Listek upravnikov: Dragi tovariši! Skrbi ima blagajnik BTovarišev"—skrbi preobilo, ko je treba zadostovati vsem denarnim zahtevam, pa denaija primanjkuje. Vendar pa rnorarn reči, da dobivam zadoščenja v obilni meri, ko se inojirn javnirn prošnjam odzivljajo v obilni meri s pošiljanjetn naročnine ali pa s pismenim opravičenjem. Berite, tovariši, sledeče pismo : Mili mi gospod tovariš! Trpka žalost gane mi srce, kadar čitam v ^Tovarišu" ,blagajnikov listek", če pomislim, da sem — žalibog — i jaz med onirni, kateri se pravičniin potom opominjajo k vplačilu naročnine. — Dolžan sem — da dolžan in rad — srčno rad bi se odzval dolžnosti svoji. — Toda poinagati si ne niorem. — Službujem sicer že 19. leto in kmalu bodein prekoračil poldrugo desetletje v 54 km od železnice oddaljeni ter od vsega sveta pozabljeni občini osilniški. Med tem časom — pa me je Bog obdaril z obilo družinico — (7 ^nialičkov";. Najstareji deček je bil na ljubljanski girnnaziji in ni mogel Bnaprej* —¦ pa me je djal ob štiri stotake. Štiriletna dekiica liira že poltretje leto v ljubljanski otroški bolnici i. t. d. i. t. d. Plača Vam je pa — znana — Zbog navedenih — žalostnih razmer Vas prositn potrpljenja! Kakor hitro rni bo le količkaj mogoče, poslal boin par kron za naročnino, konvikt i. t. d. — Lista mi pa — prosim — ne vstavite; kajti isti tni je jedini tovariš, saj do najbližnjega me loči — 21 km d o 1 g i p o t. — S kolegijalnim pozdravom Vam udani Frančišek Povše, jednorazrcdničar. Osilnica na Kolpi, dne 13. prosinca 1898. Vi ste se šalili, dragi g. P., da ste moje listke ^ganjeni"1 prebirali, a jaz moram obstati, da so se mi v resnici o«ii porosile, ko sem bral Vhš list! — Da, to je mizerija v našeiu stanu — da rnarsikdo niti strokovnega lista ne more plačevati, ker nima niti za kruh svoji družini!! — In koliko je takih! — In vendar naj boderno pri vseh društvib? — To je križ! Vi pa, dragi g. P., odpustite, da ravnarn samovlastno, ko objavljain Vaš list! Zdela se mi pa je to živa potreba, da zve svet, v kakih razmerah živi oni važni faktor, katerernu v roke je izročen najvažnejši del človeške družbe — mladina! In to mladino naj učitelj — v skrbeh zakopan! — poučuje ter jo navdušuje za vse lepo vedno jasnih lic!  Zares — — biti bi inorali bogovi! Vi pa, g. P., ne skrbite za aTovariša"; kadar morete, že še poravnate tisto malenkost. Bog daj Vam in nam vsem krnalu izboljšanja! Pozdravlja Vas in vse svoje sndruge blagajnik ^Tovariša*. Barje, dne 25. prosinca 1898.