Poštnina plačana v gotovini - Skupina 111/70 - Mesečnik - december 1986 Sped. in abb. post. - Gr. III/70 - Periódico mensile - dicembre 1986 L. 2.000 30. LETNIK MLADIKA IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXX. - ŠTEV. 10 KAZALO Aleksander Mužina: Božič za vse? 145 Pavle Zidar: Dolenjska bo- žična noč 146 Milena Merlak: Novoletni prihod 147 Lojze Breznik: Dnevnik od 1941 do 1943 (8) . . . 148 Mogoče ne veste, da ... . 149 Jelka Cvelbar: Grenka vo- ščila za novo leto . . 150 Vladimir Kos: Uvertura za novo leto 151 Pod črto: Po toči zvoniti je prekasno 151 Marta Kunaver: Desetnica 152 Antena 153 Martin Silvester: Pesmi Anke Petričevih . . . 158 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (A. Pregare in A. Rebula) 160 Narava - okolje-človek . . 161 Ocene: Knjige, razstave in poročila 162 Miloš Kralj: Zdravnikovi na- sveti 167 Novice Knjižnice D. Černe- ta (7) 168 Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh Zunanja oprema: Edvard Žerjal Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA Reg. na sodišču v Trstu št. 193 Član USPI (ličili) (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike sta- ne 2.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 15.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — »Mladika« - Trst. Letna naročni- na za Jugoslavijo 2.000 Din. Dru- ge države 15 US dolarjev (ali e- nakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 20 US dolarjev. tisk »graphart«, trst, rossetti 14 pismaposmopismapSsmopi Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva. SKUPNI KULTURNI PROSTOR »Skupni kulturni prostor ali skupna kulturna floskula?« je bil naslov na tri odgovore, ki jih je dal časnikarju P. d. pisatelj Rebula. Ne bi rad na tem mestu ponavljal tega, kar je napisal Rebula, saj bi boljše kot on gotovo ne znal povedati. Glede »floskule« bi pa rad pristavil samo še en primer, ki je dokaz ne-skupnega kulturnega prostora na Slovenskem. V četrtek, 18. decembra, so Književni listi (priloga Dela iz Ljubljane) poročali, da so v slovenskem prostoru izšli štirje koledarji in jih naštejejo: Prešernov, Mohorjev (celjski), Jadranski in Koroški (Drava v Celovcu). Pisec članka Jože Horvat popolnoma zamolči in izpusti Mohorjev kole- dar v Gorici, Mohorjev v Celovcu in Stopinje (Prekmurje). Vem, kakšne težave je imel in jih še ima Slovenski primorski biografski leksikon, da bi prišel do znanstvenikov v Sloveniji, ki celo pri njem sodelujejo, zato se vsemu temu ne čudim. Čudim pa se, da nekateri tako vztrajno in lažno govore o skupnem prostoru, ki ga v resnici ni. Skupni prostor ni namreč to, da enkrat na desetletje odpreš o-kence, da tvoji podaniki pokukajo skozenj, potem pa ga spet hitro zapreš. Skupni prostor pomeni stalno odprto okno, pomeni prepih ■— da, prepih, pa čeprav do prehlada, ki se ga nekateri tako boje. S. P. Dragim bralcem, naročnikom in prijateljem doma in po svetu želi blagoslovljen božič in srečno novo leto 1987 MLADIKA ŠKOF ROŽMAN NI BIL V OPERI V zadnji Dragi je predavatelju dr. Miklavčiču, ki je sicer imponiral s svojo poštenostjo, ušel zgodovinski spodrsljaj. Omenil je namreč, kako je prve dni maja '45, ko je on kot partizan šel zavzemat Trst, škof Rožman šel v ljubljansko Opero na komemoracijo Hitlerja. Že takrat je kakšen poslušalec zdvo-mil o verodostojnosti tega podatka, saj bi bila sicer komunistična propaganda takšno škofovo gesto obesila na veliki zvon, pa o tem ni bilo s tiste strani ne duha ne sluha. Zdaj pa se nam je oglasil ameriški prijatelj, ki je bil tisti večer slučajno v ljubljanski Operi, in nam zagotovil, da na tisti komemoraciji škofa Rožmana ni bilo. Bil je generalni vikar Nadrah. G. V. SLIKA NA PLATNIC!: Sv. Višarje — simbol miru, zbranosti in prijateljstva med narodi (foto M. Magajna) REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Ivo Jevnikar, Marijan Kravos, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot (uprava), Ivan Peterlin, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar in Edvard Žerjal (likovna oprema). Vsi pisci sodelujejo brezplačno. IP11 7 9 S 6 ALEKSANDER MUŽINA Božič za vse? V letu Gospodovem tisočdevetstošestinosem-deset! Praznovanje božiča vedno bolj izgublja na svoji izvirnosti. Žal se vedno bolj uresničuje prehod iz mističnega v folkloristični značaj. Tako je splošno mnenje; mnenje, ki se vedno bolj ostro zagriza v človeški vsakdan. Čudno! Zdi se, da se ljudje vedno bolj vesele s tem, da spreminjajo pomen realigioznih ali verskih praznikov. Polašča se nas strah, ko se zamišljamo (če si še upamo!) v to, da izgublja ta čudoviti praznik ves duhovni smisel. Božič vseh je na tem, da postane božič nikogar. Po naj novejših pojmovanjih naj bi bil to dan medsebojnega obdarovanja z lahkotnimi in brezpomembnimi darovi, z izrekanjem puhlih voščilnih fraz, s hrupnim napivanjem s šampanjcem, z hogato večerjo. V nas bo morala vzplamteti ponižnost, dobrosrčnost. Otroško doživetje ob jaslicah naj bi obudilo v naših srcih to, da hi znali pravilno ceniti žrtve betlehemskega Novorojenčka. Kako smo se zares oddaljili od Resnice! Nanjo smo popolnoma pozabili v vrtoglavih pripravah na »praznovanje«, kot da bi hoteli dobesedno zbežati pred — Resnico. Promet postaja kaotičen; pešci se prerivajo po pločnikih, izložbe nas mamljivo vabijo v tisočerih lučih in bajnih mikavnostih. Tu in tam hočejo zasenčiti s folkloro to moderno šaloigro in uvesti nekaj, kar bi vsaj ublažilo predpraznično noro prerivanje in kopičenje posvetnega uživaželjnega bogastva. Kakšna razlika med temi modernimi popotniki in betlehemskimi pastirji! Slednjim je bil v mrzli zimski noči obisk Odrešenika enkratno doživetje. Duhovno bogati so se vračali v svoja skromna vsakodnevna opravila. Nas pa pušča srečanje z Odrešenikom duhovno prazne. Kljub preobilici zemskih dobrin, ugodja vseh vrst, udobnosti. Še več! Naša srca so nepotešena, naše življenje brezciljno, brez vrednot! Iz »Biltena«, 1983/84, št. 4 Ali nam je zvezda že davno zatonila? Ali nas je res zapustila tako razdvojene? Le kdaj bomo lahko skupno in svobodno, neobremenjeni proslavljali ta žlahtni praznik brez vsakršnih mučnih spon? Bodi kakorkoli! Vsem, ki boste morda brali te skromne zapise, voščimo res blagoslovljen božič. Božje Dete naj bi prineslo v srca vseh mir, tolažbo in upanje, da hi vam tuzemsko življenje ne iztekalo v puhlosti in brezdelju. PAVLE ZIDAR N ©veDonowela Dolenjska božična noč (legenda) V nebesih se je vse svetilo; svetniki in angeli so poprijeli za delo, kakor znajo samo oni; neumorno so kosili že dva dni obsežna nebesna prostranstva s kosami iz srebra, in trava, kot pelin zelena in sočna, je legala, kot s plovilom odrinjeni valovi, in čez čas zadehtela po uvelosti, nato pa po sladki suhoti, ki bi jo človek vpijal in nikoli izdihnil. Niti za hip ne. Bog naj bi prišel po stezi s sinom Jezusom, kakor vsako leto tega dne, sedel ob podnožje ene od kopic in se sladko nasmehnil vsemu svojemu stvarstvu: zvezdam, nebeškim planjavam, mrtvim in živim, predvsem pa svojemu sinu — Jezusu. A tega dne se je odločil za drugačno smer. Čeravno so se nebesa bleščala in ga pričakovala z dragimi mu vonji, ki jih je imel najrajši, se je otožno spomnil ene same zvezdice v stvarstvu, drobne in obsijane samo z ene strani, kakor hlebec pravkar pečenega kruha. Tja je bil nekoč poslal del sebe, da se je rodil, postal učenik in pokazal svojo ljubezen prav vsem, pravičnikom in grehotnikom. Z močjo svoje nadnarave je ozdravljal, odpuščal, budil speče, ki so jim rekli tudi mrliči, in nazadnje doživel v zahvalo sam to, da so ga kot Boga v tistem delčku Jezusa kot človeka ubili, v svoji smrtnosti pa je zbral moč in premagal smrt, se prikazal svojim dragim učencem in nato izhlapel v tihoto nebes pred očmi neštetih. Nocoj se je razžalostil, ko se je vsega tega spomnil, pa tudi neko burno, čudno veselje ga je obšlo. Odprl je veliko Pratiko in se odločil, da gre pogledat tisto stran Zemlje, kjer sedaj sneži in je mraz. Zazibal se je, ko da sanja in zdrsel, dokler ni pristal v šumu belega šelestenja v Mirenski dolini. Tla so bila že ko bela plesen bela in snežinke so pokrivale travnike in njive. Snežine še ni bilo na sežnje, bilo jo je le toliko, da je bila, kakor prvi ledec tenka in svetleča. Iz cvetov snežink se je izoblikoval v obličje človeškega bitja, ki je razsipalo sončno luč. Kot Boga ga seveda ni nič zeblo; bil je celo dobre volje. Blizu je tekla reka Mirna, in vesoljstvo nad njo je sijalo kot raztepene tukajšnje vasice — utripajoče drobno. Bogve, si je rekel, ali se me še kaj spominjajo? Zaslišal je, da nekdo stoji ob robu njive in nekaj grize. Zajček! pomisli Bog Oče. Pa ne bo, ne bo ... zajček, pomisli, ko malo bolje pogleda; po postavi mu je enak — človek bo, pomisli. Bog mu pride čisto zbliza in se spogleda z njim. Kaj pa delate? vpraša Bog človeka. Ta se zelo prestraši, in roka, in še tisto v nji, hkrati omahneta. Ali je mar ... vaša njiva? vpraša človek. Prepe-han od strahu, da je zaloten. Ne, ne, ni moja, odgovori Bog. Vidite, je pomolil roko človek, repo jem. Iz Trebnjega grem peš, veste, tam smo imeli nekakšen sestanek, pa me je popadla lakot in zagledam njiivo. Naproti mi zadiši repa iz zemlje. In ste si pač eno izpulili, se je odobrovoljil Bog. Točno tako: eno; umil sem si jo v topečem se snegu, z zobmi obgrizel olupek, ker noža nimam, in zdajle večerjam, kosim in še zajtrkujem. Oprostite mi! 0 nič, nič, nič ... A nocoj je sveti večer, kajne? In Bog je prijel človeka z rahlim dotikom za komolec in sta jo mahnila na cesto, kjer pa je bil makadam že blodnjav od snega. Ja, je odvrnil človek, vem, nocoj je sveti večer, ¡ampak jesti se mora, se vam ne zdi. V kakšnem poklicu pa ste? je vprašal Bog. Učitelj sem. Je jej, in repo ste si izpulili... in si jo z zobmi olupili ... in pojedli ste jo tudi že ... Gospod, potice ne rastejo iz zemlje, je smeje se odvrnil človek, ki je rekel, da je učitelj. O, to pa vem, je rekel Bog in v tem sta že vstopila na pometeno kmečko dvorišče, ki je lepo dišalo. Iz oken je medila luč v trapezastih oblikah. Učitelj je mislil, da ga kmet vede k sebi domov, ker se mu je zasmilil, ker je na njegovi njivi izpulil repo. Snežinke so kakor prah drsele z neba, gugaj e se kakor odpadli listi. Iz hlevov je kdaj pa kdaj presunljivo kriknila domača žival. (Ko da sanja.) Seno z gumna je omamno dehtelo, pa tudi stelja iz steljnika. Prav tedaj se odpró vrata hiše in pred učiteljem stoji gospodinja, vsa v belem. Človeka pa, ki ga ji je privedel, pa ni bilo nikjer več. Ja vstopi no, Franc, ga je veselo nagovorila gospodinja. Čakali smo te že. In skrbelo ¡nas je (se je pošalila), kod hodiš. Sem rekla že: našega Frén-oeta je pa že zamedlo ... Zasmejala sta se. (Učitelj je bil zaslišal, da je njegov smeh nekako drugačen. Ne njegov.) V hiši mu je bilo vse nekako znano. Otroci kot gospodar so mu prišli voščit vesel božič. Za njim mu je hrbet razgrevala lončena peč in je lepo dehtela. Otroci so ga imenovali strica Frénceta. Na steni je dremotno udarjala stara ura in uteži so se kot pajki spuščali nizdol. Učitelja — po imenu Edvarda — je strašno imelo, da bi se videl v zrcalu, kakšen neki je, da je v očeh teh ljudi neki stric Franc. Zato je vstal, se pretegnil, se premaknil do ogledala na steni in glej — tam ni bil nihče drug kot on sam: Edi Muhič, učitelj iz Mokronoga. Potem so s stricem Fréncetom sedli za veliko pogrnjeno mizo. Z njim vred jih je bilo kar devet. Pes zunaj je zalajal. (Prej ga sploh ni videl, ko sta vstopala s tistim človekom.) Odmolili so in segli po božičnih dobrotah: krvavicah, pečenki, v omaki pečenem krompirju, po nalitih kozarcih s cvičkom ... Edi se je nabasal kot poštarska torba. Ni mogel ne sedeti več ne vstati. Nenadoma je skozi sito nočno tihoto zatipal vaški zvon. Zvoki so se drobili v vse tanjše in tanjše, komaj slišne. Vstali so, se razmajali, se okomotali v suknje ter vstopili v temó. V nji so še vedno drsele snežinke kot regratove lučke. Lepó, zlagoma so stopali čez poljsko bližnjico v cerkev, iz katere je spet zazvonilo, a to pot bliže, ko da se sabljata dve srebrni žlici (francjožefovki). Cerkev je bila nabito polna. Luči so gorele kot rose, ujete v pajčevino, polne raznobarvnih sijev ranega jutra. In že je ob zakristiji podrobil zvonček in vstopil je mašnik s štirimi ministranti. Edi ni bil že več let prestopil ¡cerkvenega praga. Strmel je v to, kar -se je začelo dogajati. Bil je ganjen. Orgle so se spreletele po cerkveni ladji z zvokom čmrlja. Nenadoma se je gospodinja, kamor ga je kot Franca privedel neznanec s polja, obrnila, da bi ga nekaj vprašala, a je — glej no — stal pred njo čisto drug človek. In ker mu je nekaj morala reči, je rekla: Sem mislila, da je ... oprostite ... In se je obrnila k možu ter mu izšepetala, da Franca ni nikjer. Se bo že vrnil, je šepnil togo mož, in še sam pogledal nazaj, kdo neki stoji tam. Edi Muhič pa je po končani polnočnici hodil še dobro uro peš proti Mokronogu in ni mogel raz-vozljati, kdo ga je bil pripeljal h kmetu, pri katerem je moral biti več ur Franc, zdaj pa je spet Edi, učitelj, ki hodi skozi šelest zime. Nazadnje, ko je bil že skoraj zaspal na beli postelji v svoji majhni sobici, pa se mu je začelo dozdevati, da je bil tisti, s katerim sta se srečala na njivi, po vsej verjetnosti, nihče drug, kakor Bog. To ga je popolnoma vzdramilo in podložil si je blazino više. In po toliko letih je spet sklenil roke in zašepetal: Oče naš, ki si v nebesih... Zunaj je praskal po oknih sneg, njemu pa je bilo tako mehko in lepo, da je začutil na licih še solze in je prebedel vso noč, prav do belega okvira dne, ki se j e zarisal okoli temne okenske navo j niče. MILENA MERLAK Novoletni prihod Silvester se je v zasneženem avtu odpeljal. Tišina ni več pesem božičnih zvonov, sedaj je tu novoletni hrup: v očeh se nam lesketa novi up, up, da bodo naše poti vodile srečno naprej, up v še zagrnjeno prihodnost, up, da bodo gozdovi še naprej zeleneli, up, da ne bo več novih atomskih elektrarn, up, da ne bodo izumrle stare živalske vrste, up, da bo človek človeku brat in da bo v novem letu gospodoval mir. LOJZE BREZNIK: DNEVNIK (8) (1941-1943) POČITNICE (od IS. junija do ...?) 19. junija 1941 Pregnanec sem s toliko drugimi, a vendar le formalno, v resnici pa usode pregnanstva kot takega sploh ne občutim. Zui se mi, kakor bi bil doma. G. svetnik je res mož in duhovnik ter pastir — mož pravični; vzljubil sem ga kakor lastnega očeta. Poln preizkušenj je, kakšne boje je bojeval, kako zna voditi, kako pozna človeka, naše voditelje, naše javne napake, slepoto mnogih vodilnih mož, probleme Cerkve in verske vzgoje, Katoliško akcijo, kako globoko jo pojmuje! (Dajmo najprej naravno, na tem nadnaravno. Kje imamo kmečko dogmatiko, moralko, da bi bil kmet in sploh laik prežet z verskimi resnicami in bi molil in hodil k zakramentom iz potrebe, iz vere, a ne iz navade in tradicije ...) Danes popoldne mi je nasvetoval: »Kadar začneš kako zadevo, odnehaj, če nimaš o stvari v rokah kakega akta ali vsaj treh prič, ki bi prisegle.« Ne vem, če se bom kdaj bavil s takimi stvarmi, a vendar je nasvet vreden spoštovanja (...) Pri g. svetniku Zupančiču se bom naučil stvarno misliti, računati z realnostjo, jemati ljudi, kakor so z vsemi svojimi slabostmi in napakami. Med letom zaidem v neko idealistično meglenost, naj me počitnice uvedejo v življenje in uče življenje, posebno duhovnikovega življenja v fari, v največji zvezi z ljudmi, z dušami. Sedaj lahko uvidim, kje ljudstvo boleha, kje je najbolj potrebno pomoči in kako naj se vzgajam in študiram, da bom kos nalogam dušnega pastirstva. V načrtu za počitnice sem glede duhovnega življenja napisal, da velja isto, kakor za semenišče. Nekoliko bo težko, a mislim, da bo šlo. Kak dan je treba nove spodbude, novega ognja, za nov boj, da bom vreden Christoforos — da bo Gospodu radost prebivati v moji duši po milosti božji. K temu viru, k tej osrednji točlri mojega duhovnega življenja, se bom zatekal in črpal iz njega moči za sedanjost in prihodnost. 21. junija Danes je moj god. Ob misli na mojega patro-na in pri premišljevanju mi je živo stopilo pred oči vprašanje čistosti. Kaj naj mi bo moj patron? Tako zgodaj ga je zajel tok božje ljubezni, v času, ko si taki mladci postavljajo vse drugačne ideale in jih vse kaj drugega privlačuje. Kdaj pa je tok božje ljubezni zajel mene? In če me je, ko sem se odločil za bogoslovje, ali mu sledim, ali sem se mu predal? Sveti Alojzij je gledal na vse razkošje, slavo, čast in udobnost z več-nostnega vidika: Kaj mi pomaga vse to za rešitev moje duše? Quid, hoc ad aeternitatem? 1) Ves šibak je šel streč bolnikom z nalezljivimi boleznimi. Ni gledal na dolgost, ampak na polnost življenja. Te misli sem danes bral v »Slovencu«. Tako blizu so mi in daj, prosi zame, sveti Alojzij, da bodo v meni meso postale. Včeraj sem občudoval g. svetnika predvsem zaradi nečesa. Ima namreč neki prijem ali pogled na življenje, ki mu je smernica za vse dejanje in nehanje. Vse gleda z nadnaravnega stališča. Probleme v fari zvaja na boj satana proti Bogu. Kako dobro, zares premeteno se zna boriti s hudičem. Neizprosno napada vsako zlobo, kjerkoli jo zasledi, ne glede na to, ali je prizadeti liberalec ali klerikalec. Neizprosen borec za pravico, za dobro. Pa vendar tega ne znam dobro izraziti, jasno opredeliti in analizirati. Vendar se mi zdi, da moram v tej smeri iskati njegov življenjski ključ — vero, in sicer ne samo v Boga, ampak tudi v satana, ki se polašča duš in jih zapeljuje in vodi v boj proti Bogu. 22. junija G. svetnik se mi vsak dan bolj odkriva. Kak dan ga imam rajši. Zakaj? Zdi se mi, da morem reči o njem: pravi Izraelec, ki v njem ni zvijače. Je človek misli, idej, ki si jih je pridobil s silnim razmišljanjem. Na drugi strani pa je tudi delaven. Redko je oboje združeno v enem človeku. Zato naj si človek hitrih dejanj poišče tovariša velikih misli, če hoče uspevati. Posebno je to potrebno na vodilnih mestih. Danes mi je veliko pravil o Škocjancih. Čuden rod je to. Najboljši začne naenkrat rovariti proti župniku in vsemu, kar je cerkvenega. Ko se izdivja, spregleda svojo slepoto (posebno ko jih zadevajo bolezni in nesreče, se bridko kesajo in so spet dobri). G. svetnik pravi, da mora biti tu zadaj hudič na delu. Ljudje so tipke, ki pojejo, kakor hudič igra. To se čudno sliši, vendar ni brez podlage. Mogoče je tu zadaj tudi kaj s Trubarjem, ki je bil krščen v škocjanski cerkvi. Na dvoje me je opozoril glede duhovščine. Dvojega manjka našim duhovnikom: askeze in 1) Kakšen pomen ima to za večnost? medsebojnega spoštovanja. Posebno to zadnje je krivo, da pri nas ljudje ne spoštujejo duhovnikov, ker se duhovniki sami ne spoštujejo ne med seboj ne pred ljudmi. Odkod pride največ obrekovanja duhovnikov, če ne prav iz duhovniških vrst. Vsak komaj čaka, da bo svojega prednika omazal in mu vzel ugled, misleč, da si ga bo s tem sam pridobil. Dosegel je nasprotno: pri ljudeh je vzbudil nezaupanje do duhovnikov sploh, vzel jim je spoštovanje, ki so ga duhovniku dolžni. Zato se naši ljudje ne zavedajo, kaj je duhovnik. Duhovnik je vreden spoštovanja, ker je duhovnik, četudi osebno ne živi zgledno. Sveta Terezija je dejala, ko so ji kazali na slabega duhovnika: »Poljubila bom njegove stopinje in s plaščem ga bom pokrila.« (Res lepa misel, ki me mora spremljati vse življenje.) Kako naj sestavljam pridigo? Najprej: kaj hočem povedati: dobiti idejo. Ne še gledati, kako bi jo izrazil, ampak jo meditirati, ogledovati od vse strani, z vseh vidikov, da nastane pred nami slika, na katero dobimo več pogledov. Ko nam ideja nekako zapoje v duši, ko je zanjo ogreto srce, zapiši tisto idejo in poglede nanjo. Če ne utegneš potem iz tega napraviti pisanega govora, že lahko greš na prižnico in si gotov, da se ti ne bo ustavilo, ker imaš pred seboj sliko-idejo, ki jo opisuješ in slikaš pred ljudmi. Vse pa mora biti priborjeno na klečalniku in pred križem, vse podprto in zalito z molitvijo, ker božja beseda je milost, se samo primoli. Nikdar ne išči pri pridigi sebe, ne zanašaj se na svoj glas ali podajanje, ampak se zavedaj, da si orodje v rokah Kristusovih: bodi ponižen. Bij neusmiljeno, kadar gre za pravico in resnico, a vabi grešnika in mu prizanašaj. 5. julija Gospod svetnik se je s svojimi mislimi zaprl vase. Bolan je na žolču in kaj vem še kje. Hudo trpi, a tiho, vdano tako da bi človek vedno do-brovoljno razpoloženemu obličju ne prisodil, da se za njim podi nevihta silne telesne in večkrat tudi dušne bolečine. Noči brez spanja, dnevi dolgi, polni dela pri posestvu, ki mu je v veliko breme, in pri dušnem pastirstvu — vse to je njegova služba Kristusu, spremljana in blagoslovljena po Njegovem križu. Ob tem sem se zagledal vase. Videl sem, kako mi je prazno in mrzlo v duši: nič več tistega ognja prvih mesecev semenišča ne več sladkega hrepenenja po samoti ne odtrganosti od tvarnosti in dobrin tega sveta. Zopet sem moral nazaj: Cur venisti? 2) Kar je časno, ne izpolni praznine v moji duši, ne nasiti hrepenenja srca. Le eden zmore to: Bog. Ti, Večni in Neizmerni, moreš utešiti moj glad in žejo: pridi, združi se z menoj, z nerazdeljenim srcem ti hočem služiti. 2) Čemu si prišel? V slovenska obzorja in čez Mogoče ne veste, da... — da je na svetovni lestvici vojaških proračunov Jugoslavija na drugem mestu takoj za Izraelom, v Izvažanju orožja pa na tretjem mestu ... — da je kmetu Alojzu Kovaču v Prekmurju uspelo vzgojiti pravcati majhen gaj pomaranč, mandarin in limon, ki so tudi bogato obrodila ... — da je na predlog Društva slovenskih prevajalcev bila neka ulica v Podgorici pri Ljubljani poimenovana po znamenitem prevajalcu antične literature v slovenščino Anionu Sovretu ... — da je kardinal Ratzinger, prefekt Kongregacije za verski nauk, prepovedal mostarskemu škofu Žameti dajati izjave o dogodkih v Medjugorju ... — da so na nedavni občni zbor slovenskega kulturnega društva LIPA v Parizu, ki je politično jugoslovansko usmerjeno, od 150 povabljencev prišli le 3 ... — da je v Stalinovih taboriščih bilo zaprtih 600 sovjetskih pisateljev, od katerih je bila skoraj tretjina likvidirana ... — da sta dva slovenska duhovnika, ki še živita, ozdravela od raka na priprošnjo božjega služabnika Slomška ... — da so bili letošnji Gorjupov! dnevi v Radencih, na katerih so obravnavali svoje probleme slovenski novinarji, brez vsakega dialoga, ob pasivnosti in molčljivosti tako starejših kakor mlajših udeležencev ... — da je znani slovenski teolog, frančiškan p. Bruno Korošak, profesor teologije na rimskih papeških univerzah Antonianum in Gregoriana, objavil v italijanščini oris eshatologije (La vita eterna. Coinpendio di escatologia, Urbaniana University Press, Roma, 126 str.] ... — da se je v letošnji javnomnenjski anketi 44,9 odstotka Slovencev opredelilo za civilno služenje vojaškega roka, proti pa 33,8 odstotka ... — da so letos ustanovili v Ljubljani »Društvo piscev iz NOB in revolucije« in da ima 90 članov ... — da je na letošnji praznik Kristusa kralja SKAD v Buenos Airesu priredilo v režiji Nika Jeločnika Prešernov KRST PRI SAVICI — romantično pesnitev v slogu dramskega oratorija —, v katerem so nastopili mladi iz generacije, rojene v Argentini ... — da je arhitekt Jože Plečnik leta 1952 naredil načrt za kulturni dom, ki naj bi stal v Trstu v centralni ulici Carducci... — da bo v Clevelandu 1. januarja 1987 praznovala 90-!etnico Ivanka Jeglič - Velikonja, žena umorjenega pisatelja Narteja Velikonje in nečakinja nadškofa Jegliča ... KLOPOTEC Grenka voščila za novo leto S poslednjimi sivimi decembrskimi dnevi, ki brez pravega značaja lebdijo okoli nas megleni, vlažni in hladni, se še eno leto poslavlja zato, da bi naredilo prostor novim upom, načrtom in dosežkom. Obračunavamo se v poslednjih vrtincih ugotovitev, kaj je bilo pozitivnega in kaj ne v dnevih, ki jih puščamo za sabo in ki bodo za vselej zbrani pod zaščitnim znakom 1986. Suha so naša usta po vseh razpravah in razlagah o globalni zaščiti Slovencev, ki nam za prihodnje leto nudi le zaprepaščenost nedoločenega upanja, Sankcionirana parola, da smo, bo vsekakor pomenila le svetlobni napis nad rezervatom, če ne bomo sami zaščiteni v svoji zavesti. Ne bilo bi pa umestno ločevati zavesti od jezika, Biti Slovenec samo po zavesti — to je le udobna varianta nepriznavanja svoje nacionalne nekarakternosti, ki se je sama prostovoljno predala asimilaciji. Brez jezika, brez kulture, ki je v tem jeziku zrasla, ni mogoče govoriti o slovenskosti. Kakšen Slovenec pa sem, če je moj pogovorni jezik trza ška italijanščina, čeprav vneto obisku jem slovenske zabavne prireditve po celem Krasu, zato da bi dokazal svojo pripadnost v skominastem duhu po če vapčičih, domačem vinu in palačinkah. Na uho pa mi ansambel z zvenečim slovenskim imenom nabija italijanske in tržaške napeve. Naj se mlado leto krepi in raste skupaj z zavestjo teh potencialnih proizvajalcev generacij Neslovencev. Novih ljudi brez korenin, ki bodo morda, kot je luč zgodovine že pokazala, v lastni želji po osvajanju tradicij drugega, močnejšega naroda, delali veliko škodo svoji izvirni narodni skupnosti. Veliko besed je steklo o naši šoli, ki ji grozi počasna in boleča agonija Ljudje dobre volje si bodo skrhali peresa ob pisanju spodbudnih pisem za vpis v slovensko šolo vsem, ki še vsaj malo dišijo po Slovencih, v norem u panju, da se bo usoda slovenske šole preobrnila. Sicer pravijo, da je v vsaki genialnosti kanček norosti — naj nam vsaj to ostane kot poslednja tolažba. Ne more pa nam biti v tolažbo kva litetni padec, ki je za našo šolo vedno bolj značilen. V sami šoli je krivda zo proizvajanje takih kadrov, ki se ne zavedajo potrebe po stalni kvalitetni rasti in posodabljanju in se raje izživljajo le v svojih ekonomskih pravicah. No uvidijo še potrebe, da bi upoštevali slovensko šolo s stališča njene posebno sti in da bi zato gledali nanjo neko- Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete razpisujeta XII. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov MLADI ODER Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 1986. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem ■prazniku februarja prihodnjega leta. Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev. Predstave prijavljenih amaterskih odrov bo ocenjeva’a komisija, ki jo sestavljajo gledališki izvedenci in po en predstavnik vsake organizacije. Mnenje komisije je dokončno in nepreklicno. Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, viole XX Setiembre 85. liko bolj idealistično in nekoliko manj pridobitniško. Kakor smo se od čezmorske države navzeli le najslabših strani višjega standarda, da smo včasih po svojem vedenju še bolj ameriško potratni kot Amerikanci sami, tako nam italijanska soseska narekuje brez kakr- šnegakoli kritičnega premisleka mentaliteto izenačeno z večinskim narodom. Tako po eni plati zahtevamo zase tudi pisane pravice, po drugi pa se obnašamo, kakor če bi občutek ogroženosti lahko pomenil le madež na beli zastavi prijateljskih odnosov z večinci. Da smo ogroženi — to bi si morali že zdavnaj vtisniti v srce in se kot taki tudi obnašati. Majhna narodna skupnost, ki svoje ogroženosti ne priznava in ne sproži vseh mehanizmov samo zaščite, je obsojena na propad — zaman vse lepe fraze o naši globalnosti. Prav tako je zaman biti učitelj v vrtcih ali šolah, kjer naj bi se kalila poleg znanja še zavest o lastnem narodu, če pa že korak zunaj šolske stavbe razpravljaš s svojim drugom, ki naj bo še fant ali že mož, dekle ali žena, v italijanščini, ker je pač tako lažje. Kako bo otrokom tak, o slovenskem bistvu premalo informiran človek, nudil tisto kleno jedro, ki jim je potrebno za njihovo identiteto? Naj nam mlado leto posloveni pogovore in vlije v dejanja čut odgovornosti. Edina gotovost, ki jo razpoznavam na obzorju mladega leta, je prepričanje, da si sami ne bomo mazali rok z ustvarjanjem sovražnikov, zato da bi se uresničevali v dokazovanju premoči nad njimi. V tem se ne bomo pregrešili. V tržaškem gojišču življenjsko nestvarnih a fanatično aktivnih primerkov se bo vsak dan porajalo tolikšno število Slovencem nenaklonjenih osebkov, da se bomo lahko brez lastne krivde potrjevali v boju proti svojemu sovražniku. Morda bomo tudi rasli? Kot ima navado reči neka moja znanka: »Vsaka stvar je to, kar je, in še nekaj drugačnega.« Naj bo to drugačno za nas, ki želimo ostati še tu, kamor so nam postavili temeije naši dedi, voščilo osvojitve tiste neokrnjene zave-sti, da je, kljub vsem nasprotnim prikazom in prepričevanjem, živeti tu, na način, ki smo si ga izbrali, naša pravica, da o dolžnosti ne govorimo. JELKA CVELBAR VLADIMIR KOS UVERTURA ZA NOVO LETO Na bregu Tihega oceana. Teden dni pred Novim letom. Sveti Večer. Po tipkah mrzlo srebrnega morja drsijo prsti mesečine za takt, ki vanj srce mora vplesti melodije, da ji prsti ne otrpnejo v val. Iz krčme v bregu zaplešejo glasovi tuje plošče: »Sveta, blažena noč ...«, ljudje smeje se in peti skušajo, potem se cluri zavrtijo nazaj. V uradov oknih luči bedijo: plus in minus spletata se v bukve brez sanj. Po tipkah belo srebrnega morja igrajo prsti mesečine o Njem, ki znova stiska se, Dete, k toplim prsim mamice Device. Kraj Betlehem. Vsi kraji, časi, uradi, krčme, ladje, breg, svetlikajo se v novi temi. Ročice Deteta, čisto drobne, bodo rasle, rasle, da objamejo križ. To ni odlomek že stare viže. Smrt je zdaj že del resnice »sveti večer« Po tipkah težko srebrne g ci morja igrajo prsti mesečine za noč. Srce je zdravo, lahko smehlja se mescu, zvezdam, satelitov plesom s temo. V tišine boben udarjajo valovi ritem, veter dvigne Kristovo piščal: »Za jutri«, skrit za bregovi, z Betlehemom v sredi, s komaj vidno božjo potjo. Ne boj se! Pot je končana: vstal je! Da bo vsak december zibka s Sveto nočjo. — --------— pod — Po toči zvoniti Odkritje narkomanov in razpečevalcev mamil med našo mladino je seveda hudo in hrupno udarilo v našo skupnost, ki se je — morda v zavesti neke drugačnosti, ki jo narekuje manjšim-skost — varljivo vdajala misli, da smo pred nekaterimi pojavi varni. Kronika zadnjih dni pa je dokazala, da nismo nič drugačni od drugih, da smo podvrženi istim navadam in razvadam ko! drugi, To hkrati podira trditve, po ka terih naj bi bila naša družba zaprta. Taka družba se namreč relativno dobro brani pred vdorom tujih modelov in torej tudi razvad. Pravzaprav nas ne bi smelo presenečati, če smo podvrženi istim pojavom kot drugi, saj so se določeni krogi v naši sredi na vse kriplje trudili, da bi v našo sredino vnesli »sodobne« in »napredne« ideje, z Vzhoda ali Zahoda, ni važno, samo da so podirali ustaljene in tako zelo »tradicionalne« vrednote, razglašali smrt družini in branili pravico posameznika, da prosto odloča o življenju nerojenih. In zdaj isti krogi točijo krokodilje solze in tarnajo, da smo našim mladim dali premalo. Spet je »družba« kriva. Upati je, da je takim »prerokom« odklenkalo in da jim nihče več ne verjame, toda mladina je vsr- kala že preveč strupa, da se ji to ne bi poznalo. Podirati je lahko. To pisanje seveda noče biti posplošena obsodba prizadetih in njihovih družin, ki imajo že dovolj skrbi in tegob. Vendar pa nam ne more nihče zameriti, če poudarimo misel, da mora ta dogodek iz naše srede vendarle izzveneti kot alarm za starše in vzgojitelje, da ne bodo prezrli opozorilnih znamenj, ki so pri prizadetih mladih vendarle prisotna: zahajanje v čudne druščine, nerazčiščene bledice, vse večja potreba po denarju. To noče sprožiti lova za čarovnicami, toda nekaj previdnosti je vendarle potrebno. MARTA KUNAVER Desetnica DESETNICA In šla je na pot desetnica, čez devet gora, čez devet voda se še vendar vrača domov vsakih devetero let. Ajme, mama, sprejmite me nazaj, čez devet gora, čez devet voda nisem našla gnezda, nisem našla miru! Nikoli več se ne da nazaj, kadar si culo vzel in šel... Potoki ne teko nazaj, izgubljeni ne najde doma več ... PROŠNJA Zrasla sem v topli gredi, zato me kar naprej zebe tukaj, kamor ste me presadili, da hi vam cvetela v veselje. Zrasla sem v topli gredi, tu pa mi je veter zvrtinčil steblo, odnesla je burja cvetne liste, vsa sem gola in strta. NAUČITE ME Ti razpadajoča podružnica, spomin v kamnu na konici hriba, muke in žrtve davnih prednikov, naučite me razumeti trpljenje! Vi bronzirani križi, vsajeni v voljno travo in mah, ki ob tiktakanju neustavljivega časa štejete bele kosti pod seboj, naučite me razumeti trpljenje! Ve duše umrlih trpink, vi plamenčki, ki se prižigate zdaj tu zdaj tam, ki iščete svoje sinove, izgubljene širom po svetu, da skupaj z njimi najdete pokoj, naučite me sprejeti trpljenje! Da bom odrešena. IMELA BOM ČAS O, ko bom v grobu, bom. imela čas! Prisluhnila bom zvonjenju brez, pomlad mi bo zabrstela v dlaneh, upijanjcda se bom iz vseh izvirov. Na mehki rjuhi iz prsti bom izsanjala svojo ljubezensko sanjo. Gotovo se bom smejala od jutra do večera, od večera do jutra, na ves glas, od srca. Naj drugi jokajo! Zrasla sem v topli gredi, presajena umiram. O, imejte me radi! Izkopljite moje korenine in me nesite nazaj! Morda pa je še v meni cvet... TUJKA Kako mi je tuja ta dežela! Na stojnicah prodajajo srca v čustveni omaki, parole neresnice obešajo z oken kot perilo, velike razprodaje povsod vsakršnih nadomestkov, vsi kažipoti so obrnjeni narobe, da bi se ljudje izgubili. Nikjer ne srečaš otroka, same starce. V deželi odraslih bom večno ostala tujka. DAR Modrost in veselje prihajata iz iste odprle knjige spoznanja, da je vse dar. Dar ta igra svetlobe in sence, prosojnost kapljice, dar kratek slik misli, vera v vstajenje, ljubezen vsejana v prst bitja. Ko razsvetliš vsemu smisel, se ti morda posreči pogledati preko roba v globino trpljenja in najti tudi v njem iskrico upanja. ČETUDI BI NE ŠLA na romanja in božja pota, hodi s culo in brašnom za teboj Marija, vse tvoje stopinje ima preštete. Trga grme obupa s tvoje duše, da pripravlja pot molčečim besedam zahvale. Odpira zarjavele ključavnice, da nov veter najde pot v zaprašeno kamro. Njena svetloba zažari kot blisk za oblakom in utre trenutke spoznanja v trdovratno temo. Četudi bi ne šla na romanja in božja pota. Marija s krvavečimi nogami hodi od srca do srca in išče prostor, kamor bi lahko položila čudež. ten an wtewi a ntenan imttmsi a ntenaamioiM] an Iz delovanja DSI Igralec Andrej Božič Decembrske ponedeljkove večere je odprl med Slovenci skoraj neznan slovenski igralec Andrej Božič, ki že 40 let živi In dela v Rimu. Z njim smo se srečali 1. decembra. V Peterlinovi dvorani so v okviru delovanja Društva slovenskih izobražencev v torek, 9. decembra, odprli razstavo slik na steklo slikarke Ljube Štolfa iz Milana. Umetnica živi od rojstva v Milanu, kjer tudi ustvarja. S svojimi slikami je doživela izreden uspeh na razstavah od Milana do Bruxellesa, od Linza v Avstriji do Amerike. Njene sli- ke na steklo oživljajo pravljični slovenski svet in so v slogu naivne umetnosti. V ponedeljek, 15. decembra, je v DSI predaval prof. Aleš Lokar o slovenski problematiki, kot je prišla do Izraza na zadnjem kongresu Društva za slovanska vprašanja v New Orleansu. Zadnji ponedeljek pred božičem je bilo v Peterlinovi dvorani srečanje z duhovniki, ki so prišli zadnje čase k nam iz Slovenije. Srečanje je bilo namenjeno spoznavanju in izmenjavi mnenj ter voščil. Ponedeljkova srečanja v DSI se bodo nadaljevala po božičnih in novoletnih praznikih. MUNDIAL Tržaški radijski časnikar Saša Rudolf je pri Založništvu tržaškega tiska izdal svojo drugo knjigo, Mundial — svetovna nogometna prvenstva med bliščem in stvarnostjo. Kot je pred tem v knjigi opisal olimpijske igre, ki jim je službeno sledil, so zdaj na vrsti nogometna prvenstva od 1974 do 1986, vendar ob živahnem prikazu razmer in ljudi ter dežel, kjer so bile tekme. PRAVLJICE TONČKE CURK 80-letna tržaška kulturna delavka Tončka Curk ima zdaj knjigo pravljic. Za to je poskrbel list Pastirček, ki je zadnja leta močno poživil svoje delo in ob reviji izdaja nekaj knjižnih zbirk. USODA KOLEDNIKOVE ZGRADBE V Podgorjah na Koroškem so 25. septembra blagoslovili novi dom za o-nemogle, predvsem za psihično bolne ženske, ki ga za koroški Caritas vodijo slovenske šolske sestre. Prejšnji sedež je bil v Železni Kapli. Tako je dobila svojo končno podobo zgradba, ki jo je začel zidati rajni duhovnik in prevajalec dr. Ferdinand Kolednik. Novi lastnik jo je enajst mesecev dograjeval. Dr. Kolednik je mislil tam ustanoviti starostni dom za begunske duhovnike, vendar do tega ni prišlo. Kljub velikopoteznim nabirkam med Slovenci in tujci je zašel v dolgove in je naposled prodal veliko zgradbo samostanu Rhein. Kot se zdi, pa tam niso vladale zdrave razmere in prišlo je do nove prodaje, tokrat koroški dobrodelni organizaciji. ČERNIGOJ - SPACAL - BAMBIČ V tržaški galeriji Cartesius so ob prvi obletnici smrti pripravili razstavo grafik Avgusta Černigoja. Naslednja razstava v galeriji pa je bila posvečena zadnjim stvaritvam Lojzeta Spacala. Ta umetnik je zdaj doživel natis novega kataloga s popolnim popisom u-stvarjanja v letih 1935-86. Izšel je v treh jezikih, uredil pa ga je Vittorio Sgarbi. V koprski galeriji Loža so odprli antološko razstavo tržaškega slikarja in kritika Milka Bambiča. V Ljubljani pa mu je Klub devete umetnosti podelil nagrado Andrija za uveljavljanja stripa na našem kulturnem področju. 54 PADLIH 30. novembra so na spomenik padlim v NOB na Opčinah položili bronaste table z imeni 54 padlih domačinov z Opčin, od Banov, s Ferlugov in Piščancev. Izdali so tudi brošuro Boj za Opčine. ZGODNJI BALANTIČ Med številnimi zanimivimi prispevki v zadnjih številkah Nove revije je tudi prispevek k življenjepisu pesnika Franceta Balantiča Zgodnji Balantič, ki ga je priobčil France Pibernik v številkah 52/53 in 54/55/56. O dolgo zamolčevanem pesniku, ki je padel med vojno kot domobranec, je zbral celo vrsto dokumentov in pričevanj sošolcev in mladostnih znancev. Bernarda Fink, slovenska umetnica iz Argentine, med nastopom v Peterlinovi dvorani v Trstu. Spremljala jo je pianistka Blaženka Arnič. 40-letnica zbora pri Novem sv. Antonu Moški zbor od Sv. Aniona na proslavi v Marijinem domu v ulici Risorta NOVI CERKVI Ljubljanski nadškof dr. Šuštar je 12. oktobra posvetil novo cerkev sv. Cirila in Metoda v Škofljici pri Ljubljani. Projektiral jo je inž. arh. France Kvaternik. Pri gradnji je z darovi izredno po magaia švicarska župnija iz St. Gailena. Pri Žalah v Ljubljani pa je skoraj dograjena velika nova cerkev Vseh svetih. Posvetili jo bodo verjetno maja. NAŠ DOM SAN JUSTO 1956-86 V predelu argentinskega velemesta Buenos Airesa San Justu so 12. oktobra praznovali 30-letnico kulturnega in prosvetnega hrama Naš dom. Odkar so ga zgradili — takrat je bil to pogumen in velik podvig — je v njem živahno prosvetno, šolsko, versko in mladinsko udejstvovanje. 70 LET SLOVENSKE CERKVE V NEW YORKU S slovesnim somaševanjem, ki ga je vodil škof O'Keefe, z blagoslovom cerkvenega okna, ki prikazuje škofa Barago in dva Indijanca (delo Mira Zupančiča), s kulturnim sporedom in posebno brošuro so Slovenci v New Yor-ku sredi septembra praznovali 70-letni-co slovenske cerkve sv. Cirila na Man-hattanu v New Yorku. Tam je župnik p. Robert Mazovec. MAISTROVI BORCI Kot je poročalo ljubljansko Delo, zbira dr. Ciril Porekar - Humski (naslov: Heroja Staneta 4, Maribor) imena Maistrovih borcev in podatke o njihovem delu med NOB za zbornik o bojih za severno mejo. Ob 40-letnici obnovitve mešanega cerkvenega pevskega zbora pri Novem sv. Antonu v Trstu je bila 7. decembra prireditev s koncertom, ki ga je vodil Edi Race. Ob tej priložnosti so predstavili posebno brošuro, ki sta jo uredila mlada raziskovalca Tomaž Sim- GPELT V K Z E Tržaški časnikar in politični delavec Miro Opelt je bil po nekih zapletih ob prvem glasovanju 17. decembra ponovno izvoljen v upravni (izvršni) odbor tržaške Krajevne zdravstvene enote. To mesto je imel že v prvem mandatu te pomembne ustanove, in sicer kot edini Slovenec. Zastopa Slovensko skupnost. čin in Marijan Kravos Iz življenja slovenskih vernikov pri Novem sv. Antonu v Trstu. Med drugim sta odkrila podatek o slovenski navzočnosti v tej osrednji tržaški cerkvi od leta 1771 dalje. O prvem slovenskem zboru pa so podatki iz leta 1873. RJAVA KNJIGA Rjavo knjigo Velikonemška nacistična miselnost in njeno delovanje v Avstriji je kot zbirko člankov, izmenjanih pisem in agencijskih vesti izdal dr. Vlado Bevc, ki živi v San Ramonu v Kaliforniji (ZDA). Avtor je že večkrat posegel pri ameriških politikih v korist koroških Slovencev in spoštovanja mednarodno sprejetih obveznosti do njih. KARDINAL KUHARIČ V ARGENTINI Med svojim obiskom med Hrvati v Argentini je zagrebški nadškof in predsednik Jugoslovanske škofovske konference kardinal dr. Franjo Kuharič oktobra obiskal tudi Slovensko hišo v Buenos Airesu, kjer se je seznanil z življenjem slovenskega zdomstva. T. VEITER NAGRAJEN Informacijski center narodnostnih skupnosti v Avstriji, ki ga vodi na Dunaju novi poslanec Ks^oi Smolle, je podelil nagrado znanemu avstrijskemu strokovnjaku za manjšine in manjšinsko pravo prof. Theodoru Veiterju. ■■ MHI n ■ Sergij Pahor pozdravlja prof. Tomaža Pavšiča, gosta na večeru DSI SLOVENSKA KASETA V LONDONU Britanska radijska služba BBC je izdala kaseto v slovenščini. Na eno stran je posnela mašo v slovenščini iz kapele v Slovenskem domu v Londonu, na drugo pa pet duhovnih nagovorov tamkajšnjega izseljenskega duhovnika Ludvika Rota, 47-letnega rojaka iz Bovca. Gre za točke iz oddaj BBC za Slovenijo. Med njimi pa so glasbeni vložki v izvedbi kantavtorja Tomaža Do-micelja, ki je na delu v Londonu. Ka seta ima naslov Živa voda, iz življenja slovenske katoliške skupnosti v Londonu. 102 ZAŠČITNA ZAKONA? Slovenski raziskovalni inštitut v Trstu je pripravil koristno in strogo dokumentirano brošuro v italijanščini O zaščiti Slovencev v Italiji, Opombe za razmišljanje. Od točke do točke zavrača očitke nasprotnikov zaščitnega zakona, češ da smo Slovenci v Italiji najbolj zaščitena manjšina v Evropi in da nas v Italiji varujeta kar 102 zakona. Kako je število napihnjeno in povsem izkrivljeno, dokazuje stvarni popis vseh določil in domnevnih določil. BENEŠKI IZSELJENCI Zveza slovenskih izseljencev iz Fur-lanije-Julijske krajine je ob začetku decembra priredila v Belgiji tridnevno kulturno manifestacijo. Ob tej priložnosti je bil L kongres evropske federacije Zveze. Nekaj dni kasneje pa je bil v Rosariu v Argentini i. kongres južnoameriške federacije. V Buenos Airesu krajevna sekcija zida svoj dom. Predstavniki iz Čedada so po Argentini obiskali še Sao Paolo v Braziliji, kjer se je tudi ustanovila sekcija beneških izseljencev. ANTON DERMOTA V TINJAH Znani slovenski operni pevec Anton Dermota, ki je zaslovel tudi po svojih spominih, je imel svoj prvi koncert na Koroškem v Domu prosvete v Tinjah 28. septembra. Pri klavirju ga je spremljala zvesta pianistka, žena Hilda. BORŠTNIKOV PRSTAN Na 21. Borštnikovem srečanju v Mariboru je bilo skupno 113 prireditev, od tega 68 gledalikših uprizoritev. Vseh obiskovalcev je bilo skoraj 30.000. Borštnikov prstan so podelili igralcu Zlatku Šugmanu, treh nagrad pa komisija sploh ni podelila. ŠTIHOVI VEČERi Kulturni večeri v kristalni dvorani hotela Slon v Ljubljani, ki si jih je zamislil oktobra 1982 Bojan Štih in jih je skoraj do smrti vodil, se bodo nadaljevali. Dali so jim naziv Štihovi večeri, dvorano pa so poimenovali po rajnem kulturnem delavcu. Prvi novi večer sta oblikovala Ciril Zlobec in Miloš Mikeln na temo Slovenci danes. ŠE GREGORČIČ IN TRUBAR Kar naprej se vrstijo večje in manjšo Gregorčičeve in Trubarjeve proslave. 29. novembra je srednja šola Simon Gregorčič iz Doline priredila kulturni večer v gledališču Prešeren. Slavnostni govornik je bil Tone Partljič. Sledila sta lepljenka in petje. Naslednjega dne je bila v Marijinem domu pri Sv. Ivanu prireditev Nazaj v planinski raj. V Domu Jakob Ukmar v Skednju pa so imeli recitacije in petje. Istega dne so se v Slomškovem domu v Bazovici spomnili tako Slomška kot Trubarja. Govoril je profesor Teolo ške fakultete v Ljubljani Metod Benedik, pel pa je zbor iz Velikih Lašč. szso Dne 14. decembra je bil prvi deželni občni zbor Slovenske zamejske skavtske organizacije. Goriški in tržaški voditelji in voditeljice so v 35. letu zamejskega skavtoma in 10 let po sklepu o združitvi odobrili nova skupna, precej obširna pravila. SIMPOZIJ O VEBRU Dvodnevni kolokvij Avstrijsko - jugoslovanske filozofske zveze, ki je bil v Gornji Radgoni in Bad Radkersburgu in je imel naslov Skupno v tradiciji avstrijske in slovenske filozofije XX. stoletja, je bil v marsičem posvečen slovenskemu mislecu dr. Francetu Vebru. Med drugimi je o njem predaval finski filozof Seppo Sajama, ki se je zaradi preučevanja Vebrove filozofije naučil slovenščine. Sicer pa predava na univerzi v Turkuju. MALA CECILIJANKA 8. decembra je bila v Katoliškem domu v Gorici tradicionalna revija otroških in mladinskih zborov. Letos jih je bilo devet s skupno skoraj 200 otroki. Govor je imela Nadja Fabris Špacapan. 29. OKTOBER Slovenci v zdomstvu so v številnih krajih proslavili narodni praznik 29. oktobra. Na osrednji slovesnosti v Buenos Airesu 24. oktobra je bila slavnostna govornica dr. Katica Cukjati. LOKAR V ZDRUŽENIH DRŽAVAH Tržaški univerzitetni profesor, publicist in politični delavec Aleš Lokar, ki je letos začel predavati tudi v Vidmu, je bil novembra na 18. kongresu Ameriškega združenja za slovanska vprašanja v New Orleansu. Na delu je bilo kar sto sekcij. Tri delovne skupine so bile posvečene slovenskim vprašanjem. Posnetek z otvoritve slikarske razstave Ljube Štolfa. Od leve: kritik Carlo Milič, slikarka Ljuba Štolfa, Dušan Jakomin in deželni svetovalec Drago Štoka Škedenjski cerkveni pevski zbor ¡e nastopil na proslavi ob 20-letnici smrti skladatelja Ivana Grbca Po dveh mandatih je odložil predsedstvo Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti ravnatelj prof. Reginald Vospernik. To se je zgodilo oktobra na zasedanju FUENS v Celovcu. Novi predsednik je Bretonec Pierre Lemoine. Vospernik je postal eden izmed podpredsednikov. O položaju Slovencev na Koroškem je udeležencem govoril predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc. Med drugim so sklenili, da bo drugi evropski manjšinski kongres leta 1988 v Luksemburgu. POBITI DUHOVNIKI IN BOGOSLOVCI Tednik Svobodna Slovenija iz Buenos Airesa je objavil daljši članek Jožeta Cvelbarja, ki vsebuje imena in podatke o pobitih slovenskih duhovnikih in bogoslovcih med zadnjo vojno. Duhovnikov je padlo zaradi partizanov 79, zaradi Nemcev 18, zaradi Italijanov eden, zaradi ustašev 8, zaradi četnikov eden, zaradi zavezniškega bombardiranja e-den, zaradi neznancev 3. Bogoslovcev je padlo zaradi komunistov 39, zaradi Nemcev (mobilizacija) 2. Msgr, M. OUALIZZA Znani beneški javni delavec, videmski stolni župnik in profesor teologije msgr. Marino Oualizza je bil imenovan za ravnatelja novega Višjega inštituta za verske znanosti. To je ustanova vseh štirih škofij iz Furlanije - Julijske krajine, ki ima sedež v Vidmu in bo s štiriletnimi tečaji oblikovala laiške in redovniške katehete in katehistinje. UDAR NA UDAR Pesem Udar na udar skladatelja U-balda Vrabca je prišla na mednarodno ploščo, ki jo je posnel zbor VValeškega zavoda Združenega sveta. Marca bo zbor verjetno gostoval pri vrstnikih Zavoda v Devinu. ŠE O ŠKOFU SEDEJU S 6. novembrom so začeli v Gorici prirejati niz predavanj o goriškem nadškofu Frančišku Borgii Sedeju. V Katoliškem domu so ponovili nekaj predavanj s Sedejevega simpozija, ki je bil septembra v Sloveniku v Rimu. 28. novembra pa je bila okrogla miza o škofu Sedeju za italijansko javnost v Gorici. Priredil jo je Inštitut za versko in družbeno zgodovino. POMLAD V SSTRI Politični delavec Julij Beltram, ki je pred leti v knjigi popisal, kako gleda na dobo 1945-47 na Goriškem, je zdaj izdal knjigo Pomlad v Istri, Istrsko o-krožje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947-52. ZLATA RIBICA 19. novembra je začela RTV Ljubljana predvajati otroško nadaljevanko v 7 delih Zlata ribica. Delo je režiral mladi goriški režiser Dario Frandolič. 20 LET DOMA Beneškoslovenski verski in kulturni list Dom doživlja ob letošnjem božiču svojo 20-letnico. V sodobni zgodovini Benečije si je pridobil izredno pomembno mesto. UMRL Prof. VLADIMIR MURKO Dne 11. decembra je umrl zaslužni profesor javnih in mednarodnih financ na ljubljanski pravni fakulteti dr. Vladimir Murko. Rodil se je pred 80 leti v Gradcu jezikoslovcu Matiji Murku. Na univerzo je prišel že leta 1935, pozneje pa se je mednarodno uveljavil. Napisal je 32 knjig in samostojnih del. Zanimal se je za zamejstvo, posebno ljubezen pa je posvečal zgodovini denarništva, slovenske gospodarske misli in iskanju podatkov o pozabljenih Slovencih, ki so se v prejšnjih stoletjih uveljavili na tujih univerzah, predvsem na Dunaju. OKROGLA MIZA V CELOVCU Revija Celovški Zvon je priredila 10. novembra v Celovcu okroglo mizo Skupni kulturni prostor Alpe-Jadran-Panonija: ali obstaja? — ali ga potrebujemo? — kaj lahko zanj storimo? Vodil jo je glavni urednik dr. Reginald Vospernik. Sodelovali so predstavniki uredništev nekaterih revij iz omenjenega prostora, tako tudi iz Trsta prof. Aleš Lokar za Most in prof. Boris Pahor za Zaliv. Prof. LOKAR V VIDMU Tržaški občinski odbornik Slovenske skupnosti, drugače pa redni profesor blagoznanstva na univerzi v Urbinu dr. Aleš Lokar je s tem akademskim letom postal redni profesor Tehnike notranje in zunanje trgovine na univerzi v Vidmu. TAVČARJEVA DOMAČIJA Na Visokem pri Škofji Loki so začeli temeljito obnavljati domačijo pisatelja odv. Ivana Tavčarja. Vse ostrešje bo novo. Ponovno bodo uredili gostišče, ena soba pa bo posvečena pisatelju. JEZIK, ETHNOS, NARODNOST Pod tem naslovom je bilo 15. in 16. decembra na tržaški univerzi mednarodno srečanje o nacionalnih stereotipih. Nastopili so tudi slovenski predavatelji, profesorji Peter Vodopivec in Vasilij Melik iz Ljubljane in Jože Pirjevec iz Trsta, ki ima glavno zaslugo za pobudo. UMRL DUHOVNIK PLACEREANI V Gorjanih v Benečiji so 20. novembra pokopali 65-letnega duhovnika in javnega delavca Francesca Placereani-ja. Bil je med utemeljitelji sodobnega furlanskega gibanja tako v cerkvenih krogih kot v politiki (iz tega se je rodila stranka Furlansko gibanje, od katere se je kasneje oddaljil). V furlan-ščino je prevedel evangelije. Zavzemal se je tudi za ustanovitev univerze v Vidmu. VOJNI DNEVNIK PISATELJA NOVAČANA Pri Slovenski matici je izšel medvojni dnevnik pisatelja in politika Antona Novačana z naslovom Jeruzalem -Kairo, spomini 1942-45. To so zasebni dnevniški zapisi iz dni, ko je Novačan kot predvojni politik deloval v slovenskih in zavezniških krogih v Palestini, Egiptu in naposled v Rimu. Tako opisuje razmere med emigrantskimi politiki, vendar se nam kaže kot zelo samosvoja osebnost, ki kar bruha ostre sodbe in trenutna spoznanja. Zato je dnevnik bolj podoba njegove življenjske in umetniške poti, vsekakor pa je zanimiva dopolnitev podobe razmer, ki jih opisuje že pred časom izdani Londonski dnevnik dr. Izidorja Cankarja. ŠKOCJANSKE JAME Na novembrskem zasedanju UNESCO v Parizu so uradno uvrstili Škocjanske jame v seznam svetovnih naravnih in kulturnih spomenikov. Takih spomenikov je zaenkrat manj kot 250. MAKS FABIANI Razstavo razglednic, ki jih je risal in slikal ter odpošiljal arh. Maks Fabiani, so 24. novembra v Attemsovi palači v Gorici zaprli, prenesli pa jo bodo na Dunaj. Za konec je o Fabianiju predaval prof. Marko Pozzetto, ki je tudi u-redil tako razstavo kot katalog. Ustanova za gorikša srednjeevropska srečanja bo Fabianiju posvetila posebno pozornost prihodnje leto ob 25-Ietnici smrti. KOCBEKOV DNEVNIK Zagrebška založba Globus je v knjigi natisnila dnevniške zapiske iz let 1951-52 pesnika in politika Edvarda Kocbeka. Pred tem so izhajali v nadaljevanjih v Novi reviji. Prepisal in uredil jih je Dimitrij Rupel. Vzbujali so izredno pozornost, saj so iz časa, ko je oblast izkoristila zbirko Strah in pogum za dokončno odrinjenje Kocbeka kot politika. Sploh ostaja Kocbek v središču mnogih kulturnih, miselnih in političnih razprav. V 10. številki revije Sodobnost je akademik dr. Anton Trstenjak objavil 21 pisem, ki mu jih je Kocbek poslal v letih 1927-33 in so pričevanje o takratnem slovenskem kulturnem in miselnem ozračju. BLOUDKOVA PLAKETA Najvišje slovensko športno nagrado, Bloudkovo plaketo, je na 22. podelitvi teh priznanj 25. novembra prejel tudi mladi tržaški umetniški kotalkar Samo Kokorovec. Športno združenje Sloga je s kulturno prireditvijo v Prosvetnem domu na Opčinah proslavilo svojo 15-letnico. Na posnetku: govornik Ivan Peterlin ŠOLE NA KOROŠKEM V času nove divje gonje proti dvojezičnemu ustroju ljudskih šol na južnem Koroškem, ki še najbolj ustreza tamkajšnjim razmeram, pa čeprav žal ni obvezen, so v Celovcu objavili podatke o letošnjih vpisih. Skupno je deležnih nemško-slovenskega pouka, slovenskega pouka ali pouka slovenščine 2207 šolarjev in dijakov (17 več kot lani). Dvojezičen pouk je dovoljen na 82 ljudskih šolah, dejansko pa se ga poslužujejo na 65 šolah. Prijavljenih je nekaj manj kot 20 odstotkov učencev ali 1130 na 5692. Slovensko gimnazijo o-biskuje 433 dijakov. Dodati je treba glavne šole, žensko strokovno šolo in tiste višje srednje šole, kjer je slovenščina obvezni ali alternativni predmet. Dr. KLEMENČIČ V ZVEZI TISKA Na zadnjem kongresu Svetovne zveze katoliškega tiska v New Delhiju v Indiji so izvolili glavnega urednika verskega tednika Družine dr. Draga Klemenčiča za podpredsednika Zveze katoliških periodičnih listov. RADIJSKI KLUB V CLEVELANDU Ob koncu novembra so začeli v Clevelandu slovesno praznovati 25-letnico slovenskega radijskega kluba. Njegove sporede vodi Tony Petkovšek. OKTET ZA »MITJO ČUKA« Sklad »Mitja Čuk« je na Tržaškem priredil več dobrodelnih pobud v korist prizadetih otrok. Tako je 10. novembra nastopil v Kulturnem domu Slovenski oktet. Ravno letos praznuje 35 let obstoja. ŠKOF JENKO OBIŠČE ARGENTINO Kot je sporočila Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, bo koprski škof dr. Janez Jenko v letu 1987 obiskal slovenske zdomce v Argentini. To bo drugi obisk kakega slovenskega škofa tam. Med njimi je bil namreč že metropolit dr. Šuštar. Dr. FRANCE PERKO — NADŠKOF 20. decembra je bil za novega beograjskega nadškofa imenovan dr. Franc Perko, profesor na ljubljanski teološki fakulteti in strokovnjak za vzhodno teologijo in ekumenska vprašanja. S tem je bila potrjena tradicija slovenskih škofov v jugoslovanskem glavnem mestu. Pesmi Anke Petričevič Anka Petričevič je sodobna hrvaška pesnica. Rodila se je 3. januarja 1930 v kraju Lovrec v Imotski krajini v Dalmaciji. V Zagrebu je na filozofski fakulteti študirala domači jezik s književnostjo in leta 1955 diplomirala. Že v študentskih letih je pesnila in sodelovala pri listih in revijah: Študentski list, Hrvatsko kolo, Krugovi in Književni Jadran pa tudi pri antologiji hrvaške poezije Štirideseterica (Četrde-setorica). Zadnja leta je spadala v krog prijateljev največjega hrvaškega pesnika med obema vojnama Tina U-jeviča (1891-1955). V verskem listu Glas Koncila smo pred nedavnim lahko videli dve fotografiji iz I. 1954 in 1955, na katerih je v družbi bolnega Tina Ujeviča in drugih književnikov (GK, 8.XI1.1985 in 12.1.1986). Prvič so se fotografirali ob promociji skupne pesniške zbirke osmerice pesnikov JESENI IN DANES in zaradi dogovora o izdaji nove zbirke, ki naj bi po predlogu Tina Ujeviča nosila naslov O TEM — POTEM. Dva meseca po diplomi je Anka Petričevič potrkala na vrata samostana klaris in bila sprejeta. Kot izredna slu-šateljica je obiskovala tudi študij teologije na filozofsko-teološkem inštitutu Družbe Jezusove v Zagrebu in ga končala. Sedaj živi v samostanu klaris v Splitu, opravlja odgovorne funkcije in je že sedmo leto predstojnica samostana. Leta 1975 je ustanovila knjižnico asketsko-mističnih del SYMPO-SION. Ureja jo sama. V njej je do zdaj izšlo že več kot 20 knjig klasikov krščanske duhovnosti. Vsako delo opremi s svojim esejistično pisanim komentarjem. Izdala je več samostojnih pesniških zbirk (od katerih so značilne zlasti te le: Nedopesnjena pesem, Ponoči, Pe sem ljubezni, Magnificat, Alverna, Morje sijaja in poema Apokalipsa), knjig esejev in meditacij (npr.: Za boljši svet, Bog je ljubezen, Frančiškova ljubezen na križu, Dar življenja), dram (npr.: Plamteči kres — o sv. Nikoli Ta-veliču, Pokristjanjenje Ilirije in Hrvatov) in ilustrirano monografijo Samostan sv. Klare v Splitu. Sredi sedemdesetih let je nevarno zbolela. Po težki operaciji na hrbtenici se je zdravila v bolnišnici v Bio-gradu na moru in v zdravilišču v Veli Luki na Korčuli. Več mesecev je morala ležati negibno. V zvezi s to boleznijo sta nastali deli: ciklus pesmi Ti, morje moje, ki ga je objavila v zbirki Morje Sijaja, in poema Apokalipsa, V poemi, ki obsega 22 spevov, je prikazana preroška vizija zgodovine in u-sode Cerkve v njenih kozmičnih razmerjih. Dogodke in dogajanje napoveduje v simbolih, videnjih in podobah skrivnostnih doživetij. Pesnitev je nastala na podlagi Razodetja evangelista sv. Janeza. V 20. spev je pesnica vpletla tudi zgodovino in usodo Hrvaške ter izpovedala ljubezen do svojega naroda in svobode. Apokalipsa je spesnjena v šestinah, v verzu pa se menjavajo troheji, jambi in daktili. Pesnitev je izšla leta 1983 v Splitu. Njeno pesniško področje je predvsem duhovna lirika, ki je našla lep odmev tudi v ocenah kritikov. Že ob prvi zbirki je napisal neki kritik med drugim tole: »V pesmih se čuti močna in zdrava osebnost ženske, prebogata in pregloboka, da bi pripadala moškemu. Svojo ljubezen je poklonila le Bogu-Človeku. Izrazi ljubezni postajajo poduhovljeni in kristalno čisti ...» (Glas Koncila, št. 20, 1964). Odkar je Anka Petričevič v samostanu, objavlja svoje pesmi in druga dela v raznih verskih listih, v reviji Marulič in zbirki Symposion z redovniškim imenom s. Marija Presvetega Srca. MORAM SE DVIGNITI Moram se dvigniti: da vidim mcrje, da vidim daljave, da objamem vsa obzorja ... Da svoje srce — približam Tebi. PREBIRAM ZRNCA Prebiram zrnca peska z morskih obal... Iščem le školjke ... Ker se blešče ... S TABO HOTELA S Tabo hotela na ladji srebrni bi pluti po morju Sijaja. S Tabo hotela, nedolžnih oči, zreti lepoto bi raja. TAKO BI ŽELELA SANJATI Tako bi želela sanjati na valu z lokvanji, kot Ofelija bela. Kot njenih tudi mojih pajčolanov ni raztrgal s planine vihar ... Zato se najine razcvetele sanje lahno zibljejo po reki. OBSTALA NA MORSKI SEM GLADINI Obstala na morski sem gladini kot ladja v času tišine. Utrujenost dneva pada na moje jambore. O pridi, da zaplovem ... O pridi, moje duše Didi, da s tabo radostno odjadram — po morja gladini. Prišla bom k Tebi v kresni noči, ko nebo blestelo bo od zvezd. Prišla bom k Tebi... Zapela bom uspavanko nad ognjiščem mrtvim, uspavanko ... Ob njej bo oživelo vse potomstvo naše neštevilno. In spet bo sanjalo srebrne sanje, in spet gradilo svetli most — do zvezd. POLETELA SO MOJA LETA Poletela so moja leta kakor jata ptic, kakor jata ptic, ki hitijo, da dosegle zadnje bi obede. Medtem ko hočem še enkrat doseči jih s pogledom — že izginjajo v brezkončnosti. V MENI SE BLEŠČIJO TVOJE VODE V meni se bleščijo tvoje vdele, o Morje, Nebo odraža z biser jem se zvezd, z ognjem Sonca se in mavrice lepoto. Pa iščem drugo morje, da bi prelila vanj vso to lepoto. TVOJE VODE SO ČISTO SREBRO Tvoje vode so čisto srebro, ki v njih se ogledujem. Kot nekoč pri izvirih svojega otroštva. O daj, da vedno mlada bi osteda, z očmi, ki v njih zrcali se Nebo. VSEBOLJ SE ODDALJUJEM OD OBALE Vsebolj se oddaljujem od obale ... Mogel si me zadržati, pa me nisi prepoznal. Zapuščeni čoln opazujem na morski gladini. Opazujem prod, ki ga izpirajo vode morja, in prosim, da srce mi čisto podariš, o Bog! Tvoj pogled bo spremljal me tedaj z nežnostjo in mirom. Opazujem prod, ki ga izpirajo — vode Morja. GRADU DOMAČEGA KRAJA (Imotskemu) Cesto sem ga opazovala iz dolin kot orla na soteski. In mislila, da bo poletel... Vendar skamnel je v kamnu od lepote in od žalosti. VSE MOSTOVE SI PORUŠIL Vse mostove si porušil; več ne morem se vrniti. In se tudi ne želim vrniti. Popelji na odprto me morje, kjer od svetlobe vse žari; od koder vidijo se — vse brezkončnosti. OSTAJAŠ SAMO TI Ostajaš samo TI, Nebo o moje, nad oceanom moje duše. Objemava v molku se Brezkončnosti. O DA BI MOGLA OSTATI TU NA OBALAH O da bi mogla ostati tu na obalah v nedotaknjeni lepoti sama s Soncem, Nebom in Morjem ... Le Ti bi me objemal, o Bog moj neizmerni! O BOG, USTVARIL ZAME SI O Bog, ustvaril zame si to sonce in morje in nebo brezkončno. Mislil name si od vekomaj. Kot cla ta lepota vsa brez mene zate prazna bi bila. Prevedel Martin Silvester - Inter iz revije Marulič in zbirke Morje Sijaja MARTIN JEVNIKAR Zamejsko in zdomska literatura Aleksif Pregare: Temelji mojega vrta Tržaški pesnik in dramatik Aleksij Pregare je začel svojo pesniško pot z dvojezično zbirko Poesie - Pesmi (1974), sledila je Moja pot do tebe (1982) (gl. IVI 1983, 37), leta 1985 pa je izšla pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani njegova tretja zbirka Temelji mojega vrta. Zbirka je razdeljena na deset temeljev, na katerih sloni njegov vrt v tržaškem Bregu, o katerem pravi: »neroden oškrbljen kvadrat je moj mali vrt / prepreden s trakastimi stezicami / nagnojen z voniem letnih časov / napojen s tisočletnim vračanjem prednikov / vsaka jablana eno rojstvo / vsaka vrtnica roj čustev / vsak pušpan ena krepitev / v enem kotu smreka za zadnji sen / rana ob rani / zakrastanost« Pesnik koplje s krampom v ta vrt in išče temelje, v katerih so vkopani njegovi predniki; nekateri so se vojskovali v tujih krajih in hrepeneli po domu in ženi. Spominja se matere, povsod prisotne, ki je »s hlapčevskim pranjem tujih rjuh prva skalila / vodo čistih virov / — brežanske potoke —«. Spominja se očeta, ki mu je »v Alojz Rebula: Vrt Tržaški pisatelj Alojz Rebula je na povabilo kanadskega duhovnika Gorazda — ki ni pravo ime — trikrat obiskal Kanado in ZDA: prvič z namenom, da bi si ogledal kraje, kjer je med Indijanci deloval veliki slovenski misijonar Friderik Baraga, drugič in tretjič, da bi se srečal s slovenskimi izseljenci in njihovim vživetjem v novo domovino. Sad prvega potovanja je bil modemi Baragov življenjepis Duh velikih jezer (Mohorjeva družba v Celju 1980) in potopisni dnevnik Oblaki Michigana (Mohorjeva družba v Celovcu in Mladika v Trstu 1985) (Mladika 1986, št. 9). Doživetja na drugem in tretjem potovanju je združil v knjigi Vrt bogov, s podnaslovom Koloradski dnevnik. Pred kratkim je izšel pri Slovenski matici v Ljubljani. Vsako potovanje je trajalo skoraj po mesec dni, julija in avgusta 1979 in 1983, obakrat je bila z njim tudi žena Zora. Gorazd ga vodi najprej okrog slovenskih družin in ustanov v Torontu in okolici in vsi bi radi zvedeli: »Kje imata Slovenijo?« Odgovarja in ugotavlja: »In oni hočejo Slovenijo, njene vonje, njene jeseni, kaj vem.« In tako hodi po Kanadi in Ameriki s Slovenijo v sebi in jo razdaja izseljencem, ki jih zanima vse o domovini, čeprav so o njej dobro poučeni, saj imajo večinoma po več časopisov, zlasti Družino in Ognjišče, in čeprav hodijo nekateri na obiske. V domovino pošiljajo tudi prispevke za popravilo domačih cerkva in za druge potrebe. V zameno pa dobiva Rebula Revolucijo z veliko črko, saj so številni zaradi nje odšli v svet, prav tako številni pa tudi po njej. Rebula posluša njihova pripovedovanja, vendar jih v knjigi ne ob-Ijavlja, ker so preveč krvava, ugotavlja pa, da ni srečal smrti dozorela moškost«. Pesnika je uničil njegov »korak zastali.« In še vroča erotika: »speljala si me tatica jabolk / pod češminov grm / da sem odsanjal utrujenost / in se napil tvojega samičjega zasmeha«. In razmišljanje o Niču in Neznancu, ki »poznala te je moja stara mati / nepismena dekla mučenka / in moj stari oče hejslovanec«. In še o Slovencih, ki sicer »svobodno pojejo / glas pa jim šibi / mnogo je razglašenih«. Na koncu so še Stigmate, v katerih se prisrčno pogovarja s svojim otrokom, ki bi ga rad obvaroval neusmiljenega življenja. Te je uglasbila prof. Dina Slama. Tako je Pregare izkopal na svojem vrtu nekdanje in sedanje življenje primorskih Slovencev, a ne v domačijskem slogu, ampak v izrazito moderni poetiki. To življenje pa je presegel z iskanjem lastne podobe, s premišljevanji o večnih človeških problemih, o niču in Bogu, o ljubezni, o prihodnosti naših otrok. Knjiga je jasno in plastično zgrajena, ustvaril pa je tudi nekaj svežih poetskih podob. bogov želje po maščevanju. Te razgovore imenuje »večne slovenske teme« in o njih pravi proti koncu knjige: »Treba je enkrat pretrgati to večnost. Odčarati to obsedenost. Zaloputniti vrata preteklosti, da bo tlesknilo čez slovenske reke. Ja, ampak kakšna prihodnost bo potem brez nje? Slovenija brez spomina — ali ne bi bila to Slovenija, pobeljena od insekticidov? Umetnost bo najbrž v tem, da bomo skušali nositi oboje, preteklost in sedanjost, kakor nosijo vodo vodnarji, ko bilansirajo oba tovora na isti prekli. Ampak te umetnosti se moramo še navaditi, da iz našega nošenja ne bo eno samo kapljanje. Druga beseda za takšno umetnost: doraslost. Ali tudi: držav-niškost.« Srečal se je z vrsto ljudi in pri vseh videl »sposobnost, ki se tako čudovito razmahne v slovenskem človeku na ameriških tleh«. V Torontu so si postavili dve cerkvi, dve šoli, dve banki, letovišče s koščkom Slovenije. Vsi imajo ameriško udobne domove z vrtovi, zgradili so si tovarne, kupili farme, se zaposlili na odgovornih mestih v tovarnah in uradih, stari izseljenci so dosegli tudi politične funkcije. Tako je bil Janez iz Ponikev pri Dobrepolju »ne grof, kralj je bil, nepismenež, ki je podpisoval čeke s križcem. A ki je imel 10.000 akrov zemlje, 100 glav živine, svoje rudnike in vrsto gostiln. In vrhu vsega, kralj pod Skalnatimi gorami, še svojo policijo. Ostal je Dolenjec, čeprav se je oženil z Nemko.« In že je tu vprašanje slovenskega jezika. Kjer živijo v skupinah, je s šolami in tečaji dobro poskrbljeno za drugi in tretji rod, srečal pa je tudi ljudi, ki so pozabili sloven- ščino, ali se je niso naučili, zlasti v prejšnjih časih in pri mešanih zakonih, kjer znajo »zaradi praktičnosti« otroci samo angleščino. Vendar pa ohranjajo neko slovensko zavest, kakor pojasnjujejo Rebuli: »Videli boste v slovenski cerkvi množično slovensko skupnost, ki pa ima že vse mašno pogoslužje v angleščini. Vera je še edino, kar veže te ljudi ob več ali manj izhlapeli narodni zavesti. V cerkev dejansko hodijo potrjevat svojo identiteto.« V Pueblu v Koloradu so mu pokazali staro slovensko cerkev Saint Mary Church in pripomnili: »To je ona še ne do kraja poangležena cerkev v senci puebelskih jeklarn. Tam prihaja do tistega zadnjega prehoda: od biti Slovenec na drugačen način do ne biti Slovenec na noben način.« Tako se je Rebula v Kanadi in v Koloradu sprehajal med vrsto zavednih in popolnoma odmrlih Slovencev, soočal se je z uspešnimi ljudmi, a tudi z upokojenimi rudarji v lesenih hišah, zvedel za smrt 40 dolenjskih fantov v rudniku v Leadvillu, pretresel ga je sprehod po zapuščenem, pokopališču v Crested Butteju, razbira z granitnih nagrobnikov med gozdom pelina sama slovenska imena: Jaklič, Rozman, Božic, Stefanic, Krizmancich ... in druga in jih prepisuje v trepetajočo beležnico in še dostavek na dobro ohranjenem spomeniku iz leta 1906: »Mož žalujoče soproge / in oče treh otrok. / Lahka mu bodi zemljica tuja!« Ob vseh teh srečanjih Rebula in Gorazd, ki je ves čas prisoten, in novi znanci veliko razpravljajo o veri in vernosti Slovencev in Amerikancev. Pisatelj suvereno posega v najgloblja verska vprašanja, pozna večino sodobnih teologov in ocenjuje njihova iskanja. Ugotavljajo, da je Amerika verna, da je tudi v manjših krajih po več cerkva in da so ljudje strpni. Omenja tudi medvojno slovensko krščanstvo »od nerealnega Rožmana do nerealnega Kocbeka«, ki se ni znalo »vpeti v kolesje zgodovine«. Vse to pa se seveda odvija na kanadski in ameriški zemlji, v Koloradu pod Skalnatimi gorami, ki žarijo v sanjski sinjini in v divji resničnosti. In tam je Vrt bogov — Garden of the Gods, o katerem pravi pisatelj: »Ko bi si bilo krščansko Učlovečenje izvolilo koreografijo tega sveta, bi lahko bil to eden od njegovih scenarijev. Betlehem bolj po našem okusu ... Ko se znajdeš sredi Vrta, imaš vtis, ko da se je v njem običajna geološka obarvanost nehala. Skalovje okrog ti zažari z barvo izpred Padca, kakor iz okruškov ognjenega sončnega zatona. Iznad živalsko zelenega rastlinja bodejo grebeni in piščali, zobje in zvonovi, v toplo krvavkasto žarenje, v edenski kontrast s sinjino neba ... Koloradski bogovi se lahko vrnejo kadarkoli.« In po teh vrtovih rastejo tudi jurčki — Rebulova ljubezen! Rebula ima bister pogled na naravo, zna jo uživati in poustvarjati, naj gre za gore, gozdove, praterije ali obdelana polja, za potoke in reke ali za široke avtomobilske ceste. Vse je urejeno in narejeno za večnost, povsod smisel za red, podjetnost, čistočo v naravi in resnično demokracijo v politiki in družbenem življenju. Zadnje potovanje je njegova dognanja samo potrdilo in dopolnilo. Rebula se je globoko vživel v slovenskega človeka v Ameriki in v ameriški svet in ta spoznanja in doživetja je podal v svojem mojstrskem slogu, o katerem pravi na zavihu Andrej Capuder: »Tu je ostra misel in lapidarni izraz, tu sta niansirano čutenje in svojevrstni humor, ki si vzame za tarčo celotno condition humaine, tu so paradoksalni zasuki in navrtavanja lastne samovšečnosti, tu je, končno, lirizem srca, v katerem daljni Colorado nevsiljivo tovarišuje z domačo slovensko gmajno.« Gre torej za knjigo, ki dodaja nove poteze Rebulovi pisateljski podobi. narava - okolje - človek - - o/co//e - č/oi/e/c Trava rase, po njej skače in se z njo hrani kobilica, kobilice so priljubljena hrana žabam, z žabami se preživljajo kače, kačam pa streže po življenju jastreb. Zaporedju trava — kobilica — žaba — kača — jastreb pravimo tudi prehrambena veriga. V tem primeru sestoji ta iz petih členov, katerim pa bi lahko dodali mrhovinarja, ki živi od poginulih živali, v našem primeru jastreba, ali pa, če mrhovinarja ne bi bilo pri roki, mikroorganizme, ki razkrajajo mrtvo živalsko snov. Vsega skupaj smo našteli šest členov, šest stopenj. Naravoslovci pravijo, da je v naravi zelo težko dobiti bistveno več kot šest takih stopenj. Med razlogi za to sta dva posebno lahko razumljiva. Prvi je v številu osebkov, ki jih premore posamezna živalska vrsta: trave je ogromno (»kot listja in trave«), tudi kobilic ne manjka, vendar njihovo število močno zaostaja za številom travnih bilk, manj je žab, še manj jastrebov. Na splošno lahko rečemo: roparic je manj kot plena. Drugi razlog se nanaša na telesno velikost: ta je praviloma večja pri roparici kot pri plenu. Telesna velikost pa ne more rasti v nedogled, ker kmalu trči na ovire, postavljene od fizikalnih zakonov. Predstavljajmo si kopensko žival, ki bi bila dvakrat višja od slona! Če naj bo ta orjak le količkaj podoben slonu, mora biti tudi vsaj približno dvakrat daljši in dvakrat širši od njega. Toda to bi pomenilo, da bi bila njegova prostornina kar osemkrat večja od slonove in njegova teža prav tako osemkrat večja. To osemkrat večjo težo bi morale prenašati noge, katerih presek bi bil samo štirikrat večji od preseka slonovih nog. Kaj bi se zgodilo? Kosti ne bi mogle prenesti tolikega bremena in žival bi se enostavno sesula pod lastno težo. V; V? * Klaus von Kitzing je prejel letošnjo Nobelovo nagrado za fizi-ko, in sicer za nova odkritja drugače starega pojava, Hallovega efekta. Tudi Nobelova nagrajenca za kemijo, matematik Hauptman in fizik Karle, sta »samo« izpopolnila staro iznajdbo: uspelo jima je statistično tolmačiti uklon žarkov na kristalih, s čimer sta lahko natančneje raziskala njihovo strukturo. ene©©einieocene®©einieoceneooe[nieocene® KNJIGE Knjiga o senatorju Lauschetu Narod potrjuje svojo vitalnost tudi s starostjo, ki jo dosegajo njegovi pripadniki, in devetdeset let — to so že leta, zlasti če se slavljenec odlikuje po živahnosti, temperamentu in neustavljivi ustvarjalnosti. Tako je z Lincolnom Zvezne države Ohio Frankom Lauschetom, bivšim sodnikom, županom v Clevelandu, guvernerjem in senatorjem Združenih držav Amerike, s človekom, ki je bil vedno ponosen na svoje slovenstvo. Ob njegovi devetdesetletnici je izšel življenjepis v angleščini, ki ga je izdal Slovenian Research Center of America, s pomočjo dokumentov, podatkov, fotografij in prispevkov pa je delo uredil profesor sociologije in antropologije na Kent State University slovenski rojak Edward Gobetz. Naslov knjige je Ohio’s Lincoln Frank J. Lausche. Spominsko delo Ohio's Lincoln je sestavljeno iz petih poglavij, ki so prispevki različnih avtorjev iz slavljenčevega kroga —■ delavcev na področju prosvete in kulture, ki so skoraj v celoti slovenskega porekla. Prvi del je uvod v vsebino knjige. Pomožni škof Clevelanda, ameriški Slovenec Edward Pevec, posveča svoje vrstice Lauschetovim zaslugam, posebno vrednotam, ki jim je bil slavljenec v svojem dolgem življenju vedno zvest. Naslov Pevčevega prispevka je Senator Lausche, veste, zakaj ste mi všeč?. V drugem poglavju Edward Gobetz prispeva Lauschetov življenjepis, v katerega vključuje poreklo slavljenčeve družine, njegovo napredovanje v družbi, zasluge za narod in državo, do katerih ga je privedlo prepričanje v poštenost lastnih izbir. Devetdesetletni senator Frank izhaja iz delavske družine, ki se je izselila v ZDA leta 1889 iz Hinj pri Kočevju. Do-raščal je kot povprečni otrok novopečenih Američanov v gmotnih težavah, ki jih je premagovala prirojena delav- nost družine. Mladosti in uspešnemu šolanju je sledil vratolomni napredek v državnih službah, kmalu se je zaradi svoje želje po prenovi, napredku in blagostanju, zaradi svojih temeljito izpeljanih zamisli povzpel na mesto guvernerja Zvezne države Ohio, nato pa je bil izvoljen za senatorja ZDA. Tretje poglavje je sestavljeno iz prispevkov Lauschetovih znancev in p i-jateljev, univerzitetnih profesorjev, založnikov, politikov in poslancev, v glavnem ljudi, ki se kot Slovenci lahko postavijo s svojimi dosežki v novi domovini. Njihovi prispevki osvetljujejo Lau-schetovo mnogostransko dejavnost na zasebnem in javnem področju, njegovo osebnost, značaj in odkriti odnos do znancev, sodelavcev in prijateljev, ki so v slavljencu cenili tudi ljubezen do domovine in poezije, kar pri velikih ne sme biti zanemarljivo. Prednost In zanimivost knjige je, da je vsak cenil v Lauschetu posebno lastnost in jo navedel s celo vrsto zanimivih anekdot. Četrto poglavje je zapis Lauschetovih govorov, ki se nanašajo na slavljenčevo preteklost, na mater, ženo, narod, prepričanje in vrednote. Iz govorov se ostro odraža ljubezen do korenin in trdna odločenost za kar je glavna politikova izbira — za demokrac’jo in pluralizem. Tej smeri je današnji de- vetdesetletnik ostal zvest v svojih službenih in zasebnih stališčih. Knjigo zaključujejo voščila ameriških kolegov v politiki, med katerimi izstopajo sam predsednik ZDA Reagan, bivši predsednik Ford, bivši podpredsednik Bush in senator in astronavt Glenn. Za njimi vošči svojemu rojaku množica ameriških Slovencev, vsi so v Novem svetu uspeli in vsem je slavljenčevo življenje vzor. V znamenju Lauschetove uspele politične dejavnosti so tudi voščila raznih emigrantskih krogov in organizacij, ki dolgujejo senatorju zavezništvo in zaščito. O sprejemu, ki je po knjigi sodeč sledil ob Lauschetovi devetdesetletnici novembra lani, lahko po čestitkah v prozi in verzih samo ugibamo. Nedvomno je dogodek odjeknil v celem ameriškem političnem svetu, kaj šele med ameriškimi Slovenci. Je pač tako, da smo Slovenci lani slavili devetdesetletnici dveh mcž, ki sta po izbirah tako različna, v usodi pa vendarle skoraj neločljiva. V znamenju enotnega slovenskega kulturnega prostora so pač vsa devetdeseta leta velikih Slovencev posvečena bodoči nepristranski razsodbi — vse drugo pa ostalim večnim načrtom, po katerih se giblje vse — tudi kar se nam zdi, da miruje. ESTER SFERCO Peter Handke: Ponovitev Pri frankfurtski založbi Suhrkamp je te dni izšla nova obsežna prozna knjiga znanega avstrijskega pisatelja Petra Handkeja. Pod naslovom »Ponovitev« pripoveduje avtor na 336. straneh o iskanju izgubljenega raja, lastnega izvora, domovine in življenjskega smisla obenem. Glavna oseba dela je Filip Kobal, dvajsetletni koroški Slovenec in absolvent celovške gimnazije, ki je na popotovanju po slovenskem Krasu odkril svojo »srčno deželo«, svojo domovino, ki mu osvešča zavest tudi v domačem kraju Vogrče - Rinkenberg pri Pliberku. Filip Kobal išče po Sloveniji svojega pogrešanega brata Georga - Jurija, ki se je med drugo svetovno vojno po sili razmer v nemški vojski boril proti Ru- siji. Kmalu pa se izkaže, da cilj Filipovega vztrajnega iskanja ni neki določeni posameznik, temveč življenjski simbol, oziroma vrednota. Podoba je, da mladi Kalan išče korenine svojega lastnega izvora, določen narod in njegovo kulturo, zgodovino in jezik, skratka tisto, odkoder so izšli njegovi predniki in se imenuje Slovenija. Pomembni avstrijski pisatelj obkroža narodni izvor svojega junaka, ki je istočasno bržkone drugi jaz avtorja kot takega, z mitološko doslednostjo. Slovenija se razrašča v začarani kraj življenja, v osišče osmišljanja usod posameznikov na meji med južnim nemškim prostorom in slovensko srednjeevropsko izrazitostjo. Filipov brat Georg je poleg starih pisem in fotografij za- pustil še nekatere druge sledove, na primer zvezek zapiskov iz kmetijske šole v Mariboru o umnem sadjarstvu ter star slovensko-nemški besednjak izpod konca prejšnjega stoletja, v katerem je podčrtal za vsakega tujca skrivnostna, če ne pravljično arhaična imena. Književni kritik dunajskega dnevnika »Die Presse« Hans Haider meni, da zvenijo že imena slovenskih krajev, ki jih Handke omenja, namreč besede Lipica, Temnica, Vipava, Doberdob, Tomaj, Tabor, Kopriva ali Kobarid, Nemcu skrivnostno, a tudi zaupno kot lepa davna pesem, kot znana melodija. Za celotnim pisateljevim naporom se skriva dosledno iskanje izgubljene i-dentitete. Realno dno pričujočega romana v treh delih je dopolnjeno z abstraktnimi in metafizičnimi sestavinami kot »ponovitev« ali po latinsko »re-petitio« tistega, kar je pisatelj sam doživel ali že napisal in kar je tudi narodna in življenjska usoda koroških in Nikolaj Tolstoj: Pri Mohorjevi založbi v Celovcu je pred kratkim izšla brošura Nikolaja Tolstoja »Celovška zarota«. Pisec je po poreklu Rus in živi v Angliji. Že več let zalaga svetovni tisk in britansko televizijo z žgočimi podatki o usodi, ki je zadela protikomunistične vojake in civiliste iz Sovjetske zveze in Jugoslavije, ki so se ob koncu vojne leta 1945 zatekli pod varstvo britanskih oboroženih sil v Avstriji. To je tragičen problem žrtev Jalte, nasilna vrnitev tisočev nedolžnih mož, žena in otrok, ki so jih britanske zasedbene sile v mesecu maju in juniju, že po kapitulaciji Nemčije izročile v roke komunističnih vlad. Tako so bili številčno najbolj prizadeti Kozaki, Belorusi, slovenski domobranci, četniki, hrvatski domobranci in oddelki hrvatske ustaške armade, kolikor je tem zadnjim sploh uspelo priti v Avstrijo, ker so mnogim britanske oborožene sile preprečile prehod meje. Kako je moglo priti do te krvave predaje, se še danes po štiridesetih letih znova postavlja vprašanje. Tolstoj je v svojih raziskavah po britanskih vojnih in diplomatskih arhivih prišel do zaključka, da sta za tragedijo kriva britanski poveljnik Keightley in diplomat Macmillan. Tragično je pri izročanju Sloven- slovenskih ljudi kot takih. Handkejev jezik se vedno znova razrašča v poetične razsežnosti, v hrepenenjske vizije dopolnitvenega pričevanja: »Da bi se nekega dne spet vsi srečali v okrašeni velikonočni kočiji, na vožnji k poroki z Devetim kraljem v Deveti deželi — u-sliši, Bog, mojo prošnjo!« Na vsak način je Handke napisal svojevrstno nemško knjigo, ki je istočasno mejna knjiga različnih vsebinskih, jezikovnih in filozofskih možnosti, predvsem pa tudi knjiga srečanja dveh kultur. Za Slovence in Nemce je sicer težko berljivo, a poučno branje o iskanju lastnih korenin, lastnega izvora. Tega je Handke v nasprotju z mnogimi na južnonemškem prostoru odkril pri svojih slovanskih, oziroma slovenskih bratih, ki so skozi duhovne kroge osveščevanja postali v nekem smislu tudi pisateljevi sorojaki, kljub drugačnemu jeziku, ki ga v svojem narodnem življenju uporabljajo. LEV DETELA Celovška zarota cev še to, da so jim zagotovili, da jih premeščajo v Italijo, v resnici pa so jih z zvijačo prepeljali s tovornjaki na mejni postaji Podrožca in Pliberk in jih tam predali krvi in maščevanja žejnim partizanom. Sledile so likvidacije in množični grobovi, hujši od Katyna: Dravograd, Maribor, Celje, Teharje, Škofja Loka, Št. Vid, Kočevje ... in še in še, je vrsta postaj križevega pota tisočev in tisočev, ki so bili pomorjeni brez obsodbe. Milovan Djilas je o tem med drugim zapisal: »...vsi so bili pobiti, razen žensk in mladih ljudi izpod osemnajstega leta starosti ... Ti pokoli so bili popolna blaznost. Koliko je bilo žrtev? Mislim, da tega nihče točno ne ve, oziroma nikoli ne bo vedel ...« Maršal Alexander, vrhovni vojaški poveljnik, je šele po končani predaji posredoval in izdal povelje, da ne bo nihče od Jugoslovanov, ki so prišli v roke zavezniškim četam, vrnjen v Jugoslavijo ali izročen proti svoji volji ... Danes po štiridesetih letih priznavata ena in druga stran svojo napako. Prvi, da so ravnali napak, ker so z zvijačo izročili nedolžne. Drugi, da so se prenaglili in jih brez procesa pomorili. M. Š. POROČILA Kulturne novice iz Idrije Za konec jeseni se je v sicer z gorami precej zaprti Idriji zvrstilo lepo število kulturnih prireditev. Na prvo mesto bi vsekakor postavili izid trojne številke zbornika Idrijski razgledi, ki je po več letih nerednega izhajanja sedaj le dohitel zamujeno. Uredništvo, ki se je prenovilo in pomladilo in ga sedaj vodita dr. Jože Čar kot glavni in prof. Samo Bevk kot odgovorni urednik, je priredilo javno predstavitev in tako tudi proslavilo tridesetletni jubilej, ki so ga Idrijski razgledi z letnico 1984 -1986 pravzaprav že presegli. Ta idrijski zbornik, od leta 1956 do 1976 je izhajal v obliki trimesečnika, je potemtakem skupaj s tržaško Mladiko najstarejši primorski povojni časopis. Trojna številka, ki je tudi po obliki zelo bogata, vsebuje večji del predavanj s tako imenovanih Muzejskih večerov, ki jih že tretjo sezono prireja idrijski Mestni muzej; ta ustanova tudi izdaja obravnavano revijo oziroma zbornik. U-redniki sedaj načrtujejo, da bi v prihodnosti zbornik izhajal dvakrat letno. Hkrati z novo številko Zbornika so v Idriji predstavili tudi novo knjigo dr. Franja Kordiša Idrijski gozdovi skozi stoletja. Njen avtor je eden vodilnih slovenskih gozdarskih strokovnjakov, ki je znan tudi v evropskih tovrstnih krogih in je doslej napisal že dve podobni deli. Njegova zadnja knjiga vsebuje tudi precej zgodovinskih podatkov, saj je idrijski rudnik načrtno gospodaril z okoliškimi gozdovi, ki obsegajo tudi del Trnovskega gozda, že od 16. stoletja dalje. Kordiševa knjiga je prva publikacija, ki je že posvečena bližajoči se petstoletnici Idrije (1990). Od drugih prireditev pa se nam zdi pomembno omeniti dve, s katerima se je Idrija vključila v proslavljanje Gregorčičevega leta na Primorskem. Sredi novembra je v okviru Muzejskih večerov gostoval predstojnik ljubljanske slavistike dr. Boris Paternu s predavanjem Problem Gregorčičeve osebnosti. Čeprav je skoraj isto predavanje v Novi Gorici vzbudilo nekaj polemike v Književnih listih, pa je v Idriji želo splošno priznanje, številnim poslušalcem je prepričljivo približalo Gregorčičevo osebnost, duhovne globine pesnika, ki je, kot je v Kobaridu dejal ko- prski škof-pomočnik Metod Pirih, tudi moral nositi svoj križ. V petek, 5. decembra pa je idrijska knjižnica v Galeriji počastila pesnikov spomin z Razstavo o življenju in delu Simona Gregorčiča, ki jo je pripravilo Društvo bibliotekarjev Primorske in seveda predvsem Marijan Brecelj iz Nove Gorice, Ob otvoritvi je nekaj Gregorčičevih pesmi zapel oktet France Bevk iz Otaleža, medtem ko je o pesniku spregovoril Tomaž Pavšič, o razstavi pa Marta Filli. T. P. RAZSTAVE Jože Plečnik v Ljubljani Slovenski arhitekt Jože Plečnik doživlja trideset let po smrti, če nam je ta besedna igra dovoljena, vrsto u-spehov. Spomladi ga je spoznal Pariz, te dni pa ga gostuje rodna Ljubljana. Ne bomo tu razglabljali o nedoslednem ali vsaj nerazumljivem dvojnem odnosu, ki ga spremlja ves povojni čas, ko se na eni strani Plečnik proslavlja, po drugi pa izrinja in čisto stvarno briše iz razlogov, ki naj bi jih opravičeval urbanistični razvoj Ljubljane. Plečnik je eden redkih umetnikov, ki jih pozna tudi preprost človek. Razlogi za to so na dlani: kdor pozna Ljubljano, mora poznati tudi njenega arhitekta, tistega, ki ji je dal današnji videz. V Ljubljani so njegova najpomembnejša dela ureditev Trga revolucije (nekoč Kongresni trg], Vegova ulica z Ilirskim stebrom, Čevljarski most, ureditev Tivolija in Tromostovje, regulacija obrežja Gradaščice, Narodna in univerzitetna knjižnica, Žale, tržnice ob Ljubljanici In zatvornica na njej, nekaj cerkev in preureditev kompleksa Križank. Veliko del pa srečujemo po drugih krajih Slovenije — nepozabna je cerkev v Prekmurju v Bogojini —, a tudi v Pragi in na Dunaju. Celovit prikaz njegovega ustvarjanja nam nudi razstava v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki bo odprta do 3. januarja 1987. Sledila bo turneja po številnih prestolnicah, končno se bo razstava vselila v novi muzej v Ljubljani, ki jo bo imel v svoji stalni zbirki. Plečnik je na razstavi predstavljen s številnimi slikami, maketami, tu naj omenimo tudi zanimivost samo načrto- vanih, a nikoli zgrajenih stavb, kot je na primer skupščina, dalje so na ogled tudi umetniško izdelani predmeti, predvsem svetilke in stoli ter pohištvo na splošno. Posebno pozornost vzbujajo o-preme notranjščin cerkev s sodobno zasnovanimi oltarji, kelihi in monštran-cami, kar kaže na njegovo modernost — vera, približana ljudstvu, veliko let pred tako imenovanim zasukom pokoncilskega duha. Kam spada Plečnik po svoji slogovni usmeritvi? Ustreznejšega izraza, kot jo eklekticizem, ne moremo najti. Po njegovih zapiskih zvemo, da je hotel u-stvarjati s pogledom, uprtim v klasiko Grkov in Rimljanov, upoštevajoč potrebo Slovencev, da bi izhajali iz svojih korenin in seveda v skladu z danim o-koljem, predvsem pa ozirajoč se na specifiko uporabljenega materiala, saj snov sama narekuje način oblikovanja. V središču njegove pozornosti je človek, njemu govori v simbolih, do njegove občutljivosti in tenkočutnosti ter duhovnosti goji posebno spoštovanje. Vzemimo kot primer cerkve, kjer je primarne važnosti preprostost, kjer poudarja ljudski prispevek k okrasu, željo, vzpostaviti neposreden odnos z božjim. Drug primer je knjižnica v Ljubljani: monumentalna stavba vzbuja v človeku občutek majhnosti pred hramom kulture. Po strmih, temačnih stopnicah se počasi vzpenjamo in končno dosežemo ogromno čitalnico z blestečo svetlobo, kar je simbol razsvetljenja, ki ga nudi branje in izobraževanje. S posebno občutljivostjo se je lotil pokopališča in ga ustvaril tako, da postane kraj zbranosti in duhovnosti, kajti slovo od tega sveta zahteva tišino in milino iskane lepote. Plečnik je trdil, da umetnik nima naloge kaj nanovo izdelati, ampak staro na nov način prikazati. Zato je s svojo arhitekturo težil za tem, da bi čimveč ohranjal, a tako uredil, da se ti pogled sam ustavlja ob prej zakritih kotičkih. Vse je enako važno: monumentalna stavba in zapornica na reki, promenada po Tivoliju in vrbe ob Ljubljanici. Vodič po razstavi je izrekel pomembno misel: Plečnik je znal ustvarjati z enako ljubeznijo in spretnostjo mesta in žlice. Razstave ne smemo zapustiti, ne da bi se vsaj za trenutek ne zaustavili ob njegovi sobi, v kateri je delal in spal, s tisto skromnostjo, ki ga je označevala. Koristno informacijo nudi tudi dokumentarec, v katerem so posnetki že starega Plečnika, ki v črn plašč oblečen stopa po ulici. V filmu ga spremljamo od začetkov v očetovi delavnici mimo postaj, ki so bile za tisti čas obvezne, na prvem mestu Dunaj seveda, nato pa mimo Prage v Slovenijo. Ob razstavi je izšel katalog, tako da se je obsežna literatura o njem obogatila še za eno nestrokovnim krogom namenjeno knjigo. MAGDA JEVNIKAR KNJIGE Pri Slovenski matici v Ljubljani je izšla pred kratkim knjiga Mirka Mahniča Slovo, ki zaključuje njegovo serijo Živa slovenščina, Upanje in Klici. Avtor je bil trideset let v ljubljanski Drami lektor, torej mož, ki skrbi za lepo in pravilno slovenščino dramskih besedil in za živo in pravilno podajanje Igralcev. S tega področja so zajete vse njegove knjige, vendar pa je vsaka celota zase in več -kot golo razpravljanje o slovenščini. Nova knjiga Slovo že z naslovom nakazuje, da gre za zadnja leta Mahničevega lektorstva v Drami, sega pa tudi v začetek njegove upokojitve. Gre za nekak dnevnik brez datumov; jedro je spet delo v Drami in po nekaj ur v gledališkem muzeju, zato je veliko razmišljanja in razpravljanja o gledališkem jeziku, ki zadnja leta očitno propada, saj zlasti mlajši igralci nimajo več smisla za jezik. Stanje je očitno iz Mahničevih besed ravnatelju pred »zasedbeno« sejo za igre v prihodnji sezoni: »naj ne dajejo večjih vlog igralcem, ki ne obvladajo knjižnega jezika, ki slabo izrekujejo in imajo premočne govorne napake, ki jim govor nima ne tvarne ne duhovne moči, ki ne znajo govoriti dramatično niti oblikovati dialoga in ki jim jezik in govor nista mar — tudi takšni so!« Mahnič je zaljubljen v slovenščino, boli ga vsaka nepravilnost in zapostavljanje, ker bi moralo biti gledališče svetišče lepe slovenščine in svetilnik vsemu narodu. Zato je prepričan, da bo minil »bleščavi ropot in beseda bo spet nosilec dejanj in spoznanj«. Pri tem navaja številne izjave o slovenščini, ki so jih zapisali Cankar, Župančič, ugledni igralci, režiserji in dramatiki, da je že v tem nekak izbor sestavkov o jeziku. Dodaja tudi svoje spomine, spoznanja in srečanja z uglednimi in preprostimi ljudmi, kar knjigo bogati in ji daje vrednost, vendar pa položaja ne more spremeniti, kakor ugotavlja pri kon-trolki: »Igralci so uresničili lo malo tega, kar je domislil režiser. Nekateri so govorili do kraja zanič. Mislim, da doma nič ne delajo. Ni mi jasno, kako so diplomirali na igralski šoli, saj so brez vsakršne govorne tehnike ... Ampak najslabše je bilo v govorjenju. Večji del mladih je v tem tako zanič, da bi se smeli vrniti v Dramo šele, ko bi znali vsaj približno dobro govoriti. Ne samo znotraj, tudi telesno trpim, ko moram poslušati to mlahavo, nenadzorovano, neizučeno, neizdelano blebetanje, združeno s samoljubno in samovšečno brezbrižnostjo.« Iz tega ne vidi izhoda, zato je zadovoljen, da lahko odide v pokoj. Mahnič pa ne sedi samo v gledališču, veliko hodi po Ljubljani, srečuje stare igralce in znance, se z njimi pogovarja in obuja spomine. Ob prostem času zahaja v Belo krajino, hodi na sprehode, uživa naravo, občuduje cerkvice in znamenja. Posluša ljudsko govorico in uživa ob njej. Večkrat govori o Trstu, kjer je veliko delal na Radiu Trst A. Piše: »Od 1966 do danes (v glavnem pa v zadnjih Približno pet let po izidu I. in skoraj štiri leta po izidu II. dela je izšel še lil. del učbenika Človek in čas, ki obsega 360 strani. Vse tri dele je napisal prof. Ivan Artač, izdal in založil pa Deželni šolski urad. To je učbenik zgodovine in državljanske vzgoje za tretji razred srednje šole. V njem avtor obravnava zgodovinsko dogajanje pretežno v Evropi po letu 1815. Snov je razdelil na šest večjih enot (Evropa po Dunajskem kongresu, Pomlad narodov, Na pragu XX. stoletja, Prva svetovna vojna, Druga svetovna vojna, Najnovejši čas), te pa so razdeljene na poglavja, ki so posvečena splošnemu zgodovinskemu dogajanju v Evropi, posebej v Italiji in na Slovenskem, kjer je našla dovolj mesta tudi naša krajevna zgodovina. Pa tudi ta poglavja so razdeljena na krajše odlomke. Skozi celo knjigo so ob robu še bistveni navedki o obravnavani sno- dveh letih) sem zanj priredil ali napisal, večkrat pa tudi zrežiral petinosemdeset 40-minutnih pa tudi daljših dramskih del, od teh petintrideset izvirnih.« Nato jih našteva in med njimi so Soidaški mizei-ere, Kmečki rekvi-jem in Vinska žalostna, ki jih je uprizorilo tudi Stalno slovensko gledališče v Kulturnem domu. Mahnič je brez dvoma zelo obogatil kulturni program tržaškega radia. Nekaj prizorov iz svojih radijskih ustvaritev je objavil tudi v knjigi. Veliko razmišlja in govori o veri in Bogu, kamor se zateka v stiskah in težavah in kateremu popolnoma zaupa. Tako zaupne vere ne najdemo pogosto v slovenskih knjigah. France Vodnik je na ovitku zapisal: »Privlačnost knjige povečuje tudi to, da pisatelj vse presoja skozi svoj pogled na svet. Zanj je značilen humanizem, ki se izraža tako v avtorjevem odnosu do družbe in zgodovinskih menjav kakor tudi v njegovem odnosu do transcendence. Po tej dimenziji, odprtosti in širini to ni le slovenska, marveč evropska knjiga.« Plemenita knjiga, ki bi jo lahko uvedli v šole zaradi ljubezni do materinščine in lepe slovenščine, v kateri je napisana. MARTIN JEVNIKAR vi. Takšna razporeditev v podajanju snovi bo prav gotovo v veliko korist dijaku, saj si bo vsebino vsakega poglavja in odlomka priklical v spomin že s samim bežnim pogledom vsake strani. Prav tako so na koncu vsakega poglavja zelo koristne zanimivosti, ki so povezane z obravnavano snovjo. Nato je še časovni pregled o dogajanju ter vrsta vprašanj za pogovor in vaje. Avtor je sestavil tudi vprašanja o manj znanih izrazih in o državljanski vzgoji, ki ji je tudi sicer posvetil na koncu knjige nekaj poglavij. Snov je torej podana analitično, na koncu prvih treh delov pa je v zgoščeni obliki podan strnjen pregled obravnavane snovi. Knjiga je zelo bogato in večbarvno ilustrirana, s številnimi zemljevidi in skicami. Tudi papir in tisk sta prvovrstna. Tej nekako zunanji, nadvse posrečeni didaktični strani knjige polno ustre- za tudi vsebinska plat. Vso snov avtor podaja tako, da je zelo razumljiva in dostopna vsakomur. Jezikovno je knjiga neoporečna, tiskovnih napak skoro-da ni. Knjiga je torej zelo primerna za učenje in dobrodošla tudi ostalim, ki želijo spoznavati preteklost. Kot sem že prej napisal, je posvetil avtor mnogo prostora slovenski in italijanski zgodovini. V vsa poglavja je namreč avtor vtkal tudi pogajanje na Slovenskem, in to s političnega, kulturnega in gospodarskega vidika. Skrbno je prikazano, kako smo Slovenci sledili splošnemu dogajanju in se mu odzivali, kako so se naši razumniki sproti seznanjali z miselnimi tokovi v Evropi. Cigler je npr. aktivno sledil dogajanju v Italiji, v nekem smislu celo pomagal zaprtim italijanskim karbonar-jem, ko jim je kot kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu skrivaj prinašal italijanske knjige v ječo, med drugim Biblijo in Danteja. Pa tudi sicer so se ideje italijanskih karbonarjev širile med mladimi slovenskimi izobraženci, zlasti med ljubljanskimi bogoslovci. Tudi dogajanje med II. svetovno vojno na Slovenskem je avtor podal tako, da mlademu človeku ne posreduje sovraštva, ,ki se je tako bohotilo v tistem času, ampak mu skuša prikazati Slovenijo v lepi luči, ko je za domovino žrtvovalo življenje toliko naših rojakov. Pa tudi sicer preveva vso knjigo globoka srčna kultura. Učbenik je napisan z našoga, slovenskega zornega kota. V njem je, kot rečeno, tudi pregled dogajanja in življenja na Tržaškem in Goriškem, česar običajno učbeniki iz osrednje Slovenije nimajo. Vse naštete odlike te knjige bogatijo z novo razsežnostjo celotni slovenski kulturni in narodni prostor. M. B. Izvestje srednjih šol na Tržaškem Vsakoletni izid Izvestja za slovenske srednje šole na Tržaškem nas po eni strani razveseli, ker nas ob prelistavanju navdaja zavest, da naše šole le živijo in uspevajo, po drugi strani pa nas podrobnejša razčlenitev raznih vidikov in podatkov, ki izhajajo iz tega »zrcala« slovenskih srednjih šol, zaskrbljuje in žalosti. Poitalijančenih priimkov v seznamih profesorjev, neučne-ga .osebja in dijakov je toliko, da se ti Človek in čas, III. del zdi, kot da prelistavaš sezname iz znane Parovelove knjige. Josip Tavčar v priložnostnem sestavku, ki ga je napisal ob 40-letnici ponovnega odprtja slovenskih šol na Tržaškem, meni, da ne smemo biti črnogledi. Bolj stvarna pa se zdi Rebulova zaskrbljenost za bodočnost tukajšnjih slovenskih šol zaradi biološkega upadanja zamejstva. Takšno zaskrbljenost je Rebula izrazil v svojem govoru na proslavi ob 40-letnici obnovitve slovenskih šol. Govor je objavljen pod pomenljivim naslovom Potrebujemo ljudi, ki jim je zvestoba svojemu narodu sveta. Objavljena sta še dva priložnostna sestavka: Neva Godnič-Godini piše o delu hrvaških glagoljašev v duhu Ciril-Metodovega poslanstva, Robert Petaros pa ob Metodovem letu poroča o številnih proslavah, ki so se ob 1100-let-nici smrti velikega slovanskega apostola zvrstile pri nas in drugod. Iz statistične preglednice je razvidno, da je bilo v šolskem letu 1984/85 vpisanih v vse slovenske višje in nižje srednje šole na Tržaškem 1.791 dijakov. Odšteti bi pravzaprav morali 82 dijakov, ki so obiskovali oddelek za zunanjo trgovino Državnega trgovskega tehničnega zavoda »Žiga Zois« v Gorici. Na Tržaškem je 7 nižjih srednjih šol. Od teh so tri v Trstu (»Ivan Cankar« pri Sv. Jakobu, »Sv. Ciril in Metod« pri Sv. Ivanu in »Fran Erjavec« v Rojanu), ostale štiri pa so v Dolini (»Simon Gregorčič«), Nabrežini (»Igo Gruden«), na Opčinah (»Srečko Kosovel«) in na Proseku (»Fran Levstik«), Svetoivanska i-ma oddelek tudi na Katinari, proseška pa v Sv. Križu. Torej dovolj dobro razpredena mreža šol te stopnje. Ko dokončajo obvezno šolanje, lahko slovenski dijaki na Tržaškem izbirajo med naslednjimi višjimi srednjimi šolami: znanstveni licej »France Prešeren«, pri katerem je tudi oddelek višje gimnazije in klasičnega liceja; učiteljišče »A. M. Slomšek«, pri katerem je tudi tečaj za dosego usposobljenosti za poučevanje v otroških vrtcih; trgovski tehnični zavod »Žiga Zois«, ki ima oddelke za knjigovodje, za geometre in za zunanjo trgovino v Gorici; poklicni zavod za industrijo in obrt »Jožef Stefan«. Vse te višje srednje šole imajo svoj sedež pri Sv. Ivanu, a na treh različnih mestih. Za vse te šole so objavljeni profesorski zbori, seznami neučnega oseb- ja ter dijakov po posameznih razredih. Nadalje so za posamezne šole objavljeni naslovi slovenskih nalog pri zrelostnih in zaključnih izpitih ter šolska kronika. Objavljene so tudi razne druge vesti iz življenja in dela naših šol, priložnostni zapisi za umrlimi profesorji (Ivan Baša, Ivan Stanič in Zoran Tavčar) ter seznami šolskih zbornih organov. Publikacijo so izdala ravnateljstva slovenskih srednjih šol, uredil jo je Robert Petaros, opremil Edi Žerjal, tiskala tiskarna Graphart. Tisk pa so podprli slovenski denarni zavodi na Tržaškem. M. B. Srebrni jubilej srednješolcev ob Srebrni reki V Buenos Airesu v Argentini je izšla zajetna brošura z naslovom Srebrni jubilej srednješolcev ob Srebrni reki. Gre za jubilejno Izvestje slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, ki deluje že 25 let v osrednji Slovenski hiši na Ramon Falconu sredi Buenos Airesa. Po zadnji vojni je prišlo v Argentino kakih sedem tisoč Slovencev, prej pa jih je bilo okrog 50.000. Ko so se novi izseljenci vrasli v nove razmere, so se takoj organizirali in povsod, kjer jih je bilo več, so organizirali osnovnošolske tečaje, da bi mladina v tujem okolju in v argentinski šoli ne pozabila slovenščine. Kmalu pa se je izkazalo, da je osnovnošolsko znanje premalo, zato so začeli leta 1959 z literarnim krožkom, ki je začel izdajati mladinsko revijo Mladinska vez. In iz tega krožka se je 1961. začel razvijati srednješolski tečaj, ki je v petih letih narasel na pet razredov in dobil pristavek »ravnatelja Marka Bajuka«, ki je bil ravnatelj begunske gimnazije v Spittalu ob Dravi. Tečaj ima pet razredov kot argentinska gimnazija, pouk pa je vsako drugo soboto popoldne po pet ur od maja do konca novembra. V vseh razredih poučujejo slovenski jezik in literaturo, slovensko zgodovino in zemljepis, v prvih štirih še verouk, svetovno literaturo in človečansko vzgojo. Na koncu petega razreda imajo maturo, pripraviti morajo tudi primeren zbornik, nato gredo abiturienti skupaj na ■počitnice ali taborjenje. Znanje, ki ga dosegajo, je več kot zadovoljivo, saj se lahko neprisiljeno izražajo v materinščini, sodelujejo pa tudi v Mladinski vezi in drugih revijah in časopisih. Podružnice srednješolskega tečaja so odprli tudi v Slovenski vasi (Villa Eslovena) v buenosaireškem predmestju, v Mendozi, nekaj let je delovala tudi v planinskih Bariločah. Mnogi profesorji so se vzgojili že v Argentini in več jih je obiskovalo srednješolski tečaj. Učne pripomočke so si deloma sami pripravili, deloma so jih dobili iz Trsta. Na razpolago imajo tudi knjižnico v Slovenski hiši. V tečaju delujejo tudi različni dijaški krožki, ki še poglabljajo znanje. Vpeljali so tudi dopisno šolo za tiste dijake, ki stanujejo predaleč. Število dijakov nekoliko niha, na prvi pogled pa je očitno, da je deklet skoraj dvakrat več od fantov. Prvo leto jih je bilo 41 v prvem razredu, leta 1965 v petih razredih 79, potem je število raslo in doseglo višek leta 1976, ko jih je bilo 219 (94 fantov in 125 deklet), leta 1985 jih je bilo 152 (60 fantov in 92 deklet). Že dolgo hodijo v srednješolski tečaj otroci tretjega rodu, torej staršev, ki so se rodili že v Argentini, zato je znanje teh otrok skromnejše in morajo napraviti sprejemni izpit za vpis v tečaj. In vse delo učiteljev in učencev sloni na idealizmu, požrtvovalnosti in dobri volji, saj nimajo ne profesorji in ne učenci od tega materialne koristi. Vsi se zavedajo: »Slovenstvo, ki ga tako goreče živimo zdomci in ga zaskrbljeno izročamo v roke svojih otrok, ko se nam leta in ure iztekajo, z našo besedo stoji, brez naše, slovenske besede — pade. Zato tudi taka trmasta naša zagnanost, da, če le moreš, govori in misli in ljubi po naše! Zato tudi tale naš slovenski tečaj za srednješolce, ki naj iz posode slovenske govorice pijo našo domačo, ne tujo učenost, ter spoznavajo in gledajo svet v oblikah in barvah slovenskih besed.« V brošuri so še razni priložnostni članki, ki od vseh strani osvetljujejo srednješolski tečaj. Tako so seznami profesorjev, abiturientov, učni načrt in pripomočki in še kaj. V brošuri je tudi nekaj fotografij. Brošura jasno dokazuje, kaj so Slovenci v Argentini napravili, da bi njihovi otroci ohranili materinščino. Martin Jevnikar Zdravnikovi nasveti - Piše dr. Miloš Kralj Pljučni rak in njegovo zdravljenje V začetku našega stoletja in prej je bil pojav pljučnega raka izredno redek. Danes pa je že v tako močnem porastu, da je najpogostejša oblika raka pri človeku. Svetovne statistike registrirajo, da je smrtnost za pljučnim rakom več kot desetkrat večja kakor pred 30 leti, medtem ko vsi drugi tipi raka v človeškem organizmu kažejo krivuljo umrljivosti, ki samo počasi raste, miruje ali celo pada. Ta porast pljučnega raka zaznamujemo po svetu, pa tudi pri nas. Izkušnje kažejo, da se bolezen dostikrat odkrije v znatno napre-dovanem stadiju In zato vlada danes vsesplošno mnenje, da za pljučnim rakom obolelemu ni več pomoči. Kot glavni vzrok obolenja smatrajo kajenje. Kajenje kot kronični dražljaj bronhialne sluznice igra eno najpomembnejših vlog in je znanstveno dokazana zveza med kajenjem cigaret in pojavom pljučnega raka. Močni kadilci, to je tisti, ki pokadijo na dan več kot 20 cigaret, imajo v primeru z nekadilci Slovenska družina ima na mizi MLADIKO mnogo več osnovnih pogojev, da se pri njih razvije pljučni rak. Poleg kajenja navajajo kot vzrok delo v onesnaženi atmosferi ter delo v nekaterih industrijah in z nekaterimi snovmi, kot so radioaktivni elementi, nikelj, azbest, krom. Za pljučnim rakom obolevajo moški in ženske, vendar je veliko pogostejši pri moških, tako da na 8-10 moških oboli ena ženska. Pljučni rak se pojavlja pretežno v dobi med 45. in 75. letom, vendar krivulja smrtnosti ostro pada pod 45. letom in nad 75. letom. Rak na pljučih nikdar ne prizadeva ljudi nanagloma, brez simptomov in z normalno rentgensko sliko pljuč. Predhodniki njegovega kliničnega pojava so pogosto dolgotrajni znaki ali simptomi, preden se jasno pokaže tumor. Simp- tomi pljučnih bolezni navadno niso tipični za raka, a se pojavljajo v mnogih bronhialnih in pljučnih obolenjih, kot so naprimer: trdovratni kašelj, težko dihanje, izkašljevanje krvi ali krvav-kastega izpljunka. Ravno tako je lahko pljučni rak maskiran z drugimi akutnimi in kroničnimi obolenji pljuč, neredko pa se tudi dogodi, da se na istem mestu kake pljučne bolezni razvije rak. To otežko-ča zgodnje odkrivanje raka na pljučih, posebno če ne mislimo na to možnost in če bolnik in zdravnik podcenjujeta te simptome in se zadovoljita z lažjo diagnozo. Za zgodnje odkrivanje raka je najboljša metoda rentgentsko slikanje pljuč ali rentgenski pregled pljuč 1-2 krat letno. Pregled bi bil potreben pri vseh moških nad 45. leti enkratno letno, pri kadilcih pa dvakrat na leto, kakor tudi pri vseh tistih, ki imajo sumljive simptome, to je kašelj, ki traja nad štiri tedne, nadalje izkašljevanje krvi, težko dihanje, ki napreduje, rentgensko vidljiva senca, ki je prej ni bilo in tako dalje. V vseh primerih, ko sumimo raka na pljučih, se morajo takoj brez odlašanja izvršiti vse diagnostične preiskave. Preiskava in pregled bronhialne sluznice s posebnim aparatom bronhoskopom se mora napraviti v vsakem sumljivem primeru. Z bronhoskopom pod kontrolo očesa pregledamo notranjost sapnic v pljučih, iz sumljivih mest pa lahko vzamemo tudi košček tkiva za histološko in citološko preiskavo. Bronhoskopija omogoča hitro in zanesljivo diagnozo. Če so rent-gentske, bronhoskopske in citološke preiskave negativne in trajajo simptomi naprej, je treba preiskavo ponoviti čez 6 tednov in nato še enkrat čez 3 mesece. Na ta način se bolezen potrdi ali pa zanesljivo izključi. Zdravljenje pljučnega raka danes še vedno ni zadovoljivo. Radikalna kirurška odstranitev tumorja je najuspešnejši način zdravlejnja. Toda ta je mogoča samo v primerih, ko je tumor lokaliziran in se ni razširil po telesu. To pa je le v 1/3 odkritih primerov raka na pljučih. Zaradi tega je prvi pogoj za uspešno kirurško zdravljenje kar se da zgodnje odkritje in takoj nato operacija brez odloga. Tudi z obsevanjem se lahko uniči začetni in omejeni rak na pljučih in doseže bolnikovo ozdravljenje. Vendar je na žalost število teh bolnikov zelo majhno prav zaradi zamu-ditve zgodnjega odkritja. Tudi bolnike z napredovalo boleznijo lahko obsevamo in z obsevanjem zaustavimo rast in širjenje raka ter omogočimo bolniku za določen čas znosno življenje brez hujših motenj. Zadnja leta se uporablja tudi kemoterapija, to je zdravljenje s posebnimi zdravili, ki se imenujejo ke-moterapevtiki ali citostatiki. Ta zdravila uničujejo predvsem rakave celice in raka po vsem telesu. Najuspešnejše je kombinirano zdravljenje: kirurška terapija, kemoterapija in radioterapija, posebno pri napredovalih slučajih, kjer pomenijo skupno močno orožje, s katerim lahko olajšamo in podaljšamo življenje. Zgodaj odkrite bolnike pa lahko celo ozdravimo. ANTENA MLADINSKI KONCERT V AVSTRALIJI V Canberri je bil septembra 12. mladinski koncert, ki so se ga udeležili solisti, ansambli, zbori in plesalci. Priredilo ga je slovensko dušno pastirstvo. PLOŠČA ZA Msgr. PAHORJA V župni cerkvi v Mirnu so blagoslo vili ploščo v spomin na msgr. Oskarja Pahorja ob 100-letnici rojstva. Od leta 1924 do 1964 je bil dekan v Mirnu. V to župnijo sta pred vojno sodili tudi vasi Rupa in Peč. ZORKO JELINČIČ Narodnemu delavcu, antifašistu in planincu Zorku Jelinčiču so 14. decembra odkrili spominsko ploščo na pročelju nove šole na Ilovici v Podmelcu. Tam je živel pred vojno. Slovesnost je pripravil Klub starih goriških študentov. novice knjižnice dušana Černeta - trst (7) Naši stiki V zadnjem času je naša knjižnica navezala več stikov s slovenskimi kulturnimi delavci, ki živijo po raznih državah Severne in Južne Amerike, Kot prvi se nam je oglasil gospod Dušan Svetlič iz Združenih držav Amerike. Gospod Svetlič je urednik Sokolskega vestnika, ki izhaja v Milwaukee-ju v zvezni državi Wisconsin. Obljubil nam je, da nam bo v najkrajšem času poslal kompletno izdajo Sokolskega vestnika in še nekatere druge publikacije, ki so izšle v Združenih državah Amerike. Nadalje se nam je oglasil gospod dr. Alojzij Starc, delegat slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. Poslal nam je skoraj popolno izdajo glasila Katoliške akcije Delo ter nekaj številk glasila Cilji in pota, ki izhajata v Buenos Airesu. Poslal nam je tudi nekaj ciklo-stiliranih slovenskih tiskov, ki so prav tako izšli v Aregntini, Iz Združenih držav Amerike se nam je ponovno oglasil gospod dr. Toussašnt Hočevar. Dr. Hočevar, ki je profesor na univerzi v New Orleansu, nam je poslal več letnikov časopisa Nationalities Papers in Revue de psychologie des peuples ter še nekaj zanimivih knjig. V pismu je bil priložen tudi seznam knjig, da iz njega izberemo, kar še nimamo. Iz Toronta v Kanadi nam je pisal gospod Ivan Dolenc. Gospod Dolenc je bil urednik dveh periodičnih časopisov, ki sta izhajala v Kanadi. To sta Povest, ki je izhajala leta 1958 ter Slovene Diary-Dnevnik, ki je izhajal od leta 1976 do leta 1979. Poleg tega je Ivan Dolenc izdal več drugih knjig ter pisal v Knjižnica Dušana Černeta obvešča, da je odprta za javnost vsako sredo od 17.30 do 19. ure. razne slovenske časopise v Sloveniji ter v Kanadi. Sedaj pa piše v čikaško Prosveto ter piše in urejuje slovensko stran srbohrvaškega tednika v Torontu. Obljubil nam je, da nam bo poslal čim-več knjižnega gradiva kot tudi periodike. Pravkar pa nam je dospela publikacija, ki nam jo je poslal gospod Do- lenc in sicer: Symposia - Študijski dnevi 1. del. Knjiga je izšla v New Yorku leta 1981 in jo je izdala Liga slovenskih Amerikancev. Iz Avstrije, kjer je bil na enoletnem študijskem delu, in se je sedaj vrnil v Kanado, se nam je oglasil gospod dr. POZIV Knjižnica Dušana Černeta bi rada izpopolnila slovenski periodični tisk, ki je izhajal ali ki še izhaja v Argentini. Odbor knjižnice poziva slovensko javnost v zamejstvu in zdomstvu, da daruje knjižnici sledeči tisk: Smer v slovensko državo Glas Slovenske kulturne akcije Novi časi Družabna pravda Mladinska vez Slovenska pot Vestnik Svobodna Slovenija Oznanila Slovenska vas Sokolski glas Franc Sodja. Poslal nam je dve svoji publikaciji, ki jih naša knjižnica še ni imela. To sta knjigi, ki sta izšli v Buenos Airesu in sicer Duhovne vaje in Lepo je biti mlad. Ob priliki letošnje Drage je gospod Peter Urbanc iz Kanade podaril naši knjižnici zelo dragocene publikacije kanadskih Slovencev. Prinesel nam je veliko vabil, programov, poročil, posamezne številke periodičnega tiska, gledališke liste, brošure in knjige. Nadvse zanimiva pa je originalna izdaja knjige v angleščini Nikolaia Tolstoya »The Minister and the Massacres«. Iz daljne Argentine je dospelo še eno pismo. Pisal nam je predsednik Slovenske kulturne akcije dr. Ladislav Lenček. Dr. Lenček obljublja, da bo poslal naši knjižnici zadnje novosti, ki jih je izdala Slovenska kulturna akcija ter periodični tisk, ki ga še nimamo. Prejeli smo tudi dopis od gospoda Franceta Vadnala, ki živi in deluje v Franciji. Gospod Vadnal je urednik sokolskih knjig, ki izhajajo v Franciji. Ob ljubil je, da nam bo poslal vse, kar ima na zalogi. NEKAJ ZANIMIVIH NOVOSTI KNJIŽNICE »DUŠANA ČERNETA« Tolstoy Nikolai: The Minister and the Massacres. Zgodovinar Nikolai Tolstoy, ki živi in dela v Angliji je pred nedavnim izdal knjigo »The Minister and the Massacres«. V njej opisuje vračanje beguncev po končani vojni leta 1945. Knjiga je izšla v Londonu v angleškem jeziku in je važen doprinos k osvetlitvi tragičnih dejanj po drugi svetovni vojni. Kremžar Marko: Pot iz socializma. Kot šesta publikacija zbirke »Svobodni pogledi na slovensko preteklost, sedanjost in prihodnost«, ki jo izdaja v Buenos Airesu Svobodna Slovenija, je izšla letos knjiga Marka Kremžarja »Pot iz socializma«. Publikacija obsega 56 strani ter opisuje hibe in težave socialističnega sistema. Knjiga je pisana jasno in nazorno ter bo zanimivo branje za marsikaterega slovenskega izobraženca tu pri nas. Gariup Mario: Ovčja vas. Pri Založništvu tržaškega tiska le pred nedavnim izšla italijansko pisana knjiga Maria Gariupa »Valbruna - Ovčja vas« s podnaslovom Persone e vi-cende in un paese del la Val Canale — Ljudje in dogodki v vasi Kanalske doline. Gre za publikacijo, ki gotovo zasluži vso pozornost. V njej je avtor zbral dragoceno gradivo. Kot napoveduje založba, bo knjiga v najkrajšem času izšla tudi v slovenskem prevodu. ZAHVALA Odbor knjižnice Dušana Černeta ss najtopleje zahvaljuje gospodoma prof. Stanislavu Sobanu in župniku Petru Šorliju za knjižno gradivo, ki sta ga darovala knjižnici. Prav tako gre zahvala gospodu župniku Alojziju Starcu iz Argentine, gospodu župniku Charlesu Ceglarju, gospodu Ivanu Dolencu, gospodu župniku Francu Sodji, gospodu Petru Urbancu in gospodu župniku Tonetu Zrncu iz Kanade ter gospodu Dušanu Svetliču in gospodu Toussaintu Hočevarju iz Združenih držav Amerike. Agencija za pomirjen je živcev Ču.k: Kaj ste se s slovenskimi literati udomili na Krasu in so vam dali prepustnico, da vas spet srečam v Trstu, gospod Primož? Trubar: Burja me je prinesla, kaj naj rečem. Čuk: Ste prišli morda gledat, kaj je Jovanovič naredil iz Cankarja, tam v njegovem Za narodov blagor? Trubar: Ah, poslali so me iskat nadomestni del za sesalec za prah, kaj pa misliš! Čuk: Vidim, da imate v žepu DELO. Trubar: Pa ne vem, čemu sem ga pravzaprav kupil. Ko že vem na pamet, kaj je tam. Čuk: Vzeli bi naš PRIMORSKI DNEVNIK, pa bi bilo tam malček manj na pamet. Malček. Trubar: Enkrat sem ga kupil, bilo je ob tistem razpravljanju o slovenstvu v Cankarjevem domu v Ljubljani, pa je bilo v njem vse še bolj na pamet! Čuk: No, to boste že vedeli, kako so jo naši Korošci pihnili, ne? Po sedemdesetih letih dobiti poslanca v dunajskem parlamentu — to je že nekaj, ne? To je že drugačna novica, kot da ima Boris Race sedemdeset let! Trubar: To ti je novica, da bi jaz v svoji Raščici zvrnil voz suhljadi in zakuril kres, da bi se videl čez socializem! Le to se sprašujem, kako da naša ma-tično-očetna Ljubljana ni videti preveč navdušena. Ko da ji je skoraj nerodno, da je bil tisti Slovenec izvoljen. To mi kar tie gre v glavo. Čuk: Moral bi biti izvoljen kakšen drugačen Slovenec, pa bi bila navdušena; cela stran v DELU s sliko na sredi! Trubar: Kakšen pa naj bi bil tisti Slovenec, za božjo voljo? Čuk: Bolj pravi bi moral biti, Trubar: Škoda, da potem ni šel v parlament na Dunaju tisti profesor, tisti Janko Messner. Čuk: Pa tudi on ne bi bil čisto pravi. Trubar: Kaj ni dovolj rdeč, Bog se usmili? Čuk: Preveč. Za tisto nesrečno Nikaraguo se žene ta- ko, da je za neuvrščenost malo preveč. Trubar: Kakšen naj bi bil torej tisti slovenski parlamentarec, da bi bil Ljubljani povsem všeč? Čuk: Recimo rdeč, ampak samoupravljalsko. Trubar: Oni Smolle pa ni rdeč, kaj? Čuk: Zelen je. Trubar: Tudi vi tukaj na Primorskem bi si morali izmisliti kaj zelenega. Pri moji veri, da! In bi imeli svojega človeka v parlamentu v Rimu. Čuk: Ga že imamo. Trubar: Zelenega? Čuk: No, zelenega ravno ne, zelena res ni, naša sena- torka, kako ji je že ime ... Trubar: Da ne veš, Čuk, za ime slovenske senatorke? Saj to je Populus senatusque Romanus! Čuk: Ko pa je tako tiha, tako nič nastopaška, tako skromna, ko da je tako rekoč nikjer ni ... Trubar: Pa le pomislite na kaj zelenega! Ali vam ni do vaše narave? Vam ne razkopavajo Krasa? Čuk: Ah, Primorci raje jahamo kulturo. Poezijo. Pesni- ške zbirke. Ste našteli, kar je izšlo pri nas pesniških zbirk? In druge še pridejo! To ti je žetev! Trubar: Ko da bi Korošci ne delali kulture! Vzemi tistega Petra Moharja iz Dobrle vasi! Hlapec z nekaj razredi osnovne šole, pa ti napiše knjigo MED NEBOM IN PEKLOM! Pri moji duši, da se Trubar sprašuje, ali ne bi dal zanjo vso povojno koroško literaturo, v culo povezano! Čuk: Kaj sem hote! reči: ste se gledali v filmu, ne? Trubar: Bibič je igralec, da klobuk dol pred njim, ampak zame preveč kulturen, da tako rečem. Preveč fin. Jaz nisem bil tako gosposki. Bil sem in sem robavs. Da kaj narediš na tem kilavem svetu, moraš biti robavs! Čuk: Letos bodo komunisti v Sloveniji dali ljudem ma- lo povohati božič, pravijo. Trubar: Zgleda, da je gospodarska kriza kar dober misijonar. Čuk: Pravijo, da bo letos ljubljanski nadškof voščil bo- žič po ljubljanskem radiu, ko ga je prejšnja leta mogel samo po tržaškem in celovškem. Ne bi ob njem nastopili tudi vi, gospod Primož? Trubar: Pa še doktor Grmič zraven, ne? To bi bilo še bolj ekumensko! zasme Ih i nd©br@vol jo^osme Listnica uprave Za nami je jubilejni letn k MLADIKE, ki ga ta številka zaključuje. Z naslednjo bomo pričeli 31. letnik. Zato imamo tokrat priložnost za kratek in površen obračun, ki ga polagamo pred zveste bralce. Spet smo zabeležili porast prispevkov in darov, ki ste nam jih namenili (sproti smo jih tudi objavljali, čemur ste morda stalno sledili]. Vendar ta podpora p i-jateljev naše revije ni krila p-i manjkljaja, čeprav ga je v dobršni meri omilila. V novem letniku se bo zato MLADIKA — poleg z vsebinskimi in oblikovnimi novostmi — predstavila tudi z novostjo v ceni: Izvod bo stal 2.500 Lir; celoletna naročnina 18.000 Lir. Celoletna naročnina za Jugoslavijo: 4.000 Din. Celoletna naročnina za tujino ostane nespremenjena: 15 US dol. Po letalski pošti 20 dolarjev (ali enakovreden znesek v tuji valuti). Prepričani smo, da nam boste ostali zvesti tudi v novem letu. Za to se vam že vnaprej zahvaljujemo. Obenem pa računamo na še nadaljnjo pomoč: podporne naročnine in darovi za tiskovni sklad nam bodo omogočali redno izhajanje. Vemo, da nam jih prijatelji MLADIKE ne bodo odrekli: vnaprej hvala tudi njim. »Predvsem pazite na ovinkih!« je priporočal gospod svojemu šoferju. »Oh, nič se ne bojte. Na ovinkih zaprem oči. Napravite še vi tako!« Dijak je opisal kravo. »Krava je domača žival, ki proizvaja švicarsko mleko, iz katerega delajo čokolado. Njene noge segajo do tal. Krava ni vol in ko je še mlada, se ji reče teliček. Na koncu hrbta ima šop dlak, s katerimi preganja mušice, ki hočejo piti njeno mleko. Krava ni kot kokoš, ki nese jajca. Na glavi ima rogove. Mesarju daje. meso, da ga prodaja ljudem, in njena koža je uporabna za čevlje.« »Dve leti sem poročena, pa še nikoli nama ni prišlo, kaj navzkriž.« »Je mogoče?« »Res: če se zgodi, da sva različnega mnenja in imam jaz prav, mi takoj prizna.« , »Krasno. In če ima on prav?« »No, to se do sedaj še ni nikoli zgodilo.« »Ali veš, kakšna je razlika med oslom in teboj?« »Ti, pazi se!« »No, no. Saj ni razlike. Samo šalil sem se.« »Ko sem se vrnil s potovanja, sem zalotil ženo z neznancem.« »In kaj si storil?« »Tako sem zaloputnil vrata, da sta oba lahko videla, kako sem jezen.« IZPOSOJENA BODICA Po- uspehu letošnjih volitev v Avstriji je vzniknila zamisel, da bi organizirali klub slovenskih poslancev iz vseh držav, kjer imajo ljudje splošno volivno pravico, kar pomeni, da je možno tudi biti izvolejn na katerikoli listi. Za poslance v Avstriji in ItaPji ne bo težav; počakati pa bo treba na ljudske poslance iz Slovenije, kjer so bile zadnje splošne parlamentarne volitve leta 1938... Družina in dom, 10/86 Nekdo se je tretji dan po poroki napil in nabil svojo ženo. Sodnik za pre- OcT obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost Anton Koršič ■ Serijsko pohištvo ■ Pohištvo po meri ■ Preureditve Prodajalna: TRST, Ulica S. Cilino 38 - Telefon 54390 Dom in delavnica: Ulica Damiano Chiesa, 91 - Telefon 571326 POSEBNI POPUSTI! OBIŠČITE NAS! krške ga je karal: % - ' »Janez/ te ni sram! Tri dni si poročen, pa ženo tepeš. Za šest dni te dam v zapor!« Pa je Janez zaihtel: »Gospod sodnik, to pa ni lepo od vas, da mi takole kvarite medene tedne.« »Kakšno ime boste dali svojemu sinu?« vpraša matičar. »Mrzoipštozs. To ga bo spominjalo na njegovega očeta.« »Zakaj pa na očeta?« »Ker je bil stavec.«