Nekej stran domovine.
Koliko lepiga, koristniga, hvalo vredniga smo že dosihmal po raznih v slavjanskim duhu ali v slavjanskim ali v nemškim jeziku spisanih novicah stran slavjanskih narečij brali in se po njih slavnih sostavkih prav popolnama zbrih-tali ? Bog nam ohrani vse te goreče, za slavjanske narečja vnete, slavne in visoko učene vrednike in spisatelje sostavkov takih rodoljubnih novic! Bog naj nam pa tudi svoj blagoslov obilno podeli, de bi se vedno po lepim podučenju teh slavnih mož ravnali in se tako imena domorodec popolnama vdcležili! Ali bi ne bilo nehvaležno in clo krivično, ako bi se tem slavnim možem — tem serčnim preina-gavcam protivnikov domovine vstavljali, jih žalili in jim clo nasprotno ravnali? — Gotovo bi bilo tako ravnanje, tako obnašanje nar gerši nehvaležnost.
In lejte, dragi domorodci! Kar je tukej od naših slavnih in hrabrih vitezov domovine rečeniga, in kar nam oni stran slavjanskih narečij živo izročujejo in junaško brez vsiga strahu perporočujejo, vse to nam tudi naša cesarsko-kraljeva viši vlada v Beču, kakor hitro so jo bili visoko učeni slavjanski domorodci vsiga tega živo prepričali, v korist domovine po občnih postavah živo pred oči stavi in perporočuje. In ravno zdej pred enimi dnevi je ta vikši c. kr. vlada imenitni vkaz po dunajskih novicah oznanila, naj se materni jezik po celim cesarstvu v vsili šolah vpelje, izobrazuje, uči in vterdi. Na noge tedej, dragi domorodci! tudi naše slovensko narečje, tudi naš jezik je vender enkrat veljavnost in pravico perdobil: vpeljali ga bomo v šole, v uradnice (kanclije), v vse občne in domače opravila, naj si že Nemci in Madžari, nemškutarji in madžaroni, kakorkoli hočejo, glavo belijo; bodo nas še sicer ti krivični gadeži nekoliko časa zasmehovali in gerdogledali, vendar nam ne bodo več naših pravic stran domovine in domačih narečij krajšali in krivično vnič devali. Na noge, naj bo še enkrat rečeno, dragi Slovenci! zjedinimo se in serčno s besedo in djanjem podpirajmo in pomagajmo svojim slavnim pre-magavcam protivnikov slovenskih narečij, tako bo gotovo v kratkim času naš domorodni jezik in celo naše slovensko narečje od dne do dne veselo napredovalo, slovelo in se naglo množilo.
In zares, kar materni jezik zadeva, kaj je neki bolj potrebniga, kaj bolj koristniga in imenitniga, kakor pravo izobraženje domačiga jezika in domačih narečij ?—Ni se tedej čuditi, de vsi slavni domorodci slavjanskih narodov pred vsim drugim izobraženje materniga jezika tirjajo in se neprenehama trudijo, ta visoki namen domorodcam prav živo perporočiti in ga, prej ko je mogoče popolnama doseči; ni se čuditi, ako sam svitli Ban vsim nadškofam, škofam in drugim duhovskim predpostavljenim trojniga kraljestva materni jezik v vse šole bogoslovstva vpeljati zapove, ker je živo prepričan, de se le v domačim jeziku prav po očetovo in bratovsko iz serca k sercu govoriti da in zamore. In kar vsi slavni in visoko učeni rodoljubi enojno terdijo in od domorodeov tirjajo , ravno tega nas tudi vsakdanja skušnja prepriča, ako se le nekoliko z mladostjo in z prostim kmetam pečati hočemo, ravno to nam
tudi vsi rodoljubni učitelji z svojimi skušnjami per slovenski mladosti na ves glas poterdijo in sleherni se tega lahko do živiga prepriča, če se hoče ob času skušinj v slovenske šole podati. Vidil bo, kako veselo, serčno, brihtno in pametno slovenska mladost obojiga spola na sleherno vprašanje v svojim materniin jeziku odgovarja, tako dc jo je zares veselje poslušati, in koliko dobriga in koristniga se ona v tacih vse hvale vrednih šolah v resnici nauči, gotovo noben rodoljub dvomil ne bo; temu pa nasproti, kako strahljivo nerazumljivo, brez vsiga dušniga in telesniga dobička in clo ravno narobe de ona odgovarja, ako se sili v ptujim — nemškim jeziku odgovarjati po nespametnim tirjanju nemškutarskih šolskih predpostavljenih. Vprašamo tedej, ali so taki predpostavljeni, naj že bodo kakoršniga stanu koli, pravi oskerb-niki šol in šolske mladosti? ali ljubijo taki v resnici domovino in domače narečja? ali niso bolj v škodo kakor pa v prid mladosti? ali poznajo oni namen, cil in konec šol in šolske mladosti po slovenskih deželah? — Brez dvoma rečemo, de ga gotovo ne poznajo. Ali niso oni sami vzrok, de se dostikrat starši vstavljajo svoje otroke v šolo pošiljati, ker se kmalo prepričajo, de se njih otroci kratko nobeniga prida iz obiskanja šol ne vdeležijo; zakaj v kratkim času pozabijo, kar se jim je nemšine po sili v glavo zabilo, slovensko pa ne brati ne pisati ne umejo, ker se nikoli niso učili. Glejte, dragi Slovenci! tako se z našo mladostjo godi po vsih tistih krajih, v kterih so nemškutarji njeni predpostavljeni!
Očitno se tedej iz tega ob kratkim rečeniga vidi, kako potrebno de je pred vsim drugim za izobraženje slovenskiga jezika in domačih narečij skerbeti. ltajši in ložej bi že Nemcam perzanesli in odpustili, ako ravno ljubezni do bližnjiga nasproti ravnajo in nam Slavjanam nespametno in krivično ne pervošijo, kar si sami žele; kar sami išejo, tirjajo in že imajo, ker dobro vejo, de bo po tem takim njih prednost in njih gospodarstvo v slavjanskih deželah vnič djano, in de ne bodo zanaprej več Slavjanam pravice krajšali. Nikakor se pa nespametno in krivično obnašanje tistih slavjanskih domorodeov izgovarjati ne da in ne more, kteri v besedi in djanji očitno pokažejo, de lc v nemški rog trobijo, karkoli po nemškim diši, hvalijo, se vsimu slavjanskimu izobraženju in vsim slavjanskim narečjem na vso moč vstavljajo, in kteri z eno besedo per ptujcih srečo in blagoslov svoje domovine išejo: Kako nespametno in krivično de je tako obnašanje, se sleherni pravi rodoljub lahko prepriča, ako le nekoliko djanje in nehanje nemškutarjev prevdari in preiše. Ali ni krivično naše junaške viteze, ki se serčno in slavno za naš slovenski jezik, za njegovo izobraženje in domače narečja potegujejo in se neprenehama trudijo Sloveniji okrajšane in zaterte pravice zopet nazaj perdobiti, jih vkoreniniti in po celi Sloveniji razširiti, obrekovati, čertiti in clo z imenam zapeljivec ognusovati? — o nehvaležnost — silno velika nehvaležnost! Ali ni krivično in nespametno naše slavne bojevavce, ki se za milo mater Slovenijo po vsi pravici potegujejo, jo serčno branijo in za njeni pravi prid, za njeno srečo neprenehama skerbe, sovražiti, preganjati ali clo čertiti in kričati, de je vera v nevarnosti in de jo bodo zgubili samo zato, ker so v resnici pravi rodoljubi in skerbljivi
podporniki blagoslova svojiga rodu? —Gotovo si ne moremo kaj hujšiga in geršiga misliti, kakor tako obnašanje in take sklepe. Ali ni krivično in nespametno, kader, kdo bi si le misliti mogel! clo predpostavljeni in vodji šolskih narečij, ako so se ravno per letnjih skušnjah v maternim jeziku popolnama prepričali, de se slovenska mladost le v domačini jeziku v vsih potrebnih dušnih in telesnih rečeh zbrih-tati da in srečno naprej korači, prostiga slovenskiga kmeta šuntajo, naj bi se za nemško ne pa za slovensko šolo potegnil in podpisal? (Prazno počenjanje starokopitnežov! Starši nimajo pravice, odločevati, kaj in kako se imajo otroci učiti, ampak deržava, ministerstvo to zaznamva in zapove. Ministerska zapoved v ti reči je pa jasna, brez dvombe. Vred.) — Ne vemo, kako bi neki take brezdušnike imenovali! Bog daj, de bi se vender kmalo bolj-šiga prepričali! — Čujte, čujle, vi votli nemškutarji! kaj in kakoršno vam je naš slavni domorodec — naš visoko učeni pesnik gosp. J. Koseski v Sloveniji zapel; med dvema stolama se bote tako terdo na tla vsedli, de vam več vstati skorej mogoče ne bo. Nemec, za kteriga ste se terdovratno poganjali, vas bo zasmehoval, vas bo k domorodcam nazaj zavračal in vam bo gotovo zadnjič odkril, de nimate per njem ampak per svoji domovini srečne prihodnosti čakati in iskati; kdo pa iz verlih domorodeov se bo s takimi protivniki in zaničvavci Slovenije pečal, kdo jih bo zagovarjal? — Drugi plajš obračajo, kakor veter potegne, oni so le takrat in sicer po hinavsko prijatli domovine, kader jim že voda v gerlo teče —kader si drugači več pomagali ne vejo in ne morejo. Une in te zarotimo v imeni matere Slovenije: ne bodite več zanaprej tako nespametni in krivični do svoje ljube domovine, zboljšajte, kar ste dosihmal napčniga svoji materi Sloveniji naklonili, bodite verli domorodci , in tako vas bo pomilovaje naša ljuba mati zopet za svoje spoznala, vas vsiga hudiga varvala in gotovo časno in večno srečne storila!
Vam pa, dragi, verli in za Slovenijo vneti domorodci! se prav lepo in ponižno zahvalimo za Vaš neprecenljivi trud, za Vašo očetovo in bratovsko skerb stran domačih narečij, in Vas samo prosimo tudi zanaprej naši verli in slavni bojevavci ostati; obljubimo Vam, de Vas hočemo na vso moč podpirati, Vašo težavno butaro zlajšati in z Vami vred v pravi prid predrage matere Slovenije delati. Zatorej, ljubi domorodci! delajmo nevtrudljivo v korist in srečo svoje domovine, serčno se vstavljajmo vsim njenim protivnikam, premagajmo po junaško posebno nemškutarje in madžarone, oskerbimo občno koristne knige raznih zapopadkov in slovenskih narečij za deželske in višji šole in za prostiga kmeta. Kar naravoslovstvo za slovensko mladost in za slovensko ljudstvo zadeva, se je že visoko učeni g. Karol Ilobida tega slavniga dela lotil in ga bo v kratkim do konca dognal, tudi zemljopis bo 011, predin prihodno leto doteče, na svitlo dal. Bog daj, de bi se tudi drugi slavni domorodci raznih slovenskih narečji za šole in ljudstvo lotili in jih kmalo spisali! Tako bo v kratkim predraga mati Slovenija slovela in se veselo množila.	Javornik.
Besede v čas od nepoštenosti nasiti sovražnikov, lemcov in Madžarov, ali kdo je reakcionar, kdo prijatel svobode.
(Iz česk. nar. novin.)
Nemec in Madžar sta od nekdaj sovražna bila Slavjanu, in Slavjani kot mirni narod so bili povsod vžugani od protivnikov teh, so od njih v težko podložnost pripravljeni in so mogl z velikim terplenjem služiti v slavo svojih pre-magavcov.
Nemci so pogoltnili že nezmerne dežele od Slavjanov obdelovane in jih poncmčili z ne človeškimi sredstvi, od kterih stara zgodovina sedajniga severniga Nemškiga (popred slavjanske zemlje) kervave in objokanja vredne primerleje pripoveduje.
Nam českoslavjanskimu rodu, zlasti pak Čeham, Moravanam in Slezanam so nam vedno vse skazili in nas niso nikdar oddahniti se pustili, cela historia naša je stanovitni boj naš proti Nemcam napenjajočim se, de bi nas pod-vergli. Slezko so že skoro celo pogoltnili, Če-skiga in Morave veliki kos in za ostanek se še zdaj v Frankfurtu poganjajo. Ravno tako so se obnašali proti bratam našim Polakam : kakor gosti v deželo pridši, so se ustanovili In sovražtvo kovali proti domačim gospodarjam kakor v Galicii tako v Poznanskim in v polskim delu Silezie, in ravno zdaj, kjer celi svet od same pravičnosti in svobode govori, je odločil frankobrodski zbor, bahaje se stanovitno svobodoljubnostjo svojo, de mora polovica Poz nanskiga Nemstvu pripasti. — Ne drugači so ravnali z južnimi Slavjani, in mimoidši to, de je bil za starih časov velik kos nadvojvodstva estrajskiga od Slavjanov zaseden, od kterih zdaj komej spomin najdemo, imenujemo tukej samo Koroško, Krajnsko, Štajersko, vojaško mejo (granico) kot v nebo vpijoče dokaze ne-meške nedositnosti. Kdor je na Ruskim bil, bo koj vidil, de tudi tam Nemci ne koristijo, bo vidil, de so Nemci, kteri vedno rusko despo cijo grajajo, sami tam na Ruskim narpoglavit niši orodje te despocije; bo vidil, de je pleni, stvo nemško v tako imenovanih „0stseelander" za celo Rusio od nekdaj izgled ali ideal bilo in je, kako de se morajo kmetje tlačiti, in de druge ruske dežele tega izgleda dozdaj še do segle niso.
Madžari so ravno tako Ogersko pod se spravili in vsem tam prebivajočim Slavjanam težki jarem na vrat zavalili, iz kteriga se še le zdaj k prostosti vzmagujejo.
Slavjansko svete pravice sta ta dva naroda notar do današniga dne z nogami teptala, in kako se obnašajo zdaj, ko je moč naša zrasla, ko je moč naša naši pravici enaka postala? Ali spoznajo zdaj našo pravico in nam storjeno krivico, ali so gotovi jo popraviti, zraven nas pošteno, ko enaki (ravni) zraven enakih stanovati ?
Niso, oni ostanejo zmiraj stari volčje, in le razloček je ta, de zdaj, ker nas ne morejo z močjo v podloinosti obderiati, čez se ovčjo ko i o veriejo. In ta ovčja koža je radikalismus, dcmokracia. Madžari in Nemci se zdaj tako obnašajo, kakor de bi oni sami celo svobodo in narodovladstvo na sveti v štantu (najemu) imeli.
Neprenehljivo nam oni in časopisi njih godejo, de smo mi Slavjani narod ljubijoč suž-nost, de od nas svoboda priti ne more, de smo reakcionari itd.
Ko ban hervaški z veliko močjo žuga Madžaram, ga imenujejo reakcionara in služabnika kamarile in trobijo vedno celimu svetu od tega, dokler na zadnje ljudje verjamejo.
Serbi zopet, ki z orožjem si pribojevati skušajo svobodo, se imenujejo orodje ruske despocie.
Ko se češki poslanci na deržavnim zboru z dobrim izidam poganjajo, podreti nemško in madžarsko gospodarstvo in vpeljati resnično enakost vsih austrianskih narodov, jih zopet
nemški in madžarski časopisi za reakcionarje razkričati se žilijo! Že pred so nas vabili v Frankfurt priloživši, de le tako dosežemo svobodo, kakor de bi v Frankfurtu edina in samo-priviligirana shramba svobode bila.
Ali se bomo mi Slavjani, kteri nismo met seboj nikdar žlahtnije in privilegij poznali temuč eden drugimu enaki bili in samo starost in pamet častili, učili pravo narodovlado od Nemcov ali Madžarov? od Nemcov, ki so v sredoveku železno plemstvo znajdli, ali ot Madžarov, pri kterih razun plemenitašev še do današniga dne družili ljudi ni bilo?
In kar je narčudniši, de se tudi med našimi znajdejo lehkoverniki in nevedneži, ki ot Nemcov ali Madžarov svojo srečo pričakujejo
Sosebno na eno poglavitno zvijačo in ne poštenost obernem vaše oči. Nemci in Madžari pravijo vsigdar: de je politiška svoboda reč poglavitna, narodnost de se ne sme v škodo svobode na verh postavljati, in de je njim več politiška svoboda mar kakor pa narodnost ild
„Prav tedej" — odgovorite jim — „vi hočete politiško svobodo, mi Slavjani pa hočemo politiško in narodno svobodo vred, smo tedej od vas svobodomiselnejši." Ako jim pazvijačo z zvijačo verniti hočete, jim povejte: „Vi ljubite politiško svobodo, za, narodnost, kakor pravile, vam ne gre. Dobro tedaj, pri nas Slavjanih najdete politiško svobodo; ker pa mi Slavjani narodnost svojo tolikajn ljubimo, vam pa na nji dosti ležeče ni, primite tedej vi našo na rodnost, namesto de bi mi se vaše poprijemati imeli." Bomo pa berž vidili, de tega storili ne bodo in svojo besedo oporečejo, ako jim jo tako zavijemo.
Vtisnimo si v glavo to glavno pravilo, kteriga nas uči skušnja vseh vekov: Politiška svoboda brez narodne nima cene; in pri kterim narodu gospoduje ptuj jezik po deržavnih službah, v učivnicah in v življenji, tam ni prave svobode in narodovlade (demokracie), temuč tam je aristokracia, in sicer narnevred-niši, aristokracia jezika.
Berite tedej časopise od nemške in madžarske strani z prevdarkam in premišljeno, ne verjite vsega, kar bi vam radi prigovorih', te muč, preden kaj verjamete, pregledajte popred, od kod veter piha.	H. Borowsky.
Austriansko Cesarstvo.
Dunaj*
(K.) 7. Kozop. popoldne. Grozne pri godbe! Znano vam je, de je bil Jelačič za kraljeviga komisarja invelitelja vse armade na Ogerskim izvoljen, in de je ministerstvo naše sklenilo ga z vojšaki podpirati. Bojni minister Lalour, kteriga so Radikalci (prijatli nereda) zavoljo svojih izrekov v deržavnim zboru stanovitno grajali, je bil tedaj zavkazal, de bi eni bataljoni iz Dunaja na Ogersko marširali, kakor se je že tudi zgodilo; včeraj je imel iti tudi en bataljon grenadirjev regimenta velikiga vojvoda Badenskiga (Salcburgarji), ki so pa mende že predvčeranjem od tukajšnih dražni-kov pregovorjeni bili, se odhodu zoperstaviti. Za tega voljo so se že včeraj ob štirih zjutri malopridni narodni stražniki pri kolodvoru severne železnice natepli, ob šestih so prišli imenovani grenadirji ter se niso hotli na vozove podati, vstal je tedej punt, ki je mogel z drugimi vojšaki potlačen biti; začel se je tedaj boj med vojšaki in stražniki, ki je do poldne in tudi še nekaj popoldne terpel, veliko jih je padlo na obojni strani. Nemconi so posebno čez to tožili, de se ravno Nemci pošiljajo svo-jodo (!) gazil, in de se Dunajčanam slavjanski vojšaki pušajo; in kričalo se je sosebno po lopačenih predmestjih: reakcija, černorumeni!
Narodna straža iz znotrajniga mesta, ki je že popred zavoljo painetnejšiga obnašanja ko černorumena razgrajana bila, je hotla zopet mir in red storiti; ali prišli so ludi radikalni gardisti iz predmestj in študenti, izmed kterih je nek medicinar pervi vstrelil na dunajsko
stražo (iz mesta) tako, de je ta zopet s strelam odgovor dala. Veliko jih je tu zopet padlo in clo v cerkvi sv. Štefana se je vbijalo; in na to so se na več krajih po mestu mali boji pričeli; študenti so svoje štuke iz mestne orož-nice potegnili; delale so se barikade, in v kratkim neizrečen ropot in zmešnjava nastopi, brez de bi kdo prav vedil bil, kaj in kako in k čem. Okoli štirih popoldne je bilo zopet nekoliko mirniši viditi, podam se tedaj na ulice, vidim, kako so gerdo terpinčili vjete vojšake in černorumene narodne stražnike; druziga ni bilo slišati kakor: obesite pse; prekleti černorumeni. V ulicah „WollzeiIe" sem slišal besede: psa Latoura smo že. Neizrečena žalost me je obšla. Latoura, kakor eni pravijo, so narodni stražniki v pisarnici svoji našli, ker so bili vojšaki na straži ali podplačani ali pa premagani. Smolka in Fišhof sta ministra branila, tako, de so stražniki obljubili, de se mu nič žaliga zgodilo ne bodo. Ali komej so ga na dvoriše privlekli, ga neki delavec z eno sekiro po glavi vdari, in po tem so ga oni jeli sovati in bosli z bajoneti in kopiti; vmirajoč je mende rekel: vedno sem bil pošten človek. Od te divje derhali je bilo truplo vlečeno pred poslopje dvorniga bojniga svetovavstva, kjer so ga na velik gazov svečnik (Gaskandelaber) na sredi terga nataknili, kjer je od 5 do 1/2S zvečer visel. Stražniki, študenti in druga der-hal je kričala: še 99 takih psov moramo tu obesti in vsak si je cunjico od ministrove o-bleke odtergel in na persi ko častno znamnje posadil tako, de je nazadnje telo vbožica nago viselo. Tako še Madžari z Lambergam niso ravnali. Ministra Bacha, Videnota (začetnika ustavniga družtva) in mnoge druge take pse so tudi iskali, ali, čast Bogu, jih našli niso. Na zvonove se je bilo, in streljalo, to je bila muzika tega dne in noči, zakaj že popoldne so hotli c. kr. orožnico vzeti, ktero so pa vojšaki krepko branili do danas zjutraj — ali po sklepu deržavniga (?) zbora, ki se je za sta-novitniga (permanent) razglasil, so se vojšaki vmaknili in zdaj so priderli ljudje v ces. orožnico in vse orožje (tudi nardražiši) poiskali, tako de je zdaj cela derhal brezposestnih ljudi in delavcov, celi prolelariat z orožjem previ-djen. Bog ve kaj bo.
Pred c. orožnico je okoli 7 soldatov in 60 stražnikov padlo. — Cesar je odšel, kakor se pravi proti Lincu in je razglas pustil za seboj, ki bi ga bil imel prolipodpisati minister Ivraus, ali on ga je v zboru prebral, za protivstavniga izrekel, in sklenjeno je bilo ta razglas in pa odgovor deržavniga zbora natisnili dati. Cesar pravi, de je mogel mesto puntarsko zapustiti, in de bode z močjo nazaj irišel, pravi red in postavno svobodo napravit.
DoblhofF in Vessenberg sta se poskrila, Bach je vtekcl, Strobali in serčni Čehi, na tere je tudi merjeno bilo, so se vsi pozgubili Bog daj, de bi rešeni bili!). Zdaj imamo popolno anarhio (brezvladnost).
De so Madžari v ti reči tudi krivi je gotovo; zakaj čemu bi bilo drugači terjanje ljudstva, de naj se Jelačič odstavi? Bavno se sliši, de je Jelačič včeraj v Pressburg prišel z svojo armado.
Strašna je divjost teh ljudi; gerši so Du-najčani ravnali z Latouram, kot Madžari z Lambergam; zakaj toliko časa je moglo še mertvo truplo peklenski pohlepnosti služiti. Ali gorje tistimu, kdor bi se bil prederznil, tako nečloveško počenjanje grajati; zraven Latoura bi bil gotovo mesto dobil. Toliko v naglosti.
Kakor Graške novine od 9. t. m. povedo, je zbor deržavni v seji 7. t. m. ob pol 11 sklenil izpeljavno oblast v roke vzeti in ta sklep po komisarjih, v dežele (provincie) raz-nesti; dalje de je razkačenost ljudstva zoper vse vikši osebe nepopisljiva in de se vsi, ki hočejo Dunaj zapustiti, na liniah preiskujejo.
V deržavnim zboru se je sostavil odbor za varnost (Siclierheitsausschuss) kteriga besednik (Referent) je Šuzelka; ta odbor je od-
ločil, de se ptuji vojšaki nemajo na Dunaj klicati. Jelačič de ima v kratkim na Dunaj priti. Cesar je bil spremljen od eniga regimenta konjikov in ene baterije. — Iz Graca je šlo okoli 50 večidel študentov na Dunaj pun-tarjam pomagat. —
Upamo, de se dežele ne bodo pustile gospodariti od neposlavniga zbora in od puntar-ske množice; in de se bodo komisarji, ako
kdo pride, kakor zaslužijo, sprijeli.
Sliši se, de so češki poslanci za sabo protest pustili zoper deržavni zbor in njegove prihodne sklepe. —
Slovenske dežele.
Iz Gorenskiga. Kaj je vender za ena božja reč, de so po Gorenskim skorej vse table, na kterih so imena vasi zapisane, razbite in z blatam pogerdjene? Kaj si nek popotnik gledajoč ostanke tacih tabel misli? Od Medvod po obeh straneh Sore gor do Loke, od Loke do Krajna, od Krajna do Radolce in Teržiča, od Krajna čez velko polje proti Kamniku naj se gre na Cerkle na Šenčur al pa na Smlednik in Vodice, se le malo čisto celih tabel najde. Ktera nesrečna reč je vender tega kriva? Al so v tistih krajih ljudje tako divji in srovi, de še nedolžnih tabel per miru nepustijo? Ja res, table so nedolžne, al ne tako tisti, ki so jih napisati in tje nabiti dali. Sodim de je nemški napis, ki ga skorej nehče ne razumi, in po kvarenje lepih slovenskih imen tega početja vzrok. Na priliko: Zeyer nainest Sovra, Zauchen namest Suha, Zarz namest Sor-ca, Safniz namest Žabnica, Feichting namest Bitno,LaufennamestLjubno,Weiss-ach namest Visoko, Lausach nainest Luže in veliko družili. Za res je žalostno in nevem al bi se čez Nemce in nemškutarske Krajnce jezil, al bi našo gazeno Slovenšino in narodnost miloval?—Tud latinski šematizem škofije naše je poln tacih popačenih imen od vasi in fara. Prav gerdo in napčno se mi zdi, de se v latinski šematizem po nemško spačene imena jemlejo, domače slovenske pa se le na zadnje pertikujejo, ker se latinšini vender slovenske imena lepši ko nemške perležejo. Ravno taka je tud z vsimi tablami na klancih, mostovih, razpotjih, vse imajo nemške napise. O nesrečni narod slovenski in zemlja tvoja, kaj si mogel vender hudiga prestati, preden si tako krotak postal, de tolikajn zaničovanja kar več nečutiš! Nič nemaraj draga Slovenja moja, že gredo v tamnice deželni stanovi nemškutarški, ki nikdar za narodnost in druge pravice tvoje nič skerbeli niso, ki so ti z ptujšno popačili, šege, nošo, jezik in tud karakter. — Lepo se vtver-duje in razširja slovensko družtvo iz Ljublane po vsi Sloveniji, kmalo če ti pridti srečni čas, kjer te ne bodo več tvoji lastni otroci v ptujniu jeziku zaničvali, srečni čas, de ne bodo več niladenčev naših po šolah z nemšino mučili, če prav se zdaj učeniki nadraženi od nemškutar-skih predpostavljenih nekoliko šopirijo, ne fantov po kasarnah, in kmetov po kanclijah po nemško kleli in psovali.	—t—
Pretečeno leto je bilo od Ljubljanskiga ško-fištva prepovedano v farnih bukvah slovenske imena ljudi in vasi znovim pravopisam zapisovati. Al ta prepoved ne bo že skorej preklicana, posebno ker je ta pravopis zdaj občno vradni postal?	—k.
*	v	„
Q Iz Koroške 4. Oktobra. Po celov skih novinah so bili vsi deželski učitelji cele Kerčke diecese (Gurk) na včerašnji den k velikej skupščini v Šent-Vid povableni, da bi se posvetovali, kako bi si življenje polajšali in si veči plačo priskerbeli. — Kaj so sklenili, še ne vem, pa že pred nekoliko tedni se je nekako pismo po diecesi pošiljalo, ktero so deželski učitelji podpisovali, da bi ga potle ministru učilištva poslali. V tem pismu žele: da bi se jim plača povečala — da bi se cerkvena služba (orglanje in mežnarija) ločila od uči-teljstva — pa bi za napred duhovniki s uči-
teljem in s učiliščem nič opraviti in ukazovati ne imeli in tako dalje.
Perva želja je skoz in skoz pravična. Mi sicer nočemo imeti bahaste gospodce za učitelje na deželi, pa ako hočemo napraviti dobre učilišča, moramo skerbeti za izverstne, učene in marljive učitelje, take bodemo pa le dobili, ako jim plačo priskerbimo, da morejo se pošteno preživeti. Ne samo učitelji temoč vsi domorodci smo te misli.
Druga želja je učiteljem gotovo škodljiva. Učitelji so na Koroškim v obče slabo plačani, imajo po 100, po 60, po 30 — kaj bi rekel, po 12 goldinarjev mezde na leto. Ako bi oblačila in obuva nič ne potrebovali in bi vso drago leto to malo mezdico še težko izhadjali, posebno ako so oženjeni, ravno zato se je le k njihovemu pridu cerkevna služba sjedinila s učiteljstvam, da bi se jim plača saj nekoliko poboljšala in oni se ložeje preživeli. Nekteremu učitelju cerkevna služba več nese, kakor učiteljstvo, in ako ne teče, saj kaple. Sadaj imajo po tri službe, so učitelji, mežnarji in organisti in vendar jim je plača premala, ali misle, da bode jim mezda narasla, ako dve službi opustijo? Modrejši bi bilo, še kako službico pojiskati, kakor dosadanje zametovati; ako se učiteljem potle od indot plača poveča, se lehko znebijo jedne ali dveh in, ako hočejo, tudi vsih treh služeb, nič ni potreba zavoljo tega skupščin deržati, se dolgo posvetovati ali celo pisem podpisovati in jih ministru pošiljati; že pervo uro se za vsako službico v sedajnih časih nekdo oglasi. Cerkvena služba se nekterim učiteljem nevažna in za učitelja nedostojna zdi: to ni lepo, to je gola prevzetnost in gerd napuh. Duhovniki so se dobre mere toliko učili, kolikor deželski učitelji in tudi še več, pa vendar od cerkvene službe živijo, tudi male dare od farmanov sprejemlejo, se s vsakim človekam prijazno obhodijo, vsakega bolnika objiščejo, bodi še tako vbožnega stanu — zakaj bi učitelj prev-zetoval ? Učitelj mora biti pameten, se mora obhoditi s ljudmi po domače, s učenci prijazno : napuhnjen prevzetnjak bi v učilišču toliko opravil, kolikor žaba pri lešnjaku. Tudi je visoka glava veči del prazdna.
Tretja želja je na pol pravična, na pol krivična. Učitelji žele, da bi duhovniki s učiteljem in s učiliščim nič ukazovati ne imeli ter sta učitelj in duhovnik kadaj med seboj prepiru. — To nič ni kaj posebniga, ako se nekde kak prepir vzdvigne — vsaki človek ima svoje slabosti, nekdaj je prepira kriv jeden, nekdaj drugi, nekdaj pa tudi obadva. Ako sta se začela doma prepirati, doma se spet sama smirita — ministerstvo ima važnejši opravila, kakor take babje prepire presodje vati; ako pa učitelj tožiš, toži jednega, toži tistega, kteri te je razžalil, toži ga samo za to, kar je skrivil — očitna krivica je, ako je te jeden duhovnik doma razžalil in ti javno od vlade tirjaš, da bi se vsi duhovniki oi učilišč odstranili. Kaj bi ljudi rekli, ako b jeden učitelj nekaj iz ojnic skočil in bi zavoljo tega jedinega potle vse učitelje izslu-žeb spodili? — Vidiš! le v vsim pametno, le vsigdar pravično! V duhovskim in svetskim stanu imamo — hvala Bogu! — časti vrednih doinorodcov in vlasteneov, kteri so goreči prijatelji učilištva, ali bi ne bilo prav budalasto take može od učilišč oddaljevati? mi moramo le serčno želeti, da se jim za napred še veča oblast da, da bodo še več blagonosnega za učilišča opraviti mogli. Brez višje oblasti učitelji ne bodo in tudi biti ne morejo, ako nočejo duhovnike, bodo dobili pa oblasti svetovne. Naj posebnejši so pa za učilišča na deželi vendar le duhovniki, ker so veči del v fari naj učenejši in tudi naj ložeje dovtegnijo za učilišča poskerbeti. Iveršanski nauk se jim že nikakor odvzeti ne more: Kdo pa bode ga v učilišču učil? vendar ne kak župan!
To skupščino v Šent-Vidu ni učilišna oblast sklicala, temoč učitelji sami; prav je, in tudi
io volji vlade, da se sjidejo, premišljujejo in se posvetujejo — pismo, ktero so spisali sicer močno hromata, pa to jim ni toliko gerdo, oni so pač napisali, kakor so vedili in znali, — pa gotovo gerdo je, da se za take stvari uči-lišne oblasti ne zavzamejo, temoč, kakor v nekakej meglenej, veličanstvenej visokosti nemarno na černo zemljo gledajo, namesto da bi se s svojemi ljudmi prijateljsko pogovorili in jih malo podučili.
(Konec sledi.)
Ogerska dežela.
Njeg. Velič. Cesar je barona Adama od Recsey v. Recse za predsednika ogerskiga ministerstva izvolil z nalogo, novo ministerstvo sostaviti in ob enim kraljev, od imenovaniga iredsednika zraven podpisan odpis dne 3. Ko-zoperska na deržavni ogerski zbor poslal, v iteriin so naslednje povelja:
„Pervič. Razpustimo z tem deržavni zbor, de po razglasu našiga sedajniga narvikšiga odpisa on svoje seje na enkrat skleniti mora.
Drugič. Vse od nas ne poterjene sklepe in naredbe sedajniga zbora razglasimo za ne-jostavne, neveljavne in brez vse moči.
Tretjič. Podveržemo (podredimo) vikši-mu povelju našiga bana hervaškiga, slavonskiga in dalmatinskiga feldmaršallajtnanta barona Jožefa Jelačiča z tem vse na Ogerskim in pridruženih deželah, kakor tudi na Sedmograškim ležeče trume vojšakov in vse oborožane kardela vsaktere verste, enako, naj iz narodnih straž ali iz dobrovljcov obstojijo.
Četertič. Do tistihmal, ko se zopet mir in red v deželo poverne, se podverže kraljestvo Ogersko vojaškim postavam, za to se do-tičnim oblastim prepove vse županijske, mestne in kantonske shode deržati.
Petič. Naš hervaški, slavonski in dalmatinski ban Jožef baron Jelačič se imenuje z letim za pooblasteniga komisarja našiga kra-Ijeviga veličanstva in mu dodeljimo popolno moč in oblast, de v okrogu izpeljavne oblasti vse pravice izveršuje, z kterimi je v sedajnih izrednih (nenavadnih) okoljšinah ko namestnik našiga kralj, veličanstva obdan.
Po tem našim narvikšim pooblastenji razglasimo, de se vse tisto, kar bode hervaški ban zavkazal, zapovedal, sklenil in veleval, kakor od naše narvikši kraljeve oblasti zavkazano, zapovedano, sklenjeno in velevano deržati ima; zatorej zapovemo vsem cerkvenim, deželnim in vojaškim oblastim, služabnikam, dostojnikam in prebivavcam, vsakiga roda in stanu našiga Ogerskiga kraljestva, Erdelja in vsih pridruženih dežela, de se banovini ko pooblasteniga komisarja poveljam čez in čez tako podveržejo in jih izpolnijo, kakor so našimu kralj, veličanstvu se podvreči dolžni.
Šestič. Sosebno zapovemo našimu kralj, komisarju na to paziti, de se bo zoper napad-nike in morivce našiga kralj, komisarja grofa Franca Lamberga, kakor zoper vse začetnike in deležnike tega neizrečeniga hudodelstva z celo ojstrostjo postavno ravnalo.
Sedmič. Druge tekoče opravila bodo u-adniki posamesnih ministerstev po postavah zazdaj oskerbovali.
Kako pa de se imajo berž ko berž edinost varstva in oskerbništva skupnih reči celiga Cesarstva za stanovitno napraviti, enako opra-vičenje vseh narodnost za vekomej zagotoviti in na ti podlagi nasprotne zadeve vseh pod našo krono zjedinjenih dežel in narodov v red djati, se bode vse, kakor gre, z pridruženjem namestnikov ali poslancov vseh delov v posvetovanje vzelo in po postavni poti odločilo."
Dne 30. Kimovca je v madžarskim taboru grof Evgen Zichy obešen bil zavoljo tega, ker je Stolni Beligrad izročil Hervatam. Dne 2. t. m. je 5000 Hervatov mesto Raab prevzelo, pozneje je ban Jelačič, kakor eni časopisi terdijo , proti Wiselburgu in Pressburgu se obernil.
Ti e p o 1 i t i š k i del.
Oglas književni.
V 9. listu Slovenije sem oglasil, de sem malo političko delce začel pisati: imelo bi ze davno gotovo bili, alj meje bolezen zader-žala; zdaj je gotovo. Celo delce razpade u dva razdela I. u politički, II. u narodni deli Pervi razdel je razdeljen v 10 kterih perv. zapopade uvod, ki ga s tim priložim za izgled. Slednji imajo po redi sostavke cez cenzuro ali knjižno ogledarstvo in sloboden tisk, čez narodno stražo in vojsko; čez žlaht-nijo in enakost vsili deržavnikov; čez vero in Židovje posebe; čez prisežne sodnice, ustme-nost in javnost pri sodnicah in u obče; čez srejne; čez pravico prošenj; čes ministerstvo in odgovorljivost uradnikov; in čez dače. Po-sledni sostavek je od vsih najobitnii, in pri naštevanju razniii dač sem se g. Cererovoga sostavka u novicah km. in rok. broj 19—24 deržal.
Drugi razdel razpade u tri dele: 1. Slovenci ali Slavjani in Nemci; posebno nemški zbor u Frankobrodu; leti del da odgovor na sledeče pitanja ali prašanja: a) Koljko je Slavjanov, Nemcov, Madžarov, Talijanov in Vlahov po austrianski deržavi? in na kolikih saborih se zbirajo dozdaj? b) Jeli bomo še naprej poslanike u Frankobrod pošiljali? c) Kak-še ljudi naj Slovenski kmetje za poslanike u Beč izbirajo. 2. Slovenci razkropljeni po treh ali štirih deželah. U tem delu se govori o zjedinjenju vsih Slovencov u jedno samo deželo, o labudski ali lavantski in sekovski škofiji, in o kervavi potreboči vseučiliša u Ljubljani. 3. Jezik u slov. učivnicah in pisarnicah. U tem delu se odgovori na pitanja: a) jeli ima slov. jezik veliko prihodnost in temeljito upanje negdašnjega knjižestva; b) jeli nije naša velika škoda, da vsak količ svoj vasni jezik pisati če; c) jeli se imamo Ilirom pridružiti; gdo so leti Iliri; in jeli je iliršina od sloven-šine tako močno oddaljena; d) kaj imamo storiti, de bomo se u jeziku Ilirom nekaj približnih'. Sostavek g. ScAubitzn u 8. listu Slovenije me od moje misli, ki sem njo u 3. br. izgovoril, nije odvernil; ker se je g. Seli. naj glavnije zapreke za dosego knjižestva u slo-venšini, namreč premaloga števila Slovencov ko umen brodar klisure izognil, in tudi potler Kremplja in več takvoga za krestomatijo priporočil, po čem se mi jc litelo zdeti, kaj on takrat Krempljove dogodivšine nije bral. —
Celo delce bo okol pet pol imelo, narodni razdel iznese blizo tretji del političkoga.
U kazalu sem za vsak razstavil razne pitanja, na kterc on da odgovor (ravno tako, ko sim gori pri narodnem razdelu vsak glavni del u pitanju razložil) in to zato, da ima kmet, za kteroga je najbolj pisano delcc, leliek pregled. — Na koncu je mali rečnik ali besednik za menje poznane besede. —
Kako bom leto dclcc na svetlo dal, še ne znam; naj raji bi mi bilo, da bi najšel založnika, lehko bi se pogodila; ako pa ga ne bom najšel u nekih tjednih bom se obernil na ro-doljubnost Slovencov in bom delce na predplato na svetlo dal. O krestomatiji slavjanskoj, ki sem njo začel zlagati, bom u kratkem svoje misli priobčil.	Ivan Macun.
L Del politički. i. Uvod.
Naši očaki u starodavnih časih so u vsaki srejni ali soseski pod svojimi župani sami za sebe živeli, niso imeli vlade, kakor mi zdaj, ampak so se sami vladali, tudi so bili med seboj vsi enaki, ni blo je gospodarah, kterim bi drugi ko vazali podložni bili, ampak vsa zemlja, vse polje blo je srejne ali sosedske, vsi vkup so nje vdelavali, pa se tudi vsi od pridelkov užili po žetvi. In kadar njim blo je treba kake občinske, to je srejnske naredbe, postavim kakšno stezo popravljati, most postaviti in t. d. so se najstarši iz kmetov z županom čez to na tanjko razgovarjali, dokler so tako vsi skup ustanovili, kar se njim je naj boljše, naj modrejše zdelo. Lepo blo je to; kaj ti so po takem čez vse reči možje sodili, kteri so vse to dobro razumeli. Alj po takem je vsaka srejna za se ostala. Za mirne čase bilo je to clo lepo; kaj pa, kadar je kak sovražnik prihrupil? Da bi vsi narodi na zemlji tako patrialhalski ali očetovladanski živeli, to bi naši očaki nebesa na zemlji imeli. —
Ali niso bili vsi narodi tako mirni in takše vlade mod seboj bili; drugi narodi postavim praotci današnjih Nemcov niso imeli ravnila, kaj so vsi ljudje enaki, ampak so imeli žlaht-nike ali plenienilaše, grofe in kar več takoga, kterim so bili drugi kakor sužnji podloženi,
in leti so morali delati, kar in kako njim je vkazal gospodar, po takim so si včasi zbrali veliko množino takših podložnih sužnjev in so šli z njimi na boj in roparenje ali tolovajstvo.
—	Ako je kaka takša četa prihrupila nad naše Slavjane ali Slovane, vsak lehko ve, kako se njim je godilo, kajti srejna sosedne srejne skoro nije poznala, vsaka je za se s svojimi šla nad sovražnika, pa se ve da zabstonj, kajti mu po takem nije bilo težko Slavjane slabe in skoro posamezne obladati, in nje osužnjiti.
—	Dostikrat še nije bilo treba na ptujc sovražnike čakati, kajti so se včasi prepiri uro-dili med samimi srejnami, ktere so se začele med seboj svadjati, in sc medsobno vkončati, in ktor Slovence pozna, bo se tukaj domislil, kakor se posamezne srejne ali vasnicc še zdaj med seboj prepirajo, posebno pa fantje, ki se včasi tako bijejo in tolčejo, da jc strah, in da bi komaj verjel, kaj Slovenec s slovenskim bratom tako obhaja. — Le po časi se Slavjani spoznavati začeli, kako škodljiva je ta reč, kaj vsaka srejna za sc živi, začele so sc sosedske skup zbirati, kadar so vidile sovražnika prihajati, in tedaj so mu skupno pesti pokazali. Tako so se učerstvili, in ker sc povsod ljudje najdejo, ki bi radi veliko oblast imeli, si je včasi po izgledu Nemcov kakši slavjanski rojak ali pa kak ptujc (ino-stranac) podvergel naše očake; dc so pod-ložniki postali. Iz počelka jc možebiti leti poglavar še popraševal kmete; kadar je hotel kar posebniga storiti: po časi pa; mu to ni bilo je po volji, možebiti, bi včasi rad kar u svojo keso'ali torbo djal, in tedaj nije več kmetov pital (prašal) ampak je svojevoljno delal, kako bilo mu je druga. In kadar se je po takim mnogo srejn podvergel nije mnogel povsod sam biti, tedej jc pošiljal namestnike najnire uradnike: tudi letini pa bilo je po volji, da njim nije trebalo podložnikov pilati, kar in kako bi imeli delati, tako so bili uradniki pravi namestniki kajti na mesto gospoda so oni ljudi derli kako njim bilo je drago; vbogi kmet je žgeči pot potil, kadar je polja obdeloval, ro-koilelc po mestah je čerstvo in marljivo delal, oni drugi pa so se toga vžili. Kako pa so se mogli pridelkov kmetovih in rokodelskih vžiti? Vidite moji ljubci! takšen poglavar si je po časi dosta dežele podvergel, in nji je po svoji glavi postave dajal, imel pa je tudi dosta opravil, pri kterih bilo je denarjev treba, postavim, ako je hotel novo cesto ali most napraviti, tudi je moral sodnike postavljati, kteri so u njegovo ime na hudobije bistro oko imeli in hudobnike kaznili — in več takših reči. Ker je to kmetom in rokodelcom in poprek vsim u prid prišlo, kar njih je u deržavi, so tudi vsi k temu prinašali denarje, to je, oni slo plačevali in se plačujejo dače. —
Alj med pravičnim se znajdejo tudi kri-krivični ljudje, in tako je poglavar dostikrat s svojimi uradniki lete denarje za malo vredne malenkosti, večkrat za svoje rabil, in sploh le več dač nalagal, tako de je vbogi kmet in rokodelec vsiromašil; in kakšen je gospodar, takše služabnike ima, tudi leti so si svoje perste mazali. Tako glejte ! so si poglavarji in vrad-niki kervave poti svojih podložnikov vžili, —
Dugo, dugo časa je to tako terpelo; ali smo mi Slavjani u Austriji tudi imeli več pridnih poglavarov, kteri so se za dobro, za ha-sek podložnika potegnili, naj boljši med njimi bil je cesar Jožef, lotega imena drugi. Alj za cesarja Franca in do letašnjiga leta so najvišji in nižnji uradniki včasi s dnarji ravnali, da je bilo strah, desiravno so nekaj višnji vradniki dobro in preveč plačani, se njim je vender le vsaka stopinja iz njihovoga mesta debelo morala plačevati, vladarstva u Beču je denarje na reči obračovalo, da bilo je sram, najhuje pa je gospodaril Mctternih. Po časi so ljudje to vse več spoznali, in u Sušcu to-tega leta so se ljudje u Beču, u Pragi, u Gradcu in na večiii straneh tako razjezili, de so tega vraga izpodili; zdaj na cngleškini clo tako bogato živi, kako prije u Beču, in od česa? — In kar smo ga izpodili, smo dobili konstitucijo ali ustavo. Kaj pa jc ustava? Po vsem tem, kar ste dozdaj brali lehko vidite, de ustava nije kaj druga, ko da poglavar mora pitati podložnike, kakor in s čim. Kako so se naši očaki nekdaj z županam pogovarjali, kar in kakor bi se imelo pri cestah in t. d. delati, tako bo zdaj tudi pri nas. Cesar ne bo več po svoji volji vkazoval: To ali uno bom dal storiti, in toljko dač morate plačevati, toljko je meni po volji." ampak pred ko bo se kaj .storilo, bode ljudstvo pital, kar in po čem; in ako on s uradniki na kakšo važno reč ne bi mislil, bo ga narod zato opo-
menil, in mu rekel, to je narodu treba. — Alj ker je preveč ljudstva, tako da nije mogoče kaj bi se poglavarstvo t. j. Cesar in njegovi uradniki s vsem ljudmi pogovarjali; je pri nas po pameti, tako napravljeno, da kmetje in mestjani od petdeset taužent ljudi enoga moža izberejo in pošlejo, k kterimu imajo zaupanje, da se poglavarstvo s vsimi poslanimi možmi, ki se zato poslanci imenujejo, čez vse pogovarja, kar je treba. Leti poslanci stopijo u zbor vkup, u nekih deržavah samo u en zbor u nekih pa dva, to je u nekih deželah bogatejši ljudje in žlahtniki svoje poslanike pošiljajo u en zbor, in vsi drugi svoje u dru-goga; tako ste dve hiši, u enoj so poslanci bolj bogatih, u drugi vsi drugi. Poslaniki, naj bo u eni ali u dvema hišama davajo postave, brez njeliovoga dovoljenja se ne samore dati nikakša postava in nikakša dača naložiti: ako pa lic bi dovoljili, vladarstvo ali pa leti zbor — ali deržavni zbor, ker velja za celo deržavo — drugo takšo postavo priporoči. Kadar se po takem nova poslava izdela, se podloži deželskem poglavarju, de njo poterdi, in zdaj je veljavna.-—To je ustava, in vlada se ustavna pravi, pri kteroj dava poglavar in dežel-ski zbor postave; gde pa le poglavar sam po svoji volji postave daja, se pravi neomedja-šena ali neograničena vlada. — Vsak pameten in pravičen človek more vladi ustavnoj rad biti, in kdor njoj je protivnik, in komu ustava nije po volji pokaže s tim, kaj bi si po eni ali drugi strani tudi rad perste mazal z kmetovimi pridelki.
Ktere so te reči, čez ktere se u ustavi največ da govoriti? Jaz bom njena kratkim naštel, in po tem nektere od njih bolj na tanjko presejal. Te so: Sloboda tiska, nošenje orožja, enakosti vsih deželnikov u pravicah in dužnostih, sloboda vere, sloboda lastine in osobe, pri nas sloboda kmeta, sodnice prisebnih ustmene in javne; slobodno upravljanje srejn, pravica prošenj, nekaj čez dače; odgovorljivost vsih uradnikov posebno ministrov.
8 m c s.
V Brodu se je dogodil v kratkim smešen primerlej z nekim madžarskim vojšakam, ki je ravno na straži bil, in z enim graničaram. Iz tega se zamore poznati, koliko je graničar Cesarju in dolžnosti svoji vdan.
Neki Graničar pride iz bližnjiga sela s svojo sestro, materjo in mlajšim bratam, k svojim bratu graničaru, ki je v mestu služil, ga obiskat. Pridši z vozam blizo do mestnih vrat, je hotel z vozam v mesto, ali stražar (madžarski vojšak) ga vstavi pri vratih, in mu reče: de notar ne sam ne z vozam iti ne sme. Ker je graničar to vidil, ga prosi de bi koga po njegoviga brata v mesto poslal. Vojšak mu reče: E dobro: na ti to mojo puško, pa bodi ti na straži, dok ne pridem nazaj; jez ti boni brata vun poklical. Ali daj mi tvoj plajš, de me moja družba ne spozna, ti pa obleci moj letni kaput, dokler se vernem. Ko je ta prosti vojšak tako storil je zginil. Pa koj pride nazaj in hoče še hlače graničarjeve imeti, de bi ga saj ne poznali. Tudi to se zgodi. Zdaj odide Madžar in ni ga več nazaj bilo. Kadar pride straža na izmeno, se začudi najti clo ptujiga in skoraj goliga človeka, ga vzame in pelje v tamnico (ječo). Drugi dan pokliče zapovednik te terdnjave graničarja pred se, in kadar mu je vse po redu povedal, ga praša zapovednik: zakaj ni puške popustil in tako gol se ne umaknil, ko je enkrat vidil, de uni-ga neče več nazaj biti? Odgovori graničar prostoserčno: Kako bi jez mogel zapustiti carsko blago in tisto stražo, na ktero sim postavljen; morde, de bi med tem se pozgubilo? Zapovednik se nasmeja, mu da soldaške hlače in ga domu odpusti.	(Beograd. No.)
» V dopisu Polaka iz Varšave v Poznan stoje te imenitne besede: „Odkar smo vidili divjanje Prusakov nad vami v Poznanskim in odkar smo slišali sklepe dveh nemških zborov čez vas, smo še le sprevidili, kaj de je nemška omikanost in čast, in se nam Čarov jarm in samovlada ložejši zdita. Zakaj kdo bo tajil, de se ložeje prenese sebičnost (egoizem) eniga človeka, kakor pa bičnost seceliga naroda? Zato se tukej simpatia do Moskalov naglo zmaguje, in tu in tam se sliši beseda o pokervni zvezi, o sveti prihodnosti mogočniga naroda Slavjanov."	(Gaz. Povšeh.)
* Našimu nabiravcu za nemško mornar-slvo je mende spet prišel prinesik, namreč steklenica vode iz Blejskiga jezera, s ktero naj jadransko morje raztegne. —