.Tanuš Golec: Hitro osvežen spomin. V ikrajih ob Sotli je krilatila v predvojni dobi vse graje vredna razvada nemškutarenja. Moški so si isfcali boljšega zaslužka v premogovnikih na Vestfalskem ali po raznih tovarnah na Zg. Štajerskem. Po daljšem ali celo krajšem bivanju v nemški tujini v domovino vrnuli Obsotelčan ni maral prav znati svojega ljubega materinega jezika. Zatekle so se na dom narodne izdajice, ki so trdile smelo, da še sicer razumejo materinščino, a z jezika jim ne gre in ne gre! Domačini so tem uskokom hudo zamerjali preziranje slovenščine. Privoščili so vsajkemu, če je bil tu in tam naravnost prisiljen, da je izustil ter se poslužil od matere mu usajene besede. Med omenjene zatajmke mile slovensfce govorice je spadal v časih pred vojno Bohetov Florl iz Kopinje Loke. Čevljarstvo mu je zabil v glavo ter roke domač mojster. Florl se je podal na tuje kot pomočnik. Usidral se je za stalno v večji tovarni čevljarskih izdelkov riekje pri Leobnu na Zg. Štajcrs'kem. Mati je zapnstila po smrti njemu in sestri ncznatno kočarijico in to je Čuval šoštar Florl liki svetinjo tev !kot spomin na drago mater. Vsako leto jo tx)scčal skoro redno rodno Koninjo Lo- ko in bival gotovo dober mesec pod krovom rajne majke. Sicer ni bil napak po postavi na dolgo potegnjeni Florjan. Nosil se je po gornještajerskem kroju in na zadaj z zelenim trakom obrobljenim klobukom mu je bingljal prav košat »gamsbart«. Sorojaki so ga cenili radi ljubezni do doma ter rojstne grude. Ljub jim je bil, saj je dal rad za vino. Vlekli so ga ter se mu rogali radi trditve, da bi bil pozabil med Nemci materni jezik. Florl je dobro razumel vsa stavljena mu vprašanja, na katera je dajal z vso trdovratnostjo nemške odgovore, ki so bili tolikokrat neprebavni za sicer narodno nezagrizene Kopinjločane. Vsak človek ima več ali manj napak in Florl je bil, odkrito povedano: trdovraten nemškutar! Odločno je imel proti sebi ženski spol, s katerim bi se bil rad šalil in najbrž tudi uspešno mešetaril, če bi se bil oprijel domače besede ter pustil za tedne dopusta našemnjeno — nemško spakedranost. Kakor že povedano, ni mogla iztisniti iz Bohet-ovega Florjana v Kopinji Loki živa duša niti trohice cd matere mu vcepljene govorice. Česar niso mogli doseči sorojaki, je izsilll iz Florla slučaj in o tem bi rad zaupal čitateljem v naslednjem. Na spomlad ter jesen delajo svinje po sadovnjakih in tudi, po drugod prav občutno škodo z nep-estanim ruvanjem in premetavanjem mehkejše zemlje. Kmet se osigura napram svinjski ruvarski nadlogi na ta način, da ščetince zrinka ali zadrota, da se bomo vsi razumeli. Gotovo je trpinčenje živali, če porineš zaostreno žico svinčetu skozi gornji del rilca in jo na drugem koncu trdo zasučeš. Živali je tako onemogočeno, da bi se urila v prepovedanem premetavanju zemlje in te vrste prisilna zabrana je 'kmetu več nego prenežna ljubezen do tolikrat preveč drznih rilčarjev. Lepega jesenskega predpoldne sta drotala svinje ne daleč proč od Kopinje Loke v Brezovi Grabi pri Otorepičevih Mašetekov stric ter domači hlapec. Pri mučeniškem prebadanju rilcev so se drle svinje iz polnih grl, da je bilo čuti obupne klice celo v Kopinjo Loko. Bohetov Florl se je mudil baš na dopustu, ko mu je buknil na uho svinjski ikrul ter cvil. Da bi zadostil radovednosti, je vzel pot pod noge in hajdi iz Kopinje Loke v smeri, odkoder ga je dražilo dolgotrajno trpinčeje živali. Naslonil se je ob Otorepičevo svinjsko ograjo in se zagledal v prizor, ki mu je menda že res bil pobegnil iz mladostnih spominov. Hlapec Jiirek je držal v desnici prav tanko vrv, ki je bila zataknjena svinčetu za gornjo čeljust, iri je vlekel za njo ne z močjo ali s težavo. Svinja je bila oprta z zadnjim delom ob bruno svinjaka, tiščala z vsemi silami ob trdi les, zijala na stežaj, krulila ter cvilila iz polncga grla in zrla z nepopisno prosečim pogledom v Jiircka, >ki je grešil radi njene muke lc toliko, da je vlekel nemo žival prav lahko za vrvico. Pač pa so zajahali mučonico Mašetekov stric od zadaj. V lcvicL so držali zaosircno  žico in v desnici manjše klešče. Z vso  močjo so porivali ter tiščali prašiču skozi rilec žico, jo natezali s kleščami in jo privili na drugem koncu tako, da sta morali zbadati obe konici pri morebitnem poskusa ruvanja žival v zunanji del gornjega rilca. Svine je vpilo, prosilo ter se hudovalo le nad Jiirekom, ki je stal spredaj pred gobcem; a je popolnoma pozabilo na glavnega krvnika, ki je vršil od zadaj povsem neovirano drotanje. Florl je godrnial ob ograji sam zase v nemščini: »Svinja je ena najbo^j zabitiri stvari. Če bi bušnila naprej proti hlapcu, kamor jo ta itak vleče, bi zletel brezsrčni drotar na zobe in bi se zabodel usodepolno žico v svoj lastni nos!« Mašetekov stric in Tiirek sta si dala ob koncu krvniškega posia opravka z največjo prasico, ki je bila velika ter močna kakor medvedka. Tudi ta se je udala rabljerna brez posebnega odpora. Florl si je hotel ogledati zadnjo žrtev cl^otanja bolj od blizu. Potegnil se je preko plota, korecal navkreber proti gnojišču, nad katerim so ^tali svinjeki hlevi in sta se kretala oba mučitelja, katera je dobro poznal in sta že izpraznila marsikateri kozarec iz njegovega žepa. Florlov prihod ni motil drotarja, da bi bila prenehala ali se sploh zme nila za došleca. Bohetov Florl se jc sedaj lahko uveril iz neposredne bližine, da trpi neumna in največja prasica takorekoč pro stovoljno grozno muko počasnega rinkanja. Na glas je porniloval v nemščini živalsko nespamet, stopil tik lc Jiireku, da bi se dotaknil hlapčevega konopca in ugotovil, če resnično ne uganja nasilja. V trenutkih Florlovpga prestavIjanja pred svinčeta je bilo drotanje pri kraju. Stric so razjahali prasico. Jur ji je snel z gornje čeljusti zanjko in odskočil na stran. Komaj sta bila krvnika svinji izpred oči, je skočila pokoncu in z glasno maščevalnim: buh — buh se je zagnala dolgemu Florlu skozi radi radovednosti nazkoračene noge; Bohetov Florjan je bil sicer dolgokrak, a vendar prekratkili nog za res vi&oko svinjo. Pri sunku med nogami je ob?edel ritanski na svinjskem hrbtu. Prasica je buhnila pod hlevom preko gnoja in odložila človeško breme z glasnim strbunkorn v gnojnico, ki se je nabirala pred gnojiščem. Svinja je že bila davno v zadnjem koncu ograde, ko je polukal iz črne jame Bohetov Florjan, si otrl z obema rokama gnojnico z obraza in zaklel v čisti slovenščini: »Prokleta prasica!« In v slovenskem jeziku izrečeno prokletstvo sta čula prav dobro drotar Mašetekov stric in njegov pomagač Otorepičev Jiirek. Pri vsej nezgodi s kopeljo v gnojnični jami še razvozlanje jezika na materino plat! Kar dva udarca usode tik eden za drugim sta bila prevcč za sicer potrpežljivega Bohetovega Florjana. Otresel se je za silo smrdečih kapolj, pobral klobuk ter izginil preko plcta med krohotom drotarjcv, ki sta mcnila na glas: »Zadro tana prasica mu je vrnila spomin na ljube besede, katere razumejo in se jih poslužujejo Kopinjločani od pamtiveka!<c Odcepelinil je Florl v svojo bajto brez odgovora na zbadljivke. Probral se je ikoj za tem iz rojstnega kraja za zmiraj na Zgornje Štajersko. Ustno izročilo v Kopinjo Loki je poSkrbelo do dancs, da zna staro in mlado, kako ne pozabi pošten človek nikoli materinščine, saj je tako dokazal Bohetov Florjan, ko je proklel po tolikih letih brezobzirno ter trapasto prasico z besedami, katerih se je naučil v mladosti.