XIII. tečaj 5. zvezek z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno katoliško ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. S posebnim blagoslovom Njih Svetosti papeža Leona XIII., Njih Prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečastitega generalnega ministra celega frančiškanskega reda vreja in izdaje P, Stanislav Skrabec, mašnih frančiškanskega reda na Kostanjevici. Vsebina 5. zvezka. Življenje sv. Leonarda Portonmvriškega. IX. pogl. Misijoni sv. Leonarda v raznih toskanskih mestih . 129 Sv. rožni venec. IV. 3. Simeon in Ana v tempeljnu .... 137 V. Katerega si devica v tempelj mi našla........................140 ). 3ezus v tompeljnu . ..............................140 2. O procesijah . . ..................................144 O raznoverstni slepoti. III. (Konec). ................................147 Vsakdanji kruli. '5. Za mesec maj — veliki traven .... IM Nekoliko keršfianskega nauka. 2, O plesu. (Koneo) .... 153 "Priporočilo v molitev ...............................................1A8 Zahvala zn vslišuno molitev . ...... 159 V GORICI. Hilarijanska tiskarna. 1894. Izhaja v nedoločenih obrokih. Velja cel tečaj (12 zvezkov) 70 kr. Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo. (Dalje, §. 15. konec.). Kjer so'imele ostale osebe, pred končnicami p, se je vpo-stavil sčasoma tudi v 3. mn.; iz p r i d o, p r é d o, piš o, p 1 é-š o je nastalo najprej : pride o, p r é d e o, p i š'e o. p 1 é š e or potem po primerih, ki imajo v tej osebi jo : p r i d e j o,') p i sejo itd. Na zadnje se je zgodilo to tudi pri glagolih na -ovati, kùpu’jo: kùpu’jejo. vé'rìijo: varujejo, Oblike moja', móje, m oj ga. mòj mù, m òj mr ali mojé’mi so iz skerčenih ma’, m è’, m è g a;, me mir. mè-m i- po moškem imenovalniku m 0‘ j ; sedanje knjižne oblike mojega, mojemu (nekedaj m o j i g a, m oj im u), m o j i mi so se vpeljale po vplivu končnic v sestavljeni sklanji in oziru na staro slovenščino. Prestavljene glasove imamo n. pr. v besedah kaker g o m i' 1 a za stsl. m o g y 1 a, č v e t è’ r ò za četvero, č v à r st za č à r’ s t à .v, č à b e 1 a za b à č è’ 1 a, p u’ š k a za p u’ k š a.a) Po vmišljenem korenu ali napačni etimologiji je naredilo pri-prosto ljudstvo iz p r o s i’ n à c: p r o s é’ n à c, iz seč a’ n ali sè’-č à n : s v è č a’ n ali s v č’ č k n, iz veverica: 1 č‘ Verica, iz v r a’ b k c : g r a‘ b à c, učenjaki iz s p o' t i‘ k a t i : i z p o d-tikati, iz b à č é’ 1 a : b u č e 1 a , i/. à r d e- č : r u d e č , iz p r č’ š u š tv o : preščstvo (contra sextum); po p rešilnem ali šaljivem poslovenjevanju je nastalo iz M a r b u r g : .M a-r i b o r, iz k 1 a v i’ r : glasovi, r iz lokomotiv: luk a-m a t i’ j a itd. Tretje poglavje. 0 povdarjanju ali naglaSeranju. §. 16. Koliko i m amo raznih povdarkov. Povdarek ali naglas imenujemo navadno z nekolikim pov-zdignjenjem sklenjeno ojačenje glasu pri izgovarjanju keterega zloga v besedi ali ketere besede v stavku. Po tem razločujemo besedni povdarek in stavčni povdarek. O poslednjem se ima kaj več govoriti v skladnji ; tukaj bodi opomnjeno le, da se stavčni povdarek druži z besednim, tako da pada na zlog, ki ima besedni povdarek — razen, ke bi imel keteri drugi zlog posebno važnost za misel — in da se kaže ta povdarek tudi že na per- >) V Daini, se nahajajo obliko mi -e o jako pogosloma in nikakor ni verjetno, da bil le tako pisal mini. -oj o; -oj o sicer tudi pi»o, vender to v posameznih primerih : prej m o j o, o m i j e j o, (hip a z h o j o. V I rub. post. stoji tako že večkrat; tu beremo celo premaguj o jo, za kar bi bil pisal Daini, le p r o m a g u j o; prim. omabujo, sbalujo, vojlkujo itd. *) Nekod k r o p i‘ V a za k o p r i' v a, t à k r 1 za k à t o' r 1, v Ribn. b r u* *tv it c za v r a‘ b à c, p o,v‘ n a za p o‘ n v u, v goriški in bon. slov. k u a-* a t i za .v k a z a t i, b u j c i, m u j t i za .vbiti, ,v m 11 i ; poslednja dva prim. tudi v proiuurščiiii. CYETJE XIII. tečaj. V Gorici, 1894. 5. zvezek. v Življenje sv, Leonarda Portomavriškega. (P. A. M.) IX. Poglavje. Misijoni sv. Leonarda v raznih toskanskih mesti h. Ko je bilo na ta način, kar je bilo treba, vse vrejeno in določeno, je imel sv. Leonard svoj pervi toskanski misijon 1. 1712 v Pitiljanu, soanske škofije, z nenavadnim vspehom. Veliki vojvoda je bil izbral nekega moža, da je misijonarjem vse potrebno preskerbel. Ta je pisal svojemu bratu v Florencijo sledeče : „Ne morem si kaj, da bi ti ne popisal v svoji veliki navdušenosti, kako je te dni osrečil Pitilijan neki velik služabnik božji. Zdaj je sklenil sv. misijon in pojde v Soran, da osreči tudi ta kraj, zakaj njegovega delovanja ne smem imenovati spreobračanje temuč posvečevanje. P. Leonard je v resnici trobenta sv. Duha, ki sè svojim sladkim glasom, tudi najbolj terde poslušavce k sebi privabi. V veliko čast si štejem, da mi je Nj. kraljeva visokost izročila to nalogo, da mu smem streči in ga v vsem podpirati. Pripravil sem za P. Leonarda majhino stano- — 130 — vanje s priprosto vrejeno celico. Ali komaj je prišel, vže j& vkazal vse iznositi vun in deske položiti po tleli, da bi mu služile za posteljo. Jaz mislim, da ga le posebna milost božja-vzderžuje, ker bi bilo sicer nemogoče prenašati človeški natori toliko truda in tako grozovito spokornost." — V sredi zime je bil nato svetnik še po več vaseh tega kraja. Povsod je učil in grešnike klical h pokori. Ivo je veliki vojvoda slišal, s kakim vspeliom dela sv. Leonard in kako ljudstvo o njem govori kaker o aposteljnu, vkaže, naj se mu vse to popiše, in ta spis je potem izročil arhivu samostana San Frančesko v veden spomin Leta 1713 je zadela Toskansko huda šiba božja. Ne samo da se je huda živinska kužna bolezen silno širila, temuč po celi deželi je bila tako velika suša, da so se ljudje bali tudi lakote. Zato je naprosil veliki vojvoda nevtrudljivega delavca Gospodovega, naj bi vodil v stolni cerkvi v Florenciji tridnevni misijon. Vspeli je bil velikanski in gorečnost ljudstva tolika, da se je po veliki cerkvi le jok in zdihovanje razlegalo in so imeli spovedniki še več dni obilno dela. V zahvalo, da je kmalu na to, po priprošnji preblažene device Marije, kužna živinska bolezen po Toskanskem ponehala, napravil je veliki vojvoda zopet tridnevno svečaaost, ketero je vodil naš svetnik v božjepotni cerkvi Santa Marija deli’Impru-neta, kake dve uri od Florencije oddaljeni. Veliki vojvoda je poslal po celi svoji deželi povabila h tej pobožnosti, zakaj staro,, čudodelno podobo matere božje je ljudstvo zelo častilo. Arkljub dolgega in težavnega pota se je zbrala neizmerna množica ljudi • več kot sto tisoč jih je bilo in mej njimi prestolonaslednik, pri-eesinje, apostoljski poslanec, nadškof in mnogo druge imenitne-gospode. S čudodelno podobo matere božje so napravili procesijo in ko so prišli na bližnji hribček, je sv. Leonard s toliko navdušenostjo pridigal, da ni nobeno oko suho ostalo. Čudežno pri tem je bilo to. da so celo tisti, ki so bili pol ure od pridigarja oddaljeni, vender vsako besedo razumeli. Pri slovesnem blagoslovu so streljali s topi, kar se je po naredbi velikega vojvode ponavljalo od griča do griča, od vasi do vasi, tako, da se je na ta način celi toskanski deželi naznanil genljivi trenutek sv. blagoslova. Na to je odrinil svetnik v mesto Prato. Veliki vojvoda je-bil izročil verlim redovnikom v Florenciji kake pol ure od me- — 131 — «ta Prato oddaljen samostan observautov, San Frančesko de1.) Paljko imenovan, da bi tudi tukaj vpeljali tako lepo in popolno redovniško življenje. V ta samostan so prišli bratje meseca avgusta 1. 1712 ; pa jih je čakalo tam enako kot v Florenciji mnogo zaprek in težav. Njih blagi varih, veliki vojvoda, je spoznal, da ni bolj pripravnega sredstva, vporno in slabo podučeno ljudstvo za redovni se pridobiti, kaker da vodi naš svetnik v Pratu sv. misijon. Od sv. misijona je za gotovo pričakoval, da se bodo duhovi pomirili in da mu bo ljudstvo za tolik dar iz serca hvaležno. Dne 21. maja 1. 1713 je odpotoval sv. Léonard v Prato. Na proti mu je prišla vsa duhovščina z generaljuim vikarijem na čelu. Ta poda svetniku podobo križanega Zveličarja in napravi na obilno zbrano ljudstvo kratek nagovor o besedah sv. aposteljna Jakoba : „Predragi, bodite spolnjevavci besede božje, ne samo poslušavci, ker drugače bi se motili.” Na to je svetnik odgovoril, da noče nič druzega pridigovati, kaker Jezusa in sicer križanega, in da rad dà vse, tudi kri in življenje, ako se le vsi pri tem sv. misijonu resnično spreobernejo. V resnici je bilo ljudstvo že pri pervi pridigi tako skesano in od pretresljivih besed svetnikovih h spokornosti spodbujeno, da je mogel komaj končati svoj govor zavoljo glasnega joka in zdihovanja. Sad sv. misijona je bil velik. Duhovne vaje in spokorne procesije so spremenile mesto v vert čednosti, in prešnje nasprotnike bratov v hvaležne dobrotnike. Po vsi toskanski deželi se je naglo razširil glas o tem resnično apostoljskim misijonarju. Od vseh strani so se oglašali škofje in ga prosili, naj pride tudi v njih škofije, budit ljudstvo k pokori in poboljšanju. Svetnik je rad vstregel njih želji. Saj je ravno to bilo njegovo največe veselje, da je mogel veliko storiti za večo čast božjo in zveličanje duš. V 1. 1714 in 1715 je prehodil škofije Massa, Areco in Volterra, Pešija, Kijuzi, Kolle San Miniato in Pistojo. Kolik je bil sad in vspeh njegovega delovanja, moremo nekoliko sklepati iz pisma, ki je je pisal župnik v San Roko pri Pistoji gvardijanu v Florencijo. ,Blažena ura, v keteri mi je prišla misel, da sem prosil p. Leonarda. O, koliko dobrega, moj pater, je storil Bog po svojem izverstnem služabniku. To ve le Gospod sam, zakaj le on to vidi. Celo mesto časti p. Leonarda kot svetnika, učenega pridigarja in ne-Ytrudljivega misijonarja ; vse je pridobil se svojimi gorečimi be- — 132 — sedami, vse je pretresel, tudi naj bolj mlačne. Nespokorjen, ne-poboljšan je ostal le tisti, ki ga ni prišel poslušat. Vdeležba. pri drugi procesiji je bila silno velika. Pričujočih je bilo kakih petnajst tisoč in pri papeževem blagoslovu okolu dvajset tisoč. Spovedniki celega mesta so bili z delom preobloženi. Vsi, ki so-se sv. misijona vdeležili, so bili pretreseni in zamišljeni. Sker-beli so le za svojo dušo, na vse drugo so pozabili. Plemenite in imenitne gospe se niso vstrašile nobenega truda. Tudi ob najbolj nepriležnem času, v največi vročini so prišle k sv. Rokur da so mogle svetnika slišati in pri njemu svojo spoved opraviti. Obilno ljudstva je prenočilo tudi v cerkvi. Zahvaljen bodi Bogr ki vedno obiskuje svojo cerkev in ji pošilja svoje služabnike. Koliko sadu je obrodil sv. misijon, kaže vže velika gorečnost, za obiskovanje sv. križevega pota. V resnici občudovanja yred-no je, kako tudi še zdaj po sv. misijonu gospodje in gospe iz. Pistoje, ki so bili sicer tako mlačni in naprotni vsaki zunanji pobožnosti, z veseljem molijo sv. križev pot, ponižno poklekuje-jo in zemljo poljubujejo11. Ravno takrat, ko je bil sv. Leonard končal sv. misijon v Pistoji, so ga pri provincijaljuem kapiteljnu izvolili za gvardija-na samostana San Frančesko in za voditelja vseh toskanskih samostanov, v keterih se je vpeljalo ostrejše in popolno redovniško življenje. Pri kapiteljnu zbrani očetje so bili namreč tega. prepričanja, da se bo to svetišče, pri znani gorečnosti svetnikovi za redovniško popolnost in pri njegovem lepem zgledu čista ohranilo. Bil je pa v tistem času tudi potreben tak vnet in serčan predstojnik in vodja, ko se je bilo treba mnogo vojskovati, marisiketere zapreke in nasprotstva odstraniti, ki so zavirala vpeljavo ostrega in tako popolnega redovniškega življenja. Za sv. Leonarda seveda je bila to jako neprijetna novica, ker je veliko bolj želel podložnik biti kaker predstojnik in tudi svojemu misijonskemu delovanju se ni mogel več tako posvetiti. Vender se je podvergel ponižno volji božji in sprejel to novo in toliko odgovorno čast s terdnim sklepom vse svoje dolžnosti najnatančniše spolnjevati. Najpervo je obernil vso svojo skerh na to, da je vodil svoje podložne do vedno veče redovniške popolnosti in da jih je spodbujal, vedno bolj goreče delati za svoje lastno in svojega bližnjega zveličanje. Marisikaj seveda je bilo treba zboljšati, spremeniti in vrediti, čemer se pa ne moremo čuditi, ako pomislimo, da so bratje še le pred kratkim časom do- — 133 — bili samostan San Frančesko v svojo oblast. Pred vsem je spoznal svetnik za najpotrebniše, da sestavi neka pravila, po kete-rih naj bi bratje v lepem redu in popolni edinosti živeli. Ta pravila, ki so bila po svoji ostrosti onim rimskega samostana popolnoma podobna, je dal svetnik vsakemu svojih sobratov pregledati in poterditi. Vsi brez izjeme so jih sprejeli. Tudi gene-ralj celega reda jih je pregledal, zavoljo resnično serafinskega duha pohvalil in tiskati dal. Enako je prebral ta pravila tudi papež Klement XI., pohvalil gorečnost in pobožnost svetnika in po svojem tajniku, kardinalju Paolučiju, mu je 15. novembra 1. 1716 v posebnem pismu izrazil svoje serčno veselje in vse svoje dopadajenje. Sv. Leonard je kot predstojnik z očetovsko skerbjo združil nežno ljubezen materino. Čeravno je bil do samega sebe nenavadno oster, do svojih podložnih je bil prizanesljiv in dobrotljiv. Poln sočutja je prenašal slabosti vsacega in se iz serca veselil, ako je imel v samostanu vsak to, kar je smel imeti po sv. vodilu in hišnih pravilih. Zato je zapovedal tistim, ki so bratom za živež skerbeli, naj svojo službo ze vso skerbjo in z veseljem spolnjujejo. Večkrat je ljubezujivo silil in prigovarjal svojim sobratom, naj se brez strahu pokrepčajo s pripravljenimi jedmi, naj se nanj nič ne ozirajo, zakaj on je terdnega zdravja in lahko prenese kako zatajevanje. Precej od začetka se je vstavil odločno vsemu in odstranil vse, kar je bilo kolikaj nasprotno sv. vboštvu. Od tistega časa, kar je bil samostan, čiger predstojnik je bil sv. Leonard, vsta-novljen, bratom ni bilo prav nič potrebno za vsakdanje potrebe skerbeti ali miloščinjo pobirati. Veliki vojvoda jim je preskerbel vse to kaker dober oče. Komaj pa je bil sv. Leonard postavljen za gvardijana temu samostana, je precej spoznal, da se to ne strinja prav sè sv. vboštvom in da se zdi, kaker bi imeli bratie premalo zaupanja v previdnost božjo. Zato je sklenil slovesno se odreči vsaki podpori od strani velikega vojvode. Da bi se izognil kaki zopernosti in nejevolji samostanske družine, pa ni hotel svojevoljno nič vkreniti, temuč podvreči se sklepu svojih podložnih. V ta namen jih pokliče skupaj in jim pove svojo željo. Od začetka je govoril prav mirno, pa vedno bolj žive so bile njegove besede, ko jim v svetli luči kaže kako lepo in popolno je zaupanje v previdnost in očetovsko skerb božjo, ki jim bo gotovo V vsaki sili in potrebi pomagala. Res so enoglasno in z veseljem — 134 sprejeli njegov sklep in odločili nadalje le od miloščinje živeti. Gvardijan je tedaj v imenu vseli napisal prošnjo, v keteri velikega vojvodo zahvaljujejo za vso njegovo dobrotljivost in skerb ter ga prosijo, naj jim dovoli, da bodo smeli nadalje na drug način za svoje potrebe skerbeti. Veliki vojvoda se je jako čudil; v vseli dolgih letih svojega vladanja še ni bil dobil enake prošnje. Mnogo se je trudil, da bi gvardijana pregovoril, pa vse je bilo zastonj. Ta je vedno le zaterjeval, da imajo vsi terdno zaupanje, da ho Bog gotovo izpolnil obljubo, ketero je dal Jezus vbogim v duhu. Gospod Bog pa tudi ni prav nič odlašal opravičiti zaupanje svojega zvestega služabnika. Malo časa potem, ko so si dobri redovniki odtergali zadnjo človeško podporo in vse svoje zaupanje postavili le v previdnost božjo, je nastalo 1. 1716 veliko pomanjkanje olja. Zakaj ostra zima je bila po vsem Toskanskem pokončala mnogo sadnega drevja, posebno pa so terpele oljike. Redovni brat, ki je imel za olje skerbeti, je bil v veliki stiski. V samostanu je bilo le še prav malo olja v neki posodi ; samostanski dobrotniki pa so sami terpeli veliko pomanjkanje. On gre toraj k svojemu predstojniku in mu razodene svojo stisko. Svetnik pa je ostal pri tem popolnoma miren ter je prijazno rekel : Zaupajte v Boga in ne dvojite, on bo že skerbel11 ! Ko so pa tudi zadnje kapljice olja pošle, gre brat zopet k njemu in mu pove, da si ne ve pomagati. Svetnik pa ravno tako kot prej reče : «Zaupajte v Boga in ne dvojite, on bo že skerbel. Ali mislite, ljubi bratje, da bo Bog zdaj na nas pozabil, ko smo iz ljubezni do njega vse zapustili in se v zaupanji na njegovo previdnost odrekli podpori velikega vojvode11 '? Komaj je bil to spregovoril, vže je bilo poslanih od dveh dobrotnikov osem sodče-kov olja v samostan. En drugikrat so bili iz samostanske cerkve pokradeni vsi aitami pertjé. Precej veliko denarja bi bilo treba, da bi se bili novi nakupili. Cerkovnik ves prestrašen in žalosten naznani gvardijanu tatvino. Sv. Leonard pa odgovori : «Bratje, zaupajte v Boga ; mi imamo mogočnega in dobrega očeta, on bo za vse naše potrebe skerbel.11 In tako se je tudi zgodilo. Markiza Ferroni ni samo za zdaj vse aitarne perte kupila, temuč se je tudi ponudila, da hoče, dokler bo živa, skerbeti za perilo samostanske cerkve. Ako se je keterikrat pripetilo, da je bratom res kaj potrebnega primanjkovalo, tako na primer, da pri mizi zdaj ni bilo tega zdaj onega, je skušal sv. Leonard grenkobo vboštva osladiti s — 135 — prijaznim obrazom in sladkimi besedami. Pri taki priliki je ves vesel zaklical: „Zdaj smo pravi'manjši bratje.“ Sploh si je svetnik prizadeval, da je svoje brate vodil do vedno višje popolnosti. Razim osebnega opominjevanja in poduka je govoril vsako nedeljo večer v obednici o spolnjevanju sv. vodila, o ostri dolžnosti vsacega redovnika hrepeneti po popolnosti, in velikem plačilu, ki čaka dobrega redovnika. Vsi prevzeti in navdušeni so bili njegovi poslušavci ne samo za dobro temuč tudi za sveto življenje. Tudi udje družin redov so večkrat prišli v samostan San Frančesko in pred vratini obednice, da bi jih svetnik ne videl, so poslušali njegove prelepe govore, v veliko svojo dušno korist. Večkrat se je zgodilo, da so se njegovi sobratje, ginjeni od besed svojega učenika in očeta, vergli k njegovim nogam in mu vse izročili, kar jim je bilo v njih prosto porabo odločeno. Sploh je sv. Leonard pred vsem skerbel, da se je biser sv. reda, vboštvo, povsod kazalo, v obednici, v celicah, y obleki, v samostanu in cerkvi. Dobro so bile znane sv. Leonardu besede sv. aposteljna Pavla, ketere je pisal svojemu učencu Timoteju, da naj bo zgled vernim v besedi, v obnašanju, v ljubezni, v veri in čistosti, in zavoljo tegami je tudi prizadeval svoje sobrate zlasti z lepim zgledom k popolnosti napeljevati. In v resnici, on je bil prava podoba največega vboštva. V njegovi celici ni bilo drugega, kaker dve deski, na ke-terili je spal. in ena odeja. Pisal je na deski, ki je bila k steni pripeta, in sedel na koncu desak, ki ste mu bile za posteljo. Razen tega je bila v celici še neka shramba za njegove spise, brevijar. sv. vodilo, naočnice, spokorni pas, dva biča, lesen križ, sv. rožni venec in podobi brez madeža spočete device Marije in sv. Vincencija Ferrerija. Na stenah so visele dve ali tri svete podobe in križ, ki ga je na svojih popotovanjih nosil na persili. V svojo porabo ni hotel imeti niti najmanj vredne stvari. Škarje, žepni nožič in enake reči si je izposojeval od drugih. Povsod, tudi v najmanjših rečeh je kazal veliko varčnost, kaker na primer pri papirju, pri luči, da, celo vode ni hotel preveč porabiti. Ko ga je neki sobrat zavoljo tega poprašal, je rekel : „Ljubi brat, za vodo, ketero drugi porabijo, meni ne bo treba odgovora dajati, pač pa za vodo, ketero jaz porabim". Pa tudi v drugih pobožnih vajah, je bil naš svetnik svojim bratom najlepši zgled. Pri pervem vdarcu zvona je yse po- — 136 — pustil in Intel na kor, ki je bil zanj raj na zemlji. Tam se je vergei na obraz in počastil svojega Zveličarja v presvetem zakramentu. Spoznal se je za nevrednega, stati pred obličjem božjim, in še bolj, njega v družbi redovnikov poveličevati. Na to je prosil svojega Jezusa, preblaženo devico Marijo, svojega an-gelja variha in vse svoje patrone, naj oni njegovo nevrednost nadomestijo in namesto njega Gospoda Boga hvalijo in častijo. Pri molitvi je bila njegova duša vsa vtopljena v Bogu in zdelo se je, kaker bi bil ves iz sebe. Vedno je stal po koncu, nigdar se ni naslonil, čeravno mu je morala biti zelo težavna večkrat dve do tri ure dolga molitev. Na koru se je navadno vstopil v sredo mej klerike. — Tudi za občni blager svojih someščanov skerbeti ni pozabil in kmalu je imel priliko pokazati svojo veliko ljubezen do bližnjega. Raznesla se je bila namreč govorica, da je Bog neki pobožni duši razodel, da prete prebivavcem mesta Florencije hude šibe božje, ako se resnično ne spokore. Eno noč, meseca januarja, ko so bratje ravno po opravljenih molitvah o polnoči prišli v svoje celice, je naenkrat nastal velik potres, tako da so se bali, ako se ponovi, se bo vse mesto pogreznilo. Ko je svetnik potres opazil, zbere hitro svoje brate, ki so iz strahu pribežali iz celic, jih opominja k zaupanju na Boga ter pelje v cerkev. Tukaj jim je postavil pred oči, kako so do sedaj vživali dobrote ljudstva in da so zdaj dolžni vse storiti, da potolažijo jezo božjo. Po njegovem zgledu so se vsi dolgo časa do kervi bičali in druga spokorna dela opravljali, in Bog je prizanesel ljudstvu. Pa še več ! Tudi svoje življenje je bil pripravljen darovati. Že več časa so se prebivavci toskanske dežele bali, da bo huda kužna bolezen, ki je toliko živine pomorila, tudi ljudi napadla. Preplašeno se je vse treslo, posebno ker je bilo govorjenje, da je že na mnogih krajih kuga tudi ljudi prijela. Zlasti je bil strah v Florenciji. Čeravno so bili namreč vsa mestna vrata skerbuo zaperli in straže postavili, vender Je bilo v mestu že več slučajev kužne bolezni. Sv. Leonard je zopet zbral svoje sobrate v obednici in jim govoril, kako veliko in zaslužno delo ljubezni bi bilo, ako se vsi odločijo, kužnim bolnikom streči. „Kur mene zadeva, je rekel, sem terd-no sklenil svoje življenje darovati in srečnega bi se štel, ke bi mogel iz ljubezni do bližnjega vmreti." Vsi so obljubili, da se hočejo ravnati po njegovem zgledu. K sreči je bolezen kmalu na to ponehala. __________________________ — 137 — Sv. rožni venec. P. F. H. IV. 3. Simeon in Ana v tempeljnu. „In glej ! bil je človek v Jeruzalemu, keteremu je bilo ime Simeon, in ta je bil pravičen in bogaboječ, in je čakal oveselje-nja Izraelovega, in sv. Duh je bil v njem. Razodeto mu je bilo od sv. Duha, da ne bo videl smerti. dokler ne vidi Gospodovega Kristusa. In je prišel v duhu v tempelj, ko so prinesli otroka Jezusa njegovi starisi, da bi storili zanj po šegi postave.“ Luk. 2, 25 — 27. Pripoveduje se nam o tpm Simeonu, da je bil sin znanega pismoučenika Hiljela in oče Gamalijela, ki je bil učenik v postavi mladeniču Savlu. Ze vsemi pobožnimi Izraelci svoje dobe je pričakoval spolnjenja božje obljube in prihoda obljubljenega Odrešenika, ker so se bili dopolnili časi. Judje so bili zgubili svojo samostojnost in vklenjeni so bili v jarem Rimljanov in Heroda ; in judovska verska občina sama je bila razcepljena v več ločin. Simeon pa je prejel od sv. Duha obljubo, da bo pred svojo smertjo videl obljubljenega mesija. To nam spričuje veliko svetost Simeonovo, da mu je bila dana ta obljuba. V tem je presegel celo Abrahama, Izaka, Jakoba, Mojzesa ter druge očake in pieroke; zakaj „vsi ti so vmerli v veri, in niso prejeli obljubljenih reči, ampak so jih le od daleč gledali in pozdravljali11 (Heb. 11, 13.) In sv. Duh, ki mu je dal to obljubo, on gaje peljal tudi v tempelj, ko je bil Zveličar sveta darovan ; ter mu dal spoznati mesija iz mej toliko otrok, ki so bili darovani. Timotej iz Jeruzalema meni, da je Simeon videl sveto devico in božje dete obdani z nebeško svetlobo in ju po tem spoznal. Tedaj je vzel tudi on dete „v svoje naročje, ter hvalil Boga in rekel : Sedaj spustiš svojega hlapca, Gospod ! po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje, ketero si pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razvetljenje nevernikom, in v čast Izraelu svojemu ljudstvu.11 (Luk. 2, 28—32.) — O* Gospod, tako je hotel pobožni starček reči, moje serce je nasi-teno ze vsem, po čemer je hrepenelo ; zakaj videl sem Gospo- — 138 — dovega maziljenca, odrešenika sveta, po keterem edinem sem hrepenel. Nobene želje nimam več na tem svetu, zato rad in vesel vmerjem, da se preselim v večni mir. Sv. Ciprijan nam daje iz teh Simeonovih besed tale nauk : „Vesel zavoljo bližnje smerti v svesti si, da bo kmalu poklican sè sveta, je vzel otroka v svoje roke in hvaleč Boga, je rekel veselo: „Sedaj spusti svojega služabnika v miru po svoji besedi, ker so moje oči videle zveličanje sveta.“ S temi besedami je poterdil, da božji služabniki zadobe pravi mi)- in pokoj, ko so rešeni betežnosti tega sveta in srečno dospo v loko večnega miru in pokoja ter po prestanem smertnem strahu dosežejo nevmerjočnost. Zakaj to je naš pravi mir in pokoj, to naša terdna, stalna in večna varnost.“ Sv. cerkev je Simeonove besede sprejela mej dnevne molitve. S tem hoče opomniti svoje služabnike, naj vedno tako žive kaker bi imeli še ta dan vmreti, in pa, da naj ne navezujejo svojega serca na ničemernosti tega sveta, ampak naj bodo napolnjeni sè Simeonovim hrepenenjem, da bodo mogli reči z apo-steljuom : ,,Želim biti razvezan, da bom s Kristusom." Božje dete je pa imenoval „luč v razsvetljenje narodov.1' S tem je hotel naznaniti, da je prišla tista luč, ketero so napovedovali preroki. Izajija piše : „Dal sem te zavezo ljudstvu, luč narodom ; da odpreš oči slepim, in iz zapora izpelješ jetnika, in iz ječe nje, ki v temi sedijo." 42, 7. In zopet : „Glej, tebe dam za luč narodom, da boš moje zveličanje do pokrajine zemlje." (49, G). Čast Izraelove hiše pa je Kristus, ker je iz Judovega rodu in živel mej Judi. V Judeji je postavil temelj svoji cerkvi, tam je terpel, od mertvih vstal in v nebesa šel. Jude si je izbral za svoje aposteljne in tiste, ki so vanj verovali, je obdaroval z milostjo čudežev in nepremag'jivo serčnostjo. Ali niso ga spoznali vsi Judje za obljubljenega odrešenika. To je sprevidel v duhu starček Simeon : „In jih je blagoslovil in rekel Mariji : Glej, ta je postavljen v padec in v znamenje, keteremu se bo zoper govorilo. In tvojo lastno dušo bo meč presunil, da se misli razodenejo iz mnogih sere." (Luk. 2, 34—35) — Jezus, ki je prišel na svet v vboštvu in pomanjkanju, je bil ravno s tem muogim v padec, ker so pričakovali bogatega in imenitnega mesija. Kedor pa ponižno vanj veruje, temu bo v vstajenje in zveličanje. Po svojih nerazumljivih sklepih pripusti Bog, da se vsi brezverci proti njemu vzdigujejo, ga sovražijo in — 139 — preganjajo. To pa tudi tvojo dušo, o Marija, navdaja z najbrit-kejšo žalostjo. Pa mora se tako zgoditi, da se razodenejo misli ljudi, da se pravični, ki so se oklenili zveličarja tudi v siromaštvu, ne iskaje posvetnega dobička, ločijo od krivičnih, ki so iskali v mesiji le samega sebe in svoje povišanje. „Bila je pa tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči, iz Aserje-vega rodu. Ta je bila zelo v letih, in je po svojem devištvu živela sè svojim možem sedem let. Ta vdova je bila pri štiri in osemdesetih letih, ketera ni šla od tempeljnn, in je s postom in molitvami noč in dan Bogu služila. In ona je ravno tisto uro tj e prišla in je Gospoda častila, in od njega govorila vsem, keteri so čakali Izraelovega odrešenja.“ (Luk. 2, 36—38.) Besede, s keterimi hvali sv. pismo Ano, so nam dokaz, kako sveta je bila ta vdova. Živela je vedno v prostorih poleg tempeljna. da je Bogu služila in mladino učila. Ana je služila Bogu s postom in molitvijo, pa tudi bližnjemu s podučevanjem, »govorila je ze vsemi, ki so čakali Izraelovega odrešenja1*. Fedo bi mogel popisati pobožnost, terdno vero, stanovitno upanje in gorečo ljubezen, s ketero je ta žena v tempeljnu molila maj-liino dete kot svojega Boga in odrešenika ? Le prava pobožnost more taka čutila v sercu vzbuditi. Bog je Simeonu podaljšal dneve njegovega življenja zavoljo njegove svetosti, da je videl zveličanje sveta ; tako tudi prerokinji Ani. Oba naj očitno spoznata svojo vero v to božje dete, naj očitno spričujeta — ter se še le potem preselita v večni mir. In res se nam pripoveduje, da' sta Simeon in Ana kmalu po Jezusovem darovanji v tempeljnu vmerla. „In njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar seje o njem govorilo". (Luk, 2, 33). Jožef in Marija sta dobro vedela, da bo njiju otrok odrešenik Judov, saj ju je podučil an-gelj Gabrielj. Kar sta pa Simeon in Ana navdihnjena od sv. Duha prerokovala ob otroku, tega nista tako natanko vedela, vender sta se morala čuditi, da sta Simeon in Ana tako odločno in navdušeno oznanjevala, da bo ta otrok vse narode razsvetlil, da bo mnogim v vstajenje, mnogim pa v padec in da bo celo serce njegove matere prebodel meč bolečin. Marija in Jožef sta skrivnosti, ketere jima je Bog razodel, hranila v svojem sercu ; sedaj sta pa slišala očitno govoriti o tem, kar sta mislila, da je svetu skrito. Kako bi se ne čudila? Ko moliš to skrivnost sv. rožnega venca, postavi si živo — 140 — pred oči Jezusovo darovanje v tenipeljnu ; premišljuj, da pod postavo greha zdihuje vesoljni človeški rod in se zahteva zadoščenja od vseh, da sta hila pa Jezus in Marija od te postave izvzeta ; občuduj Marijino pokorščino in ponižnost, ker se je postavi vender podvergla, ter stori terden sklep, da hočeš vse zapovedi ravno tako natanko in vestno spolnjevati ; potem smeš upati, da ti bo Marija po dokončanem zemeljskem življenji pokazala blagoslovljeni sad svojega telesa. Gospodu, čiger je vse najboljše in najdražje, je darovala Marija svoje najboljše in najljubše, svojega božjega sinu. Najboljše, kar ti, Gospod, mommo mi dati, je čisto serce. Zato ti darujemo svoja serca, polna kesanja zavoljo naših grehov s terdnim sklepom, da hočemo vedno krepostniši in svetejši postajati. Od sedaj hočemo biti le tvoja last in le po tvojih svetih zapovedih živeti. Daj nam k temu svojo milost. Amen. V. „Katerega si devica v tempeljnu n a š 1 a.“ „In prigodilo se je, da so ga tretji dan v tempeljnu našli sedečega v sredi učenikov, ki jih je poslušal in popraševal“. Luk. 2, 46. 1. Jezus v tempeljnu. Nekaj skrivnostnega je cvetlični popek. Gotovo je že mari-«igdo stal pred cvetličnim germom ter z veseljem pa tudi neko žalostjo opazoval popke in mislil, kakov cvet se bo razvil iž njih — ali pa jih bo slana zamorila. Tak nerazvit popek je tudi vsako majhino dete. Če nas gleda sè svojimi nedolžnimi očmi, ne hote zdihnemo : „V resnici, to je božja podoba". Če je vže duša vsacega otroka v njegovih letih nedolžnosti za nas nekaj skrivnostnega, koliko bolj skrivnostno nam je še dete, ki je združilo v eno osebo človeka in Boga. Vse pa, kar vemo o tem božjem detetu od njegove vernitve iz Egipta do njegovega tridesetega leta, nam je povedano v sv. evangeliju s temi le kratkimi besedami : „Njegovi starisi so vsako leto hodili k velikonočnemu prazniku v Jeruzalem. In ko je bil dvanajst let star, so šli njegovi stariši v Jeruzalem po navadi praznika. In ko so dnevi pretekli in so nazaj šli, je ostal mia- — 141 — ©xs 0 raznovcrstni slepoti. m. Premislimo slednjič še tretjo stopnjo te čudne slepote, ki obstoji v tem, da slepec svoje lastne slepote ne vidi in ne spozna, ali, da povem z besedami Origenovimi, da nima čutila za slepoto. Kristus pri svetem Mateji (15. 14.) pripoveduje priliko o dveh slepcih, izmej keterih vodi eden druzega. ,.Č e pa slepec slepca vodi, obavjamopadeta“. Vodnik in vojeni, oba sta bila slepa/toda keteri bolj? Jaz menim, — 148 — ■da je bil bolj slep vodnik ali voditelj, ker oni slepec, ki se je dal voditi, je videl, da je slep in da mu je treba ptuje pomoči. Četudi mu je manjkalo čutila za vid, mu vender ni manjkalo čutila za slepoto. Slepi vodnik pa, ki je druzega vodil, ni bil samo brez čutila za vid, temuč tudi brez čutila za slepoto, ker se je prederzni! voditi druzega slepca, kaker bi sam videl. Slepec, ki nima čutila za vid, je enkrat slep; slepec pa, ki nima čutila ne za vid ne za slepoto, je dvakrat slep. Tak dvakrat slepi je bil tisti vladika Laodicejski, keteremu je Kristus po svojem tajniku, svetem Janezu evangelistu, pisal takole poglavje : „N e veš, da si v b o g, in v s m i 1 j e n j a vreden in slep”. (Razod. 3, 17.) Imenuje ga dvakrat vbozega, ker je bil dvakrat slep ; saj je to dvojna slepota, če kedo svoje slepote ne sprevidi. To je slepota naj višje stopnje. Slep je bil očak Izak, pa ker je spoznal svojo slepoto, je tipal roke svojega sinu Jakopa, da bi tip prišel na pomoč pomanjkanju vida, in rekel je Izak Jakopu : „S t o p i 1 e s e m, ■da te o š 1 a t a m, moj sin, in se prepričam, alisi moj sin E z a v, ali n e“. (Gen. 27, 21.). Slep je bil stari Tobija, pa ker je spoznal svojo slepoto, si je pomagal s tem, da «e je dal voditi služabniku in je tako šel naproti svojemu sinu. Pritekel mu je proti pes, ki je bil sè sinom na poti in je prišel ko napovedovavec ter se je z repom mahaje prilizoval. Slepi oče pa je vstal, , in je jel teči, pa se je z nogami spotikal, in — ko je podal roko hlapcu, je svojemu sinu naproti hitel." (Tob. 11, 9.) Slep je bil evangelijski Bar-timej, slepa tista dva neznana siromaka pred mestom Jeriho. Toda ker so spoznali svojo slepoto, so prosili to edino miloščino mimogredočega Kristusa, da jim zopet podeli vid: .Gospod, 4 a vidim“! Slep je bil pri križanju Jezusovem Longin, pa ker svoje slepote ni spoznal, je imel slepoto najhuje verste. Drugi rimski vojaki so videli : videli so Jezusa, da je že mertev in zato mu niso kosti sterli. kaker so jih sterli razbojnikoma, ki .sta bila še živa, da bi prej vmerla. Tisti vojak sè sulico je bil slepi Longin, in vender se je prederznil, kaker da ne bi bil slep, še celo, kaker da bi sè zapertimi očmi bolje videl, kaker njegovi tovariši z odpertimi, sè sulico Kristusa prebosti, češ, da je še živ-- „eden vojakov je sè sulico njegovo stran odperl." (Jan. 19.) O ti največa slepota: ne videti, ne čutiti, ne spoznati svoje lastne slepote! — 149 — Pa kaj je krivo lete slepote ? Slepote perve verste sem rekel da je kriva nepazljivost ; slepoti druge stopnje je vzrok strast ; te tretje verste slepote pa pravim da je najbolj kriva pVederznost. Spomnimo se tistih pismarjev in farizejev, o keterih je Kristus takole govoril syojim učencem : „P u s t i t e jih; slepci so in slepce vodijo". (Mat. 15, 14.) Če so bili ti farizeji slepi, kako so se mogli postavljati slepcem za vodnike ? Zato, ker je bila njih prederznost, njih silnost, in neprevidnost tako velika. Da se more slepec samega sebe drugim slepcem ponuditi za vodnika, mora imeti dvojno preder-zno misel, eno, s ketero ima druge za slepe in potrebne vodnika, drugo, s ketero samega sebe nima za slepega, te-muč za takega, ki vidi, in zmožnega, slepe voditi. Taka pa je bila ravno teh slepih farizejev prederznost, ko so pri drugih slepoto, ketere niso videli, venderle imeli za slepoto, svojo lastno slepoto pa so imeli za vid in zato so sami sebe prederzno postavljali slepim za vodnike. Pač zares abotna prederznost, •če hoče slepec voditi slepca, in kerta kert : pa še mnogo nespa-metniša je prederznost, če bi slepec videčega in kert hotel voditi risva. In taka je bila tista prebedasta prederznost nekih drugih farizejev, ki so rekli Kristusu: „Ali smo tudi mi s 1 e p i ?“ (Jan. 9, 40.) Neke sobote, proti koncu oktobra, tretje leto svojega o-znanjevanja je Kristus, grede iz tempeljna, podelil vid od rojstva slepemu človeku. Imenujejo ga neketeri Cedonija in tudi Klido-nija. Postal je kesneje Kristusov učenec in ie sè svetim Mak-siminom škofom, z Lazaijem in njegovima dvema sestrama Marijo in Marto šel na Francosko, kjer so ga slednjič izvolili za eskega škofa (Aix). Ko je toraj Jezus ozdravil tega slepega siromaka, so mu sosedje in keteri so ga poprej videli, da je bil berač, rekli : „Kako so se ti odperle oči ?" Odgovoril jim je : „T i s t i človek, ki se imenuje Jezus, je blata naredil, in je pomazal moje oči, in mi je rekel: Pojdi h ko p li Siloe in umij se. In sem šel in se vrnil in vidim". (Jan. 9, 11.) Pripeljejo ga nato pred farizeje. Ti pa, preslepljeni od nevošljivosti, skušajo na vsak način slavo tako velikega čudeža otemniti. Zato hočejo sè vso silo prepričati Cedonija, ali da ni bil nikoli slep, ali pa da Kristus ni mesija, temuč grešnik, ker ne posvečuje sobote, zato ker je v soboto blato napravil. Glejte jo tu prederzno slepoto ! Ce- — 150 — doiiij, od Kristusa ozdravljen, je bil ris in orel *), ker je spoznal svojo prejšno slepoto in ker je v Kristusu zdaj častil svetost in molil božanstvenosf. Farizeji pa so bili kerti in sove in vender niso hoteli spoznati svoje slepote, temuč prederzui zavólj svojega vida so se vsiljevali voditi, da še celo zavesti risva. Prederzui taki slepoti je posvetil tudi Kristus pri svetem Luki (6, 39—43) s temile besedami: „Ali more slepec slepca voditi?. ..Kaj pa vidiš poz d er v očesu svojega brata, bruna pa, ki je v tvojem očesu ne č n-t i š ? Ali kako moreš reči svojemu bratu: Brat! daj, da ti iz de rem p o z d e r i z očesa, ko s a m v s v o j e m očesu bruna ne vidiš? Hinavec! izderi poprej bruno iz svojega očesa, in p o-tej glej, da izdereš p o z d e r iz očesa svojega brata". Glejte, to vam je debela prederznost in prederzna slepota. Tisti hinavec, četudi mu veliko bruno slepi oko in mu popolnoma vid ovira, vender še ne pozna svoje slepote, temuč. kaker da bi imel čisto zdrave in risove oči, se dela, da vidi in da hoče potegniti veliko manjši pozdir iz ptujega očesa. Zdaj vam pa za sklep tega premišljevanja dostavim eno samo porabno iz zanesljivo znamenje, po keterem more vsakedo, keterega koli je stanu in službe, kaker iz lastne skušnje sprevideti in spoznati svojo nravno in dušno slepoto, in to je : če zanemarja pripraven p o m o č e k. Pristopite kristijani vsakega stanu, vsake verste in službe: ali vidite neizbrisljiva znamenja, ki so vam bila vtisnjena pri svetem kerstu, pri sveti birmi — ? ali vidite dolžnosti svojega stanu, keterega koli ste že ? ali vidite te ali one gotove nevarnosti, da zgubite večno zveličanje in si zaslužite večno pogubljenje? ali videte, da ste v stanu sroertnega greha ? Vi to ali vidite, ali pa ne vidite. Če vidite, kako morete še odlašati s pomočki ? In če odlašate s pomočki. kako potem vidite? Slepi ste. Nič druzega vam ne ostane, kaker da z evangelijskim Bartimejem in slepcema iz Jerihe sè skesanim sercem in s ponižnim glasim zakličete : J e-zus, sin Davidov, v s m i 1 i se m e ! Daj, da bom videl! Br. S. ——*K r—— *) Risev ali ris je roparska zver, ki posebno slovi zavolj svojega bistrega vida, kaker orel mej pticami. — 151 Vsakdanji kruh. 5. Za mesec maj — veliki traven. 1. Eno samo dobro pripravljeno obhajilo nas more posvetiti in izpopolniti, ter v to zadostuje. 2. Ke bi opazil, da sem z najtanjšo nitjo navezan na kaj •drugega kaker na Boga, mahoma bi jo pretergal. 3. Samega sebe goljufa, kedor si želi marterniške smerti, v tem pa zanemarja živeti po pravilih svojega stanu in poklica. 4. Terdno se deržimo svojega mnenja, in visoko cenimo svojo .sodbo ; in glej, to je vzrok, zakaj jih tako malo pride do popolnosti. 5. Tista duša je priprosta kaker golobica, ketera rabi, da Bogu služi, pomočke, ki se ji dado, ue da bi drugih iskala. 6. Dušni boji so trudapolni, to je res ; ali kako prijetno in veličastno je zmagovati v njih ! 7. Izmej vseh razžalitev, ki jih bližnjemu prizadenemo z besedami, je zasramovanje najhujša. 8. Ogibajmo se, koliker mogoče, navezanosti na nekoristne in nepotrebne veselice, četudi so dovoljene, da se tim bolj oddaljimo od nedovoljenih in grešnih. 9. Kolika zmota je : čednost imeti za grozno, pot v nebesa pa nehodljiv ! — Ni prijetnišega in slajšega od postave Gospodove. 10. Po duhu živeti se pravi : misli, besed, dejanj ne ravnati po poželjivosti mesa, ampak po resnici kerščanskega duha. 11. V pogovoru o Bogu bi bili časih radi učenjaki, in samim nam se dopadajo naše lepe misli ; a namestil da bi prihajali k spoznavanju resnice, se napolnjujemo le z ničemernostjo. 12. Vsaka majhina napaka, vedoma in hotoma storjena, škodi naši popolnosti več ko sto drugih, v ketere smo pali iz neprevidnosti. 13. Vsaki trenutek imamo biti pripravljeni, kaker bi imeli oni isti hip zapustiti to življenje. 14. Prizadevaj si iz vseh moči, da ohraniš svojemu sercu v vseh primerljajih tega življenja enakomerni mir, in dobro se boš imel pri tem. — 152 — 15. Tergovina bi bila nadležna in nekoristna, ke bi morali tehtati vsaki krajcar in vsaki mali denar. Tako je v duhovnem življenju : ne tehtaj malenkostno vrednosti neznatnih dejanj, ampak ravnaj s prostostjo in velikušnostjo. 16. Priprosta, ponižna, blagovoljna serca dopadajo Bogu pred vsem. 17. Le eno pravilo je brez izjeme: Nič zoper Boga! 18. Suhota duha prinaša več koristi, ako ne želimo, da bi se je iznebili. 19. Ostani terdno pri tem pravilu : Bodi ponižen sin svete cerkve in papeža ; bodi ponižen podložnik in služabnik svojega vladarja ; moli za obadva, in terdno veruj, da boš tako ravnajoč Boga imel za očeta in kralja. 20. Ako ljubezen zahteva, ni le dobro, bližnjemu povedati, kar mu je potrebno v poduk, ampak tudi, kar mu je koristno v tolažbo. 21. Bodimo zagotovljeni, da nam Boga ne manjka, četudi nam vsega drugega, Boga, ki nam je vse, in nam biti mora. 22. Ženske zaslužijo, da se potrudimo za njih duhovni napredek, ker se dajo lažej k pobožnosti voditi kaker moški ; ti namreč preveč nase derže, ter menijo, da veliko vedo, in toraj drugih ne potrebujejo. 23. Vzvišena duša hrepeni le po večnosti ; in ker je sama večna, ceni, da je vse nje nevredno, kar ni večno, in preneznat-no, kar ni neskončno. 24. Terpimo poterpežljivo, keder vidimo, da smo še daleč od prave čednosti in popolnosti ; prizadevajmo pa si obenem za njo pogumno in goreče. 25. Hrepenenje tvoje naj bo tako, da boš premagoval maj-liine skušnjave jeze, nezaupljivosti, radosumnosti, nevošljivosti, navezanosti, hinavščine, ničemernosti, pretiranosti, hudih misli ; zakaj le na ta način boš za dobil veliko moč, da boš mogel premagati tudi velike izkušnjave. 26. Čednosti, ki zrastejo v dobroživju, so največ slabe in medle ; tiste pa, ki zrastejo v terpljenju, so zmirom močne in terpežne. 27. Čemu tako hitiš? — Delaj počasu, mirno, drugo za drugim, tako boš prav dobro napredoval. 28. Ako te svet ne ceni, se veseli, daje vsaj v tem resnica spoznal, in da ne laže. — 153 — 29. Imej. koliker hočeš, dosti vender nimaš, ako nisi z malim zadovoljen. 30. Priklepaj se mislim in mnenjem svojih verstnikov, in ogibaj se, koliker mogoče, vsakega krega in prepira. 31. Vsaki trenotek, ki ga v molitvi slabo in zanikerno prebiješ, je Bogu vkraden. Nekoliko kerščanskega nauka. 2. O plesu. (Konec.) Glejmo zdaj nadalje dokaze iz starih cerkvenih očetov. „Ali ne govori sv. Efrem : „kjer je ples, tam je hudič.11 .»Peklenski ga je vpeljal, kristijani so ga od paganov podedovali.tt“ — Ali res tako govori sv. Efrem, jaz ne vem. Vi niste povedali, v keterem izmej njegovih mnogih spisov bi stale te besede in na keterem mestu. Ali mislite, da ne bi bili kristijani leliko tudi od judov podedovali plesa ? Ali si upate terditi, da je ples, ki ga je plesal kralj David Bogu na čast, »peklenski vpeljal11 ? Ali se Vam zdi, da bi bil res mogel sv. Efrem kaj takega pisati ? Ne, kajne da ne ! Sv. Efrem je sicer res pisal zoper ples, tudi mi to vemo ; tudi mi imamo namreč nekaj njegovih spisov na nemščino prestavljenih ; v sirskem jeziku, kaker so pervotno pisani, bi jih ne razumeli. Pa, koliker iz teh spisov vidimo, sv. Efrem ni pisal zoper ples pobožnih starih Izraeljcev, temuč zoper tisti, ki je bil ob njegovem času v Siriji navaden. Ali pa vi veste, kakšen je bil tisti ples ; ali mislite, da tak, kaker je dandanašnji v navadi mej kristijani '? V tem se najberž motite. Kakšen je bil, si moremo koliker toliko misliti po tem, kar se nam pripoveduje že iz časa pred Kristusovim rojstvom o ambubajah. Ambii baje so namreč imenovali v Kirnu sirska dekleta, ki so si tam s plesanjem in godbo in še z nečem služile svoj kruhek ; s čem, to lehko [vganete, ne da bi Vam pravili. Pa tudi mladeniči so bili takrat v Rimu. ki so živeli od plesa in še nečesa ; imenovali so se c i n a e d i. Bog je pokončal Sodomo in Gomoro ; ali greh gomorski se ni dal pokončati ! Iz jutrovskih tako zgodaj okuženih mest se je razširil na Gerško ; — 154 — z gerško oliko in jutrovsko razuzdanostjo je prišel v stari pa-ganski Rim. ž njim jutrovski ples. Gdo bi se čudil, če je bil tam tudi pri poštenih paganih na slabem glasu ? Razumljivo je povsem tem, kar piše Ciceron : ..Nihče se pleše trezev, razen če je morebiti iz uma . . . Množili nasladnosti poslednji spremljevavee je ples.11 — Iz tega Vam mora biti jasno, da Rimci tedaj niso-plesali tako, kaker se navadno zdaj pleše. Sploh v starem veku ples ni bil v tem pomenu društvena zabava ali veselica, v ka-keršnem je zdaj po naših krajih, in tudi še dandanašnji mej pagani in mahomedaoci ni.*) Torej smemo po pravici misliti, da tudi sirski kristijani ob času sv. Efrema niso plesali po sedanjem mej kristijani navadnem načinu. In kako so še le citrali, citrali in na flavte piskali in z rokami ploskali ! Sv. Efrem pravi čder-žimo se seveda nemške prestave) v spisu o zderžanju pred posvetnimi veselicami : „Kedo more dokazati, da se spodobi za kri-stijane na citre igrati, ali plesati, ali plese imeti, ali na flavte piskati11 itd.? In potem: ,.Kjer se citra in pleše in z rokami ploska, tam so možje zaslepljeni in ženske popačene, in angelji žalujejo in hudič ima praznik!11 — Kaj mislite, ali je hotel sv. Efrem reči, da je citranje in flavtanje in ploskanje z rokami samo na sebi greh, tako da bi se kristijan nigdar in po nobeni °) O sedanjih egiptovskih plosavkah, ki plešejo seveda same, ne z moškimi, piše cesarjevič Rudoljf: „Te plesavko so posebna od pobožnih mo-hamedancev zaničevana kasta, ki se v družinah na dalje plodi. Iz Spodnjega Egipta so jih pregnali zavoljo njih nečistega, zapeljivega življenja in zdaj. prebivajo po vseli mestih Gorenjega Egipta, kjer je bila od nekedaj jih prava domovina. V svo.ih hišah — stanujejo pa navadno vse vkup v oddaljenih delih mesta — se izkazujejo za denar pred vhožnimi domačini in radovednimi tujci; ali mnogo opravka imajo tudi po stanovanjih bogatili ljudi, kjer velja po prazniku in kosilu pri dobrodejnem čibuku in nargileju, „čebelni ples* (tako ga imenujejo) za posebno dražilo. Mej vertenjem, vklanjanjem in ne ravno nelepim gibanjem se začenja plesanje, keterega nadaljevanja popisovati pa mi spodobnost ne dovoljuje; „orgija“ je, ki se je ohranila po moji misli iz starega veka, bogatega s takimi nezdravimi izrodki fantazije.“ (Eine Orient-reise, str. 91. — V drugem popisu cesarjevičevega popotovanja, pisanem od enega njegovih spremljevavcev, se bere nekoliko več o tem plesu, ki se je bil napravil cesarjeviču v nepoželeno zabavo v nekem mestu Gorenjega Egipta. Imenuje se tudi ,.fantazija1'. Vender gredo k popolni rfantaziji“, kaker tu beremo, ne samo plesavke (ghavazije), temuč tudi pevke (alme), ki jih v tem primeru ni bilo. Vidimo pa iz tega, kako se je mogla v Sirahovi knjigi v eni prestavi imenovati plesavka, v drugi pevka. Tudi v Indiji so „bajadere“ plesavke in pevke.) — 155 — •ceni ne smel dotekniti citer ali z rokami ploskniti ? Nam se to ne zdi nič kaj verjetno. Pa Vi se sklicujete tudi na sv. Avguština: ,.S. Avguštin je vidil v mladosti le enkrat plesalce iu potem je imel noč in dan hude skušnjave/ — Ali je to res ? Sv. Avguštin se je grehov svoje mladosti očitno izpovedal pred vsem svetom, in mi smo brali njegove izpovedi, ali o tistih plesavcih nismo našli ni-česer. Stvar je torej zelo neverjetna ; pa ke bi bila resnična, o-stane vprašanje, kako so plesali in ali oblečeni : kralja Davida ples sv. Avguštinu menda ne bi bil delal skušnjav. — Ali naj Vam velja, da sta Efrem in Avguštin zavergla ples ; zakaj pa mislite, da bi se morali mi bolj njiju deržati kaker sv. Frančiška Salezija in sv. Aljfonza Ligvorija, ki ga nista zavergla tako popolnoma ? Efrem in Avguštin sta govorila o plesu, kakeršen je bil njima znan ; Salezij in Ligvorij sta pa živela tako rekoč v našem času in sta pisala o takem plesu, kaker je blizu še zdaj v navadi mej kristijani. Pa na Salezija se ne bomo sklicevali nadalje, saj moramo prav njega in njegov nauk braniti. Ostanimo torej pri sv. Aljfonzu. Njegovo veliko delo „T h e o 1 o g i a Moralis11 ima v katoliški cerkvi, skoraj bi rekli, nekako vladno (ali, če Vam je razumljiviše, v r a d n o) veljavo, ker je izrekel Rim o vseh delih sv. Aljfonza, da ni v njih ničeser kaker koli graje vrednega. In on tako piše o plesu {Timi. Mor. 4, 429): »Choreae, nisi malo fine fiant aut cum periculo, alios aut »seipsum incitandi ad libidinem' vel cum alia circumstantia maja, secundum se non sunt malae nec actus libidinis sed laetitiae. Quando vero sancti patres eas interdum valde repiehen-„dunt, loquuntur de turpibus et earum abusu. Vide Cuj. (1.), Fili. „(2).“ (Choreae, ut docet s. Anton. (!3), per ce licitae eunt, modo Jiant a personis saecularibus cum personis honestis et honesto modo, scilicet non gesticulationibus inhonestis. Idem dicunt Salm. (4) cum Azor, Cajet., Fili. Bon. etc. In choreis autem leviter apprehendere manum foeminae vel non erit culpa, vel ad summum venialis, ut notat Caj. (5) et consentit probabiliter Sporer ('6). Vetitum autem fuit clericis a Trid. (7) choreis illicitis assistere, saltem illas ducere (8), <„1) v. chorea. — (2) n. 223. — (3) p. 2. tit. 6. c. 6. — (i) de 6. prao-cep. c. 3. punct. 1. n. 17. et 18. — (5) ib. sum. v. chorea. — (6) de matr. c. 3. n. 691. — (7) sesB. 21. de reform, c. 12. — (8) vido Salm. ib. — - 156 — To se pravi po naše: „P 1 e s, ako se ne godi sè slabim namenom, ali z nevarnostjo druge ali samega sebe spodbosti h poželjivosti, ali z drugo slabo okoliščino, sam na sebi ni nič slabega, ne djanje poželjivosti, temuč veselja. Ako ga pa sveti očetje se m ter tja zelo grajajo, govore o nespodobnem plesu ali njega zli rab i.“ — Zapomnite si posebno poslednje besede. Sv. Aljfonz se sklicuje dalje na Strniše bogoslovce : „Pies, uči sv. Antonin, je sam na sebi dovoljen, samo da ga napravljajo svetni ljudje s poštenimi osebami in na pošten način, namreč ne z nespodobnim gibanjem". Prav tako uče drugi, ki jih omenja sv. Aljfonz. Eden mej njimi piše tudi : „Na plesu nalahkoma žensko za roko prijeti, ali ni zadolženje ali k večemu odpustljivo. Prepovedal pa je tridentski zbor duhovnikom (t. j. mašnikom in drugim duhovnim osebam) nedovoljenih plesov se vdeleževati ali vsaj voditi jih.“*) To je torej nauk sv. cerkvenega učenika Aljfonza in katoliških bogoslovcev pred njim ; to je tudi nauk vseh bogoslovskih knjig za njim, to je pravi katoliški kerščauski nauk. Ali seveda kedor misli, da je vsaki ples greh in vender gre plesat, ta je s-tem v resnici greh storil, ker je ravnal zoper svojo vest. In ker se to, kaker je videti, če ne pogostoma, pa veuder semtertja godi in tako Bog žali in greh dela, kjer ga ne bi bilo, ke bi bili ljudje prav podučeni, zato mislimo, da je bila naša dolžnost resnico razločno povedati, in ker ta z malo besedami izrečena, kaker kaže Vaše pismo, ni šla vsem v glavo, zato smo jo povedali tu na dolgo in široko. Pa nikar ne mislite, da smo hoteli *) Tudi udom 3. reda sv. Frančiška je ples (ob enem s poj e d i nami) po vodilu (II. 2.) prepovedan, ker imajo dajati tudi oni drugim kristija-nom zgled zderžnega in zatajevalnega življenja; vender jim ni prepovedan pod grehom. Ako se mu o posebni priliki ne morejo lehko odtegniti, naj prosijo predstojnike dovoljenja. Keteri bi pa brez vprašanja bodili zlasti na očitne plese in s tem pohujšanje dajali, tiste naj predstojniki opominjajo enkrat, dvakrat, trikrat (vodilo III. 4) ; ako to ne pomaga, naj jih odpravijo iz reda. Ako bi pa kedo že pri sprejemu hotel imeti enkrat za vselej dovoljenje za ples, naj se, vsaj navadno, ne sprejme, dasiravno imajo sicer predstojniki vso oblast, če kedo iz važnega in pravičnega vzroka ne more deržati kakega predpisa vodilo, oprostiti ga tiste dolžnosti, ali mu jo po previdnosti s čem družim nadomestiti. V prav posebnih primerih bi se torej gotovo smele sprejeti v 3. red tudi take osebe, ki vsled svojega stanu in stališča v družbi nikakor no morejo obljubiti, ker to ni v njih moči in .oblasti, da ne bodo plesale in no pojedine hodile. — 157 — s tem nasprotovati Vašim „duhovnim pastirjem in misij onarjem“, ker oni gotovo ravno to uče, kar mi, kar sv. Aljfonz, kar sv. Frančišek Salezij, kar sveta katoliška cerkev, samo da jih Vi niste prav razumeli. Vaši dušni pastirji in misijonarji ne učijo, da je ples sam na sebi greh in da se sploh nigdar in po nobeni ceni ne sme plesati, kaker se nigdar iu po nobeni ceni ne sme prešuštvati. Oni tudi dobro vedo, da je mej drugim tudi ples neko sredstvo-omike in celo obstojni del splošne svetne izobraženosti ; vedo, da se tudi po samostanskih učiliščih učenke višjih stanov uče plesati — seveda jih ne uče nune same, tenmč imajo druge najete za to. Kedor mej svetom živi, temu je primerna unanja olika potrebna. Visoko izobražen pa v unanjem vedenju okoren in plah človek mnogo dobrega ne doseže in ne stori, kar bi bil lehko, ke bi se bil privadil o pravem času dostojni gibičnosti v občevanju sè svetom. Ples more imeti potemtakem tudi dober namen, more biti spodoben in sramožljiv, kratek in redek iu ne strasten, in takega nihče po pravici ne obsoja. Ako pa dušni pastirji in misijonarji vejo in vidijo, da se pleše strastno, nespodobno in čez mero, potem je seveda njih dolžnost povzdigniti svoj glas in koliker morejo odvračati od takega plesa, ker je v resnici nedovoljen in pregrešen. Nezmernost je greh še pri dobrih delih, nikar ne bi bila pri plesu, ki sam na sebi ni ne dober ne slab. Ke bi vbogi kmetič poleti, ko ima največ dela na polju, po 7 ur na dan v cerkvi čepel in molil in svete reči premišljeval, ali bi bila taka molitev Bogu dopadljiva? Vsak pameten človek bo rekel, da ne; zoper voljo božjo bi bila, grešna bi bila torej. Ako bi kaka precartana gospodična cele noči preplesala iu potem po pol dne prespala, po pol z jedjo in ničemer-nostjo zapravila, tako ravnanje ti bilo kajpada tudi pregrešno, graje človeške in božje kazni vredno. Pa naj ostane ples v svojih mejah, vender ga dušni pastirji nimajo za kaj priporočati, ker ni potreben h zveličanju; pač pa imajo vzrokov dovolj, da odsvetujejo in zabranjujejo, koliker morejo, tudi take plese, zlasti, ker se pri tem, kar komu posebno vgaja, kaj lehko prestopi prava meja, tako pri dobri jedi in pijači, kaker pri plesu. Kar se posebej nas Slovencev tiče, mislimo gotovo tudi mi, naj bi se ne tratil pičli denarček in dragi čas po plesih in praznih veselicah. Zlasti priprosti ljudje naj bi dajali namestit za — 158 — vino in ples, kar vterpe, raji za dobre knjige in časopise, namestil zgubljati kratke ure zlate mladosti po „brijarjih“, naj bi rajši lepo doma brali in učili se koristnih reči, da bi si znali kedaj kaj pomagati, da bi jih ne spodrivali tujci povsod, kjer je kaj boljšega, da bi si upali sami se lotiti tudi večih reči in prav obračati vse, česer bi se lotili, ne samo v umnišem obdelovanju svoje zemljice, temuč tudi v tem, kjer je treba še kaj več znanja in poguma. Le bogati ali vsaj premožni in v resnici omikani manjši narodi se morejo mej večimi, ki jih stiskajo in zatirajo, vbraniti potujčenju in, kar je še mnogo hujše — posužnjenju. Nevarnost za nas Slovence ni majhina, to vsi dobro vemo. Le največa splošna pridnost in varčnost nas morebiti reši, ples ne — pa seveda terdi, nekatoliški nauki o plesu tudi ne. To je za zdaj naše ponižno prepričanje. Z Bogom ! P. Stanislav. Priporočilo v molitev. V pobožno molitev se priporočajo č. p. Florentin Hrovat, mašnik 1. reda sv. Frančiška, poslednja leta najpridniši pisavec „Cvetja,” f v Novem mestu 8. majnikat t. 1. ; rajni udje 3. reda skupščine t r o j i š k e : Lovro Kozar, Matija Čeh, Janez Roškar, Marija Fišer, Terezija Ploj, Apolonija Močnik, Ana Korošec, Julijana Slatinšak, Terezija Čeh, Jera Muršec, Marija Bolkovič, Ana Vogrin, Neža Hrnja, Marija Hojnik, Gertrud Mlinarič, Uršula Parklič, Jožefa Markovič, Ana Vogrin, Marija Borko, Marija Urbanič (stara 93 let), Jakob Ploj, Frančišek Čuček ; r o-d i š k e : Neža (Ana) Prelec, Marija (Angela) Obersnel, Marija (Joaua) Cunja; goriš k e: Neža (Elizabeta) Pavlin. Katarina (Klara) Kragelj ; 1 i b u š e n s k e : Lucija (Uršula) Sivec. Dalje se priporočajo v pobožno molitev : Fr. J. da ga Bog obvaruje hude nalezljive bolezni ; neki bolan otrok v Vipavi, da bi mu Bog polajšal bolečine in zdravje dal ; neka tretjerednica priporoča vmerlega duhovnika ; dve osebi za zdravje in poterpe-žljivost ; dva moža za spreobernjenje ; A. P. v dober namen ; neki tretjerednik priporoča svojega soseda za zdravje; 15 udov bratovščine živega rožnega yenca; neka tretjerednica za srečen porod ; neki tretjerednik z Ogerskega sam sebe, svoje stariše in brate ; J. Z. svojega sinka za zdravje in vse dobro ; M. V. za popolno ozdravljenje ; J. R. za pomoč y dušnih in telesnih, — 159 — potrebah ; I. J., bogoslovec, za ozdravljenje ; J. Z za pomoč v skušnjavah in dušnih britkostih in da bi mogel stopiti v samostan ; iz Ljubljane za vernitev duhovnega očeta ; nekedo priporoča svojo mater za ozdravljenje ; več oseb iz Zagorja v razne dobre namene. Zahvalil za vslisana molitev. Brežičane (Bosna) 21. sušca 1894. Januarja mesca tega leta sem bil na nagloma hudo zbolel za influencijo. Na vsem životu sem bil jako slab ; posebno okolo serca so bile velike bolečine. Neko noč mi pride na misel, „deui škapulir sv. Frančiška Ser. na boleče rnesto^1 in denem ga z obljubo, ako mi sv. Frančišek sprosi milost zdravja, želim to v „Cvetju“ naznaniti v veče češčenje njegovo. In res sem se čutil vsaki dan boljšega, tako da sem kmalu začel syoje navadno delo opravljati. Hvala Bogu in sv. Frančišku Ser. M. M. Z Goriškega 7 m. tr. 1894. Tretjerednica mirenske skupščine se zahvaljuje presvt. družini za uslišano molitev. Kmalu potem, sem hudo zbolela. Zdravniki so mi dajali malo upanja. A jaz nisem obupala. Zatekla sem se zopet k presv. družini s terdnim zaupanjem, da mi bode tudi zdaj pomagala. Obljubila sem, da, ako ozdravim, hočem to tudi v „Cvetji“ naznaniti. In res, ozdravela sem toliko, da mi je mogoče še nadalje opravljati svojo službo. Z veseljem izveršujem sedaj svojo obljubo. Večno zahvalo izrekam presv. Družini! M. V. Z Gorenjskega 23. m. tr. 1894. Prodala sem govejo živino, pa kupec mi je goljufno premalo denarja dal. Zatekla sem se k sv. Antonu Padovanskemu, k sv. Benediktu in preč. devici Mariji z velikim zaupanjem, in sprejela sem pomoč, ker mi je bil denar povernjen. Tudi sem bila že dvakrat vslišana, ko sem se k sv. Antonu zatekla, ko je živine bolehala. Zato se priserčno zahvaljujem Bogu, ki me je vslišal na priprošnjo svojih svetnikov. P. P. Z Goriškega, 24. m. tr 1894. Zahvaljeno bodi premilostno Serce Jezusovo v najsvetejšem zakramentu! — tako sem vskliknil poln hvaležnosti, ko sem izvedel, da se je srečno iztekla neka zelò važna zadeva, ki se tiče moje duhovnije. — 160 — Opravil sem več devetdnevnic v čast premilostnemu Sercu Jezusovemu v uajsv. zakramentu; priporočil sem zadevo tudi sv. Jožefu in sv. Antonu Pad., naj mi pri Jezusu izprosita vsli-šanje, ako je volja Njegova. Obljubil sem tudi, da razglasim v „Cvetju“, ako bodem vslišan. In vslišan sem popolnoma! — ■Častilci presv. Serca Jezusovega, zlasti duhovni sobratje ! Kadar vam pastirske skerbi težijo dušo, idite pred tabernakelj, izročite zadevo zaupno presv. Sercu, ki v njeni bije. in izkusili bodete moč take molitve. Duhoven. Sè Štajerskega 24. m. Ir. 1894' Naznanjeni priserčno zahvalo Devici Mariji in sv. Frančišku za vslišano prošnjo v hudi vratni bolezni. Po mnogih mescih mi zdravniki niso dali upanja, da bi se mi moglo pomagati. V svoji veliki žalosti se zatečeni h Devici Mariji in sv. Frančišku in pri njima prosim pomoči. Prošnja je bila vslišana, bolezen je ponehala in zato hitim spolniti obljubo, da stopim v 3. red, če ozdravim in po „Cvetjir‘ Bogu za vse obilne dobrote izrečeni večno hvalo. F. B. Dalje naznanjajo svojo zahvalo : M. G. 3.rednica iz Celja, da so se ji spolnile želje po pripor oče vanju k lurdski M. B. ; A. P. za vslišanje ; B. P. iz Celovca za pomoč v veliki nevarnosti zavoljo nekih denarjev, ki bi bili imeli v zgubo priti, pa so se rešili po Devici Mariji in sv. Antonu Padovanskem ; J. Smrekar za ozdravljenje in večkratno pomoč ; dve tretjerednici iz Št. Ruperta za večkratno pomoč na priprošnjo Matere božje, sv. Jožefa, sv. Frančiška in sv. Antona ; M. S. tretjerednica za ozdravljenje neke nevarno obolele osebe, za ketero je s tovarišicami opravljala devetdnevnico v čast presvetima Sercema Jezusa in in Marije itd.; J. Iv. iz Konjic za ozdravljenje živinčet svojega gospodarja in vernitev zgubljenega jagnjeta ; J. Z. od Sv. B. za zboljšano zdravje svojega deteta ; Fr. J za pomoč v tudi stiski ; A. J. za ozdravljenje hude bolezni v geriti ; M. V. za srečen izid pri operaciji ; J. M. za srečno delo pri nevarnem kopanju vodnjaka ; M. B. za vslišano prošnjo v nevarni bolezni neke duhovne osebe ; Fr. D., vdova, za srečno dobljeno sitno pravdo ; J. B. za srečno rešitev nekega deteta izpod voza; M. Z. za ozdravljenje štirih bolnikov in drugo vslišano prošnjo. vi besedi, kjer rabimo po dve namestil sestavljenke drugih jezikov za enoten pojem, prim,: „mo‘ja sta’ra ma‘ti;‘ (meine alte Mutter) in: „mo‘ja sta’ra ma‘ti“ (meine Grossmutter) ; „tii je SktVf-ja Ló‘ka“ in: ,,tù je škč‘fja 1 ó‘k a, tam je ško‘fja n j’i‘v a.“ Nauk o besednem povdarku spada nekoliko v glasoslovje, nekoliko v tista dela slovnice, kjer je govorjenje o izobražanju debla in oblik besede. V glasoslovju so povedati splošni zakoni naglaševanja. Naglašene besede imajo povdarek ali na enem ali na ved zlogih. Na več zlogih se povdarjajo skertene iz več .pervotno samostojnih besedic : n è‘k à d 6‘, n č‘k o g a‘, d o' k a- j, d o- k 1 e- r, k a'd ir r, v è/n d iV r') itd. in sestavljene brez veznega samoglasnika : p