Se bodo »Ptički brez gnezda« končno le toplo ugnezdili?
Okoli 400 let star grad Smlednik že od leta 1946 daje v svojih obokanih prostorih zavetje gojencem Vzgojnega zavoda Frana Mil-činskega. »Roza hiša«, kakor učenci pogovorno imenujejo slaro graščino, pa bo, če bo šlo vse po sreči in načrtih, kmalu služila drugemu namenu, saj se bo zavod preselil v udobnejšo in primer-nejšo novo zgradbo.
Grajskemu poslopju so z vzor-nim vzdrževanjem upočasnili staranje in ga rešili propadanja,
ki se ga številni slovenski gradovi niso mogli izogniti. Stroški vzdr-ževanja so ves čas požirali denar
Iz glasila učencev zavoda o prvih vtisih:
Zagiedal sem grad z zamreženimi spodnjimi okni in predstavljal
sem si, da je zapor. (Elvis)
Prvi dan se mi je zdelo v tem starem gradu, ki je sicer dobro ohranjen, vse smešno in čudno. (Jože)
Oko mi je obstalo na številnih diplomah na sleni vrh stopnišča. Telovadnica me je zaradi fresk spominjala na cerkev. (Robi)
Sprva mi je bilo dolgčas, vcndar sem se še kar dobro počutil. Ko se je pričel pouk, je postajalo čedalje slabše. (Henrik)
kot jama brez dna, vlage iz mo-gočnih dvoran in debelih zidov pa se ni dalo pregnati. Prostori, ki so bili imenitni za čas in način življenja nekdanjih lastnikov, za sodobno bivanje. dobro počutje in "delo gojencev in zaposlenih Vzgojnega zavoda Frana Milčin-skega še zdaleč niso primerni. Otrokom je sicer stara graščina ljuba, drugačnih razmer pravza-prav ne poznajo. Zato pa jih poznajo in vedo. kako prijetneje je bivati v lepih novih prostorih, tisti, ki bedijo nad gojenci - uči-
Želim poslati psiholog. Kako mi bo to uspelo, ne vem. Sposob-nosti imam velike, vendar jih za-nemarjam. Imam kup proble-mov. Se sam ne vem liakšne. Mogoče to, da mama pije.
Nekoč sem si naredil načrt, da se bom popravil. Nekaj časa sem se ga držal, potlej sem ga zagonil stran in se spet začel zafrkavati. Nasploh nimani nobene volje. Mogoče so me knjige o VVineto-uju zmešale. (Damjan)
telji in vzgojitelji zavoda. Vedo, da je treba tudi za vedenjsko mo-teno mladino končno urediti takšne prostoie, ki bodo omogo-
čili selitev v 20. stoletje. Na nek riačin bi tako tudi poravnali stare grehe in krivico, ki se je tej mla-dini godila dolga, dolga leta. Ve-denjsko moteni otroci se za razli-
Smilim se sam sebi in mi je težko, ko razmišljam o svojih »kiksih«. Ne morem jih napisali. Nerad se jih spominjam. Vem, da bi mi marsikdo rad pomagal, pa je že prepozno. Šele sedaj sem začel razmišljati o svojih na-pakah. Kako mi bodo hodile na-robe, ko se bom hotel zaposliti, ali iti naprej v šole! Moja doži-vetja so vsa bolj negativna. Le malo je pozitivnih. Zato se bo-jim, da si tega v življenju nikoii ne bom odpustil. Moje slabosti me bodo spremljale, kamorkoli bom šel. (Dragan)
ko od drugače prizadetih ljudem niso smilili; prilepili so jim etike-to »barab, lumpov in potepinov« in brez razumevanja, da njihovo vedenje pogojujejo okolje, dru-žina, stiske in pomanjkanje lju-bezni, je bila stvar za družbo re-šena. Skrb za »ptičke brez gnez-da« so stoletja prepuščali sodiš-čem in zaporom.
Začetnik drugačnega gledanja na problem vedenjsko motenih otrok pri nas je bil Fran Milčin-
V vzgojnem zavodu Frana Mi-ličinskega v Smledniku poteka delo noč in dan, petek in svetek. Za 55 otrok v starosti od 12 do 16 let, kolikor jih je trenutno v zavodu, skrbi 28 zaposlenih, med njimi 8 učiteljev inlerne os-novne šole, 8 vzgojiteljev in dva psihologa. Vzgojnoizobraževalni proces poteka v štirih manjših skupinah, v katerih je približno po 12 otrok; tri skupine so fan-tovske (v zavodu je namreč tri četrtine fantov), ena pa je dekli-ška. Za vsakega učenca je prav-zaprav pripravljen individualni vzgojni načrt, ki je prilagojen osebnostnim lalnostim in sposob-nostim. Dopoldne gojenci obi-skujejo pouk interne osnovne šo-le (od 6. do 8. razreda), popold-ne pa se vkJjučujejo v interesne dejavnosti. Teh je kar 19: likov-na, glasbena, športna, literarna, dramska itd.
Pred kratkim so začeli uvajali tudi novo proslovoljno obliko dela z gojenci, in sicer s tistimi, ki bi praviloma že morali zapusti-ti okrilje smledniškega zavoda. Gre za nekakšno stanovanjsko skupino v izpraznjenem sianova-nju v sklopu gradu, ki omogoča povsem samostojno življenje hkrati pa tudi delen nadzor vzgo-jiteljev. V tej skupini je 5 fantov, ki že obiskujejo srednje šole drugje, vendar bi bilo vključeva-nje v novo okolje zanje prevelika sprememba. To je torej prehod-na oblika, nekakšna priprava na življenje v »normalnem« svetu.
ski. ki je kot mladinski sodnik spoznaval žalostne usode in dru-žinske razmere »mladih prestop-nikov«. Novi vidiki in spoznanja so pripomogli k razvoju veje spe-cialne pedagogike za vedenjskc motene in k ustanavljanju vzgoj-nih zavodov (eden prvih v Slove-niji je bil prav smledniški). Pri slednjem smo bili ponovno ma-čehovski, saj so ti zavodi domala brez izjem našli streho nad glavo v starih gradovih, vojašnicah in drugih zapuščenih poslopjih (v
Sloveniji je bil za vzgojo vedenj-sko motene mladine natnensko zgrajen en sam objekt, in sicer prehodni dom v Jaršah). Lahko si predstavljamo, kakšen obču-tek ima človek, posebno še, če je občutljiv in neprilagodljiv, ko bi-va v starih, negostoljubnih pro-storih, odrinjen od sodobnega sveta.
Zdaj ko je v Sloveniji v večini primerov ustrezno poskrbljeno za duševno in telesno prizadeto mladino, je na vrsti tudi prenova
Ko se bom poročil, bom imel otroke in jih bom malo drugače vzgajal, kot so vzgajali mene. Ne bodo prišli v noben zavod, tako kot sem ja/. Lahko bodo hodili k prijateljem. Imeli bodo vse, kar bodo potrebovali. (Sandi)
in novogradnja prostorov za ustanove, ki skrbijo za vzgojo vedenjsko motenih otrok. Sred-stev, ki se zbirajo po družbenem dogovoru pri republiški izobra-ževalni skupnosti. je bil že del-žen zavod v Veržeju (v novo zgradbo se bo selil junija), v Smledniku pa naj bi zasadili lopate v letošnjem zadnjem tro-mesečju.
Na zemljišču, ki pripada zavo-du, bodo, če bo šlo vse po sreči. zrasle štiri ločene hišice, s poseb-nimi vhodi in vsem udobjem in možnostmi za samostojno življe-nje in delo štirih vzgojnih sku-pin. Na sredi med njimi bo stala glavna stavba, v katero bo mo-žen dostop iz vsake bivalne sku-pine. Velike spalnice, v katerih zdaj biva tudi po osem otrok, bodo zamenjale manjše, od eno do triposteljne sobe, kakršne so v študentskih domovih, ki bodo dajale večji občutek zasebnosti.
V zavodu se vsi, učenci in za-posleni, na tihem že veselijo no-vih svetlečih in toplih prostorov. Veselo pričakovanje kvarijo le dvomi, da se ne bi zataknilo pri zbiranju potrebne dokumentaci-je in soglasij. Lokacija, ki so jo predvideli, je pravzaprav edina
primerna in možna, vendar zem-ljišče spada med kmetijske povr-šine in torej ni zazidljivo. Vod-stvo zavoda močno upa, da bodo kot ustanova posebnega družbe-nega pomena v mestu in občini (graditev nove stavbe je v Reso-luciji za leto 1988 občine Ljublja-na - Šiška že predvidena) delžni vse podpore in razumevanja.
»Oddahnili si bomo šele, ko bomo imeli vso dokumentacijo v rokah, še bolj pa, ko bodo na tem našem travniku začeli rasti zidovi.« Nam je povedal ravna-telj zavoda Franc Ravnikar. »Ne bi radi zapustili Smlednika, saj nas kraj lepo sprejema in tudi mi se tukaj dobro počutimo. Veste, to pa je za tako ustanovo, kot je naša, še kako pomembno.«
Smledniški grad bo torej naj-brž kmalu potihnil; v njem ne bo
več smeha, tožb in mladostnega besedovanja učencev zavoda, šolski zvonec ne bo več zvo-nil... Prodali ga bodo in denar porabili pri zidavi nove stavbe.
Sprašujem se, kako je bilo pri srcu moji mami, ko me je učUa in vzgajala, kako hudo ji je biio, ko sem jaz zašel na kriva pota. (Oo-minik)
Komu in v kakšen namen bo po-slej služil, zaenkrat ni znano; v zavodu bi najraje videli, da bi postal kulturni hram z muzejsko zbirko, galerijo in koncertnimi dvoranami. Kot del zgodovinske in kulturne dediščine naj bi vse-kakor prišel v takšne roke, ki ga bodo še naprej dobro vzdrže-vale.                  Damjana Kenda