f Vladika dr. Anton Bonaventura Jeglič.
Ob začetku velikih počitnic (2. julija t. 1.) smo zvedeli. Iz Stične je v zgodnjih jutranjih urah dospela žalostna novica. Velikega slovenskega škofa in nadškofa dr. Jegliča ni več med nami.
Ves slovenski svet je bridko zadela ta novica. Zlasti pa je žalostna vest o njegovi smrti hudo zadela prijatelje in vzgojitelje slovenske mladine. Saj smo se takoj vsi zavedeli, da je naša slovenska mladina z dr. Jegli-čem izgubila svojega največjega prijatelja.
Vsa slovenska mladina, od otročičev pa do mladcev in mladenk, do fantov in deklet, je zajokala ob žalostni izgubi predobrega očeta in »aj-iskrenejšega prijatelja.
Da zares, če kdo, je bil veliki nadškof Anton Bonaventura nadvse velik prijatelj naše slovenske katoliške mladine. Saj je je na tisoče in tisoče birmal v svojih 32. letih škofovanja na Slovenskem, pa je obenem vse te tisoče obiskal pri veroučnih urah v ljudski šoli in vsem tem tiso-čem je dajal prelepe podobice, za vse te tisoče je molil, zanje je napisal vse polno člankov in knjig, ki so vse od prve do zadnje prebogate z modrimi nasveti za lepo bogoljubno življenje.
Res, med mladino je postal naš vladika mlad in živahen, pa to še celo v zadnjem mesecu življenja, čeprav mu je bilo že nad 87 let. In slovenski mladini je spregovoril v Celju samo tri, štiri dni pred svojo smrtjo! Ravno slovenski mladini je izročil svojo oporoko, ki jo je na kratko takole povedal:
Držimo krstno obljnbo!
Ostanimo zvesti katoliški cerkvi!
Povsod Boga in Devico Marijo!
In mladina? O, mladi čitatelji in prijatelji Vrtca, obljubimo mu tudi mi, da bomo to njegovo oporoko zvesto izpolnjevali in če le mogoče tudi do kraja izpolnili, da bomo ostali vedno čisti in uedolžui, da bomo vselej izpolnjevali božje in cerkvene zapovedi in da bomo, čim odrastemo, vedno  in povsod zahtevali  Boga in Devico Marijo.
Naj nam veliki slovenski vladika pri  Bogu izprosi milost, da te svoje obljube in prisege ne bomo nikdar prelomili! Slava njegovemu spominu!