Kako naj se v ljudski šoli občuje s šolskimi otroci, ki imajo naravne napake. BDolžnosti, hoditi v javno šolo, so začasno, ali za vselej odvezani: dečki, ki hodijo v katero višjo šolo, potem otroci, katerim kaka duševna ali telesna napaka brani učiti se ali v šolo hoditi, in slednjič taki, kateri se poučujejo doraa ali v katerem zasobnem zavodu." (§. 23. drž. šolske postave s 14. maja 1869. 1. in novele z 2. maja 1883. 1.) Vsak učitelj je gotovo za časa svojega službenega poslovanja imel mej svojo šolsko mladino tudi take dečke in deklice, kateri so imeli posebne navidezno male, duševne ali pa telesne napake. Tako se največkrat pripeti, da so nekateri na eno oko slepi, ali brljavi, drugi že po naravi zelo kratkovidni ali slabovidni. Sim in tje dogodi se, da imajo nekateri nepravilno ustvarjeni in vzraščeni nogi ali roki, da so zraven tega ali duševno ali telesno zelo zanemarjeni, n. pr. da jecljajo itd. Tudi so nekateri otroci nekako in nekoliko matasti, ali da so prismojeni, kar toliko pomeni, da se včasih v enomer brez vzroka in vnanjega povoda smejejo ali reže, in to včasih kar mej poukom, ter tako druge učence motijo. Izskušnja uči, da so taki učenci prav malo pazljivi in nestanovitni in da le malo vzprejmejo tega, kar se je govorilo. In zopet so drugi, ki navidezno mirno in pazljivo poslušajo pri pouku, v resnici pa se malo zanimajo, ter kar bedasto in nepremično gledajo in se zagledajo, ne da bi pazili na to, kar se pri njih godi. Tako bi se lehko naštelo še mnogo takih zaprek, katere negativno vplivajo na napredek poučevanja, in vender so to le take napake, katere se ne morejo po navedenem §. 23. iz šole odpraviti, dokler se pri učencih in učenkah zelo ne množijo. Nastaje tedaj prevažno vprašanje za take nesrečneže: kako naj učitelj občuje s takimi otroci, koliko sme od njih zahtevati, kako naj jih poučuje, in kako naj jih brani pri netaktnem občevanji s součeco šolsko mladino ? Ker taki učenci ali učenke šolski pouk ovirajo, zato bi na prvi pogled in lehkomisleči učitelj se s tem zadovoljil, da so oni le mirni, ne pečaje se, ali se kaj nauče, ali ne. To pa bi ne bilo samo nevestno, ampak tudi silna krivica za take nesrečneže, in ker se razven tega take napake primeroma v majhnih odstotkih nahajajo, zato je že zaradi krščanske ljubezni do bližnjega — ne glede na dolžnosti svojega poklica — zavezan vsak učitelj, da ravno nasprotno dobrodejno in vplivno ravna s takimi otroci. Vsak teh nesrečnežev je občutljiviši, nego njihovi zdravi součenci. Že poprejšnja domača vzgoja, kjer je moral gotovo večkrat po nedolžnem slišati zaničevanje in videti preziranja, storilo ga je bojazljivega, malosrčnega in mislečega, da ga zaradi njegove napake ves svet črti in prezira, in zato je v šoli miroljuben in tih. Zaradi tiga mu je tudi vsaka beseda, vsako grajanje in kaznovanje bolj občutljivo. Učitelj ima oedaj dovolj vzroka, da s takimi otroci bolj opasno in kar je najbolj mogoče mehko občuje. Taki otroci pri pouku ne morejo tako hitro slediti besedam učiteljevim, kakor drugi součenci; tudi jim vsak pouk ne koristi toliko, kakor drugim. Posebno je učitelju treba, da je s takimi otroci pri pisanji in risanji potrpežljiv. Paziti mora, da jim posebej in večkrat kaže pravilne oblike. Gleda naj, da povoljno store in razumevajo vse, česar se je učilo, potem naj pouk še le nadaljuje. Ako so taki otroci pri tem preokorni, prepočasni, ako kaj ne razumevajo in ne morejo prav storiti, vselej naj se učitelj pri njih trudi toliko časa, da se tega navadijo. Pri vsem tem pa naj bode učitelj s takimi otroci zelo prijazen in prizanesljiv, da jih v ljubezni pridobi. Potrpljenja in zopet potrpljenja mu je treba. Taka krščanska potrpežljivost koristi učitelju in učencem. Učitelj ima dobro svest, da je tako ubogemu človeštvu pomagal; učenci pa so toliko srečneji, kolikor ve6 se je učitelj ž njimi trudil in potrpel. Posebno pa je učitelju treba paziti, da takih ubogih otrok nihče v šoli in zvunaj šole ne zaničuje, temuc, da jim vsi radi pomagajo toliko bolj, kolikor bolj so nadložni. IJčitelj naj bode v tej krščanski ljubezni sam najlepši vzgled, ter naj vedno tako ravna, da se takim ubožčekom njihove težave lajšajo, da se kolikor toliko tudi z drugimi otroci vred vzrejajo tako, ba bodo enkrat prida ljudje, dobri kristijani in pošteni državljani, pa nikdar ne težava in nadloga občinam. A. L.