1062 Deset pesmi Maria Luisa Spaziani PRAZGODOVINA Seme je počivalo v globokem spanju ilovice, magma mojega življenja ne-življenje je bila. Krčevita sonca je prekrivala orjaška veka, govor čakal je na oznanjenje abecede. Prazgodovine temna plast, kolo, ki ni se zavrtelo, kri se te spominja, ljubljeno naročje matere. Trobenta ali flavta jaz brez tebe bi bila, tišina, le delirij pod steklenim zvonom. Brez tebe bi ljubezen, slepo steblo klorofila, ne bila ponosna zmaga na valovih niča. Krik na vrhu užitka je zdaj tvoj občutek, da vsaka nežnost dela zgodovino v senci večnosti. * # # Vidiš, kako nocoj se otok zvija v svojih vetrovih, s kakšnim divjim besom odtrgati se skuša od globokih terciarnih boj, kako ves hrepeni po razkropljenem letu svojih skorij in listov, ki jih topli tok vrtinci? To sarabando pride naj poslušat kdor domovino išče, urejeno življenje zase terja, kdor verjame v jezove in utrdbe, v žlindrasto odlivanje betona — in slep ne ve, da smo le romarji na božji poti, 1063 Deset pesmi na poti h kakšnemu studencu, v kakšno blago dolino, kjer sezidali naj bi trdnjavo tvojih sanj, trdnjavo ki bo dopolnila kdaj priliko iz niča v ves sijaj, potem pa vrine ti tisti tenki, neugasljivi bes, da bi postal spet romar. DRUGAČNA So travne steze k tebi me vodile JE ZDAJ POT in take, ki jih karavane utirajo, skrivnostne, tvegane poti, ki zbiraš si jih na slepo kakor karto v igri. In zdaj pomlad, poletje rada bi imenovala te poti k obzorju, ki so na njem ponočni bliski tvojih oči zamenjali kompas in karto. Drugačna je zdaj pot. Ne plapola na drogu beduinova zastava, ni vzhoda ne zahoda, ne pečata na pismu, ki ga moraš neodprtega oddati. Smer in pot zgrešila sem zaradi trnja, kamenja in kač, pa tudi noč je zdaj že pregloboka. Vendar razum zato ne omahuje, spodnaša ga, ker se je zvedelo, jeziki pač, da tudi zadnja steza že ves čas v krogu se vrti. POTOVANJE Bel list si bil, še brezoblično ilo, V KORINT neurejena moč, ki je čakala na svoj ritem. V Korintu, v mesečini, sem oblikovala te z ljubečimi rokami antičnega lončarja. Na poti tja (vmes se je ladja ustavila na Krfu) si bil le senca, le pahljača prhkih fantazij. V tvoje zvezde pa je bil zapisan tisti drobni ognjeni žig, ki mi o njem med sabo, izkušeni sokrivci, nismo govorili. 1064 Maria Luisa Spaziani Hiša s sveto ograjo, za katero je govoril Pavel, bila je razbitina, ki jo premetavajo valovi čričkov. Niti on ne bi to noč obsodil naju za pogana: ljubezen je edini ključ za težka in visoka nebesa. Zdaj tvoj žig na čelu lušči mi neštete abecede, blede modrosti stare, nove vstajajo iz morja, tvoj molk je Venera iz prvobitnih kapljic, ki uglašuje prostor v lestvice zveneče modre barve. Tvoja lepota ne rojeva se iz tvoje snovnosti, ne iz spokojne roke, ki te z vsako kretnjo ustvarja. Voda tolikšne miline daleč je že od izvirov, je hermetično žebranje popa, tvoje ustnice zaprte. POKLIC V globino prerok ne prodre nikoli, ne prodre. PREROKA Okrog sebe seje prah nemira, negotovosti, vtika jih v meglo besed, ki jih živ človek ne razume. Mnogi pa se trudijo prevesti te poslanice in tako rodijo se podobe in ideje, pojmi se koralijo na sanjah. On pa, trpek in teman kot kakšen Caravaggio, umre navadno o pravem času, preden brst vzcvete. Je sol zemlje, rdeč petelin ognja, on je tisti, ki naroča zori, kdaj naj se prikaže. Toda v sivi obleki gre na pot, balzac v ohlapni suknji, zapira se v podstrešno sobo, v svoj oklep grdote. anonimen in svetal, kot mnogi izmed vas. So preroki starodavni in kasai:dre-kariatide, ki nosijo na gnojnih ramah neverjetno usodo, tik za njimi pa so veliki preroki nove Besede, ti čudodelni noji, ki so svet požrli, da bi v njih postal notranje videnje, neotipljiv, prežvečen, ni jim do natačnih datumov, kraljestva Faraonov ti ne nudijo, ker faraon je tvoje srce, pa ga premagaj, če lahko. Skoraj nobeden se, v modernih časih, ne prebije do zavite bele brade Mojzesa dei Vincoli. 1065 Deset pesmi Nanje zdaj preže infarkt, torinska blaznost, kakšen Dallas, kakšen Brutus ali pa Charlotte, grmada ali kakšen Ravaillac. Vsakega ne boš lahko odkril pod steklom v kakšnem templju, kot na primer v Kremlju, kjer si ogleduješ haljo in pipo. * * * Zdaj prerokujemo le s formulami in številkami, zdaj govorimo tristo vibastih upočasnjenih krožnic, na luni bomo vrgli sidro točno toliko in toliko kilometrov od Galilejevega morja, od Kopernikovega morja, danes prerokujemo z navzdol uprtimi očmi proti kolosejem mravelj in podzemnim termitnjakom. Sami sebe gledamo se takšne, kakršni res bomo kmalu, strumni regimenti v temnih bunkerjih brez zraka, * * • brez zraka in brez neba, brez nekoristnega neba, ki je bilo tako pri roki pesnikom meščanske dobe. Pustite ga šiviljskim vajenkam. Kaj praviš? Saj jih ni, ki bi zvarile nam zadfge za pajace iz azbesta. Zmerom bolj težak je ta poklic. Le nekaj bi lahko, če bi hoteli, napovedali zares natančno: Vsi bomo pepel. Medtem pa vsi se hranimo s pepelom, zamazanih obrazov pijemo, s skrunilnimi rokami mesimo pepel ozvezdij in kosti, korane, almageste, papiruse, Christi imitatio in razprave o taktiki, maksime, pepel vesolij, potopljenih v nas. HERKULANUM Vrtinci cvetni list vrtinci tisočletje Paulu Celanu Evropa je prekleta — a ljubezen tvoja roka — nad mrtvo pločevino avtocestami vrtinci prah nad bankami nad bunkerji na trgih širnega sveta — prodajajte menjujte vlagajte sleparite kupujte — tvoje zloščene oči, ljubezen moja, roka roke tisočletje je pepel in cvetni list pepel razprostrimo alge naj prepletajo se goste alge 1066 Maria Luisa Spaziani pomagaj mi, ljubezen, tvoje zloščene oči in roke prekrijva z algami zelenimi prekrijva vojno — Evropa že razpada, o ljubezen moja, dela dela vsa v usmiljenih tenčicah Majinih tenčicah zemlja moja ljubezen moje ustnice iz pepela tvoje oči okruški moja Evropa alge moje ustnice iz pepela o Maja, ti ljubezen moja iz dušika, pločevino algo agonijo zloščeno zemljo brstiš v svojih marijinih laskih Maja SKLEPNA Ze leta in leta pišeš v pesek. Spočij se: zidaj katedrale. Prevedel Ciril Zlobec