študentski list Ljubljana, 19. aprila 1967 Letnik XVII Številka 20 tribuna Ne gre le za to, da ob jubileju slovenske partije ugotavljamo takšne ali drugačne druž-bene premike, ki bi dokazovali nujnost in opravičljivost vsake njene konkretno začrtane politike. Seveda pa tudi ni mogoče slediti logi-ki trenutnih izbruhov, ki bi se ravno nasprot-no odrekala nečemu, kar je tukaj. Tedaj del sveta, ki ga živimo in ustvarjamo. Naš svet in naš tukaj je univerza, ki ji že sama etimolo-gija določa družbenost in splošnost. Družbe-nost in splošnost sta lahko tedaj tista fenome-na, ki se uresničujeta skozi nešteto dejanj. In neštetokrat so ta dejanja govorila o prisotno-sti avantgarde, ki je bila prisotna in tako z ost-rim kot tudi kdaj s preblagimi besedami opo-zarjala nase in na družbo. Kljub vsemu pa je krčila pot naprednejšemu. Ustvarjala in živela je z nami vsemi tisto, kar nam ne more vzeti več nobena sila — avtentično izpovedovanje posameznika skozi SAMOUPRAVLJANJE. Par- tija se ni odrekla revolucioniranju družbenih razmer, kljub doseženemu kvalitativnemu pre-miku v prvi revolucionarni fazi. Njen odnos se je z večjo ali manjšo intenziteto izpričeval ob vsakokratnem vrednotenju tiste stvarnosti, ki je bila temeljnega pomena za slovenski na-rod in jugoslovansko skupnost. Ustvarjalnost takega odnosa partije-zveze in revolucije se je nedvomno pokazala ob njenem jubileju — 30 let ustanovitve KPS. Jubilej se tokrat ne iz-pričuje v pretirani zgodovinskosti ali faktogra-fiji, temveč v tvornem soočenju sedanjosti s prihodnostjo z izhodišča tiste pretekle zgodo-vine, ki je že na svojstven, human način se-stavni del slovenske družbe. Ob razmišljanjih, ki segajo v temelje slovenske družbene misli, ni mogoče iti mimo referata s slavnostne seje, ki nedvomno v sklopu renesanse naše družbe-ne misli odpira tisto perspektivo, ki je lastna generaciji, katere del smo, univerzi in družbe-nemu napredku nasploh. tehnieno izobraževanje in študentje V času od 16. do 23. aprila letos prireja Zveza štu-dentskih organizacij ljudske tehnike ŠOLT »Teden tehnike«, ki naj postane na naši univerzi tradicionaL na prireditev. Prireditev ima namen seznaniti študen-te z dejavnostjo šOLT-a, obenem pa intenzivneje vključiti univerzo v proces tehnične vzgoje ter sesta-viti natančen program njenega izvajanja. Besede o tehničnem napredku in modernem času bi bile odveč, omenimo labiko le, da se je vzgojnoizo-braževalni sistem našim potrebam prilagodil in se moderniziral. Pomanjkljivost ima za posledice medse-bojno poznavanje tehnike in znanosti, njenih zakoni-tosti in vplivov na človeško družbo ter premajhno sposobnost praktičnega dela s stroji in napravami. Pri nas zelo zaostajamo za drugimi industrijsko razvitimi narodi predvsem na področju teoretičnega raziskovanja pojavov, ki spremljajo razvoj tehnike ter vplivov tehnike na svetovni nazor in človeško družbo sploh. Zakoni sklepanja, ki vodijo do konkretizacije neke ideje ob poznavanju možnosti izbire zakonitosti in odnosov, so še premalo raziskani. Prav tako je re-lativno malo obdelano celotno področje znanstvene-ga ustvarjanja. Proučevanje omenjenih področij je za celotno družbo nedvonmo pomembno in predstav-lja nadgradnjo tehnike. Kakor dognanja filozofije, so-ciologije, psihologije itd. vplivajo na usmerjanje in ustvarjane drugačnih odnosov v človeški družbi, tako ima teoretska obdelava tehničnih pojavov vpliv na razvoj in usmeritev posameznih področij znanosti in tehnike. človekova dejavnost je na vseh področjih kompleksna in se izraža od osnovnih oblik praktič-nega dela do povsem abstraktnega obravnavanja pro-blemov. Izpustitev kateregakoli člena bi bistverao strnila razvoj prizadetega področja. Trditev lahko apliciramo tudi na področje tehnike, le da se pri nas dovolj ne zavedamo celovitosti tehnične problamatike in povsem zanemarjamo njeno teoretsko obravnava-nje. Tehnika, njene pojavne oblike in odkritja, ima nedvomno velik vpliv na človekov svetovni nazor in način življenja, zato je njeno pravilno razmnoževa- uiod v razsitavo (na ii. sitrani) nje i^sredno pomembno. Posledice nepoznavanja bi-stva tehnione revolucije isn. mesta tehnike v sklopu človeških dejavnostl se najočitneje kažejo v idejni di-ferenciaciji ljudi (predvsem izobražencev) na brezpo-gojne privržence vsega, kar diši po tehniki, in njene nasprotnike. Nesporazumi so nastali tudl na področ-ju filozofije. Tako tehnično kot filozofsko mišljenje ijnata svoj družbeni značaj in se ločita samo po zna-čaju predmeta, ki ga obravnavata. Zato se ne moremo strinjati s tistimi, ki obema vrstama mišljenja na-sprotujejo kot nečemu načelno različnemu. Tehnični način mišljenja, če ujporabim ta izraz, v največji mecri obsega bogastvo fantazije in ustvarjalnosti, kar ddka-zuje množica izvedb in rešitev ©ne naloge. Zato je dokazovanje nekaterih povsem neutemeljesno, češ da je tehnična vrsta mišljenja in sklepanja v poipolnem nasprotju s filozofslkim pristopom. Prav pri izobražencih je problem pravikiega do-jemanja tehnike kot dela svetovnega nazora najbolj pomemben, zato se mora tehnlčtna vzgoja študentov usmeriti tudi na področje teoretsikih razprav. Pri tem se zavedamo, da bo treba pri nas orati ledino, kar nam bo lahko uspelo edino z aktivniim sodelovanjem univerze in njenih kadrov. Drugi cilj tehnične vzgoje je bolj praktičnega zna-čaja, vendar nič manj pomemben. Sodobni človek uporablja na stotine tehnionih naprav, instrumentov, strojev, pogosto pa na njih ne pozna drugega kakor gumbe za vključitev m preikinitev delovanja. če bo razvoj šel dalje v to smer, se bodo uresničile bojazni, da bo postal človek vse večji suženj tehnike, katere ne bo več obvladal niti razumel. Ta pot vodi v usme-ritev privilegiranega razreda, ki bo tehniko obvladal, preostale množice pa bodo na ta način prišde v neko vrsto odvisnosti. Za vsakega strokovnjaka je izredno pomembno priznanje in pravilna uporaba različnih tehnioniih pri-pomočkov pri opravljanju svojega poklica. Pridobi-tev tega znanja pa je del tehnične vzgoje, ki je ne smemo jemati kot neko ozko, specializirano vzgojo, temveč kot kompleks vsega, kar je posredno ali ne-posredno povezano s tehniko in znanostjo. Tehnične vzgoje smo precej deležni v vsakdanjem življenju, v šolah, iz knjig in časopisov, vendar je — čeprav nujno potrebna — taka vzgoja nesistematična. Na univerzi položaj glede tehnične vzgoje ni nič boljši, saj je pomanjkljiva celo na tehničnih fakul-tetah, tako na praktičnem kot na teoretičnem pod-ročju, medtem ko je položaj na humanističnih fakul-tetah še mnogo slabši. ŠOLT, ki deluje v sklopu ljudske tehnike, je po-dedoval tudi njene slabosti. Nedvomno je družba na-ložila LT odgovomo in obširno nalogo, ni pa ji dala obenem tudi ustreznega priznanja in podpore. Zato se ne moremo čuditi, da je ob dejstvu, ko je že izde-lava programa tehnične vzgoje zahtevna naloga, uspeš-no izvajanje le-tega brez večje pomoči družbe sploh nemogoče. Pomembnost tehnične vzgoje v moderni družbi (in njene oblike ter prbcesi) še ni dovolj raziskana, kar pogojuje sedanji položaj, namreč, da LT sloni predvsem na »hobby dejavnosti« manjšega dela druž-be ter da je število in vrsta akcij odvisno predvsem od dobre volje nekaterih materialnih možnosti. Tudi šOLT-ovi dejavnosti se je ves čas poznala prepuščenost samemu sebi, saj ponavadi ni presegla voluntarističnih oblik dela večje ali manjše skupine . privržencev. Prvi poskus angažiranja pri univerzitet-nem svetu, ki se je ukvarjala tudi s to problematiiko; vendar pa zaenkrat še išče svoje mesto, ko pa bo za-dovoljivo rešeno tudi neposredno sodelovanje pedago-škoznanstvenih kadrov univerze pri tehnični vzgoji, bo komisija postala uspešen posrednik med univerzo in med študenti ter bo pomagala pri širjenju tehnič-ne vzgoje. Kljub temu je ŠOLT v prejšnjem obdobju dose-gal uspehe. Res je sicer, da so študentje z njegovim delom mnogo premalo seznanjeni — kar je napaka propagande, ne pa toliko nedejavnosti. ŠOLT je v zad-njem času preživljal težko krizo, ko je iskal sam sebe in svoje mesto v študentski organizaciji. V toku de-lovanja so se pogoji za delo šOLT-a spremenili in zato je bilo potrebno spremeniti tudi oblike dela. Zaradi poostritve študijskih pogojev klubi ne de-lujejo več tako kot nekoč, ker zahteva delo y njih mnogo časa in veselja. Tudi zahteve po priključitvi čim večjega števila študentov v našo dejavnost so na-raščale, zato se je izoblikovala edina možna usmeri-tev v množično tehnično vzgojo y obliki predavanj in tečajev. Tehnična vzgoja pri šOLT-u naj dopolni vrzeli o vzgoji na fakultetah in pripomore k lažje-mu opravljanju poklica. Stihija pri tej vzgoji je ne-dopustna in mora odstopiti mesto analizi potreb in v strokovni izdelavi programov tečajev, ki morajo biti dobro organizirani in kvalitetni. Del študentov pa bo-mo še naprej usmerjali v klube, ki bodo ob množični bazi zopet poživili svojo dejavnost, čeprav so neka-teri tudi sedaj precej aktivni. Omenim naj le fotoama-tersko skupino razstavljalcev, ki je znana med foto-grafi doma in v tujini. V jeseni se bo ŠOLT preselil v ŠN, kjer bo v cen-tru študentov in na kraju, kjer deluje največ klubov, bo najlaže razvijal svojo dejavnost. Prepričani smo, da bo ta tedan tebaiike pomenil prelomnico v delu naše organizacije, ki bo v večji meri vključevala pedagaške in zsnanstvene k?c?re ^\-vearze in se bolj cxiprla študentom. Jože šlander 2. STHAN TRIBUNA RAZPIS Upravni odbor Študentskega nase-lja v Ljubljani razpisuje naslednja delovna mesta — za turistično de-javnost v poletnih mesecih: 1. Za študentski tabor — Anka-ran: od 15. junija do 31. avgu-sta a upravnika tabora — reden štu- dent ekonomske takultete b receptor — reden študent z znanjem dveh tujih jezikov c blagajnik — reden študent eko- nomske fakultete d 3 natakarje v bifeju — redni študentje e ekonom posteljnine — reden študent f ekonom kuhinje — reden štu- dent ekonomske fakultete g hišnik — reden študent tehni- ške fakultete h mesto orkestra — prednost imajo dbrfeland zasedbe 2. Za dom študentov v Ilirski uli-ci: od 25. junija do 10. septem-bra a vodja recepcije — reden štu-dent ekonomske fakultete z znanjem dveh tujih jezikov b 3 receptorje — redni študentje z znanjem dveh tujih jezikov c 5 sobaric — redne študentke ali študentje d 2 liftboya — redni študentje e 1 natakar v bifeju — reden štu-dent 3. Za študentsko naselje: od 25. junija do 30. avgusta a 3 receptorje — redni študentje z znanjem dveh tujih jezikov Prednost pri izbiri imajo kandidati, ki obvladajo ITALIJANSKI JEZIK in tisti, ki so že delali na podobnih mestih. Razpis velja 15 dni po obja-vi v časopisu Tribuna. TURISTICNI PROGRAM ZA ŠTUDENTE 21., 22., 23. april 1967. Smučarski izlet na KOMNO Organizator: IO PZJ na Univerzi v Ljubljani. Cena: 25 N din. Rok prijave: četrtek 20. IV. od 13. do 14. ure^ Tng revolucije 1, 6., 7. maj 1967. Teden narcis GOLICA. Organizator: IO PZJ na Univerzi v Ljubljani. Cena: cca 18 N din. Rak prijave: četrtek 4. V. 1967, ad 13. dio 14. urne, Trg revolucije 1, 23. april 1967. Izlet na NANOS in PREDJAMSKI GRAD. Organizator: Taborniki »Ivan Rob«. Rok prijave: čebrtek 20. IV.' 1967 od 18. do 19. ure, Trg revolucije 1, Poleg tega pa Smučarski klub »Akade-mik« organizira vsako soboto smučarske islete v poznane smučarske centre. TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), TONE PACNIK, MARKO POGAČNIK, RUDI RIZ- MAN (ODGOVORNI UREDNIK), TRIBUNA — IZDAJA UO ZSJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21-280 — TEKOCI RACUN 501-8-78/1 — LETNA NAROČNINA ZA ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST NDIN — POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISK CP DELO, LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA 1, TELEFON 23-522 — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI KULTURA NARODA JE »RENTABILNA« Slovenci smo majhen narod. Pa ne ne-znaten. Kljub maloštevilnosti smo enako-praven del velike skupnosti narodov sve-ta. Ni še dolgo tega, ko to nismo bili. Vsaj v političnem oziru ne. Pohvalimo pa se lahko, da je bila kultura našega male-ga naroda prav tako bogata in polna kot kultura katereigaikDli velikih ewopskiih na-rodov. Toda, kot kaže, pozabljamo, da je kul-tura eno najpoimambnejših področij uve-ljavibve narodia v svetu. Pxičeli amo nam-reč razmišljati, »če se nam kultura spla-ča«. Kako banalen izraz!!! Prav je, da podredimo naše zahteve materialnim mož-nostim, toda kdo pravi, da se moramo od-reči predvsem tistim dobrinam, ki pogo-jujejo življenjsko eksistenco vsakega na-roda?! Govoiri se, da bodo zavoljo materiaJ-nih težav zaprli celjsko gledališče. Ni pa še dolgo tega, ko smo brali v časnikih po-hvale tega ansambla, ki živi in dela v ta-ko skromnih pogojih. Res, na žalost so med nami ljudje, ki menijo, da morajo efconomski zatoomi vla-dati tudi danes prav tako stihijsko kot v dobi liberalnega kapitalizma. In mi pra-vimo, da smo socialistična, samoupravna družba, ki je zapisala v ustavi, da so kul-turne dobrine last vsega naroda. Kako, ko pa nekateri hočejo, da bi bilo teh do-brin čim imanj. Ludvik Škoberne FANT S PI2AMO NOVINARSKA NOTICA V petek ob pol štirih so pri Figovcu opazili čudno oblečeno osebo nedoiočljive starosti, po vsej verjetnosti moškega spo-la, ki je zbujala splošno pozornost. Gla-vo so ji pokrivali dolgi, črni lasje, kakur je to v modi pri tistih tako imenovanih beatnikih; bolj kot to, na to smo žal tu-di pri nas že navajeni (!), pa je minio-idoče bodla v oči obleka: oseba jc bila meni nič tebi nič v pižami. Našemu do-pisniku se ni posrečilo zvedeti, ali gre za slaboumnost ali za provokacijo. Ne mo-remo se strinjati z vedenjem tistih oči-vidcev, ki so se dogodku samo trapasto režali ali pa so si v tem našli celo poceni zabavo. Vidi se, kako topi postajamo za smešenje javnega mnenja. Pri Tromostovju je oseba zginila spred oči. Primer nas opozarja, da so se tudi v naši družbi mimo mladinskega krimi-nala in drugih škodljivih elementov raz-pasli snobistični pojavi, prevzeti po za-hodnjaški modi; vendar pa se moraino vprašati, kaj ti ljudje iščejo pri nas in kdaj jim bojo že stopili na prste. POLICIJSKO POROČILO Kakor bo sledilo iz nadaljnjega, sta dva organa ljudske milice v petek, 4. tega mesca, na nujen poziv nekaterih občanov na Trgu revolucije aretirala sumljivo ose-bo, ki je že dalj časa kazala znake poli-tične provokativnosti. Za ukrep sta se od-ločila šele potem, ko so namere provoka-torja postale jasne: kajti sledila sta mu vse od križišča pred Ajdovščino, preko stranskih ulic proti Tromostovju, od Tro-mostovja in čopove, ko je oseba naposled prispela do zgoraj omenjenega Trga revo-lucije, kar se je zdelo našima pripadni-koma dovolj očitno dejstvo. Za zdaj še ni bilo mogoče ugotoviti, ka-teri politični grupaciji služi. Pi*eiskava je v teku. KRŠCANSKO Ampak, kar je preveč, je pa preveč! Cez glavo nam že rasejo! Danes na cesto ne moreš, ne da bi se zadel ob koga teb peklenščkov! Ravno sem šla iz frančiškan-ske cerkve (o kakšno pridigo so imeli go-spod to nedeljo, kajpa — to mu manjka, v cerkev naj hodi, se bo vsaj kaj naučil. Ni čudno, ko jih pa že vzgajajo brez Bo-ga in brez molitve!), ko sem ga sreeala,' saj pravim, našega bo treba tudi malo bolj na špagco! Več jim dovoliš, višje jiin greben rase! Ooo ne, jaz svojemu že ne pustim vsega, pri meni mu presneto trda poje. Ob nedeljah zjutraj v cerkev, v po-nedeljek ob osmih k veronauku! Moj se že ne bo spridil. Pa preveč denarja jim dajejo. Ali naj ima osemnajstletnik denar, pa recite! Otro-kom denar! Človek bi tudi staršem kaj rekel! O Bog, še bo hudo na tem svetu! PEDAGOŠKO Navsezadnje se človek vpraša, kam vse to pelje. Ponudiš jim prst, zagrabijo pa celo roko. Prosijo za nogomet, prav, ugo-diš jim, naj le brcajo, sicer bojo gotovo kaj pobili, a nogomet je zdrav šport in to so le naši otroci. Prosijo za ples, v redu, naj se zabavajo, dobijo ples, Okrog hodi-jo razkuštrani in dHgo^asi. no, bodimo napredni, zaenkrat jim prijateljsko razlo-žimo, to ne gre, to so slaba pota, to pelje v kriminal. Da pa bo moj dijak hodil okrog ae-marno oblečen (in celo v spalni srajci), tega ne bom trpel. čej jih ne bomo zdaj užugali, jih nikoli ne bomo. Navsezadnje gre za ugled šole. DRUŽBENOKRITICNO >y Danes popoldne sem se spet enkrat pe-Ijal v tistem prenapolnjenem avtobusu po čopovi (ti prekleti avtobusi te pretrese-jo od glave do peta, zmeraj sem govoril, naj bi obdržali tramvaj, pa še zanaša te na ovinkih), ko sem (ja, pa ti Bosanci, spet jih je smrdel poln avtobus, in kako mirno ti klobasajo v svoji latovščini, mi pa tam ne smemo pisQiti po slovensko; če hočejo svoj jezik, naj si pripeljejo še svoje avtobuse, kdo jih bo le poslušal) za-gledal na prehodu za pešce (poglavje zase, pri nas je to promenada) nekega kuštrav-ca (to bi še prenesel) ampak v pižami! Tip se je toliko časa motovilil po zebrah, da setn že pomislil, da ga bo avtobus vsaj oplazil; to bi ga malo izučilo. Drugič bi vedel. A odskočil je in veselje mi je šlo pozlu. Jaz bi mu že dal vetra. Jože Drev LEPO JE V NASI DOMOVINI BITI MLAD LISICA 1N MRAVLJE BASEN Mravlje so si z velikim trudom in prid-nostjo zgradile mravljišče in v njem sree-no prebivale, ko jo je nekega dne b mravljišču primahaia — iisica. »Vlravije!« je zavpila, »poslušajte moj ukaz! Preseliti se morate v drugo — večje mravljišče. To vam ukazujem JAZ lisica! Vaše mrav-ljišče namreč ni rentabilno!« Mravlje so od presenečenja zazijale: »Mravljišče je vendar naše! Same smo ga zgradile in same ga oskrbujemo. Kaj bomo brez mravljišča! Nanj smo naveza-ne.« »Nič. Me ne briga. Je nerentabilno, pa konec!« Najsi so mravlje bile še toliko proti, najsi so imele še tako prav — proti lisi-ci so bile nemočne. Zategadelj je lisica lahko začela svoj ukaz tudi izpolnjevati: tebi. meni nič je začela raznašati brunca, iz katerih je bilo mravljišče zgrajeno. Ven-dar mravlje niso bile samo ponižne tnrav-lje: uprle so se. Naskočile so lisico, jo obžrle, jo obžrle nekje bolj, nekje tnanj, a toliko, da se je ustrašila ter preneha-la razdirati. Morala je še pod kleščami priznati, da imajo mravlje prav. Toda čeprav je lisica priznala pravil-nost zahtev, si tega ni priznala pri sobi: rekla si je: »Mene že ne boste! Počakala bom na čas, ko bo splahnela vaša upor-nost.« A lisica se je zmotila. Ko je že bila mislila, da je upornost mravelj splahnela, ko je zopet začela odnašati brunca, dru-go za drugo kot tihotapec, se je zgodilo, kar ji ni šlo v račun: mravlje so se zo-pet uprle: ker lisica ni držala svoje ob-ljube. Povrhu pa je hotela kaznovati mrav-lje, ki so se najbolj zavzele v uporu proti njej. In ker je lisica dober taktik in ker se je zbala hudih ugrizov, je stisnila rep med noge ter se potuhnila: »še bo po-trebno čakati, še.« (V basni so igrali: mravljišče — bolni-ca v Črni; mravlje — Črnjani; lisica — »naša ži in da v pnadaijo vraitairju. Zanimiva je bila še diskusija o delu ZŠJ na fakulteti in o svetih letnikov. Ven-dar je bilo o tej problematiki več slišati na fakultetni skupščini. Kot sklep sestankov aktiva je bil spre-jet predlpg, da se organizira razgovor s pnofesonji o pedagošikem. delu na fatoul« teti, o izvrševanju in pomanjkljivosti uč-nega programa, o problematiki v zvezi z diplomskimi deli in o dolžini absolvent-skega staža, vendar pod pogojem, če se ne bo na skupščini ZšJ o vsem tem do-volj razpravljalo. Skupščina je med tem že bila. Pred komunisti četrtega letnika je naloga, da tudi oni prispevajo, še pre-den gredo s fakultete, svoj delež k njenl večji popolnosti. J. K. SVETA SAMOSTOJNOST ŠOLE Zadnje čase smo bili priče obširnim raz-pravam o problemu, ki je v sedanji situ-aciji nadvse pomemben za organizacijo de-la v visokem šolstvu in posredno tudi za delovno in programsko strukturo vseh ostalih šol; od rešitve tega vprašanja je odvisna kvalitetna raven šol, v kater^h de-laimio; sprememba sistetma selekcije bo povzročila prestrukturiranje grupacij sred-nje izobraženih kadrov; omogočila bo po-sameznim gospodarskim organizacijam (ali pa tudi ne) izredno olajšano izbiranje ka-dinav; zelo venjetno pa bo, ob ustaljeni praksi reševanja podobnih problemov, po-menila nadaljevanje procesa regionalne in socialne diferenciacije razmerja študentov, ki v zadnjih nekaj letih zavzema zaskrb-ljujoč obseg. Odločanje o načinu selekcije je pred nami; je stvar današnjega dne. Stališča zainteresiranih strani pa so precej različ-na, kakor so različni motivi za odločanje, izvirajoči iz položaja, v katerem ti de-li naše družbe so. Prizadevanja po stabilizaciji položaja celotne družbe, s čimer se ukvarjajo or-ganizirane družbenopolitične sile, danes že neposredno posegajo na vsa področja druž-benega delovanja. Namere so vsem zna-ne; sredstva pa, s katerimi se želi cilj do-seči — stabilizacija ter trdna in široka osnova za nadaljnji razvoj — imajo na različnih področjih precej različne učin-ke. Ker so ta sredstva zmes administra-tivnih, političnih in samoupravnih ukre-pov in odločitev in meja zlasti med po-slednjimi ni določno začrtana, so tudi učinki običajno nekoliko difuzni. Največ-krat prihaja do situacij, v katerih se do-sežena raven samoupravnega mišljenja in prakse v subjektu reformne akcije ne sklada z intenziteto političnega vmešava-nja, kar že samo po sebi kaže na relativ- no globok razkorak med enotami družbe in posameznimi platoji političnih organi-zacij, na neprožnost teh organizacij, ki iz-vira delno iz šibkih ali preuranjenih mo-mentov v političnih programih zadnjih ob-dobij, še bolj pa iz dogmatističnega tolma-čenja dmžbenih smernic in nestrokovne-ga delovanja posameznih forumov. Eden od primerov odločanja preko in mimo prakse je tudi predlog (sedaj že umak-njen) republiškega zakona o izobraževa-nju in vzgoji, ki je poskusil reševati pro-bleme na način, ki se lahko obnese v ne-ki gospodarski dejavnosti, ter jih tako pre-našati na delikatno področje — šol-stvo —, in s paliativno mero (zabrisova-nje razlik v regionalnih proračunih za šol-stvo) ustvariti videz temelja, ki je zmo-žen zagotoviti kvalitetno rast osnovnega in srednjega šolstva. Temu podobna je bila tudi politična kampanja za samopri-spevek občanov za gradnjo novih šol: prispavtke aa šolstvo vendiair plaouijeijo vse organizacije in posamezniki — z ak-cijo samoprispevka pa se ustvarja varljiv videz sodelovanja občanov v politiki gra-ditve družbene nadgradnje. Usmerjanje vseh družbenih dejavnosti na pot, na kateri bi maksimalno slu-žile potrebam gospodarstva — našega go spodarstva v borbi za izhod iz sedanje situacije — nujno povzroča deviacije v no-tranji strukturi teh dejavnosti in glede na njihov prejšnji način delovanja nemož-nost zadovoljitve novonastalih potreb. Fri-mer za to je socialno zavarovanje. Glede na usmerjenost ukrepov k določenemu ci-lju se nujno pojavlja tudi kratkoročnost v odločanju, ki pa Iahko privede do re-snih premikov v osnovni strukturi teh de-javnosti. ŠOLSTVO JE DEJAVNOST, KI SLUŽI PREDVSEM IN OPTIMALNO CE-LOTNI DRU2BI IN NJENEMU OSNOV- NEMU SESTAVNEMU DELU — ČLOVE-KU —, NE PA LE DELU DRU2BENE REALNOSTI — GOSPODARSTVU. To je dejstvo, ki ga v borbi za trenutne uspe-he pri nas nemalokrat pozabljarao in ka-terega neupoštevanje na^ekuje tudi v tera primeru stališča in akcije družbenopoli-tičnih skupnosti. Jugoslavamska sikupiniost univeinz se je (nekoliko pod vplivom razmer na posa-meznih univerzah in njih fakultetah, ne-koliko pa verjetno tudi pod vplivom sploš-ne situacije) odločila izdelati predlog eniat-nih sprejemnth izpitov na vseh jugoslo vanskih univerzah, kar nedvomno pome-ni napredek glede na sedanji neurejeni sistem, ki se mu je poznala tako neureje-niost odnosov med univerzo in »jpoibnoS-niki« kadrov kot tudi iz statutarnih vzro kov izhajajoče šibke vezi med univerzo in posameznimi fakultetami kot njeniml sestavnimi deli. Akcija je s strani univerz verjetno edini možni odgovor na neureje-nost šolskega sistema ob sočasnem po manjkanju sredstev, ki se čuti na celot-nem področju izobraževanja. Ta velika samostojnost fakultet se je pokazala tudi na ljubljanski univerzi, ver-jatno še mačraege fcakor daiugod. Univear-za je dala predlog za tako obliko spre-jeirmdh dzpitov, ki temelji na predilogu skupnosti jugoslovanskih univerz, vendar kaže, da večina fakultet odklanja tako obliko. Svoja stališča utemeljujejo s širo-kim spektrom ugovorov: od nezaupanja v psihološko določanje sposobnosti pa do ugotovitve, da je za' vsako faknlteto po-trebna specifična sposobnost mišljenja, ki se od stroke do stroke razlikuje. Prevla-duje težnjam, da bi se izpiti zasnovali predvsem na osnovi preizkušnje specifič-nih znanj. Čeprav je osnovno stališče na fakulte- tah v glavjiean identično s štuideotov- skim stališčem — odpor proti sprejem- nim izpitom — pa so načrti za konkret- no reakcijo na morebitno uvedbo tisti, ki jasno kažejo slabosti take organizacijske oblike univerze, kakršna je danes. Ce bi obveljala taka samostojna oblika določa- nja izpitnih pogojev, je skupen rezultat lahko samo eden: situacija, kakršna vla- da danes na večini jugoslovanskih univerz in ki je bila eden od glavnih povodov za predlog uvedbe enotnih izpitnih pogojev. Posledic znotraj in zunaj univerze pa bo še dosti, vendar jih lahko le približno pred- videvamo. Zveza študentov je na svojem zadnjem plenumu zavzela stališče do iz- pitne problematike; vendar razvoj dogod- kov kaže na to, da bodo načelna stališča študentov zopet ostala neupoštevana. Kaj je mogoče danes storiti, da bi naše mne- nje dobilo večjo težo? Največkrat sliši- mo: »Vključevanje v konkretno pripravo načrtov za selekcijo po fakultetah.« To pa po eni strani pomeni odpoved našim stali- ščem, ki jih izražamo že daljšo dobo. Uved- ba sprejemnih izpitov na univerzi pome- ni selekcijo, začeto na napačnem koncu izobraževalnega procesa; ta selekcija je za- « torej relativno neučinko^vita in tudi nehu- mana. Nehumanosti selekcije ni mogoče odpraviti; lahko pa z odgovornim in ko- ordiniranim delom zmanjšamo negativne posledice na znosno mero, saj tudi selek- cija v prvem letniku ne more biti abso- lutno pravična. Noben aktivni faktor na univerzi pri reševanju tega vprašanja ni v lahkem ooložajiu. Menim pa, da bi bu akcija morala biti skupna, tako glede no- bnamije iireditve izpitov, kakcKr tudi v ape- lu družbenim organom — apelu za ure- ditev celotnega šplskega sistema, ki sicer rue bi bil prvi, vemdair bi danes moral imeti večjo težo od prejšnjih, saj v sklo- pu družbenih dogajanj šolstvo potrebuje večjo resnost in vnemo družbenoorganiza- cijskih teles pri obravnavanju njegovih te- kočih problemov, predvsem pa njegovega mesta v družbi, kot smo je bili doslej vajeni. Andrej Klemenčič ST7AH J E H B S H A, 6 6 4 4 66 66 66 66 66 66 66 režija: Michelangelo Antonioni v glavnih vlogah: Monica Vitti, Rachard Harris in Carlo Chionetti Zakaj je filmu naslov Rdeča puščava? Piskajoč glas, s katerim spušča dimnik v enakomernih pre-sledkih žveplenorumene oblačke, je Antonionijev po-zdrav gledalcu. Kot nem, razumevajoč stisk roke, bi lahko rekel, mu sledi zamegljen prizor, ki kaže cevi. Zvijajo se v kolonih na poti, ki ji ni videti konca. V velikem posnetku, ko se ob srečanju z mo-žem in Corradom Giuliana postavi prednje, nam po-stane jasno, da vodijo skoznjo, skozi nas; zlasti, ker je bil Antonioni malo pred tem, ko je Giuliana za grmovjem pospravljala malico, ujel njeno glavo v črto z rumenimi oblački in tako nadomestil neviden dimnik. — Smem še vprašati, zakaj je filmu naslov Rdeča puščava? »Nekaj groznega je v stvarnosti,« se na ladji Giuliana izpoveduije Corradu, »pia ne vem, kaj je, in niiice mi ne pove.« Kakor je vseiej nase vprasa-nje — in nič drugega — odgovor, ki ga iščemo, tako si tudi Giuliana sama s svojo rauko lazjasnjuje gro-zo, ki jo muči: »Nekaj groznega v stvarnosti« je »ne vem, kaj je« in »'nihče mi ne pove« — negoto-vost in samota. Ce bi iskal kakšno ponazoritev za negotovost, bi rekel vojna, in za samoto puščava. če bi iskal kak-šno opredelitev ljubezni, bi rekel negotovost in sa-mota. Če bi to hotel izraziti v primeri, bi rekel rdeča puščava. Barva ljubezni je rdeča barva, barva, v kateri so stari Grki odhajali v boj. Iz puščav so prihajali preroki, v puščavi je hotel Jezus ustanoviti nebeško kraljestvo. Po tem, kako se Corrado zdrzne ob sre-čanju z Giuliano, vidirno,, da je zadet; kako močrio zadet, pa razberemo iz Giulianinega obnašanja, ko se odtrga od svojega mesta tn se postavi med moža in njega. Kdo sta Corrado rn Giuliana in kaj jima pome-ni Ugo? »Te silose je postavil moj oče,« reče Corra-do. Ugo: »Kako da si se lotil tega (rafinerij, op. pi-sca)? Prej si delal v rudarstvu, ne?« Corrado: »Da, najprej sem rinil navzdol, zdaj pa navzgor. — Od-kar je umrl moj oče, je vsa odgovornost na mojih rajmenih.« Kaj govore ti stavki, najbolje pojasnouje tale Corradova izpoved Giuliani: »človek kroži. Na-preza se in se hoče spremeniti, pa se zmeraj spet znajde tam, kjer je bil. Jaz se po šestih letih ni-sem nič spremenil.« Iz silosa pa se vali siv dim. »Pa zakaj me potem to sprašuješ?« vzklikne Ugo s trdim. obrazom, ko mu Corrado odvfne, da se Giuliana ni, sploh ni pritoževala nad njim, ker ob njeni nesreči ni prihitel diomov. Oorradio hiti napirej, na njegove klice ne da odgovora, spodrsne na blatu, pobere kamen in ga zaluča v morje. Napeto se ozi-ina. Zdi se, kot da njegiav odločni izraz in vase za-zrti pogled govorita: »Na svetu so nepredvidljive stvari, nerazložljive ln nedopovedljive kakor zače-tek in zato moraš molčati, ne smeš popustiti... »Ko bi me Ugo kdaj tako pogledal, kakor me ti ves čas gledaš, bi marsikaj razumel,« mu reče Giu-liana. Toda Ugo se ji pokroviteljsko smehlja, ko mu v baraki šepne, da se ni šalila, tn jo prepričuje, da je to nemogoče ... mogoče je trepljati Lindina meea. Nemogoče mogoče, tega Giuliana ne more do-seči: ne more pozabiti, celo noče, kot se izkaže na koncu, ko ironično zavrne Corrada, ki ji svetuje, naj ne misli na^svojo nezvestobo: »Da, ne misliti, to je glavno!« *Kajti: »Kdor ne misli, je mrtev, mrtvi pa niso navadni ljudje.« Toda na ladji, ka-mor jo je zaneslo v nočnem tavanju, potem ko se tudi pri Ooirradiu ni našla, je iz nje bruhnila res-nioa: »Ne smem toliko misliti na to, vzeti monam pač, da je vse, kar se mi pripeti, moje življenje.« Nekaj se dogaja med Giuliano in Corradom, čez kar meče Ugo senco. Kot bi se v megli — zevajoči vrzeli med »tu« in »tam« — nepričakovano srečali, stojita njemu in ostali brezdušni družbi negibno nasproti: zasačena, da sta skupaj. — Sta ali nista kriva? Od kdaj se poznata? Ne vemo. V trgovini odgo-vori Corrado Giuliani na vprašanje, ali mu je Ugo pravil o njej: »Ne, vedel sem, da je poročen, ne pa, s kom ...« in v njunih pogovorih ni ničesar, kar bi ovrglo možnost, da bi se poznala že od prej. Na-sprotno, vse daje slutiti: njuno vedenje ob srečanju in kasneje njune medsebojne izpovedi, najbolj pa omenjena izjava; trdna točka, na katero bi lahko oprl to domnevo, pa seveda to ni. Med njima je ti&to, kar prikazuje Antonioni, ko snema stvari iz prevelike bližine, da vidimo vse zabrisano, in do česar se kot do nujne stične točke dokoplje Corrado, ko ogovori Giuliano: »Se td ne zdi kdaj, da je smešna resnost, ki jo posvečamo svojemu delu?« in mu Giuliana odgoivori: »Zdi se mi, da so moje oči objokane,, „« da se po njegovih besedah: »Ti se sprašuješ, kaj naj gledaš, jaz, katao naj živim — pa saj to je isto!« izd&( ko brž stopi k svojeimiu možu. Začutila je krivdio, čepraiv je s Coiradiom spregovorila dva stavka. Takemu razmerju ljudje prisluh-nejo. Tako kot nam vzbudijo pozomost nerazumljivosti v sobesednikovem govorjenju. Maloprej, ko so obiskali Ugovo barako, v kateri »že dolgo ni bil,« je Corrado ob pogledu nanjo dejal: »Zmeraj se mi zdi, da nimain pravice biti tam, kjer sem. Tako niomam obstanka ne tu, ne tam,« in Giuliana ga je prese-nečeno pogledala. Toda, četprav čutita skupaj, da se razumeta brez be-sed in govorita med sabo v miselnih obratih, ki jih ne moremo povezati, če ne čutimo z njima, se razlikujeta med sabo ravno v tem, za kar je Corrado vzkliknil: »Pa saj to je isto!« Kajti medtem ko Corrado ve za dim, ki se viali nia neibu in sika iz zemlje, da rnu jie nesnost smešna, ga ona čuti, da joče. Tako stoji med njim in Ugom, ki kot ostali dima ne čuti in ne pozna, ker ga diha in vanj — kakor GiuJiana zagleda v megli. — tone. Ce je Ugo pod zemljo, Corrado ves nad njo, je ona na njej, podobna Roidinovemu kipu, ki se rojeva. če je za Uga vse jamo in ni za Corrada nič, je zanjo neznostno, da ni nič. Če Ugo ninia časa sprejeti, medtem spre-jema Corrado vse, doživlja ona zmeraj spet, da ne more, a moria vse sprejeti. Dim se vali iz silosa — tx>da za Uga v dimu je rafinerija in ne silos in zato sprašuje zakaj brez zadržkov. Corrado nikoli ne vpraša zakaj. Za Giu-liano je zakaj usoden. V Ugovo zakaj-zato stvarnost se ne more vključiti, Corradove preprostosti pa ne more do-seči. Samo, ko je ob odkritju otrokove laži, v izbruhu radosti potegnil zakaj vase in pri Corradu zanj ni našla odgovora, je dospela na ladjo, za hip. So ti trije nepremostljivo ločeni med sebo? V prizoru, ko Corrado trga deske iz prestenka v baraki, so videti složni. Deske, ki jih ponuja Corrado, si med sabo po-dajajo, da z njimi nalagajo na ogenj. Rdeča barva, ki jo vsebuje naslov, se v tem prizoru prvič pojavi tako, da nam vzbudi pozornost. Deske so krvavordeče na strani, s katero gledajo proti manjšemu prostoru z otomano. Corrado jih trga s hudomušno podjetnostjo, dokler ne da slednjič duška svoji prekipevajoči moči, ko se znese nad stolom. Vse ga gleda. — Giuliana pa, ki je doslej veselo sodelovala v skupni akciji, se prestraši. Corrado obstane pred njo spuščenih rok in nagne glavo na stran: opravil je. Toda Giuliana, ki jo je priklenila njegova raz-gretost, se v hipu ove, izmakne pogled in odide spet k Ugu — ni se osvobodila. Ko histeirično beži stiran od ladtje, na kateri so naz-glasili karanteno in ne p-usti nikomur v njeno bližino, se je znašla pred morjem. »Megla me je premotila,« kliče Ugu, ki jo pomilujoče gleda, medtem ko se Linda joče. Ko se bori, naj jo razume, kakor se je maloprej borila, naj verjamejo, da je klic bil, kot je povedala Linda, po-zabljajio, da vseskozi samo zahfceiva zaiupainije, medtem ko saima ne zaufpa nikiomuir, in da zato zaupa.Tija ne moire pričakovati ne od Uga, ne od drugih — razen od Corrada, ki sprejeniia vse. »Pbtovati ima smisel, če človek spremeni — kako naj rečem — svoj zgodavinski ambient,« pravi Corrado. »Si-cetr nima poimena.« Toda Giuliaina bi vzela na poitovanje s sabo vse, vse, kar ima vsak dan v rokah, tudi pepel-nike. Ne more zapustiti tega, kar jo obkroža, kar je. »Po tem bi ti bilo žal za tvojo ulico, za tvoje mesto,« ji odgovarja CoTrado, »po tem bi ne imelo smisla, da odpo-tuješ.« Toda za Giuiliano ni notoein izgoTOr, če ljuidije za-radi selitve zapustijo vse, kar so. »če bi odpotovala za vedno, kakor nameravaš ti, bi vzela s sabo tudi tebe,« mu reče, »preprosto zato, ker si zdaj del mene. — Kako moreš vedeti vnaprej, kaj boš potreboval.?« ga vraša. Cor-radoiv odnos do sveta pa ne obsega takšnih vprašanj. »V resnici nimam nikjer obstanka,« reče Giuliani ob slovesu, »zato sem sklenil, da odidem.« Ce je tako,- je tako, doživ-lja Corrado svet — kaj naj bi bilo, ali kaj bo, ostaja zunaj njegovega doživljanja. Nasprotno pa se Giuliana nikoli ne more sprijazniti s tem, kar je, in nikoli pre-pustiti temu, kar bo. ženska je, ki rodi otroka in hoče, da bo v svetu, v katerega ga je rodila, srečen in varen. Svet hoče mimo sveta, določen svet. To pomeni, brez-mejno ljubi ta svet. Po tej ljubezni se je tudi roidila vanj, kar prikaže Antonioni, ko nam jo po njeni izpovedi o prijateljici v bolnišnici odkrije pred vrati, ki jih ima za hrbtom. Deklica je, ki se sama koipa v svojem zalivu. Ctorrado pa je jadrnica, »ki je preplula vse viharje tega sveta in motrda tudi zunaj sveta« in je na svoji poti prišla mimo. Na njej ni videti človeka. Toda po Ajenem odhodu poje vsa zemlja. Deklica to sliši, ona vidi skale, kakor da so iz mesa. Medtem ko je Corradova skrivnost, da je sen, kd pride in gre, je njena prebuditev in življenje. Da je to med njo in Corradom, prikaže Antonioni že tedaj, ko prileti na cesto pred njiju časopis in ga ona zadrži, tako da ga pohodi. Bei list na pusti cesti, je bel list na pusti cesti. orn salonar na sivern tlaku je neopa-zen. čsm saloinair na belem listu pa je tihožitje. Ko z njim obrača list, da bi videla, od kdaj je, in ko vzklikne: »Glej, neverjetno, od danes je!« pa sta življenje, golob na dlani, ki z vzklikom to sanjsko dlan izpusti. To sta Corrado in Giuliana. To nista Corrado in Giu-liana. Sta to Corrado in GiulianaJ? »Ti me ne Ijubiš, kaj-ne?« ga vpraša v hotelski sobi. »Tudi ti mi nisi pomagal,« mu pravi ob slovesu. »Zmeraj potrebujem druge; mo-ram biti res trapasta, da se ne morem izkopati,« pravi v hotelski sobi. »Ničesar ne bom počela,,« mu odvrne ob slovesu. Rešitve, ki jo je v svoji nenasitni Ijubezni obu-pano iskala pri drugih (od tod misel, da bi odprla trgo-vino in prodajala), ne išče več. »Zakaj je tisti dim rumen?« jo vpraša otrok. »Zato, ker je strupen,« mu odgovori. »če priletijo ptički tja, umrejo?« »Zdaj ptički to vedo in ne letajo več tod. Obrne se, zagleda nejasno barvno ploskev, ki se zaostri, ko od-makne pogled, da zagledaimo vrste sodčkov. Nato mirno nadaljuje svoj sprehod, ki ga je, spominjajoč na divjo žival, začela na začetku filma. Kakor bi jo bil, oblito s kirvjo, Coirrado ogrnil v raševino. Zdaj ve, da je stol po-lomljen in da ne more sedeti. Da je vmes. Ni ji dal upati s svojo ljuibeznijio, od Uga pa jo je odtrgal. Zato ne seda več na to zemljo, polno odpadkov in izparin, niti ne leta več pod tem zastrupljenim nebom, temveč cela jata tre-peta med Uranom in Gaio. Je tam mesto za zaman pre-lito kri in neodrešeno Ijubezen? živ zametek d-p.ifrega sveta, rdeča pmščava, kii raabe? Boris Paš Anonimni pisec Pilmskega lista ugotavlja v Antonionijevi Rdeči puščavi tri osnovne funk-cije taarve: plastično, psihološko in prostorsko. Antonioni sam, govoreč o temi svojega filma, v pogovoru z J. L. Godardom, skoz in skoz go-vori le o psihofizičnih efektih barve. Nanje se veže nevroza, ki je tudi tema filma. Na svet-lem so (v temi nevrotične) geste in grimase glavne protagonistke Giuliane in nenavadne (iz teme prihajajoče) barve predmetov. V vizual-"nem prostoru (v temi je to mogoče ekonom-ski trg) barve predmetov niso več barve kot lastnost predmetov ampak so predmetne bar-ve. Artikel A je danes pobarvan tako, jutri drugače. Trgovci bodo ugotovili, da gre artikel A, pobarvan z rumeno barvo, najbolj v proda-jo, čeprav bi se artiklu samemu bolje prile-gala kakšna umirjena barva. Danes trgamo ti-ste rože, ki se nam zdijo najlepše. Lahko so grdih oblik, a čudovite barve, čudovitih oblik, a grde barve ali pa eno in drugo hkrati. Jutri pa druge, toda spet najlepše. Lahko so odločilne ravno oblike. Modra barva nekaj pomeni (psihoraotorična funkcija), dol-ga linija pa ta pomen in, če barva ni drugega kot pomen, tudi nje samo nivelizira. Naj bo barva kakršnasižebodi, vtis linije bo ostal ne-mara najgloblji. Cinik in služabnik napredka Ugo barv in oblik ne opazi. Sanjaču in izmišljenemu Cor-radu barve nekaj pomenijo. Barve so zanj sred-stvo spomina, najbrž tudi sredstva sanj. Gulia-ni pa so barve in oblike vse. Nanje je čustveno navezana. Čuda prebivajo na svetlem, čustva v temi. čuti pa, ki so za vez med enimi in drugimi, ni-so ne na svetlem in ne v temi. Ce so v mraku, je s tem vse pojasnjeno. I. G. uretist isiru rubrike Herman Vogel je v 16. števiiki Tribune »tvegal poskusno pojasnilo medicincem in drugim« zaradi tega, ker bi bila — po njego-vih besedah — »sleherna beseda, sleherna mi-sel, ki bi potekla iz drugačnih, to je nemora-ličnih in neapriornih , predstav o kulturi in umetnosti neuspešna.« Ne razumem od kod ta bojazen, ta prepri-čanost o naši (podpisani je sopodpisnik pi-sma, ki ga je poslala skupina študentov medi-cinske fakultete uredništvu Tribune) dogmat-ski okostenelosti in nezmožnosti dojemanja sodobnih tokov v literaturi in umetnosti na-sploh. Herman Vogel se je že v začetku od-delil ad dejanskih pojasnil s tem, da je ozna-čil naše sicer upravičeno ostro formulirane misli kot »skrajnje nestrpne in omalovažu-joče sodbe, ki se že same po sebi zanikujejo in ga zavezujejo« da bi lahko nanje odgovo-ril enako nestrpno, pavšalno, zveličavno.« Vsa ta »tveganja«, »poskusna pojasnila«, »opušča-nje resnejše polemike«, odgovori na ustrez-nih »ravninah« že sami po sebi govore o olim-pijski zvišenosti in nedotakljivosti urednika kulturne rubrike, predvsem pa o njegovem očitnem omalovaževanju študentov medicine ter študentov nehumanističnih fakultet na sploh. Kljub vsemu pa osebna prizadetost in oz-kosrčna užaljenost ne more in ne sme biti ovira v dialogu; v takem duhu je bil napisan tudi sledeči sestavek. Misli so povsem moje (kolikor je to možno v okvirih določene filo-zofije), ne bom se skrival za nikakršno sku-pino (kar H. Vogla tako zelo moti), saj je pri večjem številu ljudi težko najti povsem iden-tične poglede na tako kompleksen pojav, kot je umetnost. Torej in medias res! Kot lahko razberem iz teksta, moti Vogla namenskost umetnosti, ki naj bi bila v našem primeru predvsem namenskost v po-litičnem in aktivističnem smislu, taka, »ki bo za naš konformizem koristna in uporabna.« Mimogrede, tudi politična oziroma aktivistič-na umetnost ima lahko v določenih zgodovin-skih .x)bdobjih (na primer v NOB) izredno družbeno, hkrati pa tudi trajno umetniško vrednost. Omenirn naj samo nekaj velikih umetnikov, kot so Gorki, župančie, Kajuh, Bor itd. Menim, da umetnost brez namensko-sti ni umetnost, ampak gola 1'art pour 1'art, ki razen avtorja ne tangira nikogar. Pravza-prav pa ima, če srno dosledni, tudi larpurlar-tizem nek namen — odvračati človeka od re-sničnosti, od njega samega, od njegove biti in ga s tem popolnoma alienirati. Krčevito, večkrat že kar blodnjavo grebenje po svoji notranjosti, hlastanje za lastnim »jazom«, ja-dikovanje nad družbo, jadikovanje nad svojo lastno nemočjo in samoodtujenostjo ter za nameček še ogrinjanje v nerazumljivo simbo-družbo povdignjene, »čiste« umetnosti. Ego — to je impe^ativ »čiste« umetnosti, ki ne sa-mo, da odvrne umetnika od sočloveka, ampak tudi zreducira njsgovo lastno bit in komuni-kativnost na minimum. Kakor hitro pa je iz-ključena njegova komunikativnost s svetom, preneha biti umetnik, ker človek (oziroma, gledano v širšern smislu — družba) od nje-ga ničesar ne sprejme. če pravim sprej-m e ne mislim s tem ničesar grobo racional-nega — morda le omenjene, z določenimi zgo-dovinskimi o^ležii pogojene Dolitirn^ uraet-nosti — s tem mislim na tiste človeške in ki so etične prvine stne resnični umeti lijo v delih ume tega ali onega r čini v Tribumi mentarnosti, ki pre vrednosti. Drug pr nikativnosti. Eks »presenetljiva umet nuje Vogel), je tak< boliko (v nekateril ji stavka še komunikativmost 3tn razdi leni: obj iti Bna destn tesede) pc ia Pri vsem tem } sežen repertoar, s niki »presenetljive« ekstremizmu usme rim ocenjujejo ma dela. Izrazi kot tipna«, »tradicionaBnm uporabni v mjihove Bdnem ju. Svojo izoliranc avičujejo njem na »splošno romanticistične in dalje nato, dla je Stritarja, Gre;gorčič gosto Prešerna (!!) sei-vatizem, llokaliz venskega kult,urnegi ora itd ura jo« atosurdi ajevati sta netnika »zdn Še nekaj toesed hopatologije) z lom, da je lo po psihičnem meri umetnilkov -Gogh, Beethoven i temu umetnišško do »normalnost«,, niso umestni,, so p sov, ki se bralcu-stremističnih del. I cem, poskušaim doj va umetnina odjek tev ni potreben manj pa »legailizacij Vogel se po eni no skupinskee« krit brike, po dru«gi stra je koncepcije take številčnostjo sodel lovalo okrog :sto) k vilka sto že sama Očita nam, dla s t rubriko, negiiramo nje (uresniče>vanje žal pa moraimo iz no o nasprotinem, cev in uredniika s notranjimi vico velike veečine lih visokih im višji pisa, ki bo njjihov i obdolžili nesttrpnos da ustanove ssvoje veda ne bi billo tre bi bilo tudi ko, ne da b)i skli misov, (s term misJ bolj »stereotijpnih« jim načelo. Končno bi rad val s pričujocčim s koli o pravilmosti ] mo ovreči Vo?glovo kulturne rubrrike umetnosti in to v nekaj ni prav,, ne ve afiinitetai egirajo uirednih jšano so in bodo trajno la-glede, če se zrca-ali onega naroda, dm, da manjka ve-del ravno te ele-pri oceni umetniške je vprašanje komu-umetnost (ali kot jo v tekstu ime-v nerazumljivo sim-je sledila destrukci-da je njena zreducirana. most neverjetno ob-d reagirajo zagovor-losti na vsako proti niselnost in s kate- (ne) ekstremistična antcistična«, »stero- letnost so izredno instrumentari-s skliceva-nsko nagnjenost do lenetljive« umetnosti, stvo vselej prebiralo Skerca, ne pa tako po-a itd.« pa še na kon-primitivizem slo- govoru medicine (psi-. Soglašam z Vog-i umetniško de-. Znani so pri-topatov (Dante, van aterih dela so kljub in trajna. Izrazi kot :, »blago« itd. sicer logična posledica vti-jo ob prebiranju ek-e morem dojeti s sr-možgani. In ker pra-srcu, za njeno oceni-tvenikov račun«, še mem mnenju«. li obrega ob »dosled-račun kulturne ru-skuša opravičiti svo- i, med drugim tudi s (letos jih je sode- j bi pomenilo, da šte- lebi pomeni kvaliteto. 0 negiramo kulturno umemiško prizadeva-lentov — dopisnikov. jenih del sklepati rav-t, da večina sodelav-na »prepričanjima in osnovno pra-itov univerze in osta-— pravico do časo-njih. Da pa me ne bi edlagam prizadetim, d, na katerega se se-rezno naročiti. S tem delo, saj bi lah-kakršnihkoli kompro- 1 občasno objavljanje dosledno sledil svo- ril, da nisem namera-om prepričati kogar-stališč; želel sem sa-sv, da se za kritikami določen pogled na podobi, »ki sluti, da ako naj ^ v;in orav«. Janez Jančar črna zemlja rodi barvo šipka. Po sivem ceste prihaja deček. Že dolgo hodi po njem, z njim vstopa v mesta, z njim iz njih zopet odhaja. Sedel je na obzidju, poslušal mrmranje mor-ja in kako so peli dol v mestu, na prevrnje-nih barkah, tračnicah, mostovih, na kantah za smeti, na hrastovih sodih, bingljal z noga-mi in pljuval, na seniku, zunaj je treskalo. Po-tem je vzburjal vodo v lužah in jih zapuščal. Stopi s sivega na zeleno jn steče k velikemu polju žita. Z nemirom v rokah zleze v notra-njost, vse te rumene bilke nad glavo. Gleda zibanje zrn na tankih koncih stebelc, drsenje oblakov po modrem nebu. Siva cesta ni spu-stila dečkovih nog, roka zaviha hlačnico, po-kaže sivemu kam ni seglo. še dolgo ve, da so mu bilke sestre, v njih se skriva vse to, mrav-lje, konji, škrjanci. Prsti roke drobijo grude prsti, se stapljajo s črnim zemlje. Opazijo strašilo, vržejo kepo črnega vanj. Vrabci zapu-ščajo žito, počasi se vračajo, vsedajo na gla-vo," ramena, eden zleze v žep suknjiča, ki ga strašilo nosi. Prsti so vse bolj slabotni, popu-ščajo, čez dlan drsi prst, roka v spanec. Rdeče brnenje, zorijo plodovi, zelene čebe-le pijane medu. Na velikem polju sončnic se pasejo modri konji. Vedno več jih je, s črnimi krili ga udarjajo v obraz, s smrdljivimi kljuni ga grabijo. Ogab-no vresčijo, nosijo ga više in više, kakih pet mu kljuva v oči in drobovje. Roka trzne, spanec se raztaplja v njej, vi-di, da je med bilkami, ni črnih kril, vrabci se pogovarjajo s strašilom. Žarki srkajo straho-ve, zapolni se z brenčanjem popoldneva. Ro-ka odviha hlačnico, zdaj sivo že ve, kam ni seglo. Palec na nogi in tisti prst zraven vza-meta stebelce bilke medse, tako tudi drugi pa-lec in tisti prst zraven. Noga se dviga do zrn, stebelce bilke med prstoma. En čas se ena dviga, druga čaka na zemlji, potem pa obrat-no. Hrbet se čoha ob grude prsti, tako toplo, in se razpušča. Roka, noga, hrbet, hlačni-ca vse to razpada v droben zlat prah, veter ga dviga in trosi po vseh cestah, ulicah, po-molih, po vseh barkah, tračnicah, mostovih, po vseh lužah, gričih, po vsej črni zemlji, ki rodi barvo šipka. Oranžna drevesa, modra ja-bolka. Hrbet zazebe, padajo sence, noga se zdrz-ne in zlomi stebelce bilke. Vrabci zapuščajo žito, ni jih nazaj, sliši črno krakanje. Deček se skrči in dvigne, vidi, da prihajajo. Vedel je, da bodo prišli, ni si mislil, da bo to tako kma-lu. Skloni glavo in steče. Andraž Šalamun •ammrmumrmm (angleški barvni film) »A bi bil James Bond?« »Nikoli ne bi imel časa.« »Ne bi bilo to fino? Nikoli ne bi vedel, kaj se lahko zgodi s tabo. Denarja bi imel, kolikor bi hotel, saj bi vse plačala država. Hodil bi v tiste lokale, no — kamor smejo sa~ mo najvišji — klube, kvartal bi, naenkrat, ob treh zjutraj bi pa prišli pote. — Odhod čez tri ure, deset minut, na Jamajko. Naša postaja se ne javlja več. Gre za rakete, ki nam jih spravljajo iz orbite. Razumeli? — In bi že le-tel. Komaj da bi še uredil stvar s kakšno žensko... Ne bi bilo to življenje?« »Kaj pa dr. No? Bi bil« »Dr. No? Ne vem, tudi. Zakaj ne? Povsod bi imel svoje Ijudi, vedel bi stvari, o katerih se nikomur ne bi niti sanjalo. Medtem ko bi na zaslonih nadzoroval ves svet, ne bi mene nihče videl, komur bi se pa pokazal, bi ga ta-koj ubil, ali pa potem, ko bi se ga naveličal držati pri sebi. Vse bi bilo groza pred ma. no. Nihče ne bi vedel, kaj sem.« »Kaj bi bil rajši, James Bond ali dr. No?« »Kaj? — Kako naj rečem? Oboje je gala. Če bi bil James Bond, bi imel dostop do vse-gat vedel bi največje tajnosti in med Ijudmi bi se sprehajal s pištolo pod pazduho. Kot dr. No pa bi imel vse. Igral bi se z Ijudmi kot mačka z mišmi in se zabaval, ko ti vse šlo po moji volji.« »Ampak kaj bi bil rajši?« »Če premislim, James Bond. Bolj svobo-den bi bil. Kot dr. No bi se moral stalno skrivati.« v privukovunju Na mesto je pritisnila poletna vročina. Bil je soparen dan, dan slutenj, dan, ki je ne-kaj skrival; da, ta dan je imel skrivnost. Kdor nima skrivnosti, je nag. Ničesar več ni pričakovati od stvari, ki ni skrivnostna. Oh, la dan, skrivnostni, zanimivi dan... Sopara je bila obupna: otroci so tekali po razbeljenem asfaltu v samih minimalkah, priletni možje so praznui svoje vrčke piva. Zlatorumeno pivo v poiokih teče; zamj je pivo tako Ijubljeno? — Saj je odvratno, ker je čudne barve: urin. Meta je rnedila, španski bezeg je cvetel, so-para je pritiskala človeštvo k tlom, joj, so-para. Opoldne je bilo najhuje. Popoldne ni bilo skrivnostno. Od gričev sem so se zgrnili črni nevihtni, hudourni ob-laki. Temno in turobno je postalo. Zrak se je popolnoma umiril, niti sapica ni zavela skoz ulice. Otroci so se zatekli v veže; notri je bilo temno, in igrali so se zdravnike, kaj-ti nihče jih ni mogel videti. Nečloveška energija je preparala neoo. Za hipec je bilo vse tatco svetio, modro, neskriv-nostno. Ni več skrivnosti ta hip: strela je . modrec, profeaor na vseučilmcu. Zo hip ni oi-lo več skrivnosti. Otroci so se prestrašeno sme-jali in se gledali brez kančka sramu, otipa-vali so mlada telesa drug drugemu; ko se je ulilo, so stekli po vegastih stopnicah v pod-strešna stanovanja k mamam, ki so potem ves večer ftričale nanje, in končno so morali v po-stetjo. Zaspali so. Mama in oče pa, kot da sta ves dan čakala le tega trenutka, sta se za-zrla drug drugemu globoko v oči. Krinka iz-mučenosti je padla na tla, postala sta: mla-di junak iz pravljice in kraljična, ki se po-žene temu junaku v jekleni objem. Potoki dež-ja poletne plohe vlivajo moči. Kakor endo-krina žleza, grom in strela sta hormon; star-ček nad oblaki si iz malenkosti skuje mo-gočno jarso, z egoistično naslado se ji pre-daja s svojo breztelesnostjo. Oh, ta poredni, starikavi bradač! Glej, noče in noče se spri-jazniti z usodo, ki je, kaj moremo, nad njim, čeprav je v njegovih rokah, in umreti. Marljiva žuželka je našla smrt v popoldan-ski plohi. O, uboga! Nikoli, ne, nikoli več... Vrstnice bodo nabrale drug dan še in še me-du, da bodo jajčeca nekoč čebele. Ko bo pri-šla pozna, rjava jesen, se bodo stisnile v ke-po, in pa cirkulacija, rotacija vso zimo. Na pomlad čiščenje trebuščkov — in znova živeti. Bila je noč, ki so si je vsi želeli. Le berač, ki ni imel lastne strehe nad glavo, je prekli-njal in se togotil nad slabim vremenom; pa je le zlezel v posodo za odpadke in nekako pre-živcl hude ure. Zanj je bil to sodni dan. A za vse ostale ne. Nasprotno: zanje je bil to bo-godat, dan in noč, ki ju je bog napravil zgolj za njih, za skupno posteljo. Oh, šumenje, tele-si, voda, trenje,... Proti jutru je utihnilo. Krinka izmoz-ganosti se je po prstih prikradla do postelje, splezala nanjo, kot gad v gnez-do ptice sinice, in se prisesala na obraza, utapljajoča se v mladostni samopašnosti. Zo-ra je bila umita. Brez skrivnosti, ničesar ni bilo pričakovati v tem čistem dnevu. Gori se je starček suho zarežal, pripel si je krila in tekel, kot burja pomladi, drugam, v drug kraj, novo burko si skovat. V sto kilometrov oddaljenem mestu, ki je prav takšno kot to, se prične soparni dan... Marko švabič »Ampak, če bi bil dober dr. No, bi imel ves svet v oblasti in James Bond ne bi mo-gel nič. Pod tabo bi bil« »Vseeno bi bil rajši James Bond. Potem bi se nobena država ne mogla več upirati dr. No-ju in bi ga vse priznale za vrhovno oblast. Jaz, James Bond, bi pa šel k njemu v službo in bi delal zanj.« »James Bond in dr.s No skupaj. To je ide-ja! Jaz serri dr. No H pa James Bond. Dajem ti ukaze, ki jih moraš izpolniti, čeprav jih ne razumeš. V najtežjih okoliščinah te pustim sa-mega, da vidim, če me boš izdal. Napletam naj-neverjetnejše podvige, ki ti jemljejo sapo, ko jih končno spregledaš in odkriješ, da ni-sem bil tam, koder si mislil, ampak tam, kjer se ti je zdelo to popolnoma nemogoče. Vlade se ustanavljajo in padajo po moji želji, kogar se mi Ijubi, strmoglavim in vzdignem, tebe zdaj pustim brez dela, potem ti pa zne-nada ne dam več dihati... Vse je videli noro. Ti že ne veš več, ali sem, ali nisem. Pustim te tavati v zablodah, dokler iznenada ne uda-rim in te spravim k pameti. Ubogaš me iz gro-ze. Zdaj delaš samo iz straha, zdaj se spet zaženeš v vzhičenju. Ne veš, ali te potrebu. jem, ali se s teboj samo igram: ko se ti zdi, da je šlo krvavo zares, ti pokažem, da je bila samo šala, ko meniš, da je bila vse skupaj le potegavščina, ti odkrijem, da je šlo za noh-te. Obupan mi služiš. Dovoljeno ti je vse, toda nikoli ne veš, kako daleč smeš iti, da me ne razjeziš.« »Tako nočem biti James Bond. Da bi več-ni živel v negotovosti in strahu.« »Ne živi James Bond tako? Kaj ni ves čas v življenjski nevarnosti?« »že, ampak za svojega gospodarja ni niko-li v dvomih, kot tudi ne za svoje naloge in pravice.« Boris Paš LLLLLULLLLULLULLLLLIL iiiiuiiiiiuimimiTL luizimzimimizzzzL zzzzzzzzmmmizzzziz vmuznunMinuM7 zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz zzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz 777777777777777777777777 6. STRAN TRIBUNA CANTATA, HEARTS DELIGHT, CAFE, CONCERTO, PERLE BRILLANTE, SCARLET ELEGANCE, GOLDEN PERFECTION, AMERICAN FLAG, FEBRUARY GOLD, CREAM BEAUTY, LADYKILLER, REIN SCHNEEWEIS, BLUE BIRD, ZART ROSA, SUPER STAR, MOULIN ROU-GE, APLAUZ, BELLE BLONDE, HARMONY, BUNT GE-STREIFT, CONGAC, CHIC, SIRENA, MAJESTIC, PRELU-DIJ, RADAR, AMETHYST, SEPTEMBER CHARM RDECA KAPICA, KONRAD ADENAUER-ROSE, QUEEN OF SHEBA. LADY HILLINGDON, LEMON QUEEN, KING OF THE BLUES, COMTESSE VANDAL, AGA KAN, QUEEN,OF NIGHT, PRES. HERBERT HOO-VER, MISS FRANCE, ANNE MARIE, PINOCCHIO, PROF. BLAAUVV, GRACE DE MONACO, KING MAUVE, GENE-RAL DE VET, MME. DE POMPADOUR, BISMARK, R. M. S. QUEEN MARY, CLEOPATRA, WALT DISNEY, SORA-YA, VIVALDI, DAVID COPERFIELD OLALA, BADEN — BADEN, ANKARA, WHITE ROCI BLACK GIRL, HOLLANDIA, IRIS, BUCHARIA, ANEMC NE, PAVONINA, IRENE VON DANEMARK, HEIDEI BERG, VOGUE, EVE, DUTCH MASTER, PAPERWHITI APRICOT DISTINCTION, GROENLAND, RDEČI HOLAN^ DEC, GOLDBERG, OLA KALA, MALLING PROMISE, NEA YORKER, SOLO, AMA, ROSA RUGOSA, JEFFERSONOVi 'SLIVA, PINUS NIGRA AUSTRIACA, AZUREA SOUVENIR DE JAC. VERSCHUREN, SCHWEIZER GRUSS, GLORIA DEI, GLORIA DI ROMA, CANNES FE-STIVAL, EASTER JOY, CITY OF HARLEM, ČTOILE DE HOLLAND, LUND'S JUBILAUM, GRAND GALA, JOIE DE VIVRE, PREMIER BAL, RENDEZ-VOUS, HAMBUR-GER PHGNIX, BABY MASKERADE, DOCTOR FAUST, SLOVENIJA, PIGALLE, GRANDE DUCHESSE CHARLOT-TE, FREIBURG II, ALJASKA, MIKURUMA GAESHI, BRONCE NORMANDIE VOORHELM SCHEEVOOGT, JAN SWAMMERDAM, PHILIP MILLER, JAC P. THIJSSE, MR. V. D. HOEF, JAN BOS, HUBERT MC EDELSTEN, VINCENZ BERGERS WEISSE, MAX KRAUSE, ALFRgDO MOREIRA DA SIL-VA, CIMBING DR. F. DEBAT, AUGUST SEEBAUR, RU-DOLF TIMM, DONALD PRIOR, FRIEDRICH SCHWARZ, ANDRtf LE TROQUER, DR. VALOIS, KARL WEINHAU-SEN/ JOSEPH GUY, JAN STEEN ALALO, NEDAB — NEDAB, ARAKNA, ETIHW KCOR, KCALB LRIG, AIDNALLOH, SIRI AIRAHCUB, GREBLE- DIEH, ENOMENA ANINOVAP, ENDERI NOV KRAME- NAD, EUGOV, EVE, HCTUD RETSAM, ETIHWREPAP, NOITCNT, SID, TOCIRA, DNALNEORG, IČEDR CENDA- LOH, BLEGDLOG, ALO ALAK, GNILLAM ESIMORP, RE- KROY WEN, ASOGUR ASOR, OLOS, AMA, AVILIS AVO- NOSREFFEJ, ACAIRTSUA, ARGIN SUNIP, AERUZA OSTARA, ORANJE BRUID, MOUNT HOOD, CANALI-CULATUS, ABSALON, FIRESIDE, NANUS, VAN DER NEER, SCHOONOORD, NAMASA, MARGAUX, PALEM-BANG, ZWANENBURG, PANDION, SUNKIST, MAGIER, KOLPAKOWSKIANA, CHAPPAQUA, VAN DYCK, MONTE-ZUMA, MITELLA, GOUDSTUCK, TARDA, BOKHARA, APELDOORN, GREUZE, FUSILIER, CLUSIANA, BATA-LINII, LE MAHDI, FANAL, FYREVEKERI, VAN SION, VIVID, FRILLS, NANUM, KANZAN MRS. R. O. BACKHOUSE, JOSEPHINE BRUCE, EL-SE POULSENFRAU KARL DRUSCHKI, MME. RENfiCO-TY, FLORENCE MARY MORSE, EVA TESCHENDORFF, KATHE DUVIGNEAU, MINNA KORDES, DOROTHY PAR-KINS, CLIMBING MRS. PIERRE S. DU PONT, GABRIEL-LE PRIVAT, SINGORA PIERO PURICELLI, MRS. SAM MC GREDY, MME. KRILOFF, DAME EDITH HELEN, HELSNE DE ROUMANIE, FANNY BLAKERS KOEN, ENA HARKNESS MALAS VOLREND, LoNPRA KLOZGE, GIB RUSSUR, ZILINA REDKE, BACOP M., DRIRADLOG AKSK, SCHHCS, KLOVEČ, IZDR2ITE ROZA, GREB, SANTJAD LEP, FANAJOSUS, NNNA Š, BRINSIP, ZLEPA NAS NE BODO DOBILI ZRAVEN NAS, URISHIB BLE, PETER, STASSEN, HILLEGOM, BOGZGOBAMI, PANCATI, MIŠ-MAČKO, MOJANOVA LUZ, MARAAUTE, ZIRUKP, HEH SIS, NNIND OMGIK, UVTJN ERBREZINA I. NAZAJAZ-RAV ČOMA MIC, ALALED PRI TRIBUNA STRAN 7 Dovoiite mi, da povem nekaj kritičnih — ne pa polemičnili — pripomb in refleksij ob članku »Komu je za dialog« v štirinajsti številki Tribune, ker se pač kot študent teologije čutim prizadetega. Veseli me, da je pisec članka imei toliko samo-svojosti in samoniklosti, da je napisal to, kar ga teži. Ne morem dvoraiti o njegovi dobronamernosti, vendar se ne morem otresti misli, da so nekateri njegovi sklepi prenagljeni in ne dovolj pretehtani. pretehtani. Povsem se strinjam z njim — in mislim, da bi tako storil dandanes vsak pravi katoličan — da ni nujno, da bi vsak ateist zaradi tega, ker je atist, že ipso facto.moral biti razbojnik ali nemoralen človek, ki bi se ne znal izkopati iz vsakdanje vulgamosti. Sam sem srečal veliko ateistov, do katerih sem nehote čutil spoštovanje, čeprav so bili drugač-nega nazora, kajti čutil sem, da nosijo y sebi nekaj globoko človeškega. Imel sem veliko sošolčev, ki so bili iz ateističnih družin, pa so bili od mene v vsa-kem pogledu boljši. Ateist je, če je iskren, lahko prav tako pošten, srečen in vzoren družinski oče, ki bo svoje otroke znal in hotel dobro vzgajati. Potrebno pa bi bilo razlikovati med ateisti, ki so to zaradi osebnega prepričanja, in ateisti, ki so se oklenili tega nazora le zaradi koristi v družbeni situaciji ipd. Ti zadnji so pač ljudje, ki so nespo-sobni, da se zdignejo nad psihozo množice in ozkih sebičnih interesov. Težko se navdušijo za ideale, ki bi presegli mejo njehovih osebnih interesov. In če pisec hoče biti iskren, mora priznati, da je tudi pri nas dandanes veliko takih ateistov, več ali manj no-mmalnih, kakor mu tudi jaz rade volje priznam, da je prav tako med katoličani najti veliko takih po-lovičnežev in aportunistov. Ne vem zakaj se je pisec članka dal zavesti in ni uvidel' da se je fant, ki je napisal svojo izpo-ved — mimogrede rečeno, kolikor mi je znano, je »Družina« objavlja le prevode italijanskega origina. la — pritoževal samo čez ateiste »druge vrste« — po besedah sa-mega pisca lahko sodim, da se nikakor ne bi hotel uvrstiti mednje — a nikakor ne čez prve. Vsaj iz celega konteksa fantove izpovedi bi morali tako sklepati. Kaj res pisec ne ve, da mi mladi v letih odraščanja iščemo prave ideale, za katere bi se splačalo živeti, in da skorajda instiktivno ču-timo, če nas kdo tedaj vara: ali tako, da nam takih idealov noče oziroma ne more dati, ali pa svoje be-sede demantira s svojim življenjem. Mi mladi — dovolite mi, da tudi sebe štejem mednje — lmamo to bolezen, da želimo biti totalitarni. Kaj takega pa mlademu fantu nikakor ne more dati niti ateist »druge vrste« niti svojim besedam nezvest katoli-čan! Če hočemo potem objektivno presoditi fantov-ske izpovedi, bo dobro, če pomislimo, da so jih na-pisali mladi fantje, ki pač niso izbirali besed. Sam ne bi podpisal vseh njihovi izrazov, vendar pa skušam razumeti, kaj so hoteli povedati. Želeli so preprosto izraziti svoja doživetja. Starejši in zrel človek, ki ima več preudarnosti, bi marsikaj morda mileje' formuliral in drugače povedal. Nobeden ne more in ne sme iz teh izpovedd — ki so končno sa-mo osebne izpovedi, a nič več — narediti kakšnih generaliziranih sklepov, da so vsi ateisti slabi ljud-je, še manj pa, da bi v njih gledal službeno stahšce slovenske Cerkve do komunistov. V »Mladini« je na-pisala Tanja precej hud članek na račun staršev. Ni-koanur, kakor je videti iz odgovorov, a mnogi so na-ravnost sijajni, ni prišlo na misel, da bi jo obtožil, da napada vse starše. »Tedenska Tribuna« je pred dobrim mesecem objavila anketo, ki so jo imeli na gimnaziji »B. Kraigherja«, kjer tretji in četri razred jasno podajata svoje mišljenje o starših. Nihče jih ni obtožil ali obdolžil generaliziranja. Mislim, da bi vsakdo z malo dobre volje in iskrene dobronamer-nosti lahko razumel tudi omenjene izpovedi fantov, ! ki jih je objavila »Družina«, v tistem smislu in du-I hu, v katerem so bile napisane. f Kljub vsej svoji dobri volji ne morem razumeti, zakaj potem pisec članka pravi, da so bili komuni-sti uifoi et orbi razglašeni kot nasprotniki dialoga. Kdo jih je razglasil? Kje so njegovi dokumenti? Me-ne njegove navedbe niso prepričale. če je Skokova tr-ditev oprta samo na omenjene članke v »Dra-žini«, menim, da je prenagljena, neutemljena. če je oprta na protivno izjavo kakšnega posameznega ver-nika s tem še ni rečeno, da je tako tudi uradno KAKO JE MOŽEN DIALOG MED NAMI stališče Cerkve v Sloveniji. Ce je pisec spremljal po-tek koncilskih dogodkov, v kar sem skorajda prepri-čan, se je mogel informirati in zvedeti, da so se y koncilski dvorani za dialog s komunisti zaw;emali predvsem škofje iz držav, ki imajo komunistično družbeno ureditev, med katerimi so bili tudi naši škofje. Ali res postopki naših škofov ne dokazujejo, da želijo konstruktiven dialog? Mislim, da tudi nedavno podpisani protokol vsaj nekako izraža obo-jestransko pripravljenost za reševanje medsebojnih problemov in željo, da najdemo kolikor mogoče za-dovoljiv modus vivendi. Nepristranski spremljevalec našega narodnostno-družbenega razvoja mora tako eni kot drugi strani priznati vsaj kanec iskrenosti v odstranjevanju nastalih težav. Zakaj ne bi tudi te-ga kanca iskrenosti uporabili za medsebojni dialog? Pisec članka, kakor se je sam izrazil, zvesto spremlja naš verski tisk. Zaradi tega ^ ga Uubemu-vo prosil - in mislira, da nisem edim, ki tako gle-da na to stvar - da situacije našega medsebojne-ea dialoga ne ocenjuje samo po enem clanku v na-lem verlkem listu, marveč v vsej njem kompleksno-sti Kot bralec »Družine« ni mogel spregledati^ tudi 5 antov »Razvoj odnosov med Cerkvijo ni drzavo« (15jan 1967), »Verni in neverni med seboj« (15- feb-ruarta 1967) in obširnih komentarjev protokola v naslednjih številkah. Zdi se mi, da tudi objavljenako-Sondenca gospoda Skoka z uredništvom »Druzme« ne K?e njemu v prid, marveč pobija njegove trditve, saj g jasno dokaSuje pripravljenost uredmstva za ustvarjalen in ploden dialog, ki pa se zelo raz-likuS od polemike, kakršna odseva iz njegovega spi-sa Da so frditve in sklepi gospoda Skoka dokaj brez-predmetni, prenagljeni in neutemeljeni ^as prepn-ča tudi dejstvo, da je bila že vsa ta stvar na bodi-&Bu L pa je zadevo vrnilo javnemu pravabranil-stvu kakor hitro je glavni urednik izjavil, kaj je bilo napišarfo v sami »Drufini«. Zadeva je bila Potemtakem na sodišču dana ad acta. Mnenja sem, da bi objava Slanka »Fantje iščejo Kristusa?« v »Dmzmi« na mnoge naše vernike negativno vphvala, ker mmajo toolj zrelosti in razsodnosti, da bi ga pametno ra-zumeli in presodili. Tako bi se sarao izcimila nepo-trebna polemika, ki ne bi bila niti vam mti nam v ve-setje inkorist. že stara narodna modrost pravi, da ie bolie priti pet minut pozneje na cilj kot pa leta prej v gmb. Prav tako je bolje, da do zares.^rokega dialoga pride malo pozneje, kakor pa da bi se zdaj izrodil če bi ga hoteli preveč forsirati Vsaka rast ma svoie notranje zakonitosti, ki jih je treba uposte-Jati Naš Salog, če hoče biti zares dialogos v pra-vem pomenu blsede, ima prav tako svoje dinamicne zakonitosti rasti in razvoja, ki jih ne smemo prezre-ti Kaj ni francoski mislec De Guitton lepo povedal, da sta za dialog vedno potrebna vsaj dva ki iskreno želita prlti do resnice? Razume se da potem ne bo-sta kot v rafalu drug drugemu nastevala napake. To ' ne bi vodilo nikamor, sa-j verjetno ne bi nikoli pn. šla do konca, če be hotela biti izčrpna. Zatorej je nam vsem v korist, da se dialog odvija v skla-du z realnimi možnostmi ene in druge stram druga-če se bo nujno izrodil. Dovolite mi samo majhno ilu-stracijo. Kateri učitelj bi bil tako naiven, da bi svo-iim učencem, ki ne znajo niti poštevanke, razlagal po-tenciranje in radiciranje?! Tako bi tudi mnogo naah vernikov predvsem starejših, morda ne razumelo prav dialoga brez potrebne predpriprave in predvzgo-ie Da mnogi katoličani še niso zreli zanj, to rade volie priznamo. Pisec članka bo moral pritrditi, da podobno tudi mnogi ateisti niso sposobni za pravi dialog ki naj bi vodil k medsebojnemu razurnevanju, ne pa v polemiko, brez predhodne pnprave. Nikakor nimam namena obsojati gospoda Skoka. Pnpomnil bi samo to, aa se mi zdi, da ni izbral pravega tona. če bi človek samo po naoinu pisanja sodil bi brez dvoma lahko našel veliko pritožb in pripomb. Toda ne želim se spuščati v polemiko, marvec hocem dati svoj pozitivni delež v naših skupnih naporih, da se med seboj sporazumemo. ' , •*, i™ Pisec nadalje govori o prehajanju slovenskih ka-toličanov na napredne pozioije. Da, pnznam, nam je potreben razvoj in prilagojevanje. Krščanstvo mora nujno biti v svojem jedru dinamično, kakor je govo-ril francoski filozof Henry Bergson. Kolikor najde-mo v krščanstvu statistične elemente, jih nahajamo predvsem zaradi človeške ozkosrčnosti in nedovrše-nosti. Mislim, da je ravno v tej človekovi nedovrše-nosti stična tooka našega dialoga. Krščanstvo in marksizem imata za svoje sredi-šče človeka. Oba mu želita pomagati do delne auto-realizacije že tu, a zadnji smisel iščeta v neki ne-skončni prihodnosti. Danes noben marksističen filo-zof ne govori več o tukajšnjem raju na zemlji, ker mu je jasno, da je človek, kakršen je kot individuum iti kot kolektivno bitje, po svoji biti omejen in nepopoln. Prav tako meni krščanstvo. Razlika pride, ko se vpra-šamo, ali je naša človeška eksistenca po svoji biti tragiona, brez pomena, ali pa je morda usmerjena y nekaj, kar opravičuje njen obstoj in ji daje zadnji smisel. Medtem ko krščanstvo pravi, da je Bog zad-nje opravičilo in počelo našega bivanja, ima ateizem dve možnosti: ali mora odgovoriti, da je naše živ-ljenje tragedija, kakor pravi eden izmed najbolj zna-nih jugoslovanskih marksističnih filozofov — »Tragedi-ja ie imperativ kojim se odredjuje čovjekova čovječ-nost To znači da čovjek shvaca sebe kao samostal-no ali i ostavljeno bice u prirodi, koji se mora odr-žavati vlastitim radom. Nema nikakvih bogova da se o njemu brinu« (Branko Bošnjak: Filozofija i krscan-stvo str.37) — ali pa simora najti kakšen nadomestek za religijo. To pišem v želji, da bi se vprasanje religi-oznoeti zares enkrat postavilo resno, ne pa odpravi-lo s kakšnim lakonskim stavkom, čes da je to ne-smisel če še ne moremo odprto govonti o Bogu, mislini da je prišel čas, da iskreno in resno zacne-mo eovoriti o človeku. Potem nam glavno vprasanje religioznosti ne bo več v tem, ali je ona samo odgo-vorna človekov strah pred smrtjo in tem, kar je po niei ali ie ona samo opij pred smrtjo in v tem, kar ie no niei ali je ona samo opij narodov — ceprav se JelSvita kritika religije kot take vsekakor ne more oddeUti tudi od vprašanja smrti —, ampak predvsem in nadvse, kaj religija lahko da človeku da sprej-me svojo eksistenoo kot zares svojo, kot clovesko, da realizira svoj ideal totalnega človeka v omejenosti svojega bivanja. Seveda bi bilo nerealno pncakovati da bomo enkrat za vselej sprevideli kompleksnost človeške eksistence, zakaj človek bo vedno» - tak kakršen je - ostal »das noch-nicht-festgestellte Tier« kakor se je izrazil Nietzsche. Glavno je, aa iskreno iščemo poti do resnice, kakor jo je starogr-ški filozof ki je govoril: »Amicus Plato, magis ami-ca verS« - LjŠbim Platona, toda še bolj Ijubim resnico! Da bi mogli z vso resnobo govoriti o cloveku, je in' bo potrebno tudi prehajanje marksistov na na-predne družbene pozicije. Minili so časi, ko so mno-gi marksisti mislili, da morajo zapnseci na vse, kar je Marx napisal, in da se ga morajo drzati ad ver-bum Prišli so do prepričanja, da crka ubija, a duh aživlia Zgodovina ni nekaj staticnega, okostenele-ea marveč nekaj zelo dinamičnega in razgibanega. Po dolgih letih evolucije - mislim, da je ne moremo nikakor zariTKati — marksistične misli je Gajo Pe-trovS edeS od vodilnih jugoslovanskih marksistic-nih mislecev, nedavno rekel na enem izmed svojA javnih predavanj v Zagrebu, da je Manc s svojinu deli hotel naglasiti samo dve misli: humanftem in alienaSio Tak razvoj lahko mi katoličani samo po-zdrTvlTamo kot pozitiven korak na poti dialoga in na-p?Sovanja občfeloveške misli Take P^f je so za začetek dialoga sprejemljive tako za ateiste kakor za pSpSmladi generaciji, saj sem bil rojen za časa S. Pred seboj gledam prihodnost, a na pre-Slost se oziram samo, če se morem od nje kaj na-Sti žeM bi si da pride med nami mladimi do za-ref koiStiuktivnega dialoga^ Poudarjam: mg^ nann mladimi — čeprav -starejsih s tem ne lzkljucu Sf- zakaj prihodnost je naša. Naša dolznost je, da storirao vse, da bi jutrišnji dan bU za vse lepsi MorcS b? ravno Tribuna lahko organizi.ala tatoa srečania kier bi se mi mladi povsem odknto pogo-voriU m4d Kboi. če pa to žal ne bi bilo mogoce naj sVe°rvsarf pSnoijo islrenega dialoga v samem l^ kakršen se je razvil lansko leto, ™l°™™ zbližamo. že v uvodu h »korespondenci« z uredništvom *>Družine« sem bil napisal, da nisem imel posebnih namenom s svojim pisanjem; Zdaj povem še to, da tudi nisem religiolog ali podobno; moji pnspevki so tili in so osebnega značaja, neke vrste reagiranja ateista, ki sicer živi v dobrem soglasju z mnogimi re-ligioznimi sorodniki, prijatelji in znanci. Ustrasil sem se namreč, da je na obzorju val klenkalnih prenapetosti katerih značilnosti so etiketiranje, oz-kost diskvalifikacije, opredeljevanja na religiozm podlagi — v nereligioznih zadevah, itd. Vse to bi lahko imelo za posledico razdiranje medčloveških odnosov, na katere ogromna večina naših Ijudi gleda kot na pridobitev narodnoosvobodilne borbe: mi-slim na osvoboditev katoliške cerkve na Slovenskem od klerikalizma, političnih zlorab, dalje na ločitev Cerkve od države in šole od Cerkve, kar je vse ustva-rilo nove in boljše pogoje za religiozno šivljenje ka-toličanov in Ijudi drugih veroizpovedi (tudi resolu-cija 7. plenuma slovenskih komunistov postavlja po-dobne ugotovitvej. Očitno je, da mi ni uspelo, da bi ostalo zgolj pri tej izpovedi in da bi istočasno pokazal tistim, ki v nasprotju z dejstvi in najbrž s posebnimi računi — abtužujejo slovenske komuniste, da smo proti dia. logu (Pahor: Glosa, Zaliv 4). Korespondenca ven. darle dokazuje, da je na strani katoliške cerkvene Uerarhije mnogo več zadrškov in ozkih pogledov kot pa med komunisti; da o dialogu v bazi družbe, ki poteka vsem hierarhiiam navkljuh, sploh ne govo-rim. Sedaj sem pa vo sili razmer zabredel v raz-prave v katerih naj ti po nekaterih pričakovanjih DIALOG TEČE! odaovarial ne le za vse neurejenosti tega casa am-pak menda tudi za vse dogmatske (predvsem stalin-ske) interpretacije materialistične filozofije, poseb-no Marxove. Kar zadeva metode razprave, je v praksi, kaze, takd da se vsakdo najprej svečano opredeh za dta-loa (tj dvogovor), nato pa bolj ali manj ostro pole. mizira To je storilo tudi uredništvo »Druzine« v primeru Vidmarjeve ocene »Sv. Urha«. Meni so za-pisali »da tem gorečnežem ne bodo odgovarjah«, ker da so proti polemiki, pač pa le za dialog; v eni naslednjih številk »Družine« so pa z npm kaj ostro polemizirali. Podobno taktiko si je izbral tovariš Damjan Sever iz Zagreba: izjavlja vnaprej, da ne bo pole. miziral — nato pa to počne. Nimam nič proti pole-mikam, saj ni nujno, da so žaljive oz. da ne rode sadov, vendar pa recimo: bobu bob... Naj mi bo dovoljeno povedati še nekaj kritičnih ugotovitev o teh razpravah (namerno rabim ta iz-raz, da bi se izognil jalovim razpravam o distink-cijah med dialogom in polemiko). Iz njih je možno izvleči mnenje, da gre nekaterim teologom v prvt vrsti za to, da se pojavljajo na kakršenkoli način ter ob kakršnikoli priliki v glasilih drugih — predvsem intelektualnih — skupin. Kaže, da ni toliko priprav-Ijenosti za dialog, kot za razširitev moznosti ImZmHu ureduev odno_S0O mednaso ft Vntikanom Tako pojavljajoce se zahteve so ver^ IT-Znekaterihričunih - ^gnil^ustvarjaU^ in težo eni strani; sinhromzirani nastopi studentov leologije KrižnikaStresa in drugih zato po mojem mnenjuniso imeli značaj dialoga. Nasprotno: odgo-foromna njihova stališča, zahteve, ocene itd. niso nikoU sStto pojasnila, novi doJcazi, pac pa vedno Zdrugastališča,nadaljnje zahteve iz domene odno. sov med hierarhijo in državo, itd Tovariš Sever ni šel to pot in se je lotit kou kret^ obravZZ večine mojih stališč in navedb, k^rmeiemweselilo%Naj za začetek takoj povem da sTndemTsto na%jasnem, zakaj se »kot student r%^n^^ se opredelieval za «5 tak odnos do ateistov, kakršnega tov. Sever tudi sam eksplicira v tretjem odstavku; y^Jstna^f° bile le ilustracije nezdržnosti drugacnega odnosa Zato se mi zdi neutemeljena ocena, da so »nekaten (moji) sklepi prenaglejni in ne dovolj pretehtam«. Gre pa za to da v »Družini« nihče tega o ate-istih ni tako povedal, kot piše meni tov. Sever, da bi tak nasvet dala cerkvena hierarhija verujocvm — sem mmeraml doseči s svojim pisanjem; kot jcaze — brez uspeha. Z množico odstavkov iz najrazhcnef-ših verskih listov ter brošuric (posebno tistih, ki jih producirajo v Trstu) bi mo^o trditev o usmerjanj^ Nadaljevanje na 8. strani 8 STRAN TRIBUNA Nadaljevanje s 7. strani vernih v protikoncilskem in nestrpnem duhu — lah-ko tudi dokazal. To pot se bom težko otresel misli, da gre Sevru le za to, da se potolaži »intelektualna sfera«. Strinjam se s tov. Severjem, da religioznih in atei-stov iz oportunizma izključimo iz obravnav (če-prav si ne morem predstavljati, kaj naj bi cerkev s takim vernim, ki je ateist iz oportunizma; vem le, da je ateistom v sramoto). Popolnoma nov mi je podatek, ki ga tov. Sever navaja, namreč, da sb sestavki pod naslovom »Fant. je iščejo Kristusa« le prevod italijanskega originala. Nikjer to ni bilo razvidno, pa tudi ni važno; odgo-vornost uredništva slej ko prej ostaja. še bolj pa me preseneča to, da je v št. 11 (l. 1966) »Družine« izšla notica s pojasnilom o teh člankih. Tam je med dru. gim rečeno: »Pojasnjujemo, da avtorji teh člankov objavljajo zapiske iz resničnih dnevnikov mladih Ijudi, ki so iskali in našli pot h Kristusu...« V njej ni zaslediti podatka o italijanskem izvoru teksta; nasprotno, očitno je vztrajanje oz. ustvarja-nje vtisa, da obstajajo avtentični dokumenti naših fantov, ki so v opisanih razmerah taka pisma tudi pisali. Torej je razgledanim bralcem prepuščeno, da v prihodnje ugibajo, kaj je v »Družini« prevod in kaj je avtentično. Uredniki so že vedeli, zakaj naj vse skupaj ostane prihranjeno množicam prepro-stih vernikov. Sicer pa je to stvar njihovega odnosa in odgovornosti do lastnih tralcev. V nadaljevanju se tov. Sever čudi, zakaj da sem se dal zavesti in msem uvidel, da se fant »pritožuje samo čez ateiste druge vrste — a nikakor ne čez prve.« Ni res. Fant, ali kdorkoli že je pisec, izvaja vse grehote iz pomanjkanja vere; zaradi ateizma da so bili starši in drugi fantje taki, kot so opisani. Moja Ocena pa je bila, da so to ekscesi vulgarnega po-trošništva, ki pa izvira iz popolnoma drugih osnov in enako prizadeva verne in neverne. Torej lahko ugotovim, da me je tov. Sever le podprl v mojem upravičenem revoltu, saj je ugotovil isto. Daleč sem od tega, da bi cepil dlake zaradi prepotentnosti mla-dostniških izjav o čemerkoli in komurkoli; pod pogojem seveda, da so avtentične in nezlorabljene. Kolikor bi bile izpovedi v resnici koncipirane v takem smislu, kot me skuša prepričati Sever, bi jih samo pozdravil. Torej mi sploh ne gre za ostrino izrazov ali pa za to, da ne bi bil zmožen razumeti, da so hoteli mladi fantje izraziti svoja doživetja ipd. Gre mi za osnovno tendenco, ki je v tem pisanju prisotna in ki prav gotovo ni lastna »totalitarizmu mladih« Predobro namreč vem, kakšen je, posebno še, 6e je iskreno doživet. Je daleč od utesnjenosti in sovražne ekskluzivnosti, ki jo kaže citirani tekst. Totalitarizem mladih je vedno bil in bo najbolj di-namičen spodriv razvijajoče se individualnosti iz utesnjenosti hišne ali katerekoli že vzgoje v smeri uveljavljanja lastne osebnosti, in to praviloma na moralnih izhodiščih. Zato se mi zdi osnovno, da se starejši, ki se zavedamo pravega bistva in temeljev teh preosnov, do njih obnašamo moralno; da teh stisk, do katerih v teh letih zakonito prihaja pri vseh mladih Ijudeh, ne izkoriščamo za to, da bi mlade Ijudi enostransko usmerjali; neredko s tem, da zvečujemo njihove stis-ke, da napačno osvetljujemo njih vzroke, da ponuja. mo enostranske, zgolj emocionalne ipd. rešitve; pri čemer ne mislim, da bi religiozen izhod iz dane stis-ke ne mogel titi dober. Vztrajam pa pri mnenju, da je določen cilj lahko samo toliko moralen, kolikor so moralna sredstva, s katerimi se priblišujemo temu cilju. Pridobivanje mladih Ijudi za religijo z nemoralnimi sredstvi zato postavlja v nemoralno luč religijo sdmo; religiozno na nemoralen način pri-dobljenega vernika je zato redko kdaj lahko tudi avtentična. Toliko o tem, brez obtožb, obdolžitev ali generalizacij; in naj se tudi mene »z malo dobre VOlje in iskrene dobronamernosti... razume«. Obdolžiti nas komuniste nasprotovanja je to-tiko bolj absurdna, ker je dve leti razvijajoči se dia-log dokaz za nasprotno. /Obstajajo trditve, da po-teka dialog med komunisti in kristjani na Sloven-skem najmanj že od leta 1937; vsem ekskomunika-djam navkljub). Objavljena korespondenca naj bi služila kot do-kaz, na kateri strani je več pripravljenosti zanj. Ko so se pripravljali na dialog v »Tribuni«, se je teolog Križnik fpred dvema letoma) v uredništvu »Tribu. ne« izjasnjeval v tem smislu, da obstaja tudi med mladimi teologi mlada fronta, ki ni zadovoljna s hierarhično ureditvijo ter hierarhičnimi in preživeli-mi odnosi znotraj cerkve. Dalje, da ne soglašajo s konzervativno orientacijo cerkve, itd. Zato se hore proti temu stanju znotraj svojega okolja v tem smislu — kot to (ne brez uspeha) delajo mlade gene. racije v drugem okolju in s tem v pozitivnem smislu vplivajo na družbeni razvoj v celoti in v posameznih skupinah posebej. Izjavili so, da bodo tudi v svo-jem glasilu pričeli načenjati ta vprašanja; k raz-pravam da bodo vabili tudi ostale študente, drugače misleče ateiste, marksiste itd., da fci se v njihovem glasiln udelezevali razprav, skratka — vodili dialog. Pokazalo pa se je, da z vsem tem ni bilo nič. Be-sedo je drzalo samo uredništvo »Tribune«. široko-srčno je odprlo svoje strani za kritiko druzbenih razmer tudi s strani teologov. Upoštevajmo še dej-stvo, da mnogi niso bili naklonjeni taki orientaciji »Tribune«, vendar je uredništvo hrabro prevzelo na-se odgovornost, zavedajoč se dejstva, da odpira po. membno stran v našem družbenem razvoju, da pri-speva k sproščanju pravih, pa tudi navideznih te-ženj v pozitivni smeri. Vendar, kot rečeno, te pri. pravljenosti ni bilo med mladimi teologi (tudl ured-ništvo Družine ni imelo in nima te hrabrosti), zato se raje oportunistično izgovarjajo na nerazgledanost vemikov. Mimoarede naj omenim: nek znanec ki štu-dira teologijo, mi je pripovedoval, da je teolog Križ. nik bil za nagrado poslan na študij v Rim. (Ali pa je vmes tradicionalno »povišavie fn odstavljenje«?) Omemte je vredno tudi dejstvo, da se nihče ni pojavil, ki bi vodil dialog s Tinetom Hribarjem, ki je z razpravo »človek kot bog« prav gotovo dosegel pomemben vrh v razvoju naše družbene in filozof-ske misli o človeku. Ali je to posledica nepripravlje. nosti vodih dialog na resnično filozofskem nivoju ali pa, da ni filozofov druge nazorske orientacije, ki bi to zmogli — ne vem. Kar zadeva službeno stališče katoliške cerkve v Sloveniji, sem v tekstu omenil (morda zaradi tiskar-skega škrata to ni dovolj razvidno), da so novoletne izjave Ijubljanskega nadškofa spodbudne ter da na-kazujejo napredek v stališčih, kar mora vsak dobro-nameren človek posdraviti. Rad se strinjam s Se-verjef, ko govori, da obstaja pripravljenost za dia-log, vendar analiza kaže, da bodo morali storiti v praksi še velike spremembe; voditi dialog tako kot do sedaj se mi zdi komaj še možno in smiselno. Ne bi se mogel strinjati z oceno, da so za dialog s komunisti v koncilski dvorani zavzemali predvsem škofje iz držav, ki imajo komunistično _ družbeno ureditev Vsaj iz zapiskov Stanka Canjkarja o va-tikanskem koncilu v času IV. zasedanja (»Nova pot« št. 7—9) ni taka orientacija razvidna; čeprav ne gre odrekati spodbudnosti nekaterih misli npr. za-grebškega kardinala šeperja. Večina koncilskih očetov iz ostalih socialističnih držav, predvsem s Poljske, pa je bila izrazito so-vražno nastrojena do družbenih ureditev svojih do. movin. Dalje, ne gre omalovaževati nastopov split-skega škofa Franiča, ki je edini poudaril pomen in vrednost jugoslovanske samoupravne prakse ter ide-jo, da je delavec-proizvajalec gospodar svojega dela in da tudi opravlja podjetje. Javnosti ni znano, da ti se naši jugoslovanski škofje javno, jasno in odločno opredelili: proti kolo-nializmu, imperializmu, rasni diskriminaciji, nepra-vični razporeditvi družbenih dobrin itd., t. j. za vse, za kar so se zavzemali prelati predvsem iz tretjega sveta. Niso se opredeljevali za priznanje družbene lastnine, ki je prav gotovo naprednejša oblika od privatne in manj podložna zlorabam manjšin; da ne govorimo, da je bližja evangelijskim predstavam o lastnini, kot pa kapitalistična itd. Skoraj neverjetno zveni, da se je skopski škof Čekada zavzemal za ohrajiitev latinščine na. sproti uvajanju nacionalnih jezikov v liturgijo, za kar so se (katoliški) južni Slovani tisočletje in več prizadevali. Ne morem se strijati z oceno Severja, da je bilo po vsem tem uredništvo »Družine« pripravljeno vo-diti ustvarjalen in ploden dialog. Razen seveda, v kolikor si pod dialogom ne predstavlja korespon. dence z mano. Ta pripravljenost je resnično obsta-jala, vendar mislim, da ne moremo biti toliko naivni, da bi privatno dopisovanje lahko tako označili. Mne-nje, da se moji sklepi obračajo proti meni, je zato neutemeljeno. Da je bil članek na sodišču — čitam iz navedb Severja prvič; jaz nisem nikjer pozival za kakršno-koli sodno preganjanje vsega tega, nasprotno, izrec-no sem dejal, da mislim, da so administrativni učinki lahko samo omejeni. Pozival sem le vodstvo cerkve oz. uredništvo časopisa, da spremeni odnos do ate-istov ter da v tem smislu usmerja vernike. Odločitev sodišča ne more imeti na naše razprave nikakršnega vpliva; to je stvar pravnega sistema in pravnih norm, mi pa govorimo o morali; moralne norme morajo prav tu biti zavestno višje kot pa pravne. Osupljiva pa je misel Severja, da bi »objava član-ka (mojega) »Fantje iščejo Kristnsa?« v »Drušini« na mnoge naše vernike negativno vplivala, ker nima-jo dovolj zrelosti in razsodnosti, da bi ga pametno razumeli in presodili.« Odnos mladega, pa ven-darle kaže, samozavestnega' teologa do razsodnosti in zrelosti lastnih vernikov se mi zdi grozljivo pod. cenjevalen. če je tako res, potem si prav gotovo tudi niso znali pravilno razlagati prvotnega članka »Fantje iščejo Kristusa«, takega, kot ga je »Družina« objavila; saj si ga še jaz, kot pravi Sever, nisem znal razlagati, kljub temu, da mi ne odreka vsaj delne razgledanosti. Kaj torej sploh lahko še jemljemo za sprejemljivo, kaj za zrelo, kaj naj bi potem sploh še tilo tisto, kar lahko še razumemo? Očitno je, da v takem relativizmu vrednost postaja potreba po du-ševnih vodnikih več kot evidentna — vsaj za neka-tere. Vsa nadaljnja razlaga o dialogu ter o dru-gih didaktičnih prijemih itd. je le ilustracija tega te-meljnega odnosa do »črede«. Tudi jaz nimam namena obsojati tovariša Sevra; ne njega, ne njegovega tona, vendar pa moram žal ugotoviti, da tak odnos ni na mestu. Zato — vsaj, kar se marksistov tiče — mislim, da ne moremo pri-stajati na to, da bi vodili dialog v nekih zvišenih sferah redki izbrand; to bi se gotovo izrodilo v jalov intelektualizem in snobizem. Take dialoge so lahko vodili študentje srednjeveških univerz. Danes — kot rečeno — gre za dialog v bazi, med Ijudmi, z Ijudmi, v okviru njihovih interesov in za njihove interese. Jasno je, da bo nujno prihajalo do nerazumevanj, napačnih tolmačenj itd., vendar, to nam mora biti spodbuda za nova pojasnila, za drugačne, boljše, pre. ciznejše definicije, nove rešitve itd., ne pa za umik na varne pozicije intelektualizma. Take zahteve očit-no tudi odražajo tendenco, iz katere izhaja, da naj ima vsakdo svojo čredo pristašev, katero vsakdo »v svojem zeljniku« indoktrinira ter tako gradi neko razmerje sil v družbenih strukturah. Ob tem imam občutek, da tovariš Sever zagovarja, naj marksisti ne bi zganjali neke nelojalne konkurence oz. delali zmešnjave v njihovi čredi itd. Morda se motim. Potrebno je, da podrobneje pojasnim »prehaja. nje slovenskih katoličanov na napredne pozicije«; gre za znano definicijo iz Dolomitske izjave. Nepo-znavanje osnovnih političnih pridotitev slovenskega naroda v teku narodnoosvobodilne borbe je mnogo bolj razširjeno, kot bi na prvi pogled kazalo. Zato sem daleč od tega, da bi pri tem misli na napredne pozicije v teološkem, pastoralnem ter liturgičnem smislu. Vendar, jaz sem mislil na vključevanje naših delovnih Ijudi, tudi religioznih, v napredne druzbene procese, v graditev samouprave, v borbo za nagraje' vanje po delu, za gojitev strpnosti do nereligioznih ter pripadnikov drugih religij in narodov. Stališče, da imata »kršcanstvo in marksizem... za svoje središče^ človeka«, drži samo za marksizem. Marxova filozofija ima za svoje središče človeka; Marx pravi: »človek je koren in najvišja bitnost samega sebe.« Nobena religija ne pozna tako ponosne definicije človeka kot Marksova filozofija. V vsaki religiji je človek objekt, sredstvo; subjekt in cilj sta pa v bogu. (Opozoril sem že, da je študija T. Hribarja »človek kot bog« analizirala to pro. blematiko.) Možnosti ateizma, o katerih govori Sever (ali je naše življenje tragedija ali pa si moramo najti nadomestek za religijoj, so poenostavljene do skraj-nosti. Citirana Marxova definicija dovolj jasno opre-deljuje mošnosti materialistične filozofije. Sicer pa mislim, da je ateizem, ki temelji zgolj na odklanja-nju boga, na sovraštvu do cerkve in vernih — prazen. Svojo najvišjo moralno in človeško vrednost ateist realizira v okviru materialistične filozofije, v praktičnem življenju v okvirih naprednih druztenih gibanj, za srečo človeštva itd. Ne poznam nobenega marksističnega filozofa, ki bi govoril o tukajšnjem raju na zemlji; razen ko. likor si Sever napačno tolmači, če je v metamorfičnem smislu bilo v določenih razmerah govorjeno o od-pravi zatiranje in izkoriščanja. Pri tem pa seveda ni nihče od marksistov nikoli imel predstav o ne-kem hedonističnem raju, ki bi nasitil vsa človeška poželenja, potrebe in nudil naslade, kakor si raj še danes predstavlja ogromna večina preprostih ver-nikov; mislim da ne docela po svoji krivdi. S tem, ko je Marx postavil človeka v središče vesolja fkar so mu teologi najbolj zamerili) in v središče zgo-dovine in drušbe, je postavil na dnevni red dialog o človeku, ki še traja. Ni bilo malo koncilskih raz-prav, ki so (ne brez bridkosti) ugotavljale, da je dia-log o človeku v sodobnem svetu v dominantnem po-menu marksističen. Ne strinjam se s stališčem, da je religioznost samo opij narodov; čeprav je v določenih okolišči. nah lahko tudi to. Vendar ne zaradi religije same in ne zaradi vernikov, ampak predvsem po zaslugi cer-kvenih hierarhij. Strinjam se z mislijo Severja. »da bo potrebno tudi prehajanje marksistov na napredne druzbene pozicije«. Ta proces kljub ogromnim nihanjem v bi-stvu tako tudi poteka, tako v okvirih mednarodnega delavskega gibanja, v naporu in krčih novoosvobaja-jočih se narodov. ki v idejah marksizma vidijo svojo rešitev, kakor tudi v znanstveni misli socializma. Mislim, da ne moremo imenovati marksiste ti-ste, ki mislijo, ali so mislili, da morajo zapriseči na vse, kar je Marx napisal, in da se morajo držati »ad vertum«; kdor tako misli ali je mislil, ni marksist, ker je tak način mišljenja v nasprotju s temeljnimi izhodišči materialistične markistične filozofije. To-variš Sever samo parafrazira eno od Marxovih ugo-tovitev, ko pravi: »Zgodovina ni nekaj statičnega, okostenelega, marveč nekaj zelo dinamičnega in raz. gibanega«; zato tej ugotovitvi nimam kaj dodati. Naj za konec navedem še dve izjavi iz zadnjega vatikanskega koncila, za kateri mislim, da bosta po-učni tudi za Severja. V razpravi o vzrokih razraščanfa ateizma je patriarh.kardinal Maksimos dejal, da fe »jasno, da človeštva ne bomo rešili ateizma, če bomo obsodili marksizem«. Kar zadeva zamere mojemu na-činu razprave, pa bi navedel mnenje indijskega ško-fa D'Souza, ki je dejal: »Mi še vedno diskutiramo v obliki monologa. ko že vsepovsod razpravljajo v obliki dialoga ali križpotja«. Ta njegova misel naj bo olajševalna okoliščina za moje, morda kjerkoli preveč polemično zastavljene misli. (Kardinal Dopf-ner ga je prekinil. ko je tudi ostro kritiziral neod-stavljivost, cerkveno upravljanje po političnih me-todah, življenju odtujeno vzgojo klerikov, predhodno cenzuro, nezadostno sodelovanie laikov pri zivljenju cerkve, življenjski slog škofov.) Nikakor pa si ne morem razlagati, čemu je na-menjen zadnji odstavek Sevrovega prispevka. Pote. guje se za to, da bi polemizirali oz. vodili dialog mladi med sabo, kajti prihodnost — kar je nedvom-no — je njihova. Dalje, da bi storili vse, da bi bil jutrišnji dan za vse lepši itd. Stvar je videti taka kakor da sem se jaz vmešal v nek dialog. ki ga vodijo mladi; sam sicer spadam med tiste genera. cije, ki so bile oropane otroštva in so opustile vero v času vojne; v času, ko je za mnoge ftudi za otro-ke) cerkev, duhovnik in vse, kar je bilo s tem v zvezi, pomenilo sinonim za nasilje in celo smrt. Leta napora in duševnih borb so bila potrebna tem ge-neracijam, da so se otresale ozkosti, ki so tile po-sledice tega stanja; da so se preorientirale iz borbe proti cerkvi v borbo za drugačno cerkev. Sicer pa sem začel polemiko s starejšimi — z uredništvom »Družine«. Zakaj mlad teolog potem, ko je odštel lekcijo meni in me zlasal in zuhal v bistvu za vse tisto, kar bi moral storiti z uredništ-vom »Družine« — na koncu poziva mlade na dia-log? Kdo ovira mladim, da se ne bi odkrito pogovo-rill med sabo, tudi o zadevah vere. Stotine in sto. tine cerkva je na stežaj odprtih po celi domovini. Koliko je cerkva, toliko je tudi veroučnih prosto-rov itd. Kdo brani, da se ne bi med sabo o tem pogo. vorili? Zakaj ne organizira takih razprav Farno ognjišče? Zakaj se ne zgleduje v tem smislu po »Tribuni«? Ali je to posledica tega, da nimajo mladi v okviru katoliške verske skupnosti na Slovenskern nikakršnega vpliva na liste, ki so pravzaprav njirn namenjeni, v nasprotju s »Tribuno«, kjer tako je. Naj gredo raje v borbo za to, da bodo ta položaj v lastnem krogu spremenili. Naj za konec povem šs to, da dvomim v iskre-nost druge strani v lanskoletnem dialogu v »Tribu-ni«, ker teologi, ki so sodelovali — tako kot sem v uvodu povedal — niso izpolnili obljube, ki so jo ob uvodnih razc/ovorih (ko se ie dialog pripravljal) dalt. »TriTvnmt r>a je svojo vlogo resnično častno in pošteno izpolntla. Lojze Skok