s t v i c a s p l o h ni
p r e d s t a v l j a l a pomanjkanja pri napredovanju. Sledil s e m mu prav tako le z eno l e s t v i c o ,
zatem pa nad n j i m preplezal izredno krušljiv p r e v i s ; ob t e m se m i je zdelo, da se j e
vsa k r u š l j i v o s t Dedca spravila nadme in za katerega j e p o t e m Matjaž u g o t o v i l , da ni
bil v s m e r i ; moral bi bil bolj v desno.
Bil s e m nejevoljen, posebno še, ker s e m i m e l pod p r e v i s o m slab klin in najrajši bi se
bil po t r a v a h s p r e h o d i l v Desno s m e r .
Šele ko je Matjaž urno opravil z naslednjo p o č j o in ko m i je zraven ves čas dopovedoval, kako j e plezanje naprej p r e c e j lepše od t i s t e g a spodaj in da bo k m a l u na v r h u ,
s e m se potolažil. Imel j e prav.
Zgoraj je sijalo sonce. Za g o z d n a t i m i bližnjimi g r e b e n i se j e dvigoval Rzenik, za n j i m
pa V e l i k a planina; na levi sva ugledala Križevnik, Raduho in koroške v r h o v e : O l š e v o ,
Peco in U r š l j o goro. Zajel me j e t i s t i hrepeneči o b č u t e k d o m o t o ž j a po d o m a č i j i . Prijatelj
j e že zdavnaj izginil za r o b o m , ko s e m še v e d n o stal zgoraj na v r h u kakor zasanjan
od pogleda v znane daljave.
»Si za eno klasiko naših s t a r i h m o j s t r o v . Zelo si ž e l i m v Levo smer,« predlagam, ko
greva navzdol po skalah proti m e l i š č u .
M a t j a ž j e bil za: »Tudi meni j e d o v o l j obešanja po klinih. Rad bi že .plezal'.«
Nenadoma sva postala neučakana. Pričela sva t e č i navzdol do steze in po njej s p e t
pod s t e n o . Odpovedala sva se pijači, hrani in poležavanju pred bajto. Samo plezanje
nama j e šlo po glavi. G o v o r i l s e m si, da b o m šele v t e j s m e r i lahko p r i š e l do najlepšega, do izraza.
Levo s m e r s e m plezal že dvakrat, zgornji del pa že t r i k r a t , p o t e m ko sva s t a k r a t n i m
s o p l e z a l c e m prej preplezala Sarino poč. Je ena t i s t i h p o t i v stenah, ki se j i h ne
naveličaš.
»Naj bo prvi raztežaj moj,« skorajda zaprosim Matjaža, ko se navezujeva, »zdi se m i od
v s e h najlepši.« Ni n a s p r o t o v a l .
»Da naju ne bi namočilo,« me je le opozoril na oblake, ki so se valili čez Planjavo.
Vendar se j e za n j i m i s p e t j a s n i l o . In t a k o sva na m o r e b i t n i dež pozabila.
Potem s e m se zagnal v zajedo. Ko j e postala pregladka, s e m se lotil raza na njeni levi.
Kako m i j e šlo. Kakor bi pozimi d o m a za pečjo bral knjigo, poslušal muziko in sanjaril.
Toda zdaj j e bilo resnično in muzika se jer rojevala v m e n i . Vedno, kadar m i je v neki
s t e n i lepo, ko sem ves v ž i v e t v plezanje, v meni d o n i j o zvoki, t o l č e j o v r i t m u in m i
pomagajo naprej.
Ravno, ko s e m se z raza v r n i l v zajedo, ki j o je pregrajevala gladka plat z nekaj rjavega
starega železja, m i je M a t j a ž zaklical, da ga b o m m o r a l počakati.
Preklel s e m v r v , ki ni bila dolga p e t d e s e t m e t r o v , ampak le p e t i n š t i r i d e s e t in se sprijaznil z n e r o d n i m v i s e n j e m .
Prijatelj j e igro nadaljeval brez predaha. Spodaj na stezi t i k pod steno so hodili
plezalci z v r v m i prek ramen. Postali so in gledali navzgor. V s e j e polno živelo, u t r i p a l o
in se v e s e l i l o : planinci, plezalci, oblaki, sonce in v e t e r . . .
D o m o v b o m pisal: »Pozdrave iz š t a j e r s k i h gora!«
Napeta v r v me j e zdramila.
Zajeda se je iztekla v ozki grapi pod p r e v i s o m , ki j e zapiral p r e h o d v naslednjo zajedo.
Iz kota j e v i s e l a le pretrgana rdeča v r v i c a , obešena v m o k r o leseno zagozdo.
»Ni bilo t u nekoč več varovalnega železja,« razmišljam, glasno pa v p r a š a m : »Matjaž,
kako t i j e ostal v s p o m i n u tale previs?«
»Z nekaj klini!«
Res s e m j i h ugledal, p r e c e j v i s o k o , zabite za sive p r e p e r e l e zagozde.
»Nekaj za lažjo m o r a l o j e v i d e t i , pa b o m raje uporabil zatič!«
Za pasom s e m iz zajetnega šopa izbral p r i m e r n e g a in ga z v s o s i l o zatlačil v g l o b o k o
poč, da ga nikakor ne bi bilo m o g o č e izruvati. Spet s e m se p o č u t i l močnega. O p o r n o ,
t a k o da s e m se z rokami držal za poč, s podplati plezalk pa le od strani m o č n o naslanjal na skalo, s e m preplezal p r e v i s in se nato po navpični s t o p n i č a s t i s t e n i povzpel
do k a m n i t e police. Še v e s zadihan s e m pričel v l e č i v r v , ki je padala naravnost navzdol.
V s e s k a l o v j e okrog mene je bilo m o k r o , ker j e iz s t r e h zgoraj v e n o m e r kapljalo. O j s t r i c o
so zagrnile razburkane m e g l e in p r i č e l j e pihati glasen v e t e r ; preglasile so ga le še
ovce, ki so se pasle na ravnici ob koči, zraven pa n e p r e s t a n o m e k e t a l e in pozvanjale
z zvonci.
Prišla sva v zgornji del Dedca.
Nad polico, k j e r s e m udobno počival, j e bilo možno izplezati le po levi s t r a n i , k j e r sta
v o d i l i dve poči. Desno, š i r o k o in globoko, so k m a l u p r e g r a d i l e s t r e h e . Izhod je bil
mogoč le po levi: ozki, gladki, m o k r i in previsni, ocenjeni najviše v s m e r i , š e s t m i n u s .

Turška gora
Foto M .

Vošank

Iz poči se j e bilo t r e b a p o t e g n i t i še bolj v levo do k r u š l j i v e g a razčlenjenega nosa
z nekaj s l a b i m i klini, ki j e izrazito š t r l e l naprej. Nobenega drugega izhoda ni bilo.
Tega najtežjega m e s t a v s m e r i s e m se kar nekam bal.
M a t j a ž s i j e pomagal z l e s t v i c o in pri t e m sva se oba bala, da se bo dolgi j e s e n i š k i
klin, v k a t e r e m je v i s e l , izruval. Šele, ko mu j e v i š e uspelo p r i t i do novih kosov železa,
je najina napetost popustila. Pogumno se je o p r i j e l skalnatega nosa in se p o t e g n i l za
rob. Ko j e p o t e m nanj še s t o p i l , j e p r e s t r a š e n zavpil, da se j e tako zamajal, da bi ga
lahko z lahkoto p o r i n i l na m e l i š č e .
»Prišel s e m v lažjo krušljivost,« s e m ga še s l i š a l , ko j e v r v pričela t e č i h i t r e j e .
Leva s m e r j e v e n o m e r polna z a n i m i v i h zagat. Nad k r u š l j i v i m p r e v i s n i m n o s o m sva
nekaj časa plezala po ozki s t r m i zajedi, naenkrat zaprti z m a n j š o streho, v r h u katere je
t i č a l klin. Ta streha pa j e bila pravzaprav le v e l i k kamen, p r i b i t ob g m o t o .
»Te p o t e g n e m po zraku,« se mi j e režal navzdol M a t j a ž , ko sem počival in se držal
za robove s t r e h e .
»Pusti šale za vrh,« s e m m u jezno zabrusil in se t a k o j nato potegnil čez, da j e v i d e l ,
kako m i t a k o pomoč vendarle ni bila potrebna.
Da j e bilo v r e m e ta dan, kljub s l a b e m u j u t r a n j e m u začetku, vendarle z nama, s e m
spoznal t a k o j zatem, ko s e m preplezal zadnjo zaporo, vlažno poč od strani zajedeno
v o d l o m , in se nato nad njo po lažjem p e č e v j u s p r e h o d i l do borovja na grebenu, kakih
d v a j s e t m e t r o v pod n a j v i š j i m m o ž i c e m . Iz vseh o k o l i š k i h d o l i n so se p r i č e l e v l e č i m e g l e ,
za n a m e č e k pa je še v o t l o zagrmelo.

Dobri dve uri zatem, ko sva se lotila Leve s m e r i , sva se p r e m o č e n a od nenadne
popoldanske plohe zaletela v v r a t a koče na K o r o š i c i . Pa m i tega s p l o h ni bilo mar,
m o j e m i s l i so bile še naprej v skalah, v sivi vlažni p e č i n i , ki se je zavijala v m e g l o . Še
v e d n o s e m plezal in bil s r e č e n . Komaj v s p o m i n p o t i s n j e n o dejanje j e o s t a l o še naprej
obsijano s soncem.
K r a t e k opis s m e r i iz t e k s t a :
S p o m i n s k a s m e r Geršak-Grčar v Vežici (ocena V, v i š i n a s m e r i 390 m, v začetku junija
plezala Franci Vrankar in M i l a n Vošank).
Južni raz Turške gore (ocena II.—III., nekaj m e s t t e ž j i h — o k r o g IV. težavnostne s t o p n j e ;
v i š i n a s m e r i v e r j e t n o okrog 400 m , prej v e č ; plezal sam konec j u n i j a in zaradi snežne
plohe o b r n i l nekje s r e d i s m e r i ) .
Beli raz v Dedcu (ocena V + , m e s t a A ; v i š i n a s m e r i 130 m ) .
Leva s m e r v isti s t e n i (ocena V, višina s m e r i 150 m ; obe s m e r i sredi j u l i j a
M a t j a ž Lenassi in M . Vošank).

plezala

UTRINKI Z NOTRANJSKE PLANINSKE POTI
BOŽO

JORDAN

N o t r a n j s k a planinska pot (NPP) spada med naše m l a j š e p l a n i n s k e krožne poti. O d p r l i
so j o leta 1978 v p o č a s t i t e v 200-letnice prvega vzpona na Triglav. Z g o d o v i n a r , ki bo
pisal o n j e n e m nastanku, v v o d n i k u t e g a datuma ne bo našel (PV 1977/786).
N o t r a n j s k a j e s planinske plati m a l o znana, razen nekaj izjem, čeprav t e g a ne zasluži.
M o r d a bo prav ta p o t pokazala t u d i manj znane in obiskane v r h o v e t e r kraje. Pot se
pričenja in konča v Logatcu. Prva t o č k a j e v r h n i š k a planinska postojanka Koča pri
razglednem s t o l p u (Špica, 735 m). Zelo blizu, lahko dostopna, koča pa ni stalno odprta.
Je pa s t o l p vedno p r i p r a v l j e n s p r e j e t i obiskovalca in m u glede na v r e m e pokazati
obzorje. Tu j e še žig za M . V bližini j e Ulovka, ki ima dve v l e č n i c i (planinska karta:
Polhograjsko h r i b o v j e z o k o l i c o ) .
Pojdimo na V r h nad Rovtami (884 m ) , saj so t u p r e j bile M in LPP. č e b o s t e iskali
žige, si zapomnite, da so z n j i m i težave. N j e t r e n u t n o v d o m a č i j i V r h 4, ostala dva
pa s t a v g o s t i l n i , ki je menda o d p r t a le ob koncu t e d n a . M n o g o bolj z a n i m i v o j e t o ,
da b o s t e na hiši blizu cerkve, poleg razgleda, našli na n j e j s m e r n o t a b l o še starega
SPD.
M e d v e d j e brdo j e kar p r e c e j raztresena vas. Razgleda ni posebnega, j e pa kraj po s v o j e
v e n d a r l e z a n i m i v . Smo v o b m o č j u nekdanje s t a r e m e j e , k a t e r e sledovi so še v i d n i .
M a h n i m o j o na Javornik (1241 m). M o ž n o s t i j e v e č , saj držita t j a gor kar dve v o z n i
p o t i . S i c e r z Lomi od Oblaka do v r h a j e le pol ure hoda. Če j e d o m zaprt, j e žig na
v o l j o pri s o s e d n j i d o m a č i j i . Pot, ki t e č e čez H r u š i c o , p o m e n i s v o j e v r s t n o z a n i m i v o s t ,
v i j u g a s e skozi gozd in j e samotna. A l i pa t u d i ne, saj hrani o s t a n k e r i m s k e t r d n j a v e ,
kot p o m e m b n o s t prelaza iz vzhoda p r o t i Italiji ( k o h o r t n i k a s t e l A d p i r u m ) . K m a l u s m o
v Bukovju (584 m ) ; o d t o d g r e m o p r e k o Gorenja (630 m ) na Sv. Lovrenc (1020 m ) . H r i b
j e v r e d e n obiska, le ob izdatni rosi j e »težko« d o s t o p e n ! Seveda, če t r a v e in č u d o v i t i h
b r s t i č n i h lilij ne bodo p o k o s i l i . Razgled na s e v e r zapira gozd (Pregledna karta o b č i n
Postojna in Cerknica, 1976). Južno pod nami j e vas Studeno (581 m ) , vzhodno S t r m i c a
(634 m ) , t o d p r e k drži c e s t a na Planino. Pod nami j e Postojnska gmajna. M o r d a dobi
kdaj še kako m a r k i r a n o p o t z druge s t r a n i , da ne bi b i l o t r e b a po isti p o t i nazaj v v a s .
S i c e r drugače tako ne m o r e š o b i s k a t i Erazma Predjamskega in Nanosa, ki sta t u d i
v 1 in N (zadnji še za TV) obvezna. Raz njega j o m a h n e m o na jug, čez Razdrto in
Senožeče do »največje« s l o v e n s k e poskusne sončne e l e k t r a r n e na V r e m š č i c i . Preden
se s p u s t i m o z nje, si p o i š č e m o naš naslednji c i l j ; t a m n e k j e na v z h o d n e m o b z o r j u ,
m a l o pod Pivko v i d i m o s p e t s t e b e r TV. Že s m o na Taboru (Silen Tabor, 751 m ) . Tu sta
dva stolpa, ki j u v i d i m o že iz vasi Narin (478 m), t e l e v i z i j s k i in c e r k v e n i . C e r k e v sv.
M a r t i n a hrani stare f r e s k e . Razgled j e nepozaben, lep j e t u d i vzpon. Izbrali s m o si
s v o j o p o t . Šli s m o iz Narina čez železniško progo, t j a pod skalnato v r š i n o . M a l o prezgodaj s i c e r , ker vse košenine še niso bile pokošene. Z a v o l j o t e g a j e bilo kar p r e c e j

rose, m a l o pod v r h o m na skalah pa so sikali t u d i gadje, debeli in leni. Stezo j e le
težko najti. Na zahod v i d i m o prek doline naselja N e v e r k e , Košano in za n j i m i V r e m š č i c o . Na severozahodu so Javorniki, po njih j e t e k l a stara meja, pod n j i m i pa je
C e r k n i š k o jezero, ki si ga b o m o lahko ogledali z zadnjega tisočaka. Na vzhodu j e v d o l i n i
Z a g o r j e z i z v i r o m Pivke (od t u j e vozna pot na Tabor) in daleč nad n j i m je Snežnik.
Ne pozabimo se ozreti t u d i t j a p r o t i Š k o c j a n s k i m j a m a m .
Preden p r i d e m o na naslednji n a j v i š j i vrh, se o g l a s i m o še v d o m u na Sviščakih, izhodišče
za vzpon na najvišji v r h N o t r a n j s k e , Snežnik (1797 m ) ; na v i t k o , daleč v p o m l a d
zasneženo goro, ki j e z v z p e t i n v i d n a domala od v s e p o v s o d v S l o v e n i j i . A l i narobe,
ob l e p e m v r e m e n u j e razgled s Snežnika e n k r a t e n , ko v i d i m o obsežne snežniške gozdove, t a m daleč so A l p e pa t u d i Kvarner je pod nami. Zato je treba i m e t i m a l o s r e č e
— i m e l s e m j o pred leti — ker je Snežnik prva pregrada vlažnemu m o r s k e m u zraku
na poti v n o t r a n j o s t — zato je p o g o s t o oblačen in je na n j e m obilo padavin. Potem ni
čudno, če j e v r h t u d i o m e m b e v r e d e n botanični v r t .
S Snežnika s m o se s p u s t i l i v Leskovo dolino (do t u s m o se m a r s i k d a j p r i p e l j a l i
s kolesi z Dol. Jezerca). Prišli s m o do gozdarske koče. Pri K o r i t i h s m o p r e s t o p i l i s t a r o
m e j o in se oglasili v gradu Snežnik, k j e r j e zanimiva muzejska zbirka. In t a k o s m o
p r i š l i v Loško dolino, po kateri t e č e Mali in V e l i k i O b r h (ponikalnica). Po njej so speljali gozdarji od M a r k o v e c (580 m) E 6 (Evropska peš p o t ) ; z vasi s m o šli od spomenika naprej po gozdni c e s t i do vznožja Racne gore. Ko s m o t o goro p r v i č iskali za TV,
t a m n e k j e z U r š l j i h lazov, s m o našli lovsko kočo »Urško«. Pri njej j e neki Bločan
v k r o g u svoje družine raztegoval m e h in t a k o s m o j o o d k r i l i . Tedaj s e m ga povprašal
za pot in za ime gore. O d v r n i l m i je, da od d o m a že ve, kateri v r h bi t o bil, t u pa ne ve,
kje je. Tako s m o jo m a h n i l i kar naravnost p r o t i d o z d e v n e m u vrhu. V r h ni razgleden,
pa t u d i ne izrazit, poraščen je. Škatlo z ž i g o m TV s m o našli p o v s e m naključno, ker so
j o k o p r i v e m i r n o o b r a s t l e . Danes sta t u dve š k a t l i ! Od lovske koče so zelo dobre
m a r k a c i j e TV do v r h a (1140 m). Pol ure in si na c i l j u .
Če bi bil v r h razgleden na p r i m e r na j u g prek Kovarnika (1052 m) in Sv. A n d r e j a
(1065m ), bi morda v i d e l Babno p o l j e (755 m ) , j u g o v z h o d n o iz Starega t r g a , ob c e s t i
za Prezid, k j e r j e s l o v e n s k i m r z l o t n i tečaj. Doslej so že dvakrat n a m e r i l i — 3 4 , 5 ° C
in januarska t e m p e r a t u r a t u ni d o s t i nižja od k r e d a r i š k e , čeprav j e nižje in j e bliže
m o r j u . Na vzhod čez Kavko (1025 m) j e Loški p o t o k (v v a s i Hrib je žig TV). To je lep
p r i m e r kraške uvale, ki je nastala iz niza v r t a č , na dnu pa so s l i k o v i t o nanizane njive,
s r e d i k a t e r i h t e č e potoček. Na s e v e r gre N na Bloško planoto (Bloke v e l j a j o krasoslovc e m za 13 km 2 v e l i k o kraško p o l j e ) . Tu so doma že v e č k o t 200 let s t a r e e v r o p s k o
znane b l o š k e s m u č i . Nekoč j e bil t u raj za s l o v e n s k e j a d r a l c e (pred v o j n o in po njijj).
V Novi vasi j e g o s t i l n a , ki pa j e ob t o r k i h zaprta; v g o s t i l n i je n a m r e č s h r a n j e n žig.
M i m o g r e d e naj p o v e m o , da je b i l v t e j vasi doma znani k i r u r g dr. Božidar Lavrič.
O b i š č i m o še zadnji t i s o č a k , že iz V a l v a z o r j e v i h časov znano S l i v n i c o (1114 m ) , ki je
po v o j n i dobila dom. Tega so zdaj s p e t o d p r l i in j e v p r i v a t n i o s k r b i , ob t o r k i h pa
imajo zaprto. (TV in obvezen žig za razširjeno pot.) S l i v n i c a j e zadnja g o r a na naši
poti. V d o m u so Perkove c o p r n i c e , le-te s S l i v n i c e ne letajo več, pač pa letajo zmaj a r j i . Na Slivnico sva p r v i č p r i p e š a č i l a s K o n č i j e m t e d a j , ko j e bilo v j e z e r u največ vode.
Z M a r t i n j a k a (563 m) sva j o za s o n c e m prvi maj 1955 ubrala z M a r i n o , po eni izmed
poti, k j e r so hodili kosci in g r a b l j i c e . M a m a m i j e pripovedovala, da j e za male d e n a r j e
nosila j e r b a s s hrano za kosce in sicer z Dolenjega jezera prav na S l i v n i c o . Danes
je steza zaraščena. Cesta na v r h drži z V e l i k i h Blok čez Radlek (778), s sedla pa m i m o
s p o m i n s k i h obeležij in lovskega doma do vrha ali z Grahovega (do sedla). Na zahod
se s p u s t i v C e r k n i c o .
Letos je bilo v t e m času z a n i m i v o opazovati C e r k n i š k o jezero. Bela jadra so plula po
v o d i ! In t o zdaj, ko bi morala biti na n j e g o v e m dnu košnja. Tako v i s o k e v o d e v t e m
času t u d i s t a r i očanci ne p o m n i j o . Sam sem k o t š t u d e n t o k u s i l košnjo tega dne v pasji
v r o č i n i , brez vode. Še huje j e bilo, ko s e m š o l a r č e k na p o č i t n i c a h m o r a l v o l o m odg a n j a t i ' b r e n c l j e . M e n d a sta stara m a t i in t e t a i m e l i v e č j e težave z m e n o j kot z v o l i .
O z r i m o se s t e g o r e še na j u g p r o t i Snežniku, p r o t i jugovzhodu na Križno goro
(856 m), ki skriva pod seboj Križno j a m o s p o d z e m s k i m i j e z e r i . Pred njo je vas Ž e r o v n i c a
(567 m), ena značilnih s l o v e n s k i h o b c e s t n i h v a s i . Od t u na v r h Križne g o r e j e lep
sprehod. Dobro opazujmo, kajti malce vzhodneje od g o r e bomo prepoznali p o r a š č e n o
Racno goro.
Ko se spuščamo z v r h a , lahko o b č u d u j e m o rajdo J u l i j c e v . N a r e d i m o še s k o k po dom o v i n i M a r t i n a Krpana, čez Begunje in Padež na Pokojišče (732 m), na M e n i š i j o . Tu se
še zadnjič srečata obe p o t i M . in N. Po napisni t a b l i t a m s r e d i gozda, ki j o j e bolje
z g r e š i t i , piše, da se b o m o morda srečali s k o s m a t i n c e m . Če dobro poznate M e n i š i j o ,
p o t e m lahko o b i š č e t e še Pekel, neobvezno t o č k o r a z š i r j e n e poti. Če pa ž e l i m o končati
n o t r a n j s k o planinsko pot, pa m o r a m o na Kališe do Tončkovega doma na gozdni jasi.
Tu si b o m o o d t i s n i l i še zadnji žig t e poti, ki je pred n j e g o v i m i v r a t i .

TROJE DOŽIVETIJ
MILAN

REBULA

1. Okoli

Cordillere

Blance

od Yungaya

do

Careza

To je t a k o imenovana »najlepša t u r a v C o r d i l l e r i Blanchi«, dvakrat se vzdigne na v i š i n o
4800 m e t r o v , odkoder se odpirajo razgledi na vse strani in drži m i m o š t e v i l n i h lagun,
bogatih s p o s t r v m i , vsega skupaj pa je le za t r i dni hoje. V pisani druščini z v s e h koncev
sveta s e m se odpravil na to pot, zraven pa so bili Francozi, Peruanci, Š v i c a r j i in Izraelci,
vsega skupaj nas je bilo okoli 20, zato s m o najeli kamion, ki nas je zgodaj z j u t r a j
odpeljal iz Huaraza m i m o Yungaya do Lagune Llanganuco, po ozki c e s t i , ki se začne
od Yungaya naprej s t r m o vzpenjati, t i k nad glavo pa se poganjajo v nebo nekaj stom e t r s k e navpične plošče, p r e k o katerih polzi voda, ki p r i t e k a z ledenikov. Pravijo, da
j e laguna Llanganuco najlepša v C o r d i l l e r i Blanci, izredno p e s t r a je favna in f l o r a ; le
kdo bi si zapomnil imena v s e h p t i č e v , ki letajo t o d o k o l i . V okras so j i ledeni v e l i k a n i
kot Chacraraju, Huandoy, C h o p i c a l q u i in Huascaran. K a m i o n nabija po m a k a d a m s k i
c e s t i , pa m i A l f r e d o kljub v s e m u hrupu p r i p o v e d u j e o dveh Jugoslovanih, ki sta padla
p e t s t o m e t r o v globoko, ko sta nadelovala novo s m e r na Chacraraju, pa j e eden od
njiju čudežno preživel ta padec. Na m i s e l mi pride Igor, ko sva se v Ljubljani meseca
maja leta 1975 poslavljala, on je odhajal s s v o j i m i p r i j a t e l j i na e k s p e d i c i j o v Peru, naša
e k s p e d i c i j a pa je bila t i k pred o d h o d o m v Himalajo, na M a k a l u . »To p o m e n i , da se v i d i v a
šele decembra,« mi je zaklical. Ni ga bilo v e č nazaj, C h a c r a r a j u ga j e vzel k sebi.
K a m i o n nas j e pripeljal na v i š i n o 4800 m e t r o v , na prelaz Portochuelo, k j e r s m o bili v isti
v i š i n i z ledeniki na d r u g i strani d o l i n e pod Piscom; navpične ledene s t e n e Chacraraja
so bile t a k o blizu, da bi se j i h skoraj dotaknil z roko. Do t u s e m prišel že pred e n i m
t e d n o m , prespal sem v z a v e t i š č u pri jezeru Llanganuco, z j u t r a j sem se povzpel še do
sedla, nato pa me je slabao v r e m e o d v r n i l o od nadaljne poti. Prav zabavne reči so se
m i dogajale, ko sem skušal ponoči p r i t i v zavetišče, ki j e bilo zaklenjeno na v s e h
straneh, okna so bila zadelana z mrežo, zunaj pa je n e u s m i l j e n o deževalo in s e m bil
p r e m o č e n do kože. N a j m a n j eno uro s e m razbijal po v s e h o k n i h in v r a t i h okoli bajte,
saj s e m bil prepričan, da v njej spi čuvaj, ki bi mi moral o d p r e t i . Končno s e m odnehal,
vdal s e m se že v m o k r o usodo, ko s e m pri n e k e m oknu o d k r i l , da ima mreža, ki brani
k o m a r j e m dostop v hišo, dolgo zarezo, skozi katero bi se lahko splazil v n o t r a n j o s t .
Uspelo m i je, da sem se nekako zrinil noter in p o t i h o m a s e m se odpravil po p r o s t o r i h ,
saj me j e s p r e m l j a l nelagoden o b č u t e k , da je v hiši še nekdo. Res mi j e skozi p r i p r t a
vrata udarilo na uho s m r č a n j e , ki me j e kar prikovalo na tla. Brž sem se o d t i h o t a p i l
nazaj in se umaknil skozi okno. Zagrabil sem za polico, na kateri so bili krožniki in
s k o d e l i c e , da bi si pomagal. Ni vzdržala, skupaj s p o l i c o in v s e m i s t v a r m i , kar j i h j e
bilo na njej, s e m padel na b e t o n s k a tla. Bil j e t o hrup, ki bi t u d i gluhega s p r a v i l
p o k o n c i . M o j e g a čuvaja pa ni bilo blizu. Z razbolelimi k o s t m i s e m se pobral in se
s p r a v i l v e n , v deževno noč . . .
Na s e d l u s m o poskakali s kamiona (tu čez gradijo c e s t o , ki bo povezala dolino na oni
s t r a n i s C a l l e j o n o m de Huayllas z glavno d o l i n o ) . (Za v s e t r e k k i n g e , ki j i h o p i s u j e m
in še kakšnega zraven, se dobijo opisi in skice pri Pepetu v h o t e l u Barcelona v Huarazu, izdal pa j i h je South A m e r i c a n Explores's C l u b v a n g l e š č i n i . Ne pozabite si t u d i
ogledati Laguno Paron, do katere se lahko pride t u d i s k a m i o n o m , cena prevoza v eno
s m e r se suče okoli dolarja in pol, pa t e r m a l n i h v r e l c e v Chancosa, k j e r v e l i k e skalne
v o t l i n e t v o r i j o naravno savno.)
Ž i v l j e n j e v Peruju j e za naše p o j m e poceni, hrana j e t r i k r a t cenejša, hoteli so od pol
do enega dolarja, seveda le n a j c e n e j š i , avtobusni prevoz j e t u d i cenejši k o t pri nas,
seveda pa m o r a m o u p o š t e v a t i , da so razdalje t u d i m n o g o v e č j e , v Peru bi lahko p o s t a v i l i
pet Jugoslavij. Precej podobno j e s t a n j e v Boliviji in ne v e r j a m e m , da bi se b i s t v e n o
s p r e m e n i l o v nekaj l e t i h , kajti t u j e večina p r e b i v a l s t v a indijanskega rodu, njihova
kupna m o č j e zelo nizka.
Prvega dne s m o hodili bolj malo, s p u s t i l i s m o se do C o l c a b a m b e na v i š i n o 3000 m e t r o v ,
z v s e h strani so prek s k a l n i h plati padali v dolino slapovi, kajti meja večnega ledu se
p r e m i k a v s e v i š j e , baje se j e v s t o letih dvignila za 500 m .
Ta pot v b i s t v u obide Chacraraju; drugega dne s m o se vzpenjali Punti Union (4800 m)
n a s p r o t i , m e n e pa je s p e t m u č i l a d i a r e j a , imel s e m celo nekaj v r o č i n e pa t u d i d r u g i m
se ni godilo d o s t i bolje. Joseph, Francoz, ki ga j e v i š i n a p r e c e j prizadela, je ves čas
brcal v šope t r a v e : »To ni nobena steza, t o je b o r d e l , t u se sploh ne da hoditi!« Najg l a s n e j š i pa so bili Izraelci, ki niso pričakovali t a k o zahtevne hoje; m i s l i l i so, da se
o d p r a v l j a m o le na krajši izlet; zahtevali so konje, ki bi j i m nosili prtljago, grozili so,
da bodo v l o ž i l i prijavo na p e r u a n s k o Federacijo za alpinizem. K j e r je dim, t a m je t u d i
ogenj. Izraelci so p o s k r b e l i za oboje, kar bom še opisal. Ta vzpon na Punta Union nas

je p o v s e m razkropil, bili s m o k o t Napoleonova v o j s k a pri u m i k u iz Rusije. S sedla je
t a k razgled, ki ga planinec išče celo življenje in s l u t i , da n e k j e obstaja pa ga nikakor
ne m o r e najti. Na naši desni je v v i š i n o kipel d i v j i Tauillaraju; žarki zahajajočega sonca
so se lovili po l o m e č e m se ledeniku. Pred nami je vztrajal A r t e s o n r a j u , najlepši v r h ,
kar s e m j i h kdaj v i d e l . Tudi A l p a m a y o se j e prikazoval v daljavi, uradno izbran za najlepšo goro sveta, vendar name ni naredil v e l i k e g a v t i s a . Pozno je že bilo, m o r a l i s m o
h i t e t i , da s m o ob dnevni s v e t l o b i še lahko s e s t o p i l i v dolino. Večina od s k u p i n e je ostala
na oni strani prelaza, le Izraelci niso znali p r e s o d i t i s v o j i h s p o s o b n o s t i in j i h je noč
zalotila prav na v r h u prelaza. S seboj niso i m e l i baterij in tako so m o r a l i b i v a k i r a t i
na v i š i n i 4800 m v t a n k i h spalnih vrečah, p r i m e r n i h za spanje v hotelu, ne pa na pros t e m na t e j v i š i n i . Z j u t r a j , ko so se z v i š i n e s p u s t i l i do t r a v n a t i h ravnic, so prižgali
šop t r a v e , da bi se m a l o o g r e l i , ker pa je pihal m o č a n v e t e r , se je ogenj razširil
v v e l i k požar, ki je požgal v e l i k e količine t r a v e in g r m o v j a , zaustavil ga je šele širok
p o t o k , ki j e t e k e l z gora. V t e h p r e d e l i h so izredno obsežna m o č v i r j a , t u d i jaz s e m se
izgubil v e n e m od njih, do kolen s e m se vdiral v mehke šope trave, ki so od daleč v i d e t i
v a r n i , šele ko s t o p i š nanje, u g o t o v i š , da j e t o le blato, ki t e ne izpusti iz svojega
o b j e m a . Nekaj ur j e t r a j a l o , p r e d e n s e m uvidel, da ne b o m dosegel drugega brega,
saj je po sredini m o č v i r j a t e k e l globok p o t o k , če pa bi se odločil za plavanje po t e j
v o d i , bi gotovo s t a k n i l p l j u č n i c o . M o r a l s e m se v r n i t i in m o č v i r j e o b i t i . V t a b o r u so me
že čakali p r e o s t a l i f a n t j e ; pekli so p o s t r v i , ki j i h j e v e l i k o v t e h jezerih. Večina j i h je
bila u t r u j e n i h in soglasno s m o se o d l o č i l i za enodnevni p o č i t e k ob jezeru. M i m o nas
so hodili a l p i n i s t i , ki so bili namenjeni na različne v r h o v e . V C o r d i l l e r o Blanco s p l o h
ne prihajajo več v e l i k e e k s p e d i c i j e ; to so naveze dveh ali š t i r i h p r i j a t e l j e v . Najamejo
si enega ali dva osla, da j i m p r i t o v o r i p r t l j a g o do baznega taborišča. Tu je v v e l j a v i
t a k s i s t e m plezanja, kot ga poznamo v Evropi v C e n t r a l n i h A l p a h , le za a k l i m a t i z a c i j o
si je t r e b a vzeti kakšen t e d e n časa. Izredno ugodno j e t u d i , da p r i s t o p n i marši t r a j a j o
od enega do največ t r e h dni. Večina a l p i n i s t o v je že prišla do spoznanja, da je d o s t i
bolj p r i m e r n a majhna skupina p r i j a t e l j e v , ki je v e l i k o bolj g i b l j i v a kot pa v e l i k a odprava,
k j e r p o g o s t o pride do m e d s e b o j n i h t r e n j . V v e l i k i h odpravah v i d i j o d o m a č i n i v i r zaslužka
in t a k o nujno pride do s t r o š k o v , ki se j i m m a j h n e s k u p i n e lahko izognejo. V Huarazu
d e l u j e t u d i Club A n d i n o , kjer se lahko pozanimate, kje t e č e j o s m e r i , ki so bile preplezane v zadnjem času. Zadnji, t o j e č e t r t i dan, nas je čakal samo še s e s t o p po v e l i k i
v r o č i n i do Cashapampe, od koder s m o se s k a m i n o m p r i p e l j a l i do izhodišča, do Huaraza.

2. Cordillera

Huayhuash

Ta C o r d i l l e r a j e pravzaprav nadaljevanje C o r d i l l e r e Blance p r o t i jugu, izhodišče za vzpone in popotovanja po njej pa je Chiquian, i d i l i č n o m e s t e c e na nadmorski v i š i n i 3300 metrov. Tu s e m v š t i r i h dneh p r e h o d i l razdaljo C h i q u i a n — P a c l l o n — L l a m a c — C h i q u i a n , po pokrajini, ki j e p r e c e j s p o m i n j a l a na nepalsko, p r e d v s e m zaradi t e r a s a s t i h polj in pa zaradi
o s t r i h o b l i k p r e d g o r j a . To je bil m o j najljubši t r e k k i n g , kar s e m j i h opravil v dveh
m e s e c i h , ki s e m j i h preživel v Huarazu, k j e r s e m stanoval pri Pepeju v h o t e l u Barcelona. Pepe j e s v e t o v n o znan, saj se večina a l p i n i s t o v in p o p o t n i k o v , ki o b i š č e Cord i l l e r o Blanco, nastani kar pri n j e m v p e t e m n a d s t r o p j u , k j e r ima po t l e h položenih
najmanj 30 ž i m n i c ; t o so nekakšna skupna ležišča za pol dolarja na noč. C h i q u i a n leži
približno 80 k m od Huaraza, vendar n i s e m i m e l s r e č e s prevozom; v kraj s m o p r i s p e l i
šele pozno ponoči. M o j hotel je bil kar glavni t r g , pod m i g e t a j o č i m zvezdnim k r o v o m ,
s e m se ulegel na b e t o n s k a tla. M o t i l a me j e luna, s t a l je prihajal hlad in nikakor se
n i s e m mogel udobno n a m e s t i t i , v s a k e pol ure s e m se prebujal. Komaj s e m pričakal
j u t r o ; že s p r v i m s v i t o m s e m se odpravil na pot. Ko gledaš C o r d i l l e r o Huayhuash iz
daljave, si kar malo razočaran. Oči drsijo po v a l o v i t i s i v i n i in dolgo še traja, p r e d e n
se končno pogled ustavi na m o g o č n i h š e s t t i s o č a k i h , ki se d v i g u j e j o nad m o n o t o n i m i
planjavami. Tu v C h i q u i a n u pa se o č e m odpre p o p o l n o m a d r u g pogled. Globoke in ozke,
ki j i h ne v i d i j o iz daljave, se nenadoma prikažejo pred t e b o j in preplezajo v i š a v j e na v s e
s t r a n i . Pusto n e r o d o v i t n o v i š a v j e predstavlja o s t e r k o n t r a s t m a j h n i m vasicam, posej a n i m po b r e g o v i h d o l i n t e r z e l e n i m t e r a s a s t i m p o l j e m . Po dolinah j e obilo v o d e , ki
p r i t e k a s C o r d i l l e r e , zato se je vse življenje u s t a l i l o t a m . Pot, ki s e m jo opravil, obrede
nekaj t e h dolin. Vsakih nekaj ur zadeneš na novo naselje, zato t i ni t r e b a p r e v e č s k r b e t i
za hrano. Jaz sem jo kljub t e m u nosil s seboj, saj s e m užival, ko s e m najmanj dvakrat
na dan ob p o t i zakuril ogenj in si pripravil hrano. O z r a č j e j e v m e s e c i h od maja do
o k t o b r a izredno suho, sonce pripeka na vso m o č , t a k o da se j e dračje, ki ga j e na kupe
ob p o t o k i h , v e d n o v n e l o , kot bi bilo p r e p o j e n o z b e n c i n o m . Pot se j e prvega dne
s p u s t i l a t r i s t o m e t r o v do reke, po nekajurni hoji ob njej j o je bilo t r e b a p r e č k a t i po
m o s t u , nato na drugi strani s l e d i t i reki še pol ure, d o k l e r ne prideš do naslednjega
p o t o k a . Tu se spet p r i č n e vzpon. Okoli t r e t j e ure popoldne sem p r i š e l do Pacllona;
hiše so b i l e posejane po b r e g o v i h nad v e l i k i m nekaj s t o m e t r s k i m o d l o m o m . Dolina,
po kateri je t e k e l d i v j i g o r s k i p o t o k , j e t u naredila o s t e r ovinek, kar je dajalo t e j vasi

e n k r a t n o razgledno lego. Sedel s e m v t r a v o in se do v e č e r a n i s e m p r e m a k n i l . Užival
s e m v t o p l o t i , ki mi j e skozi kožo pronicala v t e l o , nekaj s t o m e t r o v pod m e n o j pa je
bučala voda, zeleno ž i t o pa j e na t e r a s a s t i h p o l j i h v a l o v a l o v v e t r u . Počutil s e m se
kot da bi bil v o r l o v s k e m gnezdu v i s o k o nad dolino. Ti kraji so v r e d n i obiska že zaradi
ljudi, ki ž i v i j o t a m ; njihova prijaznost in g o s t o l j u b n o s t n i m a meja. V v a s i so me brž
povabili pod s t r e h o in se s p u s t i l i z m e n o j v p r i j a t e l j s k i p o g o v o r , kajti kot s e m že
o m e n i l , so t i ljudje po v e č i n i plašni in se t u j i h p o p o t n i k o v boje. Zgodilo se m i j e , da so
m i v neki v a s i c i v C o r d i l l e r i Blanci grozili s s e k i r o , in s i c e r ko s e m zavil na d v o r i š č e
in skušal k u p i t i hrano, ko pa s e m nadaljeval p o t , j i m ni bilo odveč p r i t e č i za mano in
me p r o s i t i za denar. Tu v C o r d i l l e r i Huayhuash se t a k e s t v a r i ne dogajajo. O t r o c i
ki so p r i t e k l i za mano, so me spraševali le vsakdanje reči, od kod sem, zakaj s m o v s i
t u j c i t a k o v i s o k i in s v e t l o l a s i , kazali so po d o l i n i navzgor in m i g o v o r i l i , da j e t a m
zadaj č u d o v i t o , jezera so in beli andski špiki nad n j i m i .
Drugega dne steza nadaljuje po dnu doline ob p o t o k u v e s čas m e d s k r i v e n č e n i m , pritlikavim d r e v j e m , o b r a š č e n i m z m a h o v i in lišaji. Počasi s e m napredoval; vzpon ni bil
n i k j e r p r e t i r a n o s t r m . Seveda n i s e m izpustil p r i l o ž n o s t i , da z a k u r i m in s k u h a m kosilo,
pa s e m v s e e n o d o v o l j zgodaj p r i š e l na v i š i n o 4000 m e t r o v , odkoder se m i je nad
v e l i k a n s k o krnico odprl pogled na Yerupajo, Rondoyi in Y i r i s h a n c o . Skrajno težavne so
s t e n e s t e s t r a n i . Tu n e k j e so pred č a s o m p o t e g n i l i s v o j o s m e r m o j s t r a n š k i a l p i n i s t i .
Kar za dve d e b e l i uri j e hoje prek zelenih t r a v n a t i h ravnin, ko t e pot vodi m i m o Lagune
Jauacocha, p r o t i goram, ki v p o l k r o g u obdajajo jezero in zaključujejo t o e d i n s t v e n o
panoramo. To so pogledi, ki t i o s t a n e j o v s p o m i n u v s e ž i v l j e n j e zaradi svoje enkratnosti in m o g o č n o s t i .
T r e t j i dan j e bil najzahtevnejši. Hodil s e m t a k o r e k o č od j u t r a do večera. Povzpel s e m
se na g r e b e n v v i š i n i 4800 m e t r o v , od t a m pa je pot zavila navzdol p r o t i kraju Llamac, ki
leži na v i š i n i 3000 m e t r o v . Pustil s e m ga za seboj in nadaljeval po dolini do neke zapuščene k m e t i j e . Zakuril s e m si m o g o č e n kres in ob njem p r e m i š l j e v a l pozno v noč. Ni
se m i m u d i l o pod streho, saj j e bilo zunaj t o p l o . Zvezde so prijazno mežikale z jasnega
neba, v e d e l s e m , da je p r e d mano le še nekaj ur hoje do Chiquiana. Ponoči so me s p e t
napadale bolhe, velika nadloga v Peruju. Stakneš j i h lahko prav povsod. Na t r g u t i
s k o č i j o pod hlače, če pa si se j i m t a m izognil, t e pričakajo v h o t e l s k i p o s t e l j i in t i ne
dajo s p a t i . Druga velika naloga j e a m e b i č n a diereja. Jaz s e m j o i m e l p e t m e s e c e v , ker
s e m pil v o d o povsod, k j e r j e le bilo m o g o č e . Voda, ki v m e s t i h p r i t e k a iz pip, j e m o č n o
klorirana in ni nevarna, v e n d a r t e v h r i b i h pogosto zavede, ko gledaš k r i s t a l n o č i s t e
p o t o k e na v i š i n i 4000 m e t r o v ; n i k j e r ne v i d i š goveda in si m i s l i š , da t i od t e v o d e ne
m o r e b i t i nič. Ne pijte nobene v o d e iz potokov, v k a t e r o n i s t e p r e j zlili nekaj kapljic
joda. V i d e l s e m mnogo ljudi, ki so i m e l i hujšo o b l i k o a m e b i č n e d i a r e j e in j i h je dajala
vročina, glavobol in podobno, pa so kljub t e m u nadaljevali potovanje. M e n e na s r e č o
ni m o č n o prizadela. Pozdravile pa so m e šele t a b l e t e , ki m i j i h je dal dr. H o r v a t , zdravnik k r a n j s k e e k s p e d i c i j e v C o r d i l l e r o Blanco.

3. Od Olleros

do

Chavin

To je eden od krajših izletov v o k o l i c i Huaraza in t u d i s l i k o v i t ni t a k o kot na p r i m e r pot,
ki t e p r i p e l j e okoli Chacrarajuja v Ouebrado Santa Cruz. Je pa ravno t a k o z a n i m i v , saj
t e privede v Chavin, kraj, od koder so se začeli š i r i t i v a l o v i p r v e k u l t u r e , znane na južn o a m e r i š k e m k o n t i n e n t u . To k u l t u r o skušajo v z p o r e j a t i z o l m e š k o c i v i l i z a c i j o , ki se j e
razvijala v približno i s t e m obdobju, t o j e okoli 1000 l e t pred n a š i m š t e t j e m na t l e h
srednje A m e r i k e . Presenetljiva j e p r e d v s e m zunanja p o d o b n o s t božanstev, ki so j i h
č a s t i l i v obeh civilizacijah. Vendar, t r d n i h dokazov za t o še ni. Treba bo počakati, da bo
na v o l j o v e č dokaznega m a t e r i a l a , saj so j u ž n o a m e r i š k e v i s o k e planote in džungle prava
zakladnica še n e o d k r i t i h v i r o v . Od v a s i c e O l l e r o s do Chavina j e dva dni hoje. Prvi dan
s e m se z j u t r a j z a v t o b u s o m zapeljal nekaj d e s e t k i l o m e t r o v iz Huaraza ven do križišča,
od koder j e bilo t r e b a nadaljevati peš. Po polurni h o j i s e m že d o s e g e l O l l e r o s , majhno
v a s i c o z z v e d a v i m i p r e b i v a l c i . Z a n i m i v o je, kako se t a odnos Indijancev do b e l c e v sprem i n j a od vasi do vasi. V e č i n o m a so t o zaprti ljudje, ki se b e l i h p o p o t n i k o v boje, hkrati
pa j i h skušajo č i m bolj i z k o r i s t i t i . No, v s i niso plašni. Sodeč po izkušnij nekega m o j e g a
f r a n c o s k e g a p r i j a t e l j a , ki j e šel na C o r d i l l e r o Negro, g o r o v j e na drugi s t r a n i doline,
od koder j e lep razgled na najlepšo g o r s k o skupino na s v e t u , C o r d i l l e r o Blanco. H o t e l
j e n a r e d i t i nekaj z a n i m i v i h p o s n e t k o v s f o t o a p a r a t o m pa so ga brž obkrožili d o m a č i n i
in ga o b t o ž i l i , da j e a m e r i š k i v o h u n , ki j i m j e p r i š e l k r a s t z e m l j o . Nič ni pomagalo
z a t r j e v a n j e , da j e on p r i j a t e l j , Francoz, kajti za d o m a č i n e so v s i s s v e t l i m i lasmi —
A m e r i č a n i . »V začetku so bili le t r i j e , z n j i m i n i s e m i m e l p r o b l e m o v , saj t r e n i r a m
rugby, k m a l u pa se j i h j e nabralo p e t n a j s t , d v a j s e t o k o l i m e n e , v r g l i so me na tla,
brcali in t e p l i . Še zdaj ne v e m , kako s e m ostal pri življenju.« Jaz na s r e č o podobnih
izkušenj n i s e m i m e l , v g l a v n e m so me nadlegovali za denar. Izjema in osvežitev v t e m
p o g l e d u so p r e b i v a l c i C o r d i l l e r e Huayhuash, ki j i h b o m opisal v p o s e b n e m poglavju.

Ti so me r e s n i č n o s p r e j e l i , v a b i l i na d o m o v e in se p o g o v a r j a l i o v s e m m o g o č e m , le za
denar m e niso p r o s i l i . V e r j e t n o ravno zaradi t e g a ostane t a pot po C o r d i l l e r i Huayhuash
v n a j l e p š e m s p o m i n u p o p o t n i k o m , za k a t e r i m i je v e l i k o podobnih p e š p o t i in so i m e l i
p r i l o ž n o s t p r i m e r j a t i m e d n j i m i . Tile Indijanci iz vasi O l l e r o s so le zvedavi, kot s a m o
po sebi u m e v n o pa j e m l j e m , da se podijo za m e n o j o t r o č a j i in me nadlegujejo za
denar. K m a l u ostanejo za m e n o j t u d i zadnje hiše. Pot se blago vzpenja. Ves dan hoje
j e pred mano po š i r n i h planjavah, poraslih z g o s t o , bodečo in v i s o k o travo. G o r s k i
v e l i k a n i o k o l i mene niso preveč i m p r e s i v n i , n i t i v i š i n e 6000 m e t r o v ne dosegajo, v e n d a r
j e t o d o b r o d o š e l t r e n i n g za a k l i m a t i z a c i j o za kasnejše t u r e . V daljavi pred seboj v i d i m
sedlo, upam, da ga b o m dosegel še danes. Kmalu s e m pod n j i m in m o r a m se o d l o č i t i ,
ali b o m prespal na t e j strani grebena v zapuščenih p a s t i r s k i h bajtah ali pa b o m poskušal p r e k o r a č i t i sedlo in se s p u s t i t i na drugo s t r a n v d o l i n o . Sedlo se m i zdi blizu,
ostaja m i še najmanj dve uri dnevne s v e t l o b e , zato se o d l o č i m za pot naprej. H i t r o
se v z p n e m . S e m že na sedlu, vendar — kakšna prevara. Pred m e n o j se d v i g u j e drugo
s e d l o , v i š j e od tega, na k a t e r e m s e m zdaj in za n a m e č e k mi grozi slabo v r e m e . Spus t i m se v t e k , na v i š i n i 4500 m e t r o v se d v i g u j e m v s e v i š j e , prve deževne kaplje začnejo
padati z neba, kmalu pa se s p r e m e n e v sodro, ki nabija po m o j e m t e l e s u . P r e t r m a s t
s e m , da bi se v r n i l . N a d a l j u j e m t e k skozi sodro, zavedam se, da p o č i t e k ne pride
v p o š t e v , saj n i m a m b a t e r i j e . Raje ne p o m i s l i m , kakšna bi bila noč na t e j v i š i n i pod
s k a l n i m p r e v i s o m . Pričenja se m r a č i t i , ko dosežem sedlo, z upanjem, da b o m t a m zagledal dolino. Toda pred m e n o j je le pusta skalna ravnica, ki se nekje daleč pred mano
p r e v e s i na drugo stran. Pospešim korak, pljuča m i hoče raznesti, ko se borijo, da bi
t e l e s u dovedla d o v o l j p o t r e b n e g a kisika, ki je na t e j v i š i n i t a k o redek. Zdaj d i r j a m kot
bi bil na t e k m i , le da jaz t e k m u j e m z nočjo, ki se vse bolj približuje. Končno d o s e ž e m
sedlo, nevihta se že oddaljuje, le t u in t a m še priplava kakšna snežinka po zraku. Sedlo
odsekano pada na drugo stran, vendar je čez navpično s t e n o varno speljana inkovska
pot, ki o m o g o č i prehod na pobočja pod steno. Ploščati k a m n i , po katerih bi se v l e p e m
v r e m e n u m i r n o sprehajal, se zdaj s p r e m e n i j o v pravo d r s a l n i c o . Ne s m e m biti p r e v i d e n ,
kajti le v dolini bom na v a r n e m pred o s t r i m a n d s k i m mrazom, zato t e č e m h i t r o , kar se
le da. Na nogah n i m a m g o r s k i h č e v l j e v , pač pa sandale, ki so za hojo s i c e r p r i j e t n i ,
za t a k o divjanje pa niso najbolj p r i m e r n i , saj ne dajejo nogi č v r s t e opore. Pravi čudež
je, da si t e d a j n i s e m zvinil gležnja. Globoko v d o l i n i v i d i m v e l i k e balvane, pod k a t e r i m i
bi lahko prespal na p r o s t e m , na m o k r i h t r a v n i k i h . Nič kaj p r i j e t n o mi ni, ko se spomnim, da se lahko popoldansko n e u r j e ponovi, zato t e č e m , č e p r a v se dan že izgublja.
Tema postaja vedno g o s t e j š a . Tudi t o k r a t i m a m s r e č o . Kot prikazen zraste pred m e n o j
v e l i k balvan. Pod p r e v i s o m pa je ravno dovolj suhega p r o s t o r a , da v t r d i t e m i razpros t r e m po t l e h spalno v r e č o in o d p o t u j e m v deželo sanj. Pot naslednjega dne drži le
navzdol, zgodaj zjutraj m e v prvi v a s i c i pozdravijo prijazni Indijanci z nenavadnimi potezami obraza. Zelo me s p o m i n j a j o na naše cigane. Obraz j e ozek, koščen in p o d o l g o v a t
v n a s p r o t j u s t i p i č n i m š i r o k i m obrazom d r u g i h i n d i j a n s k i h p l e m e n . Postrežejo m i s
hrano. Presenečen s e m , ko zanjo nočejo denarja, v e n d a r m i razložijo, da s i s s v o j i m
d e n a r j e m lahko k u p i m glasbo. Iz hiše se prikažejo t r i j e g o d b e n i k i s k o n t r a b a s o m , v i o l i n o
in nekakšno m i n i a t u r n o kitaro, ki se t u imenuje charango. Na ušesa mi udari s v o j e v r s t n a
glasba, ki nekako ne sodi v t a s v e t . To j e p o p o l n o m a d r u g t i p glasbe, k o t s e m j o poslušal k j e r k o l i d o s l e j v Peruju. Indijanci se j i p o v s e m predajo. Kot v t r a n s u nihajo s s v o j i m i
t e l e s i in izvajajo čudne gibe. Bolj so podobni p i j a n c e m kot plesalcem. V i d e t i je, da j i h
j e nenavadni r i t e m p o v s e m prevzel. To d o ž i v e t j e s e m že s k o r a j pozabil, ko s e m približno
pol leta kasneje obiskal Tarabuco, »bolivijsko m e s t e c e « , ki leži kakih 3000 k i l o m e t r o v
južneje, »z glasbo, ki j e nekaj posebnega«, kot oglašajo t u r i s t i č n i v o d i č i . Po Plaži de
A r m a s so krožili Indijanci z o p o t e k a j o č i m k o r a k o m in iz charange izvabljali m e l a n h o l i č n o
m e l o d i j o , na las podobno t i s t i , ki s e m jo poslušal pred pol leta. Tudi t i so se razlikovali
od s o s e d n i h plemen, t a k o po glasbi kakor po f i z i o g n o m i j i . Ob t e m s e m se s p o m n i l
i n k o v s k e navade, da so plemena, ki so j i m bila zvesta, s e l i l i na robove svojega i m p e r i j a
in j i h s t e m u t r j e v a l i ; neposlušna plemena pa so z meja p r e s e l i l i v n o t r a n j o s t dežele,
k j e r so se z o s t a l i m i zlila v celoto. Pred m e n o j j e bil p r a k t i č e n p r i m e r t e g a p o s t o p k a
— 3000 k i l o m e t r o v j e ločilo obe v e j i istega plemena.
Iz v a s i c e s e m nadaljeval p o t do Chavina, kraja z v e l i k i m i p o d z e m e l j s k i m i g a l e r i j a m i ,
ostanki nekdaj t a k o m o g o č n e chavinske kulture, ki je c v e t e l a pred približno 2500 leti
Nato je izumrla in p r e p u s t i l a p r o s t o r n o v i m , m o č n e j š i m k u l t u r a m .

TRAGEDIJA V PERUJSKIH ANDIH
D o m a č i n i v A n d i h , Indijanci, v e l j a j o za najrevnejše ljudi m e d n a j r e v n e j š i m i na s v e t u .
Preden zvečer zaspijo, imajo samo eno željo: da bi nekako preživeli še j u t r i š n j i dan. Ob
t e h p o d a t k i h bo m o g o č e lažje r a z u m e t i d r a m o : u m o r in o b g l a v l j a n j e t r e h zahodnonemš k i h š t u d e n t o v m e d i c i n e n e k j e na andskih v i s o k i h planotah.
Drama se j e začela 15. j u l i j a letos, ko so se pred h o t e l o m S i m o n Bolivar v Limi t r i j e
š t u d e n t i d o g o v o r i l i o s v o j i v i s o k o g o r s k i t u r i : 24-letni M a r t i n Goldsche, 23-letni Jens
M a n t h e y in 23-letni V o l k e r S o d i t t , v s i t r i j e iz Kolna. Spoznali so se na s e m i n a r j u , v Peru
pa so o d š l i s p o s r e d o v a n j e m »Nemške akademske službe za izmenjavo« ( D A A D ) . Dva
m e s e c a so v Peruju delali v neki b o l n i š n i c i , nato pa so i m e l i š t i r i t e d n e p o č i t n i c .
I z k o r i s t i t i so j i h nameravali za t u r o v Bele C o r d i l l e r e . O b m o č j e Huascarana, najvišjega
zasneženega vrha v državi C6746 m) velja za »perujsko Švico«. Tam j e lepo, v e n d a r t u d i
nevarno. Julija lani j e t a m izginila 32-letna zdravnica Uršula Franssen. Kljub v s e m u iskanju j e v s e d o s l e j še niso našli.
Trije š t u d e n t i so v Limi čakali na v o d n i k a , 23-letnega Rolfa v a n Kaldenkerkena iz Bonna.
Bil j e že leto dni v južni A m e r i k i , A n d i pa so bili sanje n j e g o v e g a življenja, španš č i n o j e obvladal.
Tri dni hoda od t a m so na t r g u andske vasi Yanama s e d e l i š t i r j e Indijanci. Bili so
n e l o č l j i v i , vedno so bili skupaj, s k u p a j so oboroženi hodili po planinah: V i r g i l i o Silva
V a l c e r d e (18), imenovan »Mali«, N e m e s i o Raul O b r e g o n M i l l a (20), imenovan Orel,
Pedro Piu C a s t r o Rocca, (19), i m e n o v a n na kratko »Piu« in »El C o m m a n d a n t e « , 23-letni
o s n o v n o š o l s k i u č i t e l j Jose A r i m a t e a C a s t r o Rocca. Policija m e n i , da ni priseben.
Njihova vas Yanama leži res na robu s v e t a . Ž i v l j e n j e Indijancev j e t a m hujše kakor
k j e r k o l i d r u g j e . Odkar so Španci zasedli Peru, tako piše d o m a č i p i s a t e l j A l c i d e s A r g u e des, so Indijanci p r i s i l j e n i j e s t i prah zgodovine, da bi preživeli. 29. j u l i j a j e i m e l a vas
s v o j o f i e s t o . Do vasi na v i š i n i 4000 m drži le konjska steza, najbližja a v t o m o b i l s k a
c e s t a j e oddaljena dva dni hoda.
25. j u l i j a so p r i Guardia C i v i l v Huarazu p r i j a v i l i t a t v i n o . M e d z a j t r k o m v neki o b c e s t n i
g o s t i l n i so Rolfu van K a l d e n k e r k e n u u k r a d l i nahrbtnik. Ko ga je policaj vprašal za naslov,
j e samo s k o m i g n i l z r a m e n i — s p r i j a t e l j i je bil n a m e n j e n k j e z e r o m Llanganuco ob
vznožju Huascarana. Š t i r i dni nato j e bilo s l a v j e v Yanami. Š t i r j e zahodnonemški štud e n t j e so b i l i oddaljeni 6 k m od Yaname in se g r e l i ob t a b o r n e m ognju. Ni bilo s l i š a t i

Tile Štirje Indijanci so v perujskih Andih zaradi nekaj dolarjev umorili tri zahodnonemške medicince, četrti
j i m j e ranjen ušel. Skromni študentje so bili za Indijance, najrevnejše med revnimi, »bajno bogati«

nič drugega kakor š u m e n j e slapov, praznični hrup iz Yaname ni segel do tja. Nenadoma
so š t u d e n t j e zaslišali korake — iz t e m e so s t o p i l i š t i r j e Indijanci. Bili so oboroženi, eden
od njih pa j i h je opozoril, da »je t o napad«. Zvezali so ž r t v e in j i h odgnali v t e m o , proč
od Yaname. N e k j e v b r e z p o t j u A n d o v so ukazali š t u d e n t o m , da so se v l e g l i na tla
z obrazom p r o t i zemlji. »El Commandante« je kasneje t r d i l , da ga je eden od N e m c e v
sunil v t r e b u h , zato je u s t r e l i l . Ko je v i d e l ; da ga je ubil, j e dejal s v o j e m u b r a t u :
»Zdaj j i h m o r a m o vse ustreliti.«
Nihče ni slišal s t r e l o v , nihče t u d i nI v i d e l , kako so se Indijanci v r n i l i k š o t o r u , da bi ga
izropali. Tedaj so se s p o m n i l i , da so m r t v i m pozabili izprazniti žepe. Šli so nazaj, t a m
pa so našli le t r i m r t v e . Č e t r t e g a š t u d e n t a ni bilo n i k j e r .
Č e t r t i , V o l k e r Soditt, je bil le ranjen. Prebudil se j e iz nezavesti in hodil š e s t ur, p r e d e n
je prišel v Yanamo. »Pravi čudež je, da se je rešil,« je pisal p e r u j s k i list »Expresso«,
»drugi čudež pa je, da je s p l o h naletel na ljudi.« Ko je prišla policija, je našla t r u p l a
u b i t i h š t u d e n t o v , vendar brez glave. M o r i l c i so j i m j i h odrezali. Policija je našla glave
k i l o m e t e r proč od kraja zločina. M o r i l c e v ni bilo težko najti. Ko so š t e l i ljudi, ki so bili
na v a š k e m prazniku, so u g o t o v i l i , da j i h je s e d e m ( m o š k i h ) manjkalo. Eden je gnal
živino v gore, drugi je s t r e g e l doma bolni ženi, t r e t j i pa je bil na o h c e t i v neki d r u g i
dolini.
Na p r i p o m b o , da so »El Commandante« in njegovi »levi e k s t r e m i s t i « , se je p o l i c i j s k i
kapetan le n a s m e h n i l : »Dajte no, saj besede e k s t r e m i z e m še č r k o v a t i ne znajo!«
F. L.

ZIMSKI VZPON NA ŠKRLATICO
JANEZ

BROJAN

Leta m i n e v a j o , čas beži, s p o m i n i pa ostajajo. In t a k o s e m se bil namenil, da b o m
napisal nekaj v r s t i c , ki m i j i h bo narekoval s p o m i n na drage t o v a r i š e iz g o r a in s t e n .
S p o m i n na t o v a r i š e , s k a t e r i m i s e m se vzpenjal nič k o l i k o k r a t po d o m a č i h in t u j i h
stenah; s k a t e r i m i s e m kljuboval v i h a r j e m , dežju, snegu in l e d e n e m u mrazu p o l e t i in
pozimi.
Prvi od t e h t o v a r i š e v je Č o p o v Joža. S s v o j i m i d o v t i p i in z v e d n o p o l n i m k o š e m d o b r e
v o l j e j e zabaval s l e h e r n e g a še t a k o resnega planinca. Nikdar m u ni zmanjkalo d o b r e
v o l j e in h u m o r j a . Joža pa ne bi bil Joža, če se ne bi znašel v v s a k e m položaju, da m u
ne bi bil kos, pa naj bi bilo t o v službi, v planinah, stenah ali m e d t o v a r i š i j o . Predvsem
pa zvečer pred t u r o v p l a n i n s k i h kočah, ko j e zabaval s s v o j i m i d o v t i p i zbrano d r u š č i n o .
Drug t a k t o v a r i š j e Drago K o r e n i n i . Oče naših bivakov. Bil je bolj resen, ko pa se je
že raznežil, p o t e m t u d i n j e m u ni manjkalo h u m o r j a . V gorah in stenah je b i l d o b e r tovariš. O s t a l m i bo v d o b r e m s p o m i n u , saj sva skupaj preplezala m a r s i k a t e r o s t e n o .
T r e t j i t o v a r i š pa j e bil d r . Stane T o m i n š e k iz Ljubljane. Tudi on j e bil d e č k o na m e s t u .
Ni bil le dober advokat, b i l j e t u d i dober t o v a r i š na g o r i i n v s t e n i . Tudi o n je i m e l
v e d n o d o v o l j dobre v o l j e ; bil j e v e s e l e narave. O s t a l m i bo v e d n o v d o b r e m s p o m i n u .
Za s p o m i n na t e t r i t o v a r i š e b o m popisal d o ž i v e t j e , ki s m o ga o p r a v i l i skupaj z enako
d o b r i m p l a n i n s k i m t o v a r i š e m , dr. M i h o m Potočnikom in t o pred 42 leti. O d t e p e t o r i c e
sva ostala le še midva z M i h o m .
J u t r o 19. marca 1939. leta. Joža goduje, pa s m o se n a m e n i l i , da b o m o opravili lep prvens t v e n i vzpon. Ura j e bila 4 zjutraj, ko s m o zapustili staro A l j a ž e v o kočo v V r a t i h . Ob
rahli m e s e č i n i s m o se p o m i k a l i po gozdu za Š l a j m a r j e v o kočo p r o t i k o t l o m pod spodn j i m Rokavom in Škrlatico. S e m pa t j a se j e ob slabi s v e t l o b i kdo spotaknil, ob t e m
j e zaklel, pogodrnjal, v s e skupaj pa se j e zaključilo s s m e h o m . Kmalu s m o p r i š l i do
Kotla; m e d t e m pa se je že zdanilo. O g l e d u j e m o p o k r a j i n o o k o l i sebe, p r e d v s e m nas
zanima, k j e bi v s t o p i l i . Na koncu grape j e na desni k a m i n , v k a t e r e m pa j e še p r e c e j
ledu. Loti se ga M i h a . Kladivo že opravlja s v o j e delo, klin pod udarci o s t r o zveni, d o k l e r
se ne zaje do kraja v razpoko; v p o n k a j e na s v o j e m m e s t u , prav t a k o v r v in naveza
se j e p r e m a k n i l a . Bili sta dve navezi. V p r v i so bili M i h a , Jože in Tončka, v d r u g i
pa Janez, Korl in Stane. Skozi kamine, po policah in čez p r a g o v e — v s e je b i l o
m o č n o zasneženo — se počasi p r e r i n e m o do s t r m e in gladke grape, podobne g l a d k e m u
žlebu. Sneg, ki je na debelo pokrival t l a v grapi, je k o m a j d o v o l j e v a l , da s m o m o g l i čez,
čeprav v e m o , da je prehod možen le t e d a j , ko leži v njej sneg. Na koncu grape je v e l i k a
luknja, levo od nje pa je kake 4 m v i s o k gladek p r e v i s , čez katerega je t r e b a p r i t i .
Poskusil j e M i h a , pa ni šlo; n i k j e r ni bilo o p r i m k a . Čez čas poprosi Joža, naj m u
napravi »ravbarsko lestev«, da bi še enkrat poizkusil, t o d a huda naklonina o d r i n e
obadva. Ko t a k o l e gledam, t a k o j v i d i m , kaj še manjka. Stopil s e m do Joža in m u sveto-

val, naj nasloni zadnjico meni na ramena. Poslušal me je in s k l e n i l roki, p o t e m pa m u
j e M i h a s t o p i l v naročje, se o b p r e v i s n i h skalah polagoma vzpel navzgor. Še vedno j e
bil p r e k r a t e k do prvega o p r i j e m a nad n j i m . Prestopil j e Jožu na ramena, p o t e m pa še
na glavo in šele t a k o j e d o s e g e l dober o p r i m e k , da se j e lahko p o t e g n i l navzgor.
Kakšne o b č u t k e sva i m e l a p o d M i h o v o težo, s i lahko samo m i s l i t e pa še na t a k o
s l a b e m s t o j i š č u . Ob n a j l e p š e m s o n č n e m j u t r u m i je m i g l j a l o pred o č m i t i s o č zvezd,
noge pa so mi umirale pod v e l i k a n s k o težo.
M i h a j e h i t r o zabil klin in se zavaroval, p o t e m pa j e rekel Jožu, naj pride za n j i m . Jože
se je vzpel v t e g u v r v i v p r e v i s , toda že prvi o b j e m ga j e spodnesel na gladki p l o š č i .
Z v e l i k o težavo ga M i h a navsezadnje le potegne navzgor. Zdaj j e bilo že lažje, ko sta
bila dva, h i t r o j e bila t u d i Tončka za n j i m a . M i h a se odveže in m i vrže konec v r v i . Navezal s e m se in že s e m bil pri njiju. Joža pravi M i h u : »Kaj, t a k i h l e bi pa zvlekla celo
klaftro.« Jaz m u pa p r a v i m : »Joža, spodaj sta še dve k l a f t r i , b o m videl, kaj boš rekel,
ko b o m o s p e t v s i skupaj.« Za m e n o j sta na v r s t i Korl in Stane, eden t e ž j i od drugega.
Ko s m o bili v s i skupaj, s m o š l i naprej. Sem in t j a j e še zapel klin, njegova p e s e m
se j e odbijala od sten Rokavov in Škrlatice. Skoro s m o že t u d i v Kotlu pod Škrlatico.
Iz Kotla s m o nadaljevali plezanje po zasneženem h r b t u na sedlo do p o t i in po njej
do v r h a Š k r l a t i c e . Razgled s m o i m e l i prekrasen, saj j e ravno sonce zahajalo. Stene
in robovi o k r o g in o k r o g so bili o v i t i v siv m e g l e n v e n e c , le v r h o v i so se l e s k e t a l i ob
zatonu v e č e r n e g a sonca. Kot bi b i l i p o s u t i z r d e č i m i smaragdi. Božanstven je bil pogled
čez v r h o v e Razorja—Prisojnika, Bele kope, J a l o v c a — M o n t a ž a in Viša. Še naprej p r o t i
zahodu j e bilo v i d e t i b e l e p i r a m i d e G r o s s g l o c k n e r j a in G r o s v e n e d i g e r j a . Sonca že s k o r a j
ni, po snežiščih pa se plazijo p o š a s t n e sence. Doline so že t e m n e , le v r h o v i še rde
v v e č e r n i zarji, ki pa t u d i počasi izginja.
Iz Krnice zaveje mrzel v e t r i č . M i h a pravi: »Fantje, t r e b a bo dol, noč bo, pot pa j e še
dolga.« Srečo s m o i m e l i , da je bila pot že s k o r o kopna. Tako s m o p r i š l i do noči
do p o d s t e n e v m e l i š č e . Tu je bilo s p e t dosti snega, na s r e č o d o v o l j t r d n e g a za hojo.
Ko s m o p r i s p e l i pod D o l k o v o š p i c o , se je p o v s e m s t e m n i l o . Napredovali s m o zelo
počasi. Pot nas j e v o d i l a čez s t r m a ledena snežišča in čez rob pod v z h o d n i m greb e n o m D o l k o v e špice. Luči ni b i l o , le Korl je imel v n a h r b t n i k u svečo, za k a t e r o pa je
porabil c e l o š k a t l i c o vžigalic. K m a l u začne nebo m o č n o ž a r e t i ; izza obzorja priplava
mesec in p o t je na m a h s p e t z a n i m i v a in k r a t k o č a s n a . . .
D o s t i po d e s e t i zvečer s m o p r i š l i pred Aljaževo kočo v V r a t i h , v s i dobre v o l j e in v e s e l i
nad s r e č n o v r n i t v i j o in nad p r e k r a s n o t u r o , in v s i t u d i z l e p i m i d o ž i v e t j i .
O p o m b a : S m e r j e IV. t e ž a v n o s t n e s t o p n j e z nekaj skrajno t e ž k i m i m e s t i . V i š i n a s t e n e
200 d o 250 m . Čas plezanja 5 u r .

VZPON NA RAZOR
KLEMEN

HVALA

J u t r o je. M e g l a se spušča na K r a n j s k o goro. Odpeljali s m o se iz p o č i t n i š k e g a doma
p r o t i V r š i č u . A v t o s m o p u s t i l i pri M i h o v e m domu, peš pa s m o se odpravili p r o t i koči
v K r n i c i . M e g l a se počasi dviga in postaja vse bolj s v e t l o . Prvi s o n č n i žarki so prebudili živali na t r a v n i k i h . O b l e t a v a j o nas š t e v i l n e muhe in m e t u l j i . Kmalu s m o pri koči
v Krnici. Iz koče nas pot v o d i skozi b o r o v c e p r o t i K r i š k i s t e n i . Le-ta m e č e senco na
nas. Pri v s t o p u v s t e n o s m o si malce odpočili. Po p o č i t k u s m o začeli hoditi po poti,
ki j o j e speljalo in zavarovalo PD Kranjska gora. Pot j e na n e k a t e r i h m e s t i h nevarna
in s t r m a . Pod v r h o m s m o se u s t a v i l i v zavetju, k j e r s m o i m e l i kratek p o č i t e k . Srečali
s m o nekaj ljudi, ki so p r i š l i iz Pogačnikovega doma. Z v r h a K r i š k e s t e n e s m o i m e l i
prekrasen razgled na Š k r l a t i c o , Stenar in Razor. Prisojnik pa se je žal s k r i v a l v
g o s t i m e g l i . Iz Krnice se j e dvigala megla, ki nam je zakrivala pogled na Dobrač (to j e
s m u č a r s k o p o d r o č j e , ki leži na m e j i m e d Slovenijo in A v s t r i j o ) . Pot nas j e v o d i l a pod
K r i š k i m r o b o m , k j e r se j e pasla skupina kozorogov. M o j oče j i h j e posnel na f i l m s k i
t r a k . Od t o d pa s m o v i d e l i t u d i Triglav, Pihavec, Bovški G a m s o v e c , Pogačnikov d o m in
p r v o K r i š k o jezero. V e č i n o gladine jezera pa je pokrivala ledena skorja. Ko s m o p r i š l i
do Pogačnikovega doma, se nam j e o d k r i l pogled na s r e d n j e K r i š k o jezero t e r v dolino
Zadnjico. V koči j e vsak spil s v o j č a j in pojedel s v o j o e n o l o n č n i c o . Ko s m o se s p o č i l i
in najedli, s m o se odpravili p r o t i s e d l u pod Razorjem, t o j e p r o t i Planji. Do sedla
j e nekaj m a n j k o t uro hoje. Na Planji s m o p u s t i l i n a h r b t n i k e t e r se j e l i vzpenjati p r o t i

v r h u Razorja. Le-tega n i s m o v i d e l i , ker se j e s k r i v a l v m e g l i . Na Razor s m o p r i š l i zelo
h i t r o , a za spust tega ne bi mogel reči. Na v r h u j e bilo kljub m e g l i kar d o s t i ljudi.
Žigosali so planinske izkaznice. Tudi mi smo počakali na žig, saj s m o si ga že dolgo časa
želeli v i d e t i v dnevniku Slovenske planinske transverzale. Na Razorju j e močno pihalo,
t a k o da ni bilo posebej p r i j e t n o . Pri s p u s t u na sedlo s m o s r e č a l i zelo nevzgojene ljudi,
ki so kričali, se drli in celo kleli. Ž e l i m si, da t a k i h ljudi vsaj v gorah ne bi s r e č e v a l .
Ko s m o se v r n i l i na sedlo, s m o se najedli in napili, saj j e bil Razor najvišja t o č k a
v našem načrtu. Spust j e bil s t r m in dokaj nevaren, s i c e r pa je bila p o t zavarovana
s klini in žico. Hodili s m o v m e g l i . V Pogačnikovem d o m u s m o prebrali, da se j e t u
ubil znan g o r n i k Jože Pogačnik. Pot nas j e v o d i l a čez Sovno glavo in se s p u s t i l a do
Tičarjevega doma. Tam s m o srečali ovce, ki so m u l i l e s o č n o travo. Sto m e t r o v pred
d o m o m pa nas je dobila nevihta. Preden s m o u t e g n i l i o b l e č i plašče, s m o bili do kože
m o k r i . V T i č a r j e v e m d o m u s m o se ogreli in posušili. M a m a , brat in jaz s m o o s t a l i v
d o m u , o č e t a pa je nekdo odpeljal do M i h o v e g a doma ( t a m s m o i m e l i n a m r e č avto).
Čez dobro uro s m o se odpeljali v p o č i t n i š k i d o m , k j e r s m o v s i u t r u j e n i zaspali.
Tura mi je bila nadvse v š e č ; navdušen s e m nad lepoto gora. Ž e l i m si kar največ pohodov po naših č u d o v i t i h gorah.

DRUŠTVENE NOVICE
da Boni ni v e č m e d nami. Gore, v katere j e
t a k o rada zahajala, so s u r o v o p r e k i n i l e
v s e njene in naše načrte.
Ze kot o s n o v n o š o l k a je vzljubila h r i b e in
začela p r i h a j a t i na naše izlete. V e d n o nasmejana in prijazna se nam je v s e m prikupila, ko s m o se vzpenjali na v r h o v e ,
občudovali jezera in gozdove. U m a k n i l i
s m o se b e t o n s k i džungli, a v t o m o b i l o m
in d i s c o k l u b o m . Želeli s m o doživeti nekaj
lepšega in t r a j n e j š e g a . Usoda nas j e prevarala in brez besed čakamo, da s e bo Boni
v r n i l a , ker s m r t i ne m o r e m o d o u m e t i .
Boni! Čeprav mlada, si v nas p u s t i l a neizbrisno brazdo. Še naprej b o š z nami na
v s e h izletih in m i s e l nate nam bo pomagala pri nadaljnem delu.
M l a d i n s k i odsek
PD

NAD 700 ŽELEZARJEV

BARBARI

PEČAR-BONI

Premladi s m o , da bi pisali nekrologe in
t e ž k o razumemo s m r t , ki kosi m e d nami.
Lepo nam je bilo, ko s m o bili skupaj.
Sonce je sijalo in zadovoljni s m o se spuščali s Š k r l a t i c e . Le en hip, napačen
korak in v s e j e zastalo. Nihče ne v e r j a m e ,

Ljubljana-matica

NA VRHU

STOLA

Za l e t o š n j i pohod železarjev na Stol, bil
je 13. s e p t e m b r a , se j e p r i j a v i l o 715 udeležencev iz o s m i h organizacij združenega
dela in d i r e k c i j e SZ Železarna Ravne, Železarna Štore, Plamen iz Krope, Tovil iz
Ljubljane, V e r i g a Lesce, Žična Celje, Met a l u r š k i i n š t i t u t in iz Železarne z J e s e n i c .
N a š i m p o h o d n i k o m sta se pridružila t u d i
102. udeleženca O b č i n s k e g a s i n d i k a l n e g a
sveta, od t e g a 39 pripadnikov JLA.
Letošnji pohod s m o p o s v e t i l i s p o m i n u Janezu Jenku, organizatorju š p o r t n e rekreac i j e v Železarni Jesenice, ki j e pred l e t o m
dni u m r l . Njegova zasluga je, da j e športna rekreacija v j e s e n i š k i železarni d o b i l a

Stol proti zahodu

Foto Fr. Sluga

tak obseg in predstavlja obliko najbolj
množične rekreacije v SOZD s ž .
Čeprav so nam vremenoslovci napovedovali slabo vreme, nas to pot vreme ni
pustilo na cedilu. Soncu so se kolone
pohodnikov približevale Valvazorjevi koči.
Nekateri iz smeri Završniškega jezera, v
katerem se je zrcalila panorama Triglavskega pogorja, drugi iz smeri Koroška
Bela—Valvazorjev dom. Ob 8. uri je pred
Valvazorjevim domom spregovoril predsednik 10 0 0 S Železarne Jesenice tov.
Štefan Ščerbič. Orisal je zasluge tov. Janeza Jenka pri organiziranju množične
rekreacije. Delegacija planincev pa je položila venec na njegov grob. Prav tako je
v spomin padlim graničarjem na območju
Stola delegacija pripadnikov JLA položila
lovorjev venec ob spominsko obeležje na
grebenu Belščice. Ob zaključku svojega
govora j e v imenu organizatorja, Železarne
Jesenice, udeležencem zaželel lep in srečen pohod na najvišji v r h Karavank na
Stol.
Nato so se kolone pohodnikov začele pomikati po različnih smereh proti Prešernovi koči. Prvi so šli na pot udeleženci
čez Zabreško planino. To pot uporabljajo
tudi nosači, ki oskrbujejo Prešernovo kočo.
Potem je šla na pot skupina, ki se je
odločila za nekoliko bolj s t r m o pot, ki
poteka m i m o »prižnice« in po grebenu
do Prešernove koče. Železarji iz Raven
na Koroškem so se na v r h Stola povzpeli
iz Koroške, čez Celovško kočo na Mačehovski planini. Četrta pohodna skupina je
imela najlažjo pot, šla je od Valvazorjeve
koče čez Potoško planino do Pristave.
Večina pohodnikov je bila že ob 11. uri
pri Prešernovi koči, tam so j i m neutrudni
planinci PD Javornik-Koroška Bela postregli s čajem. Od t u je čudovit pogled
na Triglavsko kraljestvo! Globoko spodaj
se je svetlikalo Završniško jezero, ki spokojno počiva v zares lepi dolinici Završnice. Pogled se nehote ustavi na čudovit e m blejskem jezeru. Zgornjesavska dolina je polna dima in plinov, ki se valijo
iz visokih dimnikov. Po krajšem počitku
na Prešernovi koči s m o se povzpeli še
na vrh Stola.
Sestopali smo po grebenu Belščice. Korak
nam je zastal ob s p o m i n s k e m obeležju
padlim
graničarjem.
Kratek
spominski
molk in že smo se spet znašli na poti, ki
nas vodi v M e d j i dol. Daleč t a m doli, na
Pristavi smo, s l i š i m o godbenike jeseniške
železarne, ki igrajo vsem
udeležencem
pohoda dobrodošlico.
Zadnji so prišli na Pristavo ob 16. uri;
potem pa se je začel piknik. Vsak udeleženec je dobil zelo dober pasulj in klobaso. Najbolj razgreti pa so se vneli še
za ples.
Na pohodu je bilo sklenjeno dosti novih
prijateljskih vezi med udeleženci, ki delajo
v SOZD SZ po v s e m Sloveniji, od Jesenic

do Raven na Koroškem, od s t r m i h Julijcev
do zelenega Pohorja. Ob koncu je treba
zapisati še zahvalo tov. M i r k u Klinarju,
sodelavcem sindikata železarne Jesenice
in v s e m gorskim vodnikom ter reševalcem
za njihovo pomoč pri organiziranju in izvedbi pohoda.
Za nami je lepa pot na Stol, za nami je
tudi lepo doživetje, ki se ga bomo še dolgo spominjali.
Pavle D i m i t r o v

TABOR MO PD VRHNIKA
V ZADNJI TRENTI
M O PD Vrhnika vsako leto organizira planinski tabor in t o od 1. do 10. 8. Letos
so se odločili za Zadnjo Trento. Tam še
niso bili.
To je bil že 17. tabor.
Junija je šla manjša skupina iz odbora na
oglede. Poiskali so primeren prostor in se
dogovorili vse potrebno z lastnikom. Pri
organizaciji so imeli večje težave zlasti,
ko so iskali kuharja; težave pa so bife
z vodo v taboru, saj so jo morali speljati
kar precej od daleč. Tabor je bil t u d i
daleč od ceste, zato so morali vso opremo t j a znositi.
Dva dni pred začetkom je v e č j a skupina
planincev postavila šotore in pripravila
vse potrebno za tabor. Šotore je naselilo
75 planincev različnih starosti in različnih
sposobnosti. Najmlajši je imel 6 let.
Skoraj vseh 10 dni so imeli lepo v r e m e
in so program izletov v celoti izvedli. Udeležence so razdelili na t r i skupine, pač po
sposobnostih. Imeli so dovolj vodnikov.
Program pa je bil takle:
2. 8. 1980 — Izlet pod Veliko Dnino do
lovske koče,
3. 8. 1980 — Izlet v okolico tabora, ogledali
so si Trento,
4. 8. 1980 — Bavški Grintavec (1. skupina),
Planina Zapotok (2. skupina),
Slapovi Suhega potoka v bližini tabora
(3. skupina),
6. 8. 1980 — Jalovec (1. skupina),
Zavetišče pod Špičko (2. skupina),
Izlet v vas Trenta (3. skupina),
8. 8. 1980 — Prisojnik (1. skupina),
Vršič (2. in 3. skupina).
Žuljev na izletih skoraj ni bilo.
V prostih dneh so pripravili predavanja ali
pa športna tekmovanja. Istega dne, ko je
bil izlet, so zvečer pripravili še kres. Za
zadnji večer pa so prihranili planinski krst.
Na t o slovesnost so povabili tudi planince
iz postojnskega tabora, ki je bil v bližini.
Tabor so v o d i l i : M i r k o Malneršič (vodja),
Janez Zupančič (tehnični in kuhar), Simon
Jeraj (ekonom), Darinka Kogovšek (medicinska sestra).
UO MO PD Vrhnika

TABOR

V BENEŠKI

SLOVENIJI

Osemnajst ajdovskih mladincev-planincev
je v organizaciji MO PD A j d o v š č i n a deset
dni taborilo v Petjaku ob Nadiži v beneški
Sloveniji. Taborit so šli najbolj zagnani
udarniki, ki so se odlikovali pri obnavljanju koče na Čavnu. Povzpeli so se na Matajur (1643 m) in na Kragunco (912 m).
Organizirali so dve delovni akciji na slovenski zadrugi v 20 km oddaljenem Topolcu. Pomagali so t u d i k m e t o m v Petjaku. Navezali so pristne stike z domačini, ki še vztrajajo na zemlji, hudo prizadeti od potresa 1976. leta.
Ker je dve t r e t j i n i domačinov v ekonomski emigraciji v Belgiji, Švici in v severni
Italiji, so A j d o v c i na pohodih s specialko
našli mnogo zaraščenih steza, njiv in vinogradov. Organizirali so tudi srečanje z
v i d n i m i predstavniki slovenskega življa in
vnesli nekaj svojega v kulturno življenje
tistega kraja. Obiskali so tudi Čedad in
predstavnike
Beneškega
planinskega
društva. Z domačimi fanti iz Petjaka so
odigrali nogometno t e k m o , na maratonskem krosu »Su e ju pa Sclavenia« pa
zaradi neurja niso sodelovali.
Tomaž Kranjc,
UO PD Ajdovščina

TABOR PLANINCEV
JUGOSLAVIJE

ŽELEZNIČARJEV

Člani železničarskih planinskih društev se
vsako leto srečajo na taboru. Letošnji
20. jubilejni tabor planincev železničarjev
Jugoslavije, je bil ob Dnevu borca in
60-letnici stavke železničarjev; bil je v
Celju med 3. in 6. j u l i j e m na športno
rekreacijskem centru na Gričku.
Sodelovalo je vseh 16 planinskih društev
železničarjev z 1136 udeleženci v s e h starosti. Dobrodošlico so izrekli Jože Rajtma-

jer, direktor ŽTO Celje, Tomaž Banovec,
predsednik PZS, A d i Vidmajer, predsednik
Savinjskega M D O , Jože Ratej, predsednik
organizacijskega odbora tega tabora. Uvodne besede taboru pa je imel predsednik
Tone Florjanič. V večernih urah so zakurili
taborni ogenj. Bila je to priložnost, da so
bila sklenjena mnoga nova poznanstva med
planinci iz vseh republik in pokrajin. Za
sproščeno vzdušje pa je poskrbel ansambel V. Ašiča.
Drugi dan je bil planinski mnogoboj z
orientacijskim tekmovanjem čez Brdnico,
Hum, Miklavški
hrib in
tekmovanjem
v postavljanju in podiranju šotorov, vleki
v r v i , streljanju, metanju kamna, razbijanju
lonca, skakanja v daljavo. Sodelovalo je
nad 650 udeležencev.
Tretji dan so bili izleti v Celjsko okolico. Kar 10 avtobusov je odpeljalo udeležence v Logarsko dolino. Del udeležencev je odšlo na Raduho (Loka—Vrh—Durce—Grohat), drugi pa so šli na Okrešelj.
Vodili so planinski vodniki Savinjskega
MDO. Skupina pa je bila t u d i na Kozjanskem in v Kumrovcu, nekaj pa jih je šlo
čez Hudičev graben na Tovst in v Svetino.
Zadnji dan bivanja so razglasili rezultate,
podelili d i p l o m e in plakete.
Pokrovitelj tabora je bil ŽTO Celje, organizacija pa je bila v rokah pripravljalnega
odbora (J. Ratej, A . Florjanič, A . Melavec,
J. Fidler, S. Kovačec, Š. Rozman, A . Vodopivec, I. Trobiš, R. Pisanec, B. Fedlin, M .
Gombač in drugi). Svoje delo j e skrbno
in pravočasno opravil. V biltenu so zapisali, da je t o delo amatersko, saj so planinci-železničarji poleg svojih rednih službenih obveznosti pripravili tabor z voljo
in ljubeznijo do planinstva. Naslednji tabor
bo 1981 pod Šar planino.
B. Jordan

DELOVNA
AKCIJA
PRI KRNSKEM JEZERU

Zlet PDŽJ Celje

Pri Krnskem jezeru ali točneje pri Dupeljskem jezeru raste nova planinska postojanka, tako dolgo pričakovana na t e m področju. Gradi jo PD Nova Gorica. Jesen je
bila kratka a lepa, zato so želeli, da bi jih
zahtevno v r e m e , ki je prav t e h gorah kar
precej neusmiljeno, ne presenetilo. Planinci iz Nove Gorice so zaprosili t u d i
druge, naj bi j i m priskočili na pomoč. Za
tako akcijo se je odločila tudi Planinska
zveza Slovenije in naj bi se je udeležili
člani Glavnega odbora, Izvršnega odbora
pa še predstavniki M D O . Udeležencev ni
bilo veliko, kar je škoda, so pa t i s t i , ki
so se t e m u vabilu odzvali, bili bolj delavni.
Dobili so nalogo, da izkopljejo jarek za vodovod in za cisterno. To delo so t u d i
opravili.
Posebej veselo pa so na t e j delovni akciji pozdravili člane Planinskega društva Gorica. Dela je še zmeraj veliko in zato bodo

Predsednik PZS ing. Tomaž Banovec vihti »macolo«. »Bo pa ja ta dom kmalu nared . . .«

dobrodošli vsi, ki so pripravljeni kakorkoli
pomagati, pravijo goriški planinci, t e j želji
pa se seveda pridružujejo tudi vsi t i s t i ,
ki bi želeli, da Koča pri Krnskem jezeru
č i m p r e j zaživi.
Brigita

PLANINSKA
DOLINI SO

DRUTVA V
DELAVNA

SAVINJSKI

V Savinjski dolini že dalj časa opažamo,
da ob krajevnih praznikih prejema vedno
več planinskih društev in planincev družbena priznanja. To potrjuje ugotovitev, da
se planinstvo vedno bolj širi in postaja
sestavni del življenja v krajevni skupnosti.
Vedno bolj prihaja do izraza delo društev,
predvsem v prenašanju tradicije NOV in
na področju rekreacije. Zato ni naključje, da je predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Žalec, tov. Jože Jan, na slovesni seji Skupščine KS Griže, izjavil, da
KO ZB Griže in PD Zabukovica v občini
prednjačita v gojitvi t r a d i c i j NOV. Ni naključje, da praznuje KS Prebold svoj praznik v planinskem domu na M a r i j i Reki, da
je PD Tabor ob prazniku KS Tabor prejelo
bronasti znak OF, da je v Grižah prejela
bronasti znak OF oskrbnica koče na Homu
Dragica Podvršnik, in še bi lahko našte-

Foto Brigita

vali. O nekaterih priznanjih smo že pisali.
PD Tabor je prejelo priznanje, ko so
uspešno obnovili planinsko kočo pod Krvavico, zapuščena kmetija je postala prijeten planinski dom.
Dragica Podvršnik je bila rojena I. 1925
v Pongracu. Izhaja iz domačije Goriškovih,
ki so že I. 1941 dajali zatočišče p r v i m partizanom. Tudi sama se je kmalu vključila
v narodnoosvobodilno gibanje, na terenu
je delovala kot aktivist in obveščevalec.
Pred nekaj manj kot 10 leti sta z možem
prevzela planinsko postojanko na Homu.
Pod njunim v o d s t v o m si je koča pridobila
lep sloves. V t e m času so dogradili kočo,
organizirali so razne prireditve, pohode po
poteh NOV so navadno končali pri t e j koči
itd. Na ramena obeh oskrbnikov pa je
padlo marsikakšno breme. Tov. Dragica je
zvesto kraljevala v kuhinji in
poskrbela,
da je bil vsakdo postrežen. V svoji skromnosti nikoli ne izstopa. Bilo je v e l i k o
večerov, ko je pozno v noč pospravljala
po koči, zarana zjutraj pa poskrbela, da
je planinec
pravočasno in zadovoljno
nadaljeval pot.
Skromnega priznanja, ki ga je prejela, smo
v društvu veseli in ji iskreno čestitamo.
Poudarjamo, da ga je dobil naš član, ki je
bil doslej vse preveč v ozadju. Dragica je
ena t i s t i h pridnih delavk, na katerih sloni

t r i d e s e t let dela društva. Res, brez nje postojanka ne bi bila t i s t o , kar je danes, ko
je Dragica izpregla. Ni več oskrbnik na
koči, zdravje ji ne dopušča, na koči jo vsi
pogrešamo in prepričani smo, da bo priskočila na pomoč, če bo potrebno.
Franc Ježovnik

PRIZNANJE
JAMARJEM

TOLMINSKIM

Ob letošnjem prazniku t o l m i n s k e občine je
prejela občinsko nagrado tudi Jamarska
sekcija, ki deluje v okviru Planinskega
društva Tolmin.
To priznanje si je sekcija pridobila s svoj i m dolgoletnim nepretrganim uspešnim
delom; ustanovljena je bila leta 1971.
V devetih letih se t o l m i n s k i j a m a r j i lahko
pohvalijo z vrsto napornih, a uspešnih
akcij. Izmerili in registrirali so 30 jam in
38 brezen v skupni dolžini 15 000 metrov.
Opravili so 105 raziskovalnih ekskurzij —
od Kanina prek Kobariškega Stola, Migovca, Razorja, Pologa pa do j a m in brezen na območju Trnovskega gozda, Trebuše, itd. Mnoge teh akcij imajo tudi družbeni pomen, saj so j a m a r j i na območju
Razorja — v jami v Žlebu iskali vodo,
ki bi jo potrebovala koča na t e j planini.
Po Dolenjem Logu pri M o s t u na Soči so
pregledali izvir vode, ki naj bi domačinom
rabil za postavitev vodovoda. Na območju
Kanalskega Loma so preiskali š t i r i brezna,
so pomagali iskati pogrešanega domačina.
Za lanski največji podvig štejejo raziskavo
visokogorskega brezna v kaninskem Velikem Skednju. Ta akcija je bila zahtevna
zaradi velike nadmorske višine — 2000 metrov in zaradi zahtevnega dostopa, saj je
sam vhod sredi navpične stene. Ta 150-metrska vertikala je ena najglobljih v Kaninskem pogorju, kjer je do zdaj raziskanih
okrog 200 jam in brezen.
Letošnjo pomlad so t o l m i n s k i j a m a r j i opozorili nase z zanimivo razstavo plezalne
opreme, orodja, risalnih pripomočkov, zapisnikov, fotografij; pa še školjk, kamenin,
kosti jamskega medveda iz jame Smoganice pri M o s t u na Soči. Bil pa je t o le
majhen izsek iz delovanja jamarske sekcije.
S svojo dejavnostjo so t o l m i n s k i j a m a r j i
pritegnili pozornost tudi izza mej Slovenije. Tako so bili tu že j a m a r j i iz Španije,
iz Japonske, jamarji s Poljske pa so bili
letos že t r e t j i č v gosteh na Tolminskem. V
avgustu so člani Akademskega kluba za
speleologijo in alpinizem iz Katovvic, skupaj s t o l m i n s k i m i kolegi, raziskovali Pološko jamo. Poljaki so ob t e j priložnosti
opravili zanimiv podvig — med 22-urno
akcijo so se spustili z najvišje t o č k e jame
do najnižje in se spet povzpeli — z višinsko razliko 700 metrov. Raziskali so tudi
brezno Vrh škrilij pod Bogatinom.
M. P.

NOVOSTI

S KARLOVŠKE

TRANSVERZALE

Karlovško planinsko društvo Dubovac je
izdalo nov Dnevnik transverzale Po sledeh
13. proletarske brigade.
V dnevniku je opis poti razširjen s pregledno karto, vnesli pa so tudi dve novi
kontrolni točki. Trasa je dolga 73 km in
ima 9 kontrolnih t o č k ; pot drži skozi prelep predel Zumberške gore (po Gorjancih
— najvišji vrh je Gera ali Trdinov v r h
1178 m), ki so ga proglasili za »Spominski kraj Žumberak—Gorjanci«. Na t e j poti
je možno prenočiti v planinskem domu
na Japetiču, v domu na Vodicah in v planinskem domu Vinka Paderšiča na Gospodični.
Do prve kontrolne točke lahko pridemo
iz Kamanja (tam je novi žig) ob cesti
in progi Ljubljana—Karlovac, ali pa prek
Jastrebarskega tam je tudi novi žig) na
cesti in ob progi Zagreb—Karlovac.
Po Zumberški gori ali po Gorjancih gredo
še druge planinske poti — Trdinova pot,
krožna pot skozi Samoborsko gorje in
Jaskanska planinska pot. Dnevnik Karlovške transverzale lahko dobite, če pišete
na naslov PD Dubovac, 47000 Krlovac, p.
p. 77.
M i l a n Dijačič

PETO SREČANJE
PLANINCEV

POBRATENIH

Bilo je leta 1974, ko so na Platku praznovali 100-letnico hrvatskega planinstva in
je bil v t e m sklopu tudi Zlet jugoslovanskih planincev, katerega pokrovitelj je bil
tovariš Tito. Tedaj so se planinci PD Kamenjak iz Reke in planinci PD Pobeda
iz Beograda domenili za tako imenovani
»Krog pobratimstva«, v katerega so nameravali v naslednjih letih povabiti planince
vseh republik in pokrajin in tako na tak
način prispevati h krepitvi bratstva in
enotnosti naših narodov in narodnosti. Ta
akcija naj bi bila stalna in naj bi tako tudi
izpričevala veliko iniciativo bratstva, ki jo
je vse življenje podpiral tovariš Tito. Prvo
srečanje pobratimov je bilo leta 1975 v
Šumadiji. Tedaj so podpisali prvo »Listino
o pobratenju« in t o med planinskim društvom Pobeda iz Beograda kot predstavnika
SR Srbije in Kamenjaka kot predstavnika
SR Hrvatske. Vsako naslednje leto je bilo
srečanje, ko so podpisovali nove »Listine
o pobratenju«. Za prvima dvema je bilo
PD Prenj iz Mostarja, ki je zastopal SR
Bosno in Hercegovino, njemu je sledilo
PD Ljuboten iz Tetova, ki je zastopalo SR
Makedonijo, lani so v ta krog prijateljstva
prišli še planinci SR Slovenije, predstavljajo jih planinci iz Ilirske Bistrice. To
leto pa so bili v ta krog sprejeti planinci
iz Črne gore. To republiko predstavljajo
planinci PD iz Hercegnovega. To srečanje

je bilo na področju Orjena, v podnožju planinskega vrha Subra (po njem ima ime
tudi PD iz Hercegnovega).
V. S.

BILI SMO NA POHODU

V

KUMROVCU

Za Dan mladosti smo šli v Kumrovec, skupaj s planinci iz tovarne Aero in Cinkarne.
V Kumrovcu smo si ogledali rojstno hišo
tovariša Tita. V m i s l i h smo bili z njim.
Zdelo se nam je, da ni umrl. Videli smo
veselega, nasmejanega, kako sprejema svoje najmlajše goste — pionirje. Hiša, v
kateri se je rodil in preživljal svojo najnežnejšo mladost, velikan naše zemlje
tov. Tito, je preprosta, domača.
Iz Kumrovca smo se odpeljali do Bistrice
ob Sotli. Tam smo si ogledali osnovno
šolo, ki nosi ime Titove matere Marije
Broz. Potem smo šli v Gore in Podsreški
grad. Škoda, da grad ni oskrbovan. Iz gradu
smo videli vas Trebčo, kamor smo bili namenjeni. Ko s m o prišli do Javorškove
kmetije, smo si ogledali spominsko sobo,
kjer je veliko slikovnega gradiva in dokumentov iz NOB. Odšli smo tudi do
rojstne hiše maršalove matere.
In tako sem doživela izredno lep izlet.
Spoznala sem kraje, kjer se je rodil, delal,
živel tovariš Tito.
Darja Zorko

RADI

HODIMO

V

PLANINE!

Na postojnski gimnaziji je že lansko šolsko leto iz v r s t učencev prišla pobuda o
ustanovitvi planinske sekcije. O predlogu
smo začeli zainteresirani resno razmišljati
in ga ob začetku novega šolskega leta
1980/81 tudi uresničili. Za t o se moramo
zahvaliti predvsem naši mentorici prof.
Joži Rebec. Najprej smo zbrali prijave po
razredih. Teh je bilo precej. Med planince

se je vpisalo 56 učencev, med katerimi
so tudi taki, ki so bili že prej včlanjeni
v kakem planinskem društvu. Domenili
smo se, da bomo 17. 9. 1980 izvedli ustanovni sestanek planincev naše gimnazije,
kamor smo povabili prijavljene in tudi prof e s o r j e . Na ustanovnem sestanku smo izvolili predsedstvo planinske sekcije in
predstavili okvirni program za letošnje šolsko leto. Na ustanovni sestanek smo povabili tudi predstavnike planinskega društva Postojna, saj deluje naša sekcija v
okviru tega društva. Izbrali smo tudi člana,
ki bo skrbel, da se bodo stiki z d r u š t v o m
nadaljevali.
Po uradnem delu ustanovnega sestanka
je sledil sproščen pogovor, v katerem smo
se med d r u g i m dogovorili za naš prvi
planinski izlet na Brano (26. 9. 1980).
Valentina Posega,
Planinska sekcije gimnazije Postojna
TRIGLAV JE PRIVLAČEN,

VENDAR

...

V začetku septembra je skupina hrvatskih
planincev, članov PD železničar, obiskala
Julijske Alpe. Bili so v Vodnikovem domu,
v Planiki, v Triglavskem domu na Kredarici in v Staničevem domu. Bili so t u d i
na Triglavu. Planinske poti so lepo označene, ugotavljajo, tudi zavarovane so v
redu. V nekaterih domovih pa vendarle
ni tako, kot bi moralo biti. Nekateri obiskovalci namreč nosijo s seboj močne
alkoholne pijače, pa tudi kade preveč.
Nihče j i m tega ne brani, tudi napisi ne.
Tudi glede cene za prenočišča se pritožujejo, ko je dom natrpan več, kot zmore.
Pravijo, da tudi miru ni med 22. uro in
5. uro zjutraj. Morda pa vendarle ni tako
hudo. Velika gneča, veliko ljudi, zraven
pa sodi tudi nekaj potrpljenja, če želimo
videti Triglav z vrha — v veliki sezoni.
J. S.

VARSTVO NARAVE
Ml IN GORSKA

NARAVA

Kadarkoli se pogovarjamo o varstvu narave in okolja, vedno znova nam pred oči
prihaja dejstvo, da imamo opraviti pri nas
z izredno raznoliko naravo, ki t e r j a ločeno
obravnavanje pa tudi svojevrstno pozornost
v samem varstvu. Gre namreč za relativno
majhen prostor, ki bi ga morali gospodarno v k l j u č i t i v naš življenjski tok, obenem
pa imamo opravka z razmeroma asketskimi
razmerami v naravi, kakršne so značilne
prav za gorati svet. Naše gore, oziroma
področja, ki so višja od 1200, 1300 metrov

nad m o r j e m pa zaslužijo, da j i h obravnavamo posebej, seveda ne v t i s t e m pomenu besede, da bi jih ločili od drugih
problemov, potrebna je le posebna pozornost pri uveljavljanju načrtov v t a k e m naravnem okolju, kot so gore. Danes vemo,
da prihaja v naš gorski svet vsako leto
več občudovalcev ali zgolj obiskovalcev,
ki tako ali drugače obremenjujejo gorski
naravni potencial. Številka okoli milijona
in pol ni pretirana za take obiske, saj že
evidenca po planinskih organizacijah kaže,
da jih je milijon dvesto tisoč takih, ki
hodijo po planinskih vrhovih, poteh in obi-

skujejo planinske koče. V t o informativno
številko pa seveda niso zajeti t i s t i , ki se
po naključju znajdejo v gorah, morda s
svojim avtomobilom, pa tudi t i s t i ne, ki si
izberejo za svoj nedeljski počitek gorsko
dolino, gorsko naravo, v kateri j i m mine
dan
v
pikniku
po njihovi
zamisli.
Vse t o skupaj pa nam nalaga, da smo
pozorni na t o dogajanje v naravi, da skušamo v vsakem primeru, kadar gre za
poseg vanjo; poiskati t i s t e parametre, ki
naj ne bi v nobenem p r i m e r u načeli naravnega ravnotežja, ki je ravno v gorah izredno labilno. Sodobni pritisk v gore je tako
velik — t o se je pokazalo tudi letos — da
se ne moremo odreči novogradnjam planinskih koč niti ne različnim razširitvam in
adaptacijam. Tudi oskrbovalni režimi so se
bistveno spremenili. Ni več na planinskih
poteh t i s t e »romantike-, ko smo srečevali
nosača s pretežkim t o v o r o m na h r b t u . . .
Človeški hrbti nenadoma niso zmogli več
tega »navala« v gore in so jih morali zamenjati — konjski. Zdaj tudi t i že omagujejo. Potrošnja j e tako velika, da je oskrba
na tak način v večini primerov povsem
vprašljiva, če že ne nemogoča, v vsakem
primeru pa silno draga. Zamenjati so j i h
morale žičnice. Te nekako zmorejo ta prit i s k , čeprav je poseg v naravo zavoljo tega
marsikje izredno boleč. Toda, ali gre drugače? Zavoljo tega so postale koče pretesne, včasih tako pretesne, da nastaja tudi
v t e m že nerešljiv problem, kam s t o l i k o
obiskovalci, ko vemo, da je gorska narava
izredno zahtevna in ko niti približno ne
moremo računati, da bi nas našla zunaj
nepripravljene, kondicijsko neutrjene in na
take razmere nevajene. Včasih so kapacit e t e koče tako izkoriščene, da niti preproste strehe ne zmorejo več nuditi obiskovalcu. Taka stanja za zdaj rešujejo
planinci sami. In sicer z izredno disciplino,
s skupno pomočjo in t o v a r i š t v o m . Tako
so razmere same storile, da so nekdanje
pijančevanje po planinskih kočah ravno
na teh področjih, kjer je gneča največja,
spravile z dnevnega reda. Ni naključje,
da vlada mir in tišina v planinski koči,
navadno prepolni, že ob devetih zvečer
in ne šele ob desetih, kot t o dovoljuje
planinski hišni red. Toda t o so le trenutne
rešitve, ki jih zmoremo s samodisciplino in
t o v a r i š k i m obnašanjem v gorah. Kaj pa,
ko bo odpovedal edini pogoj v t a k e m primeru — prostor? Tedaj bo treba poiskati
drugačne rešitve, ki ne zadevajo zgolj neko
razširitev doma, koče, adaptacijo, ampak
bodo morale seči tudi na druga področja,
v preusmerjanje množic na manj obiskane
vrhove in koče, v sistematično izkoriščanje gorske narave za rekreacijski življenjski ciklus. Teh nalog se v planinstvu pri
nas že zavedajo, vendar pa pričakujejo tudi
širšega zanimanja zanje in seveda t u d i pomoči. Gorska narava, kadar j o umetno skušamo prilagoditi svojim namenom (gozdne
poti, gorske steze, gradnje itd.), zmore le

počasi celiti rane, kajti vse, kar s t o r i človek t e j naravi, je rana, ki je bolj ali manj
boleča in jo skuša narava tudi odpraviti.
Ker pa so razmere izredno zahtevne za
vse, kar se v gorah najde, celo za kamen,
gre ta proces izredno počasi; zavoljo tega
se nam dogaja, da najdemo naravo po
dolgoletnem molku, ko jo ponovno obiščemo — na videz nedotaknjeno, še vso tako,
kot nam je ostala v spominu izpred tridesetih, celo petdesettih let. Na videz prav i m zato, ker ta videz daje nekakšne romantično-sentimentalne občutke, v resnici
pa nam gora kaže svojo izrazito nemoč
tedaj, ko se je loti — človek.
Vedno močnejši naval v ta svet bo tudi
v prihodnosti ustvarjal take probleme, ki
jih bo treba postaviti v pravo luč in j i m
najti kar najbolj ustrezno obliko rešitve.
Saj navsezadnje vendarle gre za to, da t o
naravo ohranimo zase, po kaj pa bomo
hodili tja gor, ko bi z našo pomočjo počasi
vsa ta prelest izumrla, ko bi nam ostala
le višina, gola, mrtva, brez t i s t i h drobnih,
mikavnih oblik dogajanja.
M . K.
IV. POSVETOVANJE O
IN REGIJSKIH PARKIH

NARODNIH
JUGOSLAVIJE

Na Zabljaku je bilo pod p o k r o v i t e l j s t v o m
predsedstva SR Črne gore v dneh od 19.
do 21. septembra 1980 že četrto posvetovanje o narodnih in regijskih parkih Jugoslavije. Organizatorji so si zastavili za
cilj, da pomagajo pri izdelavi najboljših
metod za prostorsko planiranje v v e č j i h
zavarovalnih območjih. Prav zato je bila
tudi t e m a posvetovanja pa tudi glavnih in
uvodnih referatov, ki so obravnavali metodologijo izdelave prostorskega plana v
narodnih in krajinskih parkih. Glede na t o ,
da imajo posamezne republike in pokrajine
različne k r i t e r i j e za razglasitev nekega
območja za narodni park, so strokovnjaki iz
naših SR in SAP v svojih koreferatih razložili izhodišča, ki j i m rabijo pri planiranju
na svojih območjih. Drugi dan posvetovanja je bil posvečen narodnemu parku
»Durmitor«. Udeleženci so se seznanili
z njegovo zgodovino, z obsegom, z naravnimi znamenitostmi — floro, favno, geologijo, s kulturno in narodopisno zgodovino, s posameznimi območji, ki so predvideni za rezervate s s t r o g i m zaščitnim
režimom, ne nazadnje pa tudi s širokopoteznimi načrti za t u r i s t i č n o ureditev
Zabljaka in okolice. Tretji dan posvetovanja pa so si udeleženci ogledali D u r m i t o r ,
kanjon Tare in najlepši biser med ledeniškimi jezerci — Črno jezero.
Naše bralce bomo obširneje seznanili z
vsebino nekaterih referatov in tudi z narodnim parkom »Durmitor«, seveda če nam
bo uspelo dobiti materiale, kajti vseh pet
predstavnikov iz Slovenije je ostalo brez
njih.
Nada Praprotnik

Spominska plošča
Balthasarju Hacquetu
z znanim citatom:
O kolikokrat sem si
želel, da bi leto dni
bival kot ovčar, da bi
mogel vsak čas
prehoditi to s cvetkami
bogato pokrajino!
Foto P. Skoberne

SPOMINSKI
HACOUETA

VRTEC
BALTHASARJA
NA VELEM POLJU

Ob pripravah na praznovanje 200-letnice
prvega vzpona na Triglav (1778—1978) je
tedanji načelnik Komisije za varstvo narave
in gorsko stražo Marko Selan sprožil zamisel o ureditvi botaničnega v r t c a na Velem
polju. 2e takoj na začetku je bilo jasno,
da komisija ne more urediti alpskega botaničnega vrta, alpinetuma, saj bi t o zahtevalo stalno oskrbovanje, obnavljanje in urejevanje, kar bi presegalo časovne in
denarne zmožnosti. Zato smo se odločili
za skromnejšo pot. Na skalnem čoku, ki
varuje Vodnikov dom pred plazovi z Bohinjskih vratc, smo hoteli o p r e m i t i že
rastoče rastline z napisi, z nasajevanjem
pa dodati še najbolj značilne v r s t e iz okolice. Torej, značilno planinsko rastlinstvo,
zbrano na manjšem prostoru, ki bi ga na
primeren način tudi predstavili. Tudi lokacija je bila ustrezna, tako zaradi rastiščnih
pogojev kakor tudi zaradi neposredne bli-

žine ene najbolj obiskanih planinskih poti
pri nas. V v r t c u bi lahko planinci, ki j i h
botanika zanima, spoznali ime marsikatere
cvetlice, ki so jo sicer le občudovali na
planinskih izletih, v pomoč pa bi bil tudi
gorskim stražarjem — tečajnikom.
Zamisel je dobivala stvarno podobo po
akciji leta 1977, ko je bila večina rastlin
nasajenih, pripravljeni so bili seznami
rastlin, za katere je bilo potrebno izdelati
napisne tablice, deloma pa je bil tudi nakazan dostop do vrtca.
Naslednje leto so planinci društva iz Srednje vasi nekoliko nadelali stezo, postavljene so bile tudi označevalne aluminijaste
tablice. V črno podlago je vjedkan znak
gorske straže t e r izpisano slovensko in
latinsko ime. Takšen način označevanja je
dovolj jasen, obenem pa tablice zaradi
t e m n e barve niso očitne, da bi m o t i l e
celotno podobo. Tudi aluminij je glede na
obstojnost primerno izbran material.
Vrtec je posvečen Balthasarju Hacquetu
(1739—1815), rudniškemu zdravniku v Idriji, sicer pa bolj znanemu naravoslovcu.

Enkrat letno organizira komisija za VN in GS pri PZS pregled spominskega vrtca. To je hkrati tudi edini
način oskrbovanja, čepav imajo vsi člani Gorske straže možnost, da mimogrede kaj postore v vrtcu. Na
sliki skupina, ki je urejala vrtec od 15. do 17. avg. 1980
Foto P. Skoberne

Leta 1777 je kot prvi znani t u r i s t prehodil
Dolino sedmerih jezer, današnji Triglavski
narodni park in poskušal priti na v r h
Triglava. Vsa svoja planinska prizadevanja
je združeval z opazovanjem kamenin in
cvetne odeje. Vse je skrbno beležil in
opisoval. Od pomembnejših botaničnih odkritij v Julijskih Alpah naj o m e n i m le triglavski dimek (Crepis terglouensis), ki ga
je Hacquet našel na meliščih pod Planiko
in imenoval po naši najvišji gori.
V vrtcu so leta 1978 postavili tudi enostavno, a okolju zelo primerno spominsko ploščo, posvečeno spominu na Hacqueta. Vrtec je bil formalno odprt in izročen v oskrbništvo PD Srednja vas.
Ob t e j priložnosti je prav, da se spomnimo
tudi slovenskega botanika Karla Zoisa, ki je
med drugim napisal tudi prvo f l o r o Velega
polja. 2al je tudi to delo marljivega, a
skromnega raziskovalca rastlin ostalo v
rokopisu.

In kakšen je vrtec danes? Le malokdo ve
zanj. Bodisi, da ga želja za žigi v transverzalnih dnevnikih žene slepo naprej ali
pa spregleda skromno markacijo, ki opozarja na zaraščeno in neugledno stezico
do vrtca. Posajene rastline so se večinoma
prijele, ne moremo pa zahtevati, da bi ob
tablah venomer cvetele. Zato je priporočljivo vsaj osnovno botanično znanje. Zaradi namena, obsega in možnosti vzdrževanja bo še naprej ostal lahko le — vrtec.
Kdor zna opazovati na svojih planinskih
pohodih, se bo znašel tudi v v r t c u , kdor
pa bo pričakoval planinsko cvetličarno, bo
gotovo razočaran.
Peter Skoberne

NEKAJ O DELU
KOORDINACIJSKE
KOMISIJE ZA VARSTVO NARAVE PRI PZJ
Koordinacijska komisija za varstvo narave
pri Planinski zvezi Jugoslavije se je sestala
v septembru 1980 v Zagrebu po dveh neuspelih poskusih zaradi premajhne udeležbe republik in pokrajin. Sejo je vodil
novi predsednik komisije Miroslav Franjkovič. U uvodnih točkah dnevnega reda
so se navzoči (manjkal je samo predstavnik Vojvodine) seznanili z delom na
področju varstva narave v posameznih SR
in SAP. A k t i v n o s t tudi na jugoslovanski
ravni postaja vse živahnejša zlasti na
Hrvatskem, v BiH in Sloveniji.
Delovni program se ravna po smernicah,
ki so bile sprejete konec lanskega leta
v Nikšiču. Poudarimo naj le nekatere
točke iz obširnega načrta.
— Komisija za varstvo narave in GS pri
PZS bo v maju 1981 organizirala vzorčni
instruktorski tečaj za varstvo narave, ki
naj bi pomagal ostalim SR in SAP pri organiziranju podobnih vzgojnih akcij. PZ Hrvatska je pripravila letos prvi tak tečaj, v
BiH ga bodo izpeljali do konca leta, v
Sloveniji pa redno tečejo že od leta 1974,
da ne govorimo o tečajih Gorske straže.
Člani koordinacijske komisije so se strinjali, da je nemogoče pripraviti jugoslovanski tečaj, ker ima vsak predel naše
širše domovine svojo značilno floro, favno, kamnine in tudi različna zavarovalna
območja. Potrebno je začeti najprej z
delom po posameznih republikah in pokrajinah in šele v kasnejši fazi preiti na širše
jugoslovanske tečaje.
— Po Pravilniku o delovanju planinskih
organizacij za varstvo narave v okviru PZS
bo PZH izdelala podoben pravilnik za PZJ

— Začeli bomo priprave za priročnik »Narava v gorskem svetu Jugoslavije«. Slovenija že ima tako publikacijo, druge
republike in pokrajine pa bodo začele zbirati gradivo, ki ga bo redakcijski odbor
pregledal in uskladil t e r pripravil za izdajo.
— PZ BiH bo izdelala 10 osnovnih pravil
obnašanja v gorah. Letak naj bi bil enoten
za vso Jugoslavijo in bi po planinskih

društvih in kočah opozarjal planince vsaj
na nekaj najvažnejših pravil iz častnega
kodeksa.
— Še bolj bo potrebno poskrbeti za popularizacijo in propagando varstva narave.
Načrti so ambiciozni, vendar j i h bo mogoče
uresničiti le s sodelovanjem vseh republik
in pokrajin.
Nada Praprotnik

IZ PLANINSKE LITERATURE
VODNIK PO TRANSVERZALI
KURIRJEV
IN VEZISTOV NOV SLOVENIJE
Jože Dobnik, Ljubljana 1980, Založba: Domicilni odbor kurirjev in vezistov NOV Slovenije pri Združenih ptt organizacijah Slovenije, Ljubljana, Tisk ČGP Delo, Ljubljana
2e leta 1972 je bil ljubljanski radijski
II. program pozoren na t o zanimivo transverzalo, ko je v nadaljevanjih objavljal
v oddaji Izletniški kažipot, opise in vtise
s t e poti. Zdaj pa imamo v rokah končno
tudi uporaben Vodnik po t e j poti, ki nas
vodi skozi vso Slovenijo, ali drugače povedano od Gančanov v Pomurju do Slavnika
ob slovenskem m o r j u , Vodnik je pregledno zastavljen, saj obravnava pot tako
kot le-ta poteka, skupaj seveda z bogato
vsebino, ki pripoveduje o mnogih dogodkih iz NOV, naravnih znamenitostih, ki jih
ob poti srečamo, in ne zanemarja folklornoIjudskega izročila. Svojo vrednost pa slej
ko prej skriva v dejstvu, da je t o čtivo,
ki je seveda predvsem namenjeno t i s t i m ,
ki bodo t o pot hodili in jo morda tudi prehodili, ne enkrat morda celo večkrat, vsebinsko izredno bogati s podatki, ki se
nanašajo na čas med vojno, ko si je
slovenski narod s krvjo in žrtvami priboril
svojo svobodo in narodno neodvisnost. Izročilo NOB je tako dobilo izredno primerno
priložnost, da tudi tako najde svojo pot
med t i s t e mlade planince, ki se bodo
na t e h poteh znašli in se bodo srečavali
z izpričano preteklostjo, z obeležji, ki nemo
pripovedujejo o dogodkih iz NOB, s pokrajino, ki je svoj čas skrivala poti in steze,
po katerih so se prebijali do partizanskih
enot kurirji in so jih uporabljali partizanski
vezisti. Naj k t e m u razmišljanju dodam
nekaj misli, ki sem jih našel v uvodu
tega Vodnika.
Jože Dobnik takole piše:
Enajst let je minilo, odkar je izšel začasni
vodnik po transverzali kurirjev in vezistov
NOV Slovenije. V t e m času se je transverzala močno uveljavila. Prodanih je bilo že
okoli 5000 transverzalnih dnevnikov, kar
pomeni, da toliko ljudi hodi po t e j poti.
Doslej je
176 transverzalcev
prejelo

značke za prehojeno pot. V celoti je razprodan začasni vodnik. V enajstih letih
so na okrog 1000 k i l o m e t r o v dolgi poti
nastale razne spremembe na trasi in lokacijah kontrolnih točk, postavljeni so bili
novi spomeniki NOB, zgrajene nove ceste,
mnogi kraji in mesta so se povečali itd.
Vse t o opravičuje izdajo noveg vodnika.
M e d t e m so tudi izšle pomembne knjige,
kot »Kliče glavni štab«, »Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 do 1945«,
»Vodnik po partizanskih poteh«, »Krajevni
leksikon Slovenije« (tri knjige, žal zadnja,
za Koroško, Podravsko in Pomursko regijo
ni izšla), več planinskih vodnikov in druge,
iz katerih s e m črpal mnogo dragocenih
podatkov.
In tako imamo spet edicijo, ki nam bo
hudo prav prišla, ko se bomo odpravljali na
pot po prelepi naši domovini. Poleg avtorja
Jožeta Dobnika so pri nastajanju tega vodnika sodelovali še recenzenti Ivan Šerc,
Bruno Fras, Stane Vengust, Franc Pogačnik, Dušan Slana, Stanko Dolenc, Donat
Štibelj, A v g u s t Skrt in Ivan č i č , lektorica
pa je bila prof. Marija Jalen.
M. K.

PO GORAH

SEVEROVZHODNE

SLOVENIJE

Planinska založba pri PZS že vrsto let izdaja
strokovno planinsko literaturo, kamor sodi
tudi pred kratkim izdani planinski vodnik
Po gorah severovzhodne Slovenije.
Sestaviti planinski vodnik ni lahko delo,
o t e m se bralec oziroma uporabnik lahko
prepriča takoj, ko eno teh malih, žepnih
knjižic vzame v roke. Natančna, predvsem
pa enotna metodologija razvrščanja potrebnih podatkov, ki oštevilčeni vodijo planinca po predelih, ki jih obravnavajo, pripomore, da v vsakem izmed t e h vodnikov
najde bralec vse najpomembnejše, od
zgodovine, do naravnih značilnosti, flore,
favne, vodovja, geografske razčlenjenosti,
o poteh, kočah i n vrhovih, predvsem pa
seveda tudi podatke o ljudeh, ki tod živijo
in o njihovih dejavnostih. Skratka, vsak
izmed že napisanih in natisnjenih planin-

skih vodnikov, ki jih že v r s t o let izdaja
Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije, je prava mala enciklopedija o posameznih planinskih predelih slovenskega
sveta.
Zadnji izmed planinskih vodnikov, ki smo
ga dobili v roke pred kratkim, je vodnik
Po gorah severovzhodne Slovenije, sestavil pa ga je Peter Ficko, planinski javnosti
znan t u d i kot avtor odličnega planinskega
vodnika po Kamniških in Savinjskih Alpah.
O planinskem svetu, ki ga obravnava v
t e m zadnjem vodniku, avtor pravi, da je
brez lastnega imena, zato ga najustrezneje
poimenujemo kar kot gore severovzhodne
Slovenije. Po dolgem sega ta s v e t od
Strojne na Koroškem do Goričkega, počez
pa od državne meje z A v s t r i j o do Celjske
kotline, vidne ločnice s Posavskim hribovjem. V ta prostor bi lahko presadili Julijce, Karavanke t e r Kamniške in Savinjske
Alpe, pa bi še ostalo prostora. Torej gre
v t e m planinskem vodniku za opisovanje
najobsežnejšega gorskega sveta pri nas, ki
pa po višini kajpak močno zaostaja za visokogorjem na zahodu. Ta planinski svet je
svet na prehodu iz v i s o k o g o r j a v sredogorje, ki v glavnem prevladuje, na vzhodu
pa postopoma prehaja v nizki sončni svet
goric. Z njimi tone naš alpski svet v Panonsko rtižavje; tam se konča.
Z metodološkega vidika je tudi omenjeni
vodnik, tako kot smo že omenili, podoben o s t a l i m planinskim vodnikom, njegovim predhodnikom. Vsebina je razdrobljena na več poglavij, razdeljenih na splošni del, na del, ki govori o dolinah in
naseljih, t e r na del, ki obravnava koče,
prehode in vrhove. V splošnem delu nas
avtor seznanja z obsegom gora, ki j i h
zajema vodnik, s problemom imen, z raznimi naravnimi in družbenimi pojavi. V
poglavju o dolinah in naseljih je poudarek
na dostopih v pogorja glede na strani neba.
Predstavi nam tudi doline in naselja s kratkimi opisi. Pri naseljih so imenovane še
gore, za katere so ta naselja izhodišča.
Glavni in osrednji del vodnika pa predstavlja opis posameznih gorskih skupin. Najprej so zapisane splošne značilnosti gorske skupine, tam pa, kjer je v pogorju več
skupin, je sprva prikazana splošna oznaka
celotnega gorskega predela, v katerega
v k l j u č u j e m o t e gorske skupine. Tem opisom sledijo natančni opisi posameznih planinskih poti, vanje pa so zajete še planinske postojanke z vsemi potrebnimi podatki
za planinca, izletnika.
Planinska strokovna knjižnica je tako bogatejša za delo, ki ga bo rad jemal v roke
vsakdo, kadar si bo zaželel proč od s t r m i h
in prepadnih pobočij visokih gora Julijcev
ali Grintavcev in se bo napotil k blagim,
sončnim goricam slovenskega
vzhoda.
Predvsem pa bo novi planinski vodnik
koristil pri t e m e l j i t e j š e m spoznavanju naše
ožje domovine. A l i kot pravi avtor sam:
»Ni lepšega in vrednejšega kot spoznavati

svojo domovino, napotiti se po njej peš —
spoznavati prostranstva in svojo kulturo,
živo življenje povezati s kulturo prednikov.
V t e m so zdrave korenine — iz njih raste
pravo in popolno zadovoljstvo človeka.«
M i t j a Košir
TURISTA

NA

CESTU

V 6. številki glasila Češkoslovaške telesnovzgojne zveze najdemo spet pestro vsebino. O Šumavi p i š e V. Fuchs, o mladini
K. Adamcova, o spomladanskem 100 km
dolgem pohodu J. Dvoršk in A . C h r o m y .
Zdravstvene nasvete je prispeval J. Kvapilik. Spomine na pisatelja Karla Klostermanna (1848—1923), ki v svojih delih opeva
Šumavo, obuja M . Pokorny. Ducat užitnih
rastlin opisuje J. Zeman. O Broumovu, kjer
je preživel dijaška leta A. Jirasek, piše A .
Vanek. Na gradove nad Divjo Orlico opozarja K. Kuča. Narodni park Mavrovo in
pogorje Bistra je obiskal J. Rubin. O Aneškem samostanu, gotski arhitekturi
iz
13. stol., piše A . Kazda. Pred bližnjo
100-letnico ustanovitve KČT (1883) povzema potovanja pred sto leti F. Reichel.
Usklajevanje t u r i s t i k e in varstva narave
je predmet razmišljanja M. Hoube. V Bansko Bistrico nas vabi J. Rachota. Ob koncu
je še opis Bielovodske doline v V. Tatrah
(I. Petrfk).
Tudi 7. številka je zanimiva. O Krutynii v
vodnih prostranstvih poljskih Mazurov piše
J. Rusnak. O družinski t u r i s t i k i razmišlja
M. Senger. Razvoj češkoslovaške t u r i s t i k e
v letih 1945—80 prikazuje J. Dvorak (1945
je bil obnovljen Klub češkoslovaških turistov, ki je 1952 štel 344 odsekov in 8655
članov, 1965 je bilo 173 000 članov, 1970
pa le 63 000; po t e j krizi si je Češkoslovaška telesnovzgojna zveza spet dokaj
opomogla; 1980 zajema v 2708 odsekih
154 532 članov). V dvostranskem koledarju
»Na pot« lahko izbiramo med 100 septembrskimi izleti, pohodi in srečanji. Kako je
moč potovati na o l i m p i j s k e igre, piše M .
Pavlas. O majskem pohodu v Prčice (22
tras, 35 173 udeležencev) piše P. David.
Chvalkovice opisuje S. Čejka, o popotovanju ob Sazavi J. Vojtech, o Houkviških ribnikih K. Kuča, o Moravski Dyji H. Šotkova,
o t u r i s t i č n i aktivnosti v 35. letu H. Podmela. V dolino Tyebuvke in Vežnice nas
vabi J. Vlach, v dolino Lužnice pa V. Votruba. O t u r i s t i k i vajenske mladine razmišlja B. Bažant, o potovanju pred sto leti
pa F. Reichel. Ob koncu je opis rezervata
Boky (J. Burkovsky).
Prispevki, v katerih so zastopane vse zvrsti
turistike v naravi, so kratki, omejeni večidel le na eno stran, večina ilustracij je
sredi številke na osmih straneh boljšega
papirja. Barvne reprodukcije so le na
ovitku. Zaradi omejenega prostora so
članki zgoščeni, informativni, stvarni, le
mestoma osebno obarvani.
F. V.

A L P I N I S T I Č N E NOVICE
VZPON NA MONT
PREKO ZAVETIŠČA

BLANC
GOOTER

Kangčendzenga,

Po obširnih pogovorih z oblastmi v Saint
Gervaisu in m i n i s t r s t v o m za mladino, šport
in prosti čas se je pariška sekcija CAF
sklenila pridružiti delu za obveščanje o
problemih varnosti na t e m področju. Podpira zahtevo za rezervacijo v zavetišču in
svetuje vzpon na M o n t Blanc po poti
Grandes Mulets.
Posamezniki in skupine morajo pred odhodom obvezno t e l e f o n i r a t i oskrbniku zavetišča Henriju Bochatayu (tel.: 50-54-4093).
Vse dodatne informacije (pojasnila)
dobili v dolini v :

bodo

— t u r i s t i č n e m uradu ( l ' O f f i c e de t o u r i s m e )
v Saint Gervaisu (50-78-22-43),
— visokogorskem
uradu
('"Office
de
haute montagne de Chamonix), v Chamonixu (50-53-33-08),
— pri CAF, avenue Michel-Croz.
Chamonix (50-53-16-03),

74400

B. B.

HIMALAJSKA
KRONIKA 1980
KRATEK PREGLED
NAJPOMEMBNEJŠIH
ODPRAV V PREDMONSUNSKEM
ČASU
USPEHI IN

8450 m:

Tako pravijo zahodnemu vrhu grebena
Kangčendzenge. Na njem je delovala mehiška odprava. Šerpe so z višine 8400 m
slišali klice dveh Mehičanov, ki sta dosegla vrh. Za t e m radostnim vriskanjem sta
zmagovalca izginila.
Dhaulagirl,

8167 m:

Dva Poljaka sta v alpskem stilu preplezala vzhodno steno. Najbolj množični obisk
(naenkrat) je letos doživel prav Dhaulagiri.
Nanj je po normalni smeri čez Hruško
prilezlo kar 14 udeležencev švicarske odprave — t r e k i n g , ki ga je vodil podjetni
Max Eiselin.
8481 m:

Po zahodnem stebru se je na v r h povzpel
sam in brez kisikovih aparatov en udeleženec ameriške odprave.
šiša

Pangma,

8046 m:

Kitajski osemtisočak. Drugi vzpon (prvi
so pred leti p r i š l i nanj Kitajci) se je letos
posrečil s e d m i m članom nemške odprave.
Za naslednje leto si je v r h rezerviral Max
Eiselin za svojo novo treking odpravo iz
programa osemtisočakov.

TRAGEDIJE

V letošnjem predmonsumskem obdobju je
v Himalaji delovalo čez 40 odprav. Poglejmo najpomembnejše:
Sagarmatha

Yalungkang,

Makalu,

— pri alpinističnem centru v Touru (Cent r e alpin du Tour, rue du Rocher-Nay. Le
Tour. 74400 Chamonix) (60-54-04-16).

8498 m:

Po direktni smeri čez severno steno so
se maja povzpeli Japonci. Nekaj dni za
njimi so na v r h po normalni smeri prišli
t u d i t r i j e udeleženci nemške odprave.

—

Anapurna

I, 8091 m:

Na njej je bila nemška odprava. V začetku
maja je na v r h prišlo 7 alpinistov (od tega
3 šerpe).

Everest:

Po v e l i k e m uspehu s p r v i m z i m s k i m vzponom na streho sveta letos pozimi so Poljaki kmalu zatem doživeli nesrečo na
Južnem stebru. Dvema Poljakoma je uspel
prvenstveni vzpon po t e m stebru (v njem
je leta 1978 zaman poskušal M e s s n e r ) ,
plezala sta brez uporabe kisikovih jeklenk,
z vrha pa se nista več vrnila.
Španska odprava se je povzpela na Everest po klasični smeri čez Južno sedlo.
Japonci so bili uspešni s severne (tibetske) strani.

Anapurna

III, 7555 m:

Na v r h je poskušala priti avstralska odprava. Z vzponom so prenehali, ko j i m
je plaz zasul t r i alpiniste.
Fang, 7647 m:
Vrh v področju Anapurne je do letošnjega
leta bil najvišji sedemtisočak, ki še ni
bil osvojen. Sredi maja so nanj prilezli
Tirolci kot prvopristopniki. Vzpon je uspel
»veteranu« Seppu Mayerlu in Šerpi A n g
Šapali.

Lotse, 8511 m:

Manaslu,

Tudi na njem so bili uspešni Španci. Tako
so letos iberijski alpinisti odtrgali lepo
deteljico: Everest, Lotse in
Baruntse,
7220 m.

Nanj so se povzpeli trije udeleženci odprave iz Južne Koreje. Poljski poskus po
južnem grebenu ni uspel zaradi prevelike
nevarnosti plazov.

8156 m:

Ganeš, 7000 m:
Doslej deviški vrh je letos klonil Japoncem. Kar 13 ljudi (od tega 7 šerp) je priplezalo na vrh.
Se to:
Kitajska je letos sporočila, da »odpira«
nekaj himalajskih vrhov za tuje alpiniste.
Seznam dovoljenih špikov je zelo mikaven:
severna stran Everesta, cela v r s t a sedemtisočakov, med njimi eden neosvojen, ne
nazadnje osemtisočak š i š a Pangma.
Nicolas Jaeger, eden najboljših francoskih
e k s t r e m i s t o v , zdravnik in filmar, je ostal
na Lotseju. Ob njegovih načrtih in idejah
so se ježili lasje. Kot prvi in sam je hotel
čez južno steno Lotseja, nato prečiti ves
greben, do Južnega sedla pod Everestom,
sestopiti do ledenika Kumbu, odtod pa
spet čez zahodni greben Everesta (po
naši smeri) na streho sveta. Vse sam, brez
nosačev, brez kisikovih jeklenk, brez vmesnih t a b o r o v ; klasično in asketsko. Da je
s svojim drznim načrtom mislil resno, je
dokazal na Huascaranu, kjer je dva meseca (!) bivakiral na v i š i n i 6000 m t e r proučeval v p l i v samote v veliki v i š i n i na
človekovo psiho. S t o študijo je opravil
doktorsko disertacijo. Konec aprila letos
so ga prijatelji, ki so ga spremljali z daljnogledi iz doline, zadnjič videli visoko pod
v r h o m Lotse Šara na v i š i n i 8000 m.
Janez

SAMOTAR PO SEVERNI
NA EVERESTU

Bizjak

STRANI

Avgustovska revija A l p i n i s m u s poroča, da
je kmalu po zaključku redakcije za t o
številko prejela novico o t e m , da se je
Japoncu Katu posrečilo povzpeti po sev e r n e m grebenu na v r h M o u n t Everesta.
Severni greben na tibetanski strani je bil
tudi cilj Reinholda Messnerja, le da ta
med vzponom ni uporabljal dodatnega kisika. Podrobnosti o posebnosti in težavah
Everestovega severnega grebena bo revija
in tako tudi mi, objavila v eni izmed naslednjih številk.
M. A.

V VZHODNI NEMČIJI SO LETOS
PREPOVEDALI UPORABO ZATIČEV
Tako piše v uvodnem članku revije Der
Tourist (7/80), glasila vzhodno nemškega
združenja za turizem, planinstvo in orientacijski tek. Prepoved velja za vsa vzhodnonemška plezalna področja; alpinisti drugod po svetu jih poznamo po značilnih
stolpih iz peščenjaka. Prepoved morajo
upoštevati tudi t u j i obiskovalci. Poleg zat i č e v pa so prepovedani tudi drugi plezalni
pripomočki, ki j i h uporabljajo alpinisti

»novega vala«: razne zagozdice, kavlji in
krempeljci, vražički pa »prijatelji v sili«;
za večino se še nismo dogovorili, kakšen
naj bo ustrezni slovenski izraz.
Za prepoved so se odločili po v e č l e t n e m
t e s t i r a n j u in po vsestranskih razpravah;
tako vsaj piše v članku. U t e m e l j i t v e za
prepoved po m o j e m mnenju niso najbolj
prepričljive, najmanj še tista, ki jo utemeljujejo iz etičnega stališča. Trdijo, da
uporaba zatičev prinaša v peščenjakove
stolpe preveliko tveganje, bojijo se porasta števila nesreč.
Janez Bizjak

AKCIJA

»VEČ VARNOSTI

V

NAVEZI«

Plezanje mora postati bolj varno, pravijo
vsa velika planinska združenja. V korist
te zahteve je avstrijsko alpinistično združenje (OAV) v sodelovanju z enakim nemškim združenjem (DAV) nedavno tega pripravilo v novem alpskem središču Rud o l f s h i i t t e simpozij, ki se ga je udeležilo
okroglih sto izvedencev iz A v s t r i j e , Švice
in ZR Nemčije.
Najpomembnejši sklep simpozija je bil v
tem, da je tovariša v navezi poslej dovoljeno zavarovati le na trdni oporni t o č k i
(klin ali zagozda) in ne več s t e l e s o m (na
primer preko ramen). Na simpoziju so
poleg nekaterih izrazito tehničnih pripomočkov nujno priporočili tudi uporabo rokavic pri varovanju drugega moža v navezi, da bi tako preprečili pogoste in hude
poškodbe dlani.
Takšne pobude in predloge je mogoče samo pozdraviti, četudi same po sebi morda
niti ne pomenijo neke novosti, kot si t o
pogosto zamišljajo slavnostni govorniki.
M. A

Z UMETNIM
NJEGA?

KISIKOM

— ALI BREZ

Počasi se glede vprašanja o kisiku nabirajo tudi praktične izkušnje. Udeleženci
poljske odprave na Lhotse v letu 1979 (8
mož na vrhu, od tega t r i j e brez umetnega
kisika) soglasno zatrjujejo, da so bili vsi,
ki so se povzpeli na v r h s pomočjo umetnega kisika kljub dodatni obremenitvi (dve
steklenici kisika z napravo za vdihovanje
tehtata 16 kg) bistveno hitrejši kot t i s t i ,
ki so se vzpenjali brez pomoči dodatnega
kisika. S kisikom so imeli plezalci kljub
lažji obleki občutek toplote in v a r n o s t i ,
brez kisika pa ob debelejši in zato težji
obleki občutek mraza in strahu za lastne
ude. Leszek Czarnecki, ki se je vzpenjal
brez kisika, je med potjo zaostal in ni
dosegel vrha, čeprav se je nasplošno dobro počutil, kajti po vsakih 20 m e t r i h vzpona mu je postajalo slabo, pred očmi se
mu je t e m n i l o in moral je dalj časa počivati.

Med spanjem v v i š i n s k e m taborišču IV
(7850 metrov) so vsi uporabljali dodatni
kisik. Leszek Cichy in Krzysztof VVielicki,
ki sta se 17. februarja 1980 povzpela na
M o u n t Everest, sta imela pri sebi od
južnega sedla naprej le po eno steklenico
kisika. Ta j i m a je zadostovala za pot do
vrha med sestopom vse do Južnega sedla,
p o t e m pa sta oba ugotovila pravcati šok
zaradi mraza, zmanjšale pa so se jima
tudi telesne sposobnosti.
M. A.
BOLGARI SE
NA LHOTSE

hi zasloveti tudi v javnosti. To jih spodbuja k podvigom, ki pogosto presegajo
njihove alpinistične sposobnosti. Zadovoljstvo nad nekaj tedni življenja v divji
in nedotaknjeni naravi bi moralo biti v
skladu z lastnimi sposobnostmi, hkrati pa
je za gotovo v e č j e in trajnejše kot hitro
minljivo občudovanje javnosti. Če so alpinistične odprave naravnane na naravo, jih
t o dela lepe in varne, spogledovanje z
javnostjo pa j i h obremenjuje s krčevit o s t j o in p r e v e l i k i m tveganjem.
M. A.

ODPRAVLJAJO

Tudi bolgarski alpinisti se naposled odpravljajo v Himalajo. Bolgarsko alpinistično združenje je namreč že dobilo dovoljenje za vzpon na Lhotse (8511 metrov),
in sicer v predmonsumskem času 1981.
Trije bolgarski gorniki so se nedavno tega
že mudili dva tedna v baznem taborišču
pod Everestom, da bi tako pripravili vse
potrebno za načrtovani vzpon. Bili so to
alpinisti Hristov Prodanov, M e t o d i j Savov
in Rumen Vodeničarov. Nasploh bo to
prva bolgarska odprava v Himalajo. Njeno
vodstvo so zaupali že omenjenemu Hristovu Prodanovu, 37-letnemu inženirju za
kovinske gradnje, ki ima za seboj že 20
let zelo uspešnega plezalskega udejstvovanja v Alpah, na Kavkazu in v Pamiru.
Odprava na Lhotse bo štela 18 udeležencev, od tega 14 alpinistov. Dokončen izbor
bodo opravili v letošnji jeseni izmed 20
mož, ki se bodo preizkušali med vzponi
na Pik komunizma in Pik Korženevskaja v
Pamiru.
M. A.

GORSKO REŠEVANJE NA

POLJSKEM

Na Poljskem deluje že celih 70 let Gorskoreševalna služba. Člani te organizacije so
v t e m obdobju 65 000-krat reševali, bodisi
poškodovane t u r i s t e , tekače na smučeh
ali alpiniste. V 500 primerih reševalci niso
mogli s t o r i t i drugega kot ugotoviti —
s m r t . Kot pripoveduje vodja t e gorskoreševalne službe mag. Jan Komornicki je
poljska GRS razdeljena na sedem skupin
s 1300 člani. Največja je skupina »Tatra«
s sedežem v Zakopanih. Ta skupina združuje med d r u g i m tudi 27 gorskih vodnikov
in 370 gorskih reševalcev. Reševalci uporabljajo v akcijah helikopter, sledne pse
in pa moderno specialno tehniko. Vsakdo,
kdor želi postati član t e organizacije, mora
zapriseči s t e m i l e besedami: Prostovoljno
se zavezujem, da se bom, dokler bom
zdrav, na vsak poziv vodje ali njegovega
namestnika ne glede na letni in dnevni
čas, ne glede na vreme, javil na mestu,
ob napovedani uri, ustrezno opremljen,
pripravljen sprejeti navodila vodje ali pomočnika in se tako udeležiti iskanja ponesrečenega in mu pomagati.
K. M

KRATEK PREGLED
POMLADANSKE
SEZONE V NEPALSKI
HIMALAJI
Letošnja pomladanska sezona v nepalski
Himalaji je končana. Številne izmed več
kot 30 odprav so dosegle svoje cilje.
Kljub t e m u je bilanca bolj žalostna kot
kdajkoli doslej: 11 m r t v i h in veliko število ponesrečenih. Če gremo po v r s t i : iz
severnega ostenja Lhotseja se ni vrnil
samohodec Nicolas Jaeger, dva Mehičana
pogrešajo z vzpona na Yalungkang, t r i j e
A v s t r a l c i so izgubili življenje v snežnem
plazu na Annapurni lil, tudi na Everestu
je izgubil življenje en šerpa v snežnem
plazu, drugi pa je dobil hude poškodbe
med padcem v razpoko. Na severnih pobočjih Everesta je izgubil življenje en
Japonec, na Baruntseju pa dva Francoza
zaradi padca. Na Annapurni II se je med
padcem smrtno ponesrečil en Japonec.
Revija A l p i n i s m u s 8/1980 dodaja k t e m u
kratkemu pregledu svoj komentar in pravi,
da vsakdo pač ne more biti Doug Scott
ali Reinhold Messner. Kljub t e m u želijo
alpinisti s kar najbolj p r e s e n e t l j i v i m i uspe-

RAZGLED PO SVETU
NEKATERA VPRAŠANJA
V VISOKIH TATRAH

PLANINSTVA

Vzhodnonemško glasilo za popotnike, plezalce in orientacijske tekače »Der Tourist«
objavlja v letošnji junijski številki zanimiv
članek z gornjim naslovom. V njem je med
drugim zapisano, da so Visoke Tatre že
dolgo v r s t o let zelo priljubljen cilj njihov i h alpinistov in planincev, saj so bili skorajda brez izjeme prav v t e m gorstvu doseženi pogoji za poznejše številne in
uspešne podvige na Kavkazu in v pogorjih
srednje Azije. Tako si v i s o k i h Tater kratkomalo ni mogoče o d m i s l i t i iz njihovih načrtov, hkrati pa jih imajo vse bolj za svojo
drugo gorsko domovino.
Toda v zadnjem času postajajo vse številnejše pritožbe nad ravnanjem in obnašanjem obiskovalcev Visokih Tater, ki prihajajo iz >NDR. V očitnem nasprotju z odličnimi dosežki alpinistov in hkrati z razmeroma nizko udeležbo pri nesrečah je
neupoštevanje navodil in pravil, po katerih
se je treba ravnati v t e m narodnem parku.
Glasilo pri t e m dodaja, da zato nikakor ne
bi smeli dovoliti, da bi zaradi nekaterih
izjem postal vprašljiv njihov ugled, zato
pričakujejo od vsega članstva spoštovanje
veljavnih določil, ki veljajo za ta s v e t .
Zaradi takšnih razmer v letošnjem poletju
niso več odprli taborišča v Mengusovski
dolini. A l p i n i s t o m pa je bilo na voljo zelo
omejeno število prostorov za postavitev
šotorov na področjih Jamske plešo, Velicka dolina, Bielovodska dolina in Dolina
Zeleneho plešo. Dovoljenja je bilo moč
d o b i t i samo po dogovoru z v o d s t v o m narodnega parka oziroma češkoslovaške planinske organizacije. Postavljanje šotorov
in bivakiranje zunaj odbranih prostorov
pa je nasploh prepovedano in kaznivo, kar
velja tudi za zimski čas.
Vodstvo narodnega parka Visoke Tatre
je namreč mnenja, da v t e m razmeroma
majhnem pogorju ni treba prenočiti pred
začetkom ture. Pri prečenju osrednjega
grebena Visokih Tater, za kar priporočajo
posebno prijavo, se načrtovanim prenočitv a m ni mogoče izogniti in so zato tudi v
prihodnje možne, seveda ob upoštevanju
vseh določil o varstvu narave.
Posebno skrb povzročajo odgovornim odpadki vseh v r s t . Prazne pločevinke, steklenice in drugi odpadki sodijo tako kot v
domačih gorah v nahrbtnike. Tudi kurjenje
tabornih ognjev ni dovoljeno.
M e d ukrepi za varstvo Visokih Tater načrtujejo uvedbo posebnih izkaznic za alpiniste. Le z njimi bo namreč mogoče zapustiti nadelane poti. Opis posameznega
vrha v plezalskem vodniku še nikakor ne
pomeni, da se je mogoče nanj brez for-

malnosti povzpeti. Vodstvo sme namreč
postaviti neko območje v posebno varstvo. Obisk je v t a k e m p r i m e r u prepovedan, ker velja ta čas za področje Široka
pa tudi Belanskih Tater. Dejstvo je t u d i ,
da številni vzhodnonemški planinci pogosto ne vpisujejo svojih pohodov v ustrezne knjige v planinskih kočah oziroma šotoriščih, kar bi sicer bili dolžni s t o r i t i .
Narodni park Visoke Tatre je nastal, da bi
zaščitili njegovo imenitno živalstvo in rastlinstvo. Nepotreben hrup, poškodbe rastlin
ali celo njihovo odkopavanje in odnašanje otežujejo t o nalogo. Vsakemu navdušenemu alpinistu in prijatelju narave bi
moralo biti jasno, da je treba dosledno
upoštevati navodila in predpise, hkrati pa
bi morali celo sodelovati pri t e m , da bi
v s e m tako ljubo gorstvo kar najučinkoviteje zaščitili.
M. A .

SKOZI

ALPE NOBENE NOVE CESTE VEC/«

Tak apel je letos naslovil nemški »Alpenverein« zveznim poslancem na posebni parlamentarni razpravi o prometni izgradnji
v Alpah. Nemški planinci trdijo, da so sedanje avtoceste skozi A l p e , z v s e m i predori,
vzporednimi, odstavnimi in rezervnimi pasovi t e r s poplavo zanemarjenih parkirišč
in neurejenih zaščitnih brežin, že zadosti
porušile pokrajinsko in socialno ravnotežje v alpskem prostoru in da poslej ni potreben noben poseg več. Kot vemo, se
Alpam obeta še nekaj zajetnih vbodljajev:
dodatne hitre ceste Sever—Jug, trasa
bodoče hitre železnice (hitrost 240 km na
uro) Evropa—Bližnji vzhod itd. Ti velikopotezni načrti zahtevajo nove, široke in visoko ograjene koridorje, ki se ne bodo
ustrašili ne alpske verige ne gozdov ali
polj.
Janez Bizjak

ŠPANSKI

FILM

O DHAULAGIRIJU

I

Dva člana španske himalajske odprave sta
22. februarja letos prikazala v Madridu
pred 800 gledalci, ki sta ga bila posnela
na 16-milimetrski trak. Film je za španske
razmere izredno dober in je na krstni
uprizoritvi doživel vsesplošno pohvalo. Nemara tudi zato, ker se ne ukvarja le z
goro, marveč t u d i z Nepalom in njegovo
bogato kulturno dediščino. Film je doživel
svojo mednarodno premiero na festivalu
gorskega f i l m a v Trentu.
Oba avtorja f i l m a : 36-letni Gregorio A r i z
in 29-letni Inaki Aldaya že načrtujeta v

naslednjih letih nove plezalske in snemalske podvige. Tako imata za leto 1981 že
dovoljenje za vzpon na Jannu, ki ga nameravata opraviti brez pomoči Šerp. Tudi za
leto 1982 se skupina že poteguje za nadaljnji vrh v Himalaji, vendar je vsa zadeva
za zdaj še skrivnost.
M. A .
HUDOURNIK

KOKRA

Avgustova revija A l p i n i s m u s objavlja v
rubriki Vodnik po d i v j i h vodah, zelo podroben in izčrpen opis naše Kokre. V sestavku, ki bo gotovo privabil prenekaterega tujega ljubitelja d i v j i h voda, je med
drugim rečeno, da vodi pokrajinsko najlepša pot iz A v s t r i j e v Slovenijo in dolino
Kokre čez Jezersko. Ta gorska voda je
po opazovanjih avtorja še zelo čista in
ponuja z obilico voda vse do pozne pomladi
zabavno in na nekaterih mestih tudi tehnično zahtevno vožnjo s kanujem. Sledi do
najmanjših podrobnosti natančen opis zlasti
gornjega toka Kokre, pri čemer so se
avtorju ali še v e r j e t n e j e tiskarni vtihotapile nekatere napake pri pisanju slovenskih imen. Tako je v besedilu večkrat zapisano v raznih oblikah Kroka, četudi je v
samem naslovu pravilno natisnjeno z debelejšimi črkami Kokra. Žal so tudi v t e m
p r i m e r u naše Kamniške planine še vedno
Steiner Alpen.
M. A .
PLEZALNI

ZIDOVI

V poročilu britanskemu planinskemu združenju je Alex Mac lntyre razložil visoko
tehnično raven britanskih plezalcev, ki jo
dosežejo s pogostimi treningi na umetnih
stenah, sezidanih in posebej opremljenih
prav za plezalne treninge.
Že v načelu taka plezarija ni v skladu z
našim pojmovanjem alpinizma, toda ker
obstaja, je prav, da o njej spregovorimo.
Osnovna ugotovitev je — kakršnakoli je
že vrednost takih zidov, nikoli ne bodo
nadomestili naravnih sten, čeprav je, po
drugi strani, povsem ustrezna za trening.
Če bi začeli razmišljati o plezalnih treningih s športnega vidika, potem bi morali
reči: razvoj vseh športov nalaga športnikom, da neprestano trenirajo. Tej zahtevi
so se prilagodile tudi plezalne šole, vendar pa jih v njihovih pogojih za treniranje
mnogokrat omejuje narava. Oddaljenost in
težak pristop do naravne stene, velika odv i s n o s t od v r e m e n s k i h pogojev, varnostne
zahteve, ki jih je težko vskladiti z zahtevnostjo modernega prostega plezanja, vse
t o so osnovni razlogi, da nastaja vse več
tako imenovanih u m e t n i h plezalnih sten.
Na tak način se brž približamo laboratorijs k i m pogojem plezanja, kjer seveda vsi
drugi (duhovni) f a k t o r j i , ki jih poznamo

(in j i m sledimo) v naravni steni izginejo.
Pa opišimo eno takih sten. Je v univerzit e t n e m športnem središču v severni Angliji. Steno predstavlja notranji zid dvorane
za skupinske športe.
Začetek plezalnega zidu je 3 metre nad
t l e m i , da ne bi plezalcev motile žoge,
ki j i h pri igri uporabljajo drugi uporabniki
dvorane. Ta zid, popolnoma navpičen, je
visok 7 in 8 metrov. Je prirejen za začetnike in za izpopolnjevanje v nekaterih prij e m i h . Zid je iz gladkih sivih opek in uporabniku ne dovoljuje drugih oprimkov kot
t i s t e , ki so predvideni za trening. Opečni
del pa dopolnjujejo deli oblikovane zglajene betonske stene, ki ponujajo plezalcu
mikro-relief, oboje skupaj pa daje relief
z elementi kamina, previsa in v betonu tudi
žlebičev, kar omogoča res dober trening.
Posamezni e l e m e n t i v betonu in v opeki
so razporejeni tako, da omogočajo različne
težavnostne stopnje vzpona, pa t u d i zid
sam je razdeljen na več težavnostnih
stopenj. Ugotovili so, da ga uporabljajo
t u d i dobri plezalci, da ostanejo v f o r m i ,
začetniki pa zeilo hitro napredujejo.
Vzemimo še en t i p umetne stene; tega
imajo v Londonu. Stena je betonska in je
oblikovana kot naravna skala. Vendar pa
je t o slabša inačica, ker omogoča manjšo
izbiro oprimkov in prijemov, skratka manj
plezalnih načinov.
Plezalec je vedno zavarovan z dvojno vrvjo,
tako da je v r v t r i k r a t daljša, kot je višina
dvorane. Pripeta je pod stropom v obroč, od
tam se spusti do plezalca, do varnostnega
pasu z obročem, se vrne nazaj v stropni
obroč in se spusti na tla. Plezalec je tako
t e m e l j i t o zavarovan, giblje se lahko hitro
in nemoteno v vse smeri, ob padcu pa se
hitro ustavi. Tudi po padcu je v r v takoj
spet na svojem mestu. Vsa ta varnost pa
seveda prispeva, da plezalec hitro napreduje.
Zanimanje za tak način treninga je po
svetu veliko. Take naprave imajo v obstoj e č i h športnih dvoranah ali celo na javnih
zgradbah. Tako lahko trenirajo, ne da bi
j i h motilo vreme. Važno je predvsem to,
da je tu varnost zagotovljena.
Ugotovljeno je, tako t r d i Claude A r g o n ,
da se plezalci, ki so na umetnih stenah
dovolj vadili spuste, v naravni steni bolje
znajdejo kot t i s t i , ki so vadili samo v
naravi. Saj je ravno pri spustih veliko nesreč. Seveda gre pri t e m t u d i za v t i s , občutek obsežnejših prečkanj. Za etiko. Morda se bo našel kdo, ki nam bo očital heretizem, odklanjanje naravnega. Pa, ali ne
beremo o š t e v i l n i h poskusih plezanja po
nebotičnikih, umetnih stenah. Po take primere niti ni treba daleč. Dovolj je recimo
že ljubljanski grad in njegove Sance . . .
Tudi o nesrečah beremo.
Navsezadnje — stroški za umetno steno
so majhni, saj jo lahko ustvarimo z ustrez-

nimi oblogami na že obstoječi zgradbi.
Vzdrževanje pa je poceni, saj ga skoraj ni,
če pri treningu plezalci uporabljajo plezalne čevlje ali mehke športne čevlje. Od
časa do časa je treba pregledati varovalne vrvi, čeprav je njihova izraba zaradi statičnih obremenitev zelo majhna. Torej je
tak način treninga uspešen, je varen,
stroški pa so nizki.
B. B.
ŽIVETI V

GORAH

»Ali res hočete postati planinec? Potem
boste dočakali največ 40 let!« Tako je
pred nekako polovico človekove povprečne življenjske dobe govoril neki zdravnik
Luisu Trenkeriu. Toda, Luis pleza še naprej
in je dobrega doktorja preživel za lepa
leta. Zdaj 88-letni Trenker še vedno hodi
v gore in nam svetuje:
Vsak vzpon ima tri vrhunce. Na začetku
so to priprave in veselo pričakovanje do
prvih korakov v skalo ali v led. Nato pride
še lepši t r e n u t e k : plezanje na vrh, stiskanje rok s tovariši in ponosen občutek, da
si je človek sam priboril zmago. Na koncu
nam ostanejo še spomini na prijeten počitek na vrhu in na pot proti domu. Vse
to doživlja planinec v občutku tovarištva
in stalne pripravljenosti za pomoč. Srečen
je vsak mlad človek, ki se zaupa visoki
šoli alpinizma.
Z leti se je število ljubiteljev planin zelo
povečalo, žal pa se je v skladu s t e m povečalo tudi število nesreč. Toda, 90 %
vseh nesreč je treba pripisati pomanjkljiv i m izkušnjam in opremi, opozarjajo pripadniki gorske straže. Ti možje bodo že
vedeli, kajti vsako poletje kličejo t e resnične junake planin na mnoge kraje, da bi
rešili ljudi, ki so brez izkušenj in brez
ustrezne opreme zašli v nevarnost.
Svojčas s m o kot podjetni mladi ljudje odhajali zdoma s hlebcem kruha in suho klo-

baso v nahrbtniku. V hribih smo bili doma,
poznali smo njihove nevarnosti, nevihtam
smo se pravočasno umaknili, imeli smo
obleke iz trpežnega blaga, bili smo precej
bolj utrjeni kakor pa ljudje iz mest, obuti
pa smo bili v močne okovane, trpežne
čevlje. To je že bilo nekaj, čeprav še ni
bilo vse.
Danes je precej drugače. Industrija športne opreme je s široko ponudbo dosegla
stanje, ki vsakemu, kdor hoče v gore,
omogoča, da se z malo denarja opremi
preprosto, strokovno in nalogi primerno.
Ker človek pleza z nogami — t o si morajo
mestni ljudje, navajeni na avtomobile, dvigala in centralno kurjavo, še posebno zapomniti — potrebuje predvsem primerne,
solidne planinske čevlje s p r o f i l i r a n i m i gum i j a s t i m i podplati. Kar lasje gredo človeku
pokonci, ko vidi, česa se lotijo moški in
ženske, ko v sandalih ali nizkih čevljih
naravnost iz žičnice nastopijo planinsko
turo.
Vsesplošen nasvet: Pred dežjem in vlago
se zavarujemo z nepremočljivimi vetrovkami. V dobro oblikovanem nahrbtniku je
treba imeti t o p l e volnene rokavice, rezervne nogavice, pulover in nekaj perila.
V zaprti škatli naj bo nekaj hrane. Svetlomer, fotoaparat, čutarica in zemljevid naj
ne bodo ob pasu in naj ne opletajo, temveč j i h je treba nositi v nahrbtniku.
In zdaj najpomembnejše: pazite na vreme.
»Neurje v gorah je nekaj res hudega,« je
pisal eden največjih francoskih planincev
modernega časa Lionel Terray. Ob neki
drugi priložnosti je opozoril: »Največja
nevarnost v gorah sta neizkušenost in
mladostna lahkomiselnost.«
Te besede si je treba zapomniti. Kako prav
je imel, nam pove primer usode sedmih
fantov, starih od 13 do 18 let, ki jih je
pred dvema letoma v Dolomitih, ko so

Luisu Trenkerju
je zdravnik prepovedal
plezati, češ da ga bodo
gore pobrale, preden bo
star 40 let. Sloviti
alpinisti in pisatelj ni
poslušal svarila —
danes je star 88 let

plezali na 3185 m visoki Langkofel, presenetilo neurje s snegom. Bili so najbolje
opremljeni, niso pa imeli niti najmanjših
izkušenj. Kratek plezalni tečaj ne pomeni
nič. Izkušnje so vsaj tako pomembne kakor tehnična opremljenost. Primerov je
veliko: nekateri hočejo prihraniti honorar,
ki bi ga dali vodniku, drugi se požvižgajo
na oskrbnikova svarila in zanašajo na
sonce, ko pa jih v steni preseneti neurje,
začno klicati na pomoč. Dobri gorski reševalci potem poskušajo s t o r i t i vse, kar
se še s t o r i t i da.
Razveseljivo je, da se toliko ljudi odzove
klicu gora. Eden od pionirjev planinske generacije, po kateri smo se zgledovali, Julius Kugy je nekoč dejal: »V steno gremo
zato, da bi živeli, ne pa, da bi umrli.« Milijoni ljudi so našli v gorah svojo srečo.
Sklenili so prijateljstva za vse življenje in
bili srečni do visoke starosti. Dobro opremljen — samo tedaj je plezanje veselje.
Ne smemo pozabiti, da vsaka, tudi najmanjša napaka lahko pripelje do katastrofe. Padec po skalah pogosto povzroči s m r t .
F. L.

FILMSKI FESTIVALI
TEMATIKO

S

PLANINSKO

Zdaj se že razvrsti kar precej f i l m s k i h festivalov, ki so posvečeni planinskemu filmu. Poleg Kranjskega filmskega festivala,
ki vključuje poleg športnih in t u r i s t i č n i h
f i l m o v tudi take s planinsko oziroma alpinistično t e m o , poznamo tudi f i l m s k i festival v mestu Trentu. Vse bolj pa se uveljavljata tudi festivala v M o n t b r i s o n u in
San Sebastianu.
Peti mednarodni f i l m s k i festival v Montbrisonu je na primer okronal zelo dober
kratkometražnik Grenobelčana Francoisa
Valla: Hivernal a la Meije (Zimovanje v la
Meije). Tudi na festivalu »Festival de la
Plagne« je bil zelo opažen Vallov f i l m , ki
ga je posnel v Maliju: Hombori, montagne
africaine (Hombori, afriška gora). To novo
odlikovanje uvršča Valla med najboljše
f i l m s k e ustvarjalce.
Zadnji mednarodni f i l m s k i festival planinskih f i l m o v v San Sebastianu pa je podelil
prvo nagrado — Grand prix »Chene d'Or«
f i l m u Anapurna, prvi osemtisočak s smučmi.
B. B.

IMA K R A T K O . .
KOLEDAR

PZS ZA 1981

Tudi v prihodnjem letu bo koledar Planinske zveze Slovenije predstavljal enega izmed osnovnih delovnih dokumentov, po
katerem se bo odvijala dejavnost Planinske zveze, M D O in planinskih društev.
Koledar pa poleg tega pomeni še dodatno
vrednost — z njim je informacija o delu
popolnejša, bolj dolgoročna in zato tudi
mnogo bolj učinkovita.
GLASILO

KRIČAČ

RTV Ljubljana izdaja že vrsto let svoje
interno glasilo KRIČAČ. V njem je vedno
prostor tudi za planinsko dejavnost, ki
je na t e m zavodu kar dobro razvita, zlasti
izletništvo.
RADIJSKA

ODDAJA

STUDIO OB 17.00

V osrednji informativni oddaji ljubljanskega prvega programa je bila 13. septembra
na sporedu oddaja o planinstvu. V njej so
bila obdelana naslednja področja — ocena
letošnje planinske sezone, množično planinstvo in naše najbolj atraktivne gore,
planinsko gospodarstvo in planinske koče,

program dela PZS v srednjeročnem obdobju 1981—85 in dela na področju planinske mladine. V enourni oddaji so sodelovali T. Banovec, T. Bučer, J. M i m i k ,
J. Skumavec, S. Kofler, A . Brvar, M. Črnivec, oddajo pa je vodil M. Krišelj.
TV FILM O

AJDNI

Konec septembra so pod Stolom na hribu,
imenovanem Ajdna, začeli snemati f i l m o
arheoloških najdbah predslovanske dobe.
Na Veliki A j d n i nad Potoki so namreč
odkrili izredno bogato najdbišče, ki s svoj i m i eksponati sodi med najdragocenejša
t o v r s t n a odkritja pri nas. Film bo posnela
Ljubljanska TV v režiji M. Zajca.

HRVAŠKI

PLANINCI

NA

TRIGLAVU

Bili sta t o dve skupini po 14 planincev; na
najvišjem vrhu Jugoslavije pa so bili 6.
septembra. Razdelili so se na dve skupini. V s e m je ta vzpon pomenil res izredno
doživetje, saj je bilo ta dan na vrhu
Triglava nad 500 planincev. Ob t e j priložnosti so obiskali spominsko obeležje
Edvardu Kardelju na Velem polju.
Josip

Sakoman

ODMEVI Z GORA
IN DECEMBRU

V

NOVEMBRU

7. 11. M i t j a Košir: To in ono s planinskega sveta
14. 11. Edo Torkar: Jesenski zapisi s Cresa
21. 11. Marijan Krišelj: Planinstvo in družba, I. oddaja
28. 11. dr. Miha Potočnik: Zlata naveza —
XXIII. nadaljevanje
5. 12. To in ono s planinskega sveta
12. 12. Silvo M a t e l i č : Reportaža z letošnjih gora
19. 12. Marijan Krišelj: Planinstvo in družba, II. oddaja
26. 12. dr. Miha Potočnik: Zlata naveza,
XXIV. oddaja

kom in zanimivostim iz planinstva in planinskega življenja. Zato priporočamo, da
prelistate tudi druge zapise, ki so v tej
rubriki že izšli.

BILTEN XX. TABORA
ŽELEZNIČARSKIH
PLANINSKIH
DRUŠTEV:
Med taborom je uredniški odbor, ki so ga
sestavljali M . Frece, l. Tomažič, M. Gombač, I. Ratej, I. Fidler in A. Florjančič izdal t r i številke Biltena. V prvi številki so
predstavili Celje in taborski program, v
drugi je opis izletov, t r e t j a pa objavlja
rezultate in v t i s e udeležencev.
B. J.
5. SREČANJE

HRVATSKI

PLANINCI

NA

Iz Zagreba so se pripeljali do Lesc in so
od t a m odšli do Valvazorjevega doma,
kjer so prespali. Naslednjega dne so odšli
do Prešernove koče na Stolu. Bil je lep
dan, mimogrede pa so odnesli t u d i nekaj
drv, ki leže ob poti s prošnjo, naj jih planinci po svojih močeh prenesejo do koče.
Na vrhu Stola je spominska tabla z napisom VRH PRIJATELJSTVA 2236 m v slovenskem in nemškem jeziku. Bil je lep razgled. Stol je tako še enkrat dokazal, da
sodi med najbolj razgledne gore pri nas.
Srečali so planince iz Slovenije, t u j i n e pa
tudi planince iz Budinščine (Hrvatsko Zagorje). Planinski domovi so lepo opremljeni in vzdrževani, poti pa so dobro označene. Posebej se spominjajo, da so ob
poti srečevali spomenike NOB, ki so lepo
vzdrževani in so bili v cvetju.
Josip Sakoman

NARAVOSLOVNA

FOTOGRAFIJA

10. sept. letos smo spet imeli priložnost
ocenjevati na IX. razstavi naravoslovne
f o t o g r a f i j e napredek s tega področja. Prireditelj — Prirodoslovno društvo Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije — se je
potrudil, da je številno občinstvo (in gostje) moglo občudovati f o t o g r a f s k e dosežke v naravi, v različnih tehnikah in v tematsko širokem področju, ki ga obravnava naravoslovje.

GLAS, GLASILO SZDL ZA
(26. 9. 1980, str. 11)

POBRATENJA

STOLU
je bilo letos 13. 9. na Vratilu — Hercegnovi. Udeležili so se ga: PD Pobeda iz Beograda, PD Kamenjak iz Reke, PD Prenj iz
Mostarja, PD Ljuboten iz Tetovega, PD
Ilirska Bistrica iz Ilirske Bistrice ter PD
Subra iz Hercegnovega.

TZ

LJUBLJANA—ZAGREB

Del transverzalne poti Ljubljana—Zagreb
vodi tudi po znani trasi, po kateri poteka
karlovška transverzala Po sledeh 13. proletarske brigade. Ta Tz obide vse najbolj
zanimive točke na Zumberški gori, Gorjancih.

PLANINSKI

Zbira pomembnejše fotografije iz zgodovine slovenskega planinstva in alpinizma,
ki prikazujejo znane planinske sodelavce,
dogodke, planinske koče v minulem obdobju, skratka vse, kar bi tako ali drugače
utegnilo k o r i s t i t i osvetlitvi posameznih poglavij v nastajanju zgodovine slovenskega planinstva.
Slike pošljite na PZS, Dvoržakova 9, uprava Planinskega Vestnika. Vse objavljene
fotografije bomo tudi honorirali.
Prosimo Vas, naj ima vsaka slika osnovne
podatke, kaj prikazuje, po možnosti, kdo
je fotografiral in pa podatek, kje se hrani
original (film, plošča).
Uredništvo in uprava
Planinskega Vestnika
Ljubljana

GORENJSKO

V rubriki Pomenki ob Savi Dolinki piše
Č r t o m i r Zoreč tudi o t r e h v e l i k i h planincih — o d r . Henriku Turni, o filozofu dr.
Klementu Jugu in o Jožu Čopu. To je
pravzaprav nadaljevanje kramljanja o planinskih rečeh, ki ga Č r t o m i r Zoreč posveča predvsem najbolj t e h t n i m mejni-

VESTNIK

POPRAVEK
č a j č e k (Janko Plevel, PV 8/80, 398—401).
Namesto Cimrama col, pravilno Cinerama
col.

HYV6
proizvaja

v svojih

TOZD:

KOTERM — plastične centrifugalne pumpe,
ventile, različne strojne dele, sesalne plošče
za i n d u s t r i j o p a p i r j a , r a z l i č n e p r o f i l e in d r u g o .
EXTRAMULTUS — ploščate pogonske jermene,
letvaste transportne trakove, o k r o g l e jermene,
tekstilne utenzilije, tesnila, pogonske klasične
jermene.
FILTER K O F I L
kofil FM.
KONFLIN
KONIT
obutve

za

p o l n i l o za o d e j e in

in C E L T E X u m e t n o
in g a l a n t e r i j e .

OPETNIKE

za

USNJE

usnjeno

Usnjeno

prečiščevanje

za
in

zraka,

maske

industrijo

obutev.

krzneno

konfekcijo.
konfekcijo

in

lahko

Časopisno in grafično podjetje Delo
TOZD
TOZD
TOZD
TOZD

Tisk časopisov in revij
Grafična priprava
Knjižni in komercialni tisk
Grafična dodelava

61000 LJUBLJANA, Titova cesta 35
P. p. 29
Telefon: (061) 315 366
Telex: 31291 yu dtlj
Predstavništvo Beograd:
Moše Pijade 12
Telefon: (011) 336 094 in 335 089
Dejavnost TOZD:

konfekcijo.

u s n j e za

ČGP DELO

obut;v.

— stavljenje (foto, lino, mono) enobarvnih
in večbarvnih filmov in klišejev
— roto-ofset časopisni in revijalni tisk
— ofset in knjigotisk (eno in večbarvni)
— grafična dodelava (knjigoveznica)

NAROČAM PLANINSKI VESTNIK ZA LETO 1981

Moj

naslov je

V službi

sem

Reg. št. os. izkaznice in kdo jo je izdal

Podpis:

Planinski Vestnik
naš prijatelj
kadar nismo v gorah

Prejme naj

PLANINSKI VESTNIK
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
DVOftAKOVA9

61000 LJUBLJANA