Agenti, vohuni, vojaki
Grosuplje, mirno urbanizirano naselje in občinsko središče se te dni kopa v jesenskem dežju in mrzlem soncu; tu in tam ga kdajpa kdaj preseneti megla z neizbežnim snegom, vendar se naselje ne ztneni za te reči. Neusmiljeno in odločno se bliia zimi in srčno upa, da ga bo odela z belim plaščem.
V takem okolju stojim in nikakor se ne morem odloeiti, ali naj grem v centralni park nahranit golobe, ali pa v športno rekreacijsko središče raztegnit mišice. Odločim se za tretjo možnost: odpravim se na pošto, da bi telefoniral prijateljem po širni in lepi Sloveniji. Mojo nakano spregleda izurjeni poštni agent za pridobivanje novih naročnikovzasebnib tele-fonskih priključkov.
»Gospod, zakaj bi hodili na pošto? Telefonirate lahko doma. \a topletn. Podpišite prijavnico. Čez eno uro pridemo k vam in vas priključimo na naše razvejano omrežje. Štiride-set procentov popusta, pomislite, vam ponujamo.«
»Ne, hvala, rajšigrem na pošto in čakam v vrsti,« rečem in se ga skušam znebiti.
»Pa saj tam ni več nobenih vrst?« se začudi agent in me prime za roko. »Dajte, no, podpišite.« Odrinem ga in nadalju-jem pot.
»Kakšna nekomunikativnost!« slišim za sabo.
Pred pošto uzrem uličnega prodajalca časopisov, ki vpije: »Grosuplje na prvih in zadnjih straneh slovenskih in jugoslo-vanskih časopisov. Niti Adamič niti Gale niti Cerar niti Janša, ko so zbujali pozornost izven občinskih meja, niso omenjali Grosuplja. Grubelič pa je storil v dveh mesecih, kar v petdesetih letih nihče ni. Za Grosuplje zdaj ve ie vsak prebivaleenajboljoddaljenega zaselka vskupni državi Jugo-slaviji.«
Nasmehnem se in želim stopiti v prostore pošte, a se iz nje sesujejo lizing kupci. Skušam sejitn izogniti, a tne potegnejo za sabo v čudovite prostore občinske vlade. Čeprav nimam nobene zveze z omenjenimi kupci, sem zadovoljen, ko viditn, da člani vlade mirno sedijo za svojo mizo. Vsak ima ob sebi PC in preko njega strpno in modro posreduje lizing kupcem podatke o aferi TREND.
»Kakšna komunikativnost'.« spet slišim za sabo in se ozrem. Poštni agent se mi nasmiha in govori: »To so naši vojaki v sluibi svojih volilcev. Boste podpisali?«
Prestrašim se in na hitro izmuznem iz palače občinske vlade. Odločim se, da se s primestno ieleznico Grosuplje--Kamnik, ki vozi vsakih petnajst minut, odpeljem v Ljub-ljano.
Ko sedem v udobni naslonjač, izvlečem žepno knjigo, ki jo je napisal neki vohun neke obveščevalne službe. Na slepojo odprem in preberem: »Predsedniki in vlade se menjavajo, zato se mi sploh ne trudimo, da bi prišli v stik z njimi. Sodelujemo vedno z istimi ljudmi, ki jih nikakršna oblast ne tnore vreči s položajev. Mar ni demokracija čudovita stvar?«
Vlak sepremakne in Grosuplje, mirno urbanizirano naselje in občinsko središče, ostaja za nami.             GORAZD GORC