Tito, Tito...!
STALI smo na postaji, menda mi je bilo takrat pet let, oče me je vsake toliko časa vzel v naročje, da sem se lahko malo razgledoval naokoli. Ve-liko ljudi se je zbralo, tu je bila tudi godba, šolarji z zastavicami in cvet-jem. Skratka, bilo je nadvse svečano, čeprav nisem prav razumel, čemu vse to vznemirjenje in napeto pričako-vanje.
»Tito prihaja,« je nenadoma zavr-šalo med ljudrni. Aha, to ime pa po-znam... Po radiu je že velikokrat govoril in takrat sem moral biti tiho, drugače je kdo od starejših zaroban-til. Enkrat je govoril nekaj o Trstu, takrat je mama jokala. Iz radia se je slišalo, kako so Ijudje vpili: »Dajte nam puške, gremo v Trst!« Jaz pa sem veselo hodil po sobi, kajti ravno prejšnji dan mi je oče prinesel majh-no puško na zamašek, tako da meni ni bilo treba vpiti ... Potem smo ate-ka spremili na postajo, kjer je bilo že polno vojakov. Meni so bili naj-bolj všeč tanki, ki so jih vlaki vozili mimo naše hiše ... No, čez nekaj dni se je oče vrnil in z mamo sta govo-rila, kako je Tito rešil svet pred novo vojno. Nisem sicer vedel, kaj to po-meni, ker pa sta bila onadva vesela, sem bil še jaz. Potem sem o Titu še velikokrat slišal, najbolj mi je bilo všeč, kadar je govoril po radiu in so ljudje ploskali in vzklikali. Res sem bil že radoveden, kakšen je ta stric iz radia.
Za ovinkom je zažvižgal vlak, lepa, črna lokomotiva je počasi zavozila na peron. Godba je igrala, Ijudje so stegovali vratove, meni pa ni bilo tre-ba, ker me je atek držal na ramah ... Vsi so začeli ploskati in mahati z za-stavicami, ko so se odprla vrata ne-kega vagona. »Tito, Tito ...!« so vpi-li. Res se je na stopnicah pojavil člo-vek v svetli obleki, zagorel, nasmejan in nam pomahal. Tako lepega tova-riša še nisem videl, zdel se mi je še lepši kot naš atek. Stisnil je roke ti-stim, ki so bili najbližji in vlak je zopet potegnil. Godba je igrala, meni pa je bilo kar hndo, ker se je tovariš Tito tako hitro odpeljal.
Potem sem ga še večkrat videl, skoraj pred vsakim filmom so ga po-kazali. »Mami, a ne, jaz sem ga pa že videl?« sem jo pocukal.
Enkrat je bilo smešno, ko je v kinu hodil z nekim tovarišem z belo titov-ko in v dolgi ženski obleki. Mama je povedala, da je to Nehru... Tudi s črnimi strici se je večkrat pogovarjal, še bolj črnimi, kot je bil dimnikar, ki me je večkrat strašil doma. Tito mi je bil vedno bolj všeč, saj je bil zme-rom dobre volje in nasmejan. »Ko bom velik, bom Tito,« sem ponosno sklenil in to mojo odločitev razložil vsakemu, ki me je pcbaral o mojih življenjskih načrtih ...
Da, zame je bil takrat naš predsed-nik lep, nasmejan mož, ki je imel rad otroke in zaradi katerega so ljudje vedno vzklikali in ploskali. Seveda takrat še nisem mogel razumeti po-mena njegovih besed, niti nisem ve-del, zakaj ga stalno obiskujejo razni tuji državniki, čemu on hodi na obi-ske y druge dežele ... Šele kasneje, z leti, sem začel spoznavati pravo ve-ličino tega moža, razumel sem, zakaj mu pravijo »borec za mir«; spoznal sem, zakaj ga imajo ljudje tako radi, zakaj ga spoštuje ves svet. Sedaj vem, zakaj velike ljudi tolikokrat pri-merjajo z visokimi gorami ... Čim višja je planina, tem močnejši in globlji so njeni temelji. Titova ustvarjalna misel, njegovo delo, bor-ba za mir, so se globoko zakoreninili v zgodovino, v trenutek sedanjosti, ki združuje   preteklost  in  prihodnost.
Ne bom pripovedoval o njegovih bitkah, o njegovih zmagah, ne bom pletel besed, saj bodo drugi to bolje storili. V tem trenutku mi stalno prihajajo pred oči besede delavke iz Dekorativne, ki je Tita prvikrat vi-dela na silvestrovanju: »Ko je odha-jal, sem se počutila, kot bi odhajal naš oče!« To so preproste besede žene, ki morda ne razume vedno vse-ga, kar se dogaja na političnem odru in ki svojih čustev ne zna opisovati s pesniškimi metaforami. Kaj je bolj zgovornega kot besede: ' »Radi ga imamo, naj bo še dolgo med nami!« Zlatko ŠETINC