Za poduk in kratek oas. Kako je Lukovnjakov Tomaž kolero vozil. Zapisal Zitomir. (Konec). Tomažu je postalo tesno pri srcu, ko je videl svojo potovalko brez vsakega uzroka tako straslno hudo, celo s samokresom v roki, pred seboj stati in bolj tiho ter bojazljivo ji odgovori: »Ne vem, kdo si?« »Torej poslušaj, jaz sem — kolera U >Ko-le-ra!< izgovarja zlog za zlogorn Tomaž in naredi v veliki vznemirjenosti le dva križa, jednega po licu, drugega na prsih. Besede »jaz sem kolera« pretresle so mu mozeg in kosti ter mu omamile dušo. Zato se mu je torej zdela ta ženska tako čudna! Zopet se je spomnil vsega, kar mu je pravil gospod poštar pred par dnevi o veliki, močni gospe, o koleri. Popolnoma je bil prepričan, da stoji res kolera pred njem in da je zdaj napočila njegova zadnja ura. Oh, samo za par trenotkov še jo je mislil prositi, da bi lahko obudil kes čez svoje grehe. A v tem ga nagovori kolera: »Ali hočeš, da ti plačam?« «Ne, samo pusti me še živeti U odgovori hitro Tomaž in se trudi spraviti vse prikupljive poteze v svoj obraz. »Kolera« raolči ter ga začne opazovati od pet do glave. Tomažu je postajalo pri tem opazovanju vedno bolj vroče in pri srcu vedno tesneje, sapa mu je nekje zastajala. To so bili trenotki za Tomaža! Naposled vendar izpregovori »kolera*: »Dobro, ker se mi zdiš pošten človek, bodem te pustila in tudi za teboj ne bodem prišla. Zdaj pa se pelji naprej!« In zopet se je prikazal na njenem licu isti zlobni posmeh. Toda Tomaž ga ni zapazil. Pri zadnjih njenih besedah je prijel hlastno za bič ter udaril po konju, kakor še gotovo nikdar v svojem življenju. Bliskoma je bil voz izven gozda. Sedaj še le se je Tomaž prvokrat ozrl nazaj, in kako lahko mu je bilo pri srcu, ko kolere res ni več videl. Vendar konja še je pustil vedno bežati. Kmalu je bil doma. Voz postavi pred vrata, konja pusti samega in naravnost hiti h gospodu Lukovnjaku v sobo ter mu poreče: »Gospod, kolera se je peljala z menoj!« Gledal je, kak utis bodo naredile te besede.na gospoda poštarja. A ta se mu je samo pomilovalno nasmehnil ter rekel: »Ni mogoče!« Tomaž pa odgovori, da je res, in pripoveduje gospodu nntanko svoj dogodek. Jako razžaljenega se je čutil, ko mu je gospod poštar začel razlagati in dokazovati, da kolera ni elovek, temveč le hitro nalezljiva in nevarna bolezen, in ni mu botel verjeti, čeravno so poštarjevim besedam pritrjevali tudi vsi drugi, ki so bili navzoči ter čakali na novodošla pisma. Gospod Lukovnjak je bil le radoveden, kdo se je tako zvijačno odtegnil dolžnosti, da plača poštno voznino od mesta do nas, in zato je naznanil naenkrat celo stvar našim orožnikom. Jeden izmed njih še se je isto večer odpravil proti gozdu, da poišče »kolero«. Toda »kolere« ni našel, pač pa ne daleč proč od ceste precejšnjo tropo ciganov. Vprašal jih je, če se je kateri iz njihove družbe pripeljal danes z našo pošto, a nikdo so ni hotel oglasiti. Ko pa se je orožnik nekoliko odstranil, nastal je v njihovem krogu glasen smeh. Vedeli so, zakaj so se smejali. Cigan, katerega je Tomaž tako negostoljubno pred kratkim vsprejel in odpravil, se je maščeval. Jedna tovarišica iz ciganske družbe je imela neko opravilo v mestu, in naš cigan jo je poučil, kako se lahko enkrat brezplačno pripelje iz mesta. Maščevanje se je obneslo. Odkar se je Tomažu prigodila ta neprilika, ne verjame, da bi bila res kaka kolera na svetu. Če pa ga vprašaš, ali je res pripeljal v naš kraj kolero, odreže se ti: »Ka-aj, ali cigani niso prava kolera za nas?« To resnico izgovori tako resno, da se ti nehote ustavi smeh. Tomaž še zmeraj vozi našo pošto, a kolere menda ne bode več pripeljal v našo bližino. Smešnica. »Vi krmite svoje krave gotovo le s soljo?« vpraša neka kuharica mlekarico. — »No, zakaj?» — »Vaše uboge krave morajo grozno veliko vode počrepati, ker je mleko čista vodeno!«