NOVI LIST Posamezna številka 1.200 lir NAROČNINA Letna 50.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 55.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% SETTIMAN ALE TRST, ČETRTEK 11. FEBRUARJA 1993 LET. XLI. Manjšinske perspektive za Evropo 1993 IZHAJA VSAK ČETRTEK UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, telefon 630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini tednik ŠT. 1863___________ Mi to spad m pogajalsko mizo Deželni svet Slovenske skupnosti je na seji z dne 3. t.m. vzel na znanje, da je propadel njen predlog, naj slovenska manjšina na prihodnjih deželnih volitvah nastopi s skupno vseslovensko kandidatno listo, da si tako zagotovi svoje predstavništvo v novem deželnem zboru. Takšen predlog je Ssk bila izoblikovala, kakor hitro je bil odobren novi deželni volilni zakon, ki dejansko onemogoča izvolitev kandidata slovenske politične stranke v deželni svet Furlanije Julijske krajine. Če pa bi slovenski voliv- drago legiša ci in volivke mogli oddati svoj glas enotni vsemanjšinski listi, bi po mnenju Ssk gotovo izvolili svoje predstavništvo v deželni svet, ker bi lista s svojimi glasovi prestopila prag, ki ga nova volilna zakonodaja določa za izvolitev deželnega oziroma deželnih poslancev. Slovenci, organizirani v italijanskih vsedržavnih strankah, so, kot je bilo ugotovljeno, zavrnili predlog o skupni vsemanjšinski kandidatni listi, češ da bi se na ta način slovenska manjšinska skupnost osamila, se zaprla v nekakšen geto in prekinila vezi z italijanskimi demokratičnimi silami, ki da so naš naravni zaveznik v boju za zaščito •Manjšinskih pravic. Tako modrovanje poznamo in nas prav nič ne preseneča. Zelo Pa nas čudi, da predstavniki Slovencev, vključenih v italijanske vsedržavne stranke, še vedno ^trajajo na svojih starih stališčih, čeprav je znano, da ta doslej niso manjšini prinesla nobe-nega pozitivnega učinka. Na že omenjeni seji na začetku tega meseca je prevladalo •Mnenje, naj bi Ssk nastopila na Prihodnjih deželnih volitvah — te bodo junija letos — s svojim zMakom in s svojo listo, vendar v povezavi, kot dopuščajo novi v°lilni predpisi, z listo ene večjih Vsedržavnih italijanskih strank, s čimer bi se okrepila možnost, bi Ssk prišla do deželnega Ulit B O evropskem združevanju in novih perspektivah za države in narode, ki so njen sestavni del, smo že večkrat pisali. In to velja v posebni meri za narodnostne skupnosti in narodne manjšine, ki prebivajo v državah Evropske gospodarske skupnosti. Znane so npr. listine, ki sta jih tako Evropski svet kot evropski parlament sprejela glede pravic manjšinskih jezikov in kultur politične Evrope. Ob sicer že speljanem začetku novega leta 1993 naj na kratko opozorimo na nekatere važnejše dejavnike v zvezi s tem vprašanjem. Znano je, da je bil zlasti po lanskem evropskem vrhu v Birminghamu sprejet koncept »Evrope državljanov«, ki je v bistvu v sedanji Evropi držav nekam nov element. To sicer še ni ideja o pravi Evropi narodov in dežel, za katero se zavzemajo skoraj vse narodne skupnosti naše celine, je pa vseeno korak naprej od nekdanje samo Evrope držav in vlad. Zato moramo tudi zaupati v skupna prizadevanja in napredek v tej smeri. Začela so se že posvetovanja dvanajsterice za skorajšnji vstop v EGS Avstrije, Finske in Švedske. Daljnoročno pa moramo tu misliti tudi na nove države sred- nje oz. vzhodne Evrope, vključno Slovenijo. To bo sicer zaenkrat laže za vstop v Evropski svet v Strasburgu, kamor bo tudi republika Slovenija morda vstopila že letos. Verjetno pa še ne bo tako hitro za EGS, ki danes vsekakor preveč ljubosumno gleda na sedanjost, ne zre pa dovolj v prihodnost... Kaj pa manjšine oz. narodne skupnosti? Že birminghamska deklaracija je tu nova in poudarja tudi jezikovne in kulturne tradicije v EGS prisotnih narodnosti. Svojo vlogo igrajo potem manjšinske stranke v današnjem evropskem parlamentu. Tudi te —■ in prav te — so pomemben glasnik teženj nad desetine milijonov pripadnikov jezikovnih in etničnih skupnosti zahodne Evrope. Med temi tudi slovenske v Italiji. Skupno se moramo boriti in si prizadevati za pravično uveljavitev svojih pravic v politični Evropi! Prihodnje leto bodo četrte neposredne volitve za evropski parlament. Prve so bile leta 1979, druge 1984, tretje 1989. Na vseh teh so se uveljavile tudi manjšinske stranke. In na njih smo vedno uspešno sodelovali tudi Slovenci v Italiji na listi Federalizem. Čeprav je sedaj prišlo do težjega NOVI SEDEŽ NAŠEGA LISTA Od 1. t.m. sta uredništvo in uprava Novega lista v novih prostorih. Naš naslov je: Drevored G. D'Annunzio 27/E 34138 TRST Tel. 040/630824 V isti stavbi je tiskarna Gra-phart, kjer se tiska naš list. razkola zaradi sardinske trmoglavosti v zadevi predvidene rotacije evropskega poslanca, bo treba iskati novih oblik sodelovanja med nami. Prepričani smo, da bo z dobro voljo lahko do tega prišlo. Leta 1979 nam je dal vsem lepo lekcijo žal pokojni valdostan-ski predstavnik Bruno Salvadori, ki je z veliko vero in navdušenjem nad evropsko idejo z nami nastopil tudi pri nas na Goriškem in Tržaškem. Ta ideja medmanjšin-skega sodelovanja za Evropo ne sme umreti, se mora razviti in dopolniti z novimi prijemi. In prav v tem duhu lahko stopamo v nedavno začetem novem letu tudi na tej večkrat težavni, a lepi poti narodnih skupnosti za Evropo. Tudi mi Slovenci! a.b. »Pognati globlje Osrednja slovesnost ob slovenskem kulturnem prazniku je bila v nedeljo, 7. t.m., v Cankarjevem domu v Ljubljani. Prešernovi nagradi sta letos prejela pisatelj Drago Jančar in filmska ter gledališka igralka Milena Zupančič. Komisija je podelila tudi šest nagrad iz Prešernovega sklada. Prejeli so jih grafični oblikovalec Edi Berk, dramatik Evald Flisar, režiser Janez Pipan, pisatelj Zorko Simčič, ki je predstavnik politične emigracije ter že od povojnih let živi in ustvarja v Argentini, slikar Andraž Šalamun in jazzovski trobentač Petar Ugrin. Letošnja proslava v Ljubljani je potekala umirjeno, lahko bi rekli »tradicionalno« in je torej izzvenela popolnoma drugače kot lanska, ki je tudi vzbudila precej polemik, saj je prestopila »kultur- Drago Iančar ne« meje. Trezen in stvaren je bil slavnostni govor predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnost dr. Franceta Bernika. Milena Zupančič Prvi del izvajanj je posvetil pomenu Franceta Prešerna, »ki nam je kljub skromnemu številu pesmi (hj) 111» □ »Pognati globlje korenine doma« | RADIO TRST A ■ NEDELJA, 14. februarja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Hrošč leti v Somraku«; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Janez Pivše: »Za svobodo ali proti njej«. Izzivi in pozivi Marjana Rožanca; 17.30 Z naših prireditev. ■ PONEDELJEK, 15. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Jugoslavija po letu 1945; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 11.45 Kantav-torji in šansonieji; 12.00 Taborišče Gonars (pričevanja preživelih); 12.40 Koroška poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nagradna abeceda, radijska kviz oddaja za otroke; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. ■ TOREK, 16. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zvočna ropotarnica; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.40 Koroška poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Vinko Moderndorfer: »Snubitev anno 91«. ■ SREDA, 17. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.00 Z zdravo hrano do zdravega duha; 12.40 Koroška poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 »Na goriškem valu«; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Na goriškem valu«; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 »Svojo poslednjo voljo pri zdravi in čisti pameti izrekam« — odnos do življenja in smrti v kmečkih oporokah. ■ ČETRTEK, 18. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Obtoženci 2. tržaškega procesa; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.40 Koroška poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. ■ PETEK, 19. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Halo, dober dan! Tu 362875; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.30 Orkestralna glasba; 12.40 Koroška poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Pravljice, pesmice in še kaj...«; 14.30 Od Milj do Devina; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. ■ SOBOTA, 20. februarja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki (ponovitev); 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani; 11.30 Marjan Tomšič: »Oštrigeca«; 12.00 Ta rozajanski glas — Oddaja iz Rezije; 12.45 Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 15.00 Ciril Zlobec: »Italijanska srečanja slovenskega pesnika«; 16.00 Skozi tančico molka; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Janez Povše: »Za svobodo ali proti njej«. Izzivi in pozivi Marjana Rožanca. 4llll D zapustil tako obsežen opus miselnega in čustvenega bogastva, da pomenijo njegove Poezije zmeraj nov izziv za bralce in znanstvene raziskovalce...« Dr. Bernik je drugi del svojega razmišljanja namenil sodobnim kulturnim ustvarjalcem. Poudaril je predvsem, katere odgovornosti nosi kultura in katere država. Obema je skupen nadideološki cilj, da morata služiti vsem Slovencem doma in po svetu. Predsednik SAZU je tudi poudaril, naj književniki, ki so s svojo umetnostjo pripomogli k ustanovitvi slovenske države, zaradi tega ne pričakujejo posebnega plačila, saj so storili to, kar so bili dolžni storiti. Seveda pa mora država podpirati kulturo, saj je odgovorna za njen obstoj. Dr. Bernik je svoj govor zaključil z ugotovitvijo, da pot naše slovenske umetnosti v svet ni lahka. »Zdaj, ko smo na svojem in odprti na vse strani, zato pa bolj kot prej na prepihu dogajanja, bomo morali še bolj prisluhniti sebi in pognati globlje korenine doma, če bomo hoteli postati resnično samosvoj in upoštevanja vreden narod v svetovni kulturi in umetnosti. Govoru predsednika SAZU je sledilo nagrajevanje. Visoka priznanja je podelil dr. Mirko Mahnič, predsednik odbora Prešernovega sklada, ki je v uvodnih besedah poudaril, da je komisija Ljudje še dalje množično umirajo Medtem ko pišemo, Varnostni svet OZN še ni sprejel nobenega sklepa o razmerah v Bosni in Hercegovini, potem ko so pogajanja v Ženevi dejansko obtičala na mrtvi točki. Zdi se pa, da se v Varnostnem svetu utrjuje prepričanje, da je treba kljub vsemu izvesti načrt Vanča in Oivena, ki sta sopredsednika konference za ureditev razmer na ozemlju bivše Jugoslavije. Ta načrt predvideva razdelitev Bosne in Hercegovine na 10 pokrajin (provinc), v katerih bi v treh imeli večino Srbi, v treh Hrvati in v treh Muslimani, medtem ko bi bilo Sarajevo demilitarizirano območje, na katerem bi enakopravno živele vse tri narodnosti. Hrvati in Srbi so ta načrt v glavnem že sprejeli, upirajo pa se mu Muslimani, ki zahtevajo, naj se spoštuje suverenost mednarodno že priznane republike Bosne in Hercegovine. Zadeva seveda ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Izvedba načrta bi namreč med drugim pomenila priznanje za Srbe, ki so si s politiko etničnega čiščenja in s silo zagotovili oblast v večjem predelu Bosne. S tem bi torej agresor dobil vsaj potuho. Boji se medtem nadaljujejo in ljudje še dalje množično umirajo. pri izbiri upoštevala predvsem kriterij umetniške kulture in dejal, da potrjuje ugled vseh dosedanjih nagrajencev brez političnih izkrivljanj. Med drugim je dejal, da se je komisija s podelitvijo nagrade iz Prešernovega sklada pisatelju Zorku Simčiču vsaj delno oddolžila dolga leta zamolčani slovenski književnosti v izseljenstvu. Prešernova proslava v Ljubljani je tako izzvenela kot program za prihodnost na področju umetnosti in kulturne politike, kot opozorilo, da ne smemo pozabiti preteklosti, da moramo ostati zvesti samim sebi, a istočasno upreti pogled vedno dlje, v Evropo in svet, v katerem si tudi naša slovenska kultura zasluži svoje mesto. V ponedeljek, 15. februarja, bo v mali dvorani Kulturnega doma, Ul. Petronio 4, v Trstu 34. občni zbor Sindikata slovenske šole tajništvo Trst Začetek ob 8.30. Predsednik republike Scalfaro v Trstu V sredo, 10., in v četrtek, 11. t.m., se je mudil na obisku v Trstu predsednik republike Scalfaro. Udeležil se je odprtja akademskega leta 1992-93 na tržaški univerzi, si ogledal področje za znanstveno raziskovanje na Padričah, se poklonil žrtvam Rižarne in brezna pri Bazovici, si ogledal Center za teoretično fiziko pri Miramaru in Zavod združenega sveta v Devinu. V sredo zvečer je na tržaški prefekturi sprejel predstavnike slovenske narodne manjšine v Italiji. 4IIII D poslanca iz tako imenovanega »kotla ostankov«. Ne glede na takšno ali drugačno volilno izbiro Slovenske skupnosti je jasno, da se vsa naša manjšina nahaja pred izredno hudo preizkušnjo, saj ji grozi resna nevarnost, da v novem deželnem svetu ne bo ne samo poslanca iz vrst Ssk, ampak sploh nobenega poslanca slovenske narodnosti. Prav nobenega jamstva namreč ni, da bo tokrat gotovo izvoljen kak slovenski kandidat na listah italijanskih vsedržavnih strank. Vse to pa naravnost vpije po potrebi, da se čimprej z zakonom uredi vprašanje izvolitve oziro- In memoriam Giorgio Elleri V soboto, 6. februarja, so v ožjem družinskem krogu na tržaškem pokopališču pokopali časnikarja Giorgia Ellerija. Dan prej je v 59. letu starosti umrl v bolnišnici na Katinari, kjer so ga sprejeli pred nekaj tedni. Podlegel je neozdravljivi bolezni. Zadnja leta je bil urednik na tržaškem sedežu radio-televizijske ustanove RAI, vse od svoje mladosti pa je bil protagonist tržaškega kulturnega in političnega življenja. Po srcu in duši je bil Tržačan, a presenetljivo neobremenjen z lastnostmi, ki so žal lastne mnogim someščanom. Bil je globok poznavalec tukajšnje stvarnosti in prav zaradi tega prodoren kritik, ki je rad s posebno ironijo komentiral dogodke in dejanja ljudi, še zlasti političnih voditeljev. Svojo pot časnikarja je začel v tiskovnem uradu tržaškega Lloi/da, nato v okviru ustanove za industrijsko področje ter pri tržaški pokrajinski upravi. Bil je med ustanovitelji tednika II Meridiano in prav za ta list je napisal celo vrsto prodornih analiz družbeno-političnega življenja v Trstu. Giorgio Elleri se je v svoji mladosti aktivno ukvarjal s politiko. Bil je aktiven v socialdemokratski stranki, nekaj časa tudi tajnik Združene socialistične stranke ter več let upravitelj tržaških bolnišnic in podpredsednik italijanskega Stalnega gledališča Furlanije Julijske krajine. Bil je človek velike srčne dobrote, široke humanistične kulture, odprtosti in razumevanja. S solidarnostjo in spoštovanjem je gledal tudi na slovensko manjšinsko vprašanje. Tako naj povemo, da je prav Giorgio Elleri imel velike zasluge, da je leta 1965 Dušan Hreščak postal prvi slovenski odbornik v zgodovini tržaškega občinskega sveta in da si je to štel v čast, ker je ta politični uspeh smatral za zmago v boju za rušenje omejenosti nekaterih tržaških krogov. Marko Tavčar ma prisotnosti predstavništva slovenske manjšine v deželnem zboru Furlanije Julijske krajine najprej, a tudi v obeh vejah rimskega parlamenta, da krajevnih uprav niti ne omenjamo. Demokratične države zahodne Evrope so ta problem zadovoljivo rešile, kot ga je tudi pošteno in pravično uredila Republika Slovenija, ki je z ustavo zagotovila prisotnost predstavništva italijanske in madžarske manjšine v slovenskem parlamentu in v vseh t.i. dvojezičnih občinah, ne glede na število pripadnikov narodnih manjšin. Tudi ta in predvsem ta naš problem spada na pogajalsko mizo za tako imenovani Osimo II. Tudi to spada na pogajalsko mizo Janko Jez Goldonijeva 200-letnica I. ŽIVLJENJE IN DELO Moderno italijansko slovstvo se na področju dramatike pojavlja z močno umetniško osebnostjo Carla Goldonija. Carlo Goldoni se je rodil leta 1707 v Benetkah v imoviti družini, kjer so visoko cenili gledališko umetnost. Osnovno šolo je končal v Perugi, kjer je bil oče zdravnik. Srednjo šolo je napravil v Riminiju, nakar je študiral pravo v Paviji in leta 1731 doktoriral v Padovi. Posvetil se je odvetniškemu poklicu, toda istočasno se je kon-genialno ukvarjal s pisanjem komičnih prizorov, melodram in tragedij. Pridružil se je gledališki skupini in z njo odpotoval v Genovo. Tu se je leta 1734 poročil z Nicoletto Conio, ki mu je ostala zvesta družica do smrti. V tem obdobju umetniškega delovanja je obnovil tako imenovano com-medio delParte, ki so jo na osnovi scenarija improvizirali potujoči artisti, to je gledališčniki. Goldoni je odpravil krinke, češ da je maska, ki je bila Pri ljudstvu zelo priljubljena, toga in neživljenjska, ker skriva mimično izražanje umetnikovega čustvovanja. S lem smo dobili značajsko komedijo — coinmedia di carattere. Leta 1738 je Goldoni napisal komedijo Momolo cortesan (Hieronim svetovljan), v ka-leri je izpisal samo besedilo za protagonista Pantalona, ostalo pa je prepu-SH1 improvizaciji igralcev. Leta 1742 )e napisal prvo popolnoma izpisano besedilo za komedijo La donna di garbo (Vljudna gospa). S tem je Goldoni odpravil z italijanskih gledaliških odrov ne samo maske, ampak tudi improvizirano komedijo, ki je bila v veljavi od srede 16. sl°letja dalje. Zdaj se začenja vzpon Goldonijeve umetnosti. V njegovih delih se zvrstijo značaji iz vsakdanjega življenja. Kljub temu pa mas-e v nekaterih komedijah še dalje nakopajo, da bi bolje prihajali do izra-Za duhovitost in komičnost nekaterih služabniških likov. Moralo predstave posnema na koncu igralec, ki nastopa kot zadnji. Leta 1744 se Goldoni vrne v Piso. Štiri leta deluje kot odvetnik in seveda kot dramaturg. Leta 1748 se vrne v Benetke. Pridruži se gledališki skupini Medebac, po razprtiji z njo pa še 10 let deluje s skupino San Luca. To je doba najintenzivnejše Goldonijeve ustvarjalnosti (1748-62). Nastanejo najboljše komedije: La vedova scal-tra (Prebrisana vdova), La bottega del caffe (Kavarnica), II bugiardo (Lažnik), La locandiera (Krčmarica) ali Mirandolina, La famiglia dell'an-tiquario (Kramarjeva družina), La finta malata (Lažna bolnica), I ruste-ghi (Grobjani), Le baruffe chiozzot-te (Kjozotske zdrahe). Leta 1750 se je naš avtor obvezal, da bo v enem samem letu napisal 16 komedij. Vse so doživele velik uspeh. Pietro Chiari in Carlo Gozzi sta tedaj javno nastopila proti Goldoniju, češ da s kvantijo njegova dela izgubljajo na kvaliteti. Oba sta bila skromna dramaturga, ki pa sta še dalje zagovarjala improvizirane komedije. Konec drugega obdobja Goldonijevega us- pešnega odrskega snovanja pa pomeni povabilo, da bi prevzel vodstvo Italijanskega teatra v Parizu. Prav rad je to mesto sprejel. Do konca življenja pa se mu bo stalno tožilo po Benetkah. V svojih v francoščini pisanih spominih pravi: »Tisoč milj sem daleč od Benetk, pa ne mineva dan, da se ne bi spominjal sladkega imena svoje domovine, govorice in običajev svojih ljudi«. Tudi v tem zadnjem pariškem obdobju Goldoni neprestano ustvarja. Leta 1846 je poslal v Italijo razne komedije, med katerimi II ventaglio (Pahljača). Leto kasneje ga kralj Ludvik XV. imenuje za dvornega učitelja italijanščine za svoje hčere. V tem času je napisal dve komediji v francoščini: Le bourru bienfaisant (Dobro- hotni grobjan) in L'avare fastueux (Godrnjavi skopuh), ki pa nista uspeli. Leta 1780 se je zaradi utrujenosti umaknil v zasebno življenje. Kralj mu je nakazal pokojnino, ki pa so mu jo leta 1789, ob izbruhu revolucije, ukinili. Narodni konvent je Carla Goldonija rehabilitiral in mu pokojnino vrnil. Žal pa je veliki Goldoni dan prej umrl v starosti 86 let. II. GOLDONI IN SLOVENCI Prvo zanesljivo vest o italijanskih gledaliških predstavah v Ljubljani dobimo v Dolničarjevih analih za leto 1709. Gledališka družina je nastopala tri tedne v mestni hiši. Predstave niso bile slabe, če upoštevamo, da je bil vedno navzoč deželni glavar knez Porzia. Ne vemo pa, ali so uprizarjali opero ali dramo brez glasbe, v tem primeru italijansko komedijo delParte, se pravi improvizirano komedijo, ki je bila tedaj zelo priljubljena. V anonimnost so še vedno ovite italijanske dramske predstave do leta 1761. Dne 22.9.1761 so uprizorili Goldonijevo komedijo II nemico delle donne, reso amante dalla locandiera astuta (Sovražnik žensk, ki ga je prebrisana krčmarica spremenila v ljubimca). To je slavna Locandiera ali po imenu njene protagonistke Mirandolina. Leta 1762 je sledila daljša sezona z devetimi komedijami in 74 predstavami. Ponovili so Mirandolino. Nimamo podatkov o ostalih predstavah. Goldoni je odslej stalno zastopan v gledališkem repertoarju na Slovenskem. Beneški mojster moderne značajske komedije je štiri mesece prebival v slovenskih krajih, a ni slutil, da bo med Slovenci naletel na tako navdušen sprejem. Leta 1728, ko mu je bilo šele 21 let in se je pripravljal na pravni doktorat, je prišel v Gorico, kjer je njegov oče zdravil dalj časa bolnega grofa Lanthierija, nadzornika avstrijskih čet na Kranjskem in v avstrijski Furlaniji. Poglejmo, kaj je sam o tem napisal v svojih Spominih: »V Gorici se nismo dolgo zadržali, ampak smo hitro prešli v Vipavo, zelo pomembno kranjsko mesto ob izviru reke, ki mu daje ime in ki je v fevdalni posesti družine Lanthierijev. Tu smo preživeli štiri čudovite mesece. V tem kraju obiskujejo druga drugo cele družine: starši, otroci, učitelji, služabniki, konji — vsi naenkrat odrinejo in se vsi namestijo, obiskujejo zdaj eno hišo in zdaj drugo. Grof Lanthieri, ki so ga imeli za bolnega, pa je sprejemal vse, ker sam ni nikamor odhajal. Njegova hrana je bila okusna, bila pa je zelo obilna. Še se spominjam sklede s pečenko, v kateri so bile jedi po etiketi: četrtina ovna ali srne ali telečja prsa so bili za podlago, med tem pa zajci ali fazani s kupom rdečih ali sivih jerebic, zatem pa kljunači ali drozgi in končno se je pi- Koinedijo Sluga dveh gospodov je ob 200-letnici avtorjeve smrti uprizorila dramska skupina Prosvetnega društva A. Gregorčič v Štandrežu. Odlični slu-Sa Truffaldino je bil Božidar Tabaj Kip Carla Goldonija v Benetkah ramida zaključevala s škrjanci in penicami. To čudno zmes so hitro razgrabili. Brž ko se je skleda prikazala, so najprej razdelili naokrog ptičke; zdaj eni in zdaj drugi so jemali divjačino in jo rezali. Etiketa je tudi predvidevala, da se za vsak obed servirajo tri juhe: juha s predjedjo, zelenjavna juha s prvo jedjo in oluščen ječmen ob vmesnih jedeh. Ječmen so prelivali s sokom pečenke, to pa, kot so mi dejali, pomaga prebavi. Vina so bila izvrstna. Bilo je neko črno vino, ki so ga imenovali »izdelovalec otrok« (prav gotovo iz nemščine »Kindermacher«, op. p.) in to je dajalo povod za prijetne šale. Edino, kar me je malo motilo, so bile zdravice, ki jih je bilo treba imeti kar naprej. Vse se spreminja, zato so morda tam zdaj drugačne navade, toda če so v teh krajih še ljudje iz starih časov, kot sem jaz, jim bo mogoče ljubo, da sem jim obudil spomine nanje. Grof Lanthieri je bil zelo zadovoljen z mojim očetom. Zdravje se mu je popravljalo in vsak čas bi moral ozdraveti. Bil pa je pozoren tudi do mene in da bi mi zagotovil zabavo, je dal urediti lutkovno gledališče, ki je bilo skoraj zapuščeno, toda bogato z lutkami in okrasjem«. Potemtakem je mladi Goldoni že tedaj čutil veliko nagnjenje do gledališča. Zato je v Vipavi prirejal uspele predstave z Lanthierijevim marionetnim odrom. V tem času je napravil Goldoni tudi 14-dnevno potovanje v kočiji z grofovim tajnikom čez Kranjsko v Gradec in nazaj preko Koroške v Trst in spet v Vipavo. O Ljubljani piše v spominih samo to: »Dospeli smo v prvem zaletu do Ljubljane, glavnega mesta Kranjske, ob reki enakega imena. Nisem tam videl ničesar izrednega razen nekakšnih rakov, nepričakovano lepih in velikih — kakor morski — saj so nekateri izmed njih merili cel čevelj«. Goldoni ni bil samo izvrsten »vi-veur«, ampak tudi »gourmand«. Verjetno je to posledica genov, ki jih je bil podedoval po svojem očetu. Slovensko gledališče, ki se je medtem porodilo, je posvetilo Goldoniju llllt D Pogovor z arh. M. Kokorovcem po izvolitvi v vsedržavni odbor kotalkarske zveze »Raven našega zamejskega Pred kratkim je arh. Marino Kokorovec dobil pomembno priznanje za svoje delo na športnem področju, saj je bil izvoljen v vsedržavni odbor kotalkarske zveze. Vest je pomembna tudi zato, ker je prvi Slovenec, ki je dosegel tako pomembno mesto. Postavili smo mu nekaj vprašanj v zvezi z njegovimi novimi nalogami in s težavami zamejskega športa. Pred dnevi ste bili v Rimu izvoljeni v vsedržavni odbor kotalkarske zveze, ki je članica italijanskega olimpijskega odbora CONI. Kaj Vam ta izvolitev pomeni in kakšne so Vaše nove pristojnosti? Da sem bil izvoljen v vsedržavni odbor kotalkarske zveze, mi je prav gotovo v veliko osebno zadoščenje, toliko bolj če pomislim, da sem med zamejskimi Slovenci prvi, ki je prišel tako daleč. Poleg glasov društev iz naše dežele, ki jih je le 250, sem prejel še 1700 glasov predstavnikov drugih italijanskih dežel, skupaj torej približno 1950 preferenčnih glasov (dokončni podatki namreč niso bili še objavljeni) na 3300 možnih. Iz tega izhaja, da je bilo cenjeno delo, ki sem ga doslej opravil pri Poletu in pri deželni federaciji. V zvezi z novimi nalogami v italijanski federaciji moram povedati, da bo delo vsekakor odgovornejše, ker se v Rimu kroji bodoča pot našega športa, v Rimu pa bom imel vsekakor možnost spoznati nove ljudi, tudi v okviru CONI-ja, ti stiki pa bodo prav gotovo koristni tudi za naš zamejski šport. Pred tem ste bili odgovorni za umetnostno kotalkanje v deželnem odboru kotalkarske zveze, dve leti pa podpredsednik v pokrajinskem odboru. Ste na pokrajinski in deželni ravni kot Slovenec naleteli na kakšne posebne težave? Osem let dela v okviru kotalkarske zveze me je prav gotovo obogatilo z izkušnjami in novimi spoznanji, saj sem imel možnost preizkušati nekatere nove prijeme na širši osnovi kot je tista, ki jo predstavljajo zgolj naša športna društva. Kot Slovenec ne morem reči, da sem imel kdaj zaradi tega težave, čeprav vsi dobro vedo, kdo in kaj sem. Dejstvo, da sem Slovenec, mi je v okviru zveze samo koristilo, saj sem laže gojil stike s klubi iz Slovenije in Hrvaške. Kakšni so bili Vaši stiki s kolegi drugod po Italiji in kako so Vas sprejeli v Rimu? Stiki, ki sem jih doslej imel po Italiji, so bili vedno prisrčni in prijateljski, saj se je moral Polet večkrat odpovedati vabilom raznih društev, ker je bilo teh vabil preveč, časa in denarja za razna potovanja pa vedno premalo. Kar zadeva Rim bi rekel, da so si nekateri želeli in pričakovali mojo izvolitev že na prejšnjih volitvah, ko sem se po prvem krogu, kjer sem prejel največ glasov, odpovedal kandidaturi, glede na to, da mi ostala druščina, ki naj bi bila izvoljena, ni ustrezala in glede na to, da je bil mandat zelo kratek. Sedaj pa so bile redne volitve, Društvo slovenskih izobražencev in Slovenska prosveta sta tudi letos priredili skupno proslavo ob dnevu slovenske kulture, ki je bila v ponedeljek, 8. t.m. v Peterlinovi dvorani v Trstu. Na tej slovesnosti so prireditelji nagradili zmagovalce literarnega in fotografskega natečaja »Mladika« ter podelili priznanja »Mladi oder 1993«. mandat bo trajal štiri leta in v tem času se da napraviti tudi kaj koristnega za ta šport in za klube, ki se s tem športom bavijo. Od kod Vaše zanimanje za kotalkanje (Vaš sin je večkratni prvak Samo Kokorovec) in zakaj Vas je pritegnila prav ta športna panoga? Zanimanje za kotalkanje je v meni naraščalo v času, ko sem odkrival in spoznaval kvalitete tega športa in ko sem spoznal, da se z dobrim delom da še izboljšati raven tega športa, tako da postane še bolj privlačen in spektakulta-ren. Kaj bi rekli o našem »zamejskem« športu? Je po Vašem na zadovoljivi ravni? Kaj bi bilo treba izboljšati in kje vidite največje težave? Raven našega zamejskega športa je visoka in to prav gotovo po zaslugi dobrih in marljivih športnih delavcev, ki jih v okviru naše manjšine gotovo ne manjka. Prav gotovo pa se da še marsikaj izboljšati. Največja šibka točka pa je gotovo dejstvo, da ne znamo ali se ne potrudimo pritegniti v naš krog tudi tiste otroke, ki niso gibalno najbolj razviti, so pa morda najbolj potrebni zdravega športnega udejstvovanja, čeprav ne bodo mogoče nikoli postali prvaki. Tudi pri nas in tudi danes namreč še vedno velja pregovor mens sana in corpore sano in to je cilj, ki se ga moramo zastaviti za vso našo mladino. Pogovor je zapisala Helena Jovanovič Slavnostni govornik Tomaž Simčič je v svojem razmišljanju predvsem poudaril potrebo po »edinosti«, ki je za majhne narode nujnost, česar se je Prešeren dobro zavedal, ko je zapisal: »Da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenč'ne cele«. Edinost seveda ne sme pomeniti poenotenja, upoštevati je treba človekovo Vpisovanje otrok za koloniji v Dragi in Comegliansu V našem uredništvu smo prejeli naslednje tiskovno poročilo, ki ga objavljamo (Ur.) SLOKAD in Slovenska Vincenci-jeva konferenca obveščata, da se je začelo vpisovanje otrok — od 5. do 16. leta — za koloniji v Dragi in v Comegliansu. Opozarjamo, da je vpisovanje v Tržaški občini samo do 6. marca! Zamudnikov ne sprejemajo. Koloniji se lahko odpoveste tudi zadnji hip. V ostalih občinah na Tržaškem in na Goriškem vpisujejo tudi kasneje. Vpisne pole in navodila dobite na šoli, vpisujejo pa občinske zdravniške asistentke. Ne zamudite roka za vpis, ker bi bilo škoda, da bi otroci ostali brez prijetnih julijskih počitnic med sovrstniki in pod skrbnim nadzorstvom, tako ob morju kot v gorah. Za pojasnila lahko telefonirate v Trst v večernih urah, za Drago na štev. 226117, za Comeglians na štev. 43194. Bralce prosimo, da bi o gornjem seznanili znance, ki imajo šolske otroke. V ponedeljek 15. februarja bo v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu predaval prof. Andrej Vovko o Cirilme-todijskemu društvu v Trstu od začetkov do njegove likvidacije. Predavanje bo v ulici Doni-zetti, 3 z začetkom ob 20.30. svobodo in se zavedati, da je dialog možen le med različnimi. Kjer pa te različnosti ni, ostane le še igra moči in interesov, ki je lahko za male narode usodna. »Kot v preteklosti«, je dejal govornik, »nas bosta reševali le moralna drža in zvestoba.« Nagradna komisija 21. literarnega natečaja »Mladike« je med 55. prispevki izbrala 6. Za prozo je prvo nagrado dobila Ida Mlakar iz Ljubljane, drugo Milojka Žižmond Kofol iz Renč, tretjo pa Andrej Arko iz Brestovice na Krasu in Ted Kramolc iz Kanade, za poezijo pa prvo Francka Dular iz Novega mesta, drugo Irena Žerjal iz Ricmanj, tretje nagrade pa komisija ni podelila. Če je bila večina poslanih literarnih prispevkov na umetniški višini, pa je razočaral fotografski natečaj »Mladike«, saj se ni dvignil nad raven čistega amaterstva. Prvo nagrado je dobil Ivan Strmole iz Celja, drugo Andrej Žigon in Logatca, tretje pa ni prejel nihče. Sledila je podelitev priznanj »Mladi oder«, ki jih je prejelo 12 amaterskih gledaliških skupin od najmlajših pa do že uveljavljenih, 6 s Tržaškega in prav toliko z Goriškega. Prizor s proslave dneva slovenske kulture v organizaciji DSI in Slovenske prosvete (foto S. Ferrari) »Kot v preteklosti nas bosta reševali le moralna drža in zvestoba« Skupna proslava pod geslom »Sredozemlje - zemlja na sredi Na sedežu društva »I. Gruden« v Nabrežini je govoril Dušan Jelinčič »Kultura miru - najvišja Posnetek s Prešernove proslave, ki jo je v Nabrežini priredilo domače društvo »I. Gruden« (foto S. Ferrari) levica in desnica sta umetno ustvarjeni nadgradnji, ki ne prihajata iz človekove etike in globine srca... Človek je ustvaril druge vrednote... Samo takrat, ko bomo pokopali strahove negativizma umetno ustvarjenih kulturnih blokov bomo lahko rekli, da smo tudi mi prispevali skromen delček pri gradnji najvišje oblike kulture — kulture miru«, je zaključil govornik. * * * Smrt slovenskega primorskega duhovnika V soboto, 6. t.m., je v Rimu za posledicami prometne nesreče umrl župnik in dekan v Solkanu Jožko Be-nedetič. Star je bil 66 let in se je rodil v Vipolžah v Brdih. Nekaj let je bil spiritual v bogoslovju v Ljubljani, kjer študirajo semeniščniki iz vseh treh slovenskih škofij. V Rimu je bil na študijskem izpopolnjevanju. Ko je v bližini papeškega zavoda »Slovenik« prečkal cesto, ga je povozil avtomobil. Umrl je v bolnišnici. Njegova smrt pomeni hud udarec za koprsko škofijo, saj je bil rajnik eden vidnejših in vplivnih primorskih duhovnikov. KATOLIŠKA KNJIGARNA v Gorici in Zveza slovenske katoliške prosvete vabita na predstavitev knjige NA SVETI GORI ZVON ZVONI ki bo v sredo, 17. februarja, ob 17.30, v razstavnih prostorih Katoliške knjigarne. O zbirki pesmi bosta spregovorila prof. Lojzka Bratuž in g. Vinko Paljk. Igralca SSG Anton Petje in Bogdana Bratuž sta podala nekaj odlomkov iz del naših najpomembnejših literarnih ustvarjalcev (foto S. Ferrari) Letošnja skupna Prešernova proslava, ki so jo pod geslom, vzetim iz Gradnikove poezije, »Sredozemlje — zemlja na sredi« priredile v Trstu Zveza slovenske katoliške prosvete, Zveza slovenskih kulturnih društev in Slovenska prosveta iz Trsta, je potekala po tradicionalni shemi s petjem, slavnostnim govorom in recitacijami. Kvaliteten pečat pa so tej proslavi dali izvajalci: govornik je bil prof. Pavle Merku, recitirala V kulturnem domu v Sovodnjah je bila konec prejšnjega meseca 10. revija pevskih zborov »Sovodenjska poje«, ki jo od leta 1984 prireja domače kulturno društvo, navadno pred slovenskim kulturnim praznikom. Spored se je začel z verzi pesnika Prešerna — »Komur duh sem pevski vdihnil, z njim sem dal mu pesmi svoje« podal pa jih je Janez Starina, ki je program tudi povezoval. Na reviji so nastopili naslednji pevski zbori: ženski zbor »Sovodnje pod vodstvom Rezi Češčut, moški zbor »Skala« iz Gabrij, ki ga vodi Rozina Konjedic, vokalna skupina »Sovodenjska dekleta« z dirigentko Sonjo Pelicon, (pevkam so se pri dveh pesmih pridružili še člani MZ »Skala«) ter mešani pevski zborRupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Vsi nastopajoči zbori so na reviji prejeli priznanje Kulturnega društva »Sovod-nje«. Janez Starina je kulturni spored revije zaključil z besedami: »Potrudili smo se, da bi vam pričarali kanček tiste lepote, ki jo je, kot pravi Cankar, Bog raztrosil med Alpami in morjem in dejal, da bodo tod živeli veseli ljudje. Dokler bomo Slovenci prepevali na takih prireditvah, kot je Sovodenjska, bo to izročilo živelo.« sta Bogdana Bratuž in Anton Petje, pel pa je Tržaški oktet. Večer je oblikoval režiser Sergij Verč. Prof. Merku je svoje misli v celoti posvetil analizi sporočila, pomena in aktualnosti pesnika Franceta Prešerna. Pesniška izpoved je brezčasna, je med drugim dejal, zato so poezije enega največjih narodnih genijev danes prav tako aktualne kot v času, ko so bile napisane, saj se zgodovina, situacije in okoliščine ponavljajo. Poseben poudarek je prof. Merku dal tudi Prešernovi kritični misli ter njegovemu izrednemu smislu za svobodo. Dotaknil se je njegovega pojmovanja smrti, ki ni pri tem pesniku negacija, ampak potrditev življenja. Zelo skrbno so bile izbrane poezije, ki sta jih recitirala igralca Slovenskega stalnega gledališča. Poslušali smo Kosovela, Gradnika, Grudna, Budala, Pahorja, Beličiča, Rebulo in Košuto. Prireditev so v ponedeljek, 8. februarja, ponovili v Gorici. Kar preseneča, je bila razmeroma slaba udeležba občinstva na teh prireditvah, predvsem pa je bila opazna odsotnost mladih. »Sovodenjska poje« se je zaključila s skupnim nastopom zborov. V imenu sovodenjske občinske uprave je prisotne pozdravil odbornik Rafko But-kovič, vsem pa se je toplo zahvalila predsednica KD »Sovodnje«Anka Flo-renin. »Sovodenjska poje« je postala že tradicionalna prireditev, saj je letos deseta po vrsti. Lepo bi bilo, če bi v prihodnje kulturnemu sporedu dodali še recitacije del umetnikov naše besede v pesmi in prozi. Remo Devetak Tudi društvo Igo Gruden iz Nabrežine se je v nedeljo, 7. t.m., oddolžilo Prešernu s prijetno in doživeto proslavo v društveni dvorani, ki je bila za to priložnost nabito polna. Prireditelji so pripravili pester spored, za slavnostnega govornika pa so povabili časnikarja Dušana Jelinčiča. Za glasbeni del proslave so poskrbeli trije zbori, moški in ženski zbor »Igo Gruden« ter moški zbor »Adriatic« s Hrvatinov. Venček Prešernovih poezij pa so podale članice društva Marjanka Ban, Matejka Gruden in Martina Per-tot. Dušan Jelinčič je svoj govor posvetil vprašanju kulture miru. »V teh podivjanih dneh,« je med drugim dejal, »imam vtis, da smo vsi pozabili na kulturo... v zadnjih ključnih štirih letih smo si namreč delali utvare, da bo dovolj, da delegiramo usodo sveta literatom in intelektualcem, pa bomo rešili svet, sebe in našo vest... In vendar se kultura miru ni razvila. Preveč smo bili optimistični. Naslajali smo se ob frazah, da tisti, ki zvečer prebira Puškina, Nerudo, Eliota, Prešerna ali Rilkeja ne more nikoli sprožiti vojne, nismo pa razumeli, da ni dovolj, da tisti, ki vodi državo, tako misli, temveč, da je kultura miru nekaj širšega, nekaj, kar mora biti zakoreninjeno v vseh in ne le v redkih izbrancih... In vendar, čeprav je večkrat kulturnikova funkcija nejasna, nas bo rešila le kultura. Kultura kot socialni, etični, filozofski in politični pojem. Kultura misli in srca, tradicije in napredka, prostora in časa, ki ta trenutek pomeni predvsem kulturo miru...« Govornik se je v svojem razmišljanju dotaknil tudi fundamentalizmov, izbruhov skrajnosti in antagonizmov. »Kulturni narodi nimajo teh antagonizmov,« je še dejal. »Ideološka Zbor Rupa-Peč med nastopom na reviji »Sovodenjska poje« 10. revija »Sovodenjska poje« Veselo bo tudi drugod na Goriškem Vrhovski pust zvest star Od pustnih sprevodov na Goriškem je gotovo najznačilnejši in najbolj zvest starodavnim tradicijam vrhovski pust. Vsako leto se na Vrhu zbere »klapa« domačih fantov, ki pripravijo sprevod in si prizadevajo, da bi bil iz leta v leto zanimivejšji. Starost »fantov« ni važna: najmlajši imajo 15 let, najstarejši pa... ni pomembno koliko, važno je le, da se še počutijo mladi. Tudi letos se Vrhovci skrbno pripravljajo na svoj pustni sprevod. Imeli so že več sestankov, da so se dogovorili, kako bo sprevod potekal, in zbrali kavcijo za prve žive stroške. Kot nam je povedal Igor Devetak, eden od organizatorjev, sta na čelu sprevoda dve maski, »fant« in »pupa«. On je oblečen v mornarja, ona pa v praznično obleko, poleg njiju pa je še kakih osem drugih mask. Po vasi tekajo »papajuharji«, ki so umazani, razcapani, v rokah pa nosijo nogavico, polno pepela. Vsakogar, ki srečajo, pomažejo s pepelom. »Papajuharji« po starem ljudskem izročilu odgajanjo zimo in bolezni, podobno kot znani »kurenti« ali pa idrijski »laufarji«. V sprevodu sta tudi »star« in »stara«, sledi jima še nekaj drugih parov. Organizatorji so namreč vključili še nekaj drugih mask, ki jih prejšnja leta ni bilo. Ker pust zelo veliko stane, so v zadnjih letih uvedli tudi »orožnike«, ki zbirajo denar po vasi. V sprevodu je še ena značilna figura — »berač«; njegova naloga je ta, da zbira moko za skupno večerjo. Pustne maske, ki sodelujejo pri sprevodu na Vrhu, se zberejo vsak pustni torek (letos bo 23. februarja) dopoldne v športno-kul-turnem središču društva »Danica«, kjer pripravijo tudi voz. Pustne šeme gredo nato po vasi in vseh zaselkih, od zvokih harmonike in »bombardina« (godbe na pihala pri tem sprevodu ni). Po kosilu se maske spet vrnejo na štartno točko, ko pa hočejo svoje veseljačenje nadaljevati, se jim ob robu postavijo »pametni« vaščani, ki jim zaprejo pot z železno palico. Veseljaki hočejo skočiti čez pa lico, tedaj pa se zaslišijo streli in na koncu obležijo vse maske na tleh, razen »fanta« in »pupe«. Njiju nato spustijo naprej, saj se dru gače ne bi mogla nadaljevati tra dicije v prihodnjih letih. Na Vrhu je nato v večernih urah še prosta zabava, skupna večerja in tudi vaški pretep (seveda ne zares). Prireditelji vrhovskega pusta so v preteklih letih organizirali v športno-kulturnem centru tudi večer diapozitivov s posnetki prejšnjih pustov. Na žalost pa, je dejal Igor Devetak, se za to tradicijo zanima vedno manj ljudi, tudi zato, ker gre za zelo naporno delo, ki zahteva veliko ur prostega časa. Mladi danes na žalost vse manj razumejo pomen tega pusta. Tudi drugod na Goriškem bodo zaživeli razni pustni sprevodi. Značilno in zanimivo je tudi pustovanje v Doberdobu, kjer pustijo strica Lovreta tri dni v krsti v osmici, pustne šeme pa »bedijo« ob njem. V Doberdobu imajo prav tako tudi pustni sprevod po vasi, ali bolje po osmicah, nato pa postavijo v Doberdobu »prižnico«, s katere Bonsignor pridiga o napakah, ki so jih v zadnjem letu zagrešili upravitelji in vaščani. Zanimiv pustni sprevod pa bo tudi v Gorici. Kot običajno se bodo po Korzu sprehajale najrazličnejše pustne maske.