Lepoznanski list.
Leto I.
Na Dnnaji 16. avgusta 1870.
List 1».
Ogled
Od oken se ne staje pisan led, Zameta sneg in burja z njim praši; Po merzlih dneh sibirska noč sledi: Enacih zim ne pomni zdanji svet.
In, draga! ti si šla na daljni pot, Na ogledi si šla — gorje, gorje! Tvoj ženin, drugi svatovski možje Spremili so v kočijah te od tod,
V	bojazni mati, sestra je doma, Ce te nesreča nij zadela kje;
V	skerbeh še večjih drugo je serce, Ki za-te v mojih persih trepeta,
V	tvoj^dom bi šel, sestre bi vprašal sam ; Kak6 vprašati morem, ker ne smem
V	osodo vtikati se tvojim dnem,
In kdo sem jaz, kdo ti, predobro znam!
O bog! poverni zdravo jo domu,
V	mladosti njene čudoviti raj,
V	spominov sladkih nepozabljen kraj,
V	naročaj zvesti njenega rodu !
Če zlatocvetno nje telo odbral Ti njemu si, ki jo na voz je vzel, Pod streho svojo hitel z njo vesel, Kako bi temu jaz na poti stal?
Podeli z njim jej srečne, blage dnf; In jaz, ki v prahu pred teboj klečim, Tren<5tje eno samo še želim, V nebeške nje ozreti se oči!
M. P.
Prošnja.
Poglej! na polji slana bela
Cveticam smertno žge glave; Tako v življenja jutru sela Večerna senca je na mi.
Po solnci, pomladi zeleni
Obračajo se mi oči: To solnce in ta pomlad m<ini, Dekle ponosno! bodi ti.
Solza, morje, pustlne same
Brez tebe so mi širni svet; Pri tebi ridost me objame, Razvije se življenje v cvet.
Usliši me, da sreče nada
V serce brezupno verne se, Cvetici daj rose in hlada, Ki persi željno ti odpre!
Ivan Metman.
Pipa t abak a.
(Dalje in konec.)
Dve leti pozneje je necega večera v pervi pomladi oskerbnik Slamnik sedel samoten v bukovem gozdiči, kateri seje pristave, kjer je s svojo ženo stanoval, skoro dotikal potem pa prerastal ves hrib na vshodno stran. Tu je bilo eno njegovih skrivnih pribežališč, kjer se je neviden utegnil svoje pipe veseliti, kader se je mogel svoji ženi in ljudem izpred oči izgubiti. V duplu terhlega drevesa je imel shrambo za vse, česar je treba za užitno tabakovo dimovanje.
Tu sedi torej, s komolci v kolena upert, s klobukom pred nogami, in razne nezgode zadnjega časa mu iz glave vstajajo. Otrok mu je umeri, žena že dolgo bolna leži, in njegov prejšnji dobri gospodar, plemenit zapravljivec, prodal je graščino in njega ž njo sitnemu tujcu, kateremu nobena stvar nij po volji oskerbljena, kateri je pravi izgled umazanega skopuha, da naj ga vrag služi. Hudo in bridko je na tem sveti živeti, a vse naj bi že bilo, ako drugače nij; samo ko bi žena pol toliko pravičnega poterpljenja z njim imela, kakor ima on z njo in njeno boleznijo. Čemu se mora tu po listji potikati, kakor tat, da eno pipo tabaka kadi?
Tako se je bil v žalostno filozofijo tega življenja zaglobil, da nij čutil, kako so kervolačni komarji okolo njegovih ušes brenčali in se zdaj na ušesa zdaj na nosu pripravili puščati mu. Precej močna sapa je tresla prisušeno listje še od lanske jeseni kosmatega bukovja na tla, kjer je na debelo enacega nastila ležalo nepograbljeno, kar je mladi gozd rastel. Nebeškim prebivateljem menda oskerbnikova kadilna daritev nij bila ugodna, kajti dim se nij v lepih vertencih na kvišku dvigal, nego Kajnovi žertvi podobno odnašala gaje sapa vpreterganih oblacih poleg tal med goščavo, kjer so ptiči berskaje iskali golazni za svojo večerjo.
A ne to opazovanje, nego neka čudna nemirnost nij nocoj gospodu Slamniku dala navadne druge pipe tukaj zaužiti. Nažge jo, verže še goreče otrinke žveplenek od sebe v listje, vstane in odide. Zdelo se mu je, kakor da bi ga kakšna nesreča čakala, zato krene iznebit se skerbi ter popit v tovarištvu kozarec vina. Povprek iz gozda ven do kerčme po onem kraji hriba nij bil pot dolg.
Stori se noč. Oskerbnik je bil baš svojo stvarco plačal in bil namenjen domu odhajati, ko mlad deček usopihan v izbo prileti in zavpije: „gori!"
nKje! kaj!" vpijejo prestrašeni vsi, a ne čdkajo odgovora, nego hit6 iz izbe ven, kjer se pod orehovim drevesom ustavijo. Zadnji med njimi pritava, kakor ves v omotici, oskerbnik.
„To je graščinsko bukovje," pravijo skoraj vsi ob enem.
„Bog! bog! pomagajte!« vpije oskerbnik, in pade na obraz, ter se valja, kakor z uma, in samo posamezno stokanje se čuje izpod njega.
Pol gozdiča je bilo v ognji, sapa je gnala na vse strani s^ strašno hitrostjo. Odsčv in svitel dim se je visoko razpenjal, pepel suhega listja, kije po vejah odgorelo, dvigal je plamen, v hitrem plesu so žarki vstajali ter sapa jih je odganjala proti zapadu.
„Ustavljati ognja nij mogoče." — »Ves gozdič mora zgoreti." ■— „Cez goro ne more seči." — „Na levo in desno čez pos^kovje tudi tudi ne pojde."
Tako so kmetje uganili berž, in videč da se njih posestva ogenj ne more prijeti, prešel jim je pervi in glavni strah.
Zdaj še le zapazijo oskerbnika na tleh.
„Nu, nu! — kriči star mož — kaj bi si lase ruvdl in cvilil, neumnost! Kakova škoda vam je? Prava reč je to, če bogatina enkrat bog potiplje. Vam nič ne zgori, kakor meni ne. Saj ima novi graščak denarja, kolikor hoče."
Oskerbnik si ruje lase na tleh in stoka.
„Vaša pristava je blizu ognja, do tja je že morda seglo, od tu se ne vidi, pojdimo tja."
Pavel tega ne sliši. Eden mlajših kmetov zakolne, stopi k njemu in ga s tal pobere ter dvakrat pretrese, kakor vrečo. »Domii, domu! da vam žena ne zgori, ali pa če se vam nje škoda ne zdi, vsaj svoje srebernike pojdite otet!"-
On tega niti ne čuje.
Kmetje zlete okolo hriba, kajti po bližnjem potu skozi gozd nij bilo zdaj mogoče priti do pristave. Oskerbnik, ki bi bil imel največ uzrokov hiteti, tava po časi za njimi. Tema se mu dela pred očmi, zdaj ter zdaj se prijemlje za glavo in stoka: „Jezus, kaj sem naredil!"
Jasno mu je, da je v liosti kadeč on sam po nevednem ogenj vergel v suho listje. Pred seboj že vidi ječo, vešala, pekel!
Ko pride onkraj hriba, bilje velik del gozda že pogorel. Listje in drobneje vejice so bile hitro odgorele in ta ogenj ni imel toliko moči da bi se bil debel prijel, katere so' se smodila in razširjala gost dim; samo še ob krajih, ob tleh in tam, kjer je bilo kaj suhljadi, gorelo je s plamenom.
A pristavo, svoje stanovanje zagleda — vse je v ognji! Ženo je bolno doma pustil, v postelji!
Ta domislek ga prebudi iz obupne oterpnenosti. Spusti se v tek in sopiha kar ga noge neso.
Okolo doma stoji mnogo ljudi, kmetje iz okolice, hlapci in dekle z grada, vse vpije, nosi, gasi, podira.
„Kje je ona, moja žena!"
Pokažejo na stran, na vert.
Pod debelo jablanjo, na deblo naslonena, čepi žena, glavo ima zavito in joka. Ko Pavel vidi, da se jej nij ničesa zgodilo, verne se mu prejšnja obupnost in kakor besen skoči proti njej in kriči:
„Ti si kriva, da sem zažgal, ti in tvoja hudičeva sitnost sta pahnila mene in tebe v nesrečo. Ti . . ."
Dalje ne more, usta se mu penijo, oči vertč, divji se verže na ženo, potegne jej ruto z glave . . .
Hitro ga zgrabi eden grajskih hlapcev in odterga proč rekoč: „Kaj ste obnoreli?" .
Med ljudmi pak je na enkrat raznesel se glas: oskerbnik je sam zažgal, sam pripoveduje. Drug za družim se od ognja pomiče, sumno gledajo gospoda Slamnika, ki s čelom ob drevo upert stoji kakor bi od pijanosti dremal; in ogenj je imel kmalu vso pristavo v svoji oblasti, nikomur nij bilo več mari gasiti.
„Žandarmi pridejo!" začuje se. In še predno sta dva čuvaja reda in postave do pogorišča prišla, povedali so jima ljudje, kdo je za-žigalec. Oskerbnik vidi, kako kaže vse nanj, kako žandarma neverno gledata. Zahrohota se, kakor ga nij še nikdar nihče čul; ljudje so preverjeni, daje z uma, daje oblaznel, in župan, kije navzoči bil, pravi: „če ga pustimo tako, požge še nam."
Zvežejo in odvedo ga. On nobene besede ne zine, le pri odhodu zaničevalno pogleda svojo ženo, ki se od straha geniti nij mogla.
Minilo je nekoliko let.
V bližnjem malem mestu so mladi dečki iz^popoldanoke šole vreli in vsuli se po tergu kakor roj bečel. Po ulicah je ležal pervi sneg in z neba se ga je v gostih plahticah nametavalo vedno več in več.
Iz umazane žganjarske kerčme pride na ulico mož v zapuščeni, raztergani obleki, z divje poraslo sivo brado; lica je bledega, upalega in mraz ima na raztepenem obutalu duri in vrata do golih nog odperte. Sam s seboj govoreč tava po sredi ulice, noga se mu vedno spodtiče ob celi sneg na straneh gazii, večkrat zabrede v kraj, postaje, kakor bi hotel naslednje svoje korake še premisliti, roko proti nebu dviga in kriči: nbog!" kakor da bi nebo in vse njegove prebivatelje poživljal na boj maščevanja.
Zdaj ga zapazi nadepolni mladi mestni zarod šolarskih dečkov. Ob straneh in spredaj tekajo ti po snegu, ubozemu pijanemu možu jezike kažejo ter kriče na vse pretege: »pipa tabaka! mož, pipa ta-baka!" Eden izmed njih, kodrolas rujavec, poseže v sneg, naredi kepo ter jo lirohotaje pijancu v herbet zažene. Hipom posnema vse mlado tovarištvo ta izgled in ubogi žganjarski bratje v Jjutem boji proti ne-številnim sneženim bombam, ki letajo vse križem okolo njegovih ušes.
Večaje dvigne palico in se zažene tja, kjer je največe kerdelo sovražnikov A noga se mu v sneženem zametu zaplete in po vsem dolzem pade v sneg. Večega veselja pak menda ne bi bil mogel svojim napadovalcem narediti, to je pričalo radostno smehovanje porednih šo-Iarčkov, ki so vstajočemu zopet jeli kričati: »pipa tabaka, mož!"
„ Peklensko seme!" rečeta dva moža, ki po tergu prideta in z vzdi-gnenima palicama zapodita mlado paglovsko četo v beg ter tako rešita pijanega napadenca, kateri se počasi v hudi kletvi v stranske ozke ulice oberne.
„Gnjusen -človek, taka živinsko pijana reva!" reče eden izmed mož.
„ Ali ga nijsi spoznal?"
„Koga?"
5)Tega pijanega, ki so ga otroci kepali? — To je tist Slamnik, ki je bil oskerbnik v smolniški graščini".
„Nij mogoče" odgovori oni, hitro se oberne, da bi ga pogledal, a pijanec je bil že okolo ogla ovil in nij bil več videti.
„To je tist, ki je imel za ženo . .?"
„Da, da, saj si ga dobro poznal. Žena je umerla, ko je on bil za-pert. Zdaj jo ves izgubljen, pamet je izgubil, berdčiin pije. Zdrav razum se mu strašno malo kedaj poverne. Nekaj časa so ga imeli že v bolnici za blazne."
■„Zakaj je bil zapert ?
n To je čudna stvar, rekel bi daje neumna, ko bi ne imela tako žalostnega konca, kakor si videl. On sam seje bil obtožil, daje poži-galec. Potem seje izkazalo, daje samo iz neprevidnosti, v hosti tabak kadeč, v listje ogenj zatrosil. To ga je tako prijelo, da zdaj skoro človek nij. Čuden je bil vselej. Zdaj ga leliko vidiš, bader je na pol pri umu, da se ti bo jokal kakor majhen otrok in tožil, kako gaje ena pipa tabaka spravila ob srečo. Kader je pa v svoji blaznosti, ne moreš ga z nobeno rečjo bolj razkačiti, nego ako mu pipo tabaka omenjaš. Tačas tudi svojo ranjco ženo kolne, daje groza,"
J. J.
Pisma iz Rusije.
VI.
Pravoslavni se v cerkvi skoraj neprenehoma križajo in klanjajo do tal; a pri tej službi se ne morejo ni križati ni klanjati, zato samo z glavami kimajo. Po cerkvi se slišijo sem ter tja razni glasovi, ki največ po polnem brez sluha vlečejo za pevci, ki so povsodi edini možki. Star običaj ne pripušča ženskega petja. Za ubrano petje zelo skerbe: tu ima vsaka farna cerkev svoje pevce, in plačujejo jim precej dobro. Najlepše petje se sliši v stolni cerkvi pri sv. Isakji, v dvorni cerkvici in v mitropolitovem „Nevskem Monastyre." „Pridvornyje pevčije" v
postu dajo koncerte duhovnega petja, in pričajo, da to petje preseza celo sloveče papeževo v Sikstinski kapeli. Napevi so največ silno stari. V njih veje ta globoka pobožnost, ki so jo imeli časi, ko so one pesmi vrele iz pobožnih sere verujoče množice, ona pobožnost, ki jo mora imeti v serci skladatelj vsaj pri skladanji, ako hoče uspešno posnemati staro duhovno muziko. Daje značaj ruskega cerkvenega petja različen od katoliškega, čuti pač vsak; a jaz, ker nijsem muzikalen, ne morem razločka določiti.
Slišal in bral sem že prej, da se pravoslavni poljubljavajo vse vprek pri „zautrennoj svetlago voskresenja" (velike nedelje,) kader duhovnik zapoje: „Hristos voskres (vstal)," in sicer znanci in neznanci. Priznati moram, da me je ta povest najbolj gnala po noči v cerkev, in ko bi ne bil sklenil dočakati onega prizora, ne bilobi me uderžalo v gnječi in vročini, ni lepo petje ni vsa druga obljubljena zanimivost te noči. Hotel sem prenesti se v duhu v pervo-kristjanske čase, ko so si verni bili zares še vsi bratje po duhu, in je poljubljevanje pri službi božji bilo pravi znak tega bratstva. Pomnel sem nekoliko opisov tega trenotka v ruski cerkvi, spominjal se zagotovljeni]' samih Ruskih, da ne smem zamuditi te ponočne službe, in bil sem precšj razočaran, ko je nazadnje slovesno zapel duhoven: „Hristos voskres!" 6nega veselja, one pijanosti od radosti, ki so jo drugi videli in opisali, nij bilo ni sledu. Sem ter ja je res poljubil sosed soseda ali soseda sosedo, a počasi, nekako opravičujoč se molč^ za staro navado. »Da, civilizacija!" šinilo mi je v glavo.
Okolo cerkev je med službo vse polno ženskih in moških, ki stojž vsak pred tem, kar so prinesli jedil, da bi jih blagoslovil duhovnik. Ce tudi so takrat že nastopale kratke severne noči in se je že daniti jelo, ko se je služba končala, vteknil je bil vendar vsak na sredo svo-iega hleba gorečo svečico ter prijetno je bilo videti migljajoče lučice tn veselo-pobožne obraze poleg stoječih. Ruski narod rad moli, stavi mnogo cerkev, in jih bogato okrašuje, zapušča samostanom zemljo in novce „dlja spasenija duši." A teh gnjusnih prikaznij verskega fanatizma, ki skrunijo katolištvo, v zgodovini ruske cerkve ne najdeš, a najdeš neredko više pastirje, ki krivične, kervoželjne carje neustrašeno svare, in za pravico terpe. Inkvizicijo so hoteli uvesti pod vplivom kijevske duhovne akademije, ki je bila pod vplivom poljskim; a to se nij izpolnilo nikedar. Pod cerkvenim vplivom je v dvanajstem stoletji prepovedal smertno kazen Vladimir Monomah v svojem „poučeniji." A očitati se sme ruski cerkvi, da ona, da-si bogata in do Petra V^licega z velikim vplivom, za povzdigo naroda nij storila dovolj, ali bolje, daje storila verlo malo. Kaže se, da vero prijemljejo Rusi časi vse zunanje formalno. Saj to, kar se neredko sliši o Ruskem, poterjuje to opazko. „Postavim svečo sv. Nikolaju!" govori namreč ruski kupec, tako se pripoveduje, kader svoje kupčeve vesti nema čiste.
Obširnost ruske zemlje in redkost naseljenja, vsled katerih so do najnovejših časov nekateri kraji silno zaostajali za drugimi, oba ta za-deržka civilizacije in razvitka večjega narodnega bogastva na vso moč
izkušajo uničiti s tem, da vlada in narod od leta do leta bolj zboljšujejo in množe sredstva komunikacije, dalje s tem, da vlada kolonizacijo podpira z novci in raznimi polajšanji, ki jib nekaj let uživajo kolonisti. Velika obširnost Rusije ima v sebi to dobroto, da tej deržavi vsaj nekaj stoletij ne bode treba še pošiljati svojih deržavljanov v tuje kraje, in jih tako izgubljevati za zmirom, kakor so že sedaj prisiljeni Francozi, Angleži in Nemci, posebno poslednja dva naroda, vsako leto tisoče svojih soplemenikov odpuščati v tuje kraje, kjer so jim izgubljeni, in sicer samo za to, ker vseh ni zemlja ni obert živeti ne more.
Skoraj tisoč let zgodovinskega življenja je preživel ruski narod ločen od Evrope, od njenega kulturnega življenja. Res je skoraj edino vidni resultat tega tisočletnega bivanja ta, da sije ta narod v tem času ustanovil obširno deržavo, daje vse svoje sile, kaže se, porabil na to delo. Razvile so se v njem mnoge posebnosti, uterdil se mu originalen naroden značaj, in vsak ne priterdi brez pomisleka Turgenevu, daje vse rusko zavreči, kakor se zameta nepotreben balast, in daje prejeti potem zapadno omiko. Morebiti vendar nijso samo puste sanje misli teh Slovanov, ki v največjem, najbolj samostojno razvijajočem se slovanskem plemenu nahajajo sledi tega načela, katero obeta, da mi ne bo-demo na veke obsojeni na robsko, brezmiselno posnemanje zapada; morebiti vendar ti Neslovani, ki v ruski občini, sploh v slovanstvu vidijo nekaj rešilnega svojim socijalnim nadlogam, morebiti oni vendar nijso vsi podobni Gerkom, ki so v svojih večnih razporih stavili si za vzor Hiperborejce, katerih nijso nič poznali ali se jili celo izmislili?
Omenil sem, „daso se razvile v ruskem narodu mnoge posebnosti." Za denes samo nekoliko besed ob eni, o nekaterih odr&stkih ruskega pravoslavja. Največji odrastek so znani razkolniki. Do Petra Veli-cega so živeli precej mirno; a ker se vpdrno deržd vse starine, videlo je bistro oko preobrazovatelja Rusije v njih terdovratne nasprotnike. Jčli so jih torej preganjati, njihove cerkve zapirati, in jemati jim stare obraze, katere tako zelo čestž. A pomagali so si neredko s podkupom činovnikov. Staroverci ruski so zmerni v jedi, pijači, obleki, ne iščejo druzih veselic, ki sledd za civilizacijo, in za to je mnogo bogatih med njimi. Vedna borba s pravoslavjem, zdavna priznanim od deržave, rodila je med razkolniki posebno literaturo, ki je sicer še malo znana, zanimiva že po tem, da hrani v sebi plod čisto ruske individuvalnosti. Sedaj je vlada stopila na pravi pot: ne preganjati nego podučevati staro-verce. Ona jim ne brani očitno izpovedati svoje misli, in med pravoslavnimi in razkolniki so vedni verski prepiri. Najbolj zanimivi so morda za tujca taki prepiri v Moskvi na »ploščadi,« ki vsako leto o Veliki noči privldkajo veliko množico obeh stranek na živ prepir. Staroverce tu zastopajo njihovi „pismouki,« s katerimi so se borili že, ne enkrat, sami mitropoliti sicer ne na ploščadi nego piš6č odgovore njihovim mnenjem. Nekaterih odrastkov deržava terpeti ne more, ker njihova učenja ali naravnost taje vsako svetsko oblast, ali, kakor n. pr. znani Skopci, drugače škodijo družbi. Med njimi se odlikujejo nekateri sfe silno fantastičnem učenjem. Nij dvombe, daje k razvitku vseh teh urodov verske
domišljije pripomogel najbolj značaj dosedanje Rusije: že omenjena njena obširnost in redkost naseljenja. Ponavljalo se je neredko, da so razkolniki bežali v celih četah v lesove, tam cele vasi ustrojili, ter da so zopet med njimi vnemali se novi prepiri verski in jih dalje razcep-ljali, da so se tam skrivali po polstoletja svetskej oblasti. Natančneje o teh odrastkih drug6č; denes naj končam s kratkim opisom Velikonočnega „guljanja."
Balagani stojč ves post na nadmiraltejskoj ploščadi," samo ledene gor6 razdero. Ledene gore so odri kake tri sežnje visoki in na dveh nasprotnih si straneh so stopnice za „guljaj6če," —a v sredi ne pre-sterma dersa, ki se dela tako, da deske polivajo z vodo, katera potem zmerzuje. O veliki noči tacega mraza navadno že nij, in tak6 izginejo s ploščadi te „gor£." Veliko nedeljo giblje že rano narod na balaganili; a guljanje se na ploščadi razvije vendar še le popoldne. Takrat je tam vse živo in vse polno teh, ki se tam zabavljajo_na.raznih kačeljili/pred zverinjaki, v glediščih, in teh, ki se sprehajajo v dvevoredu pred admi-raltejskim poslopjem, in ki samo gledajo ..guljanje" naroda, ter se ga sami ne udeležujejo.
Največ ljudstva stoji pred raznimi kačelji, ki so skoraj vsi narejeni tako, da sepostopnicah hodi knjim, najberž zato, darse dalje vidijo. Na eni strani je navadno balkonček, ter po njem se vije in skače človek preoblečen v ruskega starca z dolgimi lasmi in brado iz prediva. To je norec, ki ima nalogo zabavljati in vabiti spodaj stoječo množico. V tovarišico mu dade navadno še precfej čedno, po malo-ruski oblečeno žensko, ki predstavlja starčevo ženo. O njej bere starec ali pripoveduje brez knjige razne šaljive dogodke, opisuje svoje zakonsko življenje, in da bi pripravil v smeh svoje poslušalce, ne skopuje z dvoumnimi in naravnost umazanimi opazkami. Kader jim prav ustreže, mečejo hvaležni poslušalci vanj orehe, lešnike, rožiče, smokve in enake stvari, ki jih mora njegova žena pobirati. Ona igrd sploh pokorno ženico, katera svojega starca hoče pridobiti z ljubeznjivostjo. Zato okolo njega pleše, ter ga tolaži, kader pripoveduje o njeni nezvestobi. Med tem se kačelji verte, in ko prestanejo, stopijo takoj v krog rudečesrajčniki, vsi od dvajsetega do tridesetega leta, katere nalašč najemljejo, in za-pojo pesem, največ malorusko, „kazackuju." Velikoruske narodne pesmi se navadno pojo počasi, in silno se vlečejo na dolgo, a maloruske „dume" se pojo skoraj vse hitro, ognjeno. Naši rudečesrajčniki pojo skoraj silno glasno, in tako rekoč z vsem telesom. Glave derž^na kvišku, in z njimi bijejo takt, vse lice je izraz necega zamaknenega veselja, in ko proti koncu pesmi eden iz njih, kakor vert&lka, skoči med-nje, in tam ravnaje se po pesmi, počepa in odskakuje? zares prav visoko, tu se ni pevci ni gledalci ne morejo zderžati: njihova telesa nehote poskakujejo za onim v sredi. In ko pevci, med kterimi so skoraj sami za moške nenavadno visoki glasovi, končajo, z oglušiteljnim krikom, ko skakun v sredi doverši svoj najvišji, najboljJgracijozni, svoj braviirni skok: tu zamaknenje prikipi do verha ter se izlije v šumno
ploskanje. Pevci se razkrope, ljudje sedajo na kačelje, starec zopet prične svoje stare šale, in tako od jutra do večera.
A tam doli šumi vesela množica, navadno najubožnejši del iz prebivalcev petrogradskih; moški v dolgih kaftanih, s čevlji do kolen, in ženske skoraj čisto enako z moškimi oblečene, nelepe, kratkih in širo-cih obrazov. Med njimi po moški stopajo prosti vojaki iz raznih polkov. Tu se začuje glasen dovtip, in okrog in okrog se vse zasmeje, tam se sliši drug, zopet smeh in vesele opombe. Ruski mužik je namreč zelo dovtipen, in nikakor ne zabit, in zastonj ne veli prislovica, da mužik prevari celo gospod bogd. Izza lesenih sten gledišč se neprenehoma čuje pokanje, v zverinjakih tulijo lačne zveri, pred vsakim bala-ganom po dva, trije glasno vabijo na razna čudesa.
Gledišča so bila tri. V enem so se igrali pantomimi, v druzem sta se predstavljala Minin in Požarskij, ki sta (1611) rešila Moskvo, ko sojo bi i sežgali skoraj vso Poljaki in se po tem zaperli v Kremelj, ki nij bil zgorel. Tretje se je ponosno imenovalo »narodni teater," in igrale so se v njem scene iz najnovejšega časa: »osvoboždenije krestjan." In če tudi je vstopnina precej visoka, na pervem mestu do dveh rubljev, videl sem vendar pri teh predstavah na pervem mestu skoraj največ gledalcev. Ponavlja se ena igra vsake četert ure, in obiskovalcev je precej, ter med njimi tudi mužikov ne pogrešaš. Obe ruski igri sta precej slabi, in proti večeru se ti hripavi igralci morajo smiliti.
Od dveh do šestih se premikajo neprenehoma dve versti kočij, ena gori, druga doli okolo balagauov: ruska gospoda, vojaki, činovniki, kupci itd. gledajo narodno veselico. Gosp6da se kažejo v polnem blesku. A najbolj vleče nžse cela versta kočij: v vsako je upreženih po dva para konj, pred vsako jezdi strežaj v livreji, na konjih sedita po dva, ob straneh kočije jezdita po dva, in zadaj po dva, vsi v bogati livreji. V za-perti kočiji sedite po dve mladi deklici, prosto oblečeni. To so učenke iz instituta „dlja blagorodnih devic."
Balagani terpe ves teden, z belo nedeljo se končajo, in Petrograd dobi zopet svojo vsakdanjo podobo, Rusi so se »naguljali.« Vidijo se med „guljanjemu tudi pijani, a o razvpitem ruskem pijančevanji je treba izpregovoriti obširneje, in za to o njem drugoč.
Dr. Fr. Celettin.
Slovo.
Enkrat naj te še objamem, Predno se od tod podam. En poljubek sabo vzamem, Ko potdval bodem sam, Šel čez hribe in doline, Kjer moj rod nij več doma, V serci nosil bom spomine Nate, draga deklica!
' Ko zvečer sredi dobrave, Kjer bo slavec pel sladko, Trudnih nog in trudne glave Sedel bodem pod drevo: Takrat spet v podobah živih Pred oči mi stopi raj, Ki sem ga na ljubeznjivih Persih tvojih vžil nekdaj.
V	vertnej lipi sva sedela. In sanjala to in to,
Da že pozna noč odela S černim plaščem je zemlj<5; Svet okrog sva pozabila,
V	tihi raj zamaknena To edino sva čutila: Serce nema več želja.
Toda ljuba! zdrava bodi. Delj muditi se ne smem, Vdati moram se osodi, Ki vkazuje mi, da grem. Ko po terna potih hodil Bodem tožnega serci, Up na te me bode vodil Skoz terpljenje, trud sveti.
Solz obilo ne otiraj, Prišel bode zopet din, Ko povernem se za zmiraj Ti v naročje serčnih ran. R<5ko potlej boš podala, Peljal bom te pred oltar, Do tačas pa, ljub'ca zala, Srečna bodi, bog te var'!
Drobne pesmi.
i.
Pivko je široko Megla pokrivala, Na odhodu r<5ko Deklica mi dala.
Miljeno ročico K sercu sem pritisni), Na meglenem poti Radostno zavri snil.
2.
Najsladkejša spona Brez najmanjše teže, To je meni ona, Ki mi serce veže.
3.
Zvezde ljubeznjive! Vi ste tako jasne, Zvezde ljubeznjive! Vi ste tako krasne.
Vendar še krasnejša Rajska so očesa, Ktera zdaj odperla Meni so nebesa!
4.
Pod zelenim oknom Ptice so zapele; Pesmi drobnih ptičic Serce so mi vnele.
Ptice moje drage, Moje ptice mile! Kje ste se teh pesmij, Ptice! naučile?
„Tam v leseni koči Deklica prebiva; Njena je ta pesem, Pesem ljubeznjfva!
Prostin.
Obrazi iz narave. VII. Nevihta.
Po letu po poludne. Solnce razliva bliščečo luč z viška doli, da paleča vročina mogolA nad segreto zemljo. Zrak je nesterpno soparen. Uvčlo zelenje se onemoglo poveša proti tlom. Prepelica mirno čepi v razoru, težko že pričakujoč hladne večerne rose, da bi suhi kljun na močila v nji. Sčinkovec se stiska pod košato krozuljo v senci in pozi-java; petelin gaga, kopAje se v poščenem prahu na dvorišči, in psu, ležečemu na trebuhu tam na pragu, moli dolg jezik po strani iz odpertega gobca. Zemlja sama sem ter tja široko razprezana že zeva v nebo po krepčevalni primaki.
Na polji se ratarju za brazdo kadi prah. Prioravši na konec njive si briše z rokavom pot z vročega čela in željno oziraje se kvišku okrog sebe zdihuje na tihoma: „ko bi pač dobri bog dal malo pohlevnega dežja!"
Nobena sapica še od nikoder ne dahne. Višnjavo nebo je zmerom še čisto, kakor ribje oko.
Ali glej! Ne dolgo, in lehek južni vetrič pripleše po zraku, naglo hiteč od drevesa do drevesa, ter nežno pozibavAje gibčna peresca in berstje. Otorej že tudi izza juga priplava tenka, bleda oblačica po jasnem, in počasi plazeč se dalje in dalje po nebesi je vedno očitnejša, z vsakim trenotjem širočja in debelejša. Samo nekaj malo časa še, in solnce merklo izgine za oblake, kateri kmalu potem gosto in mračno zagernejo ves obzor, da se pod njim hitro temni, kakor jeseni za večernega mraka.
Veter priteza krepkeje. Po potih in cestah se vzdiguje bel prah kvišku, plesom dalje vlekoč se v visocih vertincih. Po vertih šumi, po gozdih hruŠf; drevje se zibaje spogiblje, verhovje se mu uklanja niže in niže do tAl. Oblači hitro se gosteč so osivčli in zamoklo začernčli, podč se in derve, da se zdi, kakor bi vse podnebje dalje bežalo. Izza cu-njavih robov se jim zdaj ter zdaj že blisek zasvetlika vnastali polumrak. Iz daleč se tudi že čuje, kako zamolkel grom pobobnčva, vedno bliže in bliže.
Človek in živali slutijo, da huda ura se že približuje, četa opla-šenih vran beži s polja proti gozdu, skrivat se v borovji. Lastavke visoko v zraku in nizko pri tleh čivljaje letajo, vse križem se lov&č. čeda kokošij s petelinom na čelu hiti s povešenimi repovi in obirAje se po perji k domu pod streho. Tudi polesna žaba na drevji že poregljava, čuteč posamezne deževno kaplje po listji. Edini ratar, žejen in željen dežja, kakor suha gruda na njivi, vedno še pod milim nebesom mirno in serčno pričakuje dobrodejne primake, če ga tudi ploha ujame in premoči do kože!
Zdajci krivec pritegne, in sprekoma pritisne oblake, da se leteč vijo in kar na svitke šibe. Iz najhudournejšega se strela ukreše in suk-nivši žarkim pasom nizdolu se zabliska, da vzame oči. Berž za njo za-
de v dni mogočen grom in terdo buči pod obnebjem, da krepek majnik bobni med gorami in se zemlja potresa. Kaka redka kaplja debelo pade na tla.
Pastir^žene čedo s paše v kraj. Ratar izpreže plužnja k61ca in tira domu. Zenjice ali plevice, kosci in drugi delavci hite z njiv, peš-potnik s ceste, tja iskat si zavetja pod bližnjo košato lipo, verujoč, da ne treska v to drevo, ker je Marija svoje dni počivala pod lipo. Ali že je kesno!
Strela drugič razkolje oblake, grom jih razspe in vetrovni vlak ožme, da se ulijo. Dež se poceja, zagrinjaje ves okraj v belo, nepre- \ zirno meglo. Prihruvši vihar divja in razsaja, da vse vre in bobotji. Ruje in terga strehe, lomi kozlece, drevje, kreha veje, vali deževne ko-lobare preko sadežev po polji, in drevi raznoverstno sodergo s sabo dalje po zraku naprej.
Ploha se zaganja z vso silo in čokata, kakor iz odperte zatvornice. Strele se krešejo druga na drugo in letajo križem, blisek za bliskom. Germenje udriha brez prenehanja, derdrd in buči, da vse pretopi. Tja ter tja trešči, da je groza in strah, in se vsak že boji, da morebiti skoraj se tu ali tam ogenj pokaže.
Cerkovnik zvoni „megli." Goni zapored vsak zvon; potlej, v najhujši sili „beleštr£" vse križem z vsemi tremi ob enem. Gospodinja vsaka na svojem domu lomi cvetnonedeljne šibe na žarjavico, naj bi se blagoslovljeni dim kadil v oblake in je razganjal; a ob enem tudi pobožno sklčpa roke ter stoječ na pragu in plaho oziraje se v podnebje, moli in zdihuje z družino, naj bi dobrotljivi bog odvernil nesrečo ! In glej, hudo vreme se res jame blažiti.
Piš ponehava, germi in bliska se reje in oblači se razgrinjajo ter poglajajo, dež pojenjava — ^začenja se svetliti. Ali z rebrij doli in po potih še zmerom lijaki dero, s sabo vlekoč pesek, blato in protje. Iz ledin vro hudourniki; po senožetih in njivah stojo kalne mlake. Rastlinje vse posvalkano tehta napojeno in ubito v tla. Kmet hiti na polje, kako je se sadeži, še dosti vesel, da hujšega — da toče nij bilo!
Petelin zleti na ograjo, tleskne s perotnicama in glasno zapoje: kikeriki! naznanjaje, da vreme se spreminja.
Tam na zapadu se oblači pretergajo. Zahajajoče solnce zasveti na tenko pomrenjenem nebesi, opirdje rumene žarke sprekoma v krotko peršeči, po malem še roseči dež. In proti jutru sedmo-barvana mavrica razpne svoj zali lok, „pije vodo," poročne ljudem, da jutri bode spet ljubo solnce sijalo, tem mileje, tem lepše sijalo! Vse je polno upanja!
Ali kako pa tebi, mlado serce, ki je bila tudi viharna nevihta prihrula na te? Glej, daleč, daleč tam ti samo večerna zaija, zlateč „Triglava snežne kopč" še odseva tožno, spominjaje te minolega, sladkega hrepenenja; a solnce, jutranje solnce ti ne bode sijalo nikoli več, nikoli!
J. Ogrinec.
Literarni pogovori.
XV.
Zdaj še le nam je prilika dana, izreči željo, ki nam je že dolgo .. serce težila.
Pri vseh izobraženih ljudstvih vidimo, kako skerbno se zbira in zvesto hrani vse, kar je v zvezi z narodovim življenjem. Narodne pesmi, pripovedke, vraže, navade, prigovore, šale, uganjke, igre, vse se pobira kakor drage svetinje; največji učenjaki so posvetili vse svoje življenje tacemu nabiranju, in si s tem pridobili slavo in hvalo narodovo. Na pervi pogled se bode to morebiti nekateremu čudno, nekako otročje zdelo. A če se stvar malo t&nje pregleduje, vidi se kmalu, da ima to nabiranje veliko, in sicer dvojno veljavo. Nabrano blago nam kaže namreč najzvestejšo podobo narodovo, njegovo življenje, mišljenje in govorjenje. A pripovedke in zlasti pesmi imajo še drugo vrednost, ki se je pri nas do zdaj vse premalo spoznala. Literatura, kakor vsa omika, mora imeti sveje korenine v narodu, da ne zvene in se ne posuši, kakor rastlina iz tujih tal presajena. V izgled nam bodita tu samo gerški in latinski narod. Kako moč je imela umiteljnost, poezija pri Gerkih! Vse njihovo življenje, občinsko in družinsko bilo je z njo »a-pojeno, polepšano, poblaženo. Rimljan je prinesel umiteljnost iz tuje dežele domu, da bi jo imel za kratek čas. Ker nij zrastla iz naroda, nij dobila nikedar tako vseobsejne moči, kakor v svoji materini deželi. Pri novejših narodih je videl zlasti Nemec postaviti svojo literaturo na narodno podlogo. Tu nam nij obširneje govoriti o tej stvari; dovolj naj bode omeniti, kako so prestvarili nemško liriko s tem, da so zajemali iz narodnega vira, žlasti Goethe, Uhland, Heine.
Nij čudo! Ljudstvo ima v vsem svojim mišljenji, čutu in govorjenji nekaj naravnega, nepokvarjenega, nekaj zdravega, dobrodejno na-jivnega, ,po čemer človek najbolj hrepeni, ko seje najdalje po izobraževanji ločil od pervotnega stanja.
Ne more se reči, da se pri nas nij nič storilo do zdaj. Nabranih imamo precej narodnih pesmij in tudi nekoliko pripovedek, a vendar je vsacemu znano, da večja polovica blaga čaka še pridnega nabiralca. v Čaka še, pravimo, a dolgo ne bode čakala. Strašno hitro ginejo pri nas lepe stare pesmi iz naroda. Od dne do dne jih je menj, in če se ne podvizamo, kmalu ne bode kaj pobirati.
Naše ljudstvo ima lastnost, ki mora z žalostjo navdajati vsacega pravega rodoljuba, da tako rado, tako lehko popusti, kar ima zares dobrega, veljavnega ter se poprime novega, kar mu prineseš, zlasti če je tuje, naj bode slabo, prazno, puhlo, samo daje novo. Kake lepe pesmi so se razlegale pri nas še za naših dnij pri vinu, na polji, na njivi, pri preji, pri teriški jami! Kako čiste, nežne, zares poetične! Spominjaš se I jih, njih napevi ti done po ušesih, poskušaš jih peti — zastonj! Ti pesmi, katere si tolikokrat slišal, tolikokrat sam pel, ostal ti je v spominu začetek, druge veš kako strofo iz srede, tretje konec ali posa-
mezne besede. Pojdi domti, poprašuj! Kaj bodeš slišal? Domd se jim enako godi. Dejalo se ti bode: „ta in ta stara ženica je znala več sto pesmij; a nesla jih je se sabo v grob. Zdaj se take več ne poj6. Mladi svet ima zdaj drugo nošo, druge navade, pesmi."
A kake pesmi! Med našo moško kmetsko mladino se širijo bolj in bolj tiste poskočnice, tiste „vierzeilige," ki nam prihajajo po vozni-cih, vojacih in druzih enacih kulturonoscih iz nemških planin. Večina teh npesnij" je brez vse poetične vrednosti; mnoge, le premnoge so so take, da jih človek ne more peti v izobraženem društvu. To. je kuga, to je smert vse poezije. Kar pojo dekleta, res nij nesnažno ; to bi bilo že celo žalostno — a vendar je plitvo, poveršno; namesto globocega, krepkega čuta širi se prazna sentimentalnost ali pusta šalji-vost; a poezije bodeš v tacih pesmij zastonj iskal. Žalostno, daje okus pri nas že tako pokvarjen, pri ljudstvu in pri omikanih, da visoko cenijo stvari, katere nemaje nikake vrednosti. Pesmi, kakor; »Mila, mila lu-nica," „Venček na glavici," „Karkol' pod milim, milim — in druge te verste, prikupile so se tudi izobraženim tako, da bi se jih mnogo pohujševalo, ako bi terdili, da take pesmi po besedah in po napevu samo kvarijo dobri, zdravi okus našega ljudstva. —
Kam merimo s temi besedami? — Zbirajmo, zadnji čas je, kar je še ostalo narodnega blaga; zbirajmo posebno pesmi, besede in kolikor mogoče, tudi napeve! Zapisovale naj bi se pesmi, kakor se čujejo; nabrano blago naj bi se izročilo možu, sposobnemu temu težavnemu delu, kateri bi ločil zernje od plev, popravil in prenaredil, kar je neogibno potrebno, in potem v pripravni obliki na svitlo dal. Samo ob sebi se umeje, da bi se porabile zbirke, katere že imamo. To bi bilo narodno delo, koristneje nego vsi »naučui slovarji." Tako izbrano, očiščeno in poblaženo dalo bi se to blago v roko zopet ljudstvu, od koder je prišlo. To mu bode budilo narodno zavest in čistilo pokvarjeni okus.
A druga korist, katero bi imelo tako delo, je ta, da bi se iz njih učil mladi pesnik, kako narod čuti, kako izgovarja svoje čute. čudeč se bode videl, kako krepko, kako globoko ljudstvo čuti, in kako lepo naravnost brez okolišev od serca do serca izrazuje, kar čuti. Pravo zdravilo bi bilo nekateremu pri nas tako branje. Lepo priliko bi imeli posebno slovenski dijaki, ki so ob tem čači raztreseni po vseh krajih naše domovine, ker so v najožji dotiki z ljudstvom, pospeševati to delo. A kedor se čuti poklicanega, naj se oglasi, da se mu zbrano blago pošlje, da ga kritično pregleda, vredi in na svitlo da. Hvala vsacega pravega rodoljuba mu bode gotova !
S.
— 255 — Slovenski glasnik.
*	Dr, Fr. Miklošič je izdal te dni poseben odtisek spisa, branega v c. dunajski akademiji: „Beitrage zur Kenntniss der slavischen Volks-poesie: I. Die Volksepik der Kroaten (Wien 1870. 5. 60)." Miklošič tu razglaša 30 starohervatskih pesnij, katere je v rokopisih iz 16. in 17. stoletja našel. — Učeni naš rojak je na dunajskem vseučilišči o slovanskem narodnem pesništvu tradiral obširneje, torej je pričakovati, da bode nadaljeval svoje spise.
*	„Vienac" hervatski lepoznanski list, katerega je ustanovila in ga podpira »ilirska matica" v Zagrebu, ima iste težave, če ne še večjih, kakor naši listi. „Matica ilirska" v zadnji številki „Vienca" pravi: „Ovega leta je dobil „Vienac" večje število prijateljev in prijateljic, nego jih je imel prejšnjega leta, da si jih nij še dovolj, da se izdavanje »V." zagotovi. A kakor je pri nas navadno, tako se tudi tu ponavlja stara nesrečnost, da gospodje naročniki jako zaostajejo v plačevanji naročnine; o zveršetku pervega poluletja je pozabilo mnogo naročnikov predplačo ponoviti. Samo ob sebi se zna, da je s tem upadkom zmanjšana denarna moč, na katero se naslanja osoda lista. Zarad tega je „matica ilirska" prisiljena, da še enkrat pozove vse prijatelje narodne beletristike, ako jim je do tega, da se pri nas uterdi zabavno čitanje ter se s tem pot odpre narodnemu jeziku v vse kroge društvenega življenja, naj se poprimejo „Vienca." —
*	Na hervatskem narodnem gledališči se bode v na^tajoči saisoni predstavljala nova hervatska opera „Mislav", katero je skladal Ivan pl. Zaje. Libreto je napisal Fr. Markovič, dejanje je vzeto iz hervatske zgodovine, Poseben odbor zgodovinarjev in krasoslovcev je imel določiti, kakove vnanje oblike predstavljanja odgovarjajo historiji in okusu. — Zaje, kateri je zadnji čas jako rodoviten skladatelj na Hervatskem, dela že na drugi operi „Ban Leget".
*	V Moskvi je izšla za slovansko umeteljnost znamenita knjiga: Istorija ruskago ornamenta s X—XVI stoletija, po drevnem rukopisjam". — Stari rokopisi z umeteljnimi inicijali so posneti (fac simile) in pomnoženi. Dozdaj je na svitlo prišlo 500 pol.
*	»Vila ostrožinska." Pod tem imenom je zbral znani hervatski pesnik Og. Ustješinovič-Ostrožinski svoja dela v drugo izdanje in jih bode izdal v knjigi obsežni kacih 18 pol. V dalmatinskem „Nar. Listu." vabi vse Jugoslovane na naročevanje. Naročnina iznaša 1 gld. ter se naj pošilja berž ko mogoče pisatelju (Wien, Alsergrund, Berggasse 4.)
* Serbske knjige. „Djacimačetvrte godine pravnog fakulteta beogradskog" je napis knjigi, katero je v Novem Sadu izdal Dragiša Stanojevič. Knjiga, kakor že napis kaže, namenjena odrasli izobraženi mladini, razpravlja vprašanja o političnih, narodno gospodarkih in socijalnih reformah potrebnih v Serbiji. — »Buk-vica sreče i blaženstva," je knjiga izšla v Belemgradu.
*	Ruski h i s 16 r i k Usterjalov, o katerega smerti smo nedavno poročali, je pisatelj sloveče zgodovine ruskega naroda, ki je z naslovom „Ruskaja Istorija" okolo 1. 1840. na svitlo prišla in spada med najbolj razširjena ruska književna dela. Usterjalov je bil samo za to delo (4 zvezke) dobil honorara 10.000 rubljev
(torej okolo 16.000 gold.) od svojega založnika. Pač malo lepši honorar, nego ga ima prihodnji slovenski historik pričakovati.
* Slovenska Matica izda za 1. 1870.: a) Letopis, b) Schoedlerjeve knjige 11. snopič, o) Slovenski Štajer III. snopič, d) Prevode in pesni Koseskega, e) Tri zemljevide. — Ali se bode Matica povzdignila kedaj do tega, da bi kak vednosten list ustanovila in podpirala, nij še znano.	J-
Listnica. Gosp. L. V. Ker smo že do zdaj vprašanju nekaterih gospodov odgovorili, zakaj nam v „Zvonu" rabi ta ali <5na oblika, zvedeli bi tudi Vi radi, zakaj pišemo: „nijsem, nijsi, nij itd." O tem sicer slovnica govori, —posebno obširno Levstikova na 106. strani; a ker vsak čitatelj, posebno če je starejši, glave rad ne ubija z neprijetnimi slovnicami, naj to stvar tukaj ponovimo. — Oblika „nisem," katera naj bolj rabi Gorenjcem, protivna je slovenskega jezika svojstvu, ker ne stoji namesto krajšanega: „ni jesam« ali namesto krajšanega: „ni sem," nego stoji namesto: „ne jesem," kar svedoči stara slovenščina. V be-V besedi „nisem" je torej „i" skerčen iz „eje," in ta skerčeni glas je bil v stari slovenščini i: nismB, nisi itd." A v novi slovenščini se i ne spreminja v „i," nego ostaje i, in Dolenjci ga izrekajo, kakor „ej," torej: „mejsto, nejsem itd." Trubar je pisal: „ne sem, ne si, nej, ne smo, ne ste, ne so," Dalmati n, B oho-rič, Kastelec: „nesem, nesi, nej itd.," Metelko: „nisem, nisi, nt;" Miklošič v Formenlehre na 217. strani o novi slovenščini govori: „dasmeist abfallendc „je" bildet mit „e" ein 'h in: „nisem, nisi," aus: „ne jesem, ne jesi," wie: »nimam, nimaš" aus: „ne imam, ne imaš;" doch auch: „niso" aus: „ne satfc." — Ta učenjak torej oblike: „m'sem" niti v misel ne jemlje. Najpravilneje bi se torej pisalo: „nesem, nesi, ne," kakor: „mesto itd.;" ali ker je naš pravopis tako pomanjkljiv, utegnil bi naglas odpasti, posebno v hitrem pisanji, in potlej bi stalo: „nesem (kar je tudi: ich trage), nesi (kar je tudi: trage du), ne (kar je tudi: nicht). Za obliko „nesem" bi bila najpravilnejša: „nejsem, nejsi, nej," katere se vendar naši pisatelji ne hote poprijeti, če tudi je v češkem: „nejsem," v gorenjeserbskemT „nejsym" in v dolenjeserbskem: „nejsom." Torej ne ostaje drugo, nego pisati: „nijsem, nijsi, nij," da-si ta oblika nij čisto slovenska, in zategadelj slabejša od obeh poprej imenovanih, ker jo je serbsko-hervatsko narečje porodilo po nekaterih krajih štajerske zemlje, koder je res navadna; vendar je toliko boljša, da se 3. osoba; „mj" ne more nikoli pomešati z „ni — ni" (weder — noch.)
Popravek. V zadnjej. številiki „Zvona" eitaj: »liglkl,, dbnt," namesto: „lbglk, di.nl,."
— Gosp. J. Kr . . . ku. Kako je to, da nekateri tistih gospodov dijakov, za katere ste nam pisali, da ne bodo „Zvona" več prejemali, zdaj uredništvu vendar pišejo, naj se jim pošilja tudi na počitnice? Prosimo, da nam to stvar razjasnite !
Sf^gr3 Denašnja številka „Zvona" izhaja 16. dan t. m., ker sta bila dva praznika zaporedoma, a tiskarna oo. meliitaristov ne dela niti v praznik niti v nedeljo.
Tiskarna oo. Mehitaristov. Založnik: J. Širita rL urednik Fr. Peršič, I. Johannesgasse.