Št. 66.
V Gorici, dne 19. avgusta 1898.
XXVIII.
. Izhaja dvakrat na teden t Štirih izdanjlli, in sicer: vsak torek in petek, izdaja za Gorico opoldne, izdaja za deželo pa ob 4. uri popoldne, in stane z »Gospodarskim Listom" in s kako drugo uredniško izredno prilogo vred po poŠti prejemana ali v Gorici na dom pošiljana:.
Vse leto.......gld. 6-—
pol leta........»   3-—
četrt leta.......»   1-50
Posamične' Številke stanejo 6 kr. „ Naiočnino sprejema upravnistvo v Gosposki, ulici Stv. 9 v Gorici v «Goriški Tiskarni * A. GabrSček vsak dan od 8. ure zjutraj do 6. zvečer; ob nedeljah pa od 9. do 12. ure. Na naročilu brez doposlane aaroSnliie se ne oziramo.
»PRIMOREC« izhaja neodvisno od «Soče» trikrat mesečno in stane vse leto gld. 1'20.
«Soča» in »Primorec? se proflJffatav Gtrrici t to-bakarni Schwarz v Šolski ulici in Jellersitz v Nunski ulici; — v Trstu v tobakarni Lavrenčič na trgu della Caserma in Pipan v ulici Ponte della Fabbra.
Odgovorni urednik in izdajatelj Ivan Kavčič v Gorici,
(Izdaja za deželo).
i>opisi ^$$^§!§po"ie uredništvu.
Naročnin^!W^«|cj^elin druge reči, katere ne spadajo v d$ofct8*c Uredništva, naj se pošiljajo le upravništvu.
Neplačanih pisem ne sprejemljo ne uredništvo ne upravnistvo.               _____
Oglati in poslanic*
se računijo po petit-vrstah, če tiskano 1-krat 8 kr., 2-krat 7 kr., 3-krat 6 kr. vsaka vrsta. Večkrat po pogodbi. — večjo črke po prostoru.
Naročnino in oglase je plačati loco Gorica*
»Goriška TIskarna« A. OabrSček tiska in zalaga razen «Soče» in »Primorca. Se -Slovansko knjižnico", katera izhaja mesečno v snopičih obsežnih 5 do 6 pol ter stane vseletno 1 gld. 80 kr. ~ Oglasi v »Slov. knjižnici, so računijo po 20 kr. petit-vrstica.
-»» Bog* in narod! C««*
«Gor. Tiskarna* A. GabrSček (odgov. J. Krmpotič) tiska in zal,
Smemo-li upati
na pradctsko založnico ?
Zopet je zasvetila zarja upanja, da se bliža dan rešitve iz materijelnih stisk primorskim deželam, in posebno prebivalcem gornje soške doline.
Upanje na predelsko železnico se je zopet poveksalo in zopet se morajo umikati interesenti raznih barv pred preveč sangvi-niškimi mislimi, kajti prepogostoma so bili dosedaj hudo, da celo grozovito varani.
Od početka 1850. leta, ko se je začelo govoriti o načrtu predelske železnice prvikrat, je bil isti že trikrat predložen vladi, pa tudi trikrat nesprejet vsled nepričakovanih malih slučajev, kakor n, pr. v letu 1875. samo radi tega, ker niso bili navzoči 3 poslanci.
Koliko bolj mora nas skrbeti, da ne zadene jednaka usodu te vloge ob sedanjih v naši domovini obstoječih žalostnih razmerah.
Seveda ne bi smele biti odvisne od slučajev zadeve, ki so na sploh velevažne in nujne, in s katerimi bi drživa ali posamezni deli isto trpeli nenadomestljivo škodo, ako se ne rešijo primerno in ob pravem času; — toda v Avstriji do malenkosti provedeno načelo zastopanja interesov zahteva, da interesenti oddajo svoj glas k vsem rečem, ki stanejo denar, in ker je pritr; «»iije odvisno večkrat le od male večine, ki v slučajih niti ni prava zastopnica večine ljudstva, ali pa od volje jednega samega poslanca, ki hoče igrati obstrukcijo čisto iz drugih vzrokov, se dogodi, da baš pri tem, da se vzdržuje načelo zastopstva interesov, so zastopani interesi davkoplačevalcev jako slabo ali pa celo nič.
Da, tu nastane telo vprašanje, se bo-li dalo dobiti sploh večino za taki načrt, ka-koršen je oni o tržaški železnici čeprav se država odloči za to ali ono črto — že pri okolnosti, da se povdarja toliko nasprotujočih si interesov, dalje glede na upliv tako mogočnih nasprotnikov in mogoče bo morda kedaj, da se spomnimo onega znanega stavka o ,Rimu premišljujočern*, kateri utegne nam ob tem priti prav glede na Trst, Primorje in morda na celo državo.
Ako občina ali okrajni cestni odsek noče
RtMU lx S«MV K
ANGLEŠKI SPISAL LUDVIK WALLACE
Poslov. Podraviki.
(Drugi   zvezek).
(Dalje).
PETA KNJIGA.
Na Simonidesovem licu se še le sedaj prikaže ganutje.
„ Poznani te, Hurov sin, in hvaležen sem Gospodu, da te mi je poslal takšnega, ka-koršen si. Ako sem služil zvesto tvojemu očetu za časa njegovega življenja in njegovemu spominu po smrti, isto tako zvesto hočem služiti tudi tebi do trenutka, ko se bo Jehovu zljubilo poklicati me k sebi. Toda pogojev ne sprejmem nobenih. Vse to je tvoje, pa še več.*
In razvivši poslednji Ust, je dodal:
»Vzemi to in čitaj glasno."
Ben-Hur čita:
»Spis Hurovih sužnjev, napisan od Si-monidesa, upravitelja premoženja:
1.  Amra, Egipčanka, v palači v Jeruzalemu.
2.  Simonides, upravitelj v Antijohiji.
3.  Estera, hčerka Simonidesova."
dati sredstev za gradenje kake potrebne ceste, hipoma pride poliiiška oblast ter da napraviti ono cesto na stroške občine ali cestnega odseka v splošno zadovoljnost; zakaj ne bi torej vlada, ako deželni zbori ali državni zbor niso v duhu naše ustave pravi zastopniki davkoplačevalcev, storila svoje dolžnosti, da bi si vzela slično pravico pri veliko bolj potrebnih železnicah nasproti deželam in državnemu zboru, kakor jo imajo politiške oblasti prve instanco proti občinam in proti okrajnim cestnim odsekom?
Ta okolnost, da ni nikakc take posebne, gotovo pa z duhom ustavnega zakonodajstva se strinjajoče določbe, je spravila soško dolino in v večjem delu tudi Gorico in Trst že skoro oh ves promet ter tako škodovala gmotno prav obilo prebivalstvu.
V Trstu in v Gorici je napredujoče propadanje nezadovoljnost spravilo že skoro do vrhunca ter ista je pripomogla na eni strani irredentizmu, na drugi pa socijalni demokraciji, kvišku v prav nevarnem smislu ; da mogoče je celo trditi, da bi bilo gradc.njc železnice: Predel-Ture ubranilo državo pred sedanjim kritičnim položajem, ker bi isto ne bilo samo prebivalstva odvrnilo od drugih rečij ter tako povzdignilo palrijolizem vsled vidne skrbi od strani vlade, temveč povzdignilo bi bilo tudi Cislajtanijo in sicer posebno dobro misleči živelj iste, ter dalje bi bila ta železnica tostranski državni polovici dala tako preležje proti Ogerski, da bi državni zbor brez ugovora volilcev mogel bil privoliti dosedanjo kvoto 70% povsem   /. mirno vestjo.
Ce se sploh da popraviti, kar je zamujenega, ne vemo.
Na vsaki način pa utegne obveljati tudi v tem slučaju pregovor: »Bolje kasneje, kot nikoli !• Torej moremo le upati, da se bo skazal državni zbor, ko se zopet snide, sposobnega za delo ter skbnil graditi predelsko železnico, ki zasluži — kakor je bilo dokazano v prejšnjih člankih —največ prednosti pred vsemi drugimi načrti o tržaški železnici, ali pa, da dobi vlada sredstva in pota, zavzeti se za to železnico, s katero se vendar po preteku desetletij ne da več odlašati, in katera ne bi obtoževala državnega zaklada na nikak način, najmanje — pa  za   stalno, —
Ben-Huru še nikdar doslej ni prišlo v glavo, da bi hčerka Simonidesova, kakor veleva postava, morala delili sužnost svojega očeta.
Kolikokrat je sladko lice Esterino zakrilo mu ponosno, toda zalo obličje Egip-čanke, videl je v njima vsikdar dve tekmovalki, enaki si po stanu, akoprav ne po bi-stroumju in mičnosti.
Sedaj, ko jo je ta spis zaznačil v od poslednje tolikanj različno kategorijo, jo je mladenič pozorno pogledal, kakor bi jo sedaj še le prvikrat videl, pri čemur sta oba za-rudela. Ona je pobesila oči.
Ben-Hur se obrne k Simonidesu.
»Človek, ki ima šest sto talentov", je dejal, »je zares bogat ter lahko stori, kar hoče. Toda cenejši od denarja in redkejši od bogastva je razum, ki je znal nabrali in ohraniti to bogastvo in srce, ki se ni dalo ž njim pokvariti! O Simonides in ti, zala Estera, ne bojta se! Šejk Ilderim naj bo priča, da uprav v tem trenutku, ko sta se priznala za moja služabnika, sem dal vama prostost. A to, kar govorim, želim potrditi s svojim lastnoročnim podpisom. Ali sta zadovoljna? Ali morem storiti še kaj več za vaju?*
,0 Hurov sin*, odvrne Simonides. »Motil sem se, ko sem dejal, da ni ničesar, kar bi ti bilo nemogoče. Je še na svetu stvar, katere ne predrugačiš, je postava, vsled katere
ne da bi se pri tem delalo proti duhu ustave — ter jo smatrati morda kot nujno i n v e-sticijsko zadevo.
Ako so delegacije odobrile poročilo o onih v vojaško svrhe porabljenih 30 milijonih brez posebnega pomišljanja, tedaj se ni treba bati vladi, da bi bilo dobiti večino proti gradenju predelske železnice, za katero so se izrekli že najmerodajnejši činitelji in za katero ze zavzemajo že poslanci v večjem številu.
Ker bi predelska železnica vzela v svoje prometno področje največ deželii, je tudi naravno, da bi imela za se več poslancev, kot vsi drugi načrti.
Da bi se pa hotelo opozarjati interesente na sposobnost delovanja našega državnega zbora, to bi se reklo toliko, kot odpravljati jih od tega z ono grozno prislovico: »Spelta cavallo flnehe i' erba cresce!"
t Mubljiuil.
Presrečna je bila misel, katero je bil sprožil mestni zaslop ljubljanski, njemu na čelu neumorni župan gospod Ivan H r i b a r, sklicati v jubilejnem letu vse slovenske župane v prestolnico Slovenije, da ondi izrečejo svečano in samosveslno, kakošna so čustva, kakošne so želje in zahteve vsega slovenskega in istersko-hrvatskega naroda te države. Vedeli smo takoj, da ta shod najboljših slovenskih in hrvatskih mož v beli naši Ljubljani bo eden najlepših, najveličastnejših, kar jih je kdaj videla prerajajoča se prestolnica naše mile Slovenije, ker poznamo organizatorsko moč in neobičajno energijo njenega dičnega župana, nikdar dovolj precenjenega g. Ivana Hribarja.
In zares! To je bil veličasten, vele-pomemben sestanek najodličnejših naših mož, samih izvoljenih zastopnikov naroda, organi-zovan v celoti tako uzorno, kakoršnih je doslej bilo še malo — ali pa doslej nijednega še. Ljubljana si je nadela prazniško lice, kar je svedočilc, da se zaveda neizmerne važnosti tega velepomembnega sestanka. Že v torek pa so prihajali v Ljubljano predragi gostje od vseh stranij naše razkosane Slovenije. Ob dohodu vseh vlakov so čakali  na kolodvoru
naju ne moreš storiti prosta. Jaz sem in ostanem na veke tvoj slu^s, kajti ivrj oče me je nekega dne po^pres ,a pred vrata svoje hiše; v mojih ušesih se .?;• ii&haja znamenje suženjstva."
»In to je storil moj oče?"
»Ne huduj se nanj!* seže mu Simonides urno v besedo. »Sam sem ga za to prosil in nikdar mi ni bilo žal tega. Za to ceno sem dobil Rahelo, mater mojega otroka. Rahela ni hotela biti moja žena, dokler nisem postal njej enak.*
»Bila je tudi sužnja ?"
»Da.8
»Ben-Hur je z nemirnimi koraki meril sobano, bore<i se z svojo nezmožnostjo.
»Že. poprej sem bil bogat!* zakliče na-krat ter obstane pred Simonidesom. »Bogat 4 j darovih plemenitega Arija. Sedaj imam toliko denarja kot sam cesar in povrh še nekaj, česar on nima — imam človeka, čegar razum mi je pridobil to bogastvo. Ali v tem vsem nima Bog svojih namenov? Svetuj mi, o Simonides! Pokaži mi pot, po kateri naj korakam, da postanem ureden imena svojega očeta. Pomagaj mi in rad hočem biti glede tebe to, kar si ti gledč mene po zakonu: tvoj sluga, tvoj zvesti suženj!"
Simonidesovo lice je kar plamtelo.
»O sin mojega umrlega gospodarja!" je dejal. »Ne bom ti pomagal samo s sve-
redilelji s kočijami, ki so spremljali dohajajoči) odposlance slovenskega naroda do »Narodnega Doma*, ki je bil zu to priliko posebno ukusno okrašen. Žo ta toli spretno organizovani sprejem je navdajal vsakega gosta z najveselejžimi nadamS. — Do 500 dičnih slovenskih veljakov se je zbralo že na večer k zabavnemu večeru na prostranem vrtu »Narodnega Doma", ki je bil spremenjen v prekrasen Eldorado nedolžnega, ali kipečega, oduševljajočcga razkošja, Poleg domžalsko godbe so nastopali skupno in posamič trije pevski zbori, ki so nas presenetili in ogreli s svojim divnim petjem. OduSevljeni govori so nam pa že ta večer napovedovali, da nas čaka v beli Ljubljani marsikaktf presenečenje. Govorilo se je mnogo, prav lep6, ali — dovolimo si ponižno opazko — da celo preveč o zgodovinsko dokazani resnici, kako lojalno in zvesto ljudstvo so te krotke slovensko ovfiice, ki potrpežljivo prenašajo ludi naj« groznejše baline. O tej udanosti in zvestobi smo slišali torej veliko preveč l Ali to gre na rovaš raznih govornikov, ki ne pojmijo resnosti trenotja in ne znajo spraviti obupnega položaja slovenskega naroda v pravo skladje, v edino pametno harmonijo čustva naše lojalnosti s čustvi, ki morajo prešinjati vsako rodoljubno sreč s skrbno pozornostjo na osamosvojo celokupnega naroda iz teme hlapčevskega servilizma. — Ta večerna zabava je minila pozno v noč in udeležniki so se podali k počitku kakor v omotičnem snu o vsem tem, kar so videli in doživeli tukaj v tako krasni družbi zbranega cvetu čiharnega naroda. Največ so pripomogle k sijaju tega večera dražestne narodne dame, na čelu njim prva cvetka rodoljubnega narodnega ženstva, dična gospa Fran j a dr. Tavčarjeva, ki so priredile dobrodelen bazar v korist spomeniku, ki se postavi največjemu pesniku Francetu Prešernu leta 1900. v Ljubljani. S prirojeno ljubkostjo so se kretale med gosti in malokdo je mogel ostati nasproti mičneniu čaru ljubljanskih krasotic toli trdo-srčen, da ni kupil kakega spominka ali ni okusil čašice sladke kapljice — »slovenskega šampanjca*. Čast komur čast J Hvala, še enkrat hvala dičnim zastopnicam narodnega ženstva ljubljanskega.
toni, marveč ves svoj razum hočem posvetiti v tvojo službo. Telesa nimam — zgubil sem ga v tej zadevi — toda s srcem in razumom ti bodem služil. Prisegam na oltarje Jehova v Jeruzalemskem svetišču, na darove, ki se polagajo na te oltarje. Toda treba je, da z mano storiš to, kar sem imenoval sam."
»Govori !* zakliče živo Ben-Hur.
»Napravi me upravitelja tvojih posestev!*
»Od tega trenutka smatraj se za ta-košnega. Hočeš mar kake listine?«
»Tvoja beseda mi zadošča. Tako je bilo z očetom, več ne zahtevam niti od sina. A sedaj, ko sva se sporazumela, ko sem povedal vse, kar sem imel povedati, sedaj, hči Rahele, prideš ti na vrsto. Govori!*
Odrinil je njeno roko raz svoje rame ter jo postavil pred gospodarja.
In Estera je stala tako na sredi sobe in rudečica ter bledica sta jo zaporedoma zalivali.
»Moja mati ne živi več*, je dejala s trepetajočim glasom, »dovoli mi, gospodar, da smem oskrbovati očeta!*
Ben-Hur jo prime za roko, odpelje jo nazaj pred sedež pohabljenca ter reče:
»Naj se zgodi, kakor želiš."
Takrat položi Simonides njeno roko znovič na svojo ramo.
Nekaj časa je vladalo molčanje.
V sredo ob 11. predpoldne je pričelo slavnostno zborovanje v gornji dvorani »Narodnega Doma". Ko je pozdravil župan prestolnice Slovenije navzoCe tovariše, zastopnike slovenskih občin -— bilo jih je do 500 — z isto elegantno zgovornostjo, ki diči tega prvaka slovenskih, županov, pa je bilo sestavljeno predsestvo, in sicer je bil izvoljen z oduševljenim soglasjem za predsednika gospod Ivan Hribar.
Na to^ je- pozdravil shod v unenu deželnega odbora kranjskega njega zastopnik g. poslanec Povše. Govoril je potem prav na dolgo in široko o udanosti in hvaležnosti, ki veže slov. narod na presvetlega vladarja. Za to priliko: zuviel desGutenf — Predsednik Hribar pa je na to v prekrasnem govoru naslikal položaj slov. naroda od 1. 1848. naprej in kak6 je bila vedno in je še danes avstrijska birokracija tisti jez, ki se je postavljal med narod in vitežkega vladarja, da se ne izpolnujejo njegove želje da se še ni naredil »mir med njegovimi narodi". Na to je prečita! udanostno adreso, katero naj bi nesla posebna deputacija pred najvišji presto). (Adreso doslovno prihodnjič.) — Povedal pa je, da predsednik Vojvodine kranjske baron H e i n mu je namignil, da deputacija bi ne utegnila biti sprejeta; zat6 se je opustila misel, da bi deputacija šla naravnost pred Njega Veličanstvo, marveč da jo celokupno predsedstvo izroči baronu Heinu, za druge resolucije in sklepe današnjega shoda pa da pojde posebna deputacij'» na Dunaj. (Nam se čedno zdi, odkod pa ve baron Hein, da bi presv. cesar ne sprejel deputaeije županov jednega celega naroda?! Saj ta deputacija bi bila ^ajbrže edina svoje vrste, in migljaj barona I*eina je le pljuska podcenjevanja slovenskega naroda! Po našem mnenju naj bi se bila izvolila deputacija, ki bi šla na Dunaj. Ako bi ne bila sprejeta, nič za to, saj bi znala zopet domov, za adreso bi se pa našel primeren prostorček ad per-petuam rei memoriam kjt- v kakem muzeju .....................................)•
Novomeški župan dr. Segula je utemeljeval predlog, naj se adresi dostavi prošnja, ki meri na to, da bi se ustanovilo v spomin 50-letnice slov. vseučilišče v Ljubljani. Na predlog deželnega poslanca Božiča pa je shod sklenil, naj se ta resolucija loči od adrese in posebe predlogi Njegovemu Veličanstvu. Na to je govoril zopet neki župan povsem nepotreben govor o lojalnosti in zvestobi do preljubljenega vladarja, ko se je o tem govorilo že mnogo in prav dobro!
Ob 1. popoldne se je zborovanje pretrgalo in ljubljansko mesto je sijajno pogostilo vse udeležnike v Sokolovi dvorani. Narodne dame so se odlikovale tudi to s svojo ljubko postrežljivostjo in so skrbele s pomočjo mnogobrojnega služabništva, da so bili vsi gostje dobro pogoščeni.
Pri napitnicah je kratko govoril župan Hribar, ki je vse župane pozdravil, ogrel jih naskupno delo itd. — V imenu Primorcev je govoril g. Vekoilav Ravnikar iz Cerknega, ki je nazdravil županu Hribarju in narodnim damam.
Vffl. Prihaja. Kot ©dreSeiiik? Kot kralji
»Estera", reče Simonides, »noč se že dela, mi pa se še ne razidemo tako kmalu. Ukazi prinesti večerjo."
Estera pozvoni. Služabnik prinese na pladniku kruh in vino. Vzame ju iz njegovih rok ter navzočim postreže.
Ko je bilo to izvršeno, spregovori Simonides znovič:
»Od tega trenutka", reče, »poteče najino življenje skupaj kakor dve reki, ki zlivata svoje vode v jedno morje. Moramo se torej popolnoma sporazumeti, da nad nobeno od teh prezornih voda ne obvisi kak oblak. Pred nekoliko dnevi si zapustil to hišo, gotovo prepričan, da ti nočem priznati tvojih pravic. Da sem te takoj spoznal, o tem lahko priča Estera, pa tudi — Malluh."
»Malluh!" zakliče Ben-Hur.
»Kdor je kakor jaz, prikovan na sedež, mora imeti mnogo rok na širokem svetu, ako hoče, da mu pojde po njegovih mislih. Imam jih pa tudi mnogo, toda najzanesljivejši mi je — Malinh. Časih — je dodal, gledajoč s hvaležnostjo šejka — časih pa tudi katerega izposodim od tako dobrih in vrlih ljudij, kakor je Ilderim DobroUjivi. Naj ti on pove, če sem se ti kedaj odrekel, ali na te pozabil?" t      Arab pokima z glavo.
Adam Mieltiewiez,
njegovo delovanje in njegova dela. (Dalje).
Toda v pisanju je naletel neprestano na ovLe. Tu je bilo treba postreči prijateljem, tam podati komu svet in napotljaje, in ko je dokončal že Četrto pesem »gospoda Tadeja", je izvedel o hudi bolezni Garčin-skega, s katerim se je bil seznanil v Berolinu ter se nekako zaljubil vanj.
Pustil je delo ter odšel v maju 1833. 1. v Švico k bolnemu prijatelju. Niti za trenutek ni odstopil od njega, marveč ga je dal prepeljati v okolico južne Francije v Avinjon, ter ostal pri njem do konca septembra.
Bolnemu Garčinskemu je tudi stregla grofinja Potočka, ženska nenavadne* angelske miline. Ta gospa, ko je videla, kako se je Mickiewicz žrtvoval za svojega prijatelja, je pisala Odificu naslednje besede: »Z občudovanjem, s solzami v očeh ga gledam. On je višji od nas vseh: s srcem, čednostjo, z dušo, kakor je genij višji od izvoljenih".
Dne SO. septembra 1833. je zaspal v Gospodu Garčinski, toda Mickiewicz ga ni zapustil, dokler mu ni postavil spomenika. Ko se je vrnil v Pariz, se je zopet lotil »gospoda Tadeja" ter meseca februvarija 1834. 1. končal k znamenito delo in je izdal na beli dan.
Da se napiše takšna pesem, ni dovolj, da je pisatelj velik poet, marveč treba mu je tako ljubiti domovino, kakor jo je ljubil Mickiewicz, tako hrepeneti po njej iz pregnanstva, kakor je on po njej hrepenel:
„LitWG, Ojcz.vzuo moja! ty jesteš jak zdrowjt\
Ho de eenie trzeba, ten tylko sio do\vie
Kto eie utraeil. Dzis pieknose t\va \v enlej ozdobie
Vidzo i opisuje, bo teknio po tolriu!"
(Litva, domovina moja! ti si htme zdravje.
Koliko t« cenili treba, izvo sam« on
Kdor to jo izgubil. Danes lepoto tvojo v vsej krasoti
Vidim in opisujem, ko hrepenim po tebi).
Pesnik je res koprnel po domovini in po onih za temi mladeniških letih, ki jih je prebil pod varstvom najsvetejše Device. Koprnel je za očetovsko hišo, za grobovi svojih starišev, za vsem tem, kar je ostalo v domovini. Torej je tudi, pišoč to pesem, vpletel vanjo lastne dogodke in davne občutke, katere je sam videl, jih sam občutil. Pisal je to pesem - domovini, v službi domovine, da bi ohranil njeno sliko iz davnih Časov poznejšim potomcem.
Celo tujci so strmeli «iad tem delom; učenjaki vseh narodov je imenujejo umetno delo poezije. Jeden izmed najvažnejših učenjakov francoskih, Emilij Haag, piše o njem: »Dvomim, če se najde pri nas, ali pri sosedih nekaj, kar bi se moglo primerjati »Panu Tadeuszu". Zaglobivši se v poezije Miekiewiezeve, se človek prepriča, tla nimamo pravega pesnika v Franciji".
S Tadeuaem se konča četrta doba naj-uijajnejše delavnosti in življenja pesnikovega. (Dalje pride).
DOPISI.
Iz Št. Andreža. — V Št. Andrežu nameravajo zidati novo cerkev. To je jako do-
»Da, spoznal sem te, gospodar, toda nisem videl, • kšen si. Nahajajo se ljudje, katerim je bogastvo pogubno. Hotel sem se prepričati, če mar tudi ti ne spadaš k njim. Poslal sem Malluha, da se o tem prepriča. Bil mi je oko in uho. Ne štej mu tega v greh. Samo dobre novice mi je prinašal o tebi."
»Kaj znovič? Jaz da naj tebi zamerim?!" zakliče Ben-Hur. »Postopal si, kakor navadno, trezno in previdno."
»Takšne besede", odvrne trgovec ganjen, »ugajajo mojim ušesom, ugajajo nad vsaki izraz! Gotov sem, da odslej potečeta najini reki po jedni strugi."
Zamislil se je.
»Tkalec, sedeč pri statvah", nadaljuje čez nekaj časa, »poriva snovalnico in sorazmerno s tem, kako je poriva, snujejo se mu vzori, narašča pod njegovimi prsti tkanina. Tako je v mojih rokah naraščalo premoženje, da sem se temu kar čudil. Videl sem, da ni moja moč vodila mojih namer k cilju. Simum, ki je v puščavi pomoril na stotine ljudij, je prizanašal moji karavani. Ujme, ki so pokrivale obrežja z razbitimi ladijami, so moje ladje le tem urneje pognale v pristanišča. In kar je še čudnejše, jaz, toliko odvisen od drugih, prikovan na sedež kot nekaka mrtva stvar, nisem bil nikdar prevarjen. Prvine so mi služile in moji služabniki so bili zvesti."
bra misel. Sedanja cerkev je res preskromna za tako občino, kakor je št. Andrež. To mora vsakdo priznati.
Nekateri naši občinarji pa mislijo, da se cerkev zida samo z besedovanjem, brez nobenega dela, brez nobene popore, in vsakdo bil bi rad vodja pri tej stavbi. Zato tudi nekateri mislijo, tuhtajo in delajo načrte, vsak po svoje doma pod »kaminom", kakor tiste babe, ki zbirajo »klafe" ob cestah, da.se s tem zabavljajo. Ne pride jim na um pa, da se mora poprej nabrati potreben denar in še le potem delo začeti. Nekaterim se mora pa človek kar naravnost v obraz smejati in sicer onim, ki so take misli, da bi se sedanja cerkev kar na enkrat podrla in, da bi se začelo hitro novo zidati in sicer brez denarja. Res krasna misel butastih glav! Potem belemo pa hodili k sv. maši in drugim molitvam na Rojce pod orehova debla. Obžalovati mora vsak pametnik take može.
Toda sedaj resno; Možje občinarji, ako imate res voljo zidati novo cerkev, odpustiti nitrate najpred vse to prazno govorjenje in prepire, in da nadomestit* s tem, da vsakdo podari po svoji moči potreben denar, ker le z denarjem se mora kaj začeti. Denar se izroči g. »uratu ali pa onim poverjenikom, katere postavi občina. Sliši se, da so nekateri g. posestniki že vročili lepo vsoto denarja, in da so tudi še za nadalje pripravljeni podariti, ako bi tudi drugi njih posnemali. Kdor ne more- veliko, naj da malo ali vendar vsakdo naj kaj da. Kakor mislim, se je letos prijelo veliko denarja v primeri drugih let, za poljske pridelke. Torej sedaj je čas; kdor hitro da, ta dvakrat da. Vsakdo naj spolni svojo dolžnost in čez par let bo-demo imeli lepo, novo, krasno, cerkev v čast božjo in nam v ponos.              Domačin.
V Wo!fsl»orgfi (na Koroškem). — »Kaj pa to pomeni, saj AVolfsberg je nemško ime ?", bodete morda vzkliknili, ko zagledate ta napis. In nadalje si bodete morda mislili, saj so morda tudi tam Slovenci. Da, so tudi tukaj Slovenci, in Se mnogo, akoravno se javno ne kažejo. Imena pa, ta so glavno kazalo, katero odpre oči vsakemu, ako je količkaj bistrega razuma. Tako so n. pr. nad stačunami imena: Kovač, Kapun, Gluhak, Kurka, Kudriuka, Kreun, Supančič, lerančič, Rassvvornigg, Jo-senig, Glanschiiigg, Cleinschiseh, Krassnigg, Wultsch, etc; toliko slovenskih tvrdk v mestu, ki ima malo črez 3000 duš, alt ni potem smešno, če govore, da je popolne nemško. Pa ti staeunarji so mnogi že zvesti Slovenci in se ne sramujejo govoriti svojega materinega jezika. Da, ne samo v mestu, ampak tudi v okolici, je mnogo Slovencev, kmetov, posebno mnogo jih je okoli Sv. Pavla. Tukaj so zdaj poželi pšenico in nekateri je niso še. Kaj mislite, kdo pa zanje tukaj pšenico? Morda Nemkinje? Kaj še! Same Slovenke iz slovenskega Gorok okoli Celovca in iz slovenskega Štajarja. f « so prave ženske; ko pridejo žet, ne puste otročičev, doma temveč jih prinesejo s seboj ter jih vozijo s seboj na polju v vozičku, ali pa se igrajo po travi, zraven je pa tudi kaka starejša sestrica ali bratec, da jih  varuje.  Ali ni  lepo  in posnemanja
»To je res čudno", seže mu Ben-Hur v besedo.
»Premišljujoč o tem, sem se prepričal, kakor si prepričan tudi ti, da je bila v tem volja božja. Pa sem se večkrat vpraša! kakšne namene ima Bog? Kajti božji sklepi niso nikdar brez namena. Že mnogo let gojim to vprašanje v svojem srcu, čakajoč odgovora ter sem gotov, da napoči trenutek, ko mi mogočni Jehova pokaže svoj cilj, da ga vidim jasno, kakor beli hramek na griču. Ta trenutek, slutim, je napočil."
Ben-Hur ga jame poslušati še z večjo pozornostjo.
»Pred mnogomi leti", nadaljuje Simonides, gledajoč pred se, kakor v nekako sliko, »pred mnogimi leti sem sedel ob poti na severni strani Jeruzalema blizo grobovja kraljev in tvoja mati, Estera, je bila pri meni. Kar zagledam v daljavi troje ljudij, jahajočih na belih velblodih. Podobnih živalij še nikdar niso videli v svetem mestu. Bili so to tujci iz daljnih krajev. Prvi izmed njih je obstal ter me vprašal: »Kje je on, ki se je rodil, kralj židovski?" Videč" pa moje zadučenje,je dodal: »Kajti "»deli smo njegovo zvezdo na vsaodu ter sn»u prišli se mu poklonit." Nisem ga razumel, toda šel sem za njim k vratom ki drže v Damask. Do vseh ob poti, celo do stražnikov pri mestnih vratih, se je obračal s tem vprašanjem. Pozneje sem pozabil na ta
vredno? Tukaj so imeli zdaj v kratkem 4 nove svete maše. Novomašniki so po duhu tudi Nemci, po imeno — pa poslušajte — Pietschnigg, Schhvitz, Paulitsch, in ~ ta je pa Nemec — Hafner. Torej kakor vidite, to mesto je zares pradobno slovensko mesto, kakor je tudi bila sela' Lavantinska dolina. Opomniti je treba, da Nemci živijo z Slovenci
—   izjemno — v miru in nimajo prepira med seboj.
Zdaj sem Vam opisal zunanji del Nemcev, zdaj pa Vam opišem notranji, kolikor znam. Ti Nemci tukaj niso kakor je videti — pa ne vsi — pravi Avstrijci, kajti zastavice »rumeno-rudeče-črne" se pogosto vidijo, posebno pa pri dijakih, namesto verižice pri uri, in — poslušajte — te dni se je prikazat tukaj neki dijak z vseučilišča iz Gradca s črnim trakom na klobuku in na roki zaradi žalosti, ker je umrl Bismark, »prijatelj" Avstrije. Pa kakor sem Vam rekel, niso vsi takšni, a mno'*'* jih je le teh heilovcev, akoravno v manjš.ai. Tudi tukaj kot povsod so prepiri med socijalnimi demokrati in krščanskimi socijalisti, pa vendar so v večini krščanski socijalisti. Toliko v naglici!
Vaš popotnik.
Domače in razne novice.
Namestnik, grof UoCss, nas prezira.
—  Temu se sicer ne čudimo prav nič, ker na priznavanje iz namestniške palače v Trstu v naših narodnostnih pogledih pač še ne moremo upati. G. namestnik je govoril v Branici pri odkritju Cehovinovega spomenika samo nemški, čeprav bi moral bas on kot prvi dostojanstvenik v Primorju spoštovati ravnopravnost jezikov. Če na najvišjem mestu v deželi ne dobimo priznanja našemu jeziku potem — popolnoma u m e v n o — ga ne sme m o iskati pri podrejenih uradih in dostojanstvenikih!!!
V sredo na predvečer cesarjevega rojstnega dne je bila Gorica razsvetljena. Da bode razsvetljava, se je določilo zadnji čas, ko je sla deputacija meščanov k županu povprašat ga v tej reči. Na večer še le so hodili stražniki pravit po hišah, naj razsvelijo okna.
Drtigodi so si tako razsvetljavo prihranili za dan 1. decembra t. !. ob priliki 50-letnic«% odkar je nastopil asar svoje vladanje.
Smrtna kosa. — Dne 16. t. m. je umrl v Kanalu g. Ivan M a I n i g, e. kr. kan-celist v pokoju; dne 17. pa je umrla vŠturiji pri Ajdovščini gospica Olga D e f r a n c e s c h i, podučiteljica pri Sv. Bolfenku na štajerskem. Bila je komaj 21 let stara. Bodi njima lahka zemlja, v kater počivata! — V Gorici je umrl učitelj telovadbe na ženskem učiteljišču Alojzij K u r s c h e n. Bil je nekaj časa tudi mestni svetovalec; Slovencem ni bil prijazen. N. p. v m.!
Cerkveno petje v naši stolni cerkvi.
—   »Prim. List" je že večkrat opisal famozno petje pri velikih sv. mašah v naši stolni cerkvi. Tudi na Mater Božje praznik letos je bilo kaj posebnega. Ta praznik navadno je pon-tifikalna maša, katero sam knezonadškof daruje. In pri tej sv. maši je pelo mislim šest pevcev brez orkestra, kar je bilo vselej navada, radi tega ker je šla godba te praznike po koncertih v Trst. Prav. Naj bode za eden-krat. Kaj pa bode, če res vojaška godba ne bo več smela sodelovati pri navadnih koncertih, in bode potem mestna godba večkrat
dogodek, dasiravno so o njem mnogo govorili, smatrajoči to za napoved Odrešenika. Gorje! Mi ljudj« — tudi najmodrejši izmed nas — smo kakor otroci. Božja pota niso naša pota, njegovi koraki na zemlji so večkrat za stoletja vsaksebi!..."
Zamislil se je.
»Ali si videl Baltazarja?" vpraša mla-denča čez nekaj časa.            . ,
»Njega samega sem slišal pripovedovati", odvrne Ben-Hur.
»Čudež je to, pravi čudež!" zakliče Simonides. »Ko mi je pravil o tem, sem si dejal: evo odgovor, na kateri sem čakal tako dolgo! In zdelo se mi je, kakor bi Gospod razodel mi s tem svojo voljo. On bo kraij ubogih, ko pride k nam, ubogih in zapuščenih. Ne bo imel ni služabnikov, niti vojakov, ni mest, niti palač, a vendar postav novo kraljestvo ter zdrobi rimsko moč. Al razumeš sedaj, moj gospodar, ali razumeš ti, ki si bogat, mogočen in izurjen v orožju, za kaj te je Vsemogočni odločil? Ali mar njegova zadeva ne bode tvoja? Ali moreš še omahovati?"
Simonides je govoril to z velikim na-vduščenjem.
»Toda kraljestvo!..." zakliče Ben-Hur. »Baltazar pravi, da ima to biti kraljestvo duš !* (Dalje pride).
iz mesta odsotna, bode potem vedno tako j slovesna peta maša v naši stolnici?
Čas bi Že bil, da bi se od merodajne gospode v tem oziru kaj drugače ukrenilo, da ne bode boljše cerkveno petje na deželi, kakor pa v naši stolni cerkvi.
Zaplembe se množe. Ne le .Sočo", tudi »Primorca* nam zaplenjajo. Zadnje število .Primorca" so zaplenili radi sestavka: »Iz Pevme", kateri je bil že v »Soči" in | nezaplenjen. Kar je smelo iti v »Soči" med svet, v »Primorcu" ne sme.                    —
Preziranja do skrajnosti. — »Edinost* je opisala slavnost v Branici tako, kakor je izvestna stran zaslužila. K preziranju, ka- j tero se je izvršilo o tej priliki, povemo ?Edi-nosti* še to: Niti gosp. Flor. Ceh o vin, v čegar hiši se je vršil banket,-in..katerLga bi se bilo spodobilo jočastiti prav iskreno, ni bil navzoč pri banketu, ker so prostore zasedle razne gospe! Ste slišal1  .
Pri sprejem« gostoT v dolini pred Čehovinovo hišo je 10-letna Ivanka Č e* hovinova s primernim govorom pozdravila namestnika, umevno da v slovenskem jeziku. Ta jej je odgovoril tudi — slovenski (fragt mich nur nicht wie und nicht wie viel!)
Toliko »resnici na ljubo*.                      j
Slovenci glede* na lirmtlško slavnost | so bili dobri, dokler se jih je potrebovalo, potem so služili za — stafažo. — »Der Mohr hat seine Schuld gethan, der Mohr kann gehen!* Tako so mislili v nedeljo nekatern;ti. „ltuske" zastave so vihrale v krajih, koder je šel v nedeljo slavnostni sprevod in Branica je bila tudi v .ruskih" zastavah. Nekaterniki izmed višjih dostojanstvenikov so se gotovo zgražali, da živi toliko »Rusov* po onih krajih in izvestna c. kr. ušesa so bila neprijetno zadeta ob »živio* klicih. Pa, to nič ne de! Naš narod kaže, da je lu, da živi, ter da se vedno bolj zaveda svoje naloge.
Za t\'hovinov spomenik so poslali povodom odkritja istega: občina Sežanska 10 gld. in gosp, Trošt 10 gld. ter gosp. dr. Hertschel 5 gld.; vse to je dospelo nakazane za dan odkritja spomenika.
Kazpl* štipendije?. - Razpisuje se štipendij 300 gld., h »ustanove Njegove .kseelencije grofa Franceta "oronini-Gronberg, deželnega glavarja, v spomin šlirittesetletnice vladarstva Njegovega Veličanstva presvitlega cesarja Franceta Jožefa I."
Pravico do tega štipendija imajo ubogi dijaki, obiskujoči kako avstrijsko visoko Šolo (vseučilišče, tehniko, visoko kmetijsko šolo), ki so pristojni v kateri občini poknežene grofije goriško-gradiške, brez razločka vere-ipoznanja in narodnosti. — Prošnje previdene 8 potrebnimi spričevali naj se predložijo deželnemu odboru do konča septembra 1808. Razpisana prebenda. — Deželni odbor goriški naznanja: Izpraznjena prebenda ustanovitve za plemenite gospe poknežene grofoviue goriške in gradiške se s tem razpisuje z opazko, da imajo prosilke podati svoje dotične vloge v šestih tednih podpisanemu deželnemu odboru. — V ta namen naj dokažejo: 1. da imajo najmanje 18 let, 2. da so uboge, 3. vrsto njihovega plemstva in ali spadajo med plemenite rodbine tukajšne grofovine, 4. da so lepega zadržanja, 5. stan in premoženje njihovih sta-rišev, pa kake zasluge imajo oni za državo, 6. število sester, ali uživa že katera izmej njih ali prosilka sama, kako prebendo ali drugo pomoč.
Stražniki okrajnega glavarstva — posebno poznamo jednega — z nekako strastjo letajo za »Sočo*, kadar jo zaplenijo in kako jo plenijo, v katerem jeziku - v laske m. Guardia Nr. 9 24 pezzi itd.; »Primorca* plenijo tako-le: Squestrit Bramorez dala guridia Nr. 18 sli iQ. — Krasno, kaj ne!!! Kdo jim daje taka navodila, ali g. višji nadkomisar nepozabnega spomina?!
Nesreča. — Sin Antona Vuga iz Solkana, deček 14 let, je včeraj hotel vzeti iz Soče les za kurjavo; pri tem je deček spodrsnit v vodo in utonil.
Na Sv. Goro je bilo priromalo pretekla dva praznika na tisoče ljudstva, slično, kakor vsako leto. V Gorici jih je bilo vse polno, kamor si pogledal.
V   Reichenbergu in pri nas. — V Reichenbergu izhaja »Deutsche Zeitung", katera je nedavno prinesla oklic do narodnih nemških žen, naj kupujejo samo pri Nemcih in tudi le nemške izdelke. Državno pravdni-Štvo je tisto število lista zaplenilo po § 302. kaz. zak., a okrožna sodnija zaplembe n i potrdila, češ, da v tem § ne najde nič takega, kar bi bil rečeni list zakrivil.
V  Reichenbergu Nemci smejo torej pisati; »Kupujte le pri svojih" nasproti češkim trgovcem, kako pa je pri nas! Kolikokrat je bila »Soča* že zaplenjena »radi bojkota" in današnji dan je pri nas že kar izrek: »Svoji k svojimi" pod paragrafom!
Regle fonti di Reeoaro. — (Nekdo nam piše): Tako slove nadpis (preveden v slovenščino: Ktaljevi izvirki v Rekoaru), katerega nosijo veliki lepaki, ki so došli v Gorico iz »zvestega* sosednega kraljestva blažene Italije, da nas, prilepljeni po goriških oglih, vabijo v te laške toplice. To bi ne bilo nič slabega, saj so Italijani potrebni avstrijskega denarja, in da nam pošiljajo — menda v povračilo —čez mejo svoje ponarejavce n a S e g a denarja, je pač razumno pri znani laški   »hvaležnosti". Ali  ti lepaki  imajo za
naše Lahonc še neko posebno znamenitost; j oni nosijo namreč na vrhu grb kraljestva laškega, kateri grb je tiskan v barvah na velikem, da ga je videti daleč na okoli po ulicah. In ta grb je, kateri dela našim Lahonom te lepake čez vse prijetne, drage in svete. Laških trobojnie ne smejo razobešati, z drugačnimi znamenji italijanske države ne smejo na dan, pomagajo si torej z znaki bolj splošnega značaja, kakor z marjeticami, s peteroogiatimi zvezdami,, z zeleno-belo-ru-dečo. barvo na^oblekah, okrasjih (dekoracijah) itd. To jim pa šVne zatjošfia; demonstrativni pomen marjetic in zvezd ne pozna vsakdo, in one barve, različno razvrščene, služijo tudi drugim narodom, n. pr. Madja- | rom itd. Zarad tega jim napravljajo »odre- I i šeni* bratje iz kraljestva veliko uslugo, da j jim pošiljajo vsako leto one lepake v „srčno I hladilo*. In s kakim vidnim veseljem hodijo I naši lahončki mimo teh lepakov, kako po-I nosno gledajo na oni italijanski grb, kakor j bi hoteli reči: Ali ga vidite! Kn. 'o, kmalo j pride oni goreče zaželjeni čas, ko izpodrine ! nam pristujenega dvoglavega orla. ko bode za vedno umeščen na naših javnih poslopjih v propast »a questi sciavi austriacanti". — In te ljudi smemo Slovenci opravičeno zavidati ; usoda naših slovenskih lepakov je pač vse drugačna nego teh z italijanskim grbom. Nekdaj so bili slovenski lepaki vsaj po dnevu varni, zdaj je pa le redek, da bi ostal cel pol ure. In kdor jih trže, ni ne otrok, ne po-I balin, to so lahonski gospodiči, v to organi ?¦ o v a n i. Ti tržejo slov. lepake kar mimogrede s svojimi paličicami. Naš znani »prijatelj*, podjetnik za pritepljanjo lepakov, jim to rokovnjnštvo — ne vemo hote ali j nehote še olajšuje. Ni nam znano namreč, i ali stavi služabnik, ki prileplja lepake, sam J od sebe ali po ukazu svojega gospodarja slovenske lepake vedno kolikor mogoče nizko. Tako je bil prav te dni lepak tiskarne puljske na nekem oglu tako prilepljen, da ga je visela dobra polovica pod spodnjim robom ok-virjevim, dočim je bilo v okvirju samem praznega prostora za Iri take lepake. Tako prilepljeni lepaki so oni skrivni družbi lahonskih trgačev seveda jako dobrodošli. Jeden podrzljaj s paličico, in lepaka ni več. In to je leni lažje, ker imajo menda slov. lepaki pregladek papir za Travanovo »kolo* (lepilo), ker se nočejo prijeti zidu tako trdno kot laški lepaki. Naj si bode temu, kakor hoče, resnica je, da so oni lepaki z it nI. grbom pravi I princi # ne le med slovenskimi, ampak tudi laškimi lepaki. Oni se šopirijo že ledne in mesece na najvišjem mestu v okvirju. Njih papir je tako imenitno primeren za Travanovo »kolo*, da se držijo zidu kot klop (klešč) kože. In služabnik, ki jih je prilepil na tako vzvišeno mesto, ima tak „r e 5 p e k t" pred njimi, da bi se jih ne drznil dotakniti za noben denar. Ako ni prostora v okvirju, se morajo pač drugi (tudi laški) lepaki zadovoljiti, da jih služabnik prelepi z novimi lepaki; ko služabnik vsako toliko časa zid v okvirju osnaži, takrat morajo vsi lepaki, stari in mladi, v smetišče, in kdor ostane, je lepak »Regie fonti" z ital. grbom. Je že ros čudno, da ne zapazi redarstvena oblast te »komedije*. Kramor Braidotti že zadostuje, da se dokaže »razburjenost" zarad slovenskih zastav, in mi Slovenci moramo že mesece prenašati to k o m e d i j a š k o koketiranje z ital. grbom! Dolu ž njim! Mi se ne damo d a 1 j e i z z i-v a t i. P r i 1 e p 1 j a j t e nam avstrijski grb!
„Sof a*' je odkrito glasilo Slovencev na Goriškem in kot tako se le lepo zahvaljuje vsem onim neslovenskim gospodom, ki hočejo uplivati, da bi pisala tako ali tako o kaki reči. — Mi tako nepoklicano posredovanje odločno odklanjamo, ter rečemo le, da srno j hvaležni «Edinosti», ki je pisala istinost tako ! odkrito.
I           Iz   Podgurc.   —   V   Podgori    župan
I ni dal fantom dovoljenja, da prirede ples, pa fantje se zato   niso zmenili,  ampak priredili | vsejedno ples.   Župan je  naprosil okrajnega glavarja, da naj  on ustavi s pomočjo orožnikov ples; isti mu je obljubil pomoč orož-I nikov, V nedeljo sta res prišla dva orožnika | v Podgoro, in sta rekla, da naj župan z dvema   starešinama sam gre p repo ved a t  ples  ter  da imata  nalogo posredovati le v slučaju,   ako  bi nastala  kaka rabuka. Županstvo ni storilo nič v tem pogledu. Isto se je  dogodilo v Batujah,  kjer so tudi plesali fantje brez dovoljenja županovega, tam celo na takt goriških godcev.
Iz Ročlnja. — Akademiški slikar g. Ivan Grohar, je prav lepo preslikal prezbi-terij ročinjske cerkve. Delo zasluži vso pohvalo. G. Grohar je jako inteligenten in v vsakem oziru izvrsten mož. Vreden je najboljšega priporočila.
Premih knez in nadškof bo birmoval v Ročinju 12. septembra. — Občinske volitve, ki bi imele bili že davno razpisane, še zdaj niso. Menda mislijo gg. I starešine, da dobijo več penzije, Če bodo dalje v službi.
Iz Lokavca. — Dne 10. t. m. nam je naznanil tužno mrtvaški zvon — da je po dolgi in mučni bolezni preminul v goriški bolnišnici g. Ernest Hmelak, sin velecenje-nega in spoštovanega veleposestnika in trgovca Hmelaka. — Pokojni Ernest je bil vsestransko izobražen človek, ki se je zavedal popolnoma svojega naroda, za katerega se je čutil srečnega na vsakem vspehu napredka; l nasprotno je bil pa  ves potrt, ako je  videl
da Slovenci, ne dosežejo, kar prosijo. — Po- j kojnik je ^:' tudi dika kristjana. Držal se je gesla: ne želi drugim hudega, pomagal je vsestransko rad in vstregel prošnji potrebnega z dobrim svetom kakor tudi v gmotnem oziru. Iaučil se je v gospodarskih kakor v trgovskih poslih v Trstu. Vodil je veliko lesno trgovino več časa kot 18-1S letni mladenič, potem je prišel domov, kjer je vodil gospodarstvo po novejšem kmetijskem sistemu; bil je nadarjen a dolga bolezen ga je uničila in zgubil je veselje do vsega.
Rečem naj le, da je bil vzor-mladenič I blaga duC zaveden in marljiv, spoštovan pri nižjem kakor pri višjem sloju. Pokazal nam je, da je bil spoštovan, veličasten sprejem blizu meje katast. občine. — 12. t. m. se je pripeljalo pokojnika v rojstno občino, kamor so ga položili v rodbinsko rakev. Pred rojstno hišo se je voz ustavil in pevci so pod vodstvom g. nadučitelja Tomažiča zapeli ono ganljivo: »Blagor mu", kakor v cerkvi po duhovnih opravilih „Nad zvezdami" in na pokopališču »Tiha jamica", da je bilo sledno oko rosno od sočutja.
Takega pogreba še ni videl Lokavec. Dragi rodbini pa želimo, da se uda volji Božji ter da prenese ta udarec kolikor mogoče mirno. — Naše srčno sožalje. Pokojnik pa naj počiva v miru,                                 S,
Iz KUteinberga. Znano je, da nima noben stan toliko sovražnikov kakor kmeiiški. Toča, suša, moča, rosa, trtna uš in kdo ve še koliko drugih. Kako lepo je letos cvetelo sadje. Veselil se je že kmetovalec lepega dohodka, katerega mu donese obilno sadje. A glej, rosa v cvetju mu je na mah ves up putrla. Edino upanje mu je obviselo na trti. A trta, koliko truda in koliko skrbi in stroškov ne prizadene ubogemu kmetovalcu. Nekdaj | je kmet le nekoliko obrozal, povezal in oko-j pal, in ves trud je bil končan, sedaj pa i treba še prav pridno škropili, žvepljati, I gnojiti in okopavali. A to vse še ne zado-I stuje. Pred nekoliki leti se je prikazala v naše vinograde Irtna uš. V malem Času je mnogo vinogradov popolnoma uničila, posebno pa na Pedrovskej strani. Ljudstvo po je takrat zelo prestrašilo. Kako bi se tudi ne, saj mu zraste najbolji pridelek na trti, in ta je bila uničena. A komaj so znašli pripomoček zoper trtna uš, trlo riparij, takoj se je ljudstvo z vso nemo le poprijelo. Začelo je prav prav pridno divjake saditi in v* domačo cepiti, in danes že vidimo lopi sad velikega truda. Mnogo vinogradov je že prenovljenih, in mnogo na novo postavljenih. V nekaterih je že letos prav dobro obrodilo. Glede prenovljenja vinogradov se posebno dve vasici, Birsi in Bizjaki, odlikujeti. Človek bi kur cele ure stal v takem vinogradu in gledal, ko lepo so trte naložene z grozdjem. Zdi se akor bi bil v malej razstavi, kamor se navadno le najlepše postavi. Zato pa sve • tujemo vsem drugim vinorejcem, katerim še vedno noče v glavo, kako koristno in potrebno je saditi trto riparij in jo v domačo cepiti, naj le pridejo pogledat naše prenovljene vinograde, in gotovo se tudi oni ne bodo vstrašili dela in truda za prenovitev svojih vinogradov. Nekdaj se je nekje bralo: Molite mladi in stari, Da bi ne sadili trte riparij. Sedaj pa recite:
Molite mladi  in  stari, Da bi nas rešila Vsaj trta riparij.             Nekdo.
Iz Ccpovana. — Poroča se nam: Že mnogo sem čul o slapu v Kiužah blizo Podmel-ca; zato sem se napotil tja, da bi si ogledal je-denkrat ono krasno naravno prikazen. A smola! ko pridem na lice mesta, občudujem po Bači izdobljeno skalovje, a ko prašam po slapu, povč mi moj sosed, da je jez voda odnesla in vsled tega je splavala vsa prikazen po vodi. To je pač smola! Kolikokrat sem čul o onem gorskem čudežu, o mavrici, katero si lehko videl vedno v penečih vodenih valovih, o slapu, ki je -— če tudi v mali meri — spominjal na Renov pad pri Schafhausnu, in imponiral celo ptujcem, ki so mnogo videli po svetu; kolikokrat sem si želel ogledati si oni naravni pojav: a ko prvikrat pridem tja, ni jeza, ni slapu, ni mavrice. V tolažbo mi je bilo le to, da se je peljal mimo pred kakimi 10 dnevi tudi minister Bamreither; a tudi on ni videl one prikazni v Kiužah, ker isti dan pred njegovem prihodom je voda odnesla jez in krasen prizor v Kiužah. To je povzročilo veliko Škodo posestniku tamošnjega I mlina, a okraj je izgubil s tem lepo prikazen, ki je vabila mnogo popotnikov v one kraje. Nadejati se je, da se s časom vse popravi. Ustanovna slavnost ^Idrijskega Sokola" je bila kaj sijajna. Udeležilo se je iste lepo število Sokolov od vseh stranij; Goriški in prvaški »Sokol* sta bila zastopana po de-putaciji. Obširneje poročilo priobčimo prihodnjič.
Iz Bovca. — Dne 11. t. m. je pogorela na samem stoječa Pl oži jeva hiša pod Čelom pri Bovcu; zgorelo je poslopje z vsemi do sedaj spravljenimi pridelki, potem troje goved, prešič in žali Bog se je udušil tudi enoletni otrok. Poslopje je bilo zavarovano. Vse one dolžnike, bodisi za „SoLo", »Primorca«, tiskarno aH »Slovansko knjižnico", kateri ne bodo poravnali svojega dolga do četrtka, 25. t. m., ali nam vsaj naznanili, kdaj mislijo plačati, natisnemo s polnim imenom v naslednji številki I „S o č o". — Kdor si hoče torej pri-
hraniti sramoto, naj se oglasi — vsaj z dopisnico.                   Upravnistvo.
Radodarni doneski.
Za »Šolski dom" :
Prejelo upravnistvo: Zamorec v Trstu »Pri petelinu8 (gostilna Ant. Vodopivca) 5 gld. (To gostilno posebno toplo priporočamo goriškimi Slovencem, kateri imajo opravke v Trstu, ker je podpore vredna). — Zamorec v Cerknem prvi kamen v znesku gld. 4*14.
—  Vesela družba o priliki odkritja Čehovi-novega spomenika v Branici gld. 20'55. — Najpridnejši zamorec v tem suhem času pa je oni v gostilni župana Jos. Kodermaca v Sovodnjah, katerega gospa županja prav izredno pridno hrani in kateri je v tem tednu dvakrat izpraznil želodec, enkrat gld. 4-02, drugič pa gld. 5, Hvala ji na požrtvovalnosti.
—  Izletniki v Zapotok gld. 4-50. — A. Blažko iz Rihemberga 50 kr. — Skupaj gld. 43'71.
Razgled po svetu.
K položaju. — Po raznih posvetovanjih so grof Thun, baron Banffv, grof Go-luhowski, pl. Kallav, dr. Kuizl in dr. Baren-jeither zapustili Ischh
Posledica posvetovanj in avdijenc je ta, da se začno zopet pogajanja med avstrijsko in med ogersko vlado radi nagodbe. Nekateri trde, da je v teh pogajanjih v Ischlu zmagal Banffv in da na mesto nagodbe stopi trgovinska pogodba z Ogersko. Trde celo, da je cesar tako premembo že dovolil, drugi pa naznanjajo, da grof Thun j<* naznanil cesarju, da ne more sprejeti Jogerskih predlogov ter da hoče sklicati z nova državni zbor in potem, če bi pridobil stranke za redno poslovanje, pa bi se odpovedal. — Jako neverjetno !
Državni zbor namerava baje vlada sklicati na dan 5. septembra,
%nit8ko-iiuiei'lška vojna. — Dne IG, t. m. je šla brzojavka po svetu, da so Ame-rikanci bombardovali Manilo, katera seje udala.
Blokada Kubo jo razveljavljena. Generalni guverner maršal Blanco je izdal oklic do prebivalstva Kube, v kateri pravi, da smatra svojo nalogo končanim, radi česar noj ga odpuste, ko je Španija sklenila mir. On ni zagovarjal miru, ker ni še davno od loga, ko je priporočal nadaljevanje vojne.
Španska kraljica - regentinja se je posebno zahvalila francoski ,vladi na ugodnem posredovanju za sklepanje miru.
Razgled po slovanskem svetu.
To si Je treba zapomniti. — Slovenka v »Edinosti* piše: Minoli teden sem bila na pošti pri javnem vrtu (Giardino pub-blico). Prišedša tja, pomolila sem uradnici brzojav, vprašaje v slovenskem jeziku, »koliko da je plačati*. Odgovor je bil: »venti soldi". Vprašala sem jo: »Kaj ne znate slo-vensk«. da mi odgovarjate v laškem jeziku na slovensko vprašanje ?" Gospodičina, ki nado-mestuje uradnika, je vslala vsa razburjena; prišlo je še troje oseb, namreč urada načelnik, en uradnik in še ena gospodičina in ti so izjavili: »Dokler ne bodcnio prisiljeni, ne bodemo govorili slovenski!!"
Tako se vedejo gospoda, kakor bi ne imeli nobenega gospodarja naj seboj!? Radovedna sem, bodo H dotičniki povišani zaradi tega res »junaškega" odgovora? !*
Občinske volitve na Voloskcni. — V vseh treh razredih so bili izvoljeni hrvatski kandidatje. Govorilo in pisalo se je mnogo o zvezi Italijanov z Nemci in »Piccolo" je že prerokoval, da v kratkem bodo gospodarji na Voloskem Italijani. Vse pa se je Italijanom izjalovilo in zmagali so Hrvatje sijajno. Nemci so odrekli Italijanom sodelovanje pri volitvah in ti drugače kričoči ljudje so zgubili ves pogum ter se volitev niti udeležili niso.
V deputacijo, katera izroči Njeg. Veličanstvu po novomeškem županu dr. Še-g u 1 i predložen dodatek k udanostni adresi, ki se tiče slovenskega vseučilišča v Ljubljani, so bili izvoljeni: Iv. Hribar, dr. R u d e s c h, Ipavic (Štajersko), Muri (Koroško), Muha (Goriško), Jelušič (Istra) in Goričar (Štajersko).
Trinajsta skupščina družbe sv. Cirila In Metoda je bila 11. t. m. v Ribnici na Kranjskem. Udeležba ni bila baš obilna, vendar se je skupščina vršila sijajno. Več prihodnjič.
„Dcr Sttden". — Organ fur die po-litischen culturellen und wirtschaftlichen In-teressen der Kroaten uud Slovenen. Prejeli smo 4. številko tega lista. Tudi ta je pomnožena s prilogo. Vsebina je sledeča: Slovanska vzajemnost (kakč jo razlagati v smislu govora g. drž. poslanca dr. Ferjančiča pri učiteljskem zborovanju v Ljubljani). — Občina in politika ali brezpravne razmere v Istriji (temeljit članek odličnega rodoljuba iz Islre). — Nadaljevanje zborovanja slovenskih odvetnikov, notarjev proti graški nadsodniji. Dalj«; obsega list razne zanimive novice iz Štajerske, Koroške, Kranjske (obširen opis zborovanja slovenskega učiteljstva), novosti iz Hrvaške, Istrije, Dalmacije, Bosne in Hercegovine. Mej raznoterostmi je članek »Hrvatska politika" posnetek iz hrvaškega tednika v Dubrovniku »Crvena Hrvatska".
Ker je ta list, kakor obče priznano, v sedanji žalostni politični dobi Slovencem in Hrvatom živo potreben, mora vsak pravi rodoljub smatrati svoje dolžnost, da list po svojih močeh podpira, kar stori najprvo m najlaglje s tem, da postane naročnik. — Naročnina znaša od avgusta do konca leta samo eden goldinar. Uredništvo in uprav-ništvo Dunaj I. Plankengasse 4.
~~~ FoiOard - Seide 65 Kr.
bis fl.3-35 p. M. iapanesisehe, chinesisehe etc. in den neu-esten Dessins und Farben, sowie schwarze vveisses und farbige H««->«lt«rg-S«l-te von 1* far. bis fl. 14-fe per Meter - in deu modernsten Geveben, Jarben und Dessins. An Private porto- und steuerfrei ins Hans. Mustcr amgehend. Seiden-Fabriken €K Ileaneberg (k. a. k. HoB-*.
Splošno |o  prfanMaa  pri   želodčnih   bo-_ leznm kot najboljše prebavljiio in odvajalno sred-
Gascara Sagrada Maiaga vina
iz deželne lekarne «Prl Mariji pomagaj ¦•Hi *• ¦"»
LeuMek v Liub8«ni. t vel   .teki. «W. 1-91. - ¦«^,.»-
lijja se z obratno poŠto               i •'. •"
Dunajska borza
18. avgusta 1808.
101 glil. <;»   kr.
Skupni državni  dolg v nolah   .  . Skupni državni dolu v srebru , -  .
Avstrijska zlata renta......
Avstrijska kronska renU. 4%  , •
Ogcrska zlata renta 4%.....
Ogeraka kronska renta *#.... Avstro-ogerske bančne delnice  .  .
Kreditne delnice........
London visla.........•
Nemški drž. bankovci za 100 mark
20 mark............
20 frankov...........
Italijansko lire.........
C. kr. cekini....... . . .
Štev, 531.
101 181 101 . 120
HV„
Razglas.
Naznanja se, da
javna dražba
zastavil K. čelrtleta, t. j. mesecev
aprila, maja, in junija 189?.
začne v ponedeljek, dne 5. septembru 1898.
ter se bo  nadaljevala naslednje četrtke  in ponedeljke.
Od ravnateljstva zastavljavnleo
in ž njo združene hranilnice. V Gorici, dne" 10  avgusta 1898.
(nasproti nunski cerkvi)
priporoča preč. duhovSCini in slavnemu občinstvu svojo lastno kdelovatoico umetnih cvetlic za vsakovrstne cerkvene potrebe. Ima veliko zalogo nagrobnih vencev, za mrtvaške potrebe, voSčeno sveče itd.. vse po zmerni ceni. — Naročila za deželo izvršuje ločno in solidno. Priporoča slav. občinstvu tudi svojo (S. cl.)               tiskamo 3rk na perilo.               (P. cl.)
Podpisana priporočata slavnemu občinstvu v Gorici in na dežeti  svojo novo urejeno
pilujuliiico jestvin.
V zalogi imata tudi raznovrstne pijače, n. pr.: Francoski Cognac, pristni kranjski brinjevec, domači tropinovec, fini rum, različna vina, goružice (Senf) ter drugo v to stroko spadajoče blago. Postrežba točna in po zmerni cenah.
Z odličnim spoštovanjem
Kopač & Kutin
7.-?                      trgovca v Semeniški nlici št. 1
v hiši, kjer je „Trgovsko-obrtna zadruga'.
Svoji le svojimi*
Priporočam veleslavnemu   občinstvu  v Gorici in z dežele svojo lepo urejeno
brivnico
na Travniku štev. 21, zraven Paternoilijeve knjigarne in loterije. Obljubuje točno in hitro postrežbo, se toplo priporočam udani 68—27                             Anton Pncelj.
*§            Združene opekarne           j*
J|   Bilje-Bukovica  L
*|j           (pošta   Bilje  pri  Gorici)         ¦**
<&'  imajo veliko zalogo vsafcovrst- $*
l|j  nagi opekarniikega materiala s*.
Ijl         po sledečih zmernih cenah:        ^
>$           Navadna stavbna opeka  št.  ii |^
J>   po «J gld. tisoč.                                  I*
Tg            Opeka si. 3 in 4 po 8gl. tisoč. ^
2|            Strešnike (korce) po 11 gi. tisoč. 12^ .
Anton Potatzky v Gorici.
Ka sredi RaStelja 7. TRGOVINA NA DROBNO IN DEBELO.
Najceneje kupovališče nirnberškega in drobnega blaga ter tkanin, preje in nitij.
FOTREBŠČINE
za pisarnice, kadilce in popotnike.
NajboljSe šivanke za šivalne stroje. POTREBŠČINE
za krojače in čevljarje.
Svetlnjlec. — Kožni venci. — Masne knjižice.
lišna obuvala za vse letne čase.
Posebnost:
Semena za zelenjave, trave in detelje.
Najbolje oskrbljena zaloga za kramarje, krošnjarje, prodajalce po sejmih in trčili ter na deželi.       2 ;?"> -2S
P. Drašček
trgovec z jedilnim blagom
t Stolni nlici št. 3. v Gorici priporoča se p. n. slovenskemu  občinstvu v 64                  Gorici in z dežele.
Prodaja kavino primaao Iz  tovarne
ARNOLD&GUTMANN z Dunaja.
Zaloga zveplenk družbo av. Cirila in
Metoda.
<$             lV»jam   si   naznanili slavnemu   ob-  ;
a^ činslvu, da sem zapričel v Trstu trgovino za  j

koRiisijonalne in ipedicijsko   g poslovanje.                    §»
jšiljatvah
• mala
i<d  :5o kit naprej pa
^               Naročila in t-i«-«
J%   |»<> 5 k/, po pošli in
**?   jio železnici, izvrševal hum  tonio in »eno.   ic-r 0~»             KazpoSilja! litim  razen kolonijalmra  )S|»
«§   hlsij-a   tudi ilru^>   na  trjr hpadajuče  stvari,  ^
*Jš?   kakor:  sadje, zelenjavo,  ribe i   dr.   Pečal  Je*'
a~»   so boru z razprodat anjem  domačih prid* 1-  >Sf>
i%   kov, s prijcmupjeni blaps v svoja skladišča,   $*
*$   dajal na i<ta  naplarila   in   posredoval   do-  TgF
<j«   lično prr.Jajo na korist lastnika                     <~+
5^               Trgoval bom tudi z ^inom na debelo.  ^^
*"»¦                   .., ___«i«^Mii4Ki.-i„,(.4jir*L.   !-  T*?             Si)n-j;;:eni   zastopstva   trdnih
jTt^V^lTirVVVVI^^^Il i  ^   tonkurelo',po.obnih       tvrdk in polag.-i
_______________________—-------------- I   Ti   za lo kavrr.o.
>jnki do-
Dijake
na  stanovanje s  hrano  sprejme slovenska
rodbina. — Oglasiti  se  je  pri   upravnistvu
pod štev. 196.                 3—3
Na dež. jubil. razstavi odlikovan Nr* Ivovski razstavi s prvo ceno
i srebr, drž. svetjnjo — srebrno svetinjo

Jurij Mose v Gorici
trgovec i manutakturnim (krojnim) blagem
v Raštelu št. 7-8
ima bogato preskrbljeno zalogo volnenih, svilnatih In bontbažastih sno vi j za vsaki letni čas ter perila in platna iz samega lana za gospoda in kmeta. Najnovejše moderno blago in perilo za vsaki stan, bodisi duhov
nifce, učitelje, uradnike itd. Največja zaloga volnenih ali žimnatih blazin za posteljo ter pogrinjal, vsakovrstnih volnenih plaht itd. Vse blago prodaja po tako nizki ceni, * da se ne boji tekmovalcev.   102
DEOffl
V Gorici - Nunska ulica 14-1(> — V Borici
Proclajalnica
in
edina mehanična
popravljal niča
šivalnih strojev.
Brez konkurence! V zalogi se nahaja nad 100 šivalnih strojev n. pr. za čevljarje, krojače in šivilje. Vsi stroji za šivilje se vdobe od gRI. 32 naprej.
V zalogi imata tudi dvokolesa, puške in samokrese.
za lo k:ivri_ ^J?               Kadejajr
LL  mi-lijo, ostajam odličnim spoštovanjem udani
*f                                   firneftt Peffi.it.     %
«?  lin (rl.)             v ulici S. Franceaco štv. e. *-^'
Tovarna »zeniti telovadnih priprav JOS. VINDYŠ-JL,
v Prag-1 na Smlhovu
(Praba-Sniiebov) Vinohradskii ulice čislo 810, se priporoča
k popolnemu uzornemu prirejevunju sokolskili in šolskih telovadnic
po najnovejših pripoznanih in praktičnih sesUvih.
V ta doka« je na razpolago mnogo prlpoiofu-otih »pridal Jornadh in inozemskih.
Zagotavlja jedno leto. ('ene zel6 zmerne, plačuje se pa na m«se«ine ol»roke po volji in zmožnoBti.
//avadt\e priprave so vedno y zalogi.
Ceniki, proračuni in načrti za popolne telovadnice pošilja na zahtevo brezplačno in poštnine prosto.                                                    80,  5f   i«
Poprave izvrtaj« po najnižjih ceutb.
O Tiskarna ustanovljena leta ]kl, je obskrbljenj z naimodernejšinii črkami. ~-Q »Salonska knjižntea",
„&looansfta  knjižnica".      "><       „<mnjižnica za mladino'. „ Primorec".             „ S 0 Č A ".              „ &Hiuipof'\
Goriška Tiskarna
A. GABRSCEK, zaloga vsakovrstnih izgotsvljenih tiskovin za županstva, cerkvene, šolske in druge urade,
v Gosposki ulici štev. q, v Gorici,
sprejema naročila za tisek vsakovrstnih tiskovin,
kakor n. pr.:
vabila k veselicam in plesom, račune, zavitke in
llstovni papir z natisnjeno tvrdko za trgrovce in
zasebnike,  raznovrstne vizitniee  s primernimi
zavitki In elegantnimi škatljleaml.
Liskovir\e po uzorcu za zasebnike, urade, društva itd.
izvršuje točno in natančno po zmerni ceni. Sledeče {isUociae ima tiskarna isao/or/ieae  e laioai:
Za žnpanstva: Spisek za volilce, glasovni imenik, kontrolni razkuz (za volitve), opravilni zapisnik, blagajnični dnevnik (z glavo), sklep računa, proračun, domovnica, ubožni list, plačilni nalog,' vročilni list, razna povabila (k volitvi, k novačenju, v občinski urad), vabilo starešinam k seji (z dnevnim redom in brez njega), pobotnice, zapis za mrličem. izkaze o premembah stanovališča (za vojake), poštni dnevnik, kazenski zapisnik, prošnje za oproščenje vojaščine, itd.
Za cerkvene »rade: Liber bapt, Liber def., Liber matr., Status anim., Testim. mortis, Testim. tnatrim., Fides mortis et sepult., Fides matr.. Nota pro den. faetis (in facendis), Fides.Mattv.it. et Bapt., Testim. status liberi, krstni list, poročni list, mrtvaški list, pobotnica za obligacije in za plače, izkazi umrlih, račun (z raznimi prilogami) itd.
Za šole so v zalogi vse tiskovine v slovenskem, hcv. in Ital. jeziku, kakor razrednice, tednik, oprav, zapisnik itd.
Za sodne urade: opr. zapisnik, zapisnike, vročilne liste, vabila, plačilne naloge, malotne tožbe, pooblastila, zvršilne prošnje itd. itd. i*v-» Podražim tiskarna v Pulju -%<¦
Q> Tiskovine za hrv. občine in župne urade y Istri izvrSnje po uzorcu v 1% urah *q
i zalogi „ioriškB 1 iskarne" i. Sabršček m izšle knjige:
»materino delo za Boga in domovino", ?,& Slovenke priredit Simon Gregorčič ml. Cena s poštnino 70 kr.   --~.
„Zgodov, šrties izpoknežene grofije goriške in gradiŠke".
Spisal Simon Rutar. Cena s po&tirino ">r» kr. „Venee Slovanskih pOVOStij". Črtice iz ruskega, poljskega, slo-,    vaSkega in hrvaškega življenja. I. Cena s poštnino 55 kr.
Simon Gregorčičeva zbirka pesmij. cena učni izdaji:» kr. dhtt fantka izbrane pesmi. Cena iieni izdaji no kr. Pagliaruzzi-Jirilanove poezije (dve knjigi) in spisi v prozi
Cena t sem snopičem s poštnino 1 gld. 60 kr.
Anton Klodišeo »Materin blagoslov". Cena s poštn. is kr.
„€pizoda iz kulturne zgodovine goriške", aH košček zgodovine goriškega c. kr. gimnazija. Spisal mons. Andr. Marušie. Cena s poštnino 12 kr.
»Slovanska knjižnica". Izhaja vsaki 15. dan v mesecu. Do konca maja 1S!>8. je izšlo 7t snopičev. Celoletna naročnina gld. 1*80.
»JCttjiŽniea Za mladino". Izšlo je S-l snopičev. — Cena vsakemu snopiču je 25 kr. Kdor naroči vse snopiče, jih  dobi po 20 kr. »¦¦¦
»Salonska knjižniea", za odrasle, začela izhajati začetkom 1. 1897. I. zvezek »O te ženske?* stane broširan gld. 1*10, vezan gld. l"60.
»Gluhonemi". Zgodovina in sedanja metoda njih vzgojevanja. 35» stranij velike osmine. Spisal Anton Rudež.   Znuana cena gld. t-30.
»Šele nOet   * Sentimentalen roman. Cena 25 kr.
Židovsko nravostovje v Jatmudu. Brošurica. i iztis to kr., 100
iztisov 2 gld. 50 kr.
»Slovenei in mednarodni promet",  spisal dr. Karoi Pečnik,
zdravnik v Aleksandriji. Cena s poštnino 25 kr.
r
*
(KpaTKaH rpa»MiiTHKa PyeeKaro flatiKa)
m4