Posvinjane stolpnice tožba
(ag) Mlada sem, visoka, ponosna, z mno-gimi balkoni, garsonjerami, enosobnimi, dvo-sobnimi, celo s štirisobnimi stanovanji, s skup-nimi prostori, z ropotarnicami, dvema dviga-loma, garažo, s stopniščem, lepo sem preple-skana, lepo zamišljena, lepo uresničena, lepa sem.
Nič čudnega! Kolikeri so se trudili, da sem takšna, kakršna sem! Gradbenc podjetje Teh-nika je združilo številne strokovne kadre in poklicalo na pomoč številne delovne organi-zacije: krovska, kleparska in ključavničarska dela je opravil Monter, pleskarska in slikar-ska Sloga, vodovod, centralno in plin je ure-dila Inštalacija, elektronapeljavo, tv, radio, telefon, domofon Elektromontaža, steklarska dela je prevzelo Steklo, umetni kamen Ve-grad, lesnino Slovenijales in Parketarstvo, platnene zavese Hoja... Kmalu sem bila končana. Lepa, nova, mlada, počiščena in ne-omadeževana sem bila pripravljena na spre-jem   svojih  prebivalcev.
Prišli so, eni prej, drugi kasneje, prihaja-li so, z veseljem, z veseljem sem jih tudi sprejemala. Omare, kavči, postelje, stalaže, mize, naslanjači, slike, stroji — koliko tega je romalo skozi moja vrata! Kolikera podjet-ja, domača in tuja, so spet vključena! Vesela sem, da se v meni nekako združuje, povezu-je modrost in znanstvena dosežnost vsega sveta... Dela je bilo dovolj. Stanovanja so bila čudovito opremljena, s kakšnim občut-kom, s kakšno pazljivostjo! Kako je znotraj po stanovanjih vse neizmerno snažno, kako se na vse pazi! Gospodinji pade kapljica na tla, takoj je pri roki krpa in že se spet vse sveti in lesketa. Seveda, to je moje, tvoje, njeno ...
In vidite, dragi moji, tu se začne moja ža-lost, moja tožba, tu je konec mojega vese-lja. Kolikokrat si namreč vroče želim, da bi se tudi name tako pazilo, pa tega ne opažam. Nasprotno, iz dneva v dan vse manj pazijo name, me vse manj spoštujejo in sedaj, po enem letu, se počutim že tako staro, tako umazano, razbito, zlorabljeno ... Prosim, pri-sluhnite mi in se nikar ne jezite; govori vam vaša stolpnica, v kateri stanujete, ki vas ima rada in vam nudi obilo užitkov, prisluhnite, kako delate z mano, pa presodite, če si to res zaslužim...
Že papirji in smeti okoli mene mi seveda niso v čast, toda to še ni tako hudo. Razbita šipa milijonske vrednosti na prostoru za vo-zičke že dolgo čaka na popravilo, toda tudi krivec čaka, da bo škodo poravnala »družba«. Podobno je z razbitima stekloma na obojih vhodnih vratih, pa v vratih iz veže v hodnik. Luči so čudno pogosto kamen spotike, povsod — v veži, na hodniku, v dvigalu, v kleti. Prostor pred dvigali je zelo pestro okrašen s prstnimi, ročnimi in celo nožnimi odtisi; še veliko slabše je v dvigalu. Dvigali sta nekam čudno pogosto pokvarjeni; serviserji menijo, da se sedaj še ne splača preveč igrati z gum-bi na komandni plošči, pač pa potem, ko bo garancijska doba potekla (in to bo kmalu ,..).
Lesene ograje so že dodobra obdelane — z nožki, nohti, čevlji, svinčniki, kuliji, bodalci, šestili in ne vem s čim vse ne. Odlično cvete tudi kraja vsega, kar pride pod roko — poni-jev, koles, kolesnih delov, orodja za hišna po-pravila, avtomobilskih radiosprejemnikov itd.
Vidite, tako je, saj ne vem, ali bi se sme-jala ali jokala, stvari so tako čudne, nore, smešne. Saj tudi vi ne bi vedeli drugače, če bi bili na mojem mestu in bi iz dneva v dan opazovali stvari, ki jih moram opazovati jaz. Posiljujejo me smeh in jeza in žalost. Opazu-jem otroke in se sprašujem, kdo jih vzgaja. Opazujem odrasle in se čudim, kako so vzgo-jeni. Ko bi se vsaj mogla braniti, ko bi vsaj mogla vrniti milo za drago! Razmišljam in se predajam žalosti. Nič čudnega, če sem zve-čer, ko pade noč na to belo mesto, vsa porde-la od žalosti in sramu, sramu nad seboj, ki bi rada bila lepa in čista, in nad Ijudmi, ki tako grdo ravnajo z menoj, ki imajo posluha le za svoje   »privatno«.
In še nekaj: ne iščite me, kje, katera sem med mnogimi stolpnicami našega mesta, saj ni važno. Lahko sem tudi tvoja, da — tvoja, ki to bereš!