EL PAPA A LAS OBRAS MISIONALES
(Del “Osservatore Romano” — Continuaciön y fin.)
Ahora bien, toda esta ayuda la deben aportar los cristianos mis-mos: en primer lugar los de la comunidad interesada, la cual ha de ha-cer cuanto estä en su mano para proveer a sus propias necesidades, y tambien los de las comunidades mäs dotadas de bienes materiales. Es-tas comunidades, al abrirse generosamente a la solidaridad misionera —trätase de personas particulares, familias, parroquias o diöcesis—, se benefician tambien ellas mismas del dinamismo apostölico; se hacen testimonio de la vitalidad religiosa de las mäs jövenes, y esto puede estimular su renovaciön. Es preciso asimismo que la opiniön publica comprenda bien esta necesidad de ayudar a las Iglesias de misiön. Este es vuestro principal cometido. Con la fundaciön de las grandes Obras Misionales, en ei siglo pasado, se suscitö un magnifico movimiento. Hoy se constata con frecuencia una ad.mirable generosidad, pero es necesa-rio que veleis por mantenerla y desarrollarla, asociando a ella en concreto, eventualmente con nuevos metodos, las jövenes generaciones. Pues constatäis quizäs que algunas comunidades, por otra parte ri-cas, permanecen demasiado preocupadas por las dificultades econömi-cas del momento y en sus propios problemas, o se muestran poco conscientes del deber misionero, aun sintiendose al mismo tiempo sensibles a la miseria material de los paises afectados por el hambre.
Las Obras Misionales Pontificias que vosotros dirigis a nivel national deben pues realizar en primer lugar este trabajo de educaciön a la caridad, y a la caridad misionera. Quiero aseguraros lo mucho que la Iglesia universal aprecia vuestra aeciön especifica y, como presi-dente de todas las Iglesias en la caridad, os doy en su nombre las mäs rendidas gracias. No os desanimeis nunca. Perfeccionad vuestra acciön. Consolidad incesantemente la cooperaciön misionera.
De esta manera, no solo preparäis el clima para la mäs amplia generosidad, para la participaciön y el intercambio extendidos al plano dq los medios, sino suscitäis vocaciones misioneras. El IV domingo de Pascua hemos rezado por las vocaciones. Si bien estas son necesarias por doquier, lo son mucho mäs en los territorios de misiön donde, a falta de una esforzada y sistemätica evangelizaciön, el terreno perma-nece incluso o hasta, lamentablemente, se convierte en teatro de ideo-logias ajenas a la fe cristiana. Sl, vuestro propösito educador debe tender tambien a suscitar vocaciones misioneras, de sacerdotes, de religiöses, de religiosas, de laicos, en las viejas comunidades cristianas y en las jövenes comunidades; estas ültimas, a cuyos directores de las Obras Misionales tengo la satisfacciön de saludar, experimentan pre-cisamente en muchas partes un despertar ejemplar de vocaciones.
;Que el Espiritu Santo ilumine y fortalezca vuestro celo! ;Que la Virgen Maria os obtenga las gracias necesarias para disponer las al-mas a la caridad! Recibid mi afectuosa bendieiön apostölica.
Naslovna stran: Stanko Pavlin SDB v družbi s sobratom, ki je na kitajski celini sodeloval z našimi: Kerecom, Gederjem in Majcenom.
CERKEV UCI
Urejeno delo
Ker mora za oznanjevanje evangelija po vsem svetu predvsem skrbeti zbor škofov, naj posveča sinoda škofov ali „stalni svet škofov za vso Cerkev“ nied splošno važnimi zadevami posebno pozornost misijonski dejavnosti, ki je največja in najsvetejša dolžnost Cerkve.
Za vse misijone in za vso misijonsko dejavnost naj bo pristojen samo en urad, namreč „Kongregacija za širjenje vere“, ki naj vodi iti ureja po vsem svetu tako samo misijonsko dejavnost kakor tudi misijonsko sodelovanje.
Četudi .Sveti Duh na mnogovrstne načine obuja misijonskega duha v božji Cerkvi in cesto prehiteva delo tistih, ki so dolžni voditi življenje Cerkve, vendar naj tudi ta urad s svoje strani pospešuje misijonski poklic in duhovnost, vnemo in molitev za misijone ter naj objavlja popolne in zanesljivo vesti o misijonih. Pokliče naj misijonarje in jih razdeli v skladu z nujnejšimi potrebami pokrajin. Zasnuje naj načrt za delo, da naj smernice in načela za prilagojevano evangelizacijo, od lije naj izhajajo spodbude. Spodbuja in ureja naj uspešno zbiranje sredstev, ki naj se razdeljujejo z ozirom na potrebo in korist kakor tudi z ozirom na obšimost pokrajine, število vernikov in nevernikov, družb in ustanov, pomočnikov in misijonarjev.
V zvezi s tajništvom za zedinjenje kristjanov naj išče potov in sredstev, da pride do urejenega bratskega sodelovanja in sožitja z misijonsko dejavnostjo drugih krščanskih skupnosti, da bi se po možnosti odstranilo pohujšanje, ki ga povzroča needinost.
Koncilski odlok o misijonski dejavnosti Cerkve.
M
ON IZ OP
ZADNJA POSTAJA
Na večer je prišel v Ljubljano okostnjak — škof Gnidovec. Zmučen je padel na kolena v kapeli misijonske hiše ob cerkvi Srca Jezusovega. Sem je vodila prav vedno prva njegova pot v Ljubljani.
še bolj drugo jutro. Maševati ni mogel. Ker je močno krvavel zaradi neozdravljenih hemoroidov, se je zdel nevreden. Pot ga je izmučila v samotnem premišljevanju osebne nevrednosti. Pred odprtim peklom je težko maševati. Zaprosil je za sveto obhajilo. Takoj mu postrežejo v isti kapeli. Duhovnik se obrne s ciborijem in spregovori: „Gospod, nisem vreden!“ Bilo je dovolj. Spet se je odprlo brezno Gnidovčeve duše. Sklonil je glavo, odkimal: „Ne morem. Nisem vreden.“
Zaželel si je razgovora s škofom Rožmanom. Takoj so ga poklicali, čeprav je bila zgodnja ura. Ko bi bila zapisana vsaka beseda teh dveh mož! Smemo le ugibati. Eno so vedeli vsi: škof ga je pomiril. Prejel je sveto obhajilo. Toda zadnjikrat.
Začelo je orati po njem neznosno trpljenje. Prepeljali so ga v sanatorij Leonišče, ki je bil last usmiljenih sester. Z vso skrbjo so se zavzele zanj. Dva redovna brata sta bila določena, da sta bila ob njem izmenjaje noč in dan. Zdaj sta oba v večnosti.
Njegova duša se ne umiri: „Kakšen odgovor bom dajal Bogu od svojega življenja. Kakšen odgovor me čaka, ker še nisem dovršil svoje naloge, kot bi jo moral dovršiti. Pa res nisem mogel več. O, ljubi Bog, odpusti mi, ker še nisem vsega izvršil.“
Njegovi prividi so bili strašni. „Bežite, gori, vse je v ognju!“ „Evropa gori! Afrika gori!“
Njegovo delo: neprestano blagoslavlja, vodi procesijo z Najsvetejšim, s strežnikom moli, sam ne more. Nepopisno trpi. Samohotno se roki okleneta glave. Morale so biti silne bolečine.
Na vprašanja je redko odgovarjal. Njegov rodni brat Karel, žužem-berški dekan, je vendarle vsaj enkrat dobil od njega odgovor.
„Trpiš?“
„Trpim.“
„Kje te boli?“
„Vse boli. — Molite!“
To se je dogajalo dan za dnem, noč za nočjo.
Imel je svetle trenutke. Zaprosil za obhajilo. A predno je do obhajanja prišlo, je spet zapadel v svojo temo.
Izgorel je v telesnem in dušnem trpljenju na dan sv. Blaža, 3. februarja, 1939.
Verjetno je imel zadnji vpogled v to razbeljeno dušo škof Rožman. In ravno on je v izredno sklesanem govoru na pogrebni svečanosti izrekel besede, ki povedo resnico o Gnidovcu.
Med drugim je dejal: ,,Ko je privlekel svoj križ na Kalvarijo, se mu je Gospod na svoj način zahvalil. Vzel ga je s seboj na križ, da je z njim izpil do dna najgrenkejši kelih notranje zapuščenosti in da je njegova duša s Križanim vpila: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustili Grozne so bile te ure v temi in ognju. A mi verujemo, da so bile te ure zanj odlika, s katero se je Jezus zahvalil svojemu Simonu, ki mu je petnajst let nosil voljno in zvesto težki križ“.
Telo je bilo preslabotno, da bi mogel na glas zakričati: Moj Bog, zakaj si me zapustil. A toliko bolj je odmevalo v njegovi duši. To je tista končna predanost, kjer izgori vse, zadnji sledovi jaza, zadnje sence greha in slabosti.
Zadnja postaja je bila v isti cerkvi kot prva. V cerkvi Srca Jezusovega je bil posvečen v škofa leta 1924 in v isti cerkvi so se množice — kljub hudemu mrazu — poslovile od njega.
Ob mrtvaškem odru na škofiji se je vila procesija. Dotikali so se trupla z rožnimi venci, svetinjami. Sestra z neozdravljivimi očmi je dobila vid, ljudje so nagonsko čutili, da se poslavljajo od svetnika.
Mlad akademik je zapisal: „Smrt te je dvignila s slovenske ravni na občečloveško, občo katoliško ravan. Mi mladi Slovenci pa smo začutili: duhovnega velikana je dala Slovenija človeštvu.“
Zakaj velikan? „Imel si jekleno voljo, ki si jo popolnoma postavil v izključno službo Naj svetejšega. Hočem, si dejal. In nisi užival ne kave ne vina ne skoraj nobene svetne naslade. Hočem, si dejal in si korakal naprej po apostolskih potih, čeprav si moral prebresti reko Drin. Hočem, si dejal in si hodil peš od Letnice do Uroševca 38 km daleč. In bogoslovec, ki je bil precej k askezi nagnjen, je strmel, da je nekaj sladkih hrušk bila tvoja celodnevna hrana. Takih čudovitih „hočem“, ki so podjarmili čutnega, telesnega, zemskega Gnidovca in izklesali iz tvojih filigramskih rok in udov duhovnega orjaka, morda svetnika, je pri tebi bilo na tisoče. Tega mi navadni zemljani ne znamo. Prav to pa tako nujno potrebujemo. Zato smo prišli k tvojemu mrtvaškemu odru, da bi se v tvoji visoki šoli samozataje učili klesati iz sebe prave osebnosti.“
Že zdavnaj prej je Gnidovec dejal: umreti je treba brez denarja, brez dolgov in brez greha. Pri njem se je to izpolnilo dobesedno. Z vso upravičenostjo bodo tisti, ki vodijo proces, brskali po najbolj ranljivi točki: upravi škofijske imovine, ki da jo je preveč na široko razdajal. A končno bodo klonili pred dvojnim. Skozi njegove roke je šel denar kot je šel skozi roke sv. Vincencija. Ne eden ne drugi ni gledal na uradne zapiske, ampak na uboge. Poznala sta zapoved ljubezni.
Konec koncev pa ostane — kot vsak svetnik — Gnidovec skrivnost milosti. On posebno, ker o sebi ni govoril in še manj pisal. Tak kot je bil, se je predal Bogu, to pa scela, z vso dušo. Odmiral je sebi že otrok, posebno kot duhovnik, kot škof pa je umiral naravnost „nečloveško“. Kaj pa se je dogajalo med njim in Bogom, to je vedel le on sam. Nam ljudem ostane le spomin molivca pred tabernakljem. Zravnan, brez opiranja na klečalnik, ure dolgo, zazrt s svojimi žarečimi očmi Vanj, ki mu je postal življenje. Izbral si je pot umiranja v nočeh čutov, duha in vere. Ostalo je le izmozgano telo, notranje izžgana duša, ki nista mogla prav nič več kot samo eno: ljubim. Tako je čakal ta mož, da se je razgrnila zavesa vere in je ugledal tistega, kateremu je daroval vse svoje življenje.
Ni dvoma, da imamo Slovenci nekako „sveto pravico in dolžnost“, da dosežemo poveličanje njega, ki se je do kraja ponižal in izničil. Naša molitev, priprošnja svetemu možu, predvsem pa naše posnemanje Gnidovca v tem, da vsak na svoji poti ostanemo zvesti do poslednje postaje, to bo pripravljalo pot, da ga nam Cerkev postavi na oltar.
F. S.
Hä-i-ku: Velika noč
Ha-i-ku sto otokov: češnje gorijo v Najlepšo Zoro.
Pusta je naša zemlja brez cvetk v ljubezni, brez melodije.
Ha-i-ku milijonov: zakaj zgorijo češnje v svilnat sneg?
Toda češnje zorine Vstalemu
vdilj oltarne prte tko.
Hd-i-ku je japonska pesniška oblika, ki vsaj zadnja štiristoletja šteje 17 zlogov. Nekoč so bili priljubljeni pesniški in sploh družabni sestanki, kjer je vsak gost-prispeval svoj hä-i-ku, tako dc je nastala dolga pesem, ki so jo včasih tudi zcpisali. Tudi ta pesem tvori s štirimi 17-zložnimi hä-i-ku miselno celoto; pesnik se z nevidnim poganskim spremljevalcem veseli cvetočih češenj, ki obarvajo japonsko pokrajino prav za velikonočne praznike, vsaj na Vzhodnem Japonskem. Poganski občudovalec se ustavi pri lepoti in hitri minljivosti cvetov, pesnik kristjan pa gleda v povezani naravi praznovanje neminljivega Jezusovega Vstajenja in Življenja, posebno po sv. Daritvi.
Vladimir Kos

1 50
MISIJONSKI NASMEHI...
O. VLADIMIR KOS S. J., Tokyo
Kot vsako leto sem hotel tudi letos v začetku leta 1980, ki je po japonskem uradnem štetju petinpetdeseto dobe sova, poročati, kako je z našimi otoki na misijonski fronti. Kako je z bolj vidnimi premiki na teh 377,619 km2, kjer zavzemajo bivališča le 3,2 odstotka, obdelana zemlja 15,2 odstotka, travnati predeli, reke, ceste pokrivajo 19 odstotkov, gozdovi pa ostalih 66.7 odstotkov celotne površine. In za koliko duš se je naših 114 milijonov prebivalcev premaknilo v bodočnost, in za koliko neumrljivih duš se je pomaknilo v večnost. Vsako leto izda tiskovni urad ministrskega predsednika knjigo statistik za preteklo leto, toda letos te knjige ni, ne vem, zakaj. In zato Vam bom, dragi dobrotniki in resnični prijatelji misijonov, poročal o nekaterih veselih dogodivščinah, ki so tudi neke vrste statistični podatki: v teh polnih 23 letih mojega misijonskega življenja na Japonskem so se dovolj često odigrali, da jih lahko res mirne duše prištevamo k delovanju Božje Previdnosti, da nam problemi ne vzamejo poguma; vendar so se dogajali zdaj tu zdaj tam, tako da jih ne moremo imenovati vsakdanje. Naj omenim tokrat le nekatere, ki so se kakor podmorske školjke sprijele z mojim spominom. Nekdanji smeh v globini srca - na Japonskem pomeni glasni zunanji smeh neke vrste sebičnost na račun ne tako vesele okoliščine -še zmeraj potuje v obliko smehljajev po površini lica. Kakor sončni žarek čez temno hladni zaliv Süruga, kjer pišem te vrstice. Od tukaj je do Tokia 160 km na avtocesti, to je, tri in pol ure z avtobusom, ki mora deliti cesto s precejšnim številom drugih vozil in ki si redno privošči sedem minut počitka približno na sredi vožnje.
ALI NA JAPONSKEM RES JEMO SUROVE RIBE?
Preden sem odpotoval na Japonsko, sem včasih ujel čudne, nejasne govorice o tem, da Japonci jedo surove ribe. Ob teh govoricah se mi je zmeraj stisnil želodec ali pa srce ali pa oboje. Toda tolažilo me je dejstvo, da nihče ni vedel nič gotovega; da so govorice vzbujale vtis, da gre le za neke vrste razvedrilo med le nekaterimi Japonci; in da sem vsakršne težave o bodočem misijonskem življenju, ki mi jih je domišljija po svoji naravi karseda nazorno predočevala, zaupal Božjemu misijonarju, ki bo že našel pravo zdravilo zanje. Ko sem 13. maja 1956 — številka trinajst mi je že od nekdaj posebno ljuba, saj ni mogoče imeti n. pr. številke 14 brez nje! — stopil na deževna tla Japonske v pristanišču Jokohama, nisem videl nobenih rib. Tiste v naravnem surovem stanju so se bile skrile pred nelepim ropotom neprestano prihajajočih in odhajajočih ladij; pečenih rib pa tudi ni bilo videti v ogromni sivkasti dvorani, kjer je carinik brskal po moji ubogi prtljagi. Na poti v moje novo bivališče na jugu Tokia je vozač, prijazni japonski
semeniščnik, za las zgrešil v nasprotno smer drveti avto, tako da je sunek našega avta za tistih življenju potrebnih milisekund na levo prevrnil steklenico kave, ki mi jo je v ozadju avta ravno hotel ponuditi uslužni spremljevalec. Do tega življenjsko važnega trenutka je bila moja obleka bela; potoval sem bil namreč skozi poletje na cel mesec dolgi ladijski poti iz angleškega Southampton-a. Lahko bi rekel, da mi je bilo življenje dano na novo na tisti deževni cesti iz Jokohama v Tokio -zato, da se med drugim srečam s surovimi ribami. Po nekaj dneh, tednih in mesecih se nisem mogel več izogniti spoznanju, da spadajo surove ribe k normalni jedi Japoncev, če si jih morejo „privoščiti“; da so različne barve, vštevši lise črnila pri tisti vrsti rib, ki jih že od nekdaj nisem maral in ki jih Japonci imenujejo Ika; in da Japonci včasih počastijo goste tako, da jim dajejo jesti kak palec dolge, surove, lepo oprane, a - žive ribe. še sedaj se spominjam, da v tistih dneh nisem spal brez sanj; neko jutro sem bil padel (s sicer nizke) postelje, ker so me v sanjah preganjale ogromne jegulje, ki seveda nič ne morejo za to, da so podobne morskim kačam. Potem sem bil nek topel jesenski večer povabljen skupaj z drugimi k uglednemu japonskemu katoličanu, ki nam je v začetku pojedine najprej postregel z zahodnjaškimi jedili, tako da sem upal na prijeten potek večernega obiska. Kako sem se v svoji nevednosti varal! Nisem vedel, da je pri take vrste obisku navada, da prihranijo največjo slaščico za osrednji del pojedine in da imajo, čisto naravno, surove ribe za največjo slaščico, vsaj s finančnega vidika (danes vem, da so surove ribe precej drage). Z ljubeznivim smehljajem je naš dobrotnik dal prinesti na mizico — ogromno surovo ribo, ki me je s svojimi srepimi očmi v odrezani glavi, pod škrgami (ali pa nad njimi) pisano krvavi, enostavno prebodla. Telo ji je bilo razrezano na simetrične, srebrno blesteče koščke tako kot je n. pr. gosenica simetrično razdeljena, nakar so iz nerazrezanega, enako krvavega repa štrlele naravne bodice te ribe. Vsak izmed nas je prejel skodelico s sojino omako — po japonsko ji pravimo soju, največkrat pa v vljudnem tonu o-šoju - obenem z zeleno zmesjo japonskega hrena - imenuje se väsabi - in v mešanico obojega v skodelici bi morali namakati delce surove ribe, ki bi jih s paličicami spretno morali prenesti po zračni poti od srepo strmeče ribe. Naš gostitelj nas je vljudno vzpodbujal, da sežemo po kar se da velikih kosih. Obenem nam je postavljal ob mizico vedno znova sveže steklenice piva, ki - kakor danes vem - res poveča okus. Jaz pa sem takrat, to je, tisti usodni večer, upal, da bom od mnogih steklenic piva postal tako pijan, da surovih rib ne bom prav čutil; da jih bom moral jesti, mi je bilo jasno, ker me je prav z njimi - ! - hotel naš gostitelj počastiti kot novega misijonarja za Japonsko, ki je še danes brez zadostnega števila takšnih vinogradnikov. . . Moj up, da se bom upijanil, se je enostavno razblinil; oči so se mi bolj svetile, lica bolj pordečila, čuti bolj poostrili, in tudi kratek, vnet vzdihljaj, da bi mi dano, kar tukaj umreti, mi (hvala Bogu!) ni bil uslišan. Na zunaj sem se smehljal, znotraj pa sem trepetal; gostitelj se je končno odločil, da mi primakne vso skledo, ker se mu je zdelo, da se iz same vljudnosti nočem lotiti ribe, ki so se je zdaj držali le še veliki, rožnati kosi (ki jim pravimo po japonsko sašimi). Kot nekdanji borec za svobodo sem
15/
zgrabil paličici, zgrabil ribji delec, ga pomočil v omako, natančno povedano, po ogromnem požirku piva, zaprl oči in - okusil eno izmed pravih slaščic tega sveta! Srepe ribine oči me niso več motile in tisto, kar je štrlelo iz repa, je naenkrat postalo del prastare slike, v kateri človek najde to, kar je že od vsega začetka bilo tam in čakalo nanj, da ga napolni z veselim zadovoljstvom. Od takrat imam surove ribe silno rad, posebno tiste s sledjo črnila, in groteskne polipe. Le na eno vrsto se še nisem prav navadil: na žive ribice, ki sem jih bil že zaužil in ki so izvrstne, a preden jih vtaknete v usta, se s telesom in repom nedvomno gibljejo. Ne vem, zakaj se zmeraj znova spominjam kanibalov.
KAKO SE NA JAPONSKEM UŽIVA RIŽ
Še nekaj me je bilo v stari Evropi vznemirljivo pred odhodom v neznani Daljni Vzhod: riž. Ne riž sam po sebi, ki nam ga je naša dobra mama večkrat postavila na mizo, okusno dišečega v mesenem soku; ampak posamezna zrna riža! Nekoč sem bil namreč poslušal nekega misijonarja, ki se je bil vrnil iz Daljnega Vzhoda v Evropo in ki nam je pripovedoval, kako se je moral navaditi na paličice, da z njimi trdno in spretno zgrabi tudi posamezna zrna riža, tudi v sami juhi! Na skrivaj sem potem poskušal loviti ta zrna v juhi; paličic n'sem imel, za manevriranje sem rabil konico žlice, ki se mi je zdela še najbo'j podobna ozkemu premeru dveh paličic. Čim bolj sem poskušal, tem bolj sem čutil svojo nezmožnost. Vedno znova so se zrna riža upirala še tako močnemu pritisku žlice; večkrat mi je spodletelo zato, ker so se zrna riža drža'a drugo drugega. Na seciranje pri keoi riža izven juhe pa sploh nisem miški - vsa zrna so že zdavnaj izgubila dejansko samostojnost in se priličila v rižni hrib. In tudi tukaj sem svojo težavo zaupal Božjemu misijonarju in Njegovi strategiji, ki mi je bila zmeraj pomagala iz zagate. Takoj prvi dan po prihodu na Japonsko sem bil poln pričakovanja, da se od tovarišev naučim riževe jedilne tehnike, še isti dan sem bil zmožen, s paličicami - pravzaprav: s paličicama - „ujeti“ eno samo riževo zrno v juhi, pa ne zaradi spretnosti. Prečastiti misijonar, ki nam je bil v Evropi razlagal eksotične strani Vzhoda, je bil pozabil omeniti, da se zrna riža kar nekako po naravi sprimejo z vsem, kar se jih dotakne; tukaj - in na Kitajskem - namreč riža ne kuhajo, kot pri nas; za pripravo riža sploh ne rabijo besede za kuhanje, marveč se poslužujejo posebnega izraza ,,gö han o täku“, to se pravi, oprani in oluščeni riž vzpostaviti določeni meri toplote in vode. Po mnenju japonskih kuharic je določena mera toplote in vode bistvene važnosti za končni produkt, da ga lahko imenujemo riž, to je po japonsko, Go han. Surovemu rižu nikdar ne rečejo tako; beseda zanj je kome, po navadi izgovorjena z vljudnim o - torej o kome. Naj Vam zaupam, če kdaj pridete obiskat te otoke: najboljši riž je oni, pridelan v mrzlih predelih Japonske, n. pr. v pokrajini Niigata (izgovorjeni z dvema i, od katerih je drugi i močnejši od prvega).
(Sledi.)
KAKO DELA P. KOKALJ V ZAMBIJI
IZ „SLOVENSKI JEZUITI“, DEC. 1979
Veseli me, da sem zdaj bolj zdrav, kot sem bil vseh prejšnjih sedem let, ko sem imel bilharzijo, ki me je črpala. Po vrnitvi z zdravljenja 1976 pa sem še vedno bil rekonvalescent, mogoče sem še zdaj, kajti po bilharziji so včasih potrebna leta, da se spet okrepiš. Mimogrede: v misijonu p. Rudeža imajo 20 slučajev spalne bolezni in jim manjka zdravil; to je res obupna bolezen, ki človeka izčrpa in uniči.
Osebno sem zelo srečen v svojem delu Župnija Sv. Ignacija se razlikuje od vseh drugih župnij v Zambiji, ker je mednarodna. V glavnem mestu so ljudje zelo različnih narodnosti, mnogo je diplomatov, profesorjev in strokovnjakov. V naši župniji se zbirajo zambijski izobraženci. Lusaka je namreč tako zgrajena, da so v posebnih predmestjih reveži, bogatejši pa imajo svoja naselja. Razlog je preprost: ubožnejši si ne morejo privoščiti boljše hiše z vodo in elektriko, zato stanujejo v velikih naseljih, ki jih je zgradila mestna uprava, in plačujejo najemnimo, mesečno od 8—30 dolarjev, ali pa si gradijo hišice v „divjih predmestjih“. Zato so tudi lusaške župnije nastanjene s preprostim delovnim ljudstvom, s katerim se inteligenca ne druži (!). Izobraženci pridejo predvsem k Sv. Ignaciju, kjer so vedno bili irski jezuiti, sami zelo izobraženi, profesorji na raznih visokih šolah, in je na ta način vse bilo skrojeno za „elito“. Seveda je tak razvoj obžalovanja vreden. Cerkev ne sme podpirati človeško slabost, ki je vzrok delitve: revni — bogati, izobraženi — neizobraženi. Moja naloga, da ta zid zmanjšamo, ni lahka. Predvsem si prizadevam, da se revni počutijo „doma“ tudi v cerkvi sv. Ignacija. Zato imamo zdaj eno mašo v domačih jezikih — prej je bilo vseh 7 nedeljskih maš v angleščini, ki je v Zambiji službeni jezik. Dva poskusa pred mojim prihodom v župnijo, da bi uvedli mašo v domačih jezikih, sta propadla. Pri drugem poskusu sta prišla le še dva ali trije k maši, zato so jo ukinili. Ker sem imel izkušnje desetih let v predmestju v župn:ji Matero, sem se stvari lotil na drugi način in zdaj imamo odlično, dobro obiskano mašo v domačih jezikih. Obiskovalcev je vsaj 450 in število raste. Seveda izobraženci zahtevajo mnogo razumevanja, potrpežljivosti, „diplomacije“ v dobrem pomenu te besede. Zelo, zelo so konservativni, ne želijo sprememb, radi bi se vrnili na dobo pred Vatikanom II., še vedno prepevajo dele maše v latinščini, v angleščini pa tradicionalne angleške pesmi iz prejšnjih stoletij. Zato sem uvedel posebno mašo, ki jo vodi zbor študentov, pojejo ob zvoku dveh kitar bolj moderne angleške pesmi. Ta maša ima okrog 300 obiskovalcev :n nima posebne podpore med izobraženci. Ti si želijo harmonij. (NB.: Ko govorim o izobražencih mislim na domačine Zambijce, ki so itak v večini v naši župniji.) Pri glavni, tradicionalni maši našteješ čez 200 avtomobilov in ok. 800 vernikov.
Eno je gotovo: župnija Sv. Ignacija je že dobila drug obraz, drugačno strukturo, drugače diha in živi. Naj Bog presoja.
Po široki prevozni „cesti“. , .
SPET SEM V ZAMBIJI
Iz Sončne Zambije, dec. 1979
Dragi prijatelji, spet sem v Zambiji! Ne vem pa točno, ali sem se vrnil sem, ali pa sem prišel na novo. Kajti pet let odsotnosti le ni navadni mačji kašelj. Tudi vem zagotovo, da se mi ni treba predstavljati bralcem Sončne Zambije. Naš urednik Jože je namreč poskrbel za to, da ste moje ime lahko prebrali vsaj enkrat na leto, pa naj je od mene prejel kakšno pismo ali pa nobeno.
Vem tudi zagotovo, da sem odšel na pot v Afriko 23. oktobra letos z ljubljanskega kolodvora Ne vem pa točno, kdaj sem prispel v Afriko, niti ne vem kje. Na trdna tla sem stopil najprej v Khartumu, samo za nekaj minut. Potem spet v Nairobiju, za nekaj ur. In končno sem pristal v Lusaki - za vse življenje. Zaradi vseh teh pristankov sem bil kar zadovoljen, da nisem papež, kajti poljubljati letališka tla ni najbolj apetitno
Na letališču v Lusaki so me pričakovali Bariča Rous, Jože Kokalj in Stanko Rozman, katerega jc Sveti Duh čisto po naključju pripeljal na letališče iz oddaljene Mumbwe. Nastanili so me za prvo silo pri Svetem Ignaciju. Naslednje dni sem si ogledoval Lusako v pomladnem cvetju in njene urade, da sem si uredil potrebne dokumente. Ko je bilo vse urejeno, me je Janez Mlakar neutrudni župnik v Sv. Kizitu, zapeljal v Mumbwo, kjer vedri in oblači Stanko, lestev pa mu drži Ivica Gerovac.
Pri Stanku sem ostal pet dni in občudoval njegovo faro in njegov vrt. Na oboje je upravičeno ponosen: na faro, ki je večja od cele Slovenije in je največja v lusaški nadškofiji, na vrt pa zato, ker ga je v precejšnji meri sam lastnoročno zasadil.
Ker imajo v Mumbwi toliko bogastvo tropskih sadežev in ker bi si tudi jaz rad prislužil nekaj občudovanja, sem se spravil h kuhi (kuhar je na počitnicah) in slovesno naznanil „piščanca a la Tahiti“. Pa se je zgodilo, da sem ga pustil v pečici nekoliko dlje kot je treba. Posledica: Piščanec je bil še kar užiten, samo „a la Tahiti“ ni bil več, ker se je vse sadje prismodilo.
Da se izognem nadaljnih nesreč, sem za nedeljsko kosilo stopil v kooperacijo s Stankom. Golaž smo zamesili v visokotlačni lonec in ga pristavili pred mašo, po maši smo ga pa pojedli. K sreči je Stanko nalil vsaj pol lonca vode, kajti maša je trajala natanko dve uri in dvajset minut. Bila je to maša zadušnica za sestro, ki je pred kratkim umrla. Med mašo se je zvrstilo samo sedem pridigarjev in nič koliko pesmi.
Seveda me je Stanko peljal tudi v narodni park, ki deloma spada v njegovo župnijo.
Beli očetje
Potem ko smo ,v misijonu Kasisi proslavili Stankove zadnje zaobljube, sem se z avtobusom odpeljal na zambijski vzhod, v Chasso,
kjer zdaj krtačim svoj činjadža (ali čičeva) jezik. V Chassi delujejo Beli očetje. Trenutno sta tu dva Tomaža, eden Holandec, drugi Švicar. Tretji duhovnik je domačin Viktor, na jezikovni praksi pa je še severo-zambijski diakon Kizito. Potem so tu še sestre, same domačinke, in bratje maristi, ki so po večini Franko-Kanadčani. Očetje me radi povabijo s seboj na podružnice, kjer imam več priložnosti, da se pogovarjam z ljudmi.
Beli očetje imajo zanimiv sistem katehumenata, katerega se zelo strogo drže. Imajo štiri letnike in po vsakem letniku izpit. Kdor ga ne napravi, ne gre v višji letnik. Kljub vsej strogosti pa vsako leto krstijo vsaj 350 odraslih. Seveda Imajo tudi osip, vendar ne več kot 30%. Pred kratkim smo bili na podružnici, kjer je 53 katehumenov položilo izpit po prvem letniku, na drugi podružnici pa kar 79. Ko to gledam in poslušam, bi rad vsem dvomljivcem in malodušnežem po krščanskem svetu zaklical po galilejevsko: „In vendar raste!1' Namreč Kristusova Cerkev.
Pa si bo kdo mislil, da sem se pač znašel v kakem zabitem koncu sveta, kjer ne vedo, kako se svet suče. Motiš se, dragi bravec! Ko sem prvi dan odšel na klepet z vaškimi dečki, sem iz ust dveh od njih zaslišal jugoslovanske izraze. Seveda sem se zanimal za izvor njihovega znanja. Povedali so mi, da šestedeset km od tod jugoslovansko podjetje gradi novo cesto.
Jože Grošelj S. J.
Misijonar o. Stanko Rozman S.J. iz Mumbvve, kjer se je nekaj časa mudil tudi pisec gornjega poročila, misijonar o. Jože Grošelj S.J. Kot je videti, je šel misijonar Rozman na deželo k vernikom in jim tam kar na prostem maševal, a na zemljišču, kjer jim bo v kraju Nangomi zgradil cerkev.
MARSIKAJ Z MADAGASKARJA
Poroča Peter Opeka CM, Vangaidrano DVA NOVA STA PRIŠLA
Končno mio sprejeli naša nova misijonarja, duhovnika Klemena stolcarja in laika Markota Vilfana. Rado Sušnik ju je šel čakat v Ta-nanarive. V Vangaindrano so prišli v nedeljo 27. januarja. Sprejeli smo nova kar slovesno. Prišli so zjutraj pred mašo. Na dvorišču smo ju pozdravili sobratje, nato smo šli k zajtrku, med katerim smo poizvedovali, kako sta potovala in kako so se vozili s pirogami čez našo veliko reko Mananara, ki je zaradi deževja zelo narasla in je deroča, še Malgaši se je bojijo, kaj šele nekdo, ki komaj pride. A naša novodo-šla misijonarja se verjetno nista zavedala nevarnosti, saj ju je pač dovolj prevzela novost kraja, bujna narava in drugo.
Čez kake pol ure smo šli v cerkev k somaševanju. Cerkev je bila polna in kristjani so krepko peli, da je nova misijonarja kar pretreslo. Po maši je bil nekak uraden sprejem novih v naše misijonsko področje. Predstavili smo ju kristjanom, in ti so ju res lepo sprejeli. Darovali so jima riž in gosko, kar je običajen dar ljubljenim gostom. Po nagovoru predsednika župnijskega sveta, ki je mestni župan, so ljudje burno ploskali, nakar sta se nova misijonarja zahvalila za topel in prisrčen sprejem, kar sem kajpada prevajal v malgaščino. Nato je še mladina zapela pesem: ,,Kristus nas združuje in zedini uje“. Potem pa že ni bilo več mogoče zadrževati otrok in odraslih, ki so komaj čakali, da novodošlima stisnjejo roko, kar za Malgaša pomeni, da je novodošli sprejet v skupnost. Rado Sušnik je vse to slikal in če bo kaj uspelo, bom poslal.
NAŠ EKUMENIZEM
Tisto nedeljo popoldne smo imeli skupne molitve s protestanti: ekumensko srečanje, saj je bilo prav ob zaključku svetovne osemdnev-nice za zedinjenje kristjanov. Tako sta novodošla spet doživela veliko kristjanov skupaj in poslušala njihovo petje. Vangaindranska cerkev je bila nabito polna, saj so se udeležili molitev katoličani in protestanti, kot smo se preteklo nedeljo vsi skupaj zbrali v protestantski cerkvi. Na našem vangaindranskem področju je zelo veliko protestantov, več kot pa katoličanov. Katoličani smo večji del v mestu, oni so pa večinoma na podeželju. Protestanti so prišli v te kraje misijonarit preje kot katoličani in so zelo pridno delali. Hvala Bogu, tu se je ekumensko gibanje zelo prijelo in se zbližujemo. Po končanih molitvah smo se vsi uvrstili v skupno procesijo, ki je bila zelo dolga. Vse skozi smo prepevali, nekaj katoliških in nekaj protestantskih pesmi. Vsi smo doživljali veselje bratov ob spravi. Procesija ni bila kako triumfa-listično dejanje, ampak hoteli smo poganom pokazati, da smo res eno božje ljudstvo, ki skupaj hodi in oznanja isto božje kraljestvo.
NEMIRI
Komaj dober teden po tem prazniku smo imeli pa malo drugačno doživetje: Prvič smo v Vangaindrano doživeli študentovsko manifesta-
Pred župno cerkvijo v Vongoindrono. Bradati je župnik Peter Opeka CM, debelušasti gospod v sredi je krajevni škof, ostali so člani in članice župnijskega sveta v Vangaindrano.
cijo. To se je zgodilo 7. februarja, študentje so protestirali zaradi pomanjkanja riža in zahtevajoč gimnazijo, ki so jo oblasti obljubile že pred tremi leti. študentje stoje na stališču, da gimnazije niso zgradili, ker je za to namenjeni denar izg nil v drugo žepe. Poleg tega so protestirali zaradi pomanjkanja osnovnih življenjskih potrebščin in zaradi strašno visokih cen teh stvari, kadar se dobe: riž, sol, vžigalice, petrolej, sveče... take stvari primanjkujejo. Študentje so torej 7. februarja takorekoč zavzeli mesto in s kamenjem napadli vse državne urade in trgovine in je izglodalo kot sodni dan. Popoldne so zažgali 15 sodov nafte, ki je vsak držal po 200 litrov. Bali smo se, da bodo vse uničili. A so se meščani sami ustrašili, da jim tudi njihove stanovanjske hiše zgore. Zato so se lotili gašenja in pogasili požare. Mnogi prebivalci so pa sploh začeli pobirati svoje stvari in se umaknili na deželo. No, našega misijona sc demonstranti niso dotaknili, saj je bilo med njimi tudi mnogo katoličanov. Proti večeru so pridrveli štirje kamioni vojaštva, ki je zasedlo vse mesto, študentje so nehali razgrajati, a so organizirali sprevod po mestu, v katerem so nosili protestne napise, peli in kričali proti oblastem.
Kar je za nas boleče, je okolnost, da so oblasti v našem mestu skoraj vse v rokah katoličanov. Kajpada so krivi, ker se ne zganejo dovolj in mislijo, da se bo vse samo naredilo. Seveda je kriva tudi centralna vlada, ker ne skrbi za razvoj tega našega južnega nerazvitega Področja. Zdaj je sicer v mestu in okolici mir, vojaštvo je ostalo in
straži, a študentje grozijo, da bodo obnovili nerede, če ne dobe v mestu obljubljene gimnazije. Na splošno vlada vsepovsod po otoku velika negotovost. Cerkev ima še kar precej svobode za svoje delo. Sicer nas skrbi, kaj bo jutri, toda po nekaj letih življenja med Malgaši sem spoznal, da so ti ljudje pravi mojstri, kadar jim kaže, da se spravijo med seboj: takrat, ko je najbolj napeto in se je že bati izbruha državljanske vojne, že znajdejo spet kako rešitev, ki prinese mir za nekaj let.
V AMBOSITRO IN TANANARIVE
Tole pismo pišem iz Ambositrc kamor sem pred tednom dni pripeljal novega misijonarja Klemena štolcarja, da se bo sedem mesecev ukvarjal s študijem malgaščine. Vidim, da se je Klemen dobro uživel in da se je z ljubeznijo lotil tukajšnjega domačega jezika.
Iz Ambositre sem šel v glavno mesto dežele Tananarive, kjer sem imel marsikaj nabaviti. Tam sem po televiziji videl, kako so v Vangain-drano tedaj postavili temeljni kamen za novi veliki most nekaj pred vhodom v mesto Dolg bo 539 m in delali ga bodo Italijani. Most bo največji na vzhodni obali Madagaskarja in bo pomenil velik napredek za deželo. Ljudje našega področja bodo pa skozi dve leti imeli nekaj zaslužka, kar je tudi razveseljivo.
DUŠNOPASTIRSKI PROBLEMI
Za nas je najbolj trd oreh pastoralno delo. Sedaj, ko se nekaj časa mudim tu, na visoki malgaški planoti in opazujem tukajšnje krščanstvo, doživljam, kako smo še daleč pri r.as doli na obali. Na planoti je že veliko dobrih krščanskih družin, ki so temelj pravemu krščanskemu življenju. Na obali skoraj ni takih družin, imamo le dobre krščanske posameznike. V nekaterih družinah moli mati, in ne moli oče. V drugih družinah molijo le otroci, starši ne. Ko bodo otroci odrasli, bodo tudi oni odnehali ob starših, ki ne molijo in ne hodijo k maši. . . pa so krščeni, prejeli prvo sveto obhajilo in sveto birmo...
Skupaj s kristjani premišljujemo in iščemo, kako naj bi vera spreobrnila malgaškega človeka in ga resnično približala Kristusu. Zato tudi postajamo bolj zahtevni ob podeljevanju zakramentov, posebno svetega krsta
Zadnjič je podpredsednik našega župnijskega sveta po maš’ pri oznanilih naznanil ljudem, da je župnijski svet sklenil, da se ne bodo več krščevali otroci staršev, ki niso cerkveno poročeni, čeprav ni nobenih resn h ovir za poroko, in tudi otroci tistih staršev ne, ki povsem stoje ob strani v prizadevanjih Cerkve. Kar v cerkvi so začeli kristjani glasno protestirati, tako da sem moral z močnim glasom prositi za mir, preden sem dal mašni blagoslov. Nekateri so mrmraje izjavljali: Če bo tako težko s krstom, bomo šli pa h protestantom. Vem, da tako govore samo zato, da bi mi popustili.
Povem vam, da je zelo težko za misijonarja, če ne krščuje, a je enako težko in boleče zanj, če krščuje ljudi, za katere ve, da jim Kristus ne bo nič pomenil v življenju.
(
PRVI VTISI MARKA VILFANA
Mladi laični misijonar Marko Vilfan, ki jc bil gojenec Misijonskega zavoda in se je po končani srednješolski maturi odločil, da gre tudi on za tri leta svojega mladega življenja brezplačno delovat na Madagaskar v pomoč slovenskim misijonarjem in misijonarkam tamkaj, je mesec dni po prihodu na rdeči otok takole opisal svoje novo življenje:
S Klemenom štolcarjem sva se poslovila od Pariza 23. januarja popoldne. Veliko letalo naju je sprejelo. Pristali smo najprej v Marseillu, odkoder smo poleteli drugo jutro v Djibuti že v Afriki. A tam so nam rekli, da so zasledili v letalu napako, ki jo morajo popraviti, preden spet odplujemo. Ostali smo v letalu in čakali. Malo kasneje so nam razdelili zajtrk. Po zajtrku pa so rekli, da more vsak pograbiti svojo ročno prtljago in zapustiti letalo ter se bolj ugodno namestiti v letališkem poslopju. Tako smo na letališču spet posedali in čakali. Vmes so nam stregli z dobro hrano, a prenočišča nam niso nudili. Zato smo se vrnili v letalo, ki jc bilo malgašlto. Šele na koncu dneva so nam javili, da nas drugo jutro pride iskat iz Pariza drugo letalo in nas popelje do cilja. In res se je zjutraj pojavilo veliko francosko letalo Air France ter nas odneslo do Tananarive, glavno mesto Madagaskarja.
Na letališču naju je čakal Rado Sušnik. V tem mestu smo se zadržali poldrugi dan in smo si ta čas mesto dodobra ogledali. 26. I. popoldne smo se pa z letalom odpeljali do Farafangane. Na drug način tiste dni ni bilo mogoče potovati, kajti teden dni preje je tam vladal velik ciklon in so bile velike poplave ter več mostov podrtih. V Fara-fangani smo prespali, drugo jutro smo se pa podali v Vangaindrano, kjer delujeta Peter Opeka in Rado Sušnik. Prišli smo ravno k nedeljski maši, pri kateri se je zbralo veliko ljudi. Peter naju je po maši predstavil vernikom, ki so naju toplo sprejeli in se nama zahvalili, da sva prišla, da Slovenci še niso pozabili na Madagaskar. Darovali so nama dve raci, kot je pri Malgaših navada. Popoldne je bilo ekumensko srečanje in molitev s protestanti, nakar se je razvila procesija vseh po mestu.
V sredo po tej nedelji smo se vsi misijonarji zbrali v Vangaindrano, kjer je osrednja postaja slovenskega misijona. Naslednji teden so naju Pa vodili na vse postojanke, kjer delujejo Slovenci.
Najprej sva bila z g. Klemenom pri Francetu Buhu, bolj na zahodu v kraju Vondrozo, in sicer sva ostala pri njem 4 dni, od srede do nedelje. S Francetom sva si vse ogledala, kjer naj bi jaz kaj poprijel. Nujno potrebuje dvorano in cerkev je treba popraviti. A težava je ta, ker se že od avgusta 1979 ne dobi niti vreča cementa. Ves cement, ki ga Madagaskar uvozi, gre za državne gradnje, kajti gradijo nove mostove, univerze, dijaške domove, in drugo. Zato moramo tu z gradnjo tako dolgo počakati, dokler ne dobimo cementa. A dela se mi kljub temu
ne manjka. Popravljam avtomobile in motorje in še česa drugega se lotevam.
V	nedeljo sva šla oziroma smo šli iz Vondroza k Janku Kosmaču v Ankarani, kjer stoji tista cerkev, ki jo je zgradil eden od mojih treh predhodnikov, ki jih je tudi poslal Misijonski zavod za tri leta na Madagaskar, Fredi žitnik. S Klemenom sva tu v zvoniku napravila lesen pod, da se more človek povzpeti do zvonov, pa tudi, ker je od tam prav lep razgled. V ponedeljek nas je povabila neka družina v kraju, da smo šli k njim večerjat. Vse je bilo prav po malgaško: sedeli smo na tleh v kolibi. Pogostili so nas pa dobro.
V	sredo smo se odpeljali naprej, se pravi, nazaj v Vangaindrano. Naslednjo soboto sva šla s Klemenom iz središča v Matango, kjer deluje Janko Slabe. Z nami je šel tudi naš škof, ki sva ga bila že poprej spoznala v Farafangani. škof je naložil na avto Klemena in še druge, dočim sem se jaz peljal z motornim kolesom, kakor tudi Janko Slabe s svojim. V Matangi je bilo veliko slavje: blagoslovitev votline in kipa Lurške Matere božje. Kot vsepovsod so nas tudi tu lepo sprejeli in darovali riž in kokoši. Neverjetno, koliko dajo na prihod misijonarjev, in kako darujejo iz svojega, čeprav so sami veliki reveži. Ljudje so zelo prijazni in vedno nasmejanih obrazov, čeprav žive v zelo sirotnih okoliščinah, po našem gledanju, reveži, ki jim je riž vsakdanja hrana, če ga imajo.
V	ponedeljek zjutraj smo se vrnili v Vangaindrano, kjer smo se poslovili od škofa, ki je šel naprej v Farafangano, kjer ima sedež.
V	petek, 12 februarja smo šli pa tja, kjer deluje Rok Gajšek, v Ranomeno; tam sva ostala s Klemenom do nedelje. Ranomena je lep kraj. Misijonar ima lepo hišico in tudi cerkev je lepa. Rok Gajšek ima sicer električni generator, a ni imel luči ne v hiši ne v cerkvi, okvara že od božiča. Prosil me je, naj poskusim popraviti. Zamenjal sem dva glavna ključa in je generator takoj začel delovati.
Tudi sicer, kamor koli sem prišel doslej, sem že uredil to ali ono. . .
V	Ranomeni delujejo tudi usmiljenke, katerih prednica je Slovenka s. Marija Pavlišič. V Vangaindrano jih jc še več in med njimi je S'ovenka s. Amanda Potočnik. V Vangaindrano sva se s Klemenom vrnila v nedeljo popoldne.
Pa še ni bilo konec ogledovanja misijonskih postojank naših rojakov. V ponedeljek dopoldne smo šli vsi štirje: Peter Opeka, Rado Sušnik, Klemen štolcer in jaz v Manambondo k Janezu Puhanu. Tam smo ostali še en dan. Blizu teče reka, kamor smo se šli kopat. Puhan ima bolj revno cerkvico, ki je slamnata. Še ko sem v Parizu čakal na vse-litveno dovoljenje, sva s Tonetom Jemcem, ki tam študira kiparstvo, pa je bd preje tri leta na Madagaskarju, začrtala za Puhanov misijon novo cerkev. Kakor hitro bo mogoče dobiti cement, bo treba tudi to sezidati. V torek smo se počasi vračali proti Vangaindranu; ustavili smo se ob morju, kjer smo se osvežili. Obala je krasna, peščena.
V	ponedeljek, 25. februarja pa že grem z motorjem, ki so mi ga dali na uporabo (Honda 11CB), k Francetu Buhu, da popravim streho
Na sliki vidimo Klemena Šfolcarja, Marka Vilfana in Jonka Kosmača, ko sla bila nova misijonarja pri njem na obisku.
cerkve; podaljšala jo bova ob straneh, da je ne bo preveč močil dež. Ta dan bo že mesec dni, kar sem na Madagaskarju.
Tu se imam dobro, kajti klima je čisto podobna argentinski. Tudi hrana je dobra. Narava je prekrasna, da se ne da popisati, pač pa bom poslal slike, saj sem uporabil že 4 filme.
Pripomba uredništva: Marko Vilfan pa v drugem delu poroča, da je že malo poskusil nadlege Madagaskarja, saj je že prebolel en napad malarija, a je zdaj že spet čisto dober. Proti tej bolezni se je treba zdraviti preventivno, to je, da trajno jemljejo gotova zdravila. Naj pripomnimo tudi, da nam bo kaj več povedal o sebi, Marku in vseh drugih slovenskih misijonarjih Peter Opeka CM, ko pride v avgustu tega leta k domačim v Argentino in morda še drugam po izseljenstvu; obenem z obiskom domačih se bo tudi osvežil za novo dobo dela na Madagaskarju.
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M.
V	HONGKONGU PRI SALEZIJANCU STANKU PAVLINU
V	torek, 14. marca me je s. Deodata Hočevar O.S.U. že ob 6. uri zjutraj odpeljala s hišnim avtom v spremstvu služkinje na letališče glavnega mesta Jave, Djakarta. Tam mi je potekalo vse v redu. Poslovil sem se od dobre sestre, stopil v letalo in ob 3.15 smo bili že v zraku. Prodirali smo skozi oblake in se dvignili visoko nadnje. Vožnja je bila mirna, trajala pa je malo več kot 4 ure.
Ob pol ene smo biti v Hongkongu, nad katerim je ležala megla. Pa vendar je letalo lepo pristalo na letališki stezi, ki sega nasuta daleč v morje; človek ima vtis ob pristajanju, da bo letalo sedlo kar na morske valove... že zagledam znamenito mesto: Sami hribi in po njih postavljene stolpnice, druga za drugo, druga nad drugo. Po pregledu papirjev in prtljage v letališkem poslopju se uvrstim za taksi. Ko pridem na vrsto, pokažem taksistu naslov Stankota Pavlina, češ, naj me pelje tj» Govoriti nisem mogel nič, kajti taksisti so bili vsi Kitajci in tudi če bi taksist znal angleško, ne bi dosti pomagalo, ker jaz ne bi znal. Taksist malo premišljuje, se posvetuje s prometnikom, ki čuva nad vrsto, pa se mu posveti in me vzame na vozilo. Voziva se, lahko rečemo, čez hribe in doline, vse pozidane, in skozi velemestni promet; zavijeva v podmorski predor, ki vodi s kitajske celine na otok Aberdeen, ki tudi spada pod angleško kolonijalno oblast in na katerem leži najvažnejši del tako trgovskega Hongkonga. Predor je dolg kar 7 km.
Po skoraj tri četrturni vožnji sem in tja, gor in dol, vedno pa med visokimi poslopji, a proti koncu vožnje ne tako na goste postavljenimi, sem bil že kar v skrbeh, me taksist vodi proti cilju k Pavlinu ali ne. A končno je vozilo ustavilo pred poslopjem z angleškim in kitajskim napisom: Aberdeen Technical School. Ime mi je bilo domače, saj sem nazadnje Pavilnu pisal vedno na ta naslov. Zato sem kar raztovoril prtljago in pogumno stopil v vežo in tam kitajskega portirja povprašal po Stanku Pavilnu. Kar takoj je razumel, za kaj gre, telefoniral in hitro dobil odgovor, naj me pospremi k rojaku. Lahko si predstavlja bravec, kako veselo sem stopal po stopnicah v prvo nadstropje, dočim mi je eden od mladih Kitajcev nesel kovček. Čeprav čisto sam, brez znanja jezika, sem vendar srečno našel spet enega slovenskega misijonarja!
Spremljevalec mi zgoraj odpre neka vrata in že zagledam v črnem talarju znano mi pojavo salezijanskega duhovnika Stankota Pavlina. Kar padla sva si v objem! Tudi tega misijonarja sem v življenju prvič osebno srečal. Zvedel pa sem zanj, ko sem še kot lazaristovski bogoslovec imel za uredništvo Katoliških misijonov vso skrb za slovenske misijonarje, dopisovanje z njimi in zbiranje pomoči zanje. In ko sem šel nekoč, kot tolikokrat, k trgovcu Sfiligoju tam za frančiškansko cerkvijo v Ljubljani kupovat za lažne misijonarje podobice, svetinjice, križce, itd., me je prijazni trgovec
Hongkong sestoji večinoma iz samih takihieh skupin visokih poslopij.
vprašal, če kaj poznam nekega misijonarja Pavlina, ki da se mu je z Japonske oglasil in ga prosil za razne devocionalije (nabožne predmete). Čeprav sem bil v pismenem stiku z vsemi tedaj znanimi slovenskimi misijonarji, sem o tem tedaj prvič slišal. Prosil sem trgovca za naslov, pisal na Japonsko in dobil odgovor od mladega salezijanskega brata Stanislava Pavlina. Tega je zdaj že kakih 42 let, če ne več. Če se ne motim, je Stanko Pavlin, primorski Slovenec, tedaj delal v Tokyju in, kot rečeno, kot brat laik. A kmalu nato mi je sporočil, da so mu predstojniki odobrili pripravo na duhovništvo. Potrebne študije je šel delat na Kitajsko, v Kunming, delokrog misijonarja Kereca in Majcena, kateri je bil tedaj ravnatelj velike, od Ke-reca zgrajene salezijanske šole. Tam se je Pavlin srečal z več slovenskimi lazaristi, ki so iz begunstva odšli delat na Kitajsko, katera tedaj še ni bila pod rdečo oblastjo, bil posvečen v duhovnika, pa se moral tudi on umakniti pred rdečim navalom, in sicer v Hongkong, kjer sedaj deluje kot duhovnik v različnih vodstvenih položajih v raznih zavodih pač že okrog 30 let.
Pripovedoval sem misijonarju, zakaj ni z menoj njegovega sobrata Kešpreta, ki sem mu ga bil preje v pismih napovedal, povedal tudi, kako sem v Iranu izgubil II) dni, čakajoč tam nanj, kako sva se zamudila v Madrasu in potem radi moje smole v Kalkuti..., pa da mi je zato čas silno kratko odmerjen in bi rad čim prej naprej na Formozo. Misijonar je obžaloval, češ da mi ima toliko pokazati, a razumel je tudi on in dejal, da bova tiste ure, ki jih bom mogel preživeti v Hongkongu, čim bolje izrabila. In res je treba reči, da je bil Stanko Pavlin izredno iznajdljiv pri tej izrabi časa. Kar takoj sva šla na pot z vso mojo prtljago, kajti prenočil na,j bi to noč v salezijanski provincialni hiši, ki je v drugem koncu mesta, bolj v
sredini velemesta. Sedla sva v enega hišnih avtov, katerega je vozil Stanko, in zdrčala prav za prav nazaj po isti poti, po kateri sem prišel.
Spotoma mi je misijonar na moja vprašanja marsikaj pripovedoval. On je v tej obrtni šoli zdaj šele nekaj let, a je v njej deloval že v začetku svojega življenja v Hongkongu. Njegovo* sedanje poslanstvo je predvsem disciplina in duhovna formacija vseh notranjih gojencev, katerih je kar tristo, mnogi od njih že katoličani; poleg tega se šola tam še 400 drugih mladih Kitajcev, katerim se nudi moralna vzgoja. (Zdaj je misijonar Pavlin podravnatelj in ekonom še večje salezijanske srednje šole Tang King Po, istotam.) Misijonar mi je predlagal, da bi v kratkem času, ki ga imam, ogledala vsaj nekaj misijonskega življenja in dela v tem koncu svobodne kitajske zemlje, in sicer tisto, kar mi on najlažje in najhitreje pokaže, salezijansko delo, kar sem z veseljem sprejel zlasti tudi zato, ker so tu več ali manj časa delovali še drugi slovenski salezijanski misijonarji, pokojna Jožef Kerec in Jožef Geder in pa zdaj v domovini živeči Andrej Majcen; vsi so tam prav za prav pinnirili. Tako sem v poldrugem dnevu v Hongkongu doživel menda osem salezijanskih zavodov, ki pa še niso vsi, ki jih imajo salezijanci tamkaj. Povsod sem videl tisoče kitajske mladine žarečih obrazov, pa aspirante, klerike, bogoslovce in mlade duhovnike salezijanske družbe, večinoma Kitajce, a tudi nekaj pribeglih iz Vietnama. Nekateri teh zavodov so še pod predstojništvom misijonarjev iz raznih dežel krščanskega sveta, a večino vodijo že domačini, mladi kitajski duhovniki, saj so pa tudi kitajski sobratje številčno že veliko močnejši, mladina, ki jo vzgajajo, pa itak vsa kitajska. Ker tudi kitajski salezijanci radi gredo dopolnjevat študije v Italijo, zato je ta ali oni znal precej italijanščine, več kot jaz, in se mi je bilo mogoče z njimi tudi kaj pomeniti. Vsi pa obvladajo angleščino in, kajpada, svoj materni jezik, kateremu zadnje čase dajejo vedno več prednosti, kar jo povsem razumljivo. Saj je ta zemlja kitajska zemlja, čeprav je še pod kolonijalnim angleškim imperijem.
Vsi salezijanski zavodi so velike, močno zidane in lepo urejene stavbe. Kajpada se brž pozna, kateri zavod je starejši, kateri mlajši. Zavisi pa veliko tudi od tega, koliko prostora so imeli graditelji na razpolago. Nekateri zavodi so osem, d"set nadstropni, a brez velikih dvorišč, drugi imajo spet prostorna dvorišča ali vraj terase za razvedrilo. V zavodu, ki ima šolo z več kot 2.000 učenci, sem videl, kako pridobivajo nekaj 100 m- prostora za dvorišče, da se bodo mogli otroci tned odmori malo zleteti. Zavod je bil zgrajen na pobočju hriba, pa zdaj z vsekavanjem, odvažanjem in nasipanjem izravnavajo zemljišče v ta namen. Mladine je pa povsod veliko, tako za ljudske, srednje in obrtne šole. Zelo lepo število srednješolcev se med letom pripravlja na krst, ki se podeljuje vsako leto ob zaključku šolskega leta, krščeni fantje dobivajo poleg splošne moralne vzgoje za vse še posebej ure krščanskega nauka za poglobitev svoje vere in krščanskega mišljenja ter čutenja s Cerkvijo. V zavodih imajo pevske zbore, orkestre, prirejajo gledališke nastope in koncerte, itd. Naš rojak je med salezijanci v Hongkongu najbolj upoštevan učitelj in vodja pevskih in drugih glasbenih nastopov.
Misijonar Pavlin me je tisto prvo popoldne peljal obiskat dva zavoda. Prvi je bil velika šola s 1.300 zunanjimi študenti. V drugem zavodu pa žive
Levo: pogled na hongkoniko ulico. Desno cerkev sv. Antona zraven provincialne hiše salezijancev v Hongkongu.
notranji gojenci, zraven je pa poslopje, kjer se vzgajajo tisti, ki so se že prijavili za vstop v salezijansko družbo, „aspiranti“. Ta zavod vodi kot ravnatelj gospod Massimino, ki zraven tudi vzdržuje zveze, kolikor je mogoče, z onimi sobrati, ki so ostali za bambusovo zaveso, in jim posreduje tudi gmotno pomoč; zlasti se zavzema za pomoč sobratom-beguncem iz Vietnama. Z njim sem imel že preje posamezne pismene stike, ko sem nekaj časa njemu pošiljal slovensko pomoč za misijonarja Andreja Majcena, ko je bil v Vietnamu. Ta zavod velja tudi za provincialno hišo, središče te salezijanske province. Poleg njega stoji prostorna cerkev z zvonikom, ki je posvečena sv. Antonu v čast in je župnijska; pri njej je nekaj časa pred leti župnikoval tudi naš Stanko Pavlin.
Tu torej, ob cerkvi sv. Antona, sem prenočil tisto prvo noč v Hongkongu. Misijonar Pavlin se je odpeljal nazaj v svoj zavod, rekoč, da me naslednje jutro pride iskat in bo cel dan z menoj. V sobi sem stopil k oknu in se zagledal v bajno razsvetljeno mesto Hongkong.
Zjutraj sem se podal v cerkev maševat. V dvigalu sem naletel na, starejšega salezijanca, ki je že kar vedel, kdo sem. Bil je italijanski misijonar, ki je deloval dolgo vrsto let na Kitajskem in dobro poznal naše misijonarje ter z njimi sodeloval. Zdaj pa deluje na Formozi in ceni lepo delo našega laičnega misijonarja, misijonskega zdravnika, dr. Janeža. Sploh sem z veseljem ugotovil, da salezijanci v Hongkongu vedo za naše velike misi-
jonarje- Kereca, Gederja, Majcena in Janeža in jih občudujejo, kaj vse so naredili. Maševal sem v latinščini skupaj z provincijalnim prokuratorjem, Angležem, in sicer v zakristiji.
Po maši je že prišel misijonar Pavlin in me je odpeljal doli v center Hongkonga, ob morju. Videla sva guvernerjevo palačo, na trgu pred palačo slikovit spomenik. Blizu tam se vzpenja pod nebo pač najvišja stolpnica Hongkonga, gotovo z okrog 80 nadstropji. Izjemoma široka cesta (v centru Hongkonga so ceste sicer zelo ozke, predvsem v starem mestu) je na obeh straneh polna; bank. uradov ter potniških ogencij. V eno sva vstopila in sva dosegla rezervacije- za moje nadaljnje potovanje z letalom na Formozo k dr. Janežu in drugim tamkajšnjim slovenskim misijonarjem. Dobil sem sedež na letalu družbe Catay Pacific za čas ob 9.40 naslednje jutro.
Ko sva imela polet na Formozo zagotovljen, sva stopila v telefonsko centralo, da telefonirava provincijalnemu predstojniku italijanskih ka.mili-jancev Crottiju; z njimi namreč sodeluje že ves čas od izgona s kitajske celine naš dr. Janež. Telefonsko številko mi je namreč poslal pred odhodom na pot di. Janež, češ naj ob prihodu v Hongkong telefoniram temu patru, ki bo vse naprej zame preskrbel. Srečo sva imela: kar brž so nama dobili zvezo s Tajpejem (saj smo bili v Hongkongu razmeroma blizu For-mozi) in je najprej s p. Crottijem govoril Stanko Pavlin, potem pa še jaz nekaj malega. S tem patrom sva si že dvakrat, trikrat pisala v zvezi z dr. Janežem; povabil me je tudi nekoč, naj našega misijonskega zdravnika vsaj
Guvernerjeva palača v Hongkongu.
Pred zavodom sv. Ludovika; obiskovalce stoji ob italijanskem sobratu, pred hišo avtomobil, ki ga je vozil misijonar Pavlin, kateri je slikal ta prizor.
jaz obiščem, ko že on nikakor ne mara iti kam na obisk k starim prijateljem, še manj pa k svojcem v domovino; oni da bi mi celo prispevali k stroškom potovanja. . . Pater mi je dejal po telefonu, da me pride čakat na letališče in da bo tudi dr. Janeža obvestil o mojem prihodu. Lepo sem se mu zahvalil, kako tudi ne ..!
Iz centra mesta me je Pavlin peljal na obisk v salezijanski zavod sv. Ludovika, ki je pač njihov največji zavod tu, saj se tam vzgaja in šola kar okrog 3.000 učencev. Tisto leto je zavod obhajal svoj zlati jubilej, petdesetletnico obstoja, kar so lepo proslavili. Na slavnostih je bil tudi s Formoze došli misijonar Majcen kot odličnejši gost; upal je, da bom jaz. že tedaj prišel naokrog v Hongkong, da bi potem skupaj potovala na Formozo, kjer je on tedaj deloval. Pa me še ni bilo in je šel sam nazaj.
Pavlin me je nato peljal skozi mesto na sedež hongkonške škofije: Na vzpetini je postavljena katedrala, okrog nje pa stoji več skupaj stisnjenih tudi do deset nadstropnih poslopij: Karitas Center. Vse to je večinoma omogočila dobrotljivost nemških katoličanov, ki so razumeli pomen močnega katoliškega središča v tem mestu, ki je postalo zatočišče tolikih tisočev kitajskih katoličanov. K blagoslovitvi stavb, ki sc se prav pred kratkim dogradile, je prihitel sam nemški kardinal JTöfner. V tem Centru poslujejo najrazličnejše katoliške ustanove: karitativne pisarne, prenočevalnice, študentski dom, šole, tečaji, sedeži raznih cerkvenih in katoliških organizacij, itd.
Levo: pogled na še drugo hongkonško ulico, proti morju. — Desno: l ongkonška katoliška katedrala, ob kateri je tako imenovani katoliški „Caritas Center“, ki na sliki ni viden.
Vrnila sva se v zavori sv Ludovika h kosilu. V obednici je bilo za mizo poleg naju še osem salezijancev, ki so bili iz šestih različnih narodnosti; največ je bilo Ircev, trije. Molili in govorili smo po italijansko. Med njimi je bil tudi oni salezijanec, s katerim sem se srečal v dvigalu zjutraj tam v provincijalni hiši. Mrd razgovorom sem zvedel, da ima 72 let in je že 55 let v misijonih, torej od svojega 17. leta, večinoma na Kitajskem, zdaj že 12 let v Tahvanu.
Po kosilu se nama jo ta misijonar pri nadaljnem ogledovanju salezijanskih ustanov pridružil, želeč spoznati, kar so v času njegove odsotnosti njegovi sobratje v Hongkongu novega zgradili. Najprej naju je Pavlin spet vozil skozi podmorski predor na celino in že v bližini letališča in bolj na ravnem smo zavili v salezijanski zavod z imenom Tang King Po School. Ta zavod je zidan čisto drugače kakor eni, ki sem jih doslej obiskal. Dočim so se morali drugi zavodi prilagoditi skopo odmerjenemu gradbenemu zemljišču in so morali rasti le v višino, je imel ta zavod dovolj zemlje na razpolago ter se je razpotegnil na široko: Nad 100 m dolga dvonadstropna, mestoma trinadstropna stavba in pred njo obsežno šolsko dvorišče s senčnim drevjem tu in tam. Imenuje se po kitajskem dobrotniku, ki je gradnjo in opremo financiral s svojo dobrodelne st jo. šolsko in vzgojno delo v tem zavodu je začel naš Andrej Majcen kot ravnatelj, a> ostal tam le nekako dve leti v času, ko je moral zapustiti Severni Vietnam in preden je šel na delo v
Tang King Po School v Hongkongu, kolere je tu viden le mali del.
Južnega. V šoli se vzgaja spet okrog 2.000 učencev. Njen sedanji ravnatelj je mlad in zelo ljubezniv Kitajec. Z njim se trudi za mladino še več kitajskih Don Boskovih sinov.
Ko smo si ogledali ta zavod, naju je misijonar Pavlin peljal z avtom daleč notri v kitajsko celino, kajpada še vedno v hongkonški koloniji. Po poti mi je pripovedoval, da je rdeča Kitajska zaenkrat kar v lepih odnosih s to angleško kolonijo, čeprav se ta razteza celo na celino. Še več, Hongkongu rdeča Kitajska prodaja tako bistveno potrebno življenjsko potrebščino: pitno vodo, ki je je v samem Hongkongu vse premalo. Po ogromnih ceveh jo dovajajo proti dogovorjeni odškodnini. Kajpada je to sožitje v korist tudi rdečim, kajti Hongkong je za kitajsko celino takorekoč okno v svet, vrata, skozi katera današnja Kitajska prejema marsikaj potrebnega za svoj tako zaželjeni in iskani razvoj. Kolonija* pa srejema s celine, poleg pitne vode, obilje najrazličnejših pridelkov dežele, katerih so trgovine na ozkih hongkonških ulicah takorekoč prenatrpane.
Ko smo se vozili proti „Hongkong — satelite”, kakor se imenuje ta novi Jel Hongkonga v ljudski govorici, sem po poti tu in tam opazil tudi še ostanke hongkonških „slumsov“ ali, kakor pravimo v Južni Ameriki, „villa mi-seria“, ki so pa res le ostanki. Kajti kolonijalna oblast sproti zida stanovanjske bloke iz samih stolpnic, v katere si pridni begunci hitro pomagajo. Na teh stolpnicah, ki jih je na stotine, sem zapazil nekaj čisto svojskega, česar zlepa ni najti v taki meri kje drugje: obešanje perila izven oken stanovanja,
ki je tu takorekoč institucionalizirano, da se poslužim tujke, po naše: splošno odobreno uvedeno kot običaj in neobhodna potreba. Vsa pročelja stolpnic so polna razohešenega perila, in sicer na dolgih preklali, ki so pritrjene na oknih in mole dva, tri metre ven. To sicer zelo kvari pogled na te drugače kar čedne stavbe, a je menda edina možnost za sušenje perila preprostim prebivalcem v teh množičnih stanovanjih, kjer ni ne dvorišč ne kakih teras v ta namen.
Dospeli smo do najnovejšega in najmodernejšega salezijanskega zavoda v Hongkongu, skoraj na robu „satelita“. Zanimivo: mogočna, moderno grajena stavba ima na eni strani osem nadstropij, na notranji pa le pet, ker je pač zgrajena na pobočju strmega hriba. Bili smo zelo prijazno sprejeti in pogoščeni z dobro malico, kot povsod pri Pavlinovih sobratih. Z višine, na kateri je ta šola zgrajena, smo videli ne daleč stran še drug salezijanski zavod z župnijo in misijonar Pavlin nam je pripovedoval, da se je nekaj let skoraj vsak dan vozil tja poučevat in pastirovat. Nasproti nas je kak km strani na. visokem griču stala velika šola Hčera Marije Pomočnice. Don Boško vi sinovi in hčere so v tem delu Kitajske pač na široko vrgli mreže. .. in Gospod njih delo blagoslavlja.
Ko smo se vračali, smo se peljali mimo velikanske bolnišnice, o kateri mi je Pavlin povedal, da je usmiljenih sester. Naleteli smo tudi na številne protestantske cerkve in šole, kajti protestanti so v tej angleški koloniji številnejši od katoličanov. Zanimivo pa je, da imajo katoličani več srednjih šol (129) kot protestanti (100), dočim imajo protestanti več ljudskih šol in otroških vrtcev. Skupno imajo protestanti v šolah 296.810 mladine, katoličani pa. 267.027. Tako se v krščanskem duhu vzgaja skupno 563.837 otrok te kolonije, čeprav večina od njih ni krščena. (Te številčne podatke iz leta 1979 mi je pred kratkim poslal misijonar Pavlin!) Tudi sicer sem imel v Hongkongu občutek, kakor da se vozim po krščanskem mestu, kajti povsod sem videval krščanske napise na šolad, pa križe in svetniške kipe in mnogo cerkva, dočim nisem opazil domala nobenega znaka kakega poganskega verovanja. Tako se vsaj v tej kolonijalni, a svobodno živeči Kitajski ohranjuje in goji zrnje ter rast Kristusovega nauka, pripravljeno, da se ob času božje Previdnosti presadi v veliko kitajsko celino. Nekaj novega je bilo zame tudi tole: Na višini ob cesti mi je Pavlin pokazal veliko stavbo, na kateri je stalo napisano, da je — budistična gimnazijai. Torej se tudi budisti zavedajo važnosti šolskega vpliva na mladino in ustanavljajo šole zanjo. Tudi pod tem vidikom je veliko število krščanskih šol v Hongkongu razveseljivo, da prevladuje med mladimi blagodejni vpliv Kristusovega evangelija.
Vračali smo se mimo samostana sester kanosijank, kamor prihaja naša kitajska misijonarka s. Anica Miklavčič s Formoze vsako leto na letne duhovne vaje in kjer je dolga leta delovala bivša misijonarka s. Ernesta Kosovel, ki je šla potem nai delo v afriško Tanzanijo, pa so jo pred kratkim poklicali v Evropo na zdravljenje. Žal mi je bilo ob misli nanjo, da ni bilo časa iti pogledat če eno značilnost Hongkonga: Naselbino na valovih morja v pristanišču, kjer tisoči ubožnih Kitajcev stalno bivajo v džunkah in katere je s. Kosovel rada obiskovala, ko je bila še tam. Res je hudo, če se človeku na potovanju po svetu preveč mudi. Koliko enkrat možnih doživetij zamudi...! Misijonar Pavlin mi je pokazal tudi kolegij sester Pomočnic
Mogočna stavba salezijanskega zavoda v ,,Hongkong — satelite", spodaj šola sester salez'jank.
vernih duš, katerim pripada druga, na Formozi delujoča slovenska misijonarka s. Rozalija Brilej.
In tako smo se spet znašli pred Tang King Po kolegijem, kjer naj bi jaz to noč prespal, saj je od njega čisto blizu na letališče, kamor moram naslednje jutro za cdlet na Formozo. Misijonar Pavlin, ki je itak poldrugi dan žrtvoval izključno zame, je moral nazaj na svojo postojanko. Poslovila sva se s krepkim stiskom rok in v bratskem objemu. Videlai sva se pač prvič in skoraj gotovo tudi zadnjič. Stopil sem v obednico k večerji skupaj z vso številno družino salezijancev, potem pa k počitku.	(Sledi.)
BARAGO NA OLTAR!
IZ „BARAGOVE DEŽELE“
Poroča inž. Dušan Svetlič
Že pred dolgimi leti sem taboril s soprogo in hčerko Bredo, vse od Apostolskih otokov tja do kanadske meje pri Sault Ste. Marie, v Baraga State Parku, Baraga National Forestu, pač v krajih, ki jih je kasneje tako lepo opisal Tone Zrnec v svojem vodiču „Po Baragovi deželi“. Tokrat sem hotel pokazati, dokler moji soprogi in meni še dopuščajo moči, svojima vnukoma Markotu in Gregcu, pa zetu Milanu vsaj del teh krajev, znanih pod imenom Baragaland in v katerih je misijonaril „Snowshoe Priest“, kot tu Barago imenujejo. Tabor smo postavili na skrajnem koncu polotoka Kewee-naw (Kivino) v Fort Wilkinsu, starem ameriškem vojaškem fortu, ki je branil takratne rudarje samorodne bakrene rude pred napadi Indijancev.
Daši nam je deževje prepečilo mnogo ogledov, smo vendarle uspeli videti dokaj tega, posebno še Baragovo misijonsko cerkvico v Eagle Harboru. Hotel sem tedaj pokazati tudi našim mladim na od cerkvice dokaj oddaljenem pokopališču Andoljškov grob, kateremu so nagrobnik postavljali prav takrat, ko sem tu bil prvič.
Polotok Keweenaw je le malo naseljen v notranjosti, pa zato na obali Gornjega jezera tembolj. Ta obala je polna lepih industrijskih naprav, ki služijo posebno v poletnih mesecih tisočem letoviščarjev in turistom, ki tukaj stikajo za bakreno rudo in drugimi minerali, v obalnem pesku pa za poldragimi kamni agati. Nekako po sredi polotoka poteka federalna cesta 41, ki ima svoj začetek v Floridi in konec prav pri Fort Wilkinsu. Ob tej leže večja in manjša mesta, med njimi Calumet (indijanska mirovna pipa) s številnimi slovenskimi in hrvaškimi naseljenci, potomci nekdanjih rudarjev in „holcarjev“. Polotok križajo seveda manjše okrajne ceste, ki te neizmerne gozdove sekajo povprek — gozdove, polne divjačine, med katero prednjači ameriški črni medved in v katerih leže tkzv. „Ghost Towns“ - mesta
BARAGOV SPOMENIK V L'ANSU V U.S.A.
duhov, opuščena naseljai nekdanjih rudarjev bakrene rude, ki danes zapuščena razpadajo v nič, ker nikomur več ne morejo služiti — pač še: radovednim turistom. Dosti več bi mogli videti, sledeč popreje omenjenemu vodiču, ko bi nam tega taborjenja ne skazilo neprestano deževje in nevihte.
Tako pa smo se odločili, da si vsaj ogledamo mestece Baraga ob Ke-weenaw Bayu in seveda Baragov spomenik pri L’Ansu, ki ga tudi jaz še doslej nisem videl. Mestece Baraga je vsa v znamenju tega imena in Baragovega dela. Ustavili smo se, da pojužinamo v Baraga State Parku, ležečem ob zalivu. Z daljnogledom smo iskali Baragov spomenik, ki stoji nad Red Rock Bluff si, pa je mej zet opazil po dolgem iskanju le rame Barage, ki so štrlele iz goste šume. Pogrešili so tu precej, ker so na jezerski strani zasadili drevje, sicer bi bil spomenik viden s celega prekrasnega zaliva. Le ‘nekaj milj je do samega kraja L’Anse.
Kip Barage je ogromen in veličasten. Izdelal ga je iz brona „kipar teh gozdov“ Skandinavec Jack E. Anderson. Meri 35 čevljev, križ, ki ga, drži Baraga v rokah, 7 čevljev in snežni čevlji 25 čevljev. Primera: moja mera je 5 čevljev in 8 inč. Težak je kip 5 ton. Kako to težo nosi pet lesenih lokov, ki predstavljajo pet Baragovih misijonov, nam je bila uganka. Meni niso ugajali podstavki lokov, dasi imajo verjetno tudi oni svoj pomen; ni mi pa ugajala pozicija oblaka, na katerem stoji kip. Ker smo bili tu prav v deževju, tudi ni bilo prav okusno videti, kako se deževnica po kipu zliva na oblak in od njegovega centra v bazen podenj. Ob spomeniku se nahaja veliko rdečkasto živo skalovje (deloma vidno na priloženi razglednici), v katero so vložene ploščice z, imeni darovalcev za, spomenik. Izredno prijetno nas je doj-milo, ko smo med temi opazili 11 ploščic z imeni Slovencev in v slovenščini, med njimi tudi ploščico škofa Pogačnika. Imeli smo občutek, kot da bi stali na malem slovenskem otočku med temi divjimi severnimi gozdovi.
Slab vtis pa je na nas napravil nekak indijanski tip, ki k sreči stoji dokaj odmaknjen od spomenika. Služi za postavljanje v dober namen prižganih sveč. Je pa bolj podoben zavaljeni štruci iz grobo belo pobarvanega betona. Ker je tukaj vse, od samega spomenika, skalovja, da celo peska rdečkasto, se ta, človek bi dejal, nestvor, kaj močno odraža od cele, sicer harmonične ureditve prostora. Zadovoljila nas ni niti prodajalnica spominkov. Kaj malo je tamkaj imelo zveze z Barago: le nekaj razglednic in v plastik oblečen papirnat namizni pladenj, s sliko spomenika in s podatki o Baragovem delu ter tudi z navedbo njegovega rojstva: „Born in Slovenia, now part of Yugoslavia.“ Vsi ostali spominki so, kot v vseh drugih turističnih prodajalnicah večinoma izdelani v Aziji, torej kič. V teh prodajalnicah na polotoku Keweenaw se pa vsaj poudarjajo izdelki iz bakra, pa seveda tudi ti ne tukaj izdelani, z izjemo prekrasnih ročnih izdelkov preje omenjenega Skandinavca. Ti pa so seveda revnemu potniku zaradi cene nedosegljivi.
Turiste sem slišal godrnjati, da ne vidijo nič, kar bi jim bilo v spomin na Barago. Bili so to številni neslovenci. Pač pa smo v spominski vpisni knjigi opazili številna imena Slovencev, nam znanih in neznanih — in iz cele Amerike. Kljub temu, da nam niso bile nekatere malenkosti všeč, smo bili zadovoljni s tem ogledom in ponosni, da smo Slovenci. Ker smo med seboj slovensko govorili, so nas nekateri vprašali, kake narodnosti smo, in smo lahko' s ponosom odgovorili.
Avgusta meseca sem se podal okoli Gornjega, jezera po kanadski strani. Obala Gornjega jeezra oci mesta Superior in Duluth na zapadu pa do Sanlt St. Marie na vzhodu mi je bila že dobro znana iz prejšnjih potovanj. Tckrat pa smo pričeli potovanje pri Superior ju na sever in po kanadski Strajni okoli jezera. Prekrasen, divje romantičen svet. Cesta teče po prodornin-skem skalovitem svetu in je brez večjih naselbin in še te, ki so, služijo v glavnem turistom (bencinske postaje, moteli in trgovinice spominkov). Izjemo delata kanadski Thuder Bay na zapadu :\n Wawa na vzhodu, pa seveda kanadski del mesta Sault St. Marie. Zato pa se ob tej, takorekoč novozgrajeni cesti vrste provincialni parki z najmodernejšimi napravami za taborjenje ali piknikanje, odn. za počitek.
Nas je še posebno seveda zanimal v Minnesoti, pi mestecu Schroeder stoječi Baragov križ-spomenik, ki je postavljen v državnem parku na pečini, kjer se je čudežno rešil Baraga, ki je do tu v kanoi prepotoval razburkani Lake Superior. Pri mestu Sault St. Marie smozopet stopili na ameriška tla in si ogledali mestece St. Ignac, kjer je katoliški misijon ustanovil Jacques Marquette. V tem mestecu je mogočen državni park preje omenjenemu v čast, na njegovem grobu pa spomeniček. Poleg groba stoji mala cerkvica, v kateri je nastanjen muzej, v katerem smo na glavnem oltarju videli Langusovo sliko Sv. Ignacija Lojolskega, ob kateri stoji pojasnilo, da je ta bila izvršena po Langusu, rojenem v „Laibach, Austria“. Med razstavljenimi predmeti smo opazili poročni list, menda neke Slovenke s Francozom, katera je poročil leta 1883 ,clergyman“ čebul. Ta se je podpisal v polni slovenščini, s strešiieo na „Č“. Smo mali narod, ki pa je celo v tem, še pred kratkim časom „divjem“ svetu pustil svojo sled.
Takole se ti odpre pogled na Baragov spomenik, ko se približaš.
naši
misijonarji
MADAGASKAR
Od tam imamo pismo župnika v Vangaindranu, kjer je središče slovenskega misijona, PETRA OPEKA CM, ki nam tole piše 10. decembra lanskega leta:
Pri nas zdaj pripravljajo praznovanje božiča. Na župniji se vse giblje, pripravljajo igro z božično vsebino, petje in razne prizore. Tako mladi kot starejši veliko sejejo o vsem tem. Zanima me, kaj vse bodo pripravili in kako bo vse šlo. Hvala Bogu, tudi v cerkvi se pri nedeljskih mašah pozna, da smo pred prazniki. Že tri nedelje zaporedoma, narašča število navzočih vernikov. Vprašanje je le, če bodo po praznikih tudi nadaljevali... Naši Malgaši imajo praznike sploh zelo radi in veliko žrtvujejo, da praznovanje uspe, tudi gmotno. No, jaz sem vesel, ko vidim, da prihajajo tudi k spovedi in da skrbe tudi za duhovno pripravo pred božičem.
Naša vangaindranska župnija šteje 14 vasi. Vsako nedeljo popoldan gremo s kristjani obiskovat kristjane po vaseh. Včasih se v kaki vasi zbere vse, kar leze ino gre, in vlada veselo razpoloženje. Veliko prepevamo, molimo rožni vener in vzpodbudni nagovori se vrste drug za drugim. Tako nam, kot je pri Malgaših navada, možje iz vasi navadno vedno vsi obljubljajo, da bodo prihodnjo nedeljo
prišli na faro k maši, kar se pa kajpada potem ne zgodi. A ti naši obiski po vaseh le tega ali onega spomnijo, da spet začne moliti in prihajati k maši. Obenem se pri teh obiskih ustvarja skupnostna zavest, ki daje posameznikom oporo, da vztrajajo v pripadnosti Cerkvi. Včasih imam vtis, da je naša župnija kar živa. Nekateri kristjani res veliko žrtvujejo, kar daje upanje za bodočnost.
Po novem letu smo imeli v Vanga-indrano sestanek s škofom vsi predstavniki južnega dela škofije. Skupaj smo pregledali, kje smo z našim krščanstvom in v koliko so naši katehi-sti in predstojniki verskih občin kaj zavzeti za apostolsko delo. Tak sestanek smo sklenili pripraviti vsako leto.“
Tudi misijonar .JANEZ PUHAN CM poroča o tem, kako so se na njegovem misijonu pripravljali na; božič in kako so gu praznovali. Pismo je sestavil na praznik Gospodovega Razglašen ja:
,,£e proti koncu novembra co se naši otroci in mladina vsak večer zbirali k posebnim pevskim vajam božičnih pesmi, s katerimi bi nastopili na sveti večer. Skoraj vse pesmi morajo biti nove, kajti Malgač ljubi vedno kaj novega. Poleg petja je treba vsako leto uprizoriti „Jezusovo rojstvo“, kjer sta Jožef in Marija glavna igralca. Za to ni težko najti dete
Jezusa. Kav od krsta ga odnesejo k uprizoritvi. Seveda tak sposojen Je-zušček navadno neusmiljeno joče med predstavo, kar vzbuja zlasti med ženskim občinstvom sočutje, med moškimi pa navihano muzanje.
Obljubil sem kristjanom moje južne postojanke, da bom ta božič praznoval pri njih. To bo prvič, da bodo imeli polnočnico. Ker sem se že naveličal hoditi peš 40 km samo tja grede, sem se raje potrudil in za to priliko s pomočjo fantov za silo popravil tri mostove, tako da sem mogel potovati z motorjem. V Manara-bondro, sedež župnije, sem namesto sebe dobil dve sestri za praznike, da so ljudje poleg molitve imeli tudi obhajilo, jaz sem se pa podal na jug. Nekaj dni preje se je tukaj sprehajal ciklon in sem se bal, da je voda moje mostove podrla, a sem bil vsakokrat veselo presenečen, ko sem vse našel na mestu. Od zadovoljstva sem se pri vsakem mostu okopal.
Dan pred božičem sem okrog poldne, ko je sonce čisto navpično žarelo nad pokrajino, privozil v Sandravi-nany. Pričakovali so me. „Mompera, srečo imaš. Ujeli smo veliko morsko želvo. To bo mesa za praznike! Ko je običajno pozdravljanje nehalo in so se kristjani razkropili, je prišel k meni predsednik cerkvene občine. Po njegovem vedenju sem spoznal, da nekaj ni v redu. Prav podrobno in na dolgo mi razloži, da ga hoče žena po tridesetih letih zakona in z enajstimi otroki zapustiti in se vrniti k staršem. Ko se zvečeri, pokličem oba. Skupaj sedemo in se pogovarjamo, kregamo, molimo... in končno vprašamo: Za koga se je prav za prav Kristus to sveto noč rodil ? Ali ga bomo sploh pustili, da se bo rodil ? Ali ne načrtujemo splava v naših srcih? Kristus je prišel za spravo... Potem sem jima še razlagal, kako ve-
liko odgovornost imajo starši pred zgodovino in Cerkvijo zlasti tu v teh krajih, kjer se Cerkev šele poraja...
A že so ljudje počasi začeli kapljati za spoved. Prišel je tudi predsednik cerkvene občine in za njim njegova žena. O, solze kesanja in odpuščanja!
To je bil moj božič. Med mašo so mi oči nehote uhajale k možu in k njegovi ženi, ki se je trudila, da bi ukrotila razposajene otroke... V letu otroka smo. Ta verjetno ničesar bolj ne potrebuje kot dobrih staršev...
Še bolj kot ob navadnih nedeljah so ljudje pri petju odprli vse registre. Otroški glasovi so se kar odbijali od pločevinaste strehe, med tem ko so možaki z basi orali, na globoko. To še tako trda srca prebije... Cerkev je bila okrašena s posebnimi sadeži, ki so jih otroci nabrali cb morju. Ko bo praznovanja konec, bomo sadeže o-brali in pojedli.
že pri zadnjem blagoslovu se je cerkev napolnila do zadnjega kotič-čka, kajti pridružili so se nam protestanti, ki so hoteli ujeti še katoliške pesmi. Po maši se namreč nikakor še ni vse končalo, ampak so prišle na vrsto pesmi in plesi ob jaslicah. Ob teh ritmičnih izvajanjih so možakarjem kar same od sebe začele noge udarjati ritem in se ženske s telesi pozibavati, Bog je prevzel meso, prav je, da to veselje tudi naše telo izrazi. Odkar je Kristus prišel, ni za nas nič pogansko. Vse je odrešeno in posvečeno, tudi naše telo...
Drugi dan je bila slovesna maša. Po maši so prodajali darove, ki so jih kristjani prinesli. S tem malo napolnijo cerkveno blagajno. Ko se ljudje razidejo, župnijski svet napravi letni obračun. Gledam jih, kako resno jemljejo to delo. Manj denarja je, več mora biti računanja in diskusije...
Prazniki so za nami, ostajajo nam pa doživetja, tako osrečujoča!“
Z misijona Ihosy v škofiji italijanskih sobratov nam je pisal več pisem Primorec IVAN ŠTANTA CM in iz njih povzemamo sledeče vesti o njegovem življenju ter drugem:
„Z menoj je vse po navadi. Delujem predvsem v področju severno od Ihosy. Vsak teden preživim štiri dni v Zasafotsy, kjer je naselje za pohabljene, slepe, gluhoneme, itd.
Prosili ste me, da Vam kaj povem o novi katedrali našega misijona tu v Ihosy. Pošiljam Vam fotografijo o njeni zunanjosti. Tu pa še nekaj o gradnji in posvetitvi.
Četudi je pokrajina Bara na Madagaskarju dobila že 1967 svojega prvega škofa msgr. Dusia, ki je med tem že umrl, je bila šele lansko leto postavljena škofijska katedrala, posvečena v čast Materi božji.
Vogelni kamen je bil položen in blagoslovljen 15. avgusta 1975. Točno štiri leta je bilo treba, da se je cerkev zgradila in bila posvečena, in sicer 15. avgusta 1979. Načrt ji je naredil sam ihosyski župnik g. Mombelli in je tudi sam vodil vsa dela. Zidovi stavbe so iz opeke, pre-sbiterij je iz marmorja in dragocenih kamnov, petero vrat je iz po-lisandra in v njih so vrezane zgodbe iz nove in stare zaveze. Štiri velika barvna okna z vitroji, ki merijo 4 x 6 m, dajo primerno razsvetljavo celemu božjemu hramu. Oltar, ambon in krstni kamen so iz granita in okrašeni z dragocenimi kamni. Cerkev je dolga 40 m, široka pa 20 m. Tla so iz raznobarvnega cementa in dragocenega kamenja.
Stroški zidave te cerkve niso bili majhni: okrog 40 milijonov malgaš-kih frankov. Tukajšnje ljudstvo je prispevalo za približno 8 milijonov, ostalo je prišlo iz Italije.
Priprava na otvoritev ni bila samo zunanja, ampak tudi duhovna. Od začetka leta pa do otvoritve sta škof in še en misijonar, malgaški duhovnik vodila duhovne vaje po vseh večjih središčih škofije. Pomagali sta dve sestri. Glavna misel te duhovne obnove je bila: „Isika no tempolin Andriamanitra“ — „Mi smo božji tempelj.“
Praznik posvečenja je trajal tri dni, od trinajstega do 15. avgusta. Udeležilo se ga, je okrog 6.000 vernikov, 50 duhovnikov in 14 škofov, med temi pronuncij in kardinal Raza-fimahatrata iz Tananarive. Iz Fara-fanganske škofije sta, se udeležila škof in naš sobrat Franc Buh.
Za praznovanje so žrtvovali 23 ze-bujev. Pri nas je to zelo v navadi.
Tako lepo cerkev so zgradili tu v središču škofije, ker se v lepi cerkvi lepše moli.“
Tudi ena od slovenskih sester na Madagaskarju se nam je oglasila s pismom, in sicer tista, ki ima prav za prav zaslugo, da smo se Slovenci podali misijonarit na Madagaskar, s. MARJETA MRHAR. Pisala je 13. decembra, in sicer sledeče:
„Res, vedno je treba zaupati v božjo previdnost, a na drugi strani je tudi res, da brez materjalnih sredstev naše misijonsko delo ne bi šlo naprej, zlasti ne zdravljenje, kajti brez zdravil se ne da zdraviti in zdravila so draga in jih je tu včasih zelo težko dobiti. Bolnikov je pa veliko. K nam jih je oziroma jih bo do konca tega leta prišlo po pomoč 50.000. To pač niso mačkine solze. Saj sva zelo skromni pri razdeljevanju zdravil, kakor imava tudi skromno mnenje o najinih zdravstvenih sposobnostih, a uporabiva z vso skrbnostjo vse znanje in izkušnje ter vsa zdravila, ki jih premoreva, da bi pomagale bolniku do zdravja. Hvala
Katedrala v Ihosy.
Bogu, da Bog od časa do časa kav čudovito poseže vmes in pomaga.
Pisala sem Vam že, da so nam k dispanzerju priključili tudi skrb za gobavce. Do sedaj jih je le 48. No, pa tudi jaz se še nisem prav vživela v to delo. Ker imamo stalno bolnike v dispanzerju, ne morem najti časa, da, bi gobavce obiskovala po njih domovih in tako spoznala okoliščine njihovega življenja. Zaenkrat morem le to storiti, da jim pravočasno delim potrebna, zlasti preventivna zdravila»
4. novembra je prišla k nam naša sosestra iz Andemaka, kjer imajo dom za invalidne otroke, da bi pregledala take otroke iz našega področja. Začudila sem se, ko so privedli teh otrok iz našega okolja kar 75. Večina je bila prizadetih od otroške paralize, nekateri so umsko nerazviti, in drugo. Vse je pregledala in nekatere že sprejela v njihov dom.
Od tam te male bolničke potem spravlja počasi v zavod za rehabilitacijo v Ttsirobe. Pravim počasi, ker je za prostor zelo težko, kajti doba rehabilitacije je zelo dolga in rehabilitirani le počasi odhajajo, da drugim napravijo prostor.
25. novembra smo praznovali srebrni jubilej poklicnega življenja s. Terezije Pavlič, ki tu dela z menoj. Bilo je kar slovesno. Tudi slovenski misijonarji so prišli: gospodje Buh, Rado Sušnik, Peter Opeka, Rok Gajšek, pa sestre Marija Pavlišič in Amanda Potočnik. Že v sredo je bila slovesna maša z večernicami, v četrtek ob 9 pa somaševanje petih duhovnikov, pri katerem je bila velika udeležba vernikov. Celo protestantski pastor je prišel s svojimi verniki, ki je na koncu maše sestri častital. Ker taki prazniki ne morejo minuti brez plesa in petja, so zato poskrbeli otroci in mladina. Ljudje so prinašali da-
S. Amanda Potočnik pripravlja mizo v Midongyjuj sicer deluje v Vangaindranu, a kadar je kje kaka slovesnost, je tudi njena kuharska umetnost navzoča...
rove: riž, jajca, kokoške, dve raci in celo gospo, nekateri pa tudi denar. Dado, kar pač imajo. Za lačne želodce je poskrbela s. Amanda, saj je prišlo tudi nekaj sester iz okoliških postojank, pa nas je bilo kar 24 pri kosilu. Zvečer pa smo se malo poveselili v družinski skupnosti ob plošči Slakov in slovenskem petju. Naslednje jutro smo bili že ob 4 vsi na nogah in gostje so po skromnem zajtrku odšli vsak na svoj misijon, nekateri s pirogo, drugi peš do glavne ceste. Hvala Bogu, take slovesnosti nas duhovno obogate in razvedre.
Jaz sem bila še posebno vesela tega, da je g. Buh nekaj dni preje prišel in mi napeljal vodo v dispanzer, kajti črpalka je bila pokvarjena, ker je bila zunaj, pa so se otroci stalno igrali z njo in jo takorekoč uničili.
Zdaj je g. Buh uredil vse tako, da imamo vodo v notranjosti dispanzerja.
Toplo se zahvaljujem vsem dobrotnikom za denar, ki ga darujejo in nam ga pošiljajte, kajti zelo ga potrebujemo, da moremo pomagati najrevnejšim z zdravili!“
ROJAKI! V IMENU NAŠIH MISIJONARJEV VAS PROSIMO: MOLITE IN DARUJTE ZANJE!
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga “Baragovo misijonišče. Urejuje in upravlia Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska “Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1980 in vse za nazaj- 10 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah. Letalsko pošiljanje 10 dolarjev večl
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramön L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Poad, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ar.a Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Mannig Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan C.M. 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez C.M., 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; Za Winnipeg in okolico: rev. Ivan Plazar C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg, Man. R3B 0J3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris 75340, Cedex 07 Avstrija: B. Seelsorgeamt, Vikringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretana.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
MISIJONSKI DAROVI
ZA VSE MISIJONARJE
U.S.A. (v dol.): Družina Tomc, Tequesta, 15; Pavla Arko, 10; Gerjol Janez, 20.
TRST (v lirah). Po Marijini družbi na Via Risorta 3: V spomin svojih pokojnih Furlan Fani, 10.000; N. N., 25.000; Sv. Jakob, 8.000; Šinigoj Tončka, 10.000; Slekovec Marijai, 9.000; Janežič Josipina, 25.000; N. N., 5.000. Za lačne: Šemec Jožefa, 10.000; N. N., 17.000; Milka, 5.000; Kosič Marija, 10.000.
FRANCIJA: N. N., Tucquegnieux, 500 frankov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Družina Sušnik, Slovenska vas v Argentini, za Radota Sušnika, 100.000 pesov; za o. Cukala v Indiji, dr. Lado Pezdirc, 20 dolarjev.
ZA MISIJONE
Ga. Čusmos, Francija, 100 frankov. Po Marijini družbi Via Risorta 3 v Trstu (v lirah): Duh. Savelj Ludvik CM 16.500; N. N., 10.000; Grmek Fani, 10.000; Zadnik Marija, 10.000.
TISKOVNI SKLAD KM
Družina Stanovnik, Slovenska vas v Argentini, 10.000 pesov; dr. Peter Urbanc, Kanada, 20 dolarjev.
MISIJONSKI ZAVOD
N. N., San Justo, Argentina, 50.000 pesov.	V
GNIDOVČEVA BEATIFIKACIJA
Jakob Sušnik, Argentina, 20.000 pesov. ISKRENI BOG POVRNI!
Kontemplativni redovi žive po geslu ,,Moli in delaj“ tudi v Afriki.
Registro de Prop. Int. No. 20221 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
FRANQUEO PAGADO Concesičn N9 3143
TARIFA REDUCIDA Concesidn N9 5612