UMETNOSTNA RAZSTAVA
eDQ^7@ns[k® 0«a0[haDoD@
QfeQD0®
Leto VI - 7-8 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 20.4.1969
JUBILEJ
Navajeni smo slaviti jubileje skromno in skorajda pobožno tiho. V naši zgodovini je bilo več žalostnih kot pa veselih in srečnih obletnic. Vedno smo morali biti na preži in odtod verjetno strah pred mirnejšim in pogumnejšim pogledom v bodočnost. Vsak jubilej pa je bil namenjen pogledu na pot za naprej! Za nami je bilo preveč trpkih ugotovitev. Zato kar brž mimo dogodka! Vrednost bi naj imelo tisto, kar je pred nami.
Pri jubileju Slovenske kulturne akcije bi mogli reči, da je pogled na pet let za nami nekaj več ko samo obujanje spominov. Nismo bili brez razočaranj! Ko se je ustanova pred petimi leti rojevala, je bilo več izgledov za neuspeh kot pa pogojev, ki bi nam dopuščali razmah in rast semen, položenih v srca s strahom in upanjem. Skupina intelektualcev se je februarja 1964 odločila za delo v skupnosti; poleg dela v društvih ali socialnih in prosvetnih organizacijah je bilo treba zastaviti temelje tudi za znanstveno in kulturno delo. Cilji so bili zastavljeni visoko in prevevalo nas je prepričanje, da nam ne groze1 nevarnosti, dokler bomo stremeli kvišku, za kvaliteto.
Vse ni bilo prvovrstno in marsikaj je seveda ostalo šibko. Toda že prvi kulturni večeri, prve razstave in izid prvih številk revije Meddobje ter prvi zborniki Vrednot so pokazali, da se je rojevalo nekaj, kar je pri drugih narodnostnih skupinah izzvalo kritiko, češ da se rojeva “slovenski čudež”. Ob marsikaterem dogodku ali kulturni manifestaciji, literarni ali umetnostni stvaritvi je bilo slišati: “če zaradi drugega ne, pa je gotovo zaradi tega dogodka bilo prav, da se je Slovenska kulturna akcija rodila. Njena navzočnost med nami ni bila samo opravičena, ampak nujna.”
Pet let dela ustvarjanja mejnikov, ki ne veljajo samo za nas, ampak se bo moral ob njih ustaviti sleherni slovenski zgodovinar. In vendar je to ugotovitev samo za tiste uspehe, ki so na izunaj vidni. Še vsevečja je vrednost petletnega dela, če ga skušamo vrednotiti po tem, kaj pomeni v gradnji naše celotne duhovne rasti. Tisti, ki pri kulturnem delu sodeluje, da se izživi v svoji dinamičnosti ali plodo-vitosti na zunaj, se bo kmalu “izpel” in mu bo zmanjkalo sape. Tisti pa, ki je vsemu sledil zaradi tistega, kar iz iskrenega duhovnega snovanja raste, bo pri sebi in v vsej skupnosti zaznal, kaj je bilo tisto, kar se danes po petih letih more proglasiti za največji uspeh.
Vsaka emigracija —ne samo slovenska— živi iz korenin, ki v bistvu slone na trpljenju in zagrenjenosti. Velika krivica nas tlači in
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Sobota dne 2. maja ob 19 uri
“Teatro Junin”, Junin 1063—skoraj na oglu Junin-Santa Fe 2000 Za peto obletnico
JUBILEJNI VEČER ob petletnici (Spored na strani 8)
Prvi kulturni večer v petek dne 22. maja ob 19.30 v dvorani Bullrich, Sarandi 41. Predava
univ. prof. dr. Milan Komar
Filozofska etimologija
(Uvajamo spremembo: prvi kulturni večer v mesecu bo prvo soboto v mesecu, drugi pa tretji petek. Ta sprememba bo v veljavi, dskler člani ali udeleženci večerov ne sporeče drugačne želje).
Prva umetnostna rastava Slovenske kulturne akcije je bila na prvem javnem nastopu, ko je bil 12. aprila 1954 prirejen L umetniški večer. Prireditev se je začela z razstavo slovenskih umetnin, predvsem slik, ki so v posesti Slovencev v Buenos Airesu. In ob tej priliki je tudi vzklila zamisel, da naj Slov. kult. akcija ustanovi svojo umetniško šolo. Nekaj mesecev za tem so se začela “gradbena dela”, ko je bilo treba pripraviti pro-. store za njeno namestitev.
V soboto 18. aprila letos je bila odprta razstava del slušateljev Umetniške šole, ki te dni slavi tudi svoj jubilej. Raizstava je bila sicer zamišljena že za konec lanskega leta, vendar je bila prestavljena na kasnejši čas in sedaj vključena v okvir prireditev ob peti obletnici Slovenske kulturne akcije. Za razstavo je bil šolski atelje lepo opremljen. M. Žirovni-kova, I. Bukovec, A. Kržišnik, A. Makek, Fr. Papež, D. Šušteršič in J. Vombergar so se predstavili tokrat s skupno 39 deli. Pričetek razstave je bil napovedan za 19. uro. Zbralo se je lepo število gostov in prijateljev, ki so mogli u-gotoviti izreden napredek razstav-Ijalcev in so jim izrekali prisrčne čestitke. Ob 19.30 je za uvod spregovoril tajnik Kulturne akcije in član profesorskega zbora Umetniške šole, g. Marijan Marolt, ki je izvajal:
“Današnja razstava je nekoliko drugačna , kot smo jih bili doslej navajeni srečavati v prireditvah umetniške šole Slovenske kulturne akcije. Dosedanji šolski razstavi ob koncu tretjega in ob koncu petega semestra sta bili izbor med šolskim letom ustvarjenega dela rednih aktivnih dijakov, izbor, ki ga je izbral in odobril profesorski zbor predvsem iz skupnega šolskega ustvarjanja. Bolj sorodna je bila današnji razstavi ona, ki jo je priključila šola lanski razstavi Slov. kult. akcije ob izidu 25. knjige v vrsti svojih publikacij: pokazala je počitniško delo dveh dijakov, uspeh dveh počitniških ekskurzij. Današnja razstava je bila že na sporedu lanskih kulturnih večerov. Že takrat je profesorica Bara Remec namignila, naj bi dijaki sami izbrali slike za razstavo in tudi razstavo samostojno uredili. Ker je bila razstava zaradi izrednih razmer preložena na sedanji jesenski čas, po dolgi počitniški dobi, je še bolj poudarjen značaj samostojnega dela s priključitvijo počitniškega dela, ki se je vršilo brez sodelovanja učiteljstva in s tem, da so dijaki povabili k
sodelovanju enega bivših dijakov in enega izrednega dijaka.
V	dosedanjih, pojasnilih k posameznim razstavam umetniške šole. sem poudarjal skromnost učnih sredstev, težave ter sodelovanje profesorjev in dijakov pri postavljanju učnih prostorov.
V	zadnjem letu so se pridružili spremenjeni učni pogoji, zlasti odhod prof. Milana Volovška, nemož-nost predavanj iz anatomije zaradi pomanjkanja učil itd. Vsa teža poučevanja je tako ostala v tem letu na ramah prof. Bare Remec. Bile pa so tudi spremembe v številu dijakov. Vse te okrnitve pa niso znižale nivoja letošnje razstave, kot ste še lahko že ob prvem pogledu razstavljenih del prepričali. Strah, da bo šola počasi odmrla, je bil neutemeljen.
Umetnostno šolstvo sta posebne vrste pouk in učenje. Učenje naših velikih mojstrov pretekle dobe je zanimivo poglavje naše umetnosti — mislim predvsem na Jurija Šubica in Petkovška po ustreznejšem umetnostnem okolju, ki sta ga našla v Parizu, ko se je zazdel pouk na bližnjih akademijah, na Dunaju in v Benetkah presuhopa-ren in zastarel. Naši impresionisti, izvzemši Sternena, so le malo obiskovali akademijo, tembolj so se navezali na svojega prijatelja in obenem učitelja Ažbeta. France Tratnik je leta nad redno šolanje ostal pri profesorju Hanušu Švajgerju. Na vseh svetovnih akademijah imajo specialne šole velik pomen. Spet druge dobe polagajo tudi na akademijah večjo pažnjo na vse stranske predmete, toda ljubljanska akademija, ki so jo ustanovili šele po našem odhodu iz domovine, je vzgajala doslej prvenstveno srednješolske profesorje za risanje, kar je bilo že v učnih načrtih jugoslovanskih akademij v Beogradu in Zagrebu deloma nakazano.
Ne trdim, da je bilo pri nas stranskih predmetov dovolj ali celo preveč. Uspehi študiranja teh stranskih predmetov so bili vidni predvsem na prvih dveh razstavah naše šole. Lahko bi jih bilo seveda več in naši današnji umetniki bi imeli več zaloge pri delu. Toda, če so nastopile težave, jih ni bilo pri današnjem tempu življenja in v dobi, ko smo se morali že tolikokrat prilagojevati, težko premagati. Kar ni dalo ■ zanimivo razglabljanje, je rodila ljubezen do dijakov, ljubezen do iskanja in do umetnosti. Ljubezen profesorice in ustvarjanja.
Tako današnja razstava ni toliko plod učenja, kot izliv velike volje do dela, ustvarjanje z ljubeznijo objetih lepot umetnosti, ki je rodilo tako lep sad zaradi prila-
naravno je bilo, da smo računali, da nam rane zaceli in škodo povrne tisti, ki nam je nesrečo prizadejal. Trpko svetobolje bi često bilo za nas edino zatočišče.
Jubilej Slovenske kulturne akcije pa je jasno zanikanje sleherne črnoglednosti ali obupa nad našo bodočnostjo. Sadovi dela so vidni mejniki ob naši poti. To delo pa bi bilo nemogoče, če ne bi vrelo iz silnic vere, idealizma in optimizma.
Dokler bodo med nami živeli vera, idealizem in optimizem, se bomo ohranili in gradili temelje za nove jubileje. Jz teh silnic porojena dela bodo vrelec tokov, ki nas bodo ohranjali in poplemenitovali vse naše nehanje.
NASA BOGATA IN BRIDKA USODA
(Rafko Vodeb, Louvain)
Dragi gospod urednik!
Včeraj sem dobil novo številko Meddobja. (IV - 3): val toplote v ta mrzli severni aprilski dež. Ves dan sem lovil utripe življenja, ki ji vzklilo iz istih tal in iz istega izročila, iz iste krvi, pa zdaj zori, ljubi in trpi v Buenos Airesu, Čikagu, Trstu, Ljubljani, na Dunaju, v Tokiu, v Schwyzu. Pet let si že pišemo to pismo, oporoko naše bogate in bridke usode.
Pet let je v večnosti manj kot nič, v povesti naroda malenkost, v človekovem življenju desetina delovne dobe, v življenju založbe in posebno kulturne revije pa vsaj otroštvo in mladost do polnoletnosti.
Včasih kdo reče —in menda tudi napiše—, da je Slovenska kulturna akcija čudež. Po mojem je pa res narobe: čudno bi bilo, če je ne bi imeli, ko je prišlo že kar v navado, da nam tujci za razliko z drugimi južnimi brati pravijo “narod intelektualcev”. Naravno je, da je do nje prišlo. Nenavadno pa je, da po petih letih še nič ne misli na smrt ali pa na staranje, vsem zoprnikom na kljub znak, da ni ne gizda ne muha, ampak življenje v besedi in beseda življenja.
Tik pred vojno smo višješolci iz mariborskih srednjih šol ustanovili tajno literarno društvo (zastopano je bilo celo učiteljišče, ki so ga vodile šolske sestre!). Zbirali smo se v separatni sobi pri Zamorcu in sanjali —kot menda vsaka študentovska generacija— o neodvisni literarni reviji. Jeseni po zlomu sem v Cirilovem domu v Ljubljani navduševal zanjo Balantiča. Potem nas je razneslo na vse strani: mnogi so padli, mnogi pozabili na literaturo, nekateri so celo uradni pisatelji režima. Toda naše sanje so se izpolnile: Meddobje je prva slovenska kulturna revija, ki ne zavisi od nobene ideološke ali politične organizacije. V tem je njen zgodovinski pomen in njena življenjska moč, njeno zdravje.
Pa Vas ne mislim trapiti s spomini, ne s slavcspevi, gospod urednik. Za vse to bo čas, ko bomo slavili petdesetletnico. Povedal Vam bom raje nekaj manj ganljivih, a morda koristnejših stvari, ki jih imam že dolgo na jeziku (in ne samo jaz, ampak še mnogi drugi Vaši prijatelji v Rimu, v Trstu, na Dunaju, v Madridu, Parizu in Bruslju).
MEDDOBJE
Prva reč, ki človeka bode v oči, je šibkost kritike: kritičnega duha in dovzetnosti za kritiko.
Skoraj vsi živimo v demokratičnem okolju, pa se po večini še nismo dokopali tako daleč, da bi prenesli pošteno kritiko in debato. “In vendar ni nič lepšega kot živa debata, da se misli krešejo”, pravi moj sicer do kraja mirni prijatelj. Navadno si takoj osebni sovražnik, razdiralen in sumljiv tip, včasih celo narodni izdajalec, če poveš senčne strani kakšnega dela, izraziš osebno mnenje, pohvališ stvar, ki so jo drugi iz bogsigavedi kakšnih čustvenih ali političnih razlogov odklonili. Morda nas je premalo in se preveč med sabo poznamo? Ali pa smo še tako mladi? Mladostnikom je vse jasno, vse črno ali belo; in treba je precej zrelosti, pravijo, da si človek prizna lastne meje in slabosti, kaj šele, da se na lasten račun nasmehne. Škoda. Breg kritike in mirnega dvogovora ni močne umetnosti, pravega znanstvenega dela. Neverjetno se mi zdi, da ni Meddobje prineslo kritike nekaterih del, ki so izšla pri SKA. S tem je prikrajšan pisatelj, kajti človek je v svoji lastni cadevi slab sodnik; prikrajšan je bralec, ki bi mu moral kritik umetnino približati in razloitži, tako pa je navezan le na kakšno površno poročilce v krajevnem lističu, ki mu potrdi pri naših rojakih še tako vkoreninjene predsodke: da je prava, velika umetnost lahko in vsem razumljiva (se pravi, da je nekoliko težje ali bolj za-
pleteno delo že samo v sebi zanič); da je pri Slovencih umetnost, posebno pisana beseda, preveč v časti; da je umetnost le za “oddih in kratek čas”. Resna in strokovno utemeljena kritika bi morala počasi vzgajati umetnika in občinstvo.
Poleg tega pa imamo v naših izrednih razmerah še prav posebno in odgovorno nalogo: od blizu kritično spremljati vse kulturno dogajanje doma, ki ga je treba sprejeti kot stvarno danost; ostati moramo na tekočem, živo vključeni v slovenski kulturni razvoj, da se ne bomo borili z mlini na veter in živeli v upanju na stvari, ki so že davno mrtve.	,	' i
Ker smo v reviji že brali nekaj takih kritik —skoraj bi rekel esejev— se mi stvar ne zdi čisto nemogoča. Treba bi bilo sesti k mizi, zadevo načrtno proučiti in si razdeliti delo. Preko kontinentov in oceanov ni lahko, z ljudmi, ki imajo vsak svoje težave, skrbi (in muhe), je še težje. Toda gre 'za velike stvari, katerih važnost in pomen moremo danes le slutiti. Nihče ne ve, kakšne posledice more imeti čisto neznaten duhovni proces, ki ga lahko sprožimo ali pa za vselej zamudimo. To velja še posebej za take velike .zgodovinske pi-elomnice, kot je naše meddobje.
ZALOŽBA SKA
Med sedemnajstimi knjigami, ki jih je v petih letih izdala SKA, je gotovo1 nekaj takih, ki imajo trajno vrednost in so objektivno obogatile našo kulturo. Razumljivo je tudi, da je bil začetek težak in v marsičem negotov. Vendar pa je marsikoga presenetilo, da je prav zadnji dve leti izšlo nekaj del, ki imajo vse lastnosti dobre mohorjanke, nikakor pa ne dosežejo umetniškega merila, ki bi ga SKA morala postaviti na prvo mesto. Tako smo prišli do naravnega zaključka, da tiska SKA knjige, ki se ne skladajo z njenim namenom, Mohorjeve pa izdajajo ponatise ali izvirne stvari breiz. vsake vrednosti. Pri vsem tem ima človek vtis nenačrtnosti, slučaja in krpucanja, medtem ko bi morale tudi naše ljudske založbe dvakrat pretehtati, kaj izdajo. (Vprašanje se tu ne tiče več SKA, vendar ga omenjam, ker je živo, boleče in zadeva vsakega izobraženega Slovenca v zamejstvu).
Ne vem, kdo vse odloča, kaj bo izšlo pri SKA; težko je verjeti, da bi nekatere knjige, ki so izšle, sprejel uredniški odbor strokovnjakov; in vendar je tako vsečlansko razsodišče edino sredstvo, da ostane založba na umetniški višini.
Želeti bi bilo tudi, da bi vsako leto izšla vsaj ena knjiga esejev o vprašanjih, ki sem jih omenil že pri reviji. Snovi in strokovnjakov za najrazličnejša področja nam ne manjka. Spet bi bilo treba le skupaj stopiti, tu in tam koga nekoliko podrezati, narediti načrt za nekaj let. — Veselili smo se Komarjeve knjige in nam je res žal, da se je zakasnila.
Vem, gospod urednik, da vodstvo SKA čuti vsa ta vprašanja, da je brez števila težav in izaprek. Zapisal sem jih, da bi vedeli, kako je tudi nam drugje po svetu Vaše delo pri srcu; in da bi se oglasili še mnogi drugi in bi vsakdo prinesel svoj delež izkušenj in dobre volje. — Bog daj srečo!
Louvain, 8. aprila 1959.
PREBRAL SEM MEDDOBJE
(B. R., Buenos Aires)
Prižgal sem nočno svetilko in položil na mizo novo številko Med-dobja (IV - 3). Vse naokrog je mir in tema, zame obstaja sedajle le ta-le stožec rumene svetlobe. Berem in dobivam vtise. Delam sodbe. Objektivne? Napuh bi bilo misliti o sebi, čeprav mi je mnogo na tem, da bi bil objektiven.
Pavel Krajnik, MISLI PASTERNAKA O REVOLUCIJI v ROMANU DOKTOR ŽIVAGO. Te Pasternakove misli niso ves čas enake, kot niso ves čas enake pri njegovam junaku Juriju Andrejeviču Ži-vagu. Skraja vidi v revoluciji nekaj pozitivnega: tip novega človeka, pripravljenega na največje žrtve, je izrasel iz nje. Želi si socialnih sprememb. Navdušen je nad revolucijo. A le za trenutek. Idealna podoba revolucije se je spremenila v podobo brezobzirne vojaške revolucije. Diktatura, izguba lastnega prepričanja, zmrzovanje, kri, lakota, nezaupanje, sumničenja, prazno frazarjenje, laž, sistematična
(Dalje na 6. strani.)
godljivosti mojstrice in zaradi da-rovitosfci dijakov.”
Za njim je v imenu Slov. kult. akcije spregovoril predsednik Ruda Jurčec. čestital je šoli in slušateljem za uspehe , ki so na razstavi tako vidni in se jim izahvalil za vso ljubezen in skrb, ki so jo šoli ves čas posvečali. Spomnil se je del, ki so bila opravljena v začetku in izrekel je toplo zahvalo Milanu Volovšku, dolgoletnemu profesorju šole, ki je zlasti ob začetku opravil velik delež pripravljalnega dela . Vsa zahvala gre tudi vsemu profesorskemu zboru, zlasti pa g. Marijanu Maroltu, ki je poleg drugega dela posvečal toliko ljubezni iza pravilen razvoj vsega dela. Pred petimi leti je bila U-metniška šola prva ustanova Slovenske kulturne akcije in iz nje je izšel rod mlajših moči; samo želeti bi bilo, da bi za naslednjo dobo delo pri Slov. kult. akciji moglo sloneti na sodelovanju in ustvarjanju mladih moči.
Nato je proglasil razstavo za odprto. Navzoči, med njimi tudi predsednik Društva Slovencev, gospod A. Horvat, so še dolgo ostali v razstavnem iprostoru in živahno razpravljali o pomembnosti razstavljenih del.
doma in po svetu
— Dne 25. februarja se je v Beogradu poročila pesnica in pisateljica Neva Rudolf. Njen ženin je ing. Boris Gaberščik. Tržaški listi spremljajo novico z željo, da se pisateljica ob vstopu v novi stan ne bi odrekla stezam muz in lepih umetnosti.
— Na svetovnih opernih odrih nastopa vedno več slovenskih pevcev. Iz domovine. prihajajo novice, da je operna pevka Bukovčeva postala primadona milanske opere Scala. V Trstu so zaključili sezono s ciklusom Wagnerjevih del in je poleg svetovno znanih pevcev (Nemcev) nastopil tudi baritonist Tomislav Neralič. Prve študije je opravil v Mariboru, kjer je maturiral 1. 1936. Pred leti je odšel v Berlin, kjer se je specializiral za pevca v Wagnerjevih operah. Po gostovanju v Trstu bo šel na operne odre v Švico, Francijo, potem pa še po drugih mestih Italije in v Južno Ameriko.
— Novo slovensko dramsko delo je izvajalo Narodno gledališče v Trstu. Pisatelj Josip Tavčar je napisal drugo dramsko delo: Pekel je vendar pekel. Obravnava problematiko modernega sveta in tekmo v oboroževanju. Začenja s (Dalje na 6. strani.)
o d m s vi
— “Duhovno življenje” (XXVI - 4) objavlja kritično poročilo o pesniški zbirki K. VI. Truhlarja NOVA ZEMLJA. Slavko Srebrnič piše med drugim:
“Pred seboj imam že 30. izdanje Slovenske kult. akcije v Buenos Airesu, in to so zgoraj imenovane pesmi v opremi Franceta Papeža. Pred mnogimi leti sem bral v srebrnem Mentorju, da je Iztok, Mentorjev pesnik, vstopil v bogoslovje in utihnil, češ da ne more združiti teologije in poezije. Pozneje njegove poti nisem več zasledoval — zdaj po dolgem razdobju leži pred menoj zbirka njegovih 20 pesmi. Že lepa, pepelnata Papeževa oprema s temnordečim naslovom napravi ugoden vtis — in ta vtis raste ob prebiranju pesmi. Te pesmi. . . niso branje za bežen pogled, ampak premišljevanje. In ko smo jih tako brali, si csvoje našo dušo in priznamo, da so lepe pesmi po svoji obliki, izrazu in misli. Naslov knjigi je: Nova zemlja — kajti pesnik je ne gleda kot dolino krvi ali samo dolino barv in zvokov, marveč jo skuša dojeti v njenem bistvu, v njeni biti — in jo tako tudi dojame, ko jo zasidra metafizično v Bogu, v božji biti in pride tako do harmonije sveta, stvarstva in Boga... Pesmi so organsko urejene, pesnik dcnoreva v svojem novem razmerju do stvari cd prve pesmi, kjer pravi, da je še vedno ča-' kajočega srca do tzadnje, kjer z Asumpto stopi v svet, ki ga za druge še ni. .. Skozi vse pesmi gre ta misel: vernostni, metafizični odnos do stvarstva, kamor nas pesnik vodi s svojim lepim pesniškim izrazom,. izklesanim polnim verzom in bogatimi podobami. Kdor se bo vpesmi poglobil in si jih duševno prisvojil, bo imel ob njih velik in veden užitek...”
— Tržaška “Demokracija” prinaša v štev. 5 - XIII. kritiko knjige Neve Rudolfove “ČISTO MALO LJUBEZNI. Napisal jo je Martin Jev-nikar. Ob koncu pravi:
“Črtice Neve Rudolfove so mehke, nežne, odsev čiste ženske duše. V njih ni velikih dogodkov, vse je drobno, večinoma osebna izpoved, podana s pesniško besedo in v moderni tehniki. Osrednja oseba je skoraj vedno pisateljica, pa naj nosi to ali ono ime. Ker ima opraviti sama s seboj, se ne utegne ukvarjati z drugimi ljudmi in naravno, ju pa spretno uporablja kot okvir in ozadje. Težave, ki se zgrinjajo na njeno duša, so znane skoraj vsem občutljivim mladim ljudem, ki jih zanese življenje v tujino. Toda Rudolfova jih podaja na zanimiv, napet način in jih tudi rešuje, ali vsaj nakazuje izhod iizi njih. Lepo zna ustvariti lirično občutje, zato bi mogli reči, da so njene črtice pesmi v prozi. Bralcem bo knjiga ugajala, Rudolfova pa si je z njo odprla pot v slovensko literaturo.”
— Karel Mauser je v “Ameriški domovini” z dne 10. marca objavil kritiko o knjigi Neve Rudolfove ČISTO MALO LJUBEZNI. Med drugim pravi:
“Čuditi se je treba lepemu jeziku. Čeprav doma iz obrobne pokrajine, kjer je toliko pritiska in tako malo pi-ilike za klesanje domače besede, je jezik v knjigi zelo lep... Tudi če bi
ebrasi in abserjs
SKICE in SLIKE
(R. J., Buenos Aires)
Bilo je v prvih dneh junija 1945, nekaj dni pred praznikom sv. Antona. Rinil sem se skozi tirolske hribe in gore in se za seboj umikal avstrijski meji. Takrat sem verjel, da je to bila zadnja meja. Računal sem: mogoče bo šlo vse po sreči in za Air tonovo bom že v Rimu! Dokler se nisem prebil do južnotirol-skih dolin, sem dvomil... Ovir je bilo polno, ceste in železnice razdrte.. . Optimizem se me je začel lotevati, ko sem v Bologni pred velikim tiskarniškim poslopjem čakal na poljski vojaški kamion. Čez nekaj minut mora priti in odpeljali se bomo naravnost v Rim. Za mojim hrbtom so peli svojo pesem rotacijski stroji) pred menoj pa se je v opoldanskem junijskem soncu kopalo mesto, ki sem ga takrat prvič videl. Stroji so bili .za mojim hrbtoarii tam izza ogla je prihajal kamion, čez nekaj minut bom že na odprtih cestah izven mesta in drveli bomo proti jugu Italijer kjer je baje vse samo pesem, sonce, lepota. Novi svet, nova pota, novo življenje!
Občutje se je prelivalo v prevaro. Dolgo, predolgo smo čakali pred tiskarno; vojaki s poljskimi čepicami so na vozila nakladali zavoje natisnjenega papirja: vojska s streljanjem ia grmenjem je bila mimo, na ulico in na kamion so se valile grmade papirja. Papir, papir, papir — pred nekaj tedni sem se g» otresel, izdaj je bil spet pred mano. Dolgo je trajalo, da so končali in ko je bilo nared, je zazvenel “žabji” glas poveljnika kamiona — tak glas mi je ostal v spominu, dasi sem šele pozneje izvedel njegovo ime — in posedli smo na kupe tovariši iz dveh! tiskarn in uredništev.
Začenjala se je pot v neznani svet in ta ni ponujal ničesar' novega: ljudje peresa smo drveli svoji usodi naproti in to na kupih brošur in časopisov.
Pot je bila dolga in raizrvane ceste so bile neusmiljene. Kat nič očitajoče nisem razmišljal o trdem sedežu pod seboj; saj bo vsega konec, ko pridemo v Rim... Usoda mi je bila naklonjena in od časa do časa sem se mogel “odpočiti”, ko me je na sedežu zamenjal tcvariš in mi med kupi prepustil prostor za udobno stojišče. Čez kup pogledati je že bilo tvegano: vrat so zajel« bolečine, če so oči hotele predolgo uživati lepote italijanske zemlje ...
Nekaj tednov za tem sva s prijateljem v Rimu iskala tiskarn« s slovenskimi črkami. Če se ne motim, so jo imeli salezijanci nekje v smeri proti Veranu. Najina pot je bila zaključek sreča-vanj in razgovorov. Kadar se spominjam tistih dni, rad zbiral'1 vtise, da bi ugotovil, kaj vse je bilo, kar nas je priganjalo..-Shajali smo se sami stari znanci in prijatelji, prihajali pa s« tudi “neznanci” z veselimi obrazi. Že prvi sestanek je bil nap^ usoden in odločilen. Padli smo v gostilno — Italija ni imela mnogo kruha, pač pa mnogo, mnogo vina in zato smo vino proglašali za “redilno’ —, kjer nas je zajel poseben duh domačnosti-Arhitektonsko zaključen prostor je bil zastrt z lestenci in stebri) ki nam nikakor niso bili tuji. Bilo je, kakor da bi vstopili v Plečnikovo cerkev na Barju: s stropa so viseli kozji rogovi, velik« školjke, ostanki raznih antičnih stebrov, ostanki arheoloških izkopanin in v vsakem je v notranjosti bila svetilka. Bcgve, kak« bi -se bil razvil sestanek, če ne bi bila prišla Ljubljana na pomoči kmalu je nekdo začel pripovedovati o Plečnikovih spominih i« križarjenjih po Rimu. . .
Mimo kruha in vina večnega Rima smo se vračali v svet, se ni -spremenil, ampak se je v novem ambientu znašel in s' iskal izraza. Ko je nekaj dni potem prišel še prijatelj iz Pie'
________________■ m!
monta, je bila zamisel o slovenski kulturni reviji v Kirnu žs rejena. . .
Bilo je že na jesen in v .prvih večernih urah so se hodniki Olmate prižigali v prvih lučeh. Zaradi vojske so imeli v R mu slab električni tok in treba je bilo paziti, kako je človek stopal na hodnike in stopnišča. Komaj sem odprl vrata svoje sobe in hotel čez prag, sem prestrašen odskočil. Izza ogla je naravnost proti meni zavila ogromna postava: tile so je ogromna pleča, da je zavzela vso širino hodnika; povrh je imel še široko suknjo in na glavi ogromno (vsaj tako sem jo videl) rusko kučmo: bil je dr. Anton Novačan, ki sem ga takrat prvič videl v življenju! Butnil je v sobo moji nasproti in zaloputnil, da se je morala prestrašiti sestra-hišnica globoko v pritličju.
Takoj se nisva zbližala... Bil je aristokrat in nekaj kne-ževskega je bilo na njem. Zbližalo naju je tisto, kar nas je v Rimu “redilo”.. . Več kot leto. dni sva si potem bila dobra soseda; lepi so bili večeri na vrtu Olmate, še lepša včasih skorajda celonočna sprehajanja po monumentalnem pločniku pred Santa Maria Maggiore. Bil je poln spominov — tudi če so bili že prepojeni s fantazijo, so bili dragoceni! In kadar je imel prav srečen dan, mi je recitiral verze, ki jih je čez dan napisal... Tega ni nikdar storil takoj! Navadno jih je nosil najprej p. Prešernu v cenzuro (kako lepi so bili njegovi popisi sprehodov s patrom o-krog vatikanskih zidov!) in ko je mislil, da je vse popolno, mi jih je šele povedal. . . Le to mi je 'žal: Neki večer mi je recitiral sonet in nisem se megel obvladati: “Čujte, to pesem bodo otroci peli, ko bodo rajali svoje plese: . .” In ves v zanosu mi je odgovoril: “Zaradi teh besed bom to pesem v izbirki vam posvetil.. .” Tega pozneje ni storil — edina bridkost, ki še ne more iz spomina.
V Buenos Airesu sva bila takorekoč spet seseda. Kadar sem ga obiskoval v prezgodnjih popoldanskih urah, sem slišal, kako je ropotal pisalni stroj v njegovi sobi. Pisal je in obljubljal, da bo dokončal Celjsko trilogijo. Razmere so bile verjetno krive, da se ni mogel odločiti in mi od časa do časa kaj prebrati. Kmalu ga je poneslo na sever Argentine.
Vrnil se je spet med nas v Buenos Aires, toda njegov dom je bil tokrat v nemški bolnišnici. Bil je zelo bolan, a zdravnikom ni verjel. Ko sem ga obiskoval, je pripovedoval o svojih mladostnih literarnih spominih in navajal podatke o literarni reviji, ki sb jo nekoč izdajali kot srednješolci v Zagrebu. V bolnišnici je bil namreč med zdravniki tovariš, ki je bil v Zagrebu z Novačanom član istega krožka.
Lep praznik sva imela, ko sem mu prinesel prvo številko revije “Vrednote”. Dolgo jo je prelistaval in razlagal, kako gleda na ta dogodek in kako bo tudi sam postal redni sotrudnik, sodelavec. . . Naročal je, da ne smemo prenehati!
Ko sem prišel drugič, ga v bolnišnici več nisem našel. Pred nekaj urami je odšel na vlak in se odpeljal smrti v naročje. Obljube ni več mogel izpolniti, a njegove oči, ki so veselo zrle na prvo številko slovenske kulturne revije v tujini, so mi ostale v spominu. V njih je bil ogenj, ki ni bil daleč od ognja v očeh tistega mnogo mlajšega, ki je tedaj tudi ležal težko bolan v bližnji kliniki. Pregraje rodov, generacij in skupin so se rušile in vse je osrečevalo isto spoznanje: tujina ni tako trpka, dokler lahko Poješ in pišeš v besedi, ki hoče biti posvečena, ki hoče izraziti našo bol in nakazati obzorja vere, ki se nam že resnično ponuj,a, polna klic upanja, idealizma in optimizma.
Slike in skice: res samo prvi, nerodni prijemi, rahli poskusi, kako izklesati podobo naše poti, ki dobrohotno in ljubeznivo vodi tistega, ki zre naprej in se ne ozira samo na tegobe in bridkosti.
na naslovni strani ne bilo pisateljičenega imena, bi zlahka uganil, da je črtice rodilo žensko srce... Jezik in način pisanja me rahlo spominja na Bsličiča... Da je Rudolfova izdala pesmi skoraj istočasno, me v tem mnenju potrjuje. Zame osebno sem prepričan, da je pisateljica talent, ki se giblje na meji med prozo in pesmijo... Kulturna akcija je storila zelo prav, da je mlado pisateljico povabila v svoj kreg... Čisto malo ljubezni naj bi bila simbolična tudi za nas, čisto malo ljubezni za našo knjigo, za našo besedo.”
kreniNa
—- V tej sezoni so v Buenes Airesu, vsak petek od 13. do 14. ure koncerti v dvorani Cine Florida 231 (med Cangallo in Sarmiento) in so na sporedu glavna dela svetovne glasbe. Na prvem koncertu je kritik Epstein poudaril, da je program sestavljen tako, da bo res na kvalitetni višini. Spored koncertov napoveduje tudi nastop naše altistke Franje Golob. Nu prvem koncertu dne 17. aprila so izvajali dela Mozarta. Vstop v dvorano je brezplačen.
—	“Ameriška domovina”, dnevnik v Clevelandu, je v svoji številki iz dne 10. marca 1959 ponatisnil uvodnik iz Glasa: “Začarani krog”. Članek uvaja z naslednjim komentarjem: “Glas Slovenske kulturne akcije, ki izhaja v argentinski (prestolnici Buenos Airesu, je v svoji zadnji številki prinesel zanimiv in poučen uvodnik, ki dokazuje, da komunistična partija, ki se je v času uradnega integralnega jugoslovanstva zaganjala proti njemu, danes dejansko sama tira Slovence v isto, nekoč tako obsojano smer.”
Isti list je v svoji številki z dne 12. marca-ponatisnil članek Glasa: “Spori o umetnosti (v domovini)”.
—	GLAS je nanovo opremil arh. Marijan Eiletz. Uredništvo in uprava se mu najlepše zahvaljujeta.
—	Francoski dominikanci imajo spet svojo mesečno relvijo. V decembru 1956 so ustavili izhajanja revije La Vie Intellectuelle, nova revija pa nosi ime Les Signes du Temps — Znamenje časa. Oznanilo o izidu revije pravi, da je namerni urednikov, “stalno' vzporejati dogodke z nauki vere.” Uvodni esej Človek in atom je napisal p. Dubarle OP, ki je profesor za fiziko na katoliški univerzi in tehnični sve. tovalec francoske televizije. Mnogo pišejo o razpravi,»ki ja posvečena duhovnemu stanju v sodobni Rusiji. Poseben esej je o filmskem režiserju Andreju Bazinu, ki je umrl v decembru 1958 im pomeni veliko izgubo za francoske katoliške intelektualce. Prvi zvezek zaključuje pregled sodobne francoske literature.
— Slov. kult. akcija nudi bogato zalogo svojih izdaj po cenah, ki so izredno ugodne. Založba je izdala poseben seznani — pišite ponj!
(Nadaljevanje s 3. str.)
humorjem in zaključuje s pesimističnim pogledom v svet. Delo je kot drama uspelo.
— Dramska družina iz igralske družine, ki nastopa na Tržaški radijski postaji, je izvajala kot bralno dramo dramsko pesnitev Mihaela Jerasa Velika noč 1833 in sicer v Boljuncu pri Trstu. Poskus je bil tvegan, ker dosedaj na podeželju še ni bil izveden poskus bralnega gledališča. Izvedba je odlično1 uspela in je občinstvu ta način predvajanja ugajal, dasi je za poslušalce zelo zahteven.
— Vilma Bukovčeva je članica ljubljanske Opere in je pri gostovanjih po evropskih odrih žela velike uspehe. Bila je povabljena na Scalo v Milanu, kjer bo pela vlogo Marinke v Smetanovi Prodani nevesti.
—■ Slovarček 'tujk je izšel v Ljubljani. Zbral ga je dr. Franc Bradač in obsega nad 6000 gesel. Knjižica v žepni obliki ima 100 strani.
— Napadi na Zgodovino slovenskega slovstva, ki jo je v nemščini napisal dr. Slodnjak in je delo izšlo v Berlinu, so v Ljubljani bili tako ostri in surovi, da je avtor, ki je profesor na ljubljanski univerzi, zaprosil za upokojitev.
— Velik vihar je v Italiji, zlasti pa v Trstu, vzbudil roman mladega pisatelja Enza BettiEza ‘Tl Fan-tasma di Trieste”. Pisatelj se je 1. 1927 rodil v Splitu in je njegov cče Italijan, mati pa Črnogorka. Split je 'zapustil 1. 1943 in v dijaških letih v Italiji sodeloval pri levičarskih in komunističnih organizacijah, pozneje pa je s komunizmom prelomil. Roman o Trstu je njegovo drugo literarno delo in ga je pisal štiri leta ter je ves ta čas živel večinoma v Gorici :n Trstu. Literarni krcgi v Italiji proglašajo roman za največji literarni uspeh v zadnjih letih, do-čim šovinistični krogi v Trstu besnijo. Pisatelj je namreč s posebne strani osvetlil vso italijansko iredento. Delo sloni na trditvi, da šovinisti v Trstu sploh niso Italijani, iker so potomci Slovencev, Židov in Nemcev; kot vsi nečisti elementi in renegati se skušajo potem postaviti na čelo borbe za nuacionalno čistost in Italijane iz Toskane, Piemonta in juga učiti, kaj je pravzaprav pravo italijan-stvo. Kritika poudarja tudi literarno vrednost in navaja, da so nekatera poglavja pisana s tako prodornostjo, da dosezajo višino spisov Dostojevskega.
(Nadaljevanje s 3. str.)
neodkritosrčnost, predpisano svetohlinstvo. Le ena revolucija je močna, zaželjena: duhovna, revolucija duhovnih, Bogu in Kristusu zvestih ljudi. Teh je bodočnost. — Hz; teh nekaj strani eseja začutim globino romana. In iz nekaj citatov umetniško moč. Moti me le na več mestih esejistovo utemeljevanje Pasternakovih misli s svojimi razlogi. Ne gre prav pod naslov, pa tudi v stil eseja ne.
Milena Šoukal, PISMA. Trinajst pisem, posvečenih pesničini “slepi mami, ki je umrla v trinajstem letu svojih neizpolnjenih želja.” Vsako leto eno pismo in vsako leto za eno vrsto daljše, kakor je hrepenenje večje. Dolga je pot srca od more pričujočih dni prvega leta pa preko viharjev, izmika smrti, ponehanja vriskov v vaseh, telesne slepote, nepokoja življenja, želja, upora, očitanja, mrtve samote, nepoznane samote, vrtanja misli, do vdanosti v molitvi v zadnjem letu. Koliko obrazov in oblik ima trpljenje. Kaj vse odkrije srce hčere v srcu matere.
Rafko Vodeb, KRESNICA. V umetni, atomski prostor položeno doživetje življenja. Antiteza je močna, tehnika skrbna. In pesem poje.
Vinko Beličič, PRED ZAČETKOM PISMA. Hudo je, če si tako blizu doma, da lahko vsak čas pogledaš čez. plot: vse te kliče domov, pa ne smeš. Ne smeš, ker imaš še čiste oči, ker še nisi popustil, ker nisi pripravljen služiti za ceno nekdanjih idealov. — GOLI JESEN. Obletel se je. Na koncu vsega je smrt, uboštvo in golota. A treba je vzdržati, dokler so v tleh korenine. Ne životariti. Živeti trpljenje. Kot Oni v jaslicah in na krfžJu. Je nekje smisel smrti. Golota je potrebna zaradi novega zelenja po koncu zime. A treba je izmeriti pravo raizdaljo. — Topli, mehki podobi iz življenja, ožarjeni s svetlobo od daleč.
Aurelius Augustinus - Franc Ksaver Lukman, TRI PISMA. Tudi v pismih ostaja Avguštin kar je: stilist, mislec, svetnik. In v Lukma-novem prevodu je čutiti prevajalčevo ljubezen in talent.
Valentin Humar, VEČERNI POGOVOR. Pogovor na daljavo, lep pogovor na daljavo*. O enoličnem, brezbarvnem bitju časa, kjer je srečanje le slovo in križanje dveh cest razid štirih. Pogovor, poln hrepenenja. Škoda, da ni kaj več strani izpod tega peresa.
F. Frank Bukvič, NOVI SOSEDJE. Življenje je naslikano, tudi skrita misel je lepa. A spominjam se že boljših Bukvičevih stvari.
Ivan Ahčin, SVOBODA V DEMOKRACIJI. Zanimive osvetlitve zanimivega predmeta. Koliko je treba tehtati pojme in besede, da pride resnica čista na dan. To je res dano le strokovnjaku, kot je pisec članka. In ob prijetnem, razumljivem slogu šele čutim, kako bi se dalo o isti stvari pisati suhoparno in nerazumujivo.
Ruda Jurčec, VLAK V BARILOČE. Ljubljanski triptih je končan, a njegovi ljudje še niso dospeli vsi do konca poti. Eden iz uek-danjego kroga, Tomaž, se je umaknil čez morje v Buenos Aires. A še prodno* se je zavedel, da začenja drugo življenje, so segle do njega vsemogočne in povsodnavzoče Lučove mreže. Nekaj demonskega je v Lučovi senci: igra se z ljudmi in dogodki, kakor mu je ljubo. In to tako, da se pred njim čutijo krive tisti, ki niso, on sam pa ima vedno čiste roke in pokonci čelo. Prav ta ironija je tisto zadnje, kar ostane človeku v duši ob teh straneh.
Vladimir Kos, ČISTO NA ROBU. Pismo? Razmišljanje. Pogledi. Iz svojega kota, a zanimivi za vsakogar, ki išče v naš čas in ga ljubi.
Ruda Jurčec, DOGAJANJE JE SKROMNO. V naslovu je ugovor. V eseju odgovor. Generacija po prvi svetovni vojni, generacija Ljubljanskega triptiha je legala v molk, ker je bila to edina pot. A vsebina se je gradila v srcih. Skrivnosti. Življenje bren skrivnosti je neznosno.
Robert Mazovec, DVE KNJIGI O ZDA: Škerl jeva in Melikova. Napisani z ozirom na rdeče gospodarje, brez objektivnosti, vsaj v nekaterih primerih. Škoda, dasi razumem.
Alojzij Šuštar, NEKAJ IMEN IZ SODOBNE NEMŠKE KNJIŽEVNOSTI: “Gre ,za majhno izbiro imen,” pravi pisec. Ni tako majhno. A je okno v svet, odkrivanje sveta, pogledov posameznikov in vsega naroda. Kako potrebujemo takih razgledov!
Še nekaj zapiskov na koncu z ANKETO O SODOBNI SLOVENSKI PROZI (M. P.), ki odpira vrednotenje ljudi doma. Zanimivost tako kot pred leti anketa iz naših krogov.
Odlagam revijo. Vesel sem, da sem Slovenec, še bolj, ko opazujem življenje drugih narodov. In sem prepričan, da ni z revijo le mnogo dela, ampak tudi, da opravlja veliko delo.
JUBILEJNI VEČER
KONCERTNI DEL
V koncertnem delu jubilejne prireditve Slov. kult. akcije nastopijo pianistka Ančica Kralj, sestre Fin-kove in Božidar Fink.
Pianistka bo izvajala tri vodilne skladatelje starejše generacije; v izbranih kompozicijah prevladuje otožno razpoloženje.
“Sanjarija” (larghetto, molto tenero) je značilno delo Lajovčeve srednje dobe: čustveno prepojena melodija, 'bogato harmonična spremljava, prefinjeni mo-dulatorični postopi, izrazit dinamičen višek.
Drobne mojstrovine so Škerjančeve “Jesenska’ (nostalgico), “Božična” (giocoso), “Nočna” (andante con tenerezza) iz cikla takih impresionističnih skladb. Odlikujejo se po ubranosti — vsaka iznajdljivo obdela po en motiv in močni izraznosti ob najmanjši uporabi sredstev. Slog je zmerno moderen, vztrajajoč na tonalnosti.
Ravnik ni pisal dosti, vsako njegovo delo je izbru-šeno. V njem ni tiste čutne nasičenosti kot zlasti pri mladem Lajovcu; je ekspresionistično nastrojen, zamišljen umetnik. “Valse melancolique” (andante) je odlično zgrajen, poln dinamičnosti in agogičnih fines.
Vokalni del večera obsega dva kvarteta in dva terceta (a capella in s spremljavo klavirja) in dva samospeva.
Venček “Goreči ogenj” prikazuje ne le z izborom tekstov, temveč tudi z glasbeno prireditvijo (različne zasedbe, menjave vodilnih glasov, harmonične kombinacije) privlačevanje in borbo med obema spoloma, njuno duševno sorodnost in razlike.
Na neznatnih verzih Fanči Dolenčeve je Marij Kogoj ustvaril pravo umetnino (“Zvončki”, lahkotno). Tudi v tej kratki skladbi zmagujeta njegova originalnost in globina: primerjaj preproste, a neposnemljive melodične in harmonične postope, primerjaj ritmiko, polno življenje izraza!
“Pesem deklice” (adagio grazioso-alegro-adagio grazioso) poje mladi Lajovic. Melodični zanos in harmonična barvitost, ki jo v glasovih večkrat doseže tako, da daje v istem akordu višjemu glasu nižji ton, se spajata iz dražljivostjo Bierbaumovih verzav (v Župančičevem prevodu) v enega muzikalnih biserov slovenskega impresionizma.
Premrlova “Zapel bi pesem žalostno” (adagietto-andante-largo-adagietto) je pevsko hvaležna, solidno zložena in dobro zadene razpoloženje Sardenkove pesmi.
Sklepni Geržiničevi skladbi bosto na tem večeru prvikrat izvedeni. V samospevu “Baragova smrt” (iz oratorija “F. I. Baraga” na Debeljakov tekst) je najti štiri dele: uvodno melodijo (“Zahvaljen Bog”, andante); recitativni del (“ki šel je v smrt... slabosti svoje”); tretji del z recitativnim uvodom (“služabnik nevredni...”) in široko melodično linijo (“odpuščanja grehov... obilo znamenj”, largo); ,zadnji del uvaja v klavirju motiv, ki je spremljal Baragove prve besede; sledi prva melodija, a to pot že v poslednjem miru, spremenjena v koral (adagio).
“Svatovska’ je sočni 3. sonet zadnjega speva (“Svatba y Kani Galileji’) Novačanovega “Petega evangelija” *. Prejšnji sonet pripoveduje, kako se pred krčmo tarejo ljudje, “gosli ječe”, zapojo dekleta, ki se jim pridruži krčmarjev glas: ženin in nevesta sta se pripeljala. Svatba ponazarja pričakovanje gostov, uvodne zvoke instrumentov, potem pa zapojo dekleta v vzhodnjaško pobarvanih intervalih (alle-gretto), dok’er se ne zlijejo v čustveno melodijo (an-
ČLOVEK, KI JE UBIL BOGA...
— nova slovenska di’ama —
(Ob krstni predstavi 2. maja 1959)
“...Vsa borba dobiva strahotne oblike... spopad med svetovi... med zadnjimi elementi... med temo in lučjo... — Nad nami je nekaj groznega, nekaj demonskega. Nič več ne pridemo iz tega objema...”
V teh nekaj krikih je obsežena vsa globoka misel in vsebina nove, izvirne slovenske drame “ČLOVEK, KI JE UBIL BOGA. . .”, ki ji je avtor Branko Rozman in katere krstna predstava bo na Jubilejnem večeru” Slovenske kulturne akcije 2. maja. Dramatik, ki se nam je predstavil pred leti z diskutiranja vredno, odrsko tehnično zanimivo in moderno, pa vsebinsko in filozofsko globoko “Roko za steno , je s svojim najnovejšim delom segel v območje veko-vitega boja, ki se mu človek ogniti ne more — boja med temo in lučjo, med angelom in hudičem, med nebom in peklom. Na preprostem motivu umora duhovnika, ki je izkrvavel trenutke potem, ko je od-maševal — atentator je njegov najljubši učenec, ki je zapadel v krog teme! —, se plete globoka drama človekove nebogljenosti, ki je igrača v rokah demona in katerega iz njegove ničnosti, izmožne ubijati celo Boga, a ne ubiti, rešuje edinole milost prelite krvi — odrešenja: znova prelita kri Kristusova, ki je še živa v umirajočem duhovniku, je ponovna daritev v izadostilo Bogu, ki odpira nebo in siplje žar milosti v zakleto temo, kjer vlada knez podzemlja.
Odkrivati vsebino drame, bi bil greh proti namenu predstave same. Omenimo le osnovno nit dramskega dejanja, ki je polno, baladno in epično. Vzgib iin sprožilo tragike je, po avtorjevih besedah, “neki misticizem sovraštva”. Vsa komunistična borba izhaja prav iz tega: “Sovraštvo proti ljubezni, oziroma — Satan proti Bogu; to je zadnja razlaga naše revolucije...” Glavni osebi v drami, ki dejansko ne nastopata, a sta ves čas očito navzoči, sta angel in hudič: umorjeni duhovnik in Luka, poslanec teme, kajti “sence njegovih potez so prevelike, da bi mogle zrasti samo iz tega sovraštva”, kot se zgrozi ob misli nanj tragični glavni junak, atentator Mato. Luka, ki sam o sebi s satanskim nasmehom priča, kot v porog nemočnemu Matu in
Vlasti.	.	.
Odlika nove Rozmanove drame pa ni le v njem čudovito skladni baladno mistični globini, ki je _ prvenstveni zahtevek vsake resnične dramatike. Njena
dante grazioso). Sedaj šele začno z besedilom. P.) prvih taktih se jim pridruži moški glas. Prvi dve kitici (allegretto) se bočita na valčkovem ritmu instrumenta, v zadnjih dveh (andante grazioso) se vrne čustveni napev iz uvoda. Končno se vse izgubi v pianissimu.
A. G.
* Zanimivo je, da to delo (Trst 1948, samozaložba) ni doživelo prave javne ocene. Za pesnika je morda pomenilo v miselnem pogledu važen koran: naprej, v naši književnosti pa predstavlja zakasnel vdor idejnega naturalizma na področje bozje-človeških skrivnosti Jezusovega življenja. V tej knjigi sonetov (pesnik jih je skušal prilagoditi epskemu delu s tem, da jih je krčil in raztezal po potrebah dogajanja) je pokopanih dokaj pesni-ških in izraznih vrednot; rešiti jih more le spreten izbor.
— Mirko Rupel, literarni zgodovinar in jezikoslovec, piše življenjepis Primoža Trubarja. V letu 1958 je namreč poteklo 450 let od rojstva početnika slovenskega slovstva. Rupel pravi, da se je odločil napisati biografijo, ker je lani slovenska javnost prezrla najstarejši jubilej, ki se tiče slovenskega književnika. — Po dolgem času se je oglasil pisatelj Ciril Kosmač, ki je objavil novelo Tantantadrnj. Delo kaže, da je pisatelj prišel na višek svoje izrazne sile, vendar se vsiljuje vtis, kakor da se hoče na tem višku ustaviti. Vsekakor je novela nova mojstrovina njegovega peresa.
— Pri založbi Obzorja v Mariboru je izšla Zgodovina srbske, kovaške in makedonske književnosti. Napisal jo je prof. Miroslav Ravbar. Delo priporočajo kot lepo dopolnilo k Janeževi Zgodovini slovenskega slovstva.
— Ruski antropolog Mihail Ge-rasimov bo v kratkem izdal antropološki atlas človeškega rodu. Na podlagi (študija več tisoč lobanj je prišel do zaključka, da so se vsa človeška plemena razvila iz istega debla.
— “Mladika”, družinska revija v Trstu, nadaljuje s svojim rednim izhajanjem in je vsaka številka živahna in sveža. Marčna številka prinaša med drugim pri-snevke Neve Rudolf, Franca Jeze, Maksa Šaha, Egidija Vršaja in Martina Jevnikarja pregled: Naša lanska knjižna žetev, ki je pa na žalost nepopoln. Naroča se revija pri upravi: Via Trento 2. Trst.
— Ljubljanska drama je uprizorila dramsko pesnitev ruskega dramatika in pesnika Vladimira Majakovskega “Velika žehta”. Delo je bilo prvič izvajano v Mskvi v letu 1930, pa je moralo kmalu z desk, ker je bila preveč očitna satira na sovjetsko birokracijo. Ta Stalinov ukaz je Majakovsike-ga tako pretresel, da je 14. aprila 1930 izvršil samomor. Ljubljansko izvedbo je režiral V. Molka. Kritika pravi, da je bila režija dobra, le igralci niso uspeli dati pravili likov sodobne komunistične družbe.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Sobota 2. maja 1950 ob sedmih zvečer TEATRO JUNIN
(lunin 1063, Junin in Santa Fe (2000)
jubilejni večer
ob peti obletnici
i.
Beseda predsednika Rude Jurčeca
koncert
Anton Lajovic, SANJARIJA Lucijan Marija Škerjanc: JESENSKA
BOŽIČNA
NOČNA
Janko Ravnik: VALSE MELANCOLIQUE
Pianistka ANČICA KRAKI
Narodne v priredbi A. Geržiniča:	C/O.REČI OGENJ
kvartet, a capella.
Marijan Kogoj: ZVONČKI - tercet, a capella.
Anton Lajovic: PESEM DEKLICE - tercet.
Stanko Premrl: ZAPEL BI PESEM ŽALOSTNO bariton solo.
Alojzij Geržinič: BARAGOVA SMRT - kvartet.
Alojzij Geržinič: SVATOVSKA - bariton solo.
Kvartet FINKOVIH Pri klavirju: Prof. A. Geržinič
k r s t n a
III.
predstava
BRANKO R OZ MAN
ČLOVEK, KI JE UBIL BOGA..
Osebe:
drama
M AT O	Jože Rus
VLASTA	Marija Kutnar Jeločnikova
LUKA	Nikolaj Jeločnik
LAP	Maks Nose
Godi	se v maju 1942.
Režiser!
NIKOLAJ JELOČNIK
Scenograf:
Arh. MARIJAN EILETZ
VSTOPNINA
parter a $ 40> 30, 20 in 15; sedeži v ložah a $ 40. Predprodaja: V pisarni Slovenske kulturne akcije. Alvarado 350, Ramos Mejia; v Dušnopastirski pisarni, Rampn Falcon 4158, Capital; in v trgovini “VESNA"’.
Bolivav 593, Ramos Mejia.
Pol ure pred pričetkom pa pri blagajni v gledališču. Vsi sedeži so numerirani.
visoka cena je tudi v svojski, gledališču sicer nepoznani, a slovenski dramatiki skoraj docela neuporabljeni tehniki dvojnega dejanja hkrati, na dveh hkrati navzočih prizoriščih, iz zgibom dramskega dejanja v začetku konca, is prenosom pravega dejanja v svet spominjanja, ki je odmaknjen v sanje in delirij, s tragiko glavnega junaka, ki skoraj odmeva v heroje antičnih tragedij, predvsem pa v ustvarjanju ozračja skrivnosti, ki polni dramo od začetka do konca.
Gledališki cdsek Slovenske kulturne akcije je iskreno ponosen, da more prav za njen petletni jubilej, ki je hkrati tudi jubilej petletnega odsekovega dela in prizadevanja pri rasti slovenske gledališke kulture, ta pomembni kulturni praznik proslaviti s predstavo novega, izvirnega slovenskega dela. Ponosen, ker mu je dramatik Branko Rozman že v drugo zaupal “krst” svoje drame.
nj.—