54
Mati božja in nema kraljica.
(Lcgenda.)
Svoje dni je živel kmetič v velikih stiskah in nadlogah. Smrt mu je vzela Ijubo ženko, a nesreča ga je pripravila ob vse premoženje, da mu nie ni ostalo, kar mu je bilo Ijiibo na svetu, razven majhene hčerke. Sam sebe ni iiuel s čim preživeti in vendar je moral še za hčerko skrbeti. In da je otrok silo trpel, to ga je bolelo hujše od lastnega trpljenja. Necega dne je šel v gozd pred kapelico matere božje in je bridko tožil njej svojo nadlogo, češ, ona zna in unaeje žalost starišev, ki morajo gledati lastnega otroka v sili, pa mu ne morejo poniagati. In glej! takrat se mu prikaže mati božja kot kraljica nebes in zemlje v srebrnih oblacih z zlato krono na glavi, obdana s trumo angeljev. Marija se je usmilila siromaka in je vzela njegovo hčerko s seboj v nebesa. V nebesih je bilo hčerki neizrečeno dobro, jedla, pila in igrala se je z angeJjčki, oblečena je bila v lepo belo obleko, obšito z bliščečimi zve-zdicami ia vsak dan je postajala večja in lepša. A mati božja je hotela njeno pokorščino skušati, zat<5 jej izroči vse ključe nebeškega kraljestva, rekoč: " ,,Dvanajst vrat smeš odpreti, kadar hočeš, a trinajstih nikoli!" Deklica je od-pirala vrata za vrati iu povsod je našla kaj lepega in čudnega. ,,Kaj neki zapirajo trinajsta vrata ?" misli si. Od zdaj jo je radovednost hudo rnučila. Napoaled se ni inogla ve6 premagati in je odprla tudi trinajsta vrata. Ali kazen za njeno nepokorščino jej je bila uže za petami. Kraalu pride mati božja in jo posvari, da je btfa tako nepokorna. Dekliea je sicer tajila, ali nie ni pomagalo; mati božja jej vzame ključe, zapodf jo iz nebeškega kraljestva nazaj na zemljo in deklica ostane nema (mutasta), dokler ne bo voljna pripoznati svoje pregrehe.
Na zemlji se je deklica Ijudi tako bala, da je v gozdu prebivala, od korenin in zelišč se živela in v votlem drevesu prenočevala.
Necega dnž se prigodi, da je bil kraljev sin. v tistem logu na lovu. Kraljevič je deklico našel in njena lepota ga je tako očarala, da jo je s seboj peljal in za ženo vzel, da-si je bila aema.
Za leto dni jima je Bog dal sina. Tisto noč se jej prikaže mati božja in jo opominja, naj pripozna svojo pregreho, in ker kraljica tega ni hotela, vzela jej je Marija ofcroka in ga odnesla s seboj v nebesa.
Za leto dni jima Bog da drazega sina. Zopet se jej prikaže mati božja in jo opominja, naj spozna svojo pregreho. A zamdn, tega kraljica ni hotela, zato jej vzame Marija tudi druzega otroka in ga odpelje s seboj v nebesa.
Ljudstvo je začelo godrnjati in govoriti, da kraljica na hudoben način od Boga jej poslane otroke pokončuje; ali kralj jo je neizreženo ljubil ia zato se nihče ni upal, kaj žalega jej storiti.
Tretje leto podari Bog kraljici tretjega otroka ia tretjič se jej prikaže mati božja, pripelje njuna poprejšna otroka s seboj in jej obljubi, da jej oba otroka nazaj da, ako spoznd svojo pregreho; ako pa neče tega storiti, vzame jerj še to tretje det,e, ljubeznjivo hčerko, in jo odpelje s seboj v nebesa. Kraljica pa je ostala trdovratna in mati božja jej je tudi hčerko vzela.
Zdaj se pa nevolja ljudstva ni dala več potolažiti. Vsi so zahtevali, da se kraljica za svoje hudobije mora s smrtjo kaznovati. Kralj je žaloval, a ni mogel nič pomagati.   Kraljico so obsodili, da se ima sežgati.
m
Uže je stala kraljica privezana na gromadi, katero so na štirih krajih podžigali. Kralj je obupajoč gledal ta strahoviti prizor iz svojega poslopja, a spodaj je množina radovednega Ijudstva čakala kraljičine smrti. Takrat v zadnjem trenotku, ko so jo nže smrtne bridkosti obdajale, spomnila se je, kako se je pregrešila s svojo nepokorščino in pozneje s svojo trdovratnostjo do ne-beške kraljice, in kako bi zdaj rada, ko bi jej mogoče bilo, z odkritosrčnim izpoznanjem vse popravila. To je mislila v srci — in glej! uže jej je bilo odpuščeno. Ogenj je ugasnil in kraljica je začela govoriti ter je javno pove-dala svojo pregreho. A nad njo so se nebesa odprla in mati božja v srebrnih oblacih je pvišla, v naročji s preljubeznjivo deklico in na vsakej strani po jednega dečka, ter je vse tri izročila materi. Vsi so bili sreeni in zadovoljni, ter so hvalili Boga za toliko dobroto.                                                  Zapisal  J.S—a.