Igo Gruden: Iz knjige «Manja»
L
Vonjiv oblak
se je spustil na moje tiho, vdano žit je: prišla si mi na pot samotno kot odkritje, obstal je čas, ustavil se je moj korak.
Večerni mrak
ni slajši ne mehkejši od ljubavi tvoje
in tvoj šepet je mil kot zvon, ki v dalji poje,
vonjav je tvojih poln sanjavi zrak.
In klic moj vsak
je kakor vzdih, ki tebe prosi odpuščanja:
o, kje sem živel? kam moj duh zdaj sanja?
Vonjiv oblak
se je spustil na moje žitje, Manja.
II.
Ti moja mila! v cvetju črešnja v bregu: pod njo moj dom, otvorjen proti vzhodu ... Ti moje solnce! sen o zlatem plodu! brezbrežnost moja, hip, zajet na begu.
Stopinja ptice na jutranjem snegu ni nežnejša kot ti... ne val na produ, ne v jutru bel oblak na daljnem svodu, ti moja mila, v cvetju črešnja v bregu.
O, legel pod drevo sem, ki razsipa
zdaj name pesem jutra in večera
in pesem vetra, solnca, zvezd vsemira
in spev človeka, ki zveni v sproščenje: v brezbrežnost duša sprošča se iz hipa, ko da posluša angelsko češčenje.
III. Polnoč
nad mestom: molk, pokoj, zastoj življenja,. V zenitu mojih sanj in hrepenenja ozvezdja so se spela v zlat obroč.
Smehljaj
je moj kot zvezde soj, ki tiho ugaša:
ob uri smrti naj spomin te vpraša za soj poslednji, zadnji svoj dihljaj.
Jasmin
je v sobo dahnil, ko da duša plaka nekje v daljavi in na solnce čaka: predramil vzdih iz mojih je globin.
Si ti
se z mislijo ta hip me dotaknila?
V polnoč se zvezda k tebi je utrnila, kot solza svetla pala v molk noči.
IV.
Naslonil na tvoje blazine sem misli kot cvete jasmina: njih vonj — kot srce mesečina — preplete naj tvoje spomine.
Ah, tvoje telo je vonjivo, kot sneg alabastra prosojno: od njega sijaj gre opojno v vse moje pokojne globine.
Kot stopil na njivo bi s solncem in v luči bogati razsipal semena, sem sklonil se k tebi, v svetost tvojo vtonil: o ljuba! o žena! o mati!
V.
Ko k meni razprostrla boš roke, te dneve ti položil bom v naročje kot bele lilije v večerno ločje, nedolžnost belo med nemirne sne.
In z roko mi boš gladila lase, vseh mojih strun poslušala sozvočje kot harfo, ki jo solze razzvene. Lepo cveteti je, celo umreti cvetoč, če mora v noč izkrvaveti srce.
VI.
V  mestu je poldne zvonilo.
V parku sedel sem: obmolknil je gaj, z belo tišino vsega me obkolil.
Ptič spreletel se je v senci dreves, zganil tišino spuščenih zaves, mehko občutje je vame dahnilo, čezme razlilo svoj sveti sijaj:
mislil sem nate, o daljna, in molil...
Vladimir Levstik: Hilarij Pernat
(Nadaljevanje.)
XIV.
Profesor se ni ukanil za več nego za dobršen mesec dni. Vsaka pošta je prinašala z bojišč vesti o «naših zmagah», kakor se je predrzno izražal Hilarij Pernat. Tudi največjim dvomljivcem so se odpirale oči; celo doktor Balant je zdaj izpre-videl, da ne bo kmalu nikogar več, ki bi se pričkal s «Serbi» zastran dinastije. Za mizo naših veljakov so se oglašale vsak večer pogumnejše besede. Hindenburgova linija je bila izbrisana s površja zemlje, najezdniški zid preko Balkana se je majal — in striček Hilarij je triumfiral.
«Nu, ali nisem pravil?» se je košatil pred poslušalci. «Da, antanta! Da, naši dobrovoljci! ... Nu, živela Jugoslavija! Vrag naj vzame vse, kar je zoper njo! ...»
Ko pa so prišli poslednji dnevi oktobra in je zagrmel sirom zemlje veliki «Ite, missa est!» — se je mahoma zazdelo, da stari revolucijonar ne bo več utegnil pozdraviti Milana in zaživeti novega življenja.
Bili so to vobče čudni dnevi; tako čudni, da bi se bil malokdo spomnil Hilarija Pernata, ako ne bi bil na višku dogodkov sam opozoril nase. Nemir in napetost sta tako narasla, da si imel neprestano občutek dušeče soparice, kakršna tlači svet pred nevihto. Ljudje že niso več vedeli, kaj delajo in kako žive. Nekateri so godli kakor divji sršeni, vsak trenutek pripravljeni, da se spoprimejo s komerkoli na življenje in smrt, drugi so pili kakor iz uma in tretji — nu, tretji so umirali za hripo, ki je prav tedaj z zavihanimi rokavi kosila pri nas. Doktor Balant jih je ob pomoči duhovnih gospodov neutrudno spravljal na boljši svet in vranci pogrebnega zavoda so jih vozili na pokopališče, ne da bi se bil kdo razen najbližjih sorodnikov Bog zna kako upiral njihovemu nestanku. «Umiranje je bilo tako priljubijeno» — ali ni urednik našega lokalnega lističa nekje zapisal teh besed? Prav nič izrednega se ni zdelo, da je smrt med štiriletno krvavo košnjo razširila svoj obrat in segla z bojišč na zaledje!
516
J o š t. Zares, kraljevski lov. Samo ženska glava je mogla zasnovati tak naklep. Ti prejmeš pač nagrado za to zaupno službo. Daj pismo še.
A r o n. Jaz bom v časti postavljen. V spremstvu majestata po jdem v Budim zlate štet.
Jošt (prebral je pismo). Ne pojdeš v Budim. Tu je pisano: «Na Ostrovec nevarnega listarja.» Na Ostrovcu boš miši in podgane štel.
Ar on. Moj Bog, pravični, kako pa to?
Jošt. Po nalogu kraljice — pade tudi tvoja glava.
(Jošt zgrabi A r o n a.) Zavesa.
IZ  KNJIGE   «MANJA»
IGO    GRUDEN
1. V življenju bežnem sem te srečal, Manja, kot ptičko v jutru in se te vzradostil; svoj sen in spev sem v tebi k solncu sprostil — zdaj v dan zorim najvišjega spoznanja.
O, ve-li duša, kje živi? kdaj sanja? kam pnejo se najvišji njeni mosti? Smo romarji? smo bratje si? le gosti? Vsak nad seboj se v usodni uri sklanja.
Rodil sem se kot lučka, ki zasveti; ugasnil bom kot radost, ki dopoje: o mati moja, si čutila tleti
to radost mojo iz bolesti svoje?
Iz tebe v ženo moram zdaj goreti —
razvrgel plamen me je v noč na dvoje.
2. Besede tvoje so kot vonj škrlatnih rož v večeru tihem, ki se sklanja nad jezerom: na bregu — pomniš še? — sva sanjala z večerom, v ubranost žene pot iskal je mož.
Strasti ni bilo; vanje ni vtonilo okrožje mehko kakor sen v viharje: zajeto v zadnji dih večerne zarje se moje žitje v tvoje sveto je prelilo.
31
In čutil sem vso slast in večno vez, ki v veke sveti od moža do žene; a bal sem se za čar minute ene, da ugasne mi kot soj večernih brez.
Ko zrasla sva v polnoč, je ura bila in ves sem strepetal za svojo srečo: ko da je legla smrt v polnoč molčečo, se tvoja duša k moji plaho je privila.
3. Poslušam bajko? daljni spev za goro? se zgodil čudež je, da ves v omami sledim zdaj luči, ki se v meni drami in v svet iz mene bo planila skoro?
Živim kot v sanjah, v bajni mesečini, v megle se vtapljam mesečno-dehteče: kot zvezda čista, ki svetlo trepeče na dnu morja, odsevaš mi v globini.
Molči večer... in prvo okno v daljnem griču samotno se je vžgalo kot kresnica: kdo sanja tam? mu radost diše v lica? je tesno mu kot pred viharjem ptiču?
O, da pogledal v dušo bi človeka-brata, v globinah tvoje našel mu odseve in zanj živel vse svoje, tvoje dneve, v Ijubav mu najino odklenil vrata!
4 Tihi, jesenski oblaki nad mestom polnočnim; ptiči klicaje gredo proti krajem iztočnim — v dno moje duše je pala bridkost.
Tebe spominjam se, o golobica popotna, ki zapuščena kot jaz in v tujini samotna, sama in tuja si sebi kot gost.
Rad bi položil ti glavo na utrujeno ramo, gledal v deževno polnoč in trenutek se samo spomnil na večnost in smrti skrivnost.
Morda spoznal bi, da v smrti Ijubav je najvišja, globlja od žitja... in smrt izpolnitev najtišja, v večnost iz večnosti most.