Za poduk in kratek oas. Iz Gradca do Saraje^a. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XIV. Proti desetim dojde mi poročilo, da treba pokopati nekega 7ojaka, ki je nesre8no 7 silovitej Bosni utonil. Podam se torej s častnikora, ki je imel danes 7 taboru nadzorat^o, na kraj, kjer je počival nearečnik. Daleč tara za Zepčami na 7isokem peskovitem obrežju ležal je revež. Dva to^arša 8ta ga položila na dolga 2 hloda in zakrila z zelenimi jelšnimi 7ejicami. ln spremljali smo ga nas četvoiica črez njive in tra^nike, 8rez strm in grm do ledine, na kterej so že stali 4 majhni križci 7 blagi spomin tu poči^ajočim boiiteljem za častno zmago 87. križa nad mohamedauskim polumesencem. Milo se nam je pri 8rcu storilo, ko smo molili za dušo ranjkega in njego^ih 4 to7arše7, naj bi mirno počivali, 6e tudi 7 tujej zemlji, daleč od 87ojih ljubih. Veselo iznenadil pa me je danes proti mraku mladi kat. dubo^nik fra Mato Baljič, rojen Sarajevčan, župni pomo5nik na Osovi, dobri 2 nri zunaj Žepeč 7 hiibib. Eo piiniaba k niojemu vozu, veli rekoč: Eto me fratra, katoličkega sveštenika! ker sem slišal, da se 7 taboru nabaja 7ojniški dubo^nik, došel aem nalašč 7 Žep8e, da ga 7idim in mu morebiti kako re8 oskrbira. Eako se torej imaš, dragi brate? Nikako, sežem 7 besedo, ker manjka se za slabo ži^otarenje mnogo re8i, kaj bi se le rekel, za dobro ži^ljenje? Ta britka tožba je 8estitega brata tako privzdiguila, da mi je 7 kratkem 8asn preskrbel 20 jajc po 3 za '/2 kr. in 2 pisčeti po 50 kr. Sedaj mi je bilo še le moči, cesarjev rojstui dan pra7 štimano obhajati z nekterimi drugimi gospodi, ki so bili 7 gopte po^abljeni. Eručali smo ra^nokar pri slastnej pojcdini, ko pripcljejo sla^onski 7ozniki od Vianduka mnogo oalabljenih, bolenih in ranjenih peace^, kteri so nam dali dovolj posla noter do trdne noci. Najre^nejai ao biii 7 bolnianico djani preno8e7at, da 8c drugega jutra rano zopet odpeljejo. Leopold Steindl od štajerskega polka Belgier je spotoma umrl. Tudi nekteri drugi so bili na pol rartvi, da se geniti nijso mogli. Sparna 7ro8ina in 78led te neugaslji^a žeja, zra^en pa še glad, so jib naj7e8 ouiamili. Pogled na te trpine in pa neko ne ra^no tolažljivo poročilo sta nam bila popolnoma ogrenila 7eselje, ki nas je bilo crez dan kolikor toliko na^dajalo. Došel je namreč o zdra^a Mariji urnega pota 7 tabor nek kršeanski Bošnjak z no^ico, da se turčiui nicoj na boj pripra^Ijajo. Le tje gor 7 hiibe poglejte, rekel je po^eljniku taborskemu, kazajč z desnico na desno obiežje Bosnino, in zapazili boste, kako se neprijatelj zbira od 7seh stiani! In res! videti je bilo, kako se je Žep8anom 7 bribe mndilo. Četa za četo je dirjala 7 snmo. Nenavadno gibanje je na- stalo 7 onem delu mesta, ki leži na desnem bregu obilne Bo8ne. Po^eljnik je takoj ukazal, da se kanonirji in pešaki poata^ijo na kraj, od koder bi bilo slučajno pričakovati napada. Štiri kanone 80 namerili proti mestu naravnost na mošeje, da bi pri pr^em poku iz turške puške 7se upepelili. Brzo je bilo 7se aredjeno in za 7se mogo8e slačaje za silo poskrbljeno. Ob oamih zadonele so po taboru trompete, kakor da bi se podali 7si po navadi h počitku; to pa za to, da bi nas sovražnik tem preje zgrabil, misleč, da uže dobro spimo. A spanje naše je bilo le zaj8je. Se 76, kdo bi mogel o takih razmerah mirno oči zatisniti, ko je po^sod hrušč in trušč, atrah in trepet, jeza in ne^olja, da si mnogokrat brez potrebe, kakor tudi to noe. Zvedeli nijsmo, kaj je turcine preplašilo, da nijso izvršili S7ojih namer. Znali smo le to, da imajo grozen strab pred kanoni. Eedar začuejo ti divjaki svinčnato zr.ije po nasprotnikih sipati, nij ga turcina junaka, ki bi ne smuknil izza grma in bežal, da so mu pete na potu. Vrhu tega so bili ae 4 odlični mohamedani 7 t7rdnja7i zaprti, kterim ae je napovedalo, da bodo brez odloka ob gla7o djani kakor hitro se pripeti kako nasilstvo od njiho7ih rojako7. V no6i smo le to opazovati zamogli, kako so si iz 7iain znamenja dajali z ognjenimi blodi, s kterimi so po zraku krilili, 7zdigo7aje jih aedaj na^zgor, sedaj nazdol. Eer ae nam nicoj ničeaar nij prigodilo neljubega, prespali smo prihodnje noči tem Diirneje, ker je bilo upati, da 7stasi nimajo do^olj mo8i, niti do^olj poguma, napasti našo gnezdo. (Dalje prib.) Smešničar 13. Bila je natakarica. Pivci so jo Z7ali Mimo. Nekokrat je morala Mima 7 sodnijo. Tukaj jo sodnik po S7ojej uradniškej navadi vpiaša: kaj 7am je ime? Mima se pa začne smejati in reče: pač smeano, da me g. sodnik tako izprašujejo, saj me dobro poznajo; še snoči so mi 7ečkrat djali: Mima, prinesi no še 1 liter.