BEZGOVE URE To je stari bezeg za hišo. To so bezgove ure. Grozljivo zelena tesnoba listov. Črnikasta barva jagod. Grenki bezgov čas pred nevihto. Pod zidom cvetje kopriv. Nepokošena trava. Za zidom soba. Preležani duh samskih stricev. Votlo bezgovo steblo nedelje. Poobedna tihota. Rdečkasti peclji jagod. Njihov plehki, pusti okus v bezgovem spancu. Sladke sline zorijo v medlečih ustih dečkov, ki slonijo ob bezgovih bokih hiš. Labrador Kajetan Kovič 2 Kajetan Kovič ZLATI VRT Hlad in vlaga pod črno smreko. Dolga senca čez temno hišo. Grozd, moder kot sanje. V zagrnjenih sobah umirajoči očetje, kaznovani s sinovi, . ki so ostali na vojskah, zamaknjeni v petje kukavic. Na vrtu žolta ura jeseni in pod jopami tople prsi deklet, ko ležejo vodoravno pod radovednost dečkov in ko nad njimi, modra kot smrt, zori izabela. USPAVANKA Noč je gnila in sajasta. Roparji šelestijo v blagajnah. Ure tonejo za obzorjem. S streh pada južni sneg. Kamen leži v trebuhu sveta. Norci besnijo za križi. Okoli mesta je zid in deževje prihaja. Barbara. Ana. Rožamarija. Glas bega sanje samotnega. Severnice zahajajo. Huligani so žalostni. Mokri psi v pasjih utah spe. Veter gre do srca. Bolniki čakajo, da se zdani. Do jutra je dvesto let. DALJAVE Ura bije zelene zvoke. Dan je izrezan iz kosa srca. Hrib je zapisan pod slavoloke. Voda je bela godba sveta. Labrador Jemljem si drevje. Jemljem si trave. V žilah me od zanosa boli. V meni je prostor za strašne daljave. Naj že padejo v mojo kri. Naj me požgejo sončni zahodi, da za požarom ostane samo temno zelena jelša ob vodi in nad njo neizmerno nebo. okus Pomladi Voda se zbira v krpice cvetja slane pečejo ustnice in srce veter maje zaljubljence kakor šibke grme njihove žile so polne borovih iglic zarje nad reko so tako tenke in blede večeri so votli kot pasje ute brez psov v vsakem prstu čepi tesnoba v vsakem nohtu je mala groza tako nenadoma potemnijo jelše v prsih je njihova črna godba in v ustih brezumna želja po sladkem okusu šentjanževe rože. KAKO NAj REČEM Kako naj rečem svetu da bo moj kako naj mu rečem da bi rad vsega zdaj in za zmeraj kako naj mu rečem da ga zato ne bo manj da bom vzel malo 3 Kajetan Kovič samo kakšno zarjo na robu jutra vse drugo pa pustil da bo žarelo naprej nedotaknjeno kako naj mu rečem da me bo slišal moj glas in moje srce in moje roparske roke na robu jutra? SO BITKE So bitke iz katerih se vračam zgubljen k studencem katerih voda je strup in zdravilo daleč po svetu grem oblečen v severni veter in z južno zvezdo namesto srca eno roko polagam v daljavo drugo v tišino v neznano deželo pridem in glej na kožo mi je napisana kot usoda in moja nevarna hoja gre skoz mila podnebja na robu pameti a sredi koraka v igro nenadoma čuj: sonce šumi skoz zahodne jambore netopir vrže senco in v prsih gomazi čas odhoda proč grem in dolgo hodim in moja nora glava se maje kot bambus in moje telo počasi razume: polarne noči so na svetu pijane gore in zeleni otoki in bitke se zgubljajo in dobivajo. 4 Labrador JESEN JE Jesen je in ko to rečem čutim da se je kos poletja odlomil od mene in zdaj ne vem ali naj žalujem za njim ali naj mislim na zimo na črne straže drevja na gori na ptice ki prezimujejo daleč za morjem na hladne dneve ki stojijo na vrtu kot bezgovi grmi. Negotovost je v zraku in vonj po temnejšem zdravju in čez potrato zlatega listja strmim v goli čas na zahodni strani. Poslušam kako šuštijo prerokbe suhega cvetja kako v podzemeljskem rastlinjaku kalijo sence in kako veter rožlja v steklenem srcu vesolja. Vzdignem roke na čisti sredini sveta in stojim kot grozljivo negibna jelša in tehtam brezvetrje in moje mlačno telo medli čez bregove zime v drugo enakonočje. KAJ SO Kaj so vse prispodobe sveta vse zvočne kaskade vse zlate primere vse magične prilike vse arabeske vse godbe vse freske vse daljne trobente vse blažene rime vse čiste poetike v noči ko volk na ledeni gori tuli v mesec svoj goli stil. 5 6 Kajetan Kovič LABRADOR Belo je šumenje rek v mračnih tajgah Labradorja. Daleč je megleni breg. Vmes so hribi. Vmes so morja. Je samoten borov gozd. Je neskončni dih prostorja. Je dišeča smolna skorja. Je rdeči, zreli grozd. Je zelena luč cipres, razprostrta do obzorja. So požari južnih zvezd. In so hribi. In so morja.