61 USTVARJANJE POMENA – PISMENOST V AKCIJI 3. baltska in 17. nordijska bralna konferenca Od 14. do 16. avgusta je v finskem mestu Turku potekala 3. baltska in 17. nordijska bralna konferenca. Turku je dvojezično mesto, vsi napisi so v finščini in švedščini. Uradni jeziki na konferenci so bili finski, švedski, ruski in angleški. Zbralo se je 350 udeležencev iz 34 držav, v Turkuju so celo prestavili prvi šolski dan, da so učiteljem omogočili udeležbo na konferenci. Osrednja tema je bila Ustvarjanje pomena – pismenost v akciji (Making meaning – literacy in action). Predavatelji so največ pozornosti namenili motivaciji. Spraševali so se predvsem, kako k branju pritegniti fante, izpostavljali multimodalna besedila in uspešne bral- ne projekte. Rezultati mednarodnih preskusov znanja imajo vpliv na spremembe v šolskih sistemih, a čeprav vsi govorijo o pomenu dobrih šol, se hkrati strinjajo, da ima velik vpliv na razvoj pismenosti prostočasno branje. Uvodno predavanje Pismenost – dejanje za prihodnost je imela finska strokov- njakinja dr. Sari Sulkunen. Poudarila je, da je bila pismenost vedno odvisna od sprememb v družbi in od tehnologije. Kako živimo, če je naša raven pismenosti prilagojena le branju preprostih besedil? Mednarodne raziskave, kot so PISA, PIRLS ali PIAAC, odgovorijo na marsikatero vprašanje, a vedeti moramo, da PISA ne vključuje vseh pismenosti, PIAAC pa meri tudi računalniško pismenost. PISA raziskuje pismenost petnajstletnikov, zato veliko pove o šolskih sistemih. Finska in Švedska sta veljali za zelo uspešni, a so pri zadnjih merjenjih učenci dosegli slabše rezultate. Na Finskem bodo kmalu začeli delati po novih učnih načrtih. Sul- kunenova je poudarila, da izobraževalna politika ne bi smela biti odvisna od nekaj študij, ampak bi morala biti zelo premišljena, cilji torej ne morejo biti le uspehi na mednarodnih preskusih znanja, ampak so mnogo širši. V novem učnem načrtu so izpostavili, da je branje holistično, da so vsi učitelji pri vseh predmetih učitelji pismenosti in da morajo graditi na otrokovem samozaupanju. Pojem besedilo so razširili, govorijo o multiliterarnosti in o pomembni vlogi besedišča, ki ga učenci usvojijo s posameznih predmetnih področij. Za razvoj pismenosti ni pomembno le obdobje opismenjevanja, izpostavili so nujnost sprememb v strokovnih šolah in pri delu z odraslimi, zato so cilje opredelili kot pismenost od zibelke do groba. Čeprav so bili rezultati na mednarodnih preskusih na Finskem dobri, je bila motivacija za branje nizka. Zato so tri leta izvajali program Veselje do branja. Zavedali so se, da morajo pripraviti vsebine, ki pritegnejo fante, in sicer učence, stare 6 do 16 let. Šole so se povezale s splošnimi knjižnicami in tako so lahko izvedli veliko zanimivih dejavnosti. Vključevali so nove medije, stike z ustvarjalci, predvsem pa so spodbujali lastno ustvarjalnost otrok in mladostnikov. Izdali so ODMEVI NA DOGODKE 62 knjigo primerov v finščini, švedščini in angleščini, gradivo je dostopno tudi na spletni strani www.lukuinto.fi/joy. Pravijo, da ni ene same poti do pismenosti. O pomenu tesnega sodelovanja med učitelji in knjižničarji so poročali tudi razisko- valci iz Švice in Kanade. Na konferenci so govorili predstavniki Evropskega združenja Elinet (European Literacy Policy Network). Ustanovili so ga, da bi zbrali najboljše primere spodbu- janja branja in izobraževalnih politik. Pridružilo se je 28 držav, cilj je oblikovati spodbudno okolje doma, v knjižnicah in v šolah. Povečati želijo vključenost vseh, saj raziskave še vedno kažejo, da je raven pismenosti povezana s socialnoekonom- skim statusom. Po statistikah eden od petih evropskih petnajstletnikov nima dovolj dobro razvite pismenosti, da bi se lahko uspešno vključil v družbo. Na spletni strani www.eli-net.eu najdemo 109 primerov dobre prakse. Januarja 2016 je bila sprejeta deklaracija o pravici evropskih državljanov do pismenosti, ki je dostopna tudi na spletni strani Bralnega društva Slovenije: http://www.bralno-drustvo.si/ wp-content/uploads/2013/06/Deklaracija_o_pravici_do_pismenosti_1.pdf. Na konferenci so izpostavljali pomen družinske pismenosti. Starši morajo biti deležni podpore, ko svojim otrokom pomagajo razvijati branje in pisanje. Na Finskem imajo program Neuvola, ki spodbuja pismenost od rojstva naprej. Tudi Angleži veliko pozornosti namenjajo najmlajšim. Kjer imajo dobro razvit sistem knjižnic, v njih poteka veliko dejavnosti za vso družino. Raziskave potrjujejo, da šolarje lažje navdušimo za knjige, če so bili v predšolskem obdobju deležni glasne- ga branja staršev ali starih staršev. Pozitivne izkušnje in lepi spomini vplivajo na naš odnos do branja. V finskih šolah k pouku prihajajo babice in dedki – prosto- voljci. Nekateri so upokojeni pedagoški delavci, drugi ne. Vsak razred ima en dan v tednu svojo babico ali dedka, otroci jim glasno berejo in se z njimi pogovarjajo. Tako se povečata njihov občutek varnosti in motivacija za branje. Številni predavatelji so izpostavili, da je v šolskem obdobju veselje do branja povezano z možnostjo proste izbire gradiva. Ni pomembna le izbira, kaj bodo učenci brali, ampak tudi, kje, kdaj in s kom. Finski učitelji so pokazali, kako je bilo v učilnicah, ko so otroci sami uredili kotičke za branje. Učenec, ki si je izbral kartonsko škatlo, je rekel, da se v njej lažje skoncentrira. Predstavili so tudi sode- lovanje prvošolcev in sedmošolcev. Ko so učenci sami vključeni v načrtovanje in izvedbo, so rezultati boljši. Italijanska študentka Lisa Biancucci je tri leta preživela na Finskem, izsledke svoje diplomske naloge je predstavila v predavanju Razred kot učeča se družba. Opazovala je pouk v šestem razredu in opazila veliko korelacijo med dobrimi rezultati na testih Pisa in tem, kar se dogaja v razredu. Učenci se učijo drug od drugega, učitelji jim zaupajo. Biancuccijevo je presenetila avtonomija učencev, saj tega v italijanskih šolah ni. Zanimivo je bilo prisluhniti tudi neevropskim udeležencem konference. Wai Ming Cheung iz Hong Konga je povedala, da so v desetih letih na PIRLS testih s štirinajstega mesta napredovali na prvo. Kako so to dosegli? Pregledali so preskuse znanj in v svoja učna gradiva vključili več zahtevnejših nalog. V usposabljanje učiteljev so se vključili »trenerji« branja. Beseda trener je v športu običajna, uva- jamo jo tudi v izobraževanje, saj učitelji potrebujejo nasvete in spodbudo. Zgodnje odkrivanje in preprečevanje težav pri branju je zelo pomembno. V Hong Kongu si učitelji izmenjujejo gradiva, sodelujejo pa tudi pri izobraževanju bodočih učiteljev. Trenerje branja poznajo tudi v Združenih državah Amerike. Njihova naloga je usposabljanje učiteljev, da nenehno razmišljajo o svojem delu. Diana in Betsy Sis- 63 son sta v svojem predavanju poudarili: »Ne učimo se iz izkušenj, ampak iz našega razmisleka o izkušnjah.« Margaret Kristin Merga iz Avstralije je raziskovala, kako učitelj, ki je sam navdušen bralec, za branje navdušuje svoje učence. Zaključno predavanje o fantih, ki jih je k branju težje pritegniti kot dekleta, je imel ameriški strokovnjak dr. William G. Brozo. Poudaril je, da v izobraževanju premalo upoštevamo fante. Omenil je »Bridge Books«, to so knjige, ki pomenijo most k zahtevnejšim delom. To so npr. priredbe klasičnih del v stripih. Brozo ni bil edini predavatelj, ki je omenjal bralne potrebe fantov. Shamala Ramakresinin iz Singapurja je predstavila rezultate raziskave, v kateri je sodelovalo 567 šolarjev, starih 10 do 12 let. Pokazale so se razlike v bralnih interesih med dečki in dekli- cami, a ob vprašanju »Katero knjigo bi priporočili dečkom in katero deklicam?« so otroci presegli stereotipe, saj so mnogi odgovorili, da so dobre knjige zanimive za vse. Na konferenci so se odmevno predstaviti tudi Slovenci. Petra Mikeln je vodila enega izmed sklopov predavanj, predstavila je tudi slovensko akcijo Knjigovanje – moj najljubši slovenski književni lik, Andrej Jalen iz knjižnice Antona Tomaža Linharta iz Radovljice je predstavil projekt Zmoremo – čez ovire do oviranih, Aksinja Kermauner je svoje predavanje naslovila Žiga špaget gre v širni svet – multimodalna slikanica za vse otroke, Barbara Hanuš je govorila o pomenu ena- kosti in pravičnosti. Slovenski predavatelji smo na konferencah v tujini deležni veliko pozornosti, vedno znova se pokaže, da izvajamo zanimive projekte. Ko je Marie Ernestová iz Češke predstavljala češke projekte za spodbujanje branja, smo Slovenci lahko ugotavljali, da po številu kakovostnih dejavnosti ne zaostajamo za Čehi, avstralski kolega pa je Čehinji rekel: »Ponosen bi bil, če bi se to dogajalo v moji državi.« Vsaka konferenca je priložnost za stike s strokovnjaki iz različnih držav in za izmenjavo mnenj. Nordijske bralne konference potekajo že od leta 1949, ko je bila prva v Kopenhagnu. Baltske konference so bile doslej tri: ena v Rigi in dve v Turkuju. Na zaključku letošnje so se predstavili organizatorji 20. evropske bralne konference, ki bo od 3. do 6. julija 2017 v Madridu. Združili jo bodo s 6. iberoame- riškim forumom za pismenost in učenje, govorili bodo o tem, kako z razvijanjem pismenosti spodbujati enakost: Working togeteher to encourage equity through literacy communities: a challenge of the 21st Century. Barbara Hanuš