LETO BOD. 22 4
GLRSIkO JUGO GLSMILO JUCO SLOVANSKEGA «»VtMSKBC KRTBklšKKGV« KHTOMçKOC
DIJHŠTVA

DRÎTVA
Vsebina
ČLANKI:
Janko Kralj: Do nove družbe. (Dalje.)..............125
France Žužek: Kmetsko delavsko vprašanje...........127
Josip Rustja: Delitev dela.................134
K sedemdesetletnici knezoškofa dr. Ant. B. Jegliča (1850—1920) .	136
KULTURNI VESTNIK	.............138—139
SOCIALNI POKRET . .	...........139—150
ŽARKI	.................150—151
PRVO CVIJEČE:
Duro Sudeta: Život ....... ..................151
Anton Vodnik: Jaz ljubim deklice plahe, boječe....................151
Duro Sudeta: Bogu	. . ..............152
Sa livada . . . .. ............................152
Prognanik ....... ............................152
Jože: Naš jok . . ... ............................153
Anton Vodnik: Menihi . •...................153
Dekliške pesmi ................................153
A.-R.-G.: Bez slobode...................154
Roza Venny: Moj cvet......................................154
Lotyš: Z zarjo večerno.............. ............155
A.-R.-G.: Starim guslam . ..............................155
LISTNICA UREDNIŠTVA ..........................155
Uredništvo »ZORE«: Janko Kralj, Ljubljana. Jugoslovanska tiskarna. Naročnina naj se blagovoli pošiljati Upravništvu »Zore«: Ljubljana, pisarna Jugoslovanske tiskarne. Naročnina za celo leto 20 K, za dijake 10 K.
b

o)

^ LETNIK XXII.
STEV. 9. —10.
ZORA
Glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva.
0!9Q)0t9Q)0!9

JANKO KRALJ:
Do nove
III. Idejni temelji kapitalizma.
Korenine socialnega vprašanja segajo v globino človeške duše. Dve člolvešlki duši prirojeni prvini sta, ki tvorita in sta tvorili vir vsega socialnega zla: delomr-ž j e in sebičnost. Oboje je v neki meri človeku urojeno, oboje je tudi vogelni kamen modernega kapitalizma.
Proti tema pravzr okorna duševne in materialne bede je religija zastavila vso težo svoje nravne sile. V starem zakonu je Jehova otvoril svoje zakonodajno delo z mogočnim stavkom): »V potui svojega obraza si boš služil svoj kruh.« S tem je bila takoj v začetku obsojena mržnja dSo diela in proglašena resnica: In laboire salus et requjes! V novem zakonu je strnil Bog svoj , odrešilni in osvoboju^oči nauk v (za tisto dobo) revolucionarno, svet preuistvarjajočo Besedo: »Ljubi si v o j e g a bližnjega!« Sebičnosti je bil napovedan boj. Človeštvo je imelo v rokah vse idejne prvine, s katerimi bi moglo ustvariti novo družbo, zgrajeno na krščanstvu in praktični ljubezni do bližnjega. Z vstajenjem božjim je prišlo vstajenje človeške duše: milijoni revnih in gaženih, vladarjev in gospodov so odtrgali svoje dluše od tvari in divignili svoje oko k nebu;, kjer živi Ideal najvišje pravice, lepote in moči. Iskra božjega duha je padla v duše; in ko molijo verniki največjo socialno pesem, »Oče naš«, se zavedajo: Njegovi otroci1, smo, bratje smo si in pred Njegovim obličjem vsi enaki.
Cel tedanji kulturni svet je sprejel ta nauk. Danes, po 2000 letih, zremo pa družbo, ki je v svoji vodilni tendenci zavestno odpadla od teh dveh temeljnih naukov in zgradila družabni red na sebič-
družbe.
ncsti in dblomjržju. Odkod ta preobrat, odkod ta strup, ki ni raz jedel samo n ravnih vezi, ki so vezale družbo, ampak se je priplazil celo do vse kulture in jo napravil za monopol gotovega sloja?
Treba je najprej doumeti, da se notranji preobrat celih nadodov ni izvršil ne z enim aktom in tudi ne v enem rodu. Še dolgo so živeli v dušah odlomki starega mišljenja. Krščanska družba je oldj stare poganske kulture sprejela celo vrsto ustanov, Usodepolno je bilo zanjo, da si je prisvojila brez kritilkie rimsko pravno pojmovanje, da je recipirala pojem o svetosti države in zasebne lastnine. Odločno antisocialni duh rimskega prava je bil prva kal nesoglasja in nekonsekvence v krščanski družbi.1 — Krščanska družba prvih stoletij je pa druge panoge in ustanove rimsko-grške kulture zavrgla. Zavrgla je Homerja in Horaca, Fidija in Sko-pasa, dobro vedoč, da živi v njiih duh, ki poudarja svoboden in brezobziren razmah osebnosti, zamietujoč 'žrtev, svetost trpljenja in altrujzem. Ta duh je bil takrat še živ, mogel je direktno vplivati na duše, bil je duh poganstva, duh sebičnosti, katerega je bilo krščanstvo napadlo. Zato je krščanska družba prelomila z velikim delom stare kultu,re, ker ni mogla in smela skleniti kompromisa z njo. V iklolikor je pa zavestno ali nezavestno akceptirala antisocialne ideje imperialističnega in mi-litarističnega Rima in pozneje Bizanca, v toliko je že sprejela vase kali razkroja.
Če potegnemo s prstom po rdeči črti, ki označuje razvojno črto človeštva, pridemo do točke, kjer se prvič odločno in
1 Primerjaj v Krekovem »Socializmu« citat iz Iheringa.
ostro odcepi od prvotne smeri, od doslednega in resničnega krščanstva. Ta točka, ko je stala kultura in vse mišljenje vodilnih elementov človeštva na razpotju, je humanizem. Humanizem je v 12. stoletju, zopet dvignil na ščit že napol zamrle ideje poganstva, duhu Božjemu je zoperstavil silo duha človekovega, nasproti altruizmu je poudarjal pravico individu,a, da se razvije brez ozira na druge. S svojim kriti-cizmom je pripravljal tla velikim verskim revolucijam 15. in 16. stoletja. Humanizem je ustvaril neprecenljive kulturne vrednote, veliko in znamenito umetnost, oplodil je vedo, rodil je prve zametke lai-ške inteligence. Pozabiti pa ne smemo, da so vise te kulturne pridobitve zrastle iz socialno tlačenih množic. Ko so svetni in cerkveni knežje, patriciji in plemiči gradili čudovite palače, cerkve s stoterimi stolpci, ko so mojstri renesančne umetnosti vdahnili svojega duha v barve in na stene, so to mogli storiti samo zato, ker se je na dnu življenja neutrudno gibalo milijon rok, ker so tam živele v bedi množice, ki so kupičile bogastvo — Mecenom, Iz tega socialnega prepada se je dvignilo nezadovoljstvo, v množicah je vstala temna zavest, da so »bogati«, »gospoda« zavrgli prvotno pravo vero, Hujmanizem je poklical v življenje poganske ideale in ustvaril je na račun delavnih bednih množic razkošje. Oboje je pripravljalo pot reformatorjem. In takrat je bruhnil na dan pretresljivi klic socialnih revolucionarjev, v katerih imenu je govoril že koncem 14. stoletja angleški ljudski pridigar množicam; »Vi dobri ljudje, nikdar ne bo dobro v Angliji, dokler ne bo imetje skupna last in dokler bodlo gospodje in tlačani, S kakim pravom so takozvani lordi v ¿¿ji ljudje kot mi? Zakaj so to zaslužili? Ce m vsi izhajamo od istih staršev, od Adama in Eve, kako morejo reči ali dokazati, da so boljši kot mi, če ne že morda zato, ker povzročajo, da mi v potu svojega obraza pridobivamo, kar oni zapravljajo v svojem razkošju .., Oni imajo sladke ure in lepe hiše; mi imajo grenkobo in delo, dež in veter na poljih.«
In potem je stopil Martin Luter pred wittenberško stolnico in nabil na vrata svojo razjedaj očo kriticistično deklaracijo: — razglas velilke verske revolucije. Hu,s, Wiclif, Kalvin in Zwingli so pred in za njim zapalili kresove verske revolucije in obenem je nad Evropo vzplamtel žar socialne revolucije.
Naraščajoči kapitalizem je z mladostno silo rušil druižabne temelje, emancipacija osebnosti je napredovala na vseh poljih. Pri religiji so začeli reformatorji proglašati subjektivizem, nobenega bistvenega temelja krščanstva niso pustili nedotaknjenega in privedli so vrsto evropskih narodov v neštevilno zablod, v mračne zagate, v katere ni več sijala jasna in enostavna lup prvotne in neizpiremenljive resnice, Ta strup subjektivizma ®e je polagoma zajedel v vse panoge človeškega delovanja, in ko je objel tudi gospodarstvo, je kapitalizem dbbil svojo znanstveno podlago — gospod|arski 1 i b e r a 1 i-z e m. Njegov klasični! predstavnijk je Adam Smith, utemeljitelj moderne narod-no-gospodarske vede. On ima zaslugo, da je razvil in uveljavil načelo, da je delo pravi in bistveni vzrok in vir bogastva. Posledica tega načela je bila, da so posvečali produkciji in izpolnjevanju tehničnih sredstev vedno večjo pozornost. Težišče vseh stremljenj človeštva je bilo s tem preneseno na gospodarsko polje: postati bogat je glavni cilj posameznika, naroda in države. Prosta, odi nikakih zagonov omejena konkurenca določa cene blagu. V svobodnem razmahu kapitala in človeških sil bo nastalo blagostanje med ljudmi. Tej popolni gospodarski svobodi nasprotujejo socialni zakoni, ki ščitijo delavno moč pred izkoriščanjem, ker omejujejo možnost, da se razvije svobodna tekma, In tako se je zgodilo, da je dal liberalizem močnejšemu; svobodne roke, da more izkoriščati slabotnega, ki gospodarske svobode ni mogel uporabiti, Medl delavcem in delodajalcem naj po načelih gosp. liberalizma n. pr. velja »s/vobodna pogodba«. Za delodajalca more biti ta pogodba, ki vsebuje višino mezde in dlruge djelovne pogoje, gotovo svobodna. Delavec je pa od bede, od strahu pred brezposelnostjo nujno prisiljen, služiti si z delom svoji kru,h in zato sklepa pod pritiskom delovno pogodbo. Toda ¡liberalizem ne vpo-števa tega dejstva; vsaka socialna zakonodaja, ki bi urejala in omilila odnošaje med delavcem in delodajalcem, bi bistveno nasprotovala načelu neomejene svobode. Liberalizem trdi, da tudi vsak pritisk delavstva zavira gospodarsko svobodo; zato je strogo-liberalna država prepovedala delavstvu bojne (strokovne) organizacije, kaznovala je stavko, odvzela je delavcem koalicijsko pravico. — Kapital in človek sta v očeh liberalizma enakovredna pro-
dukcijska činitelja, enakovredna tudi tedaj, ko gre za naravne pravice človeka. Stroj se obrabi in vrže na cesto, delavec se obrabi, »svobodna pogodba« se razveljavi in delavec gre na četo.
Te ideje si je prisvojilo imovito meščanstvo, ki je imelo v rokah formu,lo gospodarskega razvoja. Vedoč, da bo mogla povsod uveljaviti svojo voljo šele tedaj, ko bo zagospodovalo v državi, je meščanstvo pripravljalo tla političnemu prevratu. Izrabljajoč gesla političnega liberalizma je buržoazija vrgla staro absolutistično državo, strla fevdalni gospodarski red in se s pomočjo nezadovoljnih ljudlskih množic polastila državnega krmila. Ideje, ki so skozi rodove prenavljale dujše in rodile v njih novo pojmovanje o družbi in gospodarstvu, so slednjič prodrle tudi v javnosti. Kapitalizem je dobil silo državne avktoritete v roke in je skoro brez pd-pora zavladal v najnaprednejših evropskih državah. In še vedno so mu nove ideje krepile hrbtenico. V umetnosti in filozofiji so se uveljavljale struje, ki so proglašale avtonomijo osebnosti, trgajoč iz duš vezi altruizma, ki je žrtvovanje osebnosti v ¡korist višji ideji. Iz empiričnih ved, predvsem iz naravoslovja, je vrsta
modernih filozofov prenesla tudi v filozofijo pojem, da je življenje »brezobziren boj za obstanek«. Iz opazovanj živalskega življenja so enostavno skovali nespremenljiv zakon za človeka, rekoč: »V boju za obstanek mora zmagati silnejša vrsta (Herrenmenschen), propade naj pa šibkejša«. Dnevna filozofija je zanesla to misel poplitveno med1 množice, petkrajcarski darvinizem je zopet porušil tolilko in toliko etičnih prvin, ki so vezale dražbo v celoto. Tako razkraja individualizem vse odnošaje, tre stare družabne in gospodarske oblike in meče posameznike, cele slo je, plemena in cele države v vrtinec kapitalizma.
Od Lutra . do Nietzscheja se nahaja kulturno človeštvo v trajni idejni krizi. Negativne ideje, ki so bile velike v razkrajanju, majhne pa v zgradbi, so razdrobile družbo v drobce, uničile so ji sku,-pen, vodilni ideal. Atomizirana družba je nudila kapitalizmu plodna tla; v njih je pognal globoke korenine in se je bohotno razrastel. Denarno in intelektuelno plemstvo sta mu sekali gaz, prvo v praksi, dru,-go v teoriji. Ideje so modernemu kapitalizmu dale kri in moč, ideje ga bodo porazile.
FRANCE ŽUŽEK:
Kmetsko delavsko vprašanje.
Živimo v dobi vsesplošnih organizacij: stanovskih, kulturno-političnih, stanov-sko-političnih, narodno-gGspodarskih itd., itd. Kapital, delavec, kmet in posel, uradnik in dijak, moški in ženske, minister in cestni pometač — vse je organizirano, vse se osredotočuje, da v skupni bojni črti s tem hujšo silo napada in odbija napade Kdor ne zapopade današnjih neznosnih socialnih neprilik, bo trdil, da je množenje organizacij epidemija, ki se prijemlje duševnih prenapetežev, ne da bi obstojala dejanska potreba po organizaciji. Toda temu ni tako! — Istina je, da so vse vrste organizacije, zlasti pa strokovne, stanovske in sianovsko-politične nujna posledica vedno rastočega socialnega zla. Čimbolj se večajo družbene neprilike, čimbolj padajo v žrelo boja za človeško eksistenco vedno novi stanovi, tembolj se čuti potreba po udruženju stanov, tembolj se širi organi-začna misel od poedinca do poedinca, tem-
bolj raste odpor proti nositelju vsega socialnega zla, proti obstoječemu kapitalističnemu družabnemu redu. Gospodarski liberalizem je odprl na stežaj vrata izkoriščanju — kapitalizmu, državni liberalizem je malikoval in rodil militarizem in narodni šovinizem, nravni liberalizem pa je spočel svobodomiselstvo. Ti trije deli pa so vogelni kamen obstoječega krivičnega družabnega reda, ker voljo posameznika ali popolnoma zanikajo ali pa ji pripisujejo božjo veljavo. To je rodilo in povzročilo svetovno vojno, v kateri je bilo tepeno vse, predvsem delavno ljudstvo, brezpravna masa, ki je ob ljubezni do domovine pozabila še na košček vsakdanjega kruha.
Če je hotelo človeštvo preprečiti diktaturo par bogatih ljudi, potem je moralo zagrabiti za edino rešilno bilko, za organizacijo, Sila je torej pripravila pot organizacijam, In dejansko vidimo, da so stro-
kovne, stanovske in stanovsko - politične organizacije izključno obrambnega značaja, Te organizacije so se iztisnile iz socialnega zla in so njegov plod. Socialno zlo je njihov oče in njihova mati. Ko pride naša zvezda, socialistični družabni red, tedaj bo padlo socialno zlo, z organizacijo in ljuto borbo med njimi, Sedaj pa je nujno potrebno, da se organizacije vseh vrst izpeljejo do najvišje stopnje popolnosti. Dati jim je treba eno skupno gospodarsko smernico: Neizprosen boj kapitalističnemu družabnemu redu in vsemu, kar ga pospešuje in podpira! Tako bomo izločili nevarnost medsebojnega boja in klanja in osredotočili vse sile proti enemu samemu cilju: Dosega socialističnega družabnega reda! Kako priti do njega in kakšen naj bo: krščanski ali protikrščanski, — je vprašanje zase. Za sedaj moramo obrniti pozornost enemu velikemu vprašanju, ki leži še ne-načeto pred nami, ki je pa tolike važnosti in ki sili s tako silo na dan, da pomenja nov vogelni kamen; od rešitve tega vprašanja je odvisno vse: Pri tem vprašanju bomo preizkusili glavni stan naše države, kmetski stan, in spoznali, ali je v nas dovolj socialističnega duha, ali hočemo dati svobode tudi drugim, ali znamo gledati v bodočnost, ali znamo iz razvalin sedanjosti kovati dni, ki jih še ni, ali je v nas ona velika moč, ki bo vzdržala vse udarce v obraz in šla brezobzirno cilju nasproti? To vprašanje je kmetsko delavsko vprašanje.
I. Beg z dežele.
Ko smo dosegli svoj vzor: lastno suvereno državo, tedaj smo rekli: Konec je suženjstva, konec izseljevanja, konec bede in izsesavanja. Računali smo napačno, upi-janilo nas je vzhajajoče solnce, zato je prišla reakcija in razočaranje. Pozabili smo bili, da je dolgotrajna vojna uničila skoro docela vse človeške kulturne vrednote, predvsem nravne. Kjer pa ni nravne in srčne kulture, tam je sebičnost in izkoriščanje, tam je bogastvo in revščina, tam je pravo močnejšega nad slabejšim, tam je prevelika družabna razlika, tam je nestanovitnost, tam se pripravlja široka cesta brezobzirni socialno-politični revoluciji. — Pozabili smo bili, da je suverena država le zunanja oblika brez notranje vsebine, okvir brez odgovarjajoče mu slike. Pozabili smo bili, da je suverena država prav tolika posledica zmanjšane
moči naših zunanjih nasprotnikov, v kolikor je posledica osredotočenih odpornih sil zatiranih, pozabili smo bili, da pa je notranja vsebina, slika, kijobomodalivokvirsuverene države, izključno produkt iz dela nas vseh poedincev, ki sestavljamo ta veliki novi organizem, jugoslovansko državo.
Zato smo se zanašali na druge, ker smo bili vajeni, da je eden koval, drugi pa kimali in šli slepo za njim. Prišlo je razočaranje, obstrmeli smo in — videli; V okvirju nove države je kavs, vmes pa toliko gnilih prvin, da bo potrebna herkul-ska moč, predno bo čist ta Avgijev hlev. Privihati bo treba rokave vsem, delati bo treba vsem! Tako se bo očistilo ozračje, izginile bodo gnile prvine; potem pa gremo na delo za notranjo vsebino naše države. Kakšen naj bo ta? Za vse naj bo dovolj prostora, svoboda naj bo v njej, ker suženjstvo je veleizdaja! Prava svoboda pa bo samo v krščansko - socialistični družbi, ki je že spočeta.
Velik socialen simptom je beg bednega, delavnega delavskega ljudstva z dežele v mesto, tovarne in tujino. Dan na dan prihajajo v Ljubljano hlapci, dekle, delavci, kajžarji in bajtarji ter povprašujejo krog agentov, kako bi najlažje odšli v — Ameriko. Po deželi hodijo francoski agentje in nabirajo mlade fante za v francoske šume, da bodo opravljali tam dela za francoska velejiodjetja in jim polnili žepe. Da se fantom doma dobro godi, ne bi silili v tujino negotovosti nasproti, ker malokdo tako goreče ljubi svoj slamnati krov kot sin našega naroda. Samoohrana jih žene v svet — iz svobodne suverene države! Ne zavedajo pa se, da bodo s tem povečali v znatni meri socialno zlo in več ali manj obtežili boj proletariata proti ve-lekapitalu. Kajti v Franciji obstoje prav tako mezdna gibanja kot pri nas. Tam je delavec prav tako brezpraven in brez varstva kot pri nas. Zato je velik socialni greh, ako mi število proletariata v Franciji s svojim dotokom povečujemo- Kapitalist, ki bo imel dovolj delavcev na ponudbo, bo plačal slabo. Zato je naša sveta dolžnost, da dotok kmet-skih delavcev v industrijska središča popolnoma preprečimo. Podjetnik mora imeti samo toliko delavcev na razpolago, kolikor jih nujno potrebuje. Kadar bo nastalo mezdno gibanje, pa ne bo imel drugih, tedaj bo tudi
ta okoreneli kapitalist spoznal, da ni podjetje on, marveč stotine delavnih rok, ki dvigajo kladiva in krampe od zore do mraka, od mraka do dne. Tedaj bo spoznal, da smo vezani drug na druge, tedaj bo začel socialistično misliti, bo delavcem ra-devolje, ne vsled pritiska sile, marveč iz prepričanja in socialnega čuta — ustregel, in začetek splošne socializacije je tu!
Poljedelska kriza pa se z odtokom kmetskega delavstva ne bo rešila. Nasprotno: povečala se bo! Čim manj delavcev na deželi, tem več neobdelane in neizrabljene zemlje, tem manj poljskih produktov, tem višje cene le-tem, tem več lačnih želodcev, tem bolj rastoče število proletariata V p o v z d i g i poljedelstva, v izrabi zadnje zaplate zemlje, v zmanjšanju dotoka v industrijska središča leži en predpogoj socializacije.
Ako pa je položaj kmetskih delavcev, poslov, kajžarjev in bajtarjev ter oseben-kov nevzdržen, potem je treba tu takoj na delo. Kako? Videli smo, da beg z dežele v industrijska centra socialno zlo dvakrat povečuje: Prvič škoduje industrijskim delavcem, ki jih je že itak preveč, drugič zmanjša količino poljskih produktov, ki so glavna dobrina človeštva za ohrano. Če je temu tako, potem morajo ostati kmetski delavci n a d e ž el i.
Prav! A položaj je nevzdržen. Tudi res. Zlasti pa zato, ker se je število kmetskih delavcev v zadnjih letih potrojilo. Čudno!? Koliko jih je padlo, koliko jih ie pomrlo, koliko porodov je bilo manj! In vendar se je število potrojilo? Da! In sicer zato, ker ni bilo tekom šestih let nobenega izseljevanja. Pred vojno je vse drlo v Ameriko, sedaj pa so ostali doma. Da so meje odprte in da je dovolj denarja za potne stroške, — vsak dan bi culi pesem po ljubljanskih ulicah: Oj, z Bogom, z Bogom» očka vi! Kol'-krat ste mi kruha rezali. .. Tako pa so ostali doma. Močni so, zdravi so, dovtip-ni so in delavci, da je veselje gledati* kako pada trava pod njihovo koso, kako globoko se zadira v deblo sekira pod njihovimi udarci. Toda manjka jim hrane, manjka obleke — vsega. Delal bi in živel, pa nima predpogojev. Tu je treba odpomoči! —-Izrekli smo se proti begu z dežele, proti dotoku v industrijska mesta. Ker pa je položaj kmetskega delavstva nevzdržen, sledi iz tega, da je treba kmetskim delav-
cem, poslom, kajžarjem in bajtarjem n a deželi ustvariti položaj, ki jim bo nudil človeka dostojno življenje. Naloga vseh, ki kujejo bodoče dni je torej, da se polglo-be v to vprašanje, da povedo svoje misli. Iz teh se bo izcimil v kratki dobi ekla-tanten načrt, strumna organizacija in vsestransko pravična, socialna rešitev tega aktualnega vprašanja.
II. Demoralizacija kmetskega delavstva.
Svoje dni so razdelili gozde, stelnice, senožeti, travnike, pašnike in njive. V vsaki vasi je nastalo gotovo število gruntar-jev (četrt-, pol- in celih gruntarjev), kajžarjev z eno ali dvema njivicama ter drugih, ki niso dobili niti pedi zemlje. Tedaj še ni bilo velike razlike med premožnejšimi in revnimi, ker so bili povečini še vsi skupaj odvisni od denarnih oderuhov, ker jih je družil skupni boj za gospodarsko osamosvojitev. Tako je ostalo en rod. Bajtar je hodil h kmetu kosit, bajtarica žet, grabit in plet. Kmet je pošteno plačal deloma v denarju, deloma v živilih, tudi drva jim je pripeljal za zimo. Oče in mati sta delala« otroci pa so ostajali doma, prepuščeni sami sebi. Shajali so se: fantki in dekleta. Po podeh in kozolcih so se lovili in skrivali. Kdor je videl to, ta bo vedel, koliko moralnega zla je imelo za posledico. Šestletni otroci so bili popolnoma poučeni o vseh seksualnih procesih od slabe, grde strani, kvantali so in kvasili ter kleli. Postali so lačni: Klatili so sadje, kopali krompir, lomili koruzne storže in jih pekli. Tudi korenju in repi so delali škodo. Po grmovju so razdirali ptičja gnezda, mučili in pekli na klinih mladiče. Včasi je izginil temu ali onemu kmetu petelin, kokoš ali piščanec, jeseni pa čebula in glava iz zelnika. Otroci so dorastli v fante in dekleta. Najhujši ponočnjaki so bili kmetski delavci, najprej je odprla okno bajtarska punca, ki je bila kot mleko in kri, in rdeč nagelj je visel iz majhnega okenca lesene bajite. Tako se je dogajalo, da je začelo rasti število nezakonskih otrok. Kmetski rod. ki je vzra-stel sporedno s temi reveži, od vseh zapuščenimi, je videl vse to in se je obrnil od njih. V šolah so bili bajtarski otroci najslabši, Pozimi niso imeli čevljev poleti strgano obleko. Sami sebe so se sramovali. To pa je začetek propada, V mladih srcih so bile zamorjene najnežnejše kali, ko so dorastli v fante in dekleta, so bili že davno popolnoma otrpnili, Kaj zdaj? Ali nadaljuje
pot, ki je je bil navajen od mlada, ali pa prelomi z — vero! In zgodilo se je povečini poslednje. Pretežna večina sedanjega klmetsko-delavskega naraščaja je še vsaj versko zelo mlačna, če že ne popolnoma sovražna in nasprotna.
Kdo je kriv temu? Ali protiverska propaganda? Deloma, pa zelo malo. Malo so brali ti ljudje, zelo malo. Izkjučeno je, da bi bili vsled propagande zabredli tako daleč. Kdo je torej kriv? Zgoraj smo videli.. kako so psihično nujno morali priti v današnje stanje. Krivo je slovensko ljudstvo, krivi so ljudje, ki so imeli moč v rokah, pa niso spoznali o pravem času gorja, ki se bliža. Vse so poudarjali, vero in ljubezen, gospodarskih dobrin pa jim niso nudili.
Huda je ta obsodba, in srce me boli, pa sem vesel, da sem prvi izrekel to, kar je nujno potrebno. Nikjer ni pisano, da bi morali hvaliti svoje lastne napake, ampak nasprotno: Spoznaj sam sebe in se obsodi. Šele tedaj bo v stanu, delati prav in dobro. En sam sklep je mogoč iz vsega tega: Na delo za rešitev kmetsko-delavskega vprašanja! Doli s sebičnostjo: kapitalistično, fabriško ali kmetsko! Utirajmo pot krščanskemu socializmu, širimo socialistično naziranje od poedinca do poedinca! Ne govorimo samo, marveč tudi delajmo, predvsem «delajmo za gospodarski pro-speh bednega delavnega delavskega ljudstva.
Tudi iz tega poglavja je jasno razvidno, kako aktualno je kmetsko delavsko vprašanje.
III, Nekaj misli k rešitvi vprašanja.
A. Stalni domovi.
V vsaki fari je gotovo število pijavk, Judovsko natančno imajo preračunjeno svoje in imetje drugih. Revež hodi k njemu o posojilo, ali pa jemlje blago na kredo, ar je končno isto. Ko se bajtar zadolži 1 oliko, kolikor je vredno njegovo neznatno nepremično imetje, tedaj mu zavije vrat-Lahko bi počakal prilike, ko bi mu kajžar na ta ali na oni način vrnil posojilo z obrestmi, pa ne mara. Proda mu in si mane roke. Revež postane še revnejši, bogatin na njegovo škodo bogatejši — socialna razlika se veča, veča gorje in nezadovoljnost. Jaz poznam n. pr. starca, ki je
star 70 let in — služi. V bližnjem smrekovem gozdu stoje razvaline majhne koče. Krog nje so bile včasi dobro obdelane njive, do zadnje krpice obdelane in produktivno izrabljene. Sedaj rastejo tam 20 metrov dolge smreke, last grofa, ki je pod sekvestrom. Zemlja pa naj bo onega, ki jo obdeluje, je dejal prestolonaslednik Aleksander ---
Skoro v vsaki vasi se dobi gospodar, ki ni vreden hlač, ali pa je tako nesrečen in duševno razdvojen,, da se vda pijači. Vsi trdni sklepi so zastonj. V par letih je grunt —- prodan. On in žena ter otroci so na cesti. On, ki je prej najemal ljudi, hodi na dnine. Eni so se okoristili, drugi pa so pomnožili število bednih. Nemaniči rastejo, premožnejši postajajo brezobzirni, beda in nezadovoljstvo se širi. Socialno vprašanje postaja akutnejše. Kam plove-mo, kam jadramo?
Tu je treba volje in — zakona. Na eni strani naj bi ščitil reveže, ki so brez dejanske moči, na drugi strani pa naj bi podprl mehurjanosto voljo onih gospodarjev, ki niso zmožni, napraviti enega skleoa, da bi se ga tudi držali.
Tak zakon bi bil zakon o stalnih domovih, ki obstoja v Ameriki že dolgo. Zakon o stalnih domovih določa eksistenčni minimum zemlje, ki je ne more vzeti lastniku nihče, čeprav je čez glavo zadolžen. Na eni strani preprečuje ta zakon špeku-lativno izrabljanje šibkejših značajev, na drugi pa podkrepljuje voljo slabotnežev, katerim ne mara nihče več posojati, ker ve, da nikdar več nazaj ne bo dobil. Sla-botnež se ne nanaša več na »darežljive« roke, marveč prime za delo sebi, svojim otrokom in človeški družbi v prid.
Zakon o stalnih domovih preprečuje preveliko razkosovanje srednjih in malih posestev, s tem pa seveda postavlja trdne meje proti naraščanju kmetskega proleta-riata. Zakon o stalnih domovih bo treba natančno preučiti in ga prirediti v smislu jugoslovanskega narodnega gospodarstva; kajti jasno je, da bi tak zakon v znatni meri zamašil jez rastočemu socialnemu zlu. Če pa je zakon o stalnih domovih kaj takega v stanu, je socialen; če je socialen, je nujno potreben; če je nujno potreben, je tudi mogoč. Čemu torej čakati? Na delo je treba! In če je našim starejšim žal oficirske časti, katere jim nihče več ne izkazuje, da kegljajo, mesto da bi študirali pereča vprašanja, mesto da bi šli med delavni narod in spoznavali njega
težnje in težave, potem je dolžnost nas mladih, da napravimo prelom z brezdeljem in filistrstvom ter da gremo sami na delo. Fraku in rokavicam naj pritrjujejo lahkokrile, možitve željne gospodične, kr-ščansko-socialistična omladina pa naj se navadi blatnih čevljev v spoznavanju onih brezpravnih tisočev, katerim so začeli danes politični demagogje kupovati duše za koruzno moko in sladkor, ker se boje začetka konca, ki je že tu, in ker niso v stanu, nuditi proletarski masi gospodarskih udobnosti. To je seveda popolnoma nemogoče, ker je njih sebičnost prevelika-Najžalostnejše je seveda to, da se sacro-egoizma drži v mnogo, mnogo slučajih krščanski naslov. Tej sebičnosti veljaj naš glavni napad. Kajti: dokler ne bo čist lasten hlev, toliko časa se sramujmo pogledati čez plot na sosedov vrt!
B. Agrarna reforma.
Še bo precej vode preteklo, predno bo izveden zakon o agrarni reformi. Vsi dosedanji poizkusi in debate pa so pokazale, kako malo ima pričakovati od rešitve tega vprašanja kmetski delavec, kaj-žar in posel.
O poljedelstvu govoriti tu obširneje, bi bilo odveč. Vsa načela, kako vzdigniti produkcijo poljskih pridelkov, so jasno začrtana v dr. A. Gosarjevi knjigi: Narodnogospodarski eseji. V glavnem naj bi obveljalo načelo: Nihče ne sme imeti toliko zemlje, da bi živel iz dohodkov iz nje brez dela. So posestva, katerih gospodarji in lastniki hodijo po letoviščih in kopališčih, ki nikdar ne primejo za delo, ki se debele in pohajkujejo), ker se žive od dela drugih. Take posestnike je treba razlastiti tako daleč, da bodo prisiljeni, prijeti za delo. Pravijo, da bi to ne bilo povsod socialno, ker za nekatera posestva ni toliko revnih ljudi, da bi se razdelila med nje- To bi držalo. Toda na drugi strani pa imamo že tako razkosana mala posestva, da jim moramo obdržati sedanji obseg z zakonom o stalnih domovih; kmetske delavce, bajtarjeinkaj žarjeiztehkra-jev je treba premestiti tja, kjer so veliki kompleksi vele-posestev. Na eni strani bi se tako zmanjšala beda v prvih krajih, na drugi strani pa bi se neizmerno pomnožila produkcija poljskih pridelkov sedanjih vele-
posestev. Skušnja uči namreč, da so mala posestva vedno veliko bolj obdelana in tla do zadnie zaplate obseiana in izrabljena. Vsekakor pa bi se rešitev tega vprašanja ne smela umeriti po enem kopitu, marveč bi se bilo treba ozirati na svoj-stva posameznih pokrajin in njihov gospodarski značaj.
Izmed resolucij, ki so se stavile o agrarni reformi na različnih shodih in zborovanjih, bi bilo brezpogojno zavreči eno: Namreč ono. ki zahteva, da se popravijo krivice, storjene svoj čas ob razdeljevanju posestev, v prid sedanjim lastnikom. Kjer obstoja ta »krivica« iz par kvadratnih metrov zemlje, pašnika ali gozda, naj bi magari obveljalo to načelo! Kjer pa gre za nekaj oralov, tam naj do-tična zemlja pripade onim, ki nimajo ničesar, ali pa vidno premalo! Pravemu lastniku, četrt- ali polgruntarju, ki redi 4—8 glav živine, pa naj bi se prisodila za to morebitna odškodnina.
Če kje, se bo treba zlasti pri reševa-niu agrarnega vprašanja ozirati na one, ki bi radi redili par glav živine, obdelovali zemljo ter si v potu svojega obraza služili svoj kruh. Ako bodo veleposestev, ki se bodo delila, deležni predvsem oni, ki imajo že zadosti, potem bo imelo to za posledico večanie socialnega zla. »Zadosti« ie zelo subjektiven nojem; današnji egoistični svet soloh nima »zadosti«. Primer: Spomladi 1920 so daiali v nekem kraju v zakqo senožeti veleposestva s pripombo, da dobe po zmernih cenah samo oni, ki nimajo »zadosti« krme. Prišli so kočarji in gruntarji. Kočarji so imeli po 1 kravico, pa premalo krme še za to; gruntarji Pa so redili 8—10 glav živine; no, marsikomu je na spomlad res trda šla za krmo. Kočarji in gruntarji so se pri za-kupodaji sprli; drugi so namreč trdili, da nimajo »zadosti« krme. No, komisija je potem ugotovila, da imajo krme »zadosti«, Da živine preveč, in je senožeti razdelila kajžarjem, kar je čisto prav-
Iz tega je razvidno, da bo treba določiti po svojstvih krajev največji izmer nosestva preko katerega ne sme iti nihče. Kar je čez mero, naj se odda potrebnim! Čisto jasno pa je, da je vsako posestvo čez 25 ha pri nas preveliko, ako ne obsega preveč grižastih, resastih, mahovitih in kamenitih griž. Pri posestvu 25 ha mora biti dekla ali hlapec ali oba in mnogo dni-
narjev na leto. Posestvo čez 30 ha obde-ijujejo pa že povečini samo najeti ljudje, gospodar in gospodinja pa komandirata, zlasti, ako imata še gostilniško in obrtno koncesijo, kar je skoro povsod v navadi. Kdor ima velik grunt, ima tudi krčmo, prodajalno, pošto, javno tehtnico in trafiko. Vse ima oni, vse se steka v njegovo vrečo, otroci pa so navadno lenuhi in za-pravljivci, ki niso za nobeno rabo. Mnogokrat pridejo na stara leta do čina občinskih revežev. V tesni zvezi z agrarno reformo je delitev funkcij in stanu. Ali eno, ali drugo, vsega ne bo imel eden, da bi mu morali vsi v vsem pomagati. Birt naj ima krčmo, trgovec trgovino, pbšto država, trafike invalidi, vdove in sirote, kmetje pa grunte! Tako se bo pomnožilo število gospodarsko neodvisnih ljudi, blagostanje, zadovoljstvo, vera v bodočnost,-samozavest, trdna volja in veselje do dela, In tega je danes najbolj potreba.
C. Kolonizacija.
Neizmerne pokrajine južne Srbije in Macedonije so še popolnoma neobljudene in neobdelane. Posledica turškega gospodarstva in lenobe kajpak. Pravijo, da je podnebje tam doli prav tako kot pri nas, zemlja pa izredno rodovitna. Če pomislimo, koliko je pri nas pridnih, poštenih, zdravih in delavnih ljudi, ki hrepene naravnost po njivah, senožetih in šumah, — tam doli pa celi kompleksi, ki hrepene po plugu, motiki in semenju, če pomislimo, koliko socialnega gorja povzroča pri nas baš pomanjkanje zemlje, potem se zavemo mahoma, kako kričeče je potrebna rešitev notranje kolonizacije. Na stotine delavskih družin bo dobilo zemlje, domovje in — kruha. Zmanjšala se bo beda doma, zmanjšal dotok s kmetov v mesta in industrijska središča, pa povečala produkcija poljskih pridelkov. Naloga nas vseh je, da niti za hip ne izpustimo izpred oči tega vprašanja, naloga nas vseh je, da potujemo na jug in na licu mesta ugotovimo pogoje naseljevanja; podrobnosti se dajo izpeljati samo tedaj, ko smo natančno spoznali značaj, prilike in neprilike onih kra-jevj ki bi prišli v poštev za kolonizacijo. Glavne obrise bi označili lahko sedaj:
1, Poljedelstvo tam doli je tehnično še daleč za našim. — Zato bi bil potreben državni kredit za nabavo poljedelskega orodja in strojev: plugov, bran, mlatilnic,
čistilnic in' pajkljev, grabelj, kosa, motik, itd. — skratka: za nabavo vsega, kar potrebuje slovenski kmet pri poljedelstvu.
2.	V naselbine bi morali naši obrtniki in rokodelci: kovači, tesarji, mizarji, čevljarji itd-, itd. Kajti čisto jasno je, da smo mi kulturno in tehniško daleč pred onimi tam doli. Brez tega bi se naš človek ne ustalil in ne razvil. Izpeljivo pa bi bilo to popolnoma lahko, ker so naši obrtniki in rokodelci večinoma mali ljudje brez lastne zemlje in bi šli obenem z drugimi na jug. Imelo bi to dobro, da bi se prebivalstvo onih krajev oprijelo vsega dobrega, kar bi naši ljudje prinesli s seboj, da bi napredovalo in se v doglednem času samo po sebi visioko kulturno dvignilo.
3.	Varnostne razmere na jugu so še zelo nepopolne, tatvine, ropi in pokolji na dnevnem redu, zlasti ob Albaniji in v Macedoniji. Zato bi bilo treba naseliti večje skupine: 15—30 družin v enem kraju in v eni vasi. Z njimi bi morale naše straže in dobro organizirana domača vaška bramba, na vsak način pa bi moral za nekaj let imeli vsak moški član take naselbine pravico do orožja. Tako bi se zagotovila osebna in lastninska varnost, prvi predpogoj nemotenega gospodarskega napredka. Za prve čase bi morala kreditirati to država, ker je v njenem in v interesu vseh, da se zmanjša socialno zlo, da se odpravijo njega vzroki in da vzraste splošno blagostanje.
4.	Železo, les in vse, kar je potrebno za dobra gospodarska poslopja in za brezhiben gospodarski inventar, bi bilo treba vzeti s seboj, ker z bivanjem v napolpo-drtih kočah brez drugih pritiklin ni dana možnost napredka. Ker pridejo v poštev samo revni sloji, bi bil tudi zato potreben velik državni kredit ali brezobrestno posojilo, ki bi se polagoma odplačevalo. Brez tega bo vsaka akcija ostala brezuspešna, in kdor pojde tu na delo, ne bo mogel mimo tega dejstva, ki je vogelni kamen vsega. Obenem z mrtvim materialom bi morala na jug naša vprežna in molzna goved, ki je trpežna in vajena voza. Kredit ali posojilo bi moralo biti izdatno- — Ako pomislimo, kako bi se s tem povečali davčni dohodki države, kako bi se povečalo zadovoljstvo, potem bi se nikakor ne smeli strašiti milijardnega zneska v te svrhe.
5.	Šole in cerkve seveda ne smemo pozabiti. Prva je tako globoko ukoreni-
njena v našem narodu, da bo morala v kolonijo. Prvič je nujna potreba, drugič pa bo širila kulturo in prosveto v ondot-nih krajih in polagoma izenačevala sedaj še zelo različno visoko stoječa plemena. Za šolo bi morala skrbeti država, še vsaj prva leta pa bi morali nastavljati naše učiteljstvo, ki pozna in razume svoj narod. Za cerkev bi skrbela slkoro gotovo naselbina sama; dalje pa sem prepričan, da bi se dobilo več požrtvovalnih duhovnikov, ki bi šli iz srca radi s svojimi nalro-dom v tujino, kakor ga niso pustili v Ameriki tujim v;plivom. — Tako bi dobili na jugu naselbine, ki bi imele vse pogoje obstanka, kulturnega napredka, gospodarskega prosoeha in socialne dobrobiti. Naj bi ne ostal osamljen moj glas! Kdor ima tozadevno misel, naj jo pove!
Morda bi kazalo vpeljati doli komunistično gospodarstvo, ali bolje: zadružno. Vsi bi imeli en kompleks zemlje, travnikov in gozdov, vsi enako dolžnost do dela. Ustanovili bi prodamo in monopolno zadrugo z velikimi skladišči. Kar bi potrebovali doma. bi si porazmerno po številu družinskih članov razdelili, drugo bi pa prodali, dobiček pa razdelili v istem razmerju kot naturaliie, ako ne bi bolje kazalo imeti skupne blagaine. Na ta način bi potrebovali mnogo manj gospodarskega in poljedelskega orodja, mnogo delavnih mlo-či bi se prihranilo, oospeševala in goiila bi se družabna misel ter se tudi na Jug zanesel duh skupnosti. Čeprav bi bili za izpeljavo tega načlrta državni krediti in- posodila izdatni, bi vendar še daleko ne zadostovali. zlasti sedaj, ko so dlržavnc finance tako slabe in gospodarstvo^ razko-pano ter neurejeno. Zato bi bila misel o roljedelskih zadrugah pozdrava vredna, Tako gospodarstvo so imeli stari Slovani tako gospodarstvo se je ponekodi obdržalo do najnovejše dobe.
Podal sem samo nekatere misli, ho-teč vzbuditi znanstveni in sistematični študij tega vprašanja. Mi, ki orjerno ledino in kujemo bodočnost, ki smo izšli iz vojske zmagoslavni sami nad seboj, ki smo doživeli Boga in ljubezen do svojega bližnjega sami v sebi, mi moramo prvi zavreči egoizem in pomagati najbednejšim. ki niso vsled svoje krivde, marveč vsled izrod-kov kapitalizma vrženi ob tla. Na delo, bratje, in: Še nam bodo zvezde sijale — kot pravi tako lepo Anton Vodnik, naš mladi pevec.
D. Glavno načelo organizacije k m e t s k i h delavcev in poslov.
Vsega tega pa ne bomo dosegli nikdar, ako ne zainteresiramo prizadetih in javnosti za ta velika vprašanja. Zaintere-siranje pa je mogoče samo potom organizacije, bodisi strokovne ali stanovsko-po-litične ali kake druge. Živimo pač v časih, ko je vse organizirano in ko ničesar ne dosežeš izven organizacije. Predpogoj dobre organizacije pa je dober štab organi-zitorjev, propagatorjev in reformatorjev. Kdo drugi naj jih ustvari, ako ne krščanska akademska mladina, ki je po svojem očetu dr. Kreku vajena gledati v bodočnost? Zato je treba predvsem zainteresirati za to vprašanje visokošolsko in sred niešolsko dijaštvo. Iz njega je treba vzgojiti požrtvovalnih delavcev, ki bodo pripravljeni vsekdar delati za rešitev kmet-sko-delavskega vprašanja, ki se bodo -'a-\ed,ali: Necesarium, utile, dulce — in ki tega relka ne bodo jemali od zadnje plati.
Ti pojdejo med delavce, poučili iih bodo in jim pokazali Dravo pot. Katera je ta? — Celih knjig bi bilo treba o tem. Ker se bom k stvari vrnil podrobneje prihodnje leto, bom pribil danes enoglasno načelo, ki se ga je treba striktno držati pri organizaciji kmetskih delavcev:
In to je: Kmet in delavec delata oba od zore do mraka, delata oba na isti stvari in p r o d u c i r a t a oba iste dobrine, t. j. poljske pridelke.
Iz tega sledi, da velja načelo krščanske solidarnosti, če le kje, gotovo tu! Iz tega sledi, da bi imel razredni boj kmet-skega delavca proti gruntarju za posledi co propast prvega kot drujgega, oboje skupaj pa nepregledno zmanišanje produkcije poljskih pridelkov, podiraženje le-teh, veliko izgubo narodnega premoženja ter silno povečanje socialnega zla.
Ta boj pa je zanesTa med sela in vasi socialna demokracija ter si pisala — smrt. Danes, ko Se vse valovi, je pač lahko z demagoško frazo pridobiti par stotin tlačenih nezadovoljnežev, a ko se bodo mase zavedle, da so storile napako, tedaj bodo planile po »svojih« voditeljih, ki nimajo prav nič socialnega čuta. marveč so v vsemi res samo »svoji«. Ljudje, ki izrabljajo socialno bedo za svobodomiselno propagando in v prostozidarske cilje, so se
ob s odi'i na smrt. V hipu, ko poživimo v masah zavest dlela in krščanske ljubezni do bližnjega, se jilm bodo zmajala tla in izginili bodo z baržunastega prestola ljudskih demagogov.
Ko gremo na delo za prospeh kmet-skega delavstva, se moramo zavedati tega rfi poudariti: Delo in pravičnost! Tega je še mnogo na deželi, le ponekodi so zavele nasprotne sape. Pravičen mora biti delavec napram kmetu;, ta pa napram delavcu. Oba pa borta pravična tedaj, kadar bosta ure žeta od krščanstva. Tedaj je mri-šel naš dan, tedaj bomo dejansko začeli uveljavljati program krščansko-sociali-stičnega pokreta. — Torej je predpogoj
vsega krščanska vzgoja. Najprej začnimo pri sebi; Spoznajmo se, obsodimo se, zadbbimo mir duše in srca! To bo trden fundament, na katerem bo stala vsaka stavba, ki jo bomo zgradili. Treba oa je iti med ljudstvo, delavstvo samo. Drugi kraji, druge razmere. Vse je treba poznati: značaj in mišljenje ljudi: Zato je naša naloga, da se ne zaklepamo v zaduhle sobe, marveč da gremo iz kraja v kraj, da opazujemo, spoznavamo in učimo.
Če kdaj, moramo danes vsi na krov. In prisezimo:
Bodočnost mora biti naša, mora biti krščansko socialistična!
JOSIP RUSTJA, stud. agr.:
Delitev dela.
Ak o pogledamo malo v svet, v realnost, in ne zremo samo vsega skozi svoje motno-idealne očali, ki iščejo tam rož, kjer raste trnje, ki vidijo tam ledino, kjer že davno orjejo, tedaj vidimo, da se naše organizacije ne razvijajo tako. kot bi si želeli in kot bi se morale. Ne razvijajo se zato, ker ni ljudi, ki bi te organizacie vodili z veščo in požrtvovalno roko. Ustroj naših organizacij je velik in vedno raste, a razna kolesca se ne vrtijo tako, kot je zamislil ustvarjajoči duh. ker malo je zvezd, ki bi vodile po novih potih, oziroma nadaljevale pot v že dani smeri.
Mnogo je vprašanj, ki postajajo vedno bolj pereča, ki zahtevajo rešitve in globokega proučevanja, a na žalost opažamo, da se le malokdo iz akademskih vrst za ta vprašanja zanima. Pač, mnogi se zanimajo, a le v toliko, da morejo izreči svojo kritiko in oa: to bi bilo potrebno, na to bo treba paziti itd., sami pa ne migneio s prstom, da bi se ono, kar bi bilo potrebno, res tudi izvršilo.
Tak kriticizem opažamo danes posebno pri inteligenci kaikovskega narečja. Inteligenca, ki bi morala biti ponos naroda in raznih organizacij, ki bi vodila narod v novi domlovini k boljši sreči, ta inteligenca je odpovedala. Tupatam prime kdo za plug, a roka mu kmalu omaga. Narod čaka zastonj na odrešenika, kot čaka židovski narod zaman svojega Mojsija. Ako motriš vzroke, tedaj boš našel razne izgo-
vore. Pokazali ti bodo tudi mnogo, vse, oridno gibljajočih se rok, a dela nobenega. Delo brez rezultata pa ni delo.
Kje je naš idealizem? Kje < so naše močne duše, ki hočejo preobraziti svet, kje je naša požrtvovalnost? Ali naj je uničila vojska sikoro vse sadove prejšnjih let organizatoričnega dela? Ali naj ta epidemija, ki je začela mrcvariti one, ki so odrasli vojaškim organizacijam, zaduši tudi našo idealno mladino. Ne in ne!
Naš mladi rod se mora vzdigniti in iti naprej. Vzgajati se mora v take ljudi, ki bodo podkovani z znanjem, odičeni s krepko voljo in z razumevanjem naroda in z ljubezniio do njega, stopili narodu na čelo, ga* vodili v boie in k zmagi.
Kje potrebujemo ljudi? Potrebni so na vsakem koraku. Organizacije po Hrvatski in Slavoniji, Bosni in Hercegovini, Dalmaciji se lepo razvijajo, a še z večiim razmahom bi se, če bi bilo dovolj ljudi. Naše kajkovske organizacije se pa ne morejo in ne morejo razviti do predvojne višine in korakati naprej z duhom časa. Poglejmo!
Matica naših kulturnih organizacij je Slov. kršč. soc. Zveza. Ta je izdajala pred voino svoje glasilo, izdajala letni koledarček,, bilo ie mnogo predavanj in tečajev, a sedaj? V odboru sede častitljivi možje, katerim je vse delo, da pridejo vsako sredo skupaj, da se lepo pozdravijo, malo skregajo, tega in onega očrnijo, potem pa gredo hitro na četrt vina v gostilno. V ne-
deljah potuje masa ljudi, ki so odrastli našim dijaškim organizacijam, po gotovi cesti, katere cilj je — gostilna. Po deželi pa , sloni vse ogromno delo na duhovnikih.
Naša ženska organizacija? Mlada je še, a pridobiva vedno večjo važnost. Ženski spol prihaja povsod do veljave in gotovo je. da bo postal v javnem življenju ravnotako važen faktor, kot ie moški sool. Mi zaenkrat nimamo še dovolj akademično izobražene ženske inteligence in zato tudi ne dosti agitatoric, ki bi vodile žensko organizacijo s tako smotrnostjo, kot je to v drugih državah. Potrebno je zato, da pomagajo zaenkrat gospodje ženskim organizacijam na noge.
Naša kmetska organizacija. Na splošno je kmetski stan starokopitar, naš pa je še v večji meri, ker razkosanost zemljišč, majhne premoženjske razmere in nerazpo-laganje z denarnimi sredstvi ga sili, da se novih stvari ©prijemlje z veliko opreznostjo. Kmetski stan je v naši državi najštevilnejši in bo ostal gotovo še skozi par generacij. Povsod se kmetski stan organizira, organizira se stanovsko, a tudi razredno. Pokazati kmetskemu stanu orava pota, pomagati mu je dolžnost vsakega katoliškega inteligenta. Zato pa je potrebno kmetski stan poznati, ooznati niegovo delo, njegove križe iri veselje, poznati mu je potrebno dušo in potrebno ga je ljubiti. Tu je potrebno stotine ljudi.
Delavska organizacija. Ah! Ljudie, ki so oritisnjeni od kapitala ob stran, ki nimajo uoanja, da Posta neio samostojni gospodarji samoStoine eksistence in so obsojeni, da celo življenje služilo drurfemu, ki od njih krvi živi, ootrebuiejo predvsem naše pomoči. Danes jih lovi komunizem v svoie mreže, obljublja Km mnogo, a le v lepih besedah ki iih delavec ne razume. V teh lepih besedah je sledeče: Organiziraj se, da prideš do moči in razdrobiš gospodarjevo posestvo. Ti sedaj nimaš nič, gospodar ima vse. Počakaj! Ti ostaneš revež, a naredil bom tako, da bo tudi gosoo-dar-kaoitalist revež. — Kaj res! Tolažiti pogorelca s tem, da ostane počorelec, da oa je potrebno požgati hiše ostalih,, da ne bodo imeli več. — Naša država se industrializira, vedno več je onih, ki zapuščajo plug in motiko in gredo v tovarno. Zapuščajo čisti zrak na deželi in gredo v kosamo poleg tovarne. To je drugo važno vprašanje.
Delavsko vprašanje je tako obširno, da ga more eden študirati celo življenje
in ne bo prišel do konca. Premalo se je tu dosedaj uveljavljala psihologija. Delavski stan je važen stan, vedno važnejši postaja, a malokatera bela vrana se izgubi med ta zapuščeni stan, posluša njegove boli in pritožbe in skuša pomagati.
Gospodarske organizacije. Tudi tu je potrebno ljudi in sicer mnogo ljudi. Zadružništvo se je začelo lepo razvijati, kreditni zavodi vstajajo. Za vse to je potrebno mnogo veščih uradnikov in ako nočemo, da nas poplavi tuji, posebno židovski kapital, moramo gledati, da se bodlo te naše organizacije, ki so ustanovljene v pomoč celemu narodu in ne žepom posameznikov, uspešno razvijale.
Iz celega kompleksa socialnega vprašanja smo navedli par odstavkov,, katerih je zelo mnogo, ker socialno vprašanje je neizčrpno. Proučiti ga moramo, vežbaiti se moramo, o vsem moramo dobiti jasno sliko, proučiti moramo prošlost in sedanjost, da bomo mogli napraviti prave sklepe za bodočnost.
Potrebna nam je delitev dela. Pripravljamo se za voditelje narodu, a glejmo, da stopimo dobro pripravljeni v življenje. Kdor hoče biti povsod, navadno ni nikier; to imejmo pred očmi ori našem študiju. Jasno sliko moramo dobiti o socialnem vprašaniu, ali predvsem eno polje naj bo naše delovno polje, kjer se hočemo udej-stvovati. V vsaki posamezni stroki moramo imeti široko obzorje, zgodovina nam mora biti dobra učiteljica, da zopet ne pademo v napake, ki so jih drugod že premagali. pač pa da uoorabimo vse, kar se je nekdaj in nekje izkazalo kot dobro.
Široko znanje nam je potrebno, a ne samo t'o. Potrebna nam je še bolj trdna volja, zvezana z demokratičnim delom. Poslednjo si pridobimo, če vestno izpolnjujemo svoje dolžnosti: v prvi vrsti verske dolžnosti. Pred oltarjem dobimo tudi blagoslova ori našem delu. Katera ustanova je bolj demokratična od cerkve? Naj bo bogatin ali revež, vsak dobi tri kubične metre zemlje. S krščanstvom v duši in ne na ustnicah pojdimo tudi v narod in pro-učujmo ga. Potrebno je narod poznati in ljubiti ga, ako hočemo, da nas bo poslušal in nam sledil.
Kdo ne bi ljubil tega naroda? Že da je moja mati članica tega naroda, že to mi mora vliti ljubezen do rodne grude. Poglejte naše gore in planine, naša polja in
vinograde, naše gozdove in livade, naše reke in plavo Jadransko! morje! Ali ni ta zemlja, ta narod vreden ljubezni? Spoznaj ga!
Kaj torej? Proučujmo socialno vprašanje, posvetimo' pa predvsem naše moči eni stroki, kjer moramo postati nekaj velikega, kjer moramo biti predvsem doma. Vsak član naše organizacije mora biti podkovan v eni stroki. Naša organizacija ima to nalogo, da vzgaja voditelje in pridne delavce, ne pa razne kulturne para-site. Takih članov, ki so člani naših organizacij zato, da so člani in ker simpatizi-
rajo z nami, ne potrebujemo, ker navadno je oni, ki simpatizira in izraža svoje zadovoljstvo in začudenje, svoje odobravanje, čisto navadna coklja» kulturen parasit na organizacijskem polju. Ni namen naših dijaških organizacij, da samlo ohranijo člane pri krščanskem svetovnem nazoru, temveč člani si morajo na podlagi tega nazora pridobiti znanja, jekliti si morajo voljo' in voditi široke mase k temu nazoru.
Na študij, pred oltar po blagoslov, in na delo, da razbremenimo one. na katerih leži vsa teža dela, in da postavimo sposobnih ljudi tja, kjer bi morali že davno stati.
K sedemdesetletnici knezoškofa dr. Ant. B. jegliča.
(1850-1920.)
Dolgo dobo življenja, dobo dveh rodov in še čez obhaja letos slovenski Strosa-mayer.
Verska in narodna dolžnost nam na-rekavata naslednje vrstice, posvečene možu, ki je daroval vse svoje moči Cerkvi in narodu. Toda te slabotne besede so le cunje, pod katerimi so skriti zlati in biseri delotvorne ljubezni tudi do nas akademikov, ki jo je vršil prevzvišeni nadpastir. Naj sledi tu najprej par podatkov iz njegovega življenja.1
Knezoškof dr. Anton Bonaventur^ Jeglič je bil rojen 29. ma;a 1850 v Begunjah na Gorenjskem. Nadarjenost nadebudnega dečka je silila stariše, da so ga poslali iz domače šole v Ljubljano. Tu je dovršil z odličnim uspehom gimnazijo in bogoslovje. Da bi se še bolj izobrazil v bo-goslovskih vedah, ga je takratni škof Vidmar poslal na Dunaj v Auguštinej. Ko je tu no treh letih dosegel doktorat, je tudi obiskal nemška vseučilišča kakor so v Wiirz-burgu, Monakovem, Kolnu i. dr. Najdalje se je mudil v Wiirzburgu, k:er se je nezna-nil s slavnimi učenjaki: Herčenrotherjem. Grimmom in Hettingerjem. Tu je vstooil tudi v katol. dijaško društvo »Unita?«. Na društveni craznik 8. decembra 1. 1878. je imel dr. Jeglič celo slavnostni govor. V 10. decembrovi številki glasila »Unitas« iz 1. 1877., so v društvenem seznamu zna-
1 Življenjepis in delovanje presvetlega vlidika ie izdala leta 1917. Marijina družba duhovnikov in bočoslovcev ljubljanske škofije ob njegovem dvajsetletnem škofovskem jubileju.
meniti možje: A. Schäfer (umrli saški škof), A. Bertram (sedanji kardinal in knezoškof v Vratislavi) in dir. Anton Jeglič (sedanji knezoškof ljubljanski).
Ni čuda, da je bilo živl;enjc v društvu tedaj zelo živahno; vsi so bili istega stremljenja. Člani društva se svojega tovariša iz dijaških let še vedno z veseljem spominjajo.	"1 "TO
Ko se je mladi dr. Jeglič vrnil v domovino. je bil imenovan za podvodja v ljubljanskem semenišču, kjer je tudi predaval cerkveno pravo. Toda le malo časa je tu deloval. Dne 25. decembra 1. 1881. ie bil imenovan za vrhbosenskega kanonika; v začetku 1. 1882. je dospel v Sarajevo, kjer (?a je čakalo mnogo trpljenja in težav. Hrvatski jezik mu ni delal težav, ker ga je iskreno ljubil; saj je že od mladih let tlela v njegovem srcu iskra navdušenja za edinost med Slovenci in Hrvati. Dne 12. septembra 1. 1897. je pa bil dr. Jeglič v Sarajevu posvečen v 'škofa in nekaj mesecev kasneje imenovan za ljubljanskega knezoškofa.
Precej v začetku svojega pastirovama je obrnil vso pozornost na slovensko srednješolsko in visokošolsko dijaštvo; kajti zavedal se je, da od1 tega v veliki meri zavisi bodočnost slovenskega naroda. V avgustu 1. 1898. so zbrani slovenski viso-košolci zavrgli krščanstvo za podlago svo-iemu iavnemu delovaniu. IzjaviU so, da bndo delovali med svojim narodom v pro-tikrščanskem duhu. Ta misel je apostolskega in za blagor ljudstva skrbnega
vladika navdala z grozo. Še isti mesec je izdal svoji duhovščini poziv za ustanovitev katoliške gimnazije. Pisal je med drugim: '»Mislim, da visokošolcem, vsaj večini, ni znano, kako globolko segajo njih izjave. Teh načel naši dijaki niso vsrkali doma v hiši svojih vernih starišev, ampak v šoli, v gimnaziji in na vseučilišču. Na to moramo obrniti svojo pozornost in pozornost milega nam naroda, ako mu hočemo koristiti in sinove njegove, katere daje šolat z zaslužkom krvavih svojih žuljev, obvarovati časnega in večnega pogina.«
Duhovščina in ljudstvo sta umela klic prevzvišenega nadpastirja. Kajti sedem let za tem se je otvoril v Št. Vidu nad Ljubljano zavod sv. Stanislava s prvim gimnazijskim razredom. Ponosna stavba, kateri je Prevzvišeni posvetil vse (svoje moči in premoženje. Gimnazija se je vsako leto sukcesivno dopolnjevala; 1. 1914. je dobila stalno pravico javnosti. Koliko skrbi in težav je bilo treba prestati, predno se je vse to uredilo! Pomislite, kaj se to pravi: ustanoviti prvo slovensko katoliško gimnazijo v času, ko sta nemčurstvo in svobodomiselstvo skušala na vsak način zatreti narodno zavest in vero našega naroda. Kljub številnim in nepričakovanim zaprekam presvetli vladika ni obupal. Ker je bila to> prva slovenska gimnazija, je bilo treba poskrbeti dobrih slovenskih učnih knjig, ki jih je veliko založil zavod sam, seveda ne brez: pomoči \s v o) j e g a ustanovitelja. Kolikokrat je moral iti naš sivolasi jubilant radi teh zadev na Dunaj k ministrstvu in parkrat tudi k cesarju, ki tudi ni bil posebno naklonjen. Toda odločni mož se ni strašil dunajske birokracije in tudi ne samega cesarja, ko je šlo za blagor našega dijaštva in vsega slovenskega naroda. Že 1. 1914. so bili vsi stroški zavoda pokriti z milodari duhovščine in ljudstva. V zavodu poučuje sedaj 16 profesorjev, svetnih duhovnikov z akademsko izobrazbo in državnimi izpiti; gojencev je precej nad 300. Zavod ima vse predpogoje lepe bodočnosti in je ponos in up ljubljanske škofije ter njegovega ustanovitelja. Zato se imenuje knezoškof dr, Anton
Bonaventura Jeglič po pravici prvi pionir slovenskega srednješolstva (Mentor, 1917),
Nepozabne nam bodo ure, ko- nas je navduševal kot gimnazijce za lepo krščansko življenje in bodril k stanovitnemu učenju. Natanko je poznal potrebo dijaške duše in dajal potrebnih nasvetov in opominov. Za vsakega posebej se je zanimal, vsakemu je dal lepo besedo. Da bo razvidno, kako on ljubi dijake, naj še omenim dvakratno r o ma n j'e v L u r d , ki ga je napravil na lastne stroške z nekaterimi gojenci škofijskega zavoda. Posebnoi na srcu so mu tudi dijaške Marijine kongregaci-j e ; če mu je le mogoče, sam sprejema di-jake-kandidate v vrsto Marijinih sinov. Kako se prevzvišeni vladika zanima za nas akademike, tudi vemo. Ko je slovenski narod zahteval lastni najvišji kulturni zavod, vseučilišče, se je pridružil tej stoletni želji našega naroda z vso gorečnostjo in zanimanjem tudi ljubljanski knezoškof; saj je bil član depu-t a c i j e , ki je šla glede te zahteve k samemu cesarju, toda deputacija avdience nikdar dobila ni. (Prim. »Čas«, 1920, p. 92.) To je bilo že prvo leto njegovega pastiro-vanja v naši škofiji.
Vedno se je zanimal za akademska društva »Danica«, »Zarja« in »Dan«. Večkrat je obiskal na Dunaju akademsko katoliško društvo »Danico«. Kaj pomeni on temu društvu, je razvidno iz tega, ker je prevzvišeni nadpastir častni član »Danice«. S paznim očesom zasleduje vse važnejše spremembe v vseh naših akademskih društvih. V posebno veselje mu je gotovo novoustanovljena »Congregatio Mariana académica«. Naj bi iz nje izšli tako zavedni, katoliški možje, kakor je bil ranjki naš Lovro Pogačnik! Z enako ljubeznijo zasleduje naš knezoškof tudi p o k r e t hrvatskega katoliškega dijaštva. Saj je bil sam nad 16 let med brati-Hrvati in se zato živozanima za njih težnje in napredek. To je ob kratkem nepopolna slika dušnopastirskega in prosvetnega delovanja našega slavljenca med katoliško-narodnim dijaštvom.
^OOOOOOOOOOOOCKXyjC<>OOOOOOOOOOOOOCOOO^
Kulturni vesfnik
O00000000000000(x}00000000000000000000000000000000cx}000000000000000000000000000000000000^
Oton Župančič; V zarje Vidove, 1920, založil L. Schwentner v Ljubljani. — Čeprav so »Samogovori« idejno in čuvstveno bogatejši ter globlji, nam je odkril Župančič v tej zbirki marsikatero novo lepoto. Odlikuje ga dovršenost tehnike, moč izražanja — izraz mu je slovensko preprost, domače vonjiv (o vonjivosli pesmi je pri nas menda prvi spregovoril Pregelj in je za naše moderno tenkočutno dojemanje precej točna označba za tisti »nekaj« v marsikateri umetnini, ki se ne da definirati, pa je vendar bistvena lastnost umetnine, tista skrivnost sloga in izraza, brez katere bi bila umetnina vse nekaj drugega, kar v resnici je, papirnata roža brez življenja, brez duše — vonj je duša rože, pravi M. Maeterlinck), metaforika naravno pristna, preprosto lepa (prim. Naše pismo: počeni vrči, vino-za-vrelica, zvite strune brez glasu . . .), nova. Na vseh pesmih leži sijaj moško zavednega umetniškega ustvarjanja. Vedno iz-nova te zažeja po ritmični opojnosti njegovih stihov, po sočnosti izraza in besedni zvočnosti), da bi jih naglas čital zopet in zopet. In se boš vedno iznova divil prelepim, skromno tihim prispodobam (telesa naša — vrči dragoceni; O siromak, da vidiš naš zaklad, — r a z d r 1 bi šotor, zbežal še nocoj.), vedno iznova se boš potopil v sveži vrelec besednih lepot, zopet in zopet te bo radostno presenetila zakladnica novih slik. Opazuj, kako sta pri Župančiču kot modernem pesniku oblika, izraz in doživetje (misel, občutje) vedno zrastla v neločljivo organsko celoto! —
Vsebinsko bi razdelil pesmi v štiri oddelke (Župančič jih je v tri med uvodno Slap in sklepno Mesečina). K prvem oddelku vsebinske enotnosti doumeva življenje, rešuje njegove skrivnosti in uganke, premišljuje o njegovih radostih in bolestih, slasteh in bolečinah, zanosu in trpkosti (Vihar), lepotah in omamah (Slap, Mesečina), zapoje mračno D i e s i r a e , ki je silna v svojih mističnih podobah, zapoje enotno in preprosto, pa globoko občuteno Mrtva nevesta . . . (Podoba, ki pa spada tudi v oddelek narodnostnih pesmi; Telesa naša; Belokranjska deklica;
Carmen; Joži Bercetu v spomin; Gledam; Spokorna pesem; Na razpotju; Tih, tih je kraj; Zlata jutra). — V drugi oddelek bi uvrstil pesmi, ki jim je predmet narod -n o s t v najplemenitejšem pomenu tega pojma. Na čelo bi jim postavil že omenjeno Podoba, nekak motto (O, da nam je priti do svoje podobe, — i meni i tebi, narod moj!) [Dalje zemljevid, mirno ironizujoča obsodba imperialističn. stremljenj, polna prikritega ognja, ki izzveni v bolno grenak mol akord:
O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? . •. (45). Bojevita Zelena čelada (Odprto je morje in votel je Kras!? ... V Književnem Jugu je bila posvečena Antonu Novača-nu), zanosna Naše pismo, ki se ogreje v iskreno prošnjo in pretrga v bridko ironičnem gnjevu, Tuji mož (simbolični Tujec podari narodu »bratstva bridko slast.«), proroško mogočna Vprašanja (vsak verz bije kakor kladivo in je kakor odmev silne prapesmi našega rodu!)i, N a-ša beseda, svečeniško svečana kakor molitev, ki se razvname do ekstaze:
O zarje Vidove! O mladi, sveti svit, po morjih, jezerih, po srebru rek razlit! (65).
V ta oddelek bi uvestil še prelepi begunski pesmi: Begunka pri zibeli in Goriškim izgnancem, ki sta obe polni čudovite muzike, da ti zopet in zopet zazveni melodija v duši... —
Kakor Dehmel čuvstvuje tudi Župančič socialno (v prvih letih in še pozneje se je tudi Župančič učil pri velikem zastopniku nemške moderne) in ima v tej zbirki nekaj lepih socialnih pesmi, da jih je človek vesel. V zadnjem času postaja v njem ta stran še izrazitejša, samolast-nejša. — Beri pesem Žebljarska, ki je lepa slika iz našega domačega, ozkega sveta, tako veren odsev tihega trpljenja naših provincialnih proletarcev, o katerih poje Župančič že v Dumi:
Pa so ramena in pleča kot skale, tilnik — naloži mu breme nasilnik — nosil ga bo in ne bo se krivil; pa so srca tiha. in močna . . .
Zatopi se v G 1 a d (20), ki je polna balad-ne grozote (izraz je Pregljev) in dramatične sile, razsijala se ti bo duša ob Kovaški, ob tej ganljivi veri v
sreč, ki v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabilo kot zvon, da bomo krog njega se zbrali...
(46)
ob tej veri v dobro in lepo prihodnost, v ljubečo se duševno družino, v zvestobi in poštenju patriarhalično preprosto, iz katere bo vstal »kladivar«, glasnik in vodnik nove dobe . .. Kovaška, vse slovenske stanove objemajoča in združujoča plemenita pesem (Whitman, Verhaeren!) naj bi postala idejno budnica čilih mladih pokolenj, ki hočejo pluti »v obzorja nova brez mej...« — Še ena je te vrste: Na Jurjevo osemnajstega. Z lepo prisrčnostjo, iz sočutja izvirajočo, naslika pesnik, kakč pride v vojnem pomladnem pomanjkanju v mestu do »demonstracije« bednih sestradancev. Sam sv. Jurij jih po-vede v
.. . blesk ponosnih cest, da so košato gledali obilje, da so ločili silo in nasilje in stisnili sto let trpljenja v pest.
Z ljubko originalnostjo in z odpušča-joče-blagoslovljenim smehljajem konča:
Tu kerubini se spuste z neba,
krila zlože, pomešajo se med-nje,
z otroki zrinejo se v vrste prednje
plenk — kot za šalo v šipe zažvenklja ... (61)
Za zadnji oddelek ostanejo otroške pesmi. V njih je postavil Župančič prelep spomenik na težke vojne dni. Le tri so iz vojne miljejnosti — ne več zadnja, materinsko nežna Pričakovanje — in sicer: Otroci mislijo ..., tesnobna Razgovor in Dete čeblja (kako čudovito fino je zadeto otroško čuvstvovanje, otroška govorica in kretnja: Mamica, zdaj pa zares — grem za očetom tja čez .,.; Nisem metuljček, če čem?; O, ta je težka, vem sam!) — Ti pa, si vnet za lepoto? Če si — kupi si to dragoceno knjigo in kadar boš sam s seboj, uživaj!	A. V.
ggOOOOOOOOOOOOOOOCOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOl OOOOf^OOQOOOOOOOJOOOOOOOOGCMXXKiCÜOOOOOOGCOOOOOOO jOOOOOOOOOOOOOOOOQOOOOOf. oooooooooonooooogg
Socialni pokret
££¿00000000JOOOOOOGOOOOOOOOOOOOOOOÜ__.O0000(.0000000030uou00c0000000000000000000000000000000000000c—o
Socializacija. V zadnji številki »Zore« je izšel članek, v katerem tov. Žaren razpravlja o socializaciji in našem stališču napram njej. Mislim, da bo služilo le poglobitvi in razjasnenju tega zapletenega vprašanja, če navedem par kritičnih opomb.
Celo razpravo je oprl avtor na sledečo definicijo socializacije: »V čem tiči bistvo marksističnega socializma? Odgovor: Socializacija produkcijskih sredstev, t. j. njihovo podržavljenje, oziroma prevzetje v občinsko upravo.
Ta osnovna premisa je pogrešena. Ne mcrem si kaj, da ne bi navedel R. Wil-brandta, ki pravi v svojem »Socializmu : »Sozialisierung ist nicht Verstaatlichung. Ich bitte den Leser dieses eine so oft zu wiederholen, es leise und laut, mündlich und schriftlich, handschriftlich und gedruckt, so oft zu sagen, bis endlich die Gleichsetzung dieser beiden Begriffe aufhört.« (str. 184). Socializacija ni podržavljenje, ampak podru-žabljenje. Podržavljenje je samo ena izmed oblik socializacije. In samo proti te-
mu, da bi se vsepovsod, neglede na gospodarsko smotrnost, uporabila i z k 1 j u č n o ta oblika, bi se bil moral boriti pisec. — Da bo jasneje, kaj vse spada pod pojem socializacije, naj navedem par primerov: Nabavne in prodajne zadruge prevzamejo vso trgovino s poljedelskimi produkti v Jugoslaviji in ves izvoz. Posredovalni kapital je izključen, — ta stroka je piešla' iz rok zasebnikov v roke družbe, t. j. je socializirana.* — V pokrajini Wales so Angleži 15 % vseh gostiln izpremenili v državne brezalkoholne restavracije. Dosedanji gostilničar je postal državni na-stavljenec s stalno plačo in odstotki čistega dobička. Del gostilničarske stroke je socializiran. — Vsi čutimo veliko pomanjkanja manufakturnega blaga. Država da zadružništvu velik kredit, da more nakupiti dovolj blaga v inozemstvu. Zadruge polagoma ustvarijo monopol, izključijo posredovalni kapital, — socializacija ma-nufakturne trgovine je izvedena. Je-li to podržavljenje?
* Tako socializacijo si je pri nas predstavljal Krek in jo je naznačil v »Socializmu«,
Toda zdi se, da avtor ni mislil razpravljati o socializaciji sploh (ki jo tudi mi smatramo za potrebno), ampak samo o marksistični socializaciji- Vprašanje jei, ali se danes marksizem (socialna demokracija) ogreva edinole za podržavlje-nje in zameta vse druge oblike socializacije (zadružništvo, socialna kontrola, kornu-nalizacija itd.) Ali je res podržavlje-n j e vseh produkcijskih sredstev bistvo marksističnega socializma? Na to vprašanje ne morem dati točnega odgovora, opozarjam le na važna dejstva in osebe, ki jim pač nikdo ne more odrekati naslova, da so pravoverni marksisti. Kari Kautsky' pravi: »Najbolj pripravna za podržavlje-nje so nacionalna prometna sredstva in produkcija surovin in drugih produkcijskih sredstev, rudnikov^ gozdov, plavžev, strojnih tovarn ... Predelovanje surovin in poliždelkoiv za osebni konsum in za malo trgovino nosijo često lokalen značaj in so še močno decentralizirani. N a t e h poljih bodo občine in zadruge stopile močneje v ospredje, državni obrat bo igral drugovrstno vlogo.« — Še bolj določno je razjasnil sedanje' stališče marksistov v vprašanju socializacije Oto Bauer.2 Celo LJšeničnik pravi z ozirom na to delo: »V najnovejši dobi si pa socialisti ne mislijo več socializacije centralistično izvedene. Država naj bi bila samo lastnica, vodili naj bi pa podjetja demokratično sestavljeni upravni sveti, zveze konsumnih društev in gospodarske zadruge. . . Kmetiška zemlja naj bi pa sploh ostala v zasebni lasti, oziroma dednem zakupu.« Ušeničnik pristavlja: »O vsem tem je razgovor mogoč. Seveda je najvišje načelo (poleg načela pravičnosti) načelo socialne smotrnosti. To mora odločevati o nuji in mejah socializacije « (Uvod v kršč. sociologijo, str, 122), — In za Bau-erjem stoji cela dunajska mladomarksisti-čna šola. Torej je sedaj zelo problematično vprašanje, alii je bistvo sodobnega marksizma v podržavljenju vseh produkcijskih sredstev ...
Ni moj namen, braniti marksizem; dobro pa je, da poudarimo, da je čisto napačna metoda, konstruirati slamnatega bebca, ga krstiti »socializacija« in ga potem slavnostno vreči v prah. Škoda je dvojna: Prvič je to neznanstveno in drugič se s tem
1	K, Kautsky, Die soziale Revolution, 3. Auf-lage, Berlin.
2	O. Bauer, Pot k socializmu. Izdala in založila Slovenska Socialna Matica, Ljubljana, 1919.
potisnejo v ozadje tiste velike osnovne napake, ki razkrajajo marksistično teorijo že v njenem bistvu.
Avtor je hotel zavzeti tudi principiel-no stališče v vprašanju socializacije. In sicer je deduciral svoja izvajanja iz smotra države. Dobimo zaključek: »Država torej ni upravičena in poklicana, postati nosi-teljica, subjekt narodno-gospodarskega procesa preskrbovanja naroda z življen-skimi potrebščinami (str. 91).« Ta stavek je načelne važnosti in ravno zato, ker se ne opira na gospodarsko smotrnost, ampak na etične in pravne temelje države, se mi zdi pogrešen. Kedaj je država upravičena, poseči v gospodarsko življenje celega naroda? Na to zelo dobro odgovarja avtor sam: (1.) »takrat, kadar v kakem posebnem slučaju javni interes odločno prevladuje nad privatnim dobičkom posameznika.« Kaj je javni interes v demokratični državi? To je interes ve-c ne naroda. Če bi torej interes večine naroda zahteval, da postane država »subjekt narodno-gospodarskega procesa preskrbovanja naroda z življenskimi potrebščinami«. — potem bi država ne bila samo upravičena, ampak celo dolžna, postati tc. Ta argument torej ne drži. Nasproti socializaciji vseh ali gotovih produkcijskih sredstev ni mogoče nastopati z načelnega, idejnega stališča, ampak samo z vidika gospodarske smotrnosti. Zakaj bi postavljali plotove tam, kjer jih ni treba!
Začudenje je vzbudil pa zaključni stavek: »Vsaka ekspropriacija se izvrši pravno samo, ako dobi e k s p r o p r i i r a n a stranka polno odškodnino.« Ta načelna trditev je tako generelna, da ji ni mogoče priznati veljave. Konkreten slučaj! Interes države in narodnega gospodarstva naj bi zahteval, da se podržavijo premogovniki. G. X. je lastnik premogovnika, ki je vreden 100 milijonov kron. Po principu, ki ga je postavil avtor, bi mu morala država izplačati celo to vsoto ,. • Ali ni že vnaprej uspeh te akcije, kijevjavneminte-r e s u , iluzoren, ker moramo zadostiti privatnemu interesu? Uspeh take socializacije bi bil strašna obremenitev države in strašna obremenitev delavnega ljudstva. Privatni interes g. X. se bo moral zato umakniti javnemu interesu in gornje načelo bo po vsej pravici pogaženo. — Toda vzemimo celo stvar načelno. Odkod ima g. X. svoje pre-
moženje? Morda iz lastnega, produktivnega dela? Tega ne bo nihče trdil. Odkod torej? Po ogromni večini iz tujega dela! V tistih 100 milijonih je nakupičeno delo tisočev rok. — Ali je to res zasebna last g. X., ki bi jo bilo treba brezpogojno braniti? Ali bi bila krivica, če bi zagotovili g. X. dosmrtno rento in tisočim delavcev dovolj kruha? Celo tebe moram braniti, ubogi, veliki Proudhon! Kot trinajstleten deček sem prvič slišali o tebi in o socializmu. Eleganten profesor (spominjam se, da je imel vsak mesec novo obleko in da nas je nahrulil, če ni nismo imeli kravate) nam je v šoli povedal: Začetnik socializma je bil osel, ki je učil: Lastnina je tatvina! — In jaz sem se pomilovalno in pokroviteljsko nasmehnil ubogemu mrtvemu možu, ki je hotel, da bi bilo vse vseh . .. In sedaj sem zopet bral: »Ali se sme (socializacija) zgoditi brez odškodnine dosedanjih lastnikov? To bodo pač zahtevali samo pristaši naivnega socializma, ki se prištevajo Proudhonovemu stavku: lastnina je tatvina.« Pravzaprav je ta genijalni mož, velik po svojih naukih in zmotah, trdil v bistvu isto- kot — sv. Tomaž Akvin-ski. Prvi je s sijajno in vročo retoriko poudaril pedagoški in etični pomen dela, razvil zakon o splošni dolžnosti do dela (v Slovenijo je teoretično utemeljen, morda enostranski, prišel leta 1920) in potem pribil stavek: Last, izvirajoča iz tujega dela, je krivična.3 Sv. Tomaž Ak-vinski pa je dokazoval, da so obresti (dohodki iz premoženja brez lastnega dela) krivične. Torej je čisto odveč, če se s prezirnim nasmehom oziramo na Proudho-na, ki je poleg vrste zmot tudi doprinesel ogromen kamen za zgradbo bodočnosti.
Toliko se mi je zdelo potrebno povedati. Prva in druga resolucija (str, 93) sta, — mislim, da sem to dokazal, — precej problematične vrednosti. Vendar je v članku nakupičenih toliko izvirnih gospodarskih opazovanj, da bo zdrav korektiv onim, ki mislijo, da je socializacija plod dekreta in ne naloga, pri kateri bodo morale sodelovati vse sile. Dobro bi bilo, da bi s temi vrstami ne zaključili važnega in aktuelnega vprašanja o socializaciji — po-družabljenju. Pri tem bi bilo priporočati, da vsakdo vpošteva, da marksizma ne zastopa vsota gospodarskih ignorantov in intelektuelnih bebcev, ampak da imamo
3 Prim. Achelis, Soziologie (Zbirka Goschen) str. 19.
opraviti z resnim in mogočnim nasprotnikom, ki mu bomo z uspehom mogli stopiti nasproti šele tedaj, ko bomo pravilno ocenili njegove moči, Janko Kralj.
Uvod v krščansko sociologijo. Spisal dr, Aleš Ušeničnik. Zbirka »Naša pota« II. Založila in izdala S. K. S. Z. Ljubljana 1920. — Ko je pred dobrim letom v »Do-magoju« padla in se s šumom razletela krilatica: »Krščanski socializem je v krizi!« se je temu in onemu odvalil kamen od srca. Stena je bila prebita. Vsi smo čutili, da ni mogoče stlačiti novega, kipečega, od revolucionarnih idej vzburkanega sveta v stare retorte socialne reforme, katere obzorje je segalo od lepih besed o pravičnosti pa do bergelj starostnega zavarovanja. Beseda je izšla, in polagoma so se razmikala obzorja, videli smo široke in ne-dogledne pokrajine pred seboj, kjer je prej plot zakrival svet. Da, krščanski socializem je v krizi; toda v tistem hipu, ko se kdo tega globoko zaveda, je zanj nastopil čas, da išče izhoda iz krize.
Predno se pa mlad človek poda na to težko pot, mora obračunati sam s seboj: na jasnem si mora biti o temeljnih principih, o nepremakljivih aksijomih svetovnega nazora, ki naj dajo smer in etično vsebino vsaki družbi. Ušeničnikova knjižica mu bo dala na najkrajši in najjasnejši način veliko orientacijo. Vsakemu jo hoče dati, predvsem onim, ki ne posvetijo večje pozornosti teoretičnemu študiju socialnega vprašanja. Logična jasnost in dosled nost misli, lepota in klenost sloga, prisrčna toplota, ki veje iz teh listov, dajejo dragoceno jamstvo, dat bo oni, ki išče jasnosti v načelih sociologije, dobil v tej knjigi točen in jasen odgovor.
V prvem delu dokazuje pisatelj temeljno tezo, da socialni problemi niso zgolj gospodarskega in materielnega, ampak predvsem tudi etičnega značaja. Ta etika more biti le krščanska, pravi pisatelj; v samem bistvu krščanstva so nakupičeni zakladi socialnih sil, ki so zmožne, prero-diti družbo. Iz preteklosti krščanstva so za to trditev navedeni znameniti dokazi, ki dosežejo svoj višek v pretresljivem Foersterjevem klicu, s katerim vabi duše »k praviru vsega življenja«. Važno in za razumevanje sociologije zelo potrebno merilo nam je podal avtor v principu o relativnosti sociologije, ki ga najdemo tu — kolikor je meni znano — prvič tako določno in s poudarkom izrečenega. Drugi
\
del obravnava osnovne etične ideje: osebnost in socialnost, zakon dela in lastninsko pravico. Celo vrsto izvirnih in lepo obdelanih misli najdemo v tem poglavju. Zanimivo je poročilo o dveh strujah krščanske sociologije, ko gre za odločitev, ali so obresti iz premoženja (brez dela) upravičene ali ne. To vprašanje je temeljne važnosti: tu se ločijo pota konservativnih in radikalnih krščanskih sociologov. Posledice so dalekosežne. Oni, ki trde, da so obresti (dohodki brez lastnega dela iz zemlje, iz industrije, hiš, denarja) socialno upravičene, s tem že izjavljajo, da ni potrebno, da se odpravi kapitalizem in zamenja z drugim gospodarskim redom. Temelji kapitalizma se jim zde pravi, s socialnimi reformami bi bilo le treba odstraniti njegqve izrastke. Radikalna struja, ki zameta obresti kot krivične, ker so plod tujega dela, s tem tudi načelno obsoja kapitalistični družabni red in ga hoče s koreninami i z r u t i. Logično misli ta struja, če pravi, »da ne bo delavec zares osvobojen, dokler bo trajalo sedanje delovno razmerje delodajalca in delojemalca ... To razmerje, pravijo, je neločljivo združeno z zlorabami in krivicami in bo zato moralo izginiti.« («Uvod« p. 126. — To je Marxov klic: Aufhebung des proletarischen Verhältnisses.) Prvo strujo bi mogli imenovati krščansko-reformistično, drugo krščansko-socialistično. Tema dvema teorijama kršč. sociologov o obrestih se je v »Narodnogospodarskih esejih« pridružila zanimiva in dobro podprta dr. Gosarjeva teorija o meji med upravičenimi in neupravičenimi obrestmi.
V tretjem delu se peča avtor z idejno podlago liberalizma, marksizma in s krščansko socialno idejo. Na 40 straneh je podan točen pregled teh treh idej, ki se v sedanji družbi bore za zmago. Moti pa, da avtor stalno zamenjuje socializem z marksizmom in socialno demokracijo.
Veliko orientacijo bo dala ta knjiga vsakomur v taki meri, kot še nobena do sedaj, več pa v njej ni iskati. To veliko orientacijo je hotel svojemu plemenu dati tudi pok. dr. Pero Rogulja, ko je prevel ta spis na hrvatsko, kjer je izšel pod naslovom »Principi socijologije«- Dobro in jasno pisano delo dobiš s to knjigo v roke, prijatelj. Vzemi ga, uči se in išči! Mnogo prevažnih vprašanj je pustil pisatelj odprtih, na te si boš moral dati odgovor sam
Janko Kralj.
Socializem, kultura in dijaštvo.
Majhna je kultura slovenskega rodu. Vendar je pa v njej toliko svežega in samoniklega, v njo je položeno toliko napora in idealizma, da čutimo, da je nekaj svojstveno našega, nekaj, česar nam ne more nuditi ne bogata kultura duhovitih Francozov, ne špekulativni in razglabljajoči duh Nemcev» še manj pa hladna, računajoča polkultura Novega sveta. Iz slovenskih kulturnih zakladov diha vonj naše zemlje. Ljubimo jo tembolj, ker so jo ustvarili glaidni idealisti, od Čopa, Wolfa in Prešerna pa do rodu jetičnih genijev Murna in Groharja.
Dobili smo najvišji kulturni zavod, ki ga more posedovati narod. Na prvi hip bi se zdelo, da mlademu rodu ne bo priso-jena trpka usoda stoterih talentov, ki so se pogreznili v močvirje, ali se izgubili v tujini, hrepeneč po izobrazbi. Toda od naroda, od države in od agilnosti slovenskih strank je odvisno, ali bo tudi ta kultura, ki bo zrastla iz svobodnega samolastnega življenja Jugoslavije, kultura beračev, sloneča na bedi slovenskih množic. Ne moremo zanikati, da stoji razvoj kulture v tesni zvezi z blagostanjem najširših ljudskih plasti. Dokler je slovenski umetnik pisal stotini izvoljencev, dokler je slikal iz slovenske zemlje in duše s tesno zavestjo, da ne bo mogel v domovini prodati slike, — toliko časa je bila ta kultura tuja ljudstvu, ne morda po svojem duhu, ampak zato, ker se je od sto naših ljudi moralo devetdeset boriti za skorjo kruha s tako silo, da so pustili ob strani vse kulturne interese. Iz tega obupnega stanja, v katerem se je nahajala kultura naših bednih množic, se je izvil genialnemu Janezu Wolfu krik: »Če kje, gre v naši deželici umetnost za kruhom.« In ne samo umetnost, ampak tudi vse panoge znanstva, idealne in realne.
Ali ima danes slovenski kulturni delavec širše poti pred seboj? Če pomislimo na kulturno puščavo, nad katero je vzža-rel pred leti Prešernov genij, če pretehtamo ves slepi odpor, ubijajočo malobriž-nost takratne inteligence, — potem šele občutimo), da so se obzorja in pota neizmerno razširila. Na drugi strani pa moremo z lahkoto ugotoviti, da že dolgo svet ni doživel dobe, ki bi tako omalovaževala duševne vrednote, k'ot jih sedanja. Mate-rializacija vsega življenja napreduje z orjaškimi koraki; vse, česar ni mogoče spre-
meniti v denar, je podrejene vrednosti. Vedno glob je se ukoreninja nazor, da je znanost »teorija brez praktične vrednosti« in da je umetnost luksus, ki si jo privošči pošten meščan ob nedeljah po tečni večerji in črni kavi. In tako smo prišli do tišine v kulturnem delu, do tišine, ki vpije: Če kje, gre v naši deželici umetnost za kruhom ...
Kulture, si o n e č e n a ramenih socialno gaženih ljudskih množic, n e potrebujemo. Za razvoj našega človeka, za razmah slovenskega plemena pa nam je nujno potrebna kultura, ki jo bo moglo in znalo nositi jedro ljudstva. Danes je ne zmore. Ali naj jo podpro tisoči bajtarjev, ki so zemlje lačni, ali drugi tisoči, katere je vojna potisnila med vrste mezdnikov? Jasno se moramo zavedati, da se je zgostil problem slovenske kulture v eno temeljno vprašanje: Kako osvoboditi jedro našega plemena od najnujnejših skrbi za kruh, kako ga gospodarsko osamosvojiti, da se potem obrne smernica njegovega duševnega življenja tja v ono mesto;, kjer snujejo tihi kulturni delavci neumrljive duševne vrednote? Problem jugoslovanske kulture je v prvi vrsti socialno vprašanje vsega naroda.
Tu se stikajo vsi bregovi in križajo vsi veliki problemi. Kapitalistični družabni red je zadel naš rod v koreninah, tudi v tisti korenini, iz katere raste kultura. Preporod in razmah samobitno slovenske kulture bo prišel s socialnim preporodom družbe. Na mesto nenaravnega, anarhičnega gospodarskega reda, ki absorbira vse sile v golem boju za kruh, mora stopiti nov gospodarski red, socialna organizacija produkcije in konsuma. Potem se bodo množice oddahnile» odtrgale od same tvari in posvetile svojo pozornost tudi kulturi, kot življenjski potrebi vsakega človeka.
Na inteligenci pa je, da neprestano plete niti med ljudstvom in kulturo. Če se odtrga od naroda, se grupira kot poseben razred, ki je v oholem samozadlovoljstvu sam sebi »kultura«, — potem odmre za nas in za resnično slovensko kulturo. Njena naloga je da zgradi most med živimi silami naroda in ogromnimi kulturnimi zakladi.
Tega mostu ne bodo gradile lepo doneče metafore, sijajne besede in blesteče fraze,, delo med delavnim ljudstvom, življenje med njim, p o p o 1 n oi spoznanje njihovega položaja ga bo dogradilo in dozidalo. — Človek, ki se zaklene
sam vase, postane ozkosrčen, sodi samo s svojega vidika. Le kulturni delavec, ki se zna poleg svojega izrazitega svojstva postaviti na stališče delavnih, trpečih ljudi, le tak bo žel uspeh, le tak bo reorganiziral in reformiral. In danes potrebujemo reformacijo samega sebe, reformacijo' politike in gospodarstva, danes polagamo' temelje novemu družabnemu redu. — Zato je sveta dolžnost celotnega dijaštva, da se z vsemi silami loti resnoi socialnega študija in dela. To je delo za gospodarsko osamosvojitev, delo za odrešenje kulture in umetnosti iz spon kapitalizma in njegovih kovačnic, delo za trdno bodočnost.
Nihče ne sme mimo tega vogelnega kamna, nihče, ki ima še ideal v srcu in odločno voljo v sebi. Na delo, kovalci bodočnosti!	Ž, S.
Narodno-gospodarski eseji.
Ko se je med vojno sunkoma prelomila socialna skladovitost in so> se cele plasti prebivalstva pogreznile iz lagodnega, polmeščanskega življenja v bedo,, se je socialno gibanje silno okrepilo in poglobilo. Na drugi strani je pa tudi v gospodarski in socialni vedi zaplapolalo sveže življenje; mlada šola je začela kritično razkrajati narodno-gospodairsko vedo, zgrajeno na načelih kapitalističnega družabnega reda. Množice iščejo v revolucijah novo socialno orientacijo, znanstveniki pa skušajo dobiti jasnosti iz novonastalih dejstev, ki se ne dajo več včleniti v stare sisteme.
D borna slovenska narodnogospodarska književno s t tudi v zadnjem času ni pokazala stremljenja, odkriti nove poti. Par člankov jie plaho tipalo v temi, t!o je bilo približno vse. Priznati je treba sicer, da tudi prejšnja slovenska dela iz narodnega gospodarstva (na prste bi jih seštel) in iz socialnih ved niso bila nič samoniklega, večinoma so avtorji v njih obdelovali drobce idej,, porojenih v velikem svetu, ki so dosegle tudi našo zemljo. Ustvariti novo, črpati iz dejstev nove ideje, teoretično ustvarjati smernice, po katerih naj se oblikuje naše domače gospodarstvo, — te svoje naloge narodnogospodarska veda pri nas ni vršila in je tudi ni mogla Vršiti,
Dr. Gosarjevi »Narodno - gospodarski eseji« gredo odločno novo lastno pot. Na 72 straneh dobimo samorastle, znanstveno globoko zasidrane smernice novega, socialnega gospodarstva. Spis je razdeljen v tri,
U*
na zunaj čisto ločene dele, ki jih pa veže krepka notranja vez; saj so deii enotnega, zaokroženega narodno-gospodarskega nazora,
V prvem eseju razvija in utemeljuje avtor načelo, da je d e 1 o podlaga za pravično ureditev gospodarskega življenja. Jasen in lep je pregled, kako se je razvijalo delo, kako je padal njegov prvotni pomen,, ko so se razrastli zapleteni pravni odnošaji, ki so ustvarjali poleg dela nove produktivne činitelje: zemljišče in kapital. Avtor analizira temelje modernega gospodarstva in izvaja. Moderni kapitalistični nazor je pogrešen, ker istoveti delo s kapitalom tudi tedaj, ko gre za pravično* ureditev gospodarskih razmer. Ustaljenemu, sedaj vladajočemu nazoru, na katerem je zgrajeno moderno gospodarstvo, postavi avtor svoj nazor nasproti. Med tem ko loči moderno gospodarstvo tri produktivne činitelje (delo, zemljišče, kapital), od katerih zavisi produkcija, seže avtor do korenin in priznava dve bitni produktivni prvini: delo in tvar. Oboje, delo in tvar, je potrebno, da si človek pridobi življenjske potrebščine. Do tega je po naravi upravičen vsakdo, torej ima vsakdo tudi pravico do* tvari. Tudi do naravnih produktov,, ki so nastali brez človeškega dela, imajo vsi ljudje enako naravno pravico. Pravično bi torej bilo, da bi bili vsi ljudje v približno enaki meri deležni posredno kakor tudi neposredno uporabnih dobrin. Ta delež bi bil pač majhen; vse drugo bi si moral vsakdo z lastnimi močmi pridor biti. Iz teh sicer kratko in odsekano izraženih misli prihaja avtor do dveh zaključnih načel: dolžnost do dela, — enaka naravna pravica vseh ljudi do tolike mere tvarnih dobrin, da more živeti človeka vredno* življenje.
Dobro je, da pri teh dveh načelih ob-stojimo in ju skušamo v vseh praktičnih posledicah doumeti. Ako ostanejo ta načela samo naravni nauki, so brez važnosti. Če pa oblikujemo po njih vse naše gospodarstvo, če z zakoni zajamčimOi da bo vsak dolžan delati, in da je tvar pod kontrolo splošnosti, potem bi ti dve načeli prinesli revolucijo v naše gospodarstvo. In ta revolucija brez barikad, strojnic, demagogov in vešal, ta preobrat v mišljenju in praksi je potreben.
Praktične posledice teh načel naznači avtor sam v velikih, žal, da semtertja nejasnih obrisih. »Največ bede in revščine
izhaja odtod, ker velik del človeštva ne vrši niti produktivnega, niti socialno koristnega dela.« Kratko in določno razvije pojem produktivnega dela, kar je važno ravno danes, ko si prisvaja pridevek produktivnega delavca v mnogo slučajih samo ročni delavec, V zvezi z dolžnostjo do dela se peča pisatelj tudi z dohodki iz premoženja, ki nastajajo brez lastnikovega dela. Zanimivo je, kako utemeljuje delno upravičenost obresti; ostro je začrtana meja» ki loči upravičene obresti od neupravičenih. Svoje teze o premoženju zgosti pisatelj v dalekosežen sklep: »Premoženje ne upravičuje nikogar, da bi se odtegoval produktivnemu, ozir. splošno-socialno-koristnemu delu.« Z istega vidika motri zemljiško vprašanje in dediščino. V sklepu strne avtor v par stavkih pridobljena načela novega gospodarskega reda in ugotavlja, da je »predpogoj za vse to, da prodere ideja neizogibne dolžnosti dela v srca vseh ..,, da bodo cenili posameznika po njegovem delu, ne pa po rojstvu in imetju«.
V drugem eseju se peča avtor z vprašanjem, ali naj stremimo za mednarodnim, ali za samostojnim in zaokroženim narodnim gospodarstvom. Vprašanje je obdelano z veliko ljubeznijo in objektivnostjo, vsi razlogi za in proti pa daleko niso izčrpani. Važno je pa, da ugotovimo že danes, ko je jugoslovansko narodno go-darstvo še v kaleh, v kaki smeri naj se giblje razvoj. Pisatelj odločno zameta stališče moderne narodno-gospodarske vede in socialne demokracije, in obračajoč se proti mednarodnemu gospodarstvu, pravi: »Oprijeti se moramo z vnemo domačega narodnega gospodarstva ... v mednarodnem gospodarstvu bomo vedno tujci, najemniki, v narodnem gospodarstvu pa smo doma in kar imamo tu, je naše.« To je sicer precej samozavestno povedano, a ravno samozavesti in samostojnosti pogrešamo — predvsem v gospodarstvu.
Tretji del se peča z glavnimi panogami narodnega gospodarstva: s poljedelstvom, industrijo in obrtjo in s trgovino. Ni mogoče niti naznačiti preobilice važnih misli, ki postavljajo naše gospodarske probleme v luč. Poleg realnega računanja z danimi dejstvi in gospodarskimi možnostmi se plete skozi celo razpravico misel, ki jo je bila moderna narodno-gospodarska veda skoro čisto zavrgla: da mora namreč narodno gospodarstvo privesti ljudstvo v njegovih najširših plasteh do blagostanja.
Knjige so kot ljudje; napram nekaterim smo hladni, druge spoštujetmo in se jim bližamo z globokim zaupanjem,, druge zopet ljubimo in nosimo vedno v sebi misel nanje. Želel bi, da bi vzljubili to delce, srkali te temeljne ideje vase in se potem podali na opolzko, a prelepo stezo samostojnega raziskavanja, kako v danih realnih razmerah uresničiti ta načela. In to bo varna pot,, po kateri naj hodi naša mladina.
Janko Kralj,
Dr. Oppenheimer: Die soziale Frage und der Sozialismus. Jena 1919. V ostri polemiki s Kautskim o Marksovem »Kapitalu« zavrača avtor osem glavnih markso-vih tez in jim postavlja nasproti svoj socialni sistem. Vzrok vsega socialnega zla je — monopol. To je njegova glavna teza in iz te izvaja vse posledice. Ker ne more delovati prosta konkurenca, dobi vsak monopolni produkt neko vrednost, ki presega naravno vrednost: nadvrednost1. Razredno kapitalistično razmerje, ki pa je le nujna posledica monopolnega razmerja, obstoji v tem, da prejme delodajalec več, kot bi pa smel — torej neko nadvrednost, medtem ko delojemalec dobi manjvrednost. Glavno zaslombo ima ta razredni monopol na monopolizirani zemlji. Tu tiči pomen profita. kapitala in kapitalizma. Podlago kapitalizma tvori razredno razmerje med posedujočimi in razlaščenci, med zemljiškim monopolom — v pravnem smislu veleposestnikom — in zemljiškim proletarcem. Iz krajev, kjer prevladuje ve-Ieposestvo, se vsako leto — statistično dokazano — izselijo množice ljudi v industrijske kraje; iz krajev velikega ali konstantnega socialnega pritiska v kraje manjšega socialnega pritiska. Tu se udinjajo; velika ponudba delavnih sil povzroča konkurenco med delavci. Mezde se manjšajo — »dva delavca tečeta za enim mojstrom, medtem ko bi moralo biti narobe«. Prvi rezultat je: iz veleposestniških pokrajin se vsipljejo preštevilne ponudbe na delavski trg in s tem vzdržujejo monopol, omogo-čujeio profit — in to je življenjski predpogoj kapitalizma.
Stojimo pred jedrom Oppenheimerje-vega sistema: zemljiški monopol je začetek in konec socialnega zla. Odpraviti ga moramo s tem, da ekspropriiramo ekspropria-terje, z ali brez odškodnine izpeljemo v naivečji meri i kar najhitreje — notranjo kolonizacijo! Notranja kolonizacija bo raz-
gnala zemljiški monopol — veleposestva —, s tem razredno monopolno razmerje z vsemi njegovimi posledicami in tudi nadvrednost.
Veliko kolonizacijsko delo, katerega je Rusija že započela, pretvarja milijone in milijone proletarcev v zadovoljne samostojne gospodarje, ki ne mislijo več na izseljevanje. Ko bodo izpraznjeni veliki človeški rezervoiri na vzhodu, se bodo spremenile tudi življenjske razmere zapadnega delavnega ljudstva; ko se ne bodo več vsi-pale ljudske mase iz vzhoda, takrat se bo zapadni kapitalizem zamajal v svojih temeljih, Z obširno notranjo kolonizacijo se da zrušiti zemljiški monopol — trdnjava kapitalizma in grobokop proletariata — in kapitalizem bo zadet na najobčutljivejšem delu in popolnoma izkoreninjen.
Karl Kautskv je napisal v svoji knjigi »Diktatur d. Proletariats«: »Ni socializem naš končni cilj, temveč naš zadnji cilj obstoji v odpravi vsakega izkoriščanja. Če se nam dokaže, da je možno doseči osvoboje-nje proletariata s pomočjo zasebne lastnine na produkcijskih sredstvih, takoj vržemo socializem čez krov, ne da bi s tem opustili naš zadnji cilj, kar bi morali storiti ravno v interesu našega cilja.«
In ko je Oppenheimer, Marksov učenec, čital to, je napisal to tajno knjigo. Pobijajoč Marksa in Kautskega je doprinesel dokaz, kakršnega zahteva Kautsky v svoji »Diktatur des Proletariats«.
Oppenheimer postavlja s tem novo, možno orientacijo. Novo orientacijo: nihče pred njim ni še podal globljih razmotrivanj; avtor postavlja nov princip mirne in pravične revolucije obstoječega družabnega reda. Možno orientacijo: posledica mednarodne notranje kolonizacij bodo v prvi vrsti zadele zapadni kapitalizem. Ko ne bo več rezervne delavske armade, v koji tiči obstoj kapitalizma, bodo kapitalisti vsled tedaj njim grozečega principa vprašanja in ponudb — prisiljeni sami zahtevati socializacijo.
Delo Oppenheimerja moramo razmo-trivati ^golj s kritičnega stališča, kot pač vsak drugi moderni socialni sistem. Ima veliko dobrega in kar je glavno: zdravo jedro. Upamo, da ne bo knjiga ostala pred hermetično zaprtimi vratmi socialistične vede.
»Toda bodočnost bo učila — bodočnost bo sodila.«	P. E.
Simptomi,
V zadnjem petdesetletju je napredovala moderna tehnika v toliki meri, da bi si ne bil mogel človek kaj takega nikdar predstavljati: avtomobili, aeroplani, stroji vseh vrst, telefon, brezžični brzojav, trgovske in bojne ladje in sto in sto drugih stvari. Potom časopisja in knjig, potom šol, predavanj in tečajev se je demokratizirala kultura in kultivirala demokracija.
Vsled velikanskega napredka na tehničnem polju, zlasti radi izpopolnitve starih in vsled iznajdbe novih strojev se je razvijala industrija in izpodrinila ročno delo — obrt. Delo, ki ga je prej vršil človek, opravlja danes stroj. Produkcija se je zvečala, delo omejilo na najmanjši čas. Vsled izpopolnitve prometnih sredstev, železnic in morskih cesta, vsled brzojava in telefona, ki vežeta med sabo ekstremne konce sveta, se je silno povečal konsum. Tovarniški izdelki so izpodrinili ročne, ker se pač ni več izplačalo delo za blago, ki ga je bilo dobiti po zelo nizkih cenah.
Vkljub temu pa se niso izpolnile sanje velikih sociologov in mednarodnih gospodarjev, ki so prorokovali človeštvu s po-vzdigo produkcije in konsuma paradiž na tem svetu.
Nasprotno! Svetovna vojna je dokazala, da je bil ves napredek in vse moderne pridobitve en sam velikanski bič, ki je zapel po hrbtu človeštva in ga skoro upropastil. Vse tehnične pridobitve so bile žeto tu, da se je človeštvo medsebojno morilo in klalo, vsa znanstvena kultura je pomagala ščuvati brata zoper brate, je podpirala imperializem ter z njim tesno združeni militarizem. Človeštvo je bilo prevarano; bridka je ta zavest, a popolna in resnična!
Najtragičnejše pa je dejstvo, da so vse moderne pridobitve izrabili posamezniki v svoje sebične namene. In tako se je zgodilo, da je na eni strani rastlo bogastvo, a na drugi strani brezmejna revščina in beda. Baš ona dva deja: produkcija in konsum, ki sta rodila na eni strani toliko blagostanja, sta povzročila na drugi strani brezmejno gorja. Od dne do dne je naraščalo število proletarcev, od dne do dne so rastle v stotisočih elementarne odporne sile, dokler niso dobile izhoda v socialno-politični revoluciji. Prav kot je napovedal Mahnič, obsodujoč izrodke gospodarskega in političnega liberalizma: »Greh je social-no-političen, tudi kazen bo socialno-poli-
tična. Gorje ti, Evropa!« Danes se njegovo prorokovanje izvršuje ad absurdum. Cel svet ena sama kolobocija, nikjer nobene stalnosti. Sedaj se odpre ognjeniško žrelo tu, sedaj tam, sedaj se strese tu, sedaj tam, vsak sunek pa ima za posledico povečanje socialne bede in splošne nezadovoljnosti.
Kedaj bo konec, kedaj pride človeštvo do one trdne podlage, na kateri bo v stanu sezidati novo, trdno stavbo pravičn» urejene človeške družbe?
Kadar bo prešinjala vse človeštvo zavest, da je cilj in naloga vseh človeških kulturnih vrednot splošno blagostanje, ne posameznikov in izvestnih stanov, ampak vsega človeštva! Ko bo ogromna večina ljudi mogla živeti dostojno življenje, tedaj bo šele mir in red med nami. Dokler pa tega ne bo, se bodo vedno ponavljali potresni sunki socialno-politične revolucije.
Ako prenesemo ta simptom na državni organizem, potem uvidimo, da je še vsaka država stala slabo tedaj, ko je bilo v rokah posameznikov nakopičenega ogromno imetje in premoženje, država pa se je morala boriti za vsak vinar dohodkov, ker ni imela financ. Ko je zadobilo v fevdalnem gospodarskem redu potom fideikomi-sov in veleposestev oblast in moč v roke plemstvo, tedaj je bil položen temelj pre-kucijam. Kralji so postali popolnoma odvisni, figure, ki so se morali sukati po vetru in godbi plemičev. Ti so si kopičili imetja, redili se ob državnih službah, bednemu prebivalstvu pa so iztiskali zadnjo kapljo krvi potom davkov. Francoska revolucija je jasen dokaz, kam pripelje kon-sekvenca gospodarskega liberalizma.
Kot svoje dni fevdalizem, tako postopa danes kapitalizem. Bankirji, milijarderji in milijonarji vladajo posredno ali neposredno države. Iz učinkov je razvidno, da analogija drži. Gotovo število zlatih mali-kov, ki se ne briga za zakone in postave, ki drži na vajeti in v svoji pesti ves državni aparat, izvoz in uvoz, kontrolo nad valuto, na drugi strani pa milijoni brezpravnih, tlačenih, izkoriščevanih. Kje more biti tu govor o splošnem blagru? A na veke ne pojde tako. Dokazi so dani v Evropi sami. Nezadovoljnost se širi, odpor raste, lasciv-ne sile hočejo na dan. Stoletni suženj pa ima gigantsko moč, ko stre svoje verige. On vidi samo solnce in svobodo, vse drugo pohodi.
Na državi je tedaj ležeče, kako bo rešila ta problem. Ako hoče biti močna in trdna, potem naj utira potom socialnega
dela in socializacije pot splošnemu blagostanju, ako pa hoče biti še naprej igračka v rokah nekaj brezvestnih kapitalistov, potem naj ve, da je ona sama največji po-speševatelj socialne bede, nezadovoljstva, nevere v zmožnost in pravičnost države, prekucij in boljševizma. Ali — ali! Ali socialno delo, ali menetekel!
Vsi pa, ki imajo količkaj ljubezni do sotrpina, naj izrujejo plevel iz svojih src in se uvrstijo v boj proti kapitalističnemu družabnemu redu!	Ž.
Dotok kmetskega dijaštva v mesto.
Dotok kmetskega dijaštva v mesta se je zadnja leta silno pomnožil. Nimamo sicer Statističnih podatkov, vendar pa lahko čisto z gotovostjo trdimo, da znaša število dijakov s kmetov in delavskih krajev 60—70 % celokupnega dijaštva^ Skupna vsota meščanskih sinov bi znašala v najboljšem slučaju
Kje iskati vzrok vedno rastočemu dotoku? Dvoje momentov so poudarjali do sedaj: kmet vidi, kako je na domačiji upre-žen noč in dan. Sam sebi se smili. Sinu hoče preskrbeti »boljšo« bodočnost;, zato ga da v šole. — Kmet je veren, duhovnika spoštuje in rad ga ima. On, ki trpi, kaj hitro spozna ničevost tega sveta. In zato se mu porodi globoko v duši srčna in iskrena želja, da bi tudi njegov otrok, kri od njegove krvi, stopil pred oltar Gospodov in le njemu služil. Teh dveh trditev smo bili vajeni do sedaj. Ali pa tudi odgovarjati dejstvu? Ali naš kmet, ki se tako trdno priklonjeno drži svojega grunta, ki je še vedno tako nezaupljiv in prezirljiv do »škricev«, pa magari, da so kmetski sinovi, — ali more potemtakem zatajiti svojo naravo in svoj značaj ter dati sina tja, kamor ne bi šel on sam za noben denar? Ne! Prva točka ne drži dosti, bolj morda druga radi vpliva in značaja ženskega, materinega, ki se običajno bolj nagiblje na duševno plat človeka.
Trdim, da je dotok kmetskega dijaštva na srednje in visoke šole v prvi vrsti posledica rastočega socialnega pritiska. Veliki in trdni kmetje dajo malo dijaškega naraščaja. Sinove dajo kvečjemu v strokovne tečaje ali šole, potem pa jih doma bogato poženijo. Kmetski študent se rekrutira iz srednjih in malih posestniških slojev. Njegov odhod v mesto je v pretežni večini plod dolgih ugibanj go-
spodarja in gospodinje, kako preskrbeti veliko število svojih otrok. V poznih večernih urah gruntata in tuhtata. Slednjič najdeta gotov ključ, po katerem odleti eden v gimnazijo. Običajno je to najslabot-nejši, o katerem menita, da bi ne bil sposoben za grunt. Tu govori predvsem gospodarski moment; v prvi vrsti ga dasta v šolo zato, ker ni upa, da bi uspeval na kmetiji, šele iz te zavesti se porodi usmiljenje do njega in želja, preskrbeti mu bel in lažji kruh.
In želja, da naj postane sin duhovnik? Ali izhaja res iz samega idealizma? Tudi. A kdor pogleda kritično, bo videl in priznal, da so v mnogih, če ne v večini slučajev odločujoči gospodarski oziri. Kmet računa: kot »gospod« si bo sin prihranil, ker ne bo imel družine in stroškov, ki so zvezani z njo. In tako nam bo vsem skupaj — pomagal. Brez ozira na dejstvo, da ta račun danes ne drži, ker so i ka-planje in župniki pahnjeni v boj za obstanek, sloni moja trditev na realni podlagi, potrjena skoro od vseh slučajev, ki jih poznam v svoji široki okolici. Skrb za preskrbo svojih otrok in špekulacija za kasnejšo obrestovano povrnitev študijskih stroškov sta dva odločilna deja, ki povzročata v bistvu dotok kmetskega inteligenčnega naraščaja v mesto. Ta dotok je povsem enak onemu kmetskega delavstva in ga tudi povzroča isti dej: socialni pritisk. V hipu, ko se bo izvršila notranja kolonizacija, ko bo dan kmet-skim slojem modus in conditio vivendi, se bo dotok zmanjšal sam po sebi, in v mesto bodo hodili študirat samo »izvoljeni« in res od Boga poklicani. — Problem bi potreboval poglobitve in znanstvene študije.	Fr. Ž.
Doba socializma na Kitajskem.
Vsakovrstne državne uredbe, vsakovrstne politične spremembe, ki si jih je le mogoče misliti — Kitajska jih je v teku svoje štiritisočletne zgodovine preizkusila, zavrgla, in zopet preizkusila. Tako bi bilo ravno dandanes zanimivo opomniti, da je tudi kitajska država že temeljito preizkusila dobro in slabo plat socialistične države, in da je preizkusila tudi prav temeljito teoretično kakor praktično že pred devetsto leti racionalistični pravec življenja;
doseči po vpostavitvi popolne enakosti čudežno harmonijo v gospodarskem življenju, občo blaginjo, ali vsaj »kar največjo srečo največjega števila«. Po revoluciji, ki je dosegla svoj višek v nekaki anarhistični omotici, ki nikakor n; bila preveč različna od ruskih razmer leta 1917/18, se je izprevrglo brezumne razdiranje v poizkus praktičnega socializma, katerega znanstveni utemeljitelj je bil gospodarski izvedenec in zgodovinski učenjak Vang-gan-Ke.
Tega razumnega in energičnega moža lahko imenujemo predhodnika Karla Marxa. Njegove misli in sklepi so popolnoma taki kakor Marxova social. teorija. Njegove v neki enciklopediji zbrane ideje so si pridobile v kratkem veliko množico somišljenikov, ki so samo Vang - gan - Ke-ja smatrali za moža, ki bi dvignil deželo iz splošnega pomanjkanja, bede in zmede. Vang-gan-Ke je prepričal tudi cesarja in vlado, ker je obljubil po izvedbi svojih gospodarskih in kulturnih idej vsem enako srečno življenje. Leta 1069. so mu poverili v svrho izvedbe njegovih socialnih reform vodstvo državnih poslov in Imel je na razpolago raznovrstna sredstva, da izpelje svojo obljubljeno harmonično državo enakosti. Svoje delo je začel z nezlomljivo energijo. Njegov temelje je bil ta, da je država edini posestnik in oskrbnik vsega imetja, zato naj je tudi edini kmet, tovarnar in trgovec. Ona naj odločuje o potrebah in zmožnostih vsakega posameznika, naj zadovolji prve po svoji sprevid-nosti, zmožnosti zadnjih naj si pa zagotovi za svojo službo. V prihodnje naj ni več bogatih ne revnih, ampak neke srednje vrste zmerno blagostanje. Večina ljudstva je navdušeno pritrjevala idejam drznega pre-osnovalca in njegove teoretične nauke so pričeli z vso silo uresničevati.
Vang - gan - Ke je monopoliziral predvsem zemljo, da bi zagotovil prehrano. V vsakem okraju so ustanovili izvrševalne svete, ki naj bi vsako leto razdelili obde-lavano zemljo in semensko žito. Vsa žetev je bila lastnina države, ki naj bi jo razdelila po potrebi in številu ljudi. Da bi pridobili kapital za izpeljavo podržav-ljenja zemlje in žita in da bi obenem odstranili premoženjsko neenakost med državljani, so naložili bogatinom poseben posestniški davek. V zbiranju kapitala, v bogastvu posameznikov, je videl Vang -gan - Ke vzrok vse socialne bede, in da bi odpravil zasebno bogastvo in preprečil kakšno novo tvorbo istega, je podržavil
trgovino, denarni promet in obrt. Če vlada popolna enakost imetja — je sklepal Vang-gan - Ke — bosta naenkrat izginila ne-voščljivost in sovraštvo, skratka vse slabe strasti, ki jih rodita bogastvo in posest, in pojavilo se bo povsod, in sicer samo-obsebi občno moralno blagostanje.
15 let je bilo dovoljenih Vang - gan -Keju, da popolnoma preosnuje deželo in vse njene socialne, pravne in verske naprave. Vsa uprava je delovala v njegovem smislu, a vse je bilo zastonj. Pravec socialističnih idej Vang - gan - Keja je temeljil na napačni podlagi: da so vsi ljudje enaki, država pa da je samo vsota takih ljudi z enakimi čednostmi in enakim mišljenjem. Manjkalo je nagiba lastnega pridobivanja in delanje je na vseh poljih rapidno padalo. Žetve so bile vedno manjše, trgovina ni prinašala nikakih dobičkov več, obrtni izdelki so postajali dražji in pomanjkli-vejši. Vsak je delal le toliko, kolikor je neobhodno moral. Pomanjkanje in beda sta strahotno naraščala. Lenoba je trium-firala; vsakdo se je zanašal na državo, ki naj je zavezana, da pomaga vsem in vsakemu do brezskrbnega življenja. Vang -gan - Kejev socialni sistem je bil od začetka do konca popolnoma pravilno sestavljen, a načrt je moral propasti. Smrt cesarja, ki je bil prepričan pristaš Vang -gan - Kejevih socialnih reform, je potegnila tudi njega za seboj. Doživel je komaj še preobrat stvari. Od njegovih uredb in reform ni preostalo popolnoma ničesar.
»I. Z.« Leipzig.
O ruskem zadružništvu.
Po praških »Socialističkych Listych« št. 10. posnemamo sledeče poročilo o ruskem zadružništvu, katerega številke jasno pričajo o notranji sili ruskega naroda. Trenutno še ne moremo konštatirati, vko-liko odgovarja to poročilo sedanjemu resničnemu položaju v sovjetski Rusiji.
»Ruske gospodarske samopomočne zadruge se dele na tri vrste: na zadruge konsumentov, producentov in na kreditne zadruge. Zveza konsumentov je vaško društvo, katerega člani so okoliški kmetje. Blago se nakupuje s prispevki članov in se prodaja proti gotovini. Dividenda se navadno ne izplačuje, temveč se porablja za podpore šol, čitalnic itd. Vaška društva so organizirana v okrožne zveze, okrožne zveze pa zopet v centralno zvezo: vse-rusko osrednjo zvezo konsumnih zadrug,
ki šteje 27.000 posameznih konsumnih zadrug, 311 okrožnih zvez, 20 zadrug z več kot 10.000 člani; število vseh članov znaša 10,269.757. Železničarski uslužbenci imajo svojo konsumno zadrugo moskovsko .kooperativo', ki šteje nad 210.000 članov. Ravnotako so organizirani producenti, četudi je ta organizacija težavnejša. Tako ima zveza severnih lesnih zadrug 35.000 članov z ogromnimi lastnimi žagami. Organizirani so vrtnarji, sadjerejci. Organizirana je tudi domača industrija, ki pošilja na trg najfinejše platno, okraske, slike, igrače, umetniške predmete itd. .Ruska produktivna zadruga' ima 84 mlinov, 41 pekarij, 42 kovačij, 28 tovarn za obutev, 28 usnjarn, 26 tovarn za gospodarske stroje, 18 tovarn za čokolado, 16 žag, 15 prekajevalnic, 10 železarn, 10 tovarn za sladkor, 4 tovarne za tobak. — Finančna kooperacija je slično organizirana. Temelj ji je vaška banka, zadruga, ki nudi svojim članom pod ugodnimi pogoji kratkodobni kredit; posoja življenske potrebščine, stroje, semena. Središče je ,Moskovska Nar. Banka', ustanovljena leta 1911. s kapitalom 1,000.000 rubljev. Sedaj ima že 100 milijonov rubljev. Letni promet je bil leta 1908. 5.823,578.400 rubljev. Število članov kreditnih zadrug je bilo leta 1918, 10 milijonov 473.000. Poslovanje teh kreditnih zadrug je redno in strogo. Leta 1916. so znašala posojila samopomočnim zadrugam 98,390.400 rubljev. Od tega zneska samo 20.000 rubljev ni bilo vrnjenih in še to vsled nemške ofenzive. Najlepše pa še pride: kooperativne zadruge so izdajale nad 100 dnevnikov, tednikov in mesečnih revij, Zveza konsumnih zadrug je izdala leta 1917. 5,179.000 izvodov knjig, 14.666 slik in njena knjižnica je naročena na 396 časopisov. Zveza ustanavlja šole, knjižnice, društva delavskega ljudstva po vaseh, gledališča in to po celi Rusiji. Ima na stotine potovalnih učiteljev, ki poučujejo o pomenu kooperativ. Podpira dalje univerze, tehnike, strokovne šole, gospodarske, poljedelske, trgovske in razne druge izobraževalne zavode. Na konsumne zadruge je navezanih nad 60,000,000 duš. Zadružni sistem ima 50.000 trgovin, pisarn, zavodov, ki se nahajajo po celi državi. Ves ta aparat tudi sedaj strogo deluje. Ruske kooperative so v zvezi z angleškimi, škotskimi in irskimi kooperativami. Devet centralnih konsumnih kooperativ ima svoj sedež v Londonu.«
J.
Clarté.
Vojna je vplivala skoro na vse stvari skoz in skoz negativno. Prešla je. A ostale so one njene neizogibne posledice: mate-rializem, dobičkaželjnost, lenoba, ki izpod-kopavajo že itak trhle temelje človeštva. V spoznanju, da je treba zajeziti to po-vcdenj in pripomoči k zmagi duhâ nad današnjim materializmom, so se združili v Franciji duševni delavci v nepolitično zvezo »Clarté« (Razsvetljenje), katere cilj je zmaga vsesvetovne misli, »Clarté« ustanavlja v vsaki državi krajevno skupino. Glavni stan ima v Parizu. — Upravni odbor je naslovil na ves svet manifest, v katerem začrtava »Clarté« svoj program. Glavne misli: Sedaj gre za to, da se ali določijo nanovo življenjski cilji in temelji sveta ali ostanejo stari. Vojna je ovrgla vse, priklicala pa je v življenje laž in stara nesporazumljenja. Danes stopa na površje skrb za organizacijo socialnega življenja po umstvenih zakonih. Korist posameznika mora biti v bodočnosti podvržena koristi celote. Gre tu za koristi vsega človeštva, čigar mir in življenje je važnejše kot reševanje moralnih nalog in doseganje manj važnih idealov Pripravljali bodo »Vsesvetovno republiko«, brez katere narodi ne bi imeli varstva. Odstraniti nameravajo umetne zapreke, ki delijo človeštvo, doseči popolno izvedbo 14 Wilsonovih točk, uvesti spoštovanje do človeškega življenja, zagotoviti svoboden razvoj posameznika — omejen le s skrbmi za živo družbo —, popolno socialno ravno-pravnost mož in žena, zakonito dolžnost do dela za vse zdrave državljane, določiti načelo, da dobi v družbi vsakdo ono mesto, ki odgovarja njegovemu delu, zmožnostim ali ugledu, odpraviti rodbinske privilegije, uvesti mednarodne reforme, odgovarjajoče stališču socializma po zakonih ljudskih zmožnosti: dela, trgovine in industrije. — »Clarté« bo razširjala in zagovarjala svoja načela v prepričanju, da se bodo dale vsesvetovne reforme uresničiti mirno, ako se bodo širile potom duševnega razvoja: ne bo se delalo le za hitrejši uspeh, ampak tudi za širjenje duševnega razmaha. Zveza vseh skupin bo tvorila Internacij o n a 1 o Misli. »Clarté« bo izdajala revijo »Clarté«, kakor tudi razne druge publikacije. Ustanovili so tudi študijske odbore (Comités d'Etudes), ki bodo raziskavah in združevali dokumente, ki se tičejo socialnih vprašanj, in bodo omogočali,
da pridejo v znanost takšni, kot so v resnici. — Upravni svet sestoji iz sledečih francoskih pisateljev in umetnikov: Anatol France, Henri Barbusse, Victor Cyril (tajnik), Roland Dorgelès, George Duhamel, Charles Gide, Henri Jacques, Laurent Tailhade, Raymond Lefeybre, Magdeleine Marx, Charles Richet, Séverine, Steinlen, Vaillant Conturier. — Od-
bori v tujini (preds.): Norman Angeli, F. A. Angermeyer, Johann Boyer, Georg Brandes, Eckhoud, Thomas Hardy, Blasco Ibänez, Ellen Key, Selma Lagerlöff, E. D. Morel, prof. Nicolai, Edmond Pigard, Bernard Shaw, Upton Sinclair, Rabindranath Tagore, H. G. Wells. — Tudi ena jugoslo-venska skupina »Clarté« se menda ustanovi v bližnji bodočnosti.	Sv,
Sodobne misli,
O Jan Marija, ne kličem k Tebi, da bi mi sledil, ampak spomniti Te hočem na naše navdušenje, naše ideale. O, spomni se kedaj nanje in ne smej se jim. Veruj, da ima samo to svojo ceno, da je samo to resnica, čemur' se egoizem in povprečnost pomilovalno nasmihata, nad čemer no-vprečnost krči ramena in pravi: »Blodne sanje nezrele mladosti.« A ta blodna mladost je Bogu blizu in gleda še z neskaljenimi očmi. Pravijo: »Utopija!« Toda da je človeštvo zmožnoi ustvarjati utopije, to mu je v čast. Da pa te utopije ostanejo utopije, to je njegov greh in njegoVa sramota!
(Julij Zeyer: Jan Marija Plojhair.) *
Zato smo vdani delu, da ostanemo
bratje čednosti.	(Lacordaire.)
*
Krščanstvo je religija dela. (P. Weiss.) *
Kdor pa nima naroda, nima Boga! Vedite,, da vsi oni, ki nehajo umevati svoj narod ter izgube zvezo ž njim, izgube hkrati in v enaki meri tudi očetovsko vero in postanejo ateisti ali mlačneži,
(Dostojevski v »Besih«.) *
Ivan Cankar je bil napaden v nekem pokrajinskem političnem glasilu na tak način, da molramo dvigniti Svoji svarilni glas: Pisca onih vrstic je namreč Cankar v svojih delih stokrat opisal. Faloit pa ima zmirorn čudno navado, da vidi grehe drugih, sam sebe pa ne vidi. Sic! — Ko se bo pisec sam nad sabo tako raztogotil in se tako obsodil, kot je to storil pokojni velikan, potem naj se spet — oglasi! F. Ž.
Moli in delaj! Nekateri verujejo» so globoko prepričani, zato molijo noč in dan. Drugi soi izgubili vero v Boga. Preklinjajo ga in delajo, delajo, delajo, da se svet maje poid njihovimi zaisnutki. Oboji pa so napravili eno napako: zapustili so veznik »in«, ki je glavnega pomena. — Kdo mu bo dal pravo veljavo?	F. Ž.
Ljudje in delavci. Pri nas je vse polno
ljudi, pa zelc malo delavcev —„ čeprav vsi »delajo«. A ti ljudje so polovic a rji, ker so pozabili, da je vsak posameznik neskončno majhen ud človeške družbe in ker žive v prepričanju »sacro egoizma«. Upajmo, da pojde čas preko njih; morda je v gotovem oziru celoi prav, da se ne mešajo v današnji kaos. Tega razume namreč samlo tisti, ki ve, kako je nujno prišlo do te kolobo-cije in ki je prepričan, da more le p o -trojcno delo rešiti človeštvo iz propasti.	F. Ž.
Slepomišenje, Jugoslovansko dijaštvo še vedno naseda ljudem, ki v ovčjih oblekah oznanjajo bratsko slogo, ljubav in ne vem, kaj še vse. To zato, ker ne vedo, da sta hudič in Bog dva ekstrema, ki se ne bosta nikdar približala drug drugemu.
F. Ž.
Rokavice, Preveč smo plesali in se učili elegance do dam; zato smo prenesli rokavice tudi v načelno občevanje, kar je napak. Nobena debata ni globoka, kjer si nasprotnika ne razodeneta svojih prepričanj in nazorov. Zato bo treba vplivati na to, da si dijaška društva izdelajo in obelodanijo svoje programe,, potem bo šele stvarna debata mogoča. Treba bo pa zagrabiti odločno in globoko, ker še nikdar ni bila potreba po jasni luči tako velika,
kot je dandanes. Prej ali slej pa mora priti do hudega načelnega kresanja; na to kažejo najrazličnejši simptomi. Vprašam: Bratje, kaklo je v vas? AH so njive vaše zorane?	F. Ž.
Kultura in politika. Vsa društva se branijo in otepljejo, češ, da niso politična, čeprav so rodila katoliška društva katoliške politike, svobodomiselna pa svoje sorte. In vendar je kultura snovanje notranjih kulturnih vrednot, politika pa je izrabljanje lenteh v dejanskem življenju. Politika je torej nujna posledica, otrok kulture. Kakršna kultura, taka politika. Vsak kulturen človek je nujno pasivno ali aktivno političen. Kultura je slika, politika pa jie okvir, ki ga umerjamo po sliki. — Iz tega sledi dvoje: Prvič, da je politika brez močnega kulturnega ozadja stavba na pesek in pa, da je treba gledati predvsem na kulturno poglobitev, ker politika pride potem sama po sebi kot nujna posledica Človeške notranje prepričanosti. — Ne lo-
vimo torej ljudi na moko, otrobe in koruzo, dajmo jim kulture! Danes predvsem gospodarske, ker je privrelo socialno zlo do vrhunca.	F. Ž.
Dva vzroka bolezni. Poznam akademika, ki je zbolel vsled dela» drugi pa so bolni vsled — lenobe. Dva različna vzroka, a isti učinek. — Ko b'odo lenuhi razbremenili preobložene delavce, bo mnogo manj bolezni, nezadovoljstva, p|a mnoge* več — uspehov in blagostanja. Kajti čisto jasno je: V panju, kjer prevladujejo troti, zamre prej ali slej vsako življenje. Mislim, da to ni naš končni — cilj.	. F. Ž.
V bodočnost! Krek je dejal: Samo cilj imejmo pred sabo! V hipu, ko pogledamo nazaj, na delo, ki smo ga napravili za narod, postanemo mladi starci, — Joj,, fantje, koliko mladoohromelih invalidov je med nami, a Cankar je umrl, da bi znova povedal: Pot je strma, cilj pa lep! — Ali vas ne vleče nič v bodočnost?	F. Ž.
ooooooooocxx)ooooocxxxx>oc^
Prvo cviječe
Leposlovna priloga Zore
DURO SUDETA:
Mi čekamo ono šta ima da slijedi, i ginemo putem što tuguje strt, koraci naši tonu u smrt, iza njih novi sumorni slijede ...
v
Život.
Dok u dalj plavu zure nam oči, gdje tuguje pjesma i krvari mol, al neznamo radost i neznamo bol, tek znamo, da nešto ima još doči. ,
I tako nas vječna neizvjesnost prati: il nada, il bol, il život strt, pa koraci naši tonu u smrt, a iza njih novi sumorni slijede . ..
6S0
ANTON VODNIK:
Jaz ljubim deklice plahe, boječe
Jaz ljubim deklice plahe, boječe, ki vsaka beseda, pogled jih boli, do solz me ganejo njih daljne oči, vlažne od tihe, najtišje sreče ...
Svilnata, čudežna nit mesečine, ki pripolzi skoz zavese do lilije v vasi, bolj me pretrese kakor najsilnejša godba . . .
DURO SUDETA:	g
Bože, ja več nemam moje dobre majke i rječi su sada bolesne i duge; cvatu žute ruže, cvatu pmne tuge, Bože, ja več nenjam moje dobre majke ..
o, komu da rečem, da me boli tako? u sanjivo veče kada miso bludi; umrla je majka, a ljudi su ljudi, o, komu da rečem da me boli tako?
Žalosna je majka, moja dobra majka. Moje rosno cvječe, moje tužno cvječe, plaču dobre rječi, gore žute svječe. Žalosna je majka, moja dobra majka. . •
Bože, ja več nemam moje dobre majke i rječi su sada bolesne i duge; cvatu žute ruže;, cvatu pune tuge. Bože, ja več nemam moje dobre majke...
Sa livada.
Miriše trava dogorjelog dana, nad vodom sanjaju nagnute ive. Otpalo lišče pokriva sjene; dižu se magle daleke i sive .. .
Dolazi suton sa modrih šuma i modre oblake sa sobom vuče; lagano njemo nestade sunce — sanjaju ravni o prošlome juče . •
A tamo daleko u selu samu šumore molitve u kučama svima, dok studena sumorno zvona ječe u mrtvomu molu bolesnih rima .. .
I tako stojim i zurim u tamu, pale se luči negdje kraj druma usnule ravni, a tek s daleka miriše lahor rosnijeh šuma . ..
e®
Prognanik.
Kad me na ulicu bace gdje pjegave kuče, ja neču osjetit bola i vesele pjevat ču pjesme, pjevat ču pjesmu pobjednika, pjesmu vedroga juče
I sve če biti moje: i nebo i radost i tuga, sve če biti moje što u sebi nosi smrt, a ja ču biti konac jedne sanjive priče .. .
I dušu ču ponesti tada u plamen svete slobode, plave duboke oči darovat ču dobrom nebu; i sam ču poči stazama koje u nepovrat vode i tad ču osjetit Boga i bit ču jači i veči
i ne če mi biti žao kad me ko pseto bace i neču osjetit bola i vesele pjevat ču pjesme, pjevat ču pjesmu pobjednika, pjesmu vedroga juče r i sve če biti moje što u sebi nosi smrt, kad me na ulicu bace gdje pjegave stoje kuče.
GŠ9
JOŽE:
Naš jok.
Tisoč milijonov grl. Teman odmev do višin, neizmerljivih, iz nemirnih globin se je razprostrl.
Večnost bo čula njih klic!
Tisoč milijonov rok. Vsaka — kot skala — udarja trdo: v težki bolesti, zavesti hudo udarja ubog.
O, iskati s pestjo si pravic!
Tisoč milijonov src. V njih velika mati Ljubav; njen ogenj še vsem bo sijal — ko mine naš jok ,..
anton vodnik:	Menihi.
i.
Ko v celicah tihih psalme pojo in sveto pismo prebirajo, — v njem vse je ljubo in domače tako, in globoke skrivnosti se jim odpirajo
in se Jezus pogovarja ž njimi
kot z ribiči ob Galilejskem morju . ..
Rdeče tone solnce na obzorju,
in jih hrepenenja rožna sla prevzame,
takrat zavedo se nevrednosti svoje, ker žalili so Gospoda z grehi, in žalosti jih ptica, ki pod oknom poje,
in mislijo na grešnico Marijo Magdaleno, ki je Gospodu umivala noge s solzami, brisala jih z mrežo svojih las svileno.
II.
In jočejo sami... in so> kot otroci. . . in prosijo Gospoda, naj jim odpusti, v kesanju sladke jecljajoč besede ljubezni božje, ki jim srce in dušo mami. Gospod kot zarja daljna nasmehlja se in trudne jim zapre oči, — in spe tako na dnu vonjav resede, še v snu misleč na lepe Jezusove čase . . .
Dekliške pesmi, i.
V	sladko-oblačnih spomladanskih dneh vse je čudno daleč v daljavi,
le veter nem trepeče kdo ve kje v dobravi in vse je kakor sen med tihim, tihim cvetjem in vse je kot pred sladkim, sladkim razodetjem .. .
Tako je moralo Mariji biti,
ko je čakala na skrivnost globoko,
morda na angela, na oznanjenje,
z belo — kot na slikah je — na prsih roko,
zgubljena kot v večerno zarjo v hrepenenje ...
2.
V	takih dneh sem čudnotiha in vsak glas, da trepečem, me bolno napravi, naslonim se na okno, zrem na vas,
ki je kot v snu med drevjem v daljavi — ah, kako jo ljubim daljo v takih dneh, skrivnosti tožnih daljni sen ,.,
Naenkrat čudna me sladkost prevzame, opojnotajen soj ognjen ... a ogenj tih je, tih, kot so večeri v zarji — za hip spusti me iz objema čas, za hip živim v preteklosti kdo ve kateri daleč, daleč — in vse je, kot je nekdaj bilo. Ko se zbudim, že vse je v snu daljav vtonilo — a vsa drhtim, drhtim še od sladkosti same ,.,
* 6S9
A.-R. G.:
Bez slobode.
Sjetno žice na guslama gude, Sjetno mjesec mršti svoje čelo, Sjetne mi se misli sada bude, Sve se sjetno oko mene svelo.
Na hladnome stancu tužno sjedim, Tužno svoje oči dižem gori, Zdišem samo za 'nim cv'jetom svelim, Koj' sad gine u 'vim črnim dvorim--
Sječam te se moj pupoljče mili, Još dok si me mirisom opajo, Dok s' u meni ideali klili I zlačane kule dok sam stvaro.
Još se sječam, kaono u magli, Danka ljepih, mojih zlatnih sanja; A sad znadem, ne više u magli, Da mi svaki danak gori svanja.--
Slušam gusle, za me sjetno gude, Gledam mjesec, mršti čelo svoje, Uvjek sjetne misli mi se bude; Slušam .. . slavuj tužnu pjesmu poje. —
Možda tamo u miloj domaji
Mladci pjesmu poje, kolo vode--
— Meni tužnom zakovanom raji Slavuj pjeva —, da sam bez slobode.
S Bogom, sanci mladosti i žiča, S Bogom, mili o moj tužni rode, S Bogom i vi, najdraža mi biča, Ja umirem tužan — bez slobode.
0©
ROZA VENN Y:
Moj cvet.
(U Tvoj Spomenar.)
Voleh, voleh, žarko voleh
Jedan lepi cvet,
Stög' vrtlaru htedoh dati
Ceo beli svet,
Kad je hteo, moja Nine,
Da mu krunu skine.
Al badava, moja Nine, Moja Nine draga, Pala mi gorka suza S dva poljupca blaga, Kada videh čašku milu Gde vene u krilu.
I sad, Nine, cveče cveta U mom vrtu malomi Al mi tuga grudi bije Jadom i pečalom, Kad se oko, zvezda tragom, Spusti vrtu dragom.
©S
LOTYS:
Z zarjo večerno . . .
Z zarjo večerno v meni se hrepenenje zbudi in kdovekam si želi, moje srce nemirno.
In tedaj moja duša sanja v pokrajine zlate in speve krilate nadzemeljskih bitij posluša.
In z rožami vse posejano je moje revno, revno srce, ko sklepam roke k tihi molitvi vdano.
esa
Starim guslam.
Razlupane ste, vidim. — Pretrpjele i vi ste nevolju ljutu, Kruta vas sudba pratila dotle, Dok nijeste napokon svršile u kutu. Zapuštene ste od sviju — Strune vam pukle, a pauk svoje Razapeo po vama tanke je niti, Pak zrake sunca što na vam stoje Mislite, da če za luk vam biti. — Slabe su za vas paučne niti, Te zalud zrake oko vas kruže, Vi ostajete i dalje gnjiguč u kutu A pauk bez straha po vama puže. I uzdišete dalje, Jer prašina vas jede; I plačete s kobi,
Što na vas sjede,--
Ustrpite s', o gusle, stojte u kutu
Dok luk vam pripravim — mjesečnu zraku —
Novi i zlatni, a paučne niti Pokidam i upletem strunu vam svak
Od zlatne kose, što vilu kiti.--
Tad čemo ciknut i bit če nas čuti Visoko do zv'jezda, do neba gore. Od naše pjesme jeknut če brda, Rijeke zašumjet, uspjenit se more. Bit če nam pjesma, sad jaka ko grom Sad skromna i nježna ko dječje grudi, Sad tiha i blaga ko ljetna noč Sad opet silna letjet če svudi. Letjet če tamo po kučicam skromnim Liječiti boli, blažiti tugu Buditi ljude na novi danak Radovat gospara, veselit slugu. Pjevati čemo suncu, ljubavi, Pjevati čemo našemu rodu, Pjevati čemo o vječnoj slavi; — Pojuč veličat čemo slobodu.
Listnica uredništva.
M. B. i drugovima: Znate li Dostojev-skog? U titanskom romanu »Brača Kara-mazovi« kaže šef policije o socialističkom pokretu: »Ali ima medju njima, iako ne mnogo, nekoliko osobitih ljudi: to su koji u Boga vjeruju i krščani, a u isto vrijeme i socijaliste. Eto, tih se večma od sviju bojimo, to su strašni ljudi!« Zar se jih bojite, gospodo? Nikad ne može biti strašan, tko traži istinu.
F, Ž,, Dunaj. Ustregel sem Tvoji želji. Tudi jaz sem prepričan, da je treba v borbi izbrusiti misel, ker kimanja in molka je bilo dovolj. Pozdravljen!
Mara T. u S, Neke su gospodjice samo ošišale kosu, natakle modre naočare i nazvale se komunistkinjama, pa se odmah uvjerile, da su onoga časa, kako su natakle naočare, stekle svoja vlastita »načela«. Zar je nužno i moguče, da gubimo vrijeme i snagu i ozbiljno govorimo s njima? Drugarski pozdrav!
Muren P,: Povedal sem že enkrat, da spadajo politične notice v dnevno časopisje in ne v liriko; nacijonalistično sentimentalno solzarenje pa spada sploh v koš. Zopet ste me obsuli s kopo spodobno popisanega papirja, na katerem meče g. Wilson »strupena kopja v bedra italijanska«.
Slika je res nazornokrvava, a še bolj nazorni Vam morajo postati Župančičevi verzi:
In ti, ki rad bi pel nam: Narod moj!
Preplehek nam, piščalkar, spev je tvoj.
Zapomnite si to!
Roza Venny: Oprosti pogreški, ki se je zgodila brez moje vednosti. Iskrena Ti hvala za sodelovanje! V Mariboru na svidenje. Bog živi!
Corrige! V zadnjem zvezku je pri črticah »Invalid« in »Deklica, v črno jamo zakopana« izostalo avtorjevo ime. Spisal ju je prijatelj Jože Plot. — V istem zvezku je v članku »Do nove družbe« izpadla navedba virov: Tönnies, Die Entwicklung der sozialen Frage, Göschen 1907, in K. Kautsky, Das Erfurter Programm. — U dvobroju 4.—5. urila se nemila štamparska pogreška. Podnaslov pjesme »Veni « se glasi: »Iz ostavštine neke Bednice.« Sva prijateljska upozorenja i proteste izručiv sam korektoru i gg. slagarima s molbom, da se više brine za korektnost štampe. Time je reputacija sviju sačuvana. — Radi odsotnosti sem bil primoran odložiti uredništvo lista. To številko je uredil tov. F. Žužek. Dolžan sem zahvaliti se vsem, ki so podpirali »Zoro« z gradivom. Dosegli so, da smo kljub vsem oviram šli za korak naprej. Hvala jim! Pozdravljeni! — Janko Kralj.
Lotys: Iz, šestero Tvojih »pesmic«, ki leže pred mano, posnemam eno samo misel: Sezi vase! Potem bo v Tvoji pesmi življenje in resnica in misel velika. Neizmerno bi narastla draginja papirja, če bi natisnili vsako nezakonsko dete dolgega časa.
Jos. B,, Požega: Za tisk pesmi niso. Sedem pesmi — hm! Za šest je število previsoko. Vendar sem te vesel, dečko mali! Je nekaj v tebi. Kaj? To bo pokazal čas. Zato pa: Študiraj, čitaj, študiraj! Pesmi pa ne napiši nobene več, dokler se ti ne bo sama rodila.
Ivan Horvat: »Jesenska noč« in »Zadnji pogled« sta pesmi, polni besed. Glejte na globoko misel in vsebino in se še oglasite. To ni za tisk.
Lotys: »Sfinga« je narodna uganka, kovanje lepo donečih besed. Piši stvari, ki jih še nismo čitali.
Jože: Ako bi »Pesem« poslal svoji ljubici, bi jo osrečil. Veliki čas ni za razpo-žestne pesmi, ideje jim vlivaj, velike, svet presnavljajoče! Druge so boljše in jih pri-občujem. Nadziraj sam sebe. Piši malo in mnogo povej!
Vsem! Vsi doposlani rokopisi, ki niso bili priobčeni, so šli v koš, ker niso odgovarjali zahtevam »Zore«, glasila JKDZ. — Hočemo trdnih, načelnih, miselnih spisov! — F. Ž.
Janko Kralj, naš urednik, je pred dvema mesecema nevarno in težko obolel. Zdravi se na Golniku pri Tržiču na Gorenjskem, Želimo mu, da ozdravi prej ko mogoče. Prenaporno delo, ki ga je vršil v Ljubljani z velikim uspehom, ga je vrglo. Vsi smo se ustrašili, ko ga je zagrabila bolezen; sedaj pa nam piše, da mu gre na bolje in da bo do jeseni najbrže popolnoma okreval. Naj Bog pomore v to!
K sklepu.
-Zora«, glasilo J, K. D. L. zaključuje svoj letnik. Obširnejša je kot je bila lani in globokeje je zasadila plug v ledino. Ako ni dosegla ideala, je iskati vzroka v tem, da je bil ta velik, a pot do njega silno naporna, ovire nepremagljive. Na nas samih je, da skrbimo zato, da pojde s prihodnjim letnikom korakoma naprej. Zato bo treba prijeti za pero, napeti možgane in odpreti srce, tovariši! Glasilo je duša pokreta, zato se mora zrcaliti v njem vse naše delo; to pa je mogoče doseči edinole s sodelovanjem vseh.
Zahvaljujemo se t^m potom vsem p. t. sotrudnikom, ki so prispevali po svojih močeh za naše glasilo, najiskreneje in jih prosimo, naj ostanejo še v bodoče zvesti pionirji pri velikem delu, ki čaka jugoslovansko kat. nar. dijaštvo, — Vse naročnike vljudno prosimo, da naj oproste morebitne napake. Ostanejo naj zvesti ter naj pridobe še druge naročnike. Naš glas ne sme ostati glas vpijočega v puščavi, zato širite naše glasilo! —
S tiskom so združene velike težkoče, zato se je poslednja številka toliko zakasnela,
S krščansko - delavskim pozdravom!
France žužek,
stud, iur.
Ljubljana, dne 1. avgusta 1920,
Prodajalna Kat. tiskov, društva
prej H. Ničman Ljubljana
priporoča
svojo zalogo raznovrstnih molitvenikov, svetinje in druge devocijonalije, razne šolske in pisarniške potrebščine ter veliko zalogo raznega papirja.

Vsem šolam!
Obrtna centrala za obnovitev po vojni poškodovanih krajev
v Ljubljani Sodna ulica štev. 11
ima v zalogi večjo množino:
normalnih trosedežnih in štirisedežnih šolskih klopi, šolskih tabel, šolskih miz, obešal in ruskih računal in jih ponuja v nakup šolske oprave potrebnim šolam
po zmernih cenah.
■«'VVK u. -fr^	—^VVi	^»i
•ro-o <r> <o o :o: o :<o o: o. <c>: <c>:::<c>
Stavbna pisarna
Ivan Ogrin
Ljubljana
Gruberjevo nabrežje štev. 8
Prevzema vsa zidarska in druga stavbna dela. Izdaja strokovna mnenja, izvršuje načrte in proračune.
Delo solidno, po primerno nizkih cenah.



I
I a
I 1 I
s

Narodna knjižara", Zagreb
poručuje svima, koji hoče, da upoznaju svu južnoslav. katol. štampu, nek naru-čuju iz „Nar. knjižare", koja i dobavlja sva djela hrvatska, slovenska, srpska i njemačka. Ovo su vlastite naklade knjige:
Dr. Wilk: Moderni svetac . . K	5'— L. Monnier: Povjest sv. Franje, I. i II. dio (500 strana) . . . Dr. Bauer: Theodicea .... Dr. Bauer: Antologia Zimmerman: Noetika Gunčevič: Zašto se katolički
svečenici ne žene.......3'50
Harapin: Opstoji li Bog?..........1'50
S. Marden, prof.: Samopouzda-
nje vodi k pobjedi . 4 . . „	7"—
S. Marden, prof.: Volja i uspjeh „	8'— Grgec P.: Jugoslavenski Argo-
nauti...........„	4"—
Lj. Matkovič: „Najljepšoj medu
ženama", Pjesme.....„	5'—
I. Jakovljevič: „Študije i Fejtoni" „	4'— Ascetska knjižnica: Lehen: „Put
k ucutrašnjem miru . . . ti	10 — Ascetskaknjižnica: Quadrupani: Bogoljubna duša u dvojbama
duš. života........„	5"—
Krijesova knjižnica: Šest sve-zaka o narodnim ručnim ra-
davima po...........2'—

<©>: <r>: o: o <o::o::o> o o :o:




Vse šolske potrebščine, pisarniške, risalne in pomnozevalnepriprave
ter vedno najnovejše
umetniške razglednice
kupite najbolje v papirni trgovini
Ivan Gaišek
Ljubljana, Sv. Petra cesta 2 (pri Prešernu).
:: Prvi in edini slovenshi zavarovalni zavod ie ::
0» ZA0AR00ALH1GA
LJUBLJANA, DUNAJSKA C. 17. V življenskem oddelku
sprejema vsa zavarovanja, ki se tičejo človeškega življenja, pod najugodnejšimi pogoji, — Zahtevajte cenike in pojasnila.
m


a

JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
"v.	-f.
Homerjeva Ilijada. Fr. Omerza. I.—VI. spev...........K 6"—
VII.-XH.spev.....H....... 6'-
Taras Buljba. Povest. N. Gogolj. Iz ruščine prevedel Vladimir Levstik.
Vezano.............•....'.........,,	12'—
Izlet gospoda Broučka v XV. stoletje. Češki spisal S. Čech, poslovenil Stanko Svetina......................9"60
Četrtek. G. K. Chesterton. Poslovenil Oton Zupančič. Vezano . . . .	„	6'— Zapiski iz mrtvega doma. A. M. Dostojevski. Prevel Vladimir Levstik.
Eleg. vezano.....■...................»	16*80
Vzori in boji. Po prijateljevih pismih priobčil Jože Debevec . . . .	„	14"40
Vezano..........................»	1920
Njiva. Spisal Ksaver Meško.....................1*20
Izbrani spisi. Dr. Janez Mencinger. I./II. zvezek : Povesti in novele. Vez.	„	14*40
Mati. Dramatska slika v treh dejanjih. Spisal Ksaver. Meško.......*>'60
Tri povesti. Grof Lev Tolstoj..................„	4 80
Kazaki. Kavkaška povest. Grof Lev Tolstoj. Iz ruščine prevel Josip
Knaflič..........................»	7-20
Amerika in Amerikanci. Spisal Rev. J. M. Trunk. Vezano.......24'—
Jezikovni spisi. P. Stanislav Škrabec. I.................4*80
II.
III.
Iz Kastelčeve zapuščine. Rokopisi Prešernovi, Kastelčevi in drugi.
Objavil Ivan Grafenauer ..................
Cirilica. Navodilo za čitanje in pisanje srbščine v cirilici.....
Poezije. Zložil S. Gregorčič. Životopis napisal Ivan Dornik. I. zvezek. Mala žepna oblika, elegantno vezano.............
losip Jurčič: Spisi. Uredil dr. Ivan Grafenauer. IV. zvezek K 14 40, vez.
V	9-60
»	n	n	rt	rt rt	rt	V. „	„ 7 uu, „
7-20 7-20
9-60 330
10-80
19-20 12-—
i ^S^SS