Šolske stvari.
Šolska sporočila.
Prišel je zopet čas, ki nam naklada dolžnost, govoriti o sporočilih, ktera izdajajo naše učilnice konec šolskega leta. Razgrnjena pred nami leže sporočila: ljubljanske više realke, normalke, št. Jakobške in ur-šulinske glavne šole*); naj danes o teh sporočamo svojim častitira bralcem to, kar bi je utegnilo najbolj zanimivati. Stališče naše pa je in ostane program dosedanje manjšine deželnega našega zbora.
1.   Sporočilo ljubljanske vise realke.
Na čelu sporočila stoji sestavek pod naslovom — ,,Konstruktion der Krummungslinien von A. J. Opl" — ki je suplent na tej realki. V kterem jeziku je pisan ta sestavek, kaže njegov naslov. Morda bo kdo djal: saj se o tako učenih stvareh ne d& slovenski pisati. Da učitelj, ki ne znd slovenski (in le tak bode še danes to trdil), ne more slovenski pisati, razume se že samo po sebi. Je li obravnavna stvar res tako silno učena, razsodbo o tem prepuščamo tehnikom samim; to pa je naša in druzih šolskih mož že zdavnej misel, da so stvari čem bolj učene, tem manj pristojne šolskemu sporočilu, ktero naj vsegdar skuša vstreči njim, kterim je namenjeno, in to so menda učenci, njihovi starši in sploh naši mestnjani in deželani. S tega stališča toraj vprašamo: kolikim iz med teh neki ustreza ta spis? Učenim razpravam pa so odprta druga pota, naša domača realka pa naj streza njim, kteri jo plačujejo. — Citatelji zdaj skoro gotovo pričakujejo, da jim bomo povedali tudi kaj v slovenskem sestavku tega sporočila.    Srčno radi, al — ni ga ni!
Iz šolskih naznanil pozvedatno dalje, da je realka zraven ravnatelja imela še 5 profesorjev, 5 pravih učiteljev , 1 začasnega učitelja, 1 suplenta in 1 asistenta. Učencev je vpisanih 252, konec leta 231, izmed kterih je po narodnosti bilo 126 Slovencev, 81 (?) Nemcev, 20 Lahov, 3 Hrvatje, 1 Poljak; po veri so bili razun 3 protestantov vsi katoličani. — Učnine se je plačalo 1754 gold., od ktere je polovica došla v deželni uči-liški, polovica pa v realkini zavod, kteri je prejel tudi vpisnino, ki znaša 228 gold. 90 kr. — Štipendijo je vžival le en učenec, in ta 300 gld. Ponavljati moramo že večkrat rečeno željo, da bi tudi realci tako srečni bili, deležnikom biti šolskih štipendij!
Med važnejšimi ukazi smo dolgo iskali onega, ki je veleval pretresanje zastran slovenskega jezika, pa ga iz besedi, v ktere mora biti zagrnjen, nikakor nismo mogli najti, dokler niso oči naletele na drž. ministerski ukaz od 22. marca 1866, štev. 1365, o kterem se nam dozdeva, da bi prav ta utegnil biti oni, o kterem je poročal „Triglavov" dopis iz Dunaja 11. in 12. aprila (glej št. 30 in 31). Da ee naši citatelji prepričajo, v Kakošno obleko se je oni ukaz, o kterem so tudi „No-vice" govorile str. 162., zavil, natisnemo ga od besede do besede. Glasi se tako-le: „Mit h. Erlasse des k. k. Staatsministeriums vom 22. Marž 1866, Z. 1356, werden Weisungen den siovenischen Sprachunterricht betreffend ertheilt." •— Po naših mislih se ni povedal najpoglavit-niši del tega ukaza, ki zahteva vsestransko pretresanje o razširjenji slovenskega jezika.
Nedeljsko obrtnijsko šolo je obiskovalo 307 učencev, med njimi je bilo tudi 28 rokodeljskih pomočnikov. Kar se nam o tej Šoli Čudno zdi, je to, da je kemijo učil učitelj g. Hainz,  o kterem  slišimo,  da ne
*) Prosimo,  naj nam vodji vseh slovenskih glavnih,   realnih in gimnazijalnih sol blagovolijo poslati letna sporočila.
Vred.
znd ne besede slovenske. Kako je to, da se je ta nauk in to v nedeljski obrtnijski šoli, ktera je odprta prostim rokodelskim pomočnikom, vzel gosp. profesorju M. Peternelu, kteri ga je učil, odkar stoji naša realka. Saj vendar ne prav zato, ker znd slovenski? — Danes le memogrede opominjamo, drugi pot pa bomo na dalje govorili o tistem uporu, ki so ga domači zidarji zoper-stavili unidan laškim. Tak upor zasluži ostro grajo, ker nikomur se ne more ukazovati, da ne bi vzel bolj prebrisanih delavcev, če tudi so ptujci. Al take dogodbe naj bojo resen nauk vsem tistim, ki imajo besedo o šolskih zadevah, pa si ne prizadevajo, da bi se napake odpravile iz naših šol, ktere ovirajo, da se naši ljudje, ki ne znajo nemški, v obrtnijskih vednostih ne podučujejo v svojem maternem jeziku. Korenina takim uporom je zopet le tista, ktero domoljubi naši želijo odstraniti s tem, davneprenehoma kličejo: dajte nam narodne šole! Šole in zopet šole pa 30 podlaga vsaki omiki, tedaj tudi izučenju dobrih, prebrisanih obrtnikov in rokodelcev. Dokler taci h šol ni, niso oni krivi, da so ljudem ptuji delavci ljubši mimo domačih.
O pisavi priimkov in krajinih imen bi imeli veliko povedati; omenjamo pa le enega priimka, ki nam daje ključ, kako da se je naštelo 81 Nemcev na naši realki, in to je priimek Koschier. Izvedeli smo, da je ta učenec sin ranjcega Koširja, bivšega mestnega našega tesarja ; al se morebiti tudi on prišteva Nemcem? Iz pisave tega priimka sklepati bi smeli, AL
2.   Klassifikation der Schuler an der k. k. Musterhaupt-
schule.
Pod tem naslovom je prinesla ljubljanska normalka gol imenik učencev 4 razredov in muzične šole po vrsti njih pridnosti; h koncu je pridjan ,,Uebersicht" v 3 vrsticah, namreč da je bilo v 4 razredih normalke 708, v nedeljski šoli pa 191 učencev, skupaj tedaj 899. Iz tega se vidi, da so to le starokopitne perijohe ab anno 1. Vse se giblje, vse se pomika naprej; čudo prečudo! le normalka naša mora svojega Jozua imeti, kiji zapoveduje: stoj! Mestna ljubljanska glavna šola in skor vse druge glavne šole naše prinašajo po izgledu realk in gimnazij bolj ali manj obširna, in nektere prav zanimiva sporočila v domačem jeziku, da tudi starši pozvedajo iz njih, kaj se godi v šoli, kamor njih otroci hodijo, le naša Musterhauptschule donaša vrsto samih im6n, da res o ničemur drugem ne moremo govoriti, kakor o imenih, ki pa še bravca plašijo s pisavo, ktera kvari pravo izgovarjanje, kajti „ Vesel" je pisan kakor „Kozina" (SefeT, sojina), „Zad-nikar" kakor „Sokol" (©abmfctr, ©ofof) itd. Ker dan danes že vsak pameten človek spoznava, da z nemško pisavo se nikakor ne dajo slovenska imena tako pisati, da bi se prav izgovarjali, tedaj se tudi nadjamo; da vsaj v kakih 10 letih bojo tudi normalkine perijohe se pravilno natiskovale. Ker pa v „Einladung zur oflentlichen Prtifung" vidimo cel6 imeni gosp. katehetov Klementschitsch in Bostiantschitsch v ta kalup vliti, čeravno vemo, da se ta dva gospoda n e pišeta tako, bi vendar skor trebalo, da ne bi se čakalo gori omenjenih 10 let, ampak da bi si. knezoškofijski konzistorij, kteri je normalki neposrednji predstojnik, ukazal, naj slov6 da temu galimatiju in se lastna in krajna imena pišejo tako, kakor jih piše imenik ljubljanske škofije in ves drug svet, ki se gajice ne boji kakor v.. g križa ali kakor da bi ona bila znamenje panslavizma!
3.   Letno sporočilo mestne glavne deske šole pri
sv. Jakobu.
St. Jakobško poročilo mora vsakemu šolskemu prijatelju biti prav po volji;   kajti v njem  se  v čisti  do-
246
mači obleki, to je, v slovenskem jeziku, nahaja vse, kar utegne koga zanimivati o tej šoli. Na čelu mu stoji kratek pa dober sestavek o „kazavnem poduku"j; spisal ga je slovensko g. Matej Močnik, pravi prijatelj šolske mladine; temu spisu sled6 v slovenskem in nemškem jeziku narodna šolska naznanila: predniki in učitelji, — pregled posamnih naukov, ur na teden in učencev, kterih je bilo v vsakdanji šoli 316, v nedeljski rokodelski 101, skupaj toraj 417; iz šolskega dnevnika — dobrotniki te šole, — in razredba ali klasifikacija učencev, v kteri so slovenski priimki slovenski, nemški pa nemški tiskani prav po pameti in ravnoprav-nosti; ravno tako krajina imena. Ako se more po vnanjem obrazu sporočil soditi na to, kakošen duh veje v notranjstvu šole, moremo reči, da te šole ne more zadevati tista bridka sodba, ki jo je izustilo visoko mi-nisterstvo samo, rekši, da učenci, prestopivši v gimnazijo ali realko, ne znajo pisati slovenski. V tej glavni šoli se povsod kaže, da noče to biti, da bi po geslu zida Ku-rande že ljudske šole na Slovenskem nosile „kulturo nach Osten" — ampak da je to, kar ima biti, odgoji-teljica taka mladosti, da dosega namen prave ljudske šole. Zato pa tudi od leta do leta večo veljavo dobiva pri svetu, ktero res tudi zasluži.
4.   Sporočilo ur mlinske glavne šole.
Le en glas je, da je ta učilnica izvrstna dekliška šola, ne le notranja, ampak tudi vnanja. Tudi ozir slovenščine gre vsa hvala vnanji, a ne tako notranji. Morda bi se tudi v tej dalo kaj več storiti? Ozir klasifikacije ali „perijoh" bi radi videli to, kar smo opomnili prinormalki; srčno žjelimo, da se spremene v pravo sporočilo po izgledu St. Jakobške in druzih glavnih šol. Ozir pisave priimkov so sicer vrle gospe uršu-linke že daleč pred normalko , ozir krajinih imen pa hodijo še isto pot ž njo. Nadjamo se, da nam prihodnje leto spolnijo tudi to željo; prepričani smo, da bi jo bile že letos spolnile, ako bi med slovenskim svetom živele in poznale občni glas. — V vnanji šoli je bilo deklic v štirih navadnih razredih in v ponavijalnici 897, v notranji šoli pa 148, toraj skupaj 1045. Pač lepo število učečih se deklic, in veliko truda in znoja učečih gospej!
247