260
PORTRETI
FRANCE KIDRI^
1880–1950
Literarni zgodovinar France Kidrič sodi med najpomembnejše
raziskovalce slovenske reformacije; v prvi polovici 20. stoletja je
odločilno vplival na oblikovanje in uveljavljanje njene podobe ne le v
svoji ožji stroki, temveč v skupnem območju humanističnih ved in
tudi širše, v kulturni zavesti sodobnikov.
Kidrič se je rodil 23. marca 1880 v Ratanski vasi pri Rogaški Slatini.
Gimnazijo je končal v Mariboru in v letih 1902–1906 študiral slavi-
stiko na Dunaju. Po doktoratu pri Vatroslavu Jagiću je še dve leti
ostal knjižničar v slavističnem seminarju, nato je delal v dunajski
dvorni knjižnici. Med prvo svetovno vojno je poleg bibliotekarske
službe poučeval ruščino na zavodu za orientalne jezike. Leta 1920 se
je na Dunaju habilitiral. Takoj nato je bil izvoljen za profesorja na
ljubljanski univerzi, kjer mu je pripadlo delovno področje »starejše
slovanske književnosti s posebnim ozirom na slovensko«, kar pa je
dejansko pomenilo predvsem starejšo slovensko književnost. Poleg
tega je od študijskega leta l925/26 naprej predaval tudi primerjalno
literarno zgodovino. Ob pedagoškem in raziskovalnem delu je veliko
objavljal in prevzemal organizacijske obveznosti. Trikrat je bil dekan
filozofske fakultete in v letu l923/24 rektor univerze. Bil je član
Znanstvenega društva za humanistične vede in ustanovni član Aka-
demije znanosti in umetnosti. Po nazorskem in političnem prepri-
čanju je sodil k levi inteligenci, vendar je zavzemal samostojna,
strankarsko nevezana stališča. Leta 1921 je podpisal avtonomistično
izjavo slovenskih kulturnih delavcev. Pred izbruhom druge svetovne
vojne je sodeloval v Društvu prijateljev Sovjetske zveze. Med okupa-
cijo je bil član matičnega odbora OF na univerzi. Čas od februarja
261
l942 do osvoboditve je prestal v italijanskih in nemških zaporih in
internaciji. Po vrnitvi je bil jeseni 1945 izvoljen za predsednika SAZU.
Leta l948 je zaradi bolezni moral opustiti predavanja na univerzi in
postal prvi upravnik akademijskega inštituta za literature, ki je bil
takrat ustanovljen na njegovo pobudo. Umrl je 11. aprila 1950.
Takoj po končanem študiju je v javnosti nastopil s kritikami in
polemikami, v katerih je ostro zavračal diletantizem in ideološko
tendenčnost tedanje slovenske strokovne publicistike. Hkrati je začel
objavljati bibliografske prispevke, biografske članke in analize posa-
meznih slovstvenih in kulturnozgodovinskih vprašanj. Po prihodu
na ljubljansko univerzo je sistematično preveril dotlej znano lite-
rarnozgodovinsko gradivo in ga dopolnil z novimi viri. Utrdil je
bibliografsko in kronološko ogrodje za raziskovanje starejših dob,
preiskal biografije številnih slovstvenih delavcev in obdelal vrsto širših
problemov literarne in kulturne zgodovine.
Glavno Kidričevo delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1929–38).
Po prvotnem načrtu naj bi zajemala čas od slovstvenih začetkov v
zgodnjem srednjem veku do marčne revolucije, vendar je segla le do
leta 1819. S poznejšimi desetletji, ki se jih to veliko sintetično delo ni
več dotaknilo, se ukvarjajo Kidričeve prešernoslovske raziskave.
Dolgo vrsto študij o Prešernu in njegovi dobi, v pretežni večini
biografskih, je zaokrožil s kritično izdajo njegovih pesmi in pisem
(1936) ter z monografijo o njem (1938), v kateri pa tudi ni zajel
celotnega pesnikovega življenjskega obdobja, temveč je segel le do
leta 1838; v poznejših letih je objavil samo še nekaj odlomkov iz
načrtovanega nadaljevanja. Razlogov za to, da sta obe Kidričevi glavni
deli ostali nedokončani, je več: na eni strani ga je zadrževala obilica
gradiva ter zahtevnost zastavljenega delovnega načrta, na drugi strani
pa težavne življenjske razmere zaradi bolezni in zaradi ilegalnega
revolucionarnega delovanja sina Borisa. Kljub temu je njegov znan-
stveni opus impresiven, po obsegu in vsebini vreden upoštevanja in
spoštovanja.
France Kidrič je izšel iz filološke slavistične šole, se znanstveno
formiral v stiku z literarnozgodovinskim pozitivizmom in razvil
posebno varianto te smeri, prilagojeno značilnostim izbranega razi-
skovalnega predmeta – slovenske literarne in kulturne preteklosti.
DARKO DOLINAR
262
PORTRETI
Za njegovo historično-empirično metodo je značilna težnja k obvla-
dovanju vsega relevantnega gradiva in k podrobnemu dokumenti-
ranju dejstev. Začenja z opisom, klasifikacijo in analizo posameznih
pojavov, ki jih dosledno opazuje v časovno razvojni perspektivi in jih
spleta v čedalje širše sklope. Na sintetični ravni obravnava literaturo s
kulturnih, političnih, socialnih in mednarodno primerjalnih vidikov,
in sicer tako, da jo tesno povezuje s celotno narodno zgodovino, ker
pač vidi v njej proizvod in manifestacijo narodovega življenja. V
njenem poteku razbira značilen temeljni vzorec, kakšnega je mogoče
opaziti pri večini evropskih nedržavnih, politično nesamostojnih
narodov. Po Kidriču so se Slovenci v zgodnjem srednjem veku vključili
v evropske zgodovinske procese v tako neugodnih razmerah, da jim
je to zavrlo normalen politični in družbeni razvoj ter s tem one-
mogočilo razcvet kulture. Zato je slovenska literatura v primerjavi
z literaturami razvitih narodov zamudniška. Temeljni problem v
poteku slovenske literarne in kulturne zgodovine je potemtakem
postopno premagovanje zamudništva v procesu t. i. preroda: ta se
začenja v drugi polovici 18. stoletja z zavestno rabo in gojenjem
maternega jezika ter z načrtnim književnim delovanjem, nato se
nadaljuje in postopno širi na vsa druga področja realnega družbenega
oz. zgodovinskega dogajanja. Poganja ga zavestno, smotrno delovanje
najprej redkih in potem čedalje številnejših literarnih in kulturnih
delavcev. Temeljnega pomena za njegov uspeh pa je to, da v njem
odigra osrednjo vlogo veliki pesnik: šele Prešeren je z genialno ustvar-
jalnostjo zmogel preseči zaviralno moč nasprotnih silnic in navzlic
neugodnim kulturnim, družbenim in političnim razmeram premo-
stiti velikanski zaostanek na literarno-umetniškem področju.
Prerodni proces je torej v žarišču Kidričevega raziskovalnega
interesa. To je že na prvi pogled razvidno tudi iz njegove Zgodovine,
saj kar štirje od njenih petih zvezkov obravnavajo prerodno dobo.
Med zgodnejšimi pojavi pa zasluži posebno pozornost zlasti doba
reformacije, saj se z njo začenja sklenjena načrtna jezikovna in knji-
ževna dejavnost v slovenščini, ki ustvarja pomembna izhodišča za
začetek preroda.
Kidrič se je z reformacijo sistematično ukvarjal dobri dve desetletji.
Začetno spodbudo je dobil ob proslavljanju 400-letnice Trubarjevega
263
rojstva (1908), ki ga je v slovenski javnosti obeležil predvsem izid
Trubarjevega zbornika pri Slovenski matici. Mladi znanstvenik, ki je
veljal za začetnika, takrat ni bil povabljen k sodelovanju, tako kot
tudi nekoliko starejši vrstnik Ivan Prijatelj ne. Kljub temu sta oba v
tehtnih objavah opozorila na stvarne pomanjkljivosti in pristranske
ideološko podprte sodbe in predsodke v dotedanji slovenski recepciji
reformacije in zlasti Trubarja: Prijatelj z brošuro O kulturnem pomenu
slovenske reformacije, Kidrič pa z obširnim, poljudno zastavljenim
spisom o Primožu Trubarju in z ostro kritičnim Epilogom k Trubar-
jevemu zborniku. Približno ob istem času je nastopil tudi Ivan Cankar
z dvema predavanjema o Trubarju, v katerih je na literarno esejističen
način zagovarjal zelo sorodne poudarke. Z vsem tem so bile argu-
mentirano zavrnjene tri najbolj opazne težnje v tedanjem, bolj nega-
tivnem vrednotenju Trubarja (in protestantov nasploh) z različnih
ideoloških izhodišč: ena mu je očitala krivdo za verski razkol oziroma
kar krivoverstvo, druga pretesno povezovanje z nemško reformacijo
in domnevno popuščanje germanizaciji, tretja pa mu je pripisovala
odgovornost za izdvajanje Slovencev iz prvotnega etničnega sorodstva
z drugimi južnimi Slovani, kar da je onemogočilo skupen jezikovno-
kulturni razvoj »jugoslovanskega naroda«.
Po prvem javnem nastopu Kidričevo zanimanje za slovensko
reformacijo ni več popustilo, četudi to ni razvidno iz njegovih objav v
nekaj naslednjih letih. Medtem ko se je vsaj že od leta 1911 resno
pripravljal na univerzitetno kariero, je pisal habilitacijsko delo, v
katerem je obravnaval Trubarjevo Cerkovno ordningo iz filološkega,
literarno- in kulturnozgodovinskega zornega kota. Knjiga je bila leta
1914 končana in v tiskarni že postavljena, vendar je bil natis zaradi
izbruha vojne odložen. Proti koncu vojne se je Kidrič ukvarjal z
baronom Ungnadom, mecenom slovenskega in južnoslovanskega
protestantskega tiska. Še bolj kot obširna razprava o njem je v znan-
stveni javnosti, tudi mednarodni, odmeval izid monografije o Cer-
kovni ordningi (1919).
Po prihodu v Ljubljano je Kidrič ponovno sistematično iskal
relevantno gradivo v bibliotekah in arhivih (poleg avstrijskih in
nemških, ki jih je poznal od prej, je posegal zdaj bolj v slovenske) in
pretresel dotedanjo strokovno literaturo. Z novimi dognanji je kori-
DARKO DOLINAR
264
PORTRETI
giral in dopolnil bibliografske osnove, sestavil biografije glavnih
akterjev protestantskega gibanja ter osvetlil zgodovinsko dogajanje v
tej dobi z različnih zornih kotov. Svoje ugotovitve je posredoval
javnosti v univerzitetnih predavanjih, v številnih prispevkih v perio-
diki in v temeljnih enciklopedičnih delih – Slovenskem biografskem
leksikonu (SBL) in Narodni enciklopediji Srba, Hrvata i Slovenaca (NE,
1924-28). Med njegovimi značilnimi objavami iz teh let velja omeniti
Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti, skupino člankov
o slovenskih knjigah v protestantski stanovski šoli, razpravo Ogrodje
za biografijo Primoža Trubarja ter članka o Bohoriču in o Dalmatinu v
SBL. Vrhunec tega raziskovalnega prizadevanja je sintetičen prikaz
reformacije v prvem zvezku Zgodovine slovenskega slovstva (1929). Z
njim, ali natančneje, s predelano drugo izdajo tega zvezka tri leta
pozneje pa se je Kidričevo sistematično obravnavanje reformacije
končalo. Odslej se je je dotaknil samo še priložnostno, zlasti v gesel-
skih člankih za SBL in v kakem polemičnem spisu. Le leta 1945 je v
predavanju na Radiu Ljubljana zadnjikrat strnjeno povzel svoje
poglede na Trubarjevo zgodovinsko vlogo in pomen.
Kidrič je književno dejavnost slovenskih protestantov vpel v kon-
tekst takratnih državnih, političnih, družbenih, gospodarskih, ver-
skih in kulturnih procesov ne le na slovenskih tleh oziroma v notra-
njeavstrijskih deželah, temveč po vsem cesarstvu in njegovi bližnji
soseščini. Razgrnil je motive, cilje in zunanje povezave reformacij-
skega verskega gibanja, opisal njegovo delovanje ter izluščil iz njegove
ideologije tiste impulze, ki so omogočali in pospeševali rabo doma-
čega jezika v cerkvi in z njo povezani šoli ter sprožili književno
dejavnost v slovenščini. Prikazal je potek zgodovinskega dogajanja v
vsej širini in mnogovrstni prepletenosti, okarakteriziral njegove
posamezne nosilce, skupine in središča ter razvrstil književno proiz-
vodnjo glede na funkcijo in namen v t. i. cerkveni oz. verski ter v
šolski oz. filološki repertorij. To mu je naposled omogočilo, da je
ovrednotil dobo, gibanje, njegove vodilne predstavnike in dosežke
glede na to, kaj so v danih zgodovinskih razmerah ustvarili in kaj so
s tem prispevali k poznejšemu razvoju slovenske književnosti, oziro-
ma kakšna izhodišča za prihodnjo literaturo, tudi umetniško, so
ustvarili.
265
Takšno podobo slovenske reformacije, ki jo je razumel kot rezultat
objektivnega, nepristranskega znanstvenega spoznavanja, je Kidrič
uveljavljal s svojim pedagoškim, raziskovalnim in publicističnim
delom. S tem je odločilno usmerjal svoje učence, ki jim pogosto
nadevajo skupno generacijsko oznako »Kidričeva šola«. Med njimi je
Kidričev delovni program na področju slovenske protestantske knji-
ževnosti najzvesteje nadaljeval Mirko Rupel; med nekoliko mlajšimi,
ki so se navezovali nanj, pa je treba omeniti predvsem Branka Berčiča
in Jožeta Rajhmana.
Poznejše raziskave, ki so se sredi 20. stoletja in v njegovi drugi
polovici najbolj razmahnile ob okroglih obletnicah izidov prve slo-
venske knjige, Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice ter Trubar-
jeve smrti, so literarno- in kulturnozgodovinsko podobo slovenske
reformacije v marsikaterem pogledu dopolnile in deloma korigirale.
Veliko novega so ji po posredni poti prispevale tudi podrobnejše
obravnave srednjega veka, protireformacije in baroka. Ko so se pred-
stave o obeh sosednjih dobah, ki časovno uokvirjata reformacijo,
bistveno bogatile in spreminjale, je to prikazovalo v novi luči tudi
kompleksno podobo slovenske reformacije, še zlasti kar zadeva njeno
primerjalno vrednotenje v razmerju do prejšnjih in poznejših pojavov.
Vendar pa tudi te nove osvetljave niso ovrgle njenih temeljnih potez,
kakor jih je začrtal France Kidrič in kakor jih v glavnem priznavamo
še danes.
Izbrane objave Franceta Kdriča o slovenski reformaciji
Primož Trubar. K njegovi štiristoletnici. Domovina (Celje) 1908. – Knjižna izdaja
(uredil M. Rupel), Ljubljana 1951.
Epilog k Trubarjevemu zborniku. Naši zapiski VI, 1909.
Nepriobčena biografija Primoža Trubarja. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko
XIX, 1909.
Ivan Ungnad v prognanstvu. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino
I, 1918–19; II, 1920.
Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert. Eine literarisch-
kulturhistorisch-philologische Untersuchung. Heidelberg 1919.
DARKO DOLINAR
266
PORTRETI
Trije prispevki k zgodovini slovenskega pismenstva v 16. stol. (Kdaj je izšla prva slovenska
knjiga; Ta pervi psalm shnega trijemi islagami; Kdo je priredil 4. izdajo slovenske
protestantske pesmarice). Južnoslovenski filolog (Beograd) II, 1921.
O sumljivih naslovih knjig v zgodovini južnoslov. pimenstva reformacijske dobe. Slavia
(Praga) I, 1922.
Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja. (Obenem analiza Andreaejevih, Hrenovih,
Rosolenčevih in Valvasorjevih doneskov za biografijo Trubarja.) Razprave Znan-
stvenega društva za humanistične vede I, 1923.
Slovenske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563–1598. Časopis za
slovenski jezik, književnost in zgodovino IV, 1924.
Bohorič Adam. SBL I, 1925.
Dalmatin Jurij. SBL I, 1925.
Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI.
veku. I. Bibliografija knjig iz južnoslovanske reformacijske produkcije. Ljubljana
1927. (Razmnožen rokopis; objavljeno kot študentska skripta.)
Zgodovina slovenskega slovstva od začetka do Zoisove smrti. Razvoj, obseg in cena
pismenstva, književnosti in literature. I. snopič, Ljubljana 1929. – 2., predelana
izdaja 1932.
Izbrani spisi. Ljubljana 1978. (Z bibliografijo; uredil, uvod in opombe napisal D.
Dolinar. Razprave in članki o protestantizmu so uvrščeni v prvo, kritike in
polemike v zvezi s protrestantizmom pa v tretjo knjigo.)
OPOZORILO: THEODOR ELZE IN THEODOR ELZE
V portretnem prikazu nekdanjega ljubljanskega pastorja in zgodovinarja
Theodorja Elzeja je bilo tej osebi pripisano tudi glasbeno delovanje; oris
tega delovanja je temeljil na raziskovanju glasbenega življenja v Ljubljani, v
katerem se pojavlja tudi ime Theodor Elze, in povezave tega z omenjanjem
Theodorja Elzeja v slovenskem zgodovinopisju. Poznejše, v času pisanja
portreta še neobjavljeno obdelovanje gradiva o zgodovini ljubljanske evan-
geličanske cerkvene občine (gl. spredaj, str. 241–254, zlasti 251) je razkrilo,
da gre za dve, sočasno v Ljubljani delujoči osebi: za pastorja in zgodovinarja
Ludwiga Theodorja Elzeja (1823–1900) in za njegovega bratranca, organista
in skladatelja Carla Friedricha Clemensa Theodorja Elzeja (1830–1896). Oba
sta nastopala v javnosti in se podpisovala na svojih objavljenih delih samo z
imenom Theodor Elze.
Dušan Voglar in Primož Kuret