Splošni vesfnik. Tudi pri šolskih knjigah naj bi štedili! V zadnji številki smo omenili nairedbo učnega ministrstva, ki lioče omejiti prepogosto in često nepotrebno menjavanje šolskih knjig in drugih učnih pripomočkov na ljudskih, meščanskih šolah in moških in ženskih učiteljiščih. Rekli smo, da bi bilo tako brzdanje umestno tudi na ostalih srednjih solah. »Agramer Tagblatt« pripominja k tej naredbi v soglasju z nami: »To pametno naredbo naj bi posnemali tudi pri nas (na Hrvatskem). Mnoge matere nam tožijo, ker se šolske knjige vsako leto menjajo, kar jako hudo občutijo tiste rodovine, ki imajo več za šolo obveznih otrok. Poprej je mogel otrok porabljati knjige svojega starejšega brata ali sestre, sedaj pa jih treba vedno nanovo nabavljati. — Ko nam že državna uprava priporoča štedenje na vseh koncih in krajih, pa naj nam prihranja stroške tudi pri šolskih knjigah!« Družba sv. Cirila in Metoda — glavni dedič. Umrl je posestnik in župan v Zapužak pri Šturijah Anton Poljšak, ki je v svoji oporoki obdaril Družbo sv. Cirila in Metoda. Blagi pokojnik je določil družbo glavnim dedičem svojega imetja, ki sestoji iz nepremičnin, več glav živine in drugih pritiklin. Slava njegovemu spominu! Užigalice Družbe sv. Cirila in Metoda. Da se te užigalice zadnji čas niso zlahka dobivale, ima svoj vzrok v tem, da založnik I. Perdan ni dobival užigalic v zadostni množini iz tvornic, ki se je opravičevala, da zaradi zmanjšanega števila delavcev tudi pri najboljši volji ne itiore izvršiti prejetih naročil. Sedaj jih je dobil g. Perdan en vagon, a v nekoliko dneh jih dobi še dva in bo mogel na vse kraje razposlati zadostno užigalic. Etikete bodo odslej v modro-beli-modri barvi, a z istim besedilom kakor poprej. Na Slovencih ie, da pridno posezajo po njih, da ostane družbi v tem težkem času, ko so ji odpadli toliki dohodki, ohranjen vsaj ta vir dohodkov. Če družba vkljub neugodnostim dogodkov vendar vrši dalje svojo veliko nalogo napram svojemu narodu s tem, da vzdržuje nezmanjšano svoj šoiski obrat in ohranja našim otročičem nadalje pošteno narodno vzgojo, potem je pač narodu dolžnost, da1 vsaj v meri možnosti tudi on vrši svojo dolžnost napram družbi. Najiskrenejo hvaležnost smo dolžni tej poslednji, da se niso uresničile bojazni, ki so nas vznemirjale začetkom vojne. Rojaki, naši otročiči, sinovi našega nairoda, jamstvo naše bodočnosti so, ki jih ohranja in vzgaja vam in vašemu rodu! Spominjajte se je, podpirajte jo tudi s tem, da rabite samo njene užigalice. Je to sicer podpora po novčičih, ali novčič poleg novčiča se niza vendarle v lepe vsote, ako stori vsakdo svojo dolžnost na tem polju narodno-brambnih sredstev! —