—    2    —
Zopetna rekvizicija kmetijskih pridelkov?
Pretečem teden je govoril v Narodnem predstavništvu ministerski podpredsednik dr. Korošec o prehrani ter tekom svojega govora naznanil poslancem, da stoji on in njegovo ministrstvo na stališču, da treba v jeseni zopet uvesti po kmetih rekvizicijo za razna živila. Povedal je, da bo spravil to svojo mnenje pred ministerski svet, kjer ga bo zastopal z vso odločnostjo.
Nam ni znano, kakšen vtisk bo napravila izjava dr. Korošca na Slovensko ljudsko stranko. Zelo verjetno je, da ne bodo njeni kmečki pripadniki nikdar zvedeli, kaj je govoril v beogradskem parlamentu načelnik SLS z ministrskega sedeža. Za Jugoslovansko demokratsko stranko pa ni vseeno, kako
stališče zastopa v prehranjevalni politiki minister Korošec in že naprej moramo povedati, da se bodo morali naši poslanci v Demo1 kratskem klubu z vso odločnostjo upreti proti njegovim nakanam.
Ni nobenega dvoma, da so bile medvojne rekvizicije, ki jih je izvrševala avstrijska vlada pri kmetih, ena največjih krivic, kar jih je mogla prizadjati stara Avstrija kmetskemu prebivalstvu. Nasilna rekvizi-cija kmetijskih pridelkov, zlasti, ako se zanje določa še uradno določene cene, ne pomeni drugega, kot odpravo zasebne lastnine. Rekvizija je tembolj knvična, ako jemlje pridelke brezobzirno vsakomur ne glede na to, ali je pridelal posestnik le toliko, kolikor bi potreboval za se in za svoje gospodarstvo ali pa toliko, da bi pridelek, ki ga zase več ne potrebuje, naprej prodajal in ž njim špekuliral. V stari Avstriji je bilo to državno poseganje v lastninske pravice kmetov toliko bolj nepošteno, ker se je izvajala rekvizicija istočasno tudi v tovarnah, ki izdelujejo za ljudstvo neobhodne potrebščine in se je izvajala napram veleposestnikom in plemeni-taŠem le deloma, površno in z vso obzirnostjo. Prezreti končno ne sinemo, kako so gospodarile razne gospodarske centrale, ki so jemale kmetu žito in živino in pozabiti ne smemo, da so se v teh podjetjih zbirali na stroške kmeta in konzumenta večmiljonski fondi zato, da so ž njimi uganjali vsakojake špekulacije in politične korupcije. Zato je naša nova država kmetskemu prebivalstvu s tem, da je ministerski svet Beogradu odpravil vsako rekvizijo kmetijskih pridelkov, le popravila krivico kmetu, zadejano mu od stare Avstrije.
Ta ukrep v Jugoslaviji pa ni bil le čin pravičnosti, marveč tudi dokaz pametnega umevanja ljudskih potreb v naši državi. Ako hočemo Jugoslavijo spraviti naglo in brez največjih težav na noge, je neobhodno potrebno, da podpremo z vsemi sredstvi kmetijsko pridelovanje in ga zopet spravimo v normalen tir. Kmetu moramo brezpogojno vrniti veselje do obdelovanja zemlje, ako hočemo, da bo ustvarjal tako, kakor pred vojno. Zato ni nobenega dvoma, da bi bila najbolj nesrečna tista politika, ki bi pritiskala z rekvizicijo k tlom kmetijsko produkcijo in tako uničevala oni steber v državi, ki bo vsaj za prihodnjih deset let, če že no vedno, v Jugoslaviji nosilec vse državne sile in moči.
Prehranjevalni minister dr. Korošec bi moral prehranjevalno politiko urediti tako, da bi čimpreje zatrl od vojne preostalo ode-ruštvo, verižništvo in tihotapstvo z živili in živino. Ako tu ne bo našel prave poti, mu tudi rekvizicija kmetijskih pridelkov, katero obeta kmetom, ne bo prav nič koristila.
Upam, da bo ostalo dr. K o r o š č e v o naznanilo o zopetni rekviziciji poljedelskih produktov le v zapisniku državnega zbora, in da v narodnem predstavništvu ne bo našel zaslombe, ki bi mu omogočala uresničiti ta svoj namen.                       Adolf Ribnikar.