Silvin Sardenko: Velikonočna romanca. — Anton Medved: Deklica in roža.
251
Svoje prošnje sem obračal v molitev, a moj duh je zbegan odjenjaval. Trudno sem iskal vzroka in vpraševal sem se: zakaj?
In to vprašanje mi ni dalo miru. Iskal sem vzroka, in moja b» la stran mi je govorila: »Zapusti se, zatajuj se in užival boš velik notranji mir."
Na roki sem naslonil glavo, in te besede so mi polnile duha .. .
Z reki sem bil napolnil svojo belo stran nekdaj — in sedaj so mi rezali globoke brazde v srce.
Svojo ledino sem zoral in vsejal sem zdravo seme. In vitka pšenicna stebelca so pognala na moji njivi. Dan za dnem jih gledam . . . dan za dnem . . .
V njih iščem razvedrila. Ona so moj mir.
Prilivam jim, čuvam jih in poln radosti pričakujem žetve.
Prašna je bila nekdaj moja bela stran. A obrisal sem prah raz njo in zapisal sem nanjo besede svetega moža, besede, polne globokosti in resnice, in sedaj se mi dozdeva belina moje bele strani še bolj jasna, še bolj čista — vabljiva . ..
Velikonočna romanca.
V elika  noc je  z zlatimi priplula  perutnicami, okrašena s cvetlicami, s  cvetlicami  bogatimi.
In tam, kjer okenc dremlje par, kot zarja se je  javila in  deklico pozdravila: »Veselo jutro,  božja stvar!
A  lici tvoji  kot nekdaj več nista kakor pirha dva, rdeči kakor pirha dva . . . Ne taji — saj vse vem, zakaj!
Prelep  obrazek je rdeč; jaz bi ti  ga pobarvala, ko ti  bi res ga varvala, da ne porumenel bi vec.
Ko hodi  mimo  trudnih  koČ vabljiva noč:  oj, skrij se, skrij pred temi  črnimi očmi — in misli na Veliko noč!"
Silvin Sardenko.
Dekl
lca in roža.
Lepa roža v vrtu rase, v rosi biserni blišči, rada bi jo dela v lase, pa se mi je škoda zdi.
Oh,  mladosti  je podoba, ki razžarja moj obraz: zgodnjega  boji se groba tihosreČna — kakor jaz . . .
Anton Medved.