Štev. 8. V Ljubljani, dnd 16 aprila 1903. Leto XVI. Kranjski deželni zbor - se krpa. Kranjski deželni zbor bi imel zborovati letošnji veliki teden. Katoliško-narodna stranka je stala na svojem stališču, da se naj takoj razpravlja in sklepa o vseh ljudskih koristih, ker deželni zbor bodi ljudsko zastopstvo, katero ima pred vsem pred očmi koristi ljudstva. Liberalci, kateri so prej toliko govorili, da obstrukcija škoduje ,,ljudskim koristim", da katol.-narodna stranka ropa deželi s svojo obstrukcijo nečuvene zaklade — isti liberalci so se zdaj pokazali v svoji pravi luči, ker oni so v prvi vrsti krivi, da zdaj kranjskega deželnega zbora ni bilo. Stvar se je razvila takole: Naša stranka je odločno izjavila, da zahteva temeljitega preustrojstva v deželnem zboru. Tako, kakor doslej, ko so zastopniki grajščin in mest imeli vse v rokah, ne-more iti več naprej. Ker mirnim potom ni mogoče doseči zboljšanja, dokler imajo oni večino, se deželni zbor za nekaj časa , onemogoči, vladi se ne dovoli deželni proračun, to se pravi: ne dovolijo se deželne doklade, in s tem se vlada prisili, da mora sama delati na zboljšanje deželnozborskih | razmer. Ministrski predsednik dr. pl. Koerber je v resnici poklical parlamentarno komisijo katoliško-narodnega kluba k sebi na Dunaj. Naši poslanci so se ž njim domenili, kaj da hočejo, vlada je priznala opravičenost naše zahteve po večjem zastopstvu kmečkega prebivalstva, in naši poslanci so šli domov, ko jim je ministrski predsednik obljubil, da se bo pogajal z liberalci ter jih izkušal privesti do tega, da se dogovore vsi skupaj za volilno reformo, katero bi mogla sprejeti naša stranka. Začetek je bil dober. Liberalci so sami morali v načelu priznati opravičenost naše zahteve, a šlo se jim je le zato, da če že kaj privolijo ljudstvu, privolijo kolikor mogoče malo in odščipnejo povsod, kar se da, zase. Ko je ministrski predsednik vprašal naše poslance, ali bi bili pripravljeni zborovati na veliki teden, so ti odgovorili: Prav radi in z največjim veseljem. Kar je koristno za ljudstvo, za to smo mi vsak dan pripravljeni. Vendar pa odločno zahtevamo, da ne pride sedaj na dnevni red niti proračun, niti zahteve liberalcev, ker smo že izjavili, da je v teh stvareh ta deželni zbor krivičen in mu mi ne pripustimo neomejenega gospodarstva z deželnim denarjem. Zdelo se je, da bo stvar s tem opravljena, in dali so na dnevni red različne vodovode, ceste in druge stvari, ki so res za ljudstvo potrebne. Naši poslanci so pri tem pokazali, da jim je v resnici za delo. Ko so na primer liberalci zahtevali, naj pride na dnevni red kranjski vodovod, so naši poslanci dostavili: „in še drugi vodovodi". Izhaja rveter vsak prvi in trenji četrtek meseca. Ako je ta dan praznik, Izide dan poprej. Cena mu i« tO kr. oa lata. lnseratl te sprejemajo Is plačujejo po dogovoru. Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu ^Domoljuba*, Ljubljana, Semeniike ulice it 1. Naročnina in inserati pa: Upravniitvo .Domoljuba*, Ljubljana, Kopitarjeve ulice it. >. Slovenskemu ljudstvo v poduk in zabavo m Jjljih ffiiH-B- i JI'iS BiH? Kazalo jc prav dobro, in mislili smo, da vidimo na veliki teden zbrane svoje častitljive deželne očete v miru in spravi, polne skrbi za blagor ljudstva. Pa kaj so naredili liberalci? Slovenski liberalci so si pripravljali cel kup nujnih predlogov, s katerimi so hoteli svoje za- j h te ve potom nujnosti postaviti pred določeni dnevni red. S tem bi bil razbit ves dogovor. Ako bi bili naši poslanci v deželnem zboru mirno pustili liberalce, da ti tako obstruirajo proti dnevnemu redu, bi bili ti s svojo večino sklenili vse to, kar hoče naša stranka preprečiti, in ko bi gospodje imeli svoje zahteve na varnem, bi prišel šele dnevni red na vrsto, dogovorjeni dnevni red z ljudskimi potrebami, in takrat bi bili liberalci lahko onemogočili s svojo večino, kar so naši zahtevali. Ako bi pa naši liberalno obstrukcijo zadušili s svojo obstrukcijo, potem bi pa šel zopet deželni zbor narazen, preden bi prišli do dnevnega reda. Tako so si jo izmislili liberalci, a so molčali o tej svoji nameri, kakor tihotapci. Nemški liberalci so pa hoteli, da se dovoli proračun. Kaj pa je s tem? Naša stranka kot znano, je rekla, da ne dovoli pobirati deželnih doklad, dokler se pravično ne preosnuje deželni zbor. Ker je pa vlada rekla, da brez deželnih doklad ni mogoče plačevati uradnikov, učiteljev itd., je cesar sam mesto deželnega zbora za letos dovolil pobiranje doklad. Katoliško-narodna stranka je pa rekla: „Take postave nimamo, po kateri bi bilo to upravičeno. Po ustavi naše dežele je tako: Če ni deželnega zbora, tudi ni deželnih doklad. Liberalci so se pa takoj oklenili te cesarske naredbe, ker jim je prav prišla. Ministerski predsednik doktor pl. Koerber je toraj mislil, da naj bi šla stvar tako-le: Proračun ne pride na dnevni red, ker ga katoliško-narodna stranka noče; pač pa izda vsaka stranka svojo izjavo: Liberalci izjavijo, da smatrajo cesarsko na-redbo kot upravičeno, naši pa, da ne. Nato se preide takoj na sklepanje' o ljudstvu koristnih napravah. A nemški liberalci so nazadnje kar naenkrat zahtevali, da se mora o proračunu sklepati, da bi pri tem zopet s svojo večino zadušili naše poslance. To se je pa slednjič dr. pl. Kocrberju preneumno zdelo in je rekel: Če hočete tako, pa deželnega zbora ne bo. To zasedanje so tako liberalci srečno preprečili. A deželni zbor se bo krpal dalje, dokler enkrat ne pridemo do boljšega volilnega reda in tudi do boljših razmer. I j. beralci bodo morali odnehati. Saj sta pred ! osmimi leti še dr. Tavčar in Hribar v de-.želnem zboru govorila za splošno in enako volilno pravico. Zadnji čas, odkar sta z Nemci zvezana, sta na to pač že pozabila, pa bodo že naši skrbeli, da se zopet spomnita. 1'pamo, da bo bolje, saj mnogo slabše, kot je zdaj, biti ne more. Koliko Kranjska popije. I/ predavanja g. J. Kalana.) Prvič: X a Kranjskem je pijančevanje zelo razširjeno. Drugič: Pijančevanje narašča od leta do leta, — Zlasti narašča konsum žganja in piva. Opaža se, da se je žganje jelo širiti tudi po vinorodnih krajih, kjer ga preje niso poznali. Dalje se opaža, da so ga vedno bolj jele piti tudi ženske in otroci. Deželni zbor je naklado na žganje znatno povišal in se je torej žganje podražilo, toda zaradi tega žganjepitje ni pojenjalo, marveč kljub temu naraslo. Toda naj govoru številke! V letih 1889-1900 je bilo tole razmerje: Za.lnc.llo si> je Izpilo ■<• ''"»i natfgi alkoholu približno ix»«j» 1,031.432 1 3,084.3961 1,168.688 „ 3,506 064 „ 1,295.926,, 3,887 778 « 1,310.392 „ 3,931.176 « 1,395.195,, 4,185.585 „ 1,380.648 „ 4,141.944 » 1,470.475 „ 4,41 1 425 „ 1,468.017,, 4,404.051» 1,533.768 „ 4,601.304 „ 1,531.058,, 4,593.174» 1,588.851 „ 4,766.553« 1,632.496 , 4,897.488« |((.ta Dež. naklada na žganje j«- znašala 1889 186.987 gld 1890 211.644 „ 1891 216.525 „ 1892 237.875 „ 1893 253.237 „ 1894 250025 „ 1895 270.000 „ 1896 266.348 „ 1897 464.018 „ 1898 463 812 „ 1,899 480.647 „ 1900 494.177 Torej toliko se popije zadacautga žganja na Kranjskem — b 1 i z u pet milijonov 1 i t r o v (!) In dežela dobi za to — letos gotovo že pol milijona goldinarjev ali en milijon kron. Čujte! Večina deželnih dohodkov prihaja od žganja. Kakor je na eni strani dobro, da ima dežela s- čim pokriti svoje stroške, tako pa je na drugi plati naravnost škandal, da skoro vse deželne potrebe pokrijejo — žganjarji! Karkoli se s tem denarjem dobrega in lepega stori, dežela je vendar na vsak način — na zguhi. Pravim, zadacanega žganja; koliko se ga pa še k o n t r a b a n t potoči, tega ne morem povedati s številkami. In tega gotovo ni malo. Opomniti treba k temu: 1. L 1896. je deželni zbor povišal naklado od 12% na 18%; zato 1. 1897. številke naenkrat tako poskočijo. 2. Pred leti so imeli privatni podjetniki pobiranje naklade v zakupu. Svota, ki jo-je dežela dobila, je bila neznatna; niti 100.000 gld. Kako so ti seveda liberalni — ,.podjetniki" bogateli od dežele! Lepo deželno gospodarstvo: kar stotisočake metati proč! — Pozneje je vendar dežela sprejela pobiranje v svojo režijo. 3. Lani je pa to pobiranje prevzela država. Za to pa je dežele odškodovala, da ne bodo — vsaj naša ne — na zgubi. Znižala pa je pri tem naklado od 60 na 20 vinarjev. Ker je žganje ostalo enako drago, ves ta dobiček pride v prid le trgovcem, katerim itak žganje izmed vseli, reči, kar jih prodajajo, donaša največ dobička. (Halje prih.) Oratorij „Sv Frančišek" v ljubljanski stolnici. Sv. Filip Neri je svoj čas v Rimu zbiral okrog sebe glasbenike in z njih pomočjo vabil v hišo božjo omikane kroge. Takrat so nastali tako imenovani „oratoriji" t. j. petje in glasba, ki cpeva kak predmet iz svetopisemske ali cerkvene zgodbe. Dne 22. in 24. aprila se bo tudi v ljubljanski stolnici proizvajal oratorij „Sv. Frančišek", katerega je zložil frančiškan p. Hartman. Skladatelj bo sam prišel iz Rima, da vodi petje in glasbo. Sodelovalo bo do 160 pevcev in pevk „Glasbene Matice" in orkester, broječ 60—70 mož. To vsekakor redko glasbeno proizvajanje bo gotovo privabilo z dežele mnogo udelež-nikov v Ljubljano. Kdor bi se hotel udeležiti prvi ali drugi večer te znamenite glasbene prilike, naj se pravočasno oglasi za vstopnico. Več o tem v Slovenskem novičarju". Ne poznam postnih dni. Samo po imenu je bila družina bogatega trgovca na D. še katoliška, a tudi samo po imenu, ne po življenju. Kakor se ni brigal za razne druge cerkvene zapovedi in prepovedi, tako mu tudi ni bilo nič mar postne postave. Postnih in zdržnih dni ni poznal. Ženi se je menda dozdevalo, da je še cerkvena postna postava in se je hotela saj veliki petek zdržati mesa in je pripravila postno jed. A mož je vzrojil in izgovoril vpričo cele družine in svojih otrok to-le: ,jaz ne poznam posta! Kdo je dandanes še tako neumen, da verjame take bedarije! Jaz hočem meso." Gospa je prinesla meso in jedla sama z možem in otroci, kateri so bili že popolnoma iz-pr jeni od brezbožnih starišev. Minulo je leto. Zopet se je približal sv. veliki teden. V hišo trgovčevo je prišla gospoda od sodnije, kakor se jih je lahko poznalo po obleki, zapečatila in zaprla prodajalnico. Par dni pozneje je bilo na javni dražbi vse prodano. Zapravljivost in slabo knjigovodstvo je požrlo v enem letu vse premoženje. Ista družina, isti ošabni trgovec, ki je pred letom govoril: ,.Jaz ne poznam posta", je moral sedaj spoznavati, kaj se pravi neprostovoljno se postiti in še več, kakor to zahteva sv. katoliška cerkev od svojih udov. Leon XIII. — najstarejši škof. Leon XIII, ki je 19. febr. obhajal svoj biserni škofovski jubilej, ni samo za Petrom in Pijem IX. nadalje vladajoči papež, ampak tudi najstarejši škof celega katoliškega sveta. Leon XIII. je bil 1. 1843. za časa papeža Grego-rija XVI. posvečen v škofa. Po starosti najbližnji Leonu XIII. je knezoškof mons. Murphv v Oceaniji, kateri je že 58to leto škof, in djakovski škof Stross-majer, ki je bil 1. 1850. v škofa posvečen. Ko je bil nedavno tega bulgarski knezoškof Menini pri svetem očetu in se čudil nad njegovim zdravjem, je povzdignil sivi starček oko proti nebu in dejal: „To je dar božji. Sem pa tudi vsaki dan na smrt pripravljen. Sv. obhajilo prejemam kot zadnjo popotnico." Zdravje sv Očeta. O zdravju sv. Očeta — poročajo listi — se je zdravnik njegov, prof. Mazzoni izjavil sledeče: Sv. Oče je telesno pravi čudež. Vsako leto, čem se bolj postara, je navidezno bolj krepak in bolj zdrav. Glede telesnega stanja je podoben mlademu možu; vsi njegovi udje so zdravi in delujejo brez vsake napake. O kaki srčni napaki ni nobene sledi; sv. Oče vidi brez očal in hodi brez palice okoli. Slači in oblači se 93. letni starček sam in dela na dan 14 do 15 ur. — Čudovit je spomin sv. Očeta. Tudi malenkosti in podrobnosti si vse zapomni. Nedavno je bil pri njem nek kardinal. Ko odhajaja, reče papežu, naj blagoslovi še njegovega slugo Janeza. „Janeza?" vpraša papež, „kje je pa Alojzij ?" „Moj sluga Alojzij je bolan; zato sem vzel tega seboj", odgovori kardinal. Izgubljeni sin. (Povest. Po Oertzen-ovi priredil F S.) (Dalje.) ^Osemnajst krajcarjev", dejal je zaničljivo in posegel v žep. V njegovi roki se je zasvetil v veliko začudenje obema srebrn goldinar. „Na, Cilka, prinesi za to vina od Bobenčka!" „Tone!" vzkliknila je Cilka začudeno, „mati morajo za krajcarje prosjačiti, ti imaš pa goldinar in ga hočeš zapiti?" „To je moj denar", je zakričal Anton. „Greš ali ne?" ,Ne grem", dejala je Cilka tiho: „Kaj bi rekli, če bi jaz sirota kupila vina za en goldinar." „Če ne greš — pri moji veri — te vlečem za lase tje!" Cilka je videla, da se Tone ne šali. Vzela je vrč s police in Tonetov goldinar ter odšla skpzi vrata. Bobenček in njegov sin sta mnogoštevilnim gostom komaj sproti donašala pijače. Ob dolgi mizi je vse polno voznikov, delavcev in kmetov. Vrata v gosposko sobo so bila odprta. Notri sta pila Janko Svetin in učitelj Slavec vsak četrtinko cvička. Poslušala sta pogovor v sosednji sobi. Tamkaj je bilo precej glasno. Pivci so drug za drugim pripovedovali razne dogodke iz življenja. Včasih so se tudi sprli in ta ali oni je glasno pozval hudiča, naj pride po njegovo dušo, če ni res. — Med te pivce je stopila Cilka. Debelemu krč-marju je dala vrč in goldinar ter dejala kratko: »Prosim vina za ves denar!" Krčmar jo je pogledal in dejal: „Glejte no, Cilko! Za en goldinar vina? Meni je sicer vseeno, toda to je greh!" „Če vam je vseeno, prinesite brž vina, da bom šla." „ Nekaj pa menda smem pač vprašati' Kdo ga bo pa pil?" „Še eno merico", se je začul debel glas v kotu mize. Hkrati so zapazili pivci Cilko in par fantov je priskočilo k njej. »Cilka, pojdi pit!" St. 8 Cilka je prebledela. Krčevito je poprijela vre in hotela zbežati. Toda dva sta jo pri vratih pre- i strigla in dejala: ne bodi no tako ošabna! Saj ti ne bomo nič hudega naredili! Nikamor ne greš!" „Bomo videli", dejala je razburjena deklica in vlila nadležnežema vino po glavi. Jezno sta zatulila. Vino je naredilo na tleh lužo, vrč je bil prazen. „Škoda, škoda", je zdihoval krčmar, „liter po 40 kr, nekaj čez dva litra ga je bilo torej. Škoda, škoda!" Učitelj Slavec v gosposki sobi je ostal hipoma sam, Janko Svetin je skočil s stola, planil med pivce in zakričal z gromovitim glasom: „Mir! Sram vas bodi v dno duše, da si upate nadlegovati po- i šteno dekle." Vsi so utihnili. Nadležneža sta se umeknila oo vrat, nista se upala ugovarjati. Janko pa je pomignil Cilki. Hladen vetrič je pihal krog oglov, ko sta stopila iz krčme. Cilka je komaj zadrževala jok, ko je stopala v borni obleki poleg Janka, janko pa je čutil v srcu neko sočutje do svoje spremljevalke. »Cilka, nič se ne boj. Saj ni nič hudega. Vsaki se lahko kaj takega pripeti." „Ne vsaki", dejala je žalostno, „samo meni, ker me vsi tako zaničujejo. Beg ve, kje bi že bila. kn bi ne imela vere." Janku je šinila kri v glavo. »Anton je tvoj brat?" „Da. Rad bi se me znebil, kakorkoli že. Toda tamkaj je naša koča: ne hodite dalje! Anton je notri." „Ali si ne znaš pomagati iz teh žalostnih razmer? Zbeži kam in pusti vse skupaj " »In če bi zbežala", je dejala Cilka zamišljeno, „prišla bi še na slabše. V mestu bi se pokvarila in izgubila, ker sem revna. Zdaj pa z Bogom, gospod učitelj, hvala vam lepa. Brat me bo hudo pretepal, ker mu ne nesem vina " »Pretepal ? Kaj pa misliš ti storiti?" »Domov ne grem." Janko se je prestrašil. „Znano mi je mesto, kjer sem že često prenočila, če je bil Anton preveč divji« »Kje?" ,,V gozdu. Z Bogom!" in hitrih korakov je odšla. Nekaj časa je stal Janko nepremično na svojem zrl v temo> kjer je izginila Cilka. Neko čudno cuvstvo ga je obšlo. Zaškripal je z zobmi in počasi odšel po cesti nazaj. Glava mu je bila težka in srce mU je.burno vtripalo. Tisto noč pa ni mogel dolgo | Cilka je lazila nekaj časa okrog, tresoča se od mraza in strahu. Naposled se je natihoma splazila v sobo in šla spat. Anton je že tudi smrčal. Nji pa se je sanjalo, da spi v gozdu na listju, gozdno drevje zgrinja nad njo košate veje, skozi nje pa včasih prijazno posije nanjo kaka zvezdica, kot bi ji želela lehko noč. Kako sta storila dva „ta spodna" dobro delo. Kadar mačke ni doma, takrat miši plešejo. Taki miši, sicer beli, a vendar zelo škodljivi, sta bila Janez Naprednik in Peter Svobodoljub. Po poklicu sta bila malo bolje rečeno nič vredna mli-narska hlapca. V svoji naprednosti in prosvitljenosti sta 2e tako napredovala, da sta razglasila zasebno last za v nebovpijočo krivico, seveda le takrat, če sama nista nič imela; vedno sta razlagala ljudem, da se mora premoženje med vse enako razdeliti. Ko je v soboto odšel gospodar v mesto in ž njim tudi njegova boljša — ali pa slabša — polo-vioa, in ker je rekel, da se vsled preobilnih opravkov ne 'mere prej vrniti kakor v nedeljo opoldne, sta sklenila Naprednik in Svobodoljub to priliko porabiti in nekaj mlinarjevega premoženja med seboj razdeliti. V kašči poleg mlina je stala vreča poleg vreče napolnjena z najlepšim žitom in te sta vzela na piko, te Bta hotela spraviti v svoj žep. Kupca, sebi enakega, sta kmalu dobila. Domenili so se, da pride o polnoči z vozom po vrtu za kašJo, da ne bode ropotanja. Plača jima vse sproti; za vsako vrečo pet kron. Vsaj jih ne more nihče izvohati, ako bosta po dnevu priino delala in se potem delala trudna in bi zjutraj nikakor ne mogla vstati. Tako in enako je modroval Naprednik, ki je prvi pričel na misel, kje in kako naj pričneta z delitvijo premoženja. Svobodoljub mu je prikimaval v znamenje, da je enak h misli kakor tovariš in je nazadnje še rekel: „H», pri prekupcu pa se res mnogo hitreje zasluži, kakor pri mlinarju. Nevarnosti pa tudi nobene, da nas kdo zasači." „Beži, beži z nevarnostjo!" ga jo zavrnil Naprednik. »Otroka France in Jakob spita po noči tako trdo, da bi jih niti strel iz kanona ne vzbudil in dekle Majde se nama tudi ni treba bati, ker ima to lepo lastnost, da jako dobro epi in da v spanju ničesar ne sliši. Psa, tistega vragovega sultana, pa je ,gospod' mlinar v mesto vzel. Vidiš, da sva toraj brez vse nevarnosti. Le korajžo!" Seveda, ljubi prebrisani Naprednik, bi ne bilo novarnosti, ako bi ne bila v bližini dva ,črnaki sta pa vkljub črni obleki imela bolj pošteno srce, kakor pa je bilo ono, ki je tolklo pod belo obleko mlinarskih hlapcev. Ta dva črna pa nista bila nič več nič manj kakor dva poštena, delavna dimnikarja, bi sta se ravno vračala s svojega potovanja po deželi nazaj v mesto. Ko sta šla mimo mlina, jih je opazila Majda in jima je potožila svojo nadlogo, češ, da dimnik ne opravlja svojega posla, da pride ves dim nazaj v kuhinjo mesto da bi šel na prosto in da je nujno potrebno, da se pošteno očedi in ostrga. Dimnikarja sta rada ustregla Majdi in šla takoj na delo. Splezala sta v dimnike in v trenutku je bilo na tleh vse polno saj. Plezaje urno in oprezno kakor dva mačka, sta bila kmalu vrh dimnika; globoko sta vasč potegnila zraka, kakor bi se hotela za vedno navžiti svežega večernega zraka. Vse to seje zgodilo ravno takrat, ko sta „poštenjaka" Janez in Pdter sedela na klopi zunaj mlina in se pogovarjala, kako da bosta izvedla tatvino, da se jima ne ponesreči. Ker sta mislila, da ni nikogar v bližini, govorila sta bolj glasno, kakor bi bilo primerno za njun umazan načrt. Dimnikarja sta napela ušesa in poslušala z odprtimi' ustmi. Ko sta zvedela dovolj, sta zginila kakor kukavica v uri. Vse sta povedala Majdi in rekla, da sta pripravljena ponoči tatove prestrašiti in ujeti, da tako obvarujeta gospodarja škode. „Le hitro naju kam skrij", je dejal starejši, »da naju onadva ne zavohata. Večerjo jima skuhaj kakor navadno in pazi, da se ne izdaš, in pa otroke kmalu spravi spat. Vlezi se tudi sama in le mirno spi, kajti ženske pri tem ne rabiva". Majda je ubogala. Kmalu sta bila dimnikarja varno in dobro spravljena v — kleti; da se pajče vine niso delale v njijinem trebuhu, to se samo ob sebi razume. Ko bi videli, kako sta bila hlapca pri večerji zaspana, to bi se smejali 1 Z veliko težavo sta prijela žlico, segla v skledo, a predno sta prinesla polno v usta, jima je gotovo — padla iz rok! Je pač hudo, če je človek zvečer tako zaspan, da ne more niti večerjati! Zato sta, kolikor hitro mogla, Sla spat: vedno ob zidu, a še tako se je dostikrat kateremu spodtaknilo, da ni dosti manjkalo, pa bi bil padel, kaker je bil dolg in širok. Nazadnje sta vendar srečno prijadrala v hlev, kjer sta spala. Ali čudo — hipoma jih je zapustil spanec in ni se hotel nič več vrniti! Veselja sta si mela roke, ker sta jo tako dobro zvozila. Mimo sta čakala, da je v hiši vse pospalo in da se je približala domenjena ura. A še dva sta si mela roke in sicer — dimnikarja. Ko se je približala polnočna ura, ura duhov, splazila sta se v svoji vsakdanji obleki in z vsem svojim orodjem na kašJo in splezala na streho. U»z trgala sta toliko strehe, da sta lahko prišla na podstrešje. Privezala sta vr»i na tramove, da bi se tako lahko o pravem času spustila na vreče. Nista še dolgo čakala, ko sla čula, da se bliža voz; vrata pri kašči so se odprla in trije možje s slabo brlečo leščerbo so vstopili. Približali so se vrečam in se pripravili, da jih znosijo na voz.__ „Ha, ha---to bo naredil gospodar kisel obraz, ko bo videl, kakšen obisk je imel!« je govoril smeje Svobodoljub. „AK je pričal Naprednik, ki ni hotel zastati za svojim tovarišem „vse sproti in pošteno p'ačati! Vrečo za vrečo; za vsako jedno petačo! ako ne — grem rajše takoj spat--Sakramiš, ravno tako se mi zdi, kakor bi bil zdaj le slišal neko praskanje in škrabanje." »Pojdi no, pojdi! strahopetec, kaj bo šumelo in praskalo o tem času, ko oni v mlinu spe kakor bi jih bil kdo ubil. Če bi bil kdo v bližini, bi prav gotovo ne mogel biti nihče drugi kakor sam „ t a črni *, a tega pa ni 1" Drrrrl Začulo se je Topotanje pod streho in v tem trenutku sta čepela na vrečah dva »ta spodna«. Učinka strahu na tatove ni mogoče popisati ! Naprednik, kateri sicer po dnevu ni verjel ne na nebesa, ne na pekel, tem manj pa na ,ta tpodne', je pokleknil in s povzdignenimi rokami prosil: »Ah, saj še nocoj mi prisanesi, prav gotovo ne bom nikdar več takega poskušal storiti.« Toda „ta spodna" nista poznala besede „milo8t' in sta zvezala naprednega hlapca. Da mu ne bi bilo dolgčas, privlekla sta šd tovariša izmed vreč. med katera se je bil skril in sta ga privezala k Napred-niku. Ničvredni trgovec pa je v prvem strahu zbežal, se zaletel v drevo in tako padel, kakor je bil dolg in širok. Tudi ž njim nista imela nikake sitnosti. " I Tako sta ,ta spodna' enkrat storila dobro delo. Jeden se je sedaj vsedel na vreče in v svoji polni uniformi prevzel častno stražo pri ujetih, da bi jih zopet kakšen ,ta spoden1 ne rešil, dočim je šel drugi po orožnike, da izročč pravici, kar je njeno. Ko je prišel opoldne mlinar domov in videl plen, je res naredil dolg obraz, a oni tatov je bil najmanj še za dva metra daljši. Politični razgled, Važna vladna predloga. Poslanski zbornici je predložila vlada novo predlogo glede obrambenih sredstev proti prašičji kugi. V tej predlogi določa S 3. sledeče: „Ako je smatrati ■/. ozirom na obstoječe okolnosti, da je možno naglo zatreti prašičjo kugo z odstrantvijo okuženih in sumljivih prašičev, more polit iška deželna oblast odrediti, da se pobije taka žival. Proti taki odredbi jc ugovor nemogoč." Naslednji odstavek pa določa, da se tako ubiti prašiči smejo dopustiti v v ž i v a n j e , če to dovoli zdravstvena oblast. Prašiči pa, kateri po izjavi zdravstvene oblasti niso užitni, se smejo tehniško porabiti, če ne nasprotuje zdravstvenim predpisom. Dosedanje določbe glede odškodnin za pobite živali ostanejo nepremenjene Te določbe so seveda zdaj še le v predlogi, predno stopijo v veljavo, bo treba še potrdila. Izplačevanje bankovcev v zlatu. Avstrijska in ogrska vlada sta pretečeni leden zbornicam predložili načrt zakona, ki določa, da naš denar dobi gotovo zlato veljavo. Doslej je imel naš papirnati denar le prisilno veljavo, ki jo je dajal kredit države, ko pa stopi v veljavo novi zakon, je za bankovec 20 kron dobiti cekin v vrednosti 20 kron. Avstro-ogrska banka jc sicer žc od leta 1901. prostovoljno izdajala zlat denar v promet, ko pa stopi novi zakon v veljavo, bode banka prisiljena vsak bankovec na zahtevo zamenjati za zlato. Seveda ostane papirnati denar še vedno v prometu, ker je papirnat denar, kar je popolnoma jasno, vse bolj pripraven za plačevanje kot pa kovan v večji množini. Zato bo tudi avstro-ogrska banka izdala, & novi zakon stopi v veljavo, še za 160 milijonov novih bankovcev po 5 kron. Dalje bode banka izdela še 64 milijonov srebrnega denarja po 5 kron, da zadosti potrebam prometa. Ali je ta sprememba potrebna ali ne, tukaj so mnenja politikov zelo različna. Ogri so seveda zato, ker si s tem upajo utrditi svoj sredit, zboljšati finance, seveda s kreditom avstrijske državne polovice, ki je v banki založila 70% zlata, Ogrska pa le 80%. Zato pa je avstrijska vlada tudi pri sklepanju takih zakonov previdna m dostavlja novemu načrtu pristavek: Vlada določi obvezni dan izplačil v zlatu tedaj, ko pride ugodm trenutek. V zadnjih 10 letih je država nabavila toliko j 111 &a uročila avstro-ogrski banki, ki ima ves denarni , y A y . da ■ s teffl zlatom pokrit ves papirnati denar. Po novi določbi * ? mogoče, da polagoma izgine vse *UJ vsled obligatnih izplačil iz banke in banka bi morala znižati obrestno mero, da si ohrani zlato. To bi bil pa za ljudstvo hud udarec. Upniki države, Rotšildi in drugi denarni baroni bi se seveda smejali, a dolžnik, v prvi vrsti država in vsa produkcija, ti bi okušali breme zvišanih obrestij. Vzemimo še en slučaj. Kot smo rekli, morala bi banka na zahtevo vselej za papirnati denar izplačati zlato. Mogoče je, da se pripeti vojska in v tem slučaju bi ljudje kar drli v banko in zahtevali zlato za papir. V nemirnih časih ima vsak raje zlato nego papirni denar. Edina pomoč banki zopet zvišanje obresti in posledice teh iste kot smo preje rekli. To so vzroki, da so razni krogi nasprotniki tega zakona. Krščanski ^ocijalisti so že naprej sklenili, da bodo odločno pobijali to vladno predlogo. Proti pijančevanju. Te dni se je prerešetavalo v obrtnem odseku poročilo, kako zmanjšati oziroma odstraniti hude posledice pijančevanja. O predlogi sami smo že pisali tedaj, ko je bila prvič vložena. Obrtni odsek pa je zdaj sprejel predlog pododseka, da dolgovi narejeni na pijači, ne bodo iztožljivi. K temu sklepu imamo pridejati le to, da mora biti pač želja vsakega, kdor pozna žalostne posledice pijančevanja na Kranjskem, ta, da bi predlog res prišel do potrjenja in se kmalu upeljal. Zavarovanje zasebnih uradnikov. Pri nas kakor tudi drugod, je veliko zasebnih uradnikov, ki imajo sicer plače, da zamorejo komaj izhajati, a ko potrka bolezen ali starost na vrata, postanejo največji revčki in ni ga, da bi se jih usmilil. Da se njih bedno stanje zboljša, je naredila vlada načrt, naj se upelje zavarovanje pri vseh zasebnih uradnikih, ki so dovršili 20 leto starosti in imajo najmanj 900 kron letne plače, in še nimajo sicer zagotovljene pokojnine. Za zavarovanje bi bilo treba vplačevati 13 5% letne plače in sicer po tem načrtu bi plačal gospodar dve tretjini, eno tretjino pa uslužbenec sam. S tem bi si zagotovili za slučaj onemoglosti po desetih letih, za slučaj starosti pa po preteku 35 službenih let primerno pokojnino. Pokojnino bi dobivala tudi zavarovančeva vdova in sirote zavarovanih umrlih zasebnih uradnikov. Gotovo je resnična potreba tega obligatoričnega zavarovanja, saj kako malo jih je pač, ki bi si mogli mej življenjem kaj prihraniti za poznejša leta. — Ravno, ker smo pri zavarovanju, poglejmo še malo dalje. Novi zakon bo zahteval, da se morajo zavarovati vsi zasebni uradniki. Ali pa je to dovolj? Nikakor ne! Prav gotovo jim iz srca privoščimo, ako se jim bo to vpeljalo njim v prid. Pomisliti pa moramo, daje poleg uradnikov še velikanska množica drugega ljudstva, katerim se v hudih časih, kakoršni so v onemoglosti in starosti, prav ravno tako godi kot tem. Mislimo namreč na delavce. Kam naj se obrne, ko mu opešajo roke? Občini postane težko breme, ki ga le z ne voljo za silo vzdržuje in čaka trenutka, da se ga znebi. Govorimo odkrito! Ali niso tudi ti, ki si služijo z žuljavimi rokami, bodisi že na polju ali v delavnicah svoj kruh, tudi potrebni, da se tudi za nje skrbi? Res tu bi bilo že enkrat čas delati na to, da se vpelje tudi pri njih zavarovanje. In. ali bi bilo to kaj posebno čudnega, do sedaj še ne slišanega dejstva. Le poglejmo malo izven mej naše Avstrije. Na Nemškem imajo že celo vrsto let zakonito uvedeno prisilno zavarovanje vseh delavcev; v Franciji, .Švici in dr. tudi upajo vso zadevo prav kmalu urediti in v tem kažejo veliko več smisla za pravi napredek, kot pri nas. Ako bi prišlo kedaj do tega, potem postane delavec poljski kot tovarniški nekaj popolnoma drugega. Vzbudila bi se tudi njemu misel stanovskega ponosa in z njo veselje do dela, kterega sedaj žali Bog tako pogrešamo. Videl bi, da je ud stanu, kteri ga more preživiti in ne bilo bi mu treba z nekim tajnim strahom gledati v prihodnost, ko odjenjajo telesne moči in postane sam drugim, kterim je preje služil, v'nadlego. Koliko bi bilo v tem po-maganega in tožbe, da ni moč dobiti poslov, bi izginile.'Manjka pač pri nas vzajemnega duha in kakor lepa je misel delavskega zavarovanja, tako negotova je tudi pri nas v sedanjih razmerah, ko ga ni skoro dobiti moža, da bi se zavzel za ubogo delavstvo. Knezoškof za krošnjarje. Naš prevzv. knezoškof je pokazal, da on ni samo naš dober duhovni pastir, ampak, da mu je tudi časna sreča svojega naroda vsikdar pri srcu, bolj kakor onim, ki rujejo proti njemu in njegovi duhovščini. Ko je imela 4. t. m. gosposka zbornica svojo sejo, se je peljal tudi prevzv. knezoškof na Dunaj, da spregovori za krošnjarje, katerim je pretila nesreča, dobro besedo. V svojem lepem govoru, katerega seveda tu ne moremo vsega prinesti, je opisoval, kaka revščina vlada v nekaterih krajih na Kranjskem in katera bi postala še hujša, ako se jim krošnjarstvo- prepove ali omeji. Zato se obrača do zbornice, naj imajo pred očmi potrebo ljudstva, ko bodo sklepali o tem zakonu. Pri razpravi predlaga končno, naj se na Kranjskem izvzeti kraji na-štejejo po sodnih okrajih, kar je gosposka zbornica tudi sprejela. Smemo biti res veseli, da imamo tako skrbnega višjega duhovnega pastirja. Želje ogrske opozicije. Ogrski opozicijonalci so zahtevali od vlade, naj premesti vse ogrske častnike iz avstrijske armade k ogrskim domačim polkom. Z vojaške strani se sicer naglaša, da ne bo premeščenih 500 ogrskih častnikov, kot se je preje trdilo, k ogrskim polkom, vendar se bode vlada ozirala na zahtevo opozicije in ji ustregla toliko, da se po potrebi premeste ogrski častniki. Obenem je izšla naredba, s katero bodo Ogri gotovo zadovoljni. Vojna uprava je odredila, da bodo v bodoče vsi gojenci vojaških višjih izobraževališč ogrske narodnosti po imenovanju za častriike prideljeni izključno le ogrskim polkom. Tako se bode postopalo že pri letošnjih imenovanjih. Tu imamo zopet nov dokaz, da dosežejo pri nas Ogri vse, kar le hočejo in Avstrija se jim mora pokorititi. Balkanski krvavi ples. Boji na Balkanu se nadaljujejo. Arnavti, ki so bili v Mitrovici, so bili napadeni od svojih turških bratov. Streljali so nanje s šrapneli, ki so Arnavte pometali kot snope. Število padlih se ceni nad 550. Vjeti Arnavti priznavajo, da so imeli namen udreti v Mitrovico in pomoriti vse Srbe z ruskim konzulom vred. Posamezni arnavtski poglavarji ropajo dalje med srbskim prebivalstvom. — Vest. katero je prinesei .Glas Srbstvo" o kretanju avstrijske armade, je bosan ka vlada dementirala. a vendar v onih krajih ni več tajnost, da Avstrija izvršuje velike vojne priprave. Neprestano se izvršuje in pošilja orožje in municija v Višegrad. Plevlje in in Priepolje, in to vse po noči. Liferantom za armado je naročeno., da morajo svoja skladišča napolniti zo vsak slučaj, zato je cena žita poskočila. V Sarajevu in drugih mestih se dela na stotine novih oprav za vojaške konje. V vojaških kregih se čuje. da so za prodiranje avstrijske armade v Novibazar odrejeni štiri kori in da se bo ta armada pomikala iz Dalmacije skozi Hercegovino ob črnogorski meji, dtugi del pa preko Sarajeva na Višegrad ob srbski meji. Nemiri na Portugalskem. Portugalsko moramo v pravem pomenu besede imenovati deželo uporov. Veliki nemiri se gode v Valenciji, kjer so zaprta vsa gledališča in na ulicah ni dovoljeno iti trem skupaj. V Lizatoni vre tudi med vojaštvom, ker ne dobivajo redne plače. V Sa-lamanki je bilo pri cestnih rabukah ubitih več dijakov. Ko so jih pokopali, se je pogreba udeležilo 10 000 oseb. V .Madridu vse vre. Na raznih trgih je prišlo do krvavih tepežev. Vsi shodi so prepovedani. Nevarnost je, da nastane splošna revolucija. Demonstracija v Zagrebu. Ogrska vlada je sezidala v Zagrebu veliko prometno poslopje za državne železnice na Hrvaškem. Na pročelje je dala napraviti napis .. M. k r a 11 a m -v asu tak". To je prvi mažaronski napis v Zagrebu, ker povsod drugod so pri uradih napisi le hrvaški razen pri železnici, kjer so dvojezični. Ta napis je prebivalstvo razjezil in zahtevali so, naj ga odstranijo. Velika množica ljudstva se je zbrala pred zgradbo, katera je bila vsa zastražena in upili: Proč z Mažari! Množica naskoči zgradbo, pobije vsa okna. vendar omaga pred bajoneti stražnikov. Vrnili so se v mesto, pogasili plinove svetilke in razbili v Gajevi ulici na orfeju vsa okna. Pri uredništvu „Nar. novin" so rezbili vsa okna. Odtod so šli na Khuen Heder-varvjev trg ter potrgali vse napise. Pri nemirih je bilo aretiranih nekaj dijakov, vsled česar je prišlo pred mestno hišo okoli 200 vseučiliščnikov, ki so zahtevali, naj se zaprti izpuste. Aretirali so na to vseh 200 dijakov in jih izpustili šele. ko so jim po-gledali legitimacije. Nemiri so se nadaljevali. Na prometni zgradbi so napravili nov napis. Hrvatom obetajo, da se bode zadeva kmalu rešila, na kar se je ljudstvo začasno pomirilo. Angleži in Irci. Znano je, da je irski narod eden najnesrečnejših na svetu. Angleži so jih radi njihove katoliške vere že stoletja preganjali. Irci so silno ubožali a njihovo versko prepričanje je ostalo neomajano. Angleška vlada se že sama sramuje krivice, zato je predložila parlamentu načrt, glasom katerega dovoli država irskim poljedelcem posojila, da bodo mogli od lordov popolnoma odkupti posestva, katera sedaj obdelujejo kot najemniki. Ce bo sprejeta ta predloga, bode Ircem zdatno pomagano. Iz Selc. Kksžupan Šliber ali kakor ga je njegov svak dr. Kokaij imenoval, vodja liberalne stranke v selški dolini, je imel že od nekdaj junaško navado, da je vsakega, ki se ni slepo hotel uklanjati njegovi oholosti, ozmerjal z ne ravno lepimi priimki. Njemu seveda ni smel nihče kaj reči, ako ni hotel priti za hrastova vrata. S strahovanjem in tožarenjem je že od nekdaj krotil bivši župan svoje občane Spomnil se je te lepe svoje navade tudi 7. prosinca t. 1. in opsoval v nenavzočnosti g. kapelana Beštra pri občinski seji z lažnikom, obrekovalcem in ničvrednim človekom. G. kapelan mu je. poklican k občinski seji, rekel, da je ob-rekovalec, ako tako o njem govori, bliber je seveda zapretil s tožbo. Toda junak se je skesal in moral je g. kapelan Sliberja privleči za lase k sodniji, kjer mu je dokazal, da je res obrekovalec. šliber je po svoji stari navadi pri sodnijski obravnavi hotel utajiti, da bi bil imenoval g. kapelana obrekovalca in ničvrednega človeka. Ker se pa junaškemu Hiberju in njegovim trabantom tajenje ni sponeslo, nastopil je klaverni dokaz resnice s pomočjo svojega ..tiduca* Urbanovca. G. adjunkt v Škofji Loki je smatral dokaz resnice za dognan in Junak" je bil oproščen. Ker se je gospod kapelan še dobro spominjal, da ni govoril pri onem posvetovanju v Jamniku prav nikakih lažij, toliko manj še obrekovanj, katerih ga je Šliber obdolžil, kakor je Šliberjev ..fiduc- Urbanovec pod prisego izpovedal pri sodniji v Škofji Loki in še prej zaupno pisal Šlibarju, sledila je pritožba zoper adjunktovo sodbo. Prišle so priče k vzklicni obravnavi, ki so bile navzoče pri onem razgovoru in čudno, izpovedale so drugače kot Urbanovec. Urbanovec je svoje pričevanje, katero je storil pod prisego pri sodniji v Škofji Loki-P" vzklicni obravnavi moral ponoviti. A tukaj se mu je slabo godilo. Zagovornik g. kapelana dr.Janko Brejc je Šliberjevega »fiduca", ki je menda celo cerkveni ključar, moral ustaviti zaradi laži, v kateri ga je ujel med pričevanjem. Toda kljub vsemu zavijanju in lažem je bil Junak" Šliber obsojen pri sodišču v Ljubljani na 80 kron kazni oziroma tri dni zapora. Dobil bi bil gotovo še več, a je priporočal dr. Brejc nizko kazen; .junaku" Šliberju se je s tem odlomil en rožiček; on pa je pokazal svojo nedoslednost s tem, da je Junaško" tajil svoj čin, a ker tega ni bilo mogoče, segel je po milosti. Junaki se ne skrivajo za plotove! Vreden svojega mojstra je pa njegov „tiduc" Urbanovec. On se je hlinil celo prijatelja g. kape-lanu, skrivaj pa je pismeno roval pri Šliberju zoper njtga in zakaj? Zato, ker ni mož! On se je vpričo eksžupana Šliberja podpisal za trorazrednico v Selcih, pozneje pa je, ko ni bilo Šliberja zraven, je vpričo mož, ki jih zastopa v občinskem odboru, podpisal protest proti trorazrednici. Sam je izjavil, da tro razrednice ni treba, da Šlibar za Jamnik ni še ničesar storil itd. Govoril je tako, kot je vedel, da je možem všeč, Šliberju pisal in govoril tako, kot je bilo njemu všeč. O doslednost, možatost, kje si?! Iz Smodnika Izgubili smo vrlega kapelana Vojteha Hvbaška, ki so prestavljeni v Kranj. Poltretje leto so delovali med nami in očitni blagoslov božji je spremljal njihovo delovanje. Marijini družbi, mladeniški in dekliški skrben vodnik, ustanovitelj in voditelj »Čebelice" (še ne obstoji eno leto, pa ima vloženih že nad 2000 K) velik prijatelj mladine — to je bilo poleg dušnega pastirstva glavno torišče njihovega delovanja. Pod njihovim vodstvom so mladeniči in dekleta priredili štiri dramatične predstave, katerih čisti dobiček je omogočil nabavo novega krasnega bandera za Marijino družbo. Res vse to je stalo mnogo truda, mnogo zahrbtnih napadov in obrekovanja; toda vrli gospod je šel preko vsega tega na dnevni red in deloval neustrašeno za ljudski blagor. Hvala mu stoterna za to, Bog Vsemogočni bodi plačnik! — Iz Rajhenburga na Štajerskem. (Stavba nove farne cerkve „M a r i j a Lur d".) Pred poldrugim letom se je tu ustanovila cerkvena družba za stavbo nove farne cerkve »Marija Lurd". Z vidnim božjim blagoslovom deluje ta družba. Zglašajo se od blizu in daleč novi udje, ustanovniki in dobrotniki in jo podpirajo s svojimi prispevki. Iz raznih dežel, celo iz daljne Amerike so že večkrat poslale neznane osebe denarne zneske in se vpisale v družbo. Po mnogih krajih nabirajo goreči častilci lurške Marije nove ude in denarne prispevke ter jih z veseljem pošiljajo cerkveni družbi v Rajhen-burgu. Mnogi, celo iz tujih krajev se je spominjajo v svojih oporokah. Ker se je toliko gorečnosti po- kazalo za omenjeno družbo, tudi vrlo narašča število udov in ustanovnikov in pa družbena glavnica. V kratki dobi poldrugega leta je k družbi pristopilo polčetrt tisoč Marijinih častilcev, in družbena glavnica je narasla že nad 17.000 kron. Ako se bode družba širila v sedanjem razmerju in ž njo naraščala družbena glavnica, bo mogoče že 1. 1908. začeti s stavbo krasne lurške cerkve v proslavo 50Ietnice Marijinih prikazni v Lurdu. Zato prosimo v Marijinem imenu, da vsi udje in ustanovniki ostanejo družbi zvesti in da zlasti z dosedanjo požrtvovalnostjo in gorečnostjo delujejo za njo razni nabira-telji in nabirateljice. Kjer še v kaki fari nihče ne nabira udov in dobrotnikov, prosimo, da kdo prevzame to Marijino delo, in se v to svrho zglasi pri farnem uradu v Rajhenburgu za potrebna navodila in listine. (Naslov se glasi: Farni urad v Rajhenburgu ob Savi.) 1858-1908 Udje plačujejo po 1 K 20 v na leto, ali enkrat za vselej 12 K, ustanovniki po 10 K, ali za vselej 100 K, dobrotniki, kolikor hočejo. Za vse imenovane se mašuje vsak prvi petek v mesecu, v štirih kva-ternih sredah pa se opravljajo, za rajne ude in usta-novnike mrtvaška opravila z vigilijami, libero in črno peto mašo. Vsled nameravane ustanove se bodo te sv. maše opravljale za vselej, dokler bo stala bodoča nova cerkev. Dosedaj se je že opravilo 26 sv. maš. Vrhu tega se mašuje vsako leto dnč 11. februarja, ob dnevu prve Marijine prikazni v Lurdu, in dne 16. aprila, ob smrtnem dnevu Ber-nardke, za srečno smrt tistih udov, ki s posebno gorečnostjo širijo našo družbo, jo priporočajo drugim in nabirajo nove ude in denarne prispevke. Tudi se vsako nedeljo v farni cerkvi skupno opravljajo molitve za dobrotnike cerkvene družbe. — Bodi vsemu slovenskemu ljudstvu najprisrčneje priporočeno to Marijino delo! Iz Gladbecka na Vestfalskem. Žalostna nesreča se je godila dne 16. marca t. 1. na cehi Graf Moltke, ki se koplje na novo. Bilo je že 75 metrov globoko izkopano, kar naenkrat železne oporne in vezi navzdol porine, in zidovje, ki se zmirom sproti zida, začelo se je rušiti. Štirje delavci, ki so pri vrhu svoje delo opravljali, ro bili le nekoliko poškodo vani, sedem pa je bilo mrtvih. Med temi sedmimi nesrečniki je prišel eden med železne oklepe tako nesrečno, da ga je neka šina nad pestjo za roko prijela. Obvisel je za roko, ne da bi si mogel kaj pomagati. 26 ur je visel tako in nihče mu ni mogel pomagati. Nato je utihnilo njegovo klicanje na pomoč. Prišli so do njega še-le čez štiri dni, ko je bil že mrtev. Pet delavcev in eden nadzornik so bili pa na dnu popolnoma zasuti, dobili so jih še le čez 13 dni. Ti nesrečniki so bili en Poljak in šest Nemcev; dva sta bila neoženjena, pet pa oženjenih, ki je vsak zapustil ženo z malimi nepreskrbljenimi otročiči! Bog jim bodi milostljiv! J. U. Iz litijskega okraja. Dne 6. marca t. 1. delila se je v Litiji državna podpora po toči poškodovanim, pa — kako? Mnogo revežev je dobilo podporo in tako je prav. Nikakor pa ni prav, da se je pa tudi mnogo v resnici potrebnih revežev, katerim je toča lansko leto popolnoma uničila poljske pridelke, kar „štrihalo" in se je mesto tem delila podpora takim, kateri še za njo prosili niso in jim tudi toča ni napravila nikake škode. Ali je to pravično? Tako brezsrčno se je postopalo pri tej delitvi, da je vsled tega zblaznil Jurij Zavrl, posestnik v trebeljevski občini, katerega so morali peljati na Studenec v norišnico. Lansko poletje mu je treščilo v hišo, katero je ogenj ukončal do tal z vsem hišnim in gospodarskim orodjem, z živežem in obleko. Zavarovan ni bil. Prosil je deželni odbor podpore, pa se mu je prošnja odklonila. V jeseni ga je pa zadela druga strašna nesreča. Grozovita toča mu je ukončala vse poljske pridelke, da revež niti zrna ni spravil pod streho. V tej strašni bedi je prosil državne podpore, ki se je delila v Litiji po toči poškodovanim. V celi trebeljevski občini je bil ta podpore najbolj potreben in vendar ni dobil niti vinarja. Šel je toraj na pristojno mesto poizvedovat, kaj je bilo vzrok, da so njega prezrli, pa ga še poslušati niso hoteli! Ako se torej takim revežem odreka podpora, ali ni to krivica? Ni čuda, da je ljudstvo ogorčeno nad takim postopanjem! Vprašamo le, ali je tako neusmiljeno in surovo postopanje mar po navodilu in opominu ministerskega predsednika dr. pl. Korberja? Umrl je v ljubljanskem „Leoni65u" umirovljeni duhovnik č. er. Bofttijan Čehašek. Župnijo Reteče je dobil župnik v Borovcu č gospod Jakob Kalan. Nov odvetnik v Gorici. Gosp dr. Kr. Pa v le t i č, ki je bil dosedaj v pisarni dr. Sustcršiča, odpre svojo odvetniško pisarno koj po veliki noči v Gorici v ulici Sv. Klare št. 8, I nadstropje. Dva nova zdravnika v Ljubljani Na novo sta pričela ordinirati v Ljubljani g. Franc Dolšak na Starem trgu hišna št. 1 in g. dr. Ivan Zajec na sv. Petra cesti št. 101. Umrl je v Smartnem pri Litiji posestnik Matija Hostnik. Kden njegovih sinov je župan v šmar-tinski občini, eden je profesor na Ruskem, mlajši pa je umrl kot bogoslovec v Ljubljani; njegova hči je fr prednica Marijine družbe. Pokojni je bil vzgleden katoličan, ki je vestno opravljal svoje krščanske dolžnosti. Naj počiva v miru! Sv. birma in kanonična viztacija v ljubljanski škofiji. V dekaniji Žužemberk: V nedeljo 3. maja na Krki; v ponedeljek 4. maja v Ambrusu; v torek 5. maja v Zagradcu; v sredo 6. maja na Selih; v četrtek 7 maja v Dobrničah in v petek 8. maja obisk ondotnih podružnic; v soboto 9. maja v Ajdovcu; v nedeljo 10. maja v Žužemberku in v po nedeljek 11. maja obisk ondotnih podružnic; v torek 12. maja v Šmihelu; v sredo 13. maja na Topli rebri; v četrtek 14. maja v Hinjah in v petek 15. maja obisk ondotnih podružnic. — V dekaniji Ljubljana: V nedeljo 24. maja na Igu in v poned 25. maja obisk ižanskih podružnic; .v torek 2. junija na Golem; v sredo 20. maja na Dobrovi. — V dekaniji Novo mesto: V soboto 13. junija obisk šole in podružnic v Mirni Peči, v nedeljo 14. junija sveta birma v Mirni Peči, v ponedeljek 15. junija v Pre-čini; v torek 16. junija v Vavti vasi; v sredo 17. junija v Soteski; v četrtek 18. junija v Poljanici; | v petek 19. junija v Čermošnjicah; v nedeljo 28. ju- K nija v Novem mestu, v ponedeljek 29. junija v Šempetru; v torek 30. junija v Šmarjeti in sredo 1. julija obisk ondotnih podružnic; v četrtek 2. julija v Beli cerkvi; v petek 3. julija v Šmihelu; v soboto 4. julija obisk topliških podružnic, v nedeljo 5. julija sv. birma v Toplicah; v ponedeljek 6. julija Podgradom; v torek 7. julija v Stopičah; v sredo 8. julija v Brusnicah. — V Kočevju: V nedeljo 7. junija posvečevanje mestne župne cerkve v Kočevju, v ponedeljek 8 junija, sv. birma in vizitacija. Poleg tega bo sv. birma in kanonična vizitacija v naslednjih župnijah dekanije leskovške:v četrtek 9. julija v Šentjerneju, v soboto 11. julija na Raki, v nedeljo 12. julija v Leskovcu. Nov most čez Savo. Nadinženir Kirchschlager iz Ljubljane bo sezidal pri Trbovljah most čez Savo, ter mu je namestništvo v Gradcu dovolilo pobirati mitnino. Nova izobraževalna društva so bila v zadnjih dneh ustanovljena v Mekinjah pri Kamniku, v Velikih Lašičah, v Šenčurju pri Kranju (3). Snujejo pa se še na mnogih krajih. Rodoljubi na delo za pravo izobrazbo našega naroda! Umivanje nog v ljubljanski stolnici. Starčki, ki jim je na vel. četrtek premilostni gospod knezožkof dr. Anton Bonaventura Jeglič umival noge, so sle deči: Paternost Anton iz Postojne v 94. letu svoje starosti, Moravec Ivan iz Senožeč v 91. 1., Štefe Martin z Visokega v 90., Faigel Matej iz Postojne v 89, Blažir Miha iz Stražišča pri Kranju v 84., Vovk Janez iz Žužemberga v 83., Cedilnik Gašper iz Smar-tina pod Šmarno goro v 83., Kelemina Matija iz Ormoža v 81., Urbinec Juri iz Smarija v 80., Mrz-likar Gregor iz St. Jošta nad Polhovim Gradcem v 80., Primec Janez iz Ljubljane 79., Anžur Štefan iz Sostrega v 74. letu. — Skupna starost vseh starčkov znaša 996 let. Novi hotel „Union". Nekaj izrednega se bo zgradilo letos v Ljubljani, in to v modernem slogu in z vso mogočno praktično uredbo. Stavbna družba „Union", ki seje ustanovila na trdni kapitalni podlagi, zgradi letos svoj novi hotel na voglu Miklošičeve ceste in Frančiškanskih ulic, na nekdanjem Piklovem svetu. Zval sc bo „hotcl Union". Stavba bo trinadstropna in so načrti zanjo že izdelani po arhitektu Vancašu iz Sarajeva. Razen velike dvorane z odrom, kavarne, restavracije v pritličju, bo v njej 120 sob za prenočevanje tujcev, kopeli, ves potrebni konfort, prostoren vrt in dvorišče, razne shrambe, kakor tudi hlevi. Ljubljana tako praktičnega poslopja še ni imela in ga bržkone tudi tako kmalu še ne bo! Zasluga za to gre primarju gosp. dr. Vinku GJr e g o r i č u, ki je dal prvotno idejo in pri prvotnih načrtih praktične svoje misli tako lepo uresničil, da bo novo poslopje res v kras Ljubljane in dokaz njenega napredka. Ogenj. Veliki petek zjutraj ob tretji uri so se vnele saje v dimniku hiše mizarja Franc Logarja »na Cimpru" zraven Tržiča. Lesena streha je začela goreti. K sreči so ogenj ljudje pravočasno zapazili. Ker pri hiši ni nobene vode, je tržiška požarna bramba imela veliko dela, da je zamogla omejiti ogenj. Streha je popolnoma pogorela. Škode je nad 2000 kron. K sreči je posestnik zavarovan, da bo zamogel vsaj deloma prenesti škodo. Trije gasilci so več ali manj ranjeni. Hvala Bogu in sv. Flori-janu, da ni veter zanesel ognja v zgornji konec Tržiča! Novo šolo bodo letos zidali na Vrhpolji pri Vipavi. Šolska stavba bode letos že toliko dovršena, da se bode pričetkom prihodnjega šolskega leta lahko v njej poučevalo. Oratorij „sv. Frančišek". Dne 22. in 23. aprila se bo v ljubljanski stolni cerkvi vršilo nekaj posebnega. Proizvajal se bo znamenit umotvor nabožne glasbe, ki ga je zložil frančiškanski duhovnik Pater Ha rt man, sedaj organist v sloveči baziliki Ara coeli v Rimu. Rodil se je 1. 1863 v Salurnu na Tirolskem, vežbal se v raznih slovečih zavodih, služboval po svojem posvečenju nekaj let na Tirolskem, potem je bil sloveč organist v Jeruzalemu. Od ondot je prišel v Rim, kjer biva še dandanes. Veliko pozornost je vzbudil, ko se je izvajal njegov prvi oratorij „Sv. Peter" v cerkvi sv. Karola v Rimu. Oratorij se je moral ponavljati petkrat in sama kraljica Margerita je počastila produkcijo in čestitala umetniku. L. 1901. je bil P. Hartman povabljen v Petro-grad, kjer je vodil oratorij „Sv. Frančišek". Carski dvor sam je bil navzoč in vsa inteligenca Petro-gradska, ki je Hartmana sprejela z veliko ljubeznivostjo in ga odlikovala na razne načine. Lani seje isti oratorij izvajal na Dunaju vpričo cesarja, kateremu jc posvečen. Cesar je P. Hartmanu podelil zlato kolajno in papež Leon XIII. zlati križ „pro ecclesia et pontifice". Hartman je nastopil dalje v Bolcanu, v Genfu, v Monakovem, v Neapolu, zopet letos v Rimu in preden pride k nam, gre na povabilo bavarske princesinje Ludovik-Ferdinandove zopet v Mo-nakovo dirigovat glasoviti oratorij „Sv. Peter". Zložil je tudi drugih skladeb veliko obilico in ker je še mlad, upati je, da podari glasbenikom še marsikatero delo. „Sv. Frančišek" je razdeljen na tri dele. Prvi del obravnava spreobrnjenje sv. Frančiška in ustanovitev treh redov; prične se z uvodom, ki ga izvaja orkester, potem moški zbor opeva Frančiškovo nevesto — evangeljsko uboštvo, pojedine kitice pa krasno vežejo godala in pihala v kvartetu. Drugi del je idila na gori Alverni, kamor je rad zahajal sv. Frančišek in kjer je prejel Jezusove rane. V tem delu ima glavno vlogo orkester, ki slika naravo na gori Al-verni, potem pripovedovalka (sopran) in Frančišek s krasno arijo (junaški tenor). Tretji del opisuje smrt Frančiškovo. Glasba postane žalostna, Frančišek govori le v kratkih stavkih, veli sobratom, da za-poj6 priljubljeno mu „solnčno pesem" in pesem o sestri smrti, in umrje. Duša hiti k Bogu in harpa znači ta vzlet v kvišku dvigajočih se akordih. Pater Hartman ni glasbenik v smislu modernih skladateljev, ki nam dostikrat podajajo skladbe, katerih nihče ne razume, ki imajo bliščečo vnanjost, srce pa ostane — prazno. „Sv. Frančišek" nima te vnanjosti, tudi bi mu ne pristala dobro; pač pa je tukaj za srce, za dobro, pobožno srce, mnogo duševnega užitka. Oratorij bo vodil P. Hartman sam, Glasbena Matica ga bo pa proizvajala. Pelo bo do 160 pevcev in pevk, orkester bo štel 60 — 70 mož, štirje solisti pridejo iz dunajske dvorne opere Zato je za ta oratorij silno veliko zanimanje v Ljubljani in po deželi. V Kamniku se baje snuje poseben vlak, ki pripelje vrle Kamničane k oratoriju in je odpelje takoj zopet nazaj. Z Gorenjske je moči priti popoldne, ob desetih zopet nazaj. Iz Notranjske popoldne, z večernim osebnim vlakom nazaj. Za Štajersko je kaj pripraven brzovlak popoldne, ki dojde v Ljubljano ob pol šestih, zvečer ob 10 ali 12. lahko nazaj. Zamude ne bo nikjer velike. Kar je prijateljev glasbe, častilcev velikega sv. Frančiška in njegovih idej, vsi se najdemo 22. ali 23. aprila v ljubljanski stolnici! Opozarjamo, da treba vstopnice prej preskrbeti, ker nad določeno število se ne more iti. Vstopnice prodaja trgovina g. Loža rja v Ljubljani na Mestnem trgu in Katol. bukvama. Vstopnice so po 10 K, 8 K, 6 K, 5 K, 4 K, 3 K, 2 K, in 1 K. Naročajo se tudi lahko pismeno. Glasbena Matica je prevzela jako veliko nalogo in bo imela ogromne stroške. Zato naj vsakdo, komur je količkaj mogoče, porabi to priliko, da sam sebi napravi velik užitek, obenem pa Glasbeno Matico obvaruje škode. Zato dne 22., oziroma 23. aprila v Ljubljano! Začetek je ob '/« 8 zvečer. Premembe med duhovščino ljublj. škofije: Stalni pokoj je dovoljen čč. gg. Valentinu Aljan-čiču, župniku na Dobravi pri Kropi; Janezu Sa-ferju, župniku v Dupljah; Vincenciju Vider-garju, beneficijatu pri sv. Trojici pri Moravčah. Zavarovalnice in zavarovanci. Naznanja se nam od mnogih strani, da nekatere židovske zavarovalnice, ki nimajo v pravilih, da se mora zavarovanje odpovedati, ako hoče kdo izstopiti, opominjajo stranke tudi po preteku zavarovanja za plačilo zavarovalnine ter jim grozijo s tožbo, akoravno se iste niso zavezale za nadaljevanje zavarovanja, ozi- roma so se že zavarovale drugod. Takim neopravičeno nadlegovanim posestnikom svetujemo, da naj opomine zavrnejo ter naj se ne vznemirjajo po nepotrebnem radi te židovske nadležnosti. V Moravčah so bili pri občinski volitvi izvoljeni sledeči katoliško-narodni možje: Podžupani: Ign. K I o p č i č, Janez Pele, Jernej Kokalj, Jožef Kopač. Odborniki: Janez Bergant, Janez Bizjan, Franc Bizilj, Mat. Cerarjur Štefan, I g n. C e r a r, Jakob K o ž č 1 j, A n t. Roglič, An t. in Valentin Vesel, J a n. M i h e 1 č i č, Franc Požar, An t. Prosenc, Mart. Učakar, J. Cegnar. Z Žalostne Gore nad Preserjem. Vse petke v postu je na tej stari božji poti slovesen shod. Ker je bilo letos vreme ves čas ugodno, zato je bila udeležba mnogoštevilna, zlasti cvetni petek ob sklepu. Šest duhovnikov je bilo v spovednici na uslugo. Zapazili smo med drugimi tudi veleč. g. Ferdinanda Čekala, bivšega preserskega župnika, ki je imel cerkveni govor. Javna zahvala. Podpisanemu pogorel je za 1000 kron pri »Vzajemni zavarovalnici" v Ljubljani zavarovani kozolec. .Vzajemna zavarovalnica" dala je nemudoma škodo ceniti ter mi jo je izplačala. Za točno in kulantno cenitev ter takojšnje izplačilo škode dolžan sem ji zahvalo, kar tu javno priznavam. — Staravrhnika, dne 30. sušca 1903. — Jakob Mesec, pogorelec, Simon Ogrin, priča. Narodno gospodarstvo. Mnenje strokovnjakov o zadružnem pekarstva. Pred kakimi petimi, šestimi leti je poslal naš poljedelski minister na Dunaju dva učena gospoda, dr. Morica Ertla in dr. Štefana Lichta, na Nemško, da bi si tamkaj ogledala in preštudirala različne zadruge: hranilnice in posojilnice, žitna skladišča, mlekarske, sadjarske, vinarske, zelenjadarske, hmeljarske zadruge, zadruge za prodajanje jajec, za prodajo živine in klavne zadruge, posebno pa mlinarske in pekarske zadruge. Njuna naloga je bila zlasti ta, da preiščeta, ali so v stanu kmetje sami napraviti take zadružne pekarne, ki bi res ugodno vspe-vale in jim dajale dobiček. — Ko bi bil jaz kmetijski minister, bi bil poslal dotična dva gospoda še rajše na Francosko, kjer nahajamo zadružne pekarne v brezštevilnih vzorcih. Pa tudi z ozirom na svoje potovanje po Nemškem pravi g. dr. Ertl doslovno: „Kar zadeva zadružne pekarne, imam v vsakem oziru najboljše izkušnje; ne sicer v tem smislu, da bi bil našel veliko število vzornih in cvetočih pekarskih podjetij, pač pa v tem pomenu, da je ustanavljanje zadružnih pekarn v najlepšem tiru in da te pekarne delajo tudi za začetek prav lepo kupčijo, poleg tega pa tudi omogočujejo kmetu prodati zlahka in po dobri ceni svoje žito in preskrb ljujejo ljudstvu dober kruh." In kaj hočemo več. Čudno bi tudi bilo, ako bi mi žilavi kmetje, ki smo v mlekarskih in drugih zadrugah dosegli že tako lepe vspehe, ne zmogli tudi tega, da bi predelali svoje žito v kruh. gih krajih so ljudje ravno po mlekarskih zadrugah dobili smisel za to, kako koristni so stroji človeštvu in ako gremo na Nemško, dobimo največkrat zadružne mline in pekarne v zvezi z mlekarnami, tako da vse tri rabijo skupno gonilne stroje in mlekarna preskrbuje pekarno s posnetim mlekom. Prav izvrstne krušne peči in diuge stroje za pekarijo dobiti je danes igrača. Po Nemškem se nahajata danes dve vrsti zadružnih pekarn. Najpreje imamo zadružne pekarne po mestih, ki so si jih ustanovili ljudje, ki hočejo s pomočjo skupne pekarne priti kolikor se dd po ceni do dobrega kruha, to so zlasti delavske in druge meščanske zadružne pekarne, drugo vrsto pekarskih zadrug pa dobite na kmetih. Te pekarne ustanavljajo in vodijo kmetje sami z glavnim namenom, da po njih dobro spravijo v denar svoje žito. Meni pa se zdijo najlepši vzor pekarske zadruge francoskih kmetov, ki združujejo v sebi koristi in interese pridelovalca in povživalca kruha in ki so gotovo tudi za naše kraje najbolj umestne. To dosezajo na ta način, da jemlj6 potrebno žito za moko v prvi vrsti od svojih udov-kmetovalcev in udje jemlj6 zopet od svoje zadružne pekarne ves vsakdanji kruh, pa tudi razne druge potrebščine, ki se pri tem same ponujajo na prodaj, kakor otrobi in podobne reči. Po njih zgledu bi kazalo ravnati tudi pri nas na Slovenskem. Prvi namen naših bodočih zadružnih pekarn ima biti naprava dobrega kruha po nizki ceni in drugi seveda tudi važen namen dobro unovčenje žita. Od letnega čistega dobička dobijo udje-odjemalci kruha na koncu leta gotovi delež po tem, kolikor so vzeli v zadružni pekarni kruha. Po Francoskem razdeljujejo polovico čistega dobička udom-odjemalcem kot novoletno darilo, drugo pa gre kot rezervni ali nadomestni zaklad nazaj v zadružno blagajno za slučaj, če bi se primerila kaka nesreča. (Dalje prih.) Drobtinice. Nenavadna usmrtitev se je vršila v tuniškem mestu Bardo. Arabec Mohamed ben Mabrouk Ferčiči je bil obsojen v smrt na vešala, ker je umoril lju- bimca svoje žene. Izvršitev obsodbe je bila do zadnjega trenutka negotova, kajti po arabskem pravu se pogaja morilčeva družina z družino umorjenca za odkupnino. Družina Mohamedova je ponudila 600 frankov odkupnine, a to se je zdelo sorodnikom umorjenca premalo. Ker se rodovini nista mogli zediniti za odkupnino, je umorjenčev oče morilca vlekel do odra, mu sam dal vrv za vrat in mu zavil vrat. Nešteta množica je pa gledala ta divji prizor. Samomor radi poneverjenega goldinarja. V Budimpešti se je zgodila sledeča resnična dogodba. Neki častnik je poslal svojega strežnika Wisza z goldinarjem nakupit več stvarij. Strežnik je pa mesto na trg šel v krčmo, kjer je našel tovariše in ž njimi toliko časa popival, da je goldinar zapravil. Ko je prišel iz krčme, je mesto k poročniku šel v vojašnico in se iz strahu pred kaznijo ustrelil. Kužek, ki igra glasovir. Takega umetnika so kazali zadnje dni v Londonu. Seveda so ga gledalci silno občudovali, ko je sedel za klavirjem in izvabljal iz njega milcioneče akorde. Kar zavpije nekdo na galeriji: „Podgane!" Kot bi trenil, plane pes s stola in začne iskati svojih smrtnih sovražnikov, seveda na splošno veselje gledalcev! A kar je bilo še največ vredno — glasovir je igral dalje tudi brez psa, kajpak tudi v radost navzočih. Drugi dan je izginil pes, ki igra glasovir, že s programa. Kako se lahko doseže starost sto let. Da bi se rešilo to vprašanje, vprašal je neki „New York" časnik pri 20 nad 100 let starih osebah. Dobil je med drugimi sledeče odgovore: „Kdor hoče postati sto let star", je izjavila najstarejša Marija Mac Do-nald, 131 let stara zamorka, „mora mlad stopiti v zakon, vsak dan pri jutranji zarji vstati in ne veliko piti." 125 let stara Noe Katy je rekla, da se sploh ne sme omožiti, mora pa vsak dan zgodaj spat iti in nič jesti ter se nikdar ne vznemirjati. Franc Binnion iz državice Illinois je mnenja, da je vsled tega učakal tako visoko starost, ker je bil vedno zagrizen sovražnik tobaka in vpijanljivih pijač. Mac Grath, ki je star 103 leta, je ravno nasprotnega mnenja. On namreč misli, da se mora vedno delati, nikdar več ležati kakor sedem ur in da se ne sme nikakor napovedati boj tobaku in pijači. Kateri recept je najboljši, ker so si vsi nasprotni, to naj vsak sam razsodi. Starost papežev. Leon XIII. je 263. papež. Papeži, ki so prekoračili 80 leto, so naslednji: Gregor XIV., Gregor XII., Kalikst II., Pavel IV., Benedikt XIII., Aleksander VIII,, Pij VI., Gregor VIII., Inocenc X., Benedikt XIV., Pij VII., Pavel III., Klemen V., Klemen VIII, in Pij IX. Izmed vseh je naj-dalje živel Pavel IV., ki je bil izvoljen za papeža 89 let star, umrl pa je 93 let star. Kako dolgo žive ptice ? Najdalje živi labud, ker doseže 300 let Prirodoslovec Knauer pripoveduje da je videl sokola starega 160 let. V schonbrunski ptičnici je poginil leta 1824 kragulj, katerega so vjeli leta 1706. Preživel je tedaj 118 let v ječi. Pomorske in močvirne ptice dosežejo še višjo starost. Tudi kukavice precej časa žive. Na nekem kraju so eno opažali 34 let. Gavrani dosežejo 100 let. Vjete srake žive 20 do 25 let. Naš navadni petelin bi (!) lahko živel 15 let. Kanarčki preži ve v gajbici 12, a na kanarskih otokih še vsč let. Stran 126 [Vcacč-r - * J.o » NsvSiiV >f v :-"'•' • č - isi-^i " TJ 1 i : x - č i 1 C". -- - - - " "-C- - - - * 138 siti tai * I (C: * Ht*i:o* >.: .-XV- ' r cajvfs It ic iv> Jt- coc t trst. >: liiemoi $-»eci sj 1 i- ieige :c ea . ? rr^ac-i - • i.n. i- - r^-T-i ^ .V is. ra ' ~:cvr. > • n ti ;< a s.B. u A. m a ^r-.i- - u r j.. • ca "-i Biicsri c : rrt i_L- ic -ih: ist-.i crii- bj.v r^ajeae zrzi ~ i3L ivjigc ^v«:. t: ^ s: fi.r^ V^s ~ c > »\ .■» .s a > • -T-ivr - "i: i: 5r- ju . i.a Si - srv^ji fv-c. . i.- -i r_ iat iS »- C. T". "Iti. Ttel i fsijATT.-iai T-i >. = " ijt -r^T^S *>=3 r.~ i "tiSi - ir « J - C - ~I2S ^ nnic^i \cs-_- -v^r ati r< cs x iioscu - ^.c: rs. r> . s». ^ _ r -s. ^ rosicev i.: . tL.sri z :'* ?vr V; ns .t si \; , 2ti* ^Sj £ val - ■ .^jst- z rs u x Vi H« : csci . : r"asu seru::-, ci r: r- t — > »»čl. ^ -a -«.' srci z± r j__- - ; Survsscor t ^fiifnim _ .. < ct- ste as^si | Id SIH I^i ittt ns* > _ — Koruzna > » » 21 > » in.» > — — Ajdova > Fižol, liter » » 36 — Telečje meso . > 1 32 • • • — 24 Prašičje » sveže > 1 40 Grah, » . Leča, > . a • • — 351 » » prek. » — — • • • — 25 Koitrunovo meso > — 80 Kafla, > . • - • • — _' Maslo . . . . » 2 20 Ričet, > . • • • — —1 Surovo maslo . •j __ — PSenica . 100 kg 17 60 Mast praiičja . » 1 80 Rt . . . » » 15 —' Slanina sveia » 1 60 Ječmen » » 14; 80, > prekajena » 1 76 Oves . . > » 15 — Salo..... » _ — Ajda . . » » 18 50 Jajce, jedno . . _ 5 Proso, belo. I > 18 —i Mleko, liter . . _ 18 » navadno » > — - Smetana liter _ — Koruza .. . > > 14 60 Med .... kg — — Krompir > > 6 Krompir . . . » — — Drva, trda seženj 7 60, Pittauec . . . 1 20 » mehka, > 5 60 Golob . . . . _ 40 Seno. 100 kf . . 7 60 Raca . . . . — — Slama, » » . . 7 — Goi..... • — — Stelja. » » . . — — Loterijske srečke. Line, 4 aprila 60 88 18 66 39 Trat, 4 aprila 38 68 17 73 13 Dunaj, 11. aprila 21 13 26 47 44 Gradee, 11. aprila 84 6 79 43 42 N1« prodaj je takoj alis s Šestimi stanovanji in vrtom. Izvč se ravno tam pri hišniku St. 4, spodoji novi Udmat pri Ljubljani. 60 3-1 Koverte s firmo vizitnice in trgovske raftnne priporoča K&toL tiskarna ZAHVALA. jaz spodaj podpisani, Franc Hočevar iz Grma pri Novem mestu, odpeljal sem se 2. marca 1903 v Severno - Ameriko zbog tega, da sem bil vsled mojega slabotnega trupla in previsokih let svarjem, se na to pot podajati. Med tem me je pa težavna in dolga vožnja še bolj oslabela in sem bil radi tega v Novem-Yorku komisijsko zavrnjen. Agentura Hamburg-Amerika-Linlje v Ljubljani, Dunajska cesta št. 31 katera me je odpremila, izkazala se je pri moji nesrečni vožnji tako dobrosrčno, da mi je, brez da bi bila v to najmanj primorana, povrnila velik del mojih stroškov. 65 l—i Tem potom izražam toraj agenturi Hamburg-Ameriške-Linije mojo najtoplejo zahvalo za to velikodušno postopanje, ter jo ob enem vsem mojim ožjim rojakom najtopleje priporočam. Grm pri Rudolfovem, dn£ 4. aprila 1903. Franc Hočevar, HEHBABKV -jev podfosforn*st3-kisli apMAO-želesai «inxp. Ta že 33 let od mnogih zdravnikov priporočeni prani ■Iran raztaplja alez, umiri kaielj, pomanjšuje p6t daje alaat do Jedi, poapeioja prebavljanje m redil noat. Železo, ki je v sirupu v lahki «1 prisvajajo«! oDliki je jako koristno u nareJanJe krvi '»topljive fosforno-apnene aoll, ki 10 v njem, pri alabotnlh otmolb oo-speSujejo narejenj« koatlj. Oana stekleniol 1 (Id 26 kr. — 2 K 50 h, po polti 20 kr. — 40 h v»6 sa zavijanje. ^yarjj0| Pred izdelki pod enakim rfn^rTOCt^UtlE ■ . W A.« ali podobnim imenom, ki pa so po sestavi in po učinku vsa različna posnemanja naših izvirnih preparatov že 33 let obstoječega podfosfornastega kislo - apnenega-ieleznega sirupa svarimo in torai prosimo, zahtevati izrečno Her-babnjr-Jev ,,apneno - železni alrup" in gledati na to. če ima vsaka steklenica pristavljeno uradno vpisano varstv. znamko. Edina izdelovavnica in skladišče: Dunaj, lekarna „zur Barmherzigkelt VH./1, Kalaeratraaae 79-75. V zaie|l »kert v vtih lekaraab aa Daaaja, v Ljubljani li drtjte T zalogi je pri gospodih lekarnarjih: v LJubljani: M. Mar-detschl&ger, G. Piccoli, U. pl, Trnk6czy, J. Mayr; Celje: 0. Schwarzl 4 Co., M. Rauscher; Reka: F. Prodam G. Prodam, A. Schindlor, A. Mizzan; Breze: G. Elsiisser dediči, Sevoden : F. Kordon; Celeveo: P. Hauser & J. Pichler, P. Birnbachet vdova, J. Kometter, V. Hauser & R. v. Hillinger; 8». Vid: C. Schiebl, Trtlž: J. Siegl; Tr»t: C. Zanetti, A. Suttina. A. Filippi, dr. V. Serravallo, E. pl. Leitenburg, P. Prendini dediči M Ra-vasini; Beljak: Jobst A Schneider, L. Aaamann; Črnomelj: F. Haika; Velikoveo: J. Jobst; Volšperk: A. Huth. APENTA Najboljša Budimska grenčiea. Se jako uspešno rabi pri telesnem zaprtju, protinu in tolščici. Dobiti je v lekarnah, pri prodajalcih dišav, minralne vode itd. I8š 13-11 Edini zastopnik: S. Ungar jr., Dunaj, I. Proda se še dobro ohranjeni križev pot n po jako nizki ceni. — Podobe so velike z okviri in nadstavkom 125X67; brez okvira in nadstavka pa 67x52 cm. Kaj več se izvd pri cerkvenem pred-stojništvu v Rudniku. 38 4_3 Največji izbor Or ** A P * Skrbi ^N /*' KT fBeib i |7 i«e/ 3U80 afzmfefg » ^ "g > a> HIŠA 53 tik državne ce>te Kranj Kokra v kateri je te nad 10 ' let po< stilna, pekarija in trgovi-a s špecerijskim in mešanim blagom. zraven nekoliko polja in (fojzda — vse v najboljšem stanu — se daje v najem skupaj ali po-ameino, ali tudi na račun za več let. Več povč lastnik Peter A 1 e S n v e c v T u p a I i č a h. I štv. 2(i. uad Kranjem. roma pro r hiša, hlev in ter drugp guspod.iri-ke pnti-Mine na Havptmnnci Tran.ika je pet oralov. — Natančno se poizve v prod.ijalmci 34 4-4 Al. Zormana Florijanske ulice 7 v Ljubljani. Na drobno! $$--$jg Umetne cvetljice m ■ ■ l^M m s šopke in vence za majnik, sveto birmo nove maše, in druge cerkvene slavnosti, priporoča n9 1 čč. duhovščini, g. trgovcem in slavn. občinstvu a* po najnižjih cenah. *S MM L. W5lfling Ljubljana, Špifalske ulice štev. 9- >Af IAI ■Vtifi^mm Postrežba točna! m m*** MMMM Izdajatelj in odgovorni urednik: Dr. Ignaoli Žitnik rna bajti" se bo pr, dajal na prostovoljni dražbi, dne ■<(i. aprila, popoldne po službi božji pri hisi St. 75 v Begun ah pri Lescah - Gozd meri 8 in p >1 oralov in je dobro zaraščen z bukovi no. 02 l_i Janez Jama proda iz proste roke h^®' hlev in nekaj Vrta Podgoro št. 9. P. Št. Vid nad Ljubljano, 63 1-1