Na cvetno nedeljo Slika iz minulih praznikov. ^ogočno so zvonili zvonovi, veličastno je donela njih vznesena pesem v jutranjem vzduhu. Tako trepetajoče se je zibala čez mestne hiše in priplavala je tudi na zelene njive in trate, tja na kmetiške hišice zunaj mesta in jih poljubljala, kakor poljublja mati svoje otroke . . . Vse je vstajalo z radostnimi lici, z veselimi srci, novo življenje se je vzbujalo v teh kmetiških hišicah zunaj mesta. »Treba se bo polagoma pripraviti. No, kdo bo torej nesel blagosloviti?" je vprašala Resnikova mati, stopivši v izbo. Vprašajoče je pogledala na deda in na otroka, ki sta sedela ob njem. Jaz!" je odgovoril ded in tista tiha zadovoljnost, ki.mu je sijala iz oči, ki je ležala v vseh potezah na njegovem zgubanem licu, se rnu je iz-lila v lahen, vesel smehljaj. Jaz bom nesel, kakor setn rekei včeraj." ,Mama, jaz bom pa tudi nesel svojo butaricol" se je oglasil starejši Jožek. nEj, in jaz moram tudi. Kaj ne, dedek, da me boste vzeli s seboj?" je hitel Stanko in se prijel za dedovo roko. nNo, no, otroka, mirna bodita!" je mirila mati. »Oba že ne bosta nesla; Jožek, ti boš, ki si večji, Stanko bo šel pa poleg. A glejta da bosta pridna! Sicer pa prosita deda. — Ali ju boste vzeli?" „1 seveda, seveda.. .," se je smehljal dedek. nStanko, boš videl, kako bo lepo! Jožek, ti butarico, jaz pa oljko . .. He, he, lepo bo danes, bosta QŽ3 101 && • ^[^^| videla, da bo res! — Ej malo, tako malo sem že upal, da bom še kdaj videl cvetno nedeljo. In vendar..., hvala Bogu, hvala mu stotera! Star sem že, truden, onemogel. In nedavno sem mislil: Sneg bo začel kopneti, takrat boš ti izhiral in šel boš počivat v hladni grob. Pomlad bo vstajala, novo, mlado življenje se bo budilo vsepovsodi, ti boš pa ležal v tihem grobu, tebe ne bo več na svetu ; nekje drugje boš, kjer je pomlad večna, kjer je življenje večno ... Rad, rad, bi že umrl, a vendar z veseljem gle-dam v božji svet, kadar vse nanovo oživi, vse raja in se veseli. — Ah, in ti sam si vedel za moje skrivne želje in ti si jih tudi uslišal. .." Dedek je obmolknil. A utihnile so samo ustne, srce je pa govorilo še bolj, še gorkeje. Vlažne njegove oči so se uprle v razpelo v kotu, in v njih se je brala zahvala, vroča in prisrčna, kakor more biti le zahvala starčeva. .. Ganjena je stala dobra mati Resnikova, ko je gledala svojega sivega, starega očeta. In molče sta zrla tudi otroka. V srcih jima je pa vzdrhtelo nekaj mehkega, blaženega, kakor spoštovanje do tega dedka. nRes, nisem mislil, da bom še doživel današnji dan." In dedek je spet obmolknil. Radost mu je sijala iz oči, tista tiha zadovoljnost je ležala * v potezah njegovega razoranega lica. BEj, in danes grem, da Boga počastim, da se mu zahvaiim za vse... No, otroka, pojdimo in se pripravimo! Lepo bo danes, lepo. .. Boš videl, Stanko!" — Glasno so zvonili zvonovi in njih pesem se je ralivala čez množico, ki je z radostnimi srci hitela v božji hram. In ta pesem je drhtela nad množico, kakor bi jo bila pozdravljala ... Pomlad je dihala čez širno zemljo in pomlad je cvetela tudi v srcih, tudi v dušah. Marsikateremu starcu se je orosilo oko, s smehljajočimi obrazi so zrli možje; a otroci, polni tiste razkošne, kipeče radosti, so nosili snopiče zelenja, pomešanega s cvetjem. Med zelenjem so žarele oranže, tako vabljivo so žarele, kakor tam doli na solnčnih južnih vrtovih. Povsod dih blagodejne pomladi... In sredi te množice je stopal ded z oljkovo vejico pod pazduho. Ob njegovi strani je nesel Jožek butarico, na drugi strani pa se je držal deda za roko mali Stanko. Šli so tned drugimi; dečka sta gledala tiste lepe oranže med zelenjem, ki so se jima sladko, Ijubeznivo smehljale, gledala sta jih in se čudila ... Dedu pa je ležal neki čuden, resnobnomehek izraz na obličju. Ah, morda se je zamislil v svetopisemske dogodke, morda so odplavale njegove misli Ija v solnčno jutrovsko deželo, tja pod skrivnostipolno Oljsko goro, v tisti čas, ko je jezdil na žrebetu Sin božji... Morda je bil zafopljen v svete spomine in odtod resnobnomehki izraz na njegovem licu. Vedno bolj so se bližali Oospodovemu hramu, vedno glasneje so doneli zvonovi. BHej, oče, greste tudi vi?" — Starec se je predramil. »Tudi jaz grem, tudi. He, he, čudno, kaj ne? Prej bi bili mislili, da pojden pod zemljo, kakor pa, da še dočakam. Pa setn vendar dočakal, Bogu hvala!" In dedek se je smehljal... cL? 102 S5Q Vstopili so v cerkev. Praznično je bilo v cerkvi. Vse v zelenju, kakor da je dihnila pomlad tudi v svetišče. Belkaste meglice kadila so plule nad zelenjem, nad mno-žico ljudi, kakor da je razprostiral nevidni angel mehak, belkast pajčolan . .. Ljudstvo je molilo. Olasovi pesmi so se razlivali med bučanjem orgelj po cerkvi, nemirno so valovili in se odbijali od mogočnih sten in mra-mornatih oiterjev. In srca so drhtela ob teh akordih. ... Z močnim, svečanim glasom je pel duhovnik. In takrat sta se ozrla Resnikova otroka proti oltarju, tako mehko in blaženo jima je bilo v dušah. A še mehkejše in blaženejše je bilo v duši dedovi.. . Morda gfa ni bilo človeka v celi cerkvi, ki bi bil še presrčneje molil, kakor on, katerega duša bi bila še bolj drhtela v molitvi. Vdano in z vsem srcem je molil, kakor moli starec ob pragu večnosti. Vekomir .