* * *
VESTNIK
I
NOTICIERO
V posebno radost in ponos nam je, da je zdomska slovenska mladina z vso navdušenostjo proslavljala slovenska narodna praznika: spomin na vetrinjsko tragedijo in 29. oktober kot spomin na osvoboditev izpod nemškega jarma.
Vsem rojakom, posebej pa še vsem domobrancem toplo priporočamo obširno povest iz. domobranskega življenja
HUDA PRAVDA
ki jo je napisal domobranec-pisatelj Lojze llija, izdala in založila pa jo je Slovenska kulturna akcija.
V zmešnjavi naših časov je prav, da si znova osvežimo spomin na tiste čase, ko ni bilo ne kompromisarstva, ne koeksistence, ne kapitulanstva in ne obiskov v sovražen tabor.
VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar
Naročnina: Argentina 1000 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje.
Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986.
VESTNIK-NOTICIERO
1971/V-VI — 20-11-1971
Director: Eduardo Škulj, Ram on L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986
Vpraša n ij a času
Usodni, v novo skupnost, mir na sreče tir vodeči čas v vrh zmage skoz premnog poraz: zakaj prezrl si Slovence?
Zakaj dušiš naš ozki svet ter zad in spred pomikaš nas nazaj, zastiraš naš obraz, ugašaš nam pravic lestence?
Zakaj naš mučeniški rod ne rešiš zmot brezvernih glav,
njih samosilniških postav
ter novodobnega tlačanstva?
Zakaj rešitve pot vozlaš ter na rovaš krivic dodal, ko da bi se za naš križ bal, si nov, najtežjih dolg izgnanstva ?
Zakaj naš narod ni vladar v svoj grenki kvar ? Zakaj vsevdilj v zatiranju slovenskih sil skrivale nas bi tujcev sence ?
Zakaj naš kres lahko gasi vsak in duši vzpon naših kril v višave s sredstvi zlih mamil, zastruplja naših src studence?
Zakaj lasti si vsak šušmar in sin prevar v nameri zli, da bi mu pod oblast prišli, da vzgajal nas bi kot gojence?
Zakaj kot žrtveni kozlič naj bi v svoj nič zgoreli vsi v nevarno plameneči sli vsenemštva in italijanstva ?
Zakaj trud našega duha in žar srca naj kot krepost, s tostranstvu cenjen kot norost, bi čakal le na sij onstranstva?
Poglej, ta dolgi, slavni roj, ki šel je v boj za mir, prostost čez preizkušenj smrtni most, — junake naše in mučence;
preštej, če moreš, iz gorja, krvi, solza na tleh zemlje
slovenske, dobre kot srce, sijajnih zmag spletene vence:
pa dej, povej, zakaj, kako bi nas še kdo, kdor koli že,
da si nasiti zle želje,
imel pod sabo kot učence? —
O	silni, odločilni čas, razveži nas, pravici zvest, v območju vseh vasi in mest, priznaj nam naroda veljavo!
Izpelji v zmago naš poraz, zedini nas, razkleni pest skopuško, v polno nam posest daj vseslovenskih tal državo! —
T’ i b o r Tabor
Svobodnjakom v premislek
(Dr. Marku Natlačenu v hvaležen spomin)
Pričujoče besede so pisane predvsem za mladino. Nič pa ne bo škodilo, če s svojimi sinovi in hčerami o stvari začnete razgovor.
Že nekaj mesecev sem gre med zdomci glas, da se Titovi Jugoslavii’ bližajo težki časi. Vsem je predmet Brežnjeva grožnja, uresničena nad češkoslovaško pred tremi leti, ki je tudi še tako bistroumni besedni zaklad beograjske komunistične centrale ne bo mogel izbrisati.
Vsi vemo, da je Jugoslavija otrok prve svetovne vojne in da jo je druga pustila pri življenju, ker pač bolj primernega izhoda niso znali najti: ne zahodnjaki ne Sovjeti. Torej, Jugoslavija, kraljevska ali komunistična, je živela in živi. Kako, je zadeva daljših razgovorov in pisanj-Ostane gol0 dejstvo: tukaj je, priznana je, in v njej je trenutno dano živeti pestremu mozaiku narodov. Slovenskemu med njimi. Žal ne vsemu, ker ga je nekaj bržkone za vedno nasilno ostalo pod Avstrijo, drugi del pod Italijo, in tisto, kar je po drugi svetovni vojni pripadlo Jugoslaviji oJn Sloveniji, še do danes ni mednarodno govorjeno dokončno v jugoslovanskih državnih mejah.
Razgovor z mladino v preteklem poletju (evropskem) odn. tukajšnji zimi je gnal do končnega vprašanja: kaj bi bilo najbolj koristno za slovenski narod, ako bi res Sovjeti posegli na jugoslovansko ozemlje v tl stem trenutku, o katerem Tito sam več govori, kot je potrebno. Če odštejemo možnost nadaljnega obstoja FLRJ po zgodovinskem naključju kom-
paktne priključitve FLRJ k ZSSR, ostanejo še možnosti: Hrvati npr. stopijo v direktni sik s Sovjeti in svojo državno republiko priključijo ZSSR, s čemer je FLRJ uradno konec. Kaj bodo naredili Srbi in Macedonci, ni naša stvar razglabljati. Kaj pa Slovenci? Ali bi bilo za slovenski narod koristno, da tudi zaprosi za direkten istik s sovjeti in jih tako prostovoljno spusti do Trsta? Ali naj se upre’— komu, kako? Ali naj kliče zahod na pomoč in Združene narode? Naj pošlje svojo komunistično vlado v izgnanstvo in tam naprej deluje za novo Slovenijo, morda celo združno s prejšnjimi emgiracijskimi valovi ?
Vprašanj je mnogo, odgovorov še več. Ostane pa suho računarsko dejstvo: ako v katerem koli kritičnem trenutku, ki utegne doleteti slovenski narod, ta ne bo imel jasno videčih posameznikov, zagnanih v slovensko stvar, potem... potem bodo morali zdomski rodovi ustvariti takšno življenje med novimi generacijami, da se nikdar svobodna slovenska kri, zavestna svojega poslanstva ne bo nehala pretakati. Tem je že danes treba sleherni trenutek klicati v spomin Velikonjeve Amerikance, kakor je to temeljito poudaril naš soborec Ivan Brecelj na letošnjem zborovanju v Dragi.
Ob teh razgovorih sem se spomnil na dr. Marka Natlačena. Menda so mu očitali, da je po končani vojni z Nemci leta 1941 poslal sle na razgovore z nemškim poveljstvom, češ da kot najvišji upravni in — tudi državni organ takratne Slovenije, že odrezane od Jugoslavije, meni, da bi bilo najbolj primerno, ako bi ena sama okupacijska vojska zasedla vse sloveri-sko ozemlje. To ise sicer ni zgodilo. A če bi se, bi verjetno imeli mnogo več življenjskih in materialnh žrtev, rešili pa bi se trojnosti naše revolucijske dobe. še danes namreč govorimo dejansko o treh medvojnih Slovenijah: o domobranski Ljubljanski pokrajini s fašistično soldatesko 'n partizanskim neomejenim divjanjem, pa o gorenjskih talcih in gošarjih ter strgancih, pa o grozah nemškega divjanja po slovenskem Štajerskem, da izpade madžarskega šovinizma le mimogrede omenimo. Verjetno bo zgodovina, če je dr. Natlačen res to predlagal nemški vojski, pokojnemu banu dala prav: Intel je obdržati celovitost slovenske zemlje. Takrat je brez dvoma ravnal kot državnik.
Vojni dogodki so šli preko njega. Določila mednarodnega prava so mu narekovala, da mora ostati na svojem službenem položaju in pri okupatorju doseči najboljši možni način preživetja prehodnih časov. Dr. Natlačen je zato tudi pod Italijani prevzel tiho vodstvo pokrajine preko posebne v ta namen ustanovljene konzulte. Njeni člani naj bi bdeli nad koristmi slovenskeg ’ naroda, obenem pa tudi tega tako vodili, da odnosi z okupacijskimi sil -mi ne bi povzročali nepotrebnih žrtev. V tej liniji je dr. Natlačen vztraja'
vse dotlej, dokler mu dogodki niso nazorno pokazali, da Italijani eno govore, drugo pa delajo.
Pred leti sem v priložnostni publikaciji Slovenske demokratske stran-kl J0 Je izdaJ"al v Buenos Airesu Alfonz Pipan, napisal nekaj pripomb k članku dr. Celestina Jelenca* Teritorialni razvoj Jugoslavije, kjer je bilo tudi govora o dr. Natlačenovem odstopu iz konzulte. Tako je bilo natisnjeno v drugi številki, junij 1957, stran 8 in 9: „Sredi septembra 1941 me je dr. Natlačen poklical k sebi, ker je preko msgr. škerbca zvedel, da sem dobil dovoljenje za obisk sorodnikov na Primorskem. Naprosil me je, naj bi ob tej priliki obiskal tudi dr. Janka Kralja v Gorici, za katerega ima osebna sporočila... Kot glavno osebno sporočilo mi je dr. Natlačen navedel razloge za svoj odstop iz konzulte, katere naj bi dobesedno povedal dr. Kralju. Bistveni razlog pa je bilo divjaško ravnanje fašistične soldateske z našim ljudstvom v kraju Veliki Gaber, zaradi česar se je dr. Natlačen takoj pritožil pri takratnih pristojnih oblasteh. Ker se je s strani fašistične uprave samo obljubljalo, ukrenilo pa nič proti krivcem divjanja v Velikem Gabru, je dr. Natlačen imel za svojo dolžnost, da izstopi iz konzulte — skupaj s pok. Pucljem — češ da je njun nadaljni obstoj v njej brez pomena, ker fašistična uprava noče upoštevati slovenskih zahtev, da se popravi storjena škoda in kaznujejo krivci.**
Tako redki so primeri državniškega ravnanja med Slovenci, da jih moramo z vso skrbjo iskati. Le tako se bomo vzgajali, mi in mlajši z nami, v najvišji nalogi: biti na svoji zemlji svoj gospod. Pa četudi bi tega nikdar ne doživeli v času našega zemskega teka, misel bi morala biti tako močno zasidrana v slehernem med nami, da ne bi nikdar ugasnila.
Jasno pa je, da moramo vzdržati odn. začeti ali obnoviti tam, kjer je najbolj pereče: otroci morajo slovensko znati. Naši tukaj v Argentini, pa vsi drugi od Kanade in Združenih držav do posameznih naselij po Evropi in Avstraliji.
Ne dvomim, da bi dr. Natlačen, ako bi še živel, danes zapisal ali povedal: gospodje, ko se že toliko pehate za bodočnost slovenskega naroda, ali se vam ne zdi. da bi bila vedno znova in znova potrebna posebna kampanja za učenje slovenskega jezika. Kajti, tisti, katerih otroci slovensko ne znajo ali nočejo govoriti, pri moji mizi nimajo prostora, ker jim ga v imenu slovenskega naroda odklanjam.
Če nihče drugi, rodni domovi po vsej Sloveniji bi tu pritrdili.
11. oktobra 1971	Pavle Rant
* Ker je v omenjeni publikaciji mnogo člankov izpod peresa dr. Celestina Jelenca, bi bilo umestno, ako bi ob prvi možni priliki bili pona-
tisnjeni bodisi v Zborniku Svobodne Sloveniie bodisi v Svobodnih pogledih.
Maks Loh
KRIZA NAŠE KULTURE
Po majskih dogodkih leta 1945 so komunistične oblasti gledale na to, da so jim „zavezniki“ izročili čim več „belčkov“, ki so po nekaj dnevih našli svojo mučeniško smrt po raznih jamah. Ostanek beguncev se ni smel niti mogel naseliti na obrobkih slovenske meje; prisiljen je bil emi-grirati v daljne prekomorske pokrajine.
Težko je emigrirati brez ficka v žepu. Komunisti doma so bili prepričani, da bo vsa ta maloštevilna emigracija po dveh treh letih izginila in se integrirala v nove kraje.
Slovenski narod, Benjamin med narodi, tudi v emigraciji kaže tisto neverjetno življenjsko silo, ki mu jo je Stvarnik podaril od vekomaj: Ta narod noče umreti, hoče živeti! Komaj smo zapustili ladje in zopet začutili trdna tla pod nogami, že smo zopet mislili na organizacije, tisk, kulturo, šport, itd. Po vseh krajih, koder so se Slovenci naselili so rastli slovenski domovi. Največja slovenska diaspora v Buenos Airesu je postala nekakšna slovenska metropola. Lahk0 rečemo, da že 24 let ne mine nedelja brez slovenske prireditve. Pred 18 leti smo še dobili Slovensko kulturno akcijo, ki je postala prava ljudska univerza emigrantske kulture. Na to ustanovo s0 danes ponosni vsi Slovenci, celo mladi slovenski rod doma, ker slovenski narod bo pisal ne dve, ampak eno samo zgodovino.
Četrt stoletja dela v emigraciji pa da misliti staremu rodu, da bo po naravnem procesu kmalu svoj rok odslužil. Treba bo napraviti testament in delo prepusMti mlajši generaciji. To pa ni tako lahka stvar. Naša mladina nikoli ni doživela na lastni kože groze krvave revolucije in samo posredno preiskuje in presoja dogajanje revolucije na osnovi primerjave s sodobnimi pojavi predrevolucionarnih dejanj promaostičnih organizacij. Mladina šele išče pot, kako bi mogla učinkovito vezati preteklost in sedanjost. še težje bo v današnjem bliskovitem razvoju tehnologije najti pot v bodočnost; zato bo prav, da za to priliko napravimo kratek memorandum.
1.	Slovensko kulturno delo v tujini ima namen emigraciji in izseljenstvu posredovati domačo kulturo: V prvi vrsti SLOVENSKI JEZIK IN KATOLIŠKO VERO, te dve najsvetejši svetinji, ki smo jih prinesli iz domovine. Poleg tega pa še mnogo stvari: zasledova‘i razvoj najnovejše slovenske kulture, zasledovati politiko, gospodarski in tehnični razvoj doma, z eno besedo veza‘i dom in tujino. To poslanstvo pa lahko vršimo le, če kot emigracija ne samo pasivno sprejemamo poročila iz domovine, ampak tudi sami kot emigracija in kot živ del narodnega telesa učinkovito sodelujemo pri ustvarjanju novih kulutrnih vrednot.
2.	Če hočemo kot številčno majhna emigracija res uspešno vršiti svojo nalogo, potem je potrebno:
a)	trdno vztrajati pri isti ideji in istih načelih, radi katerih smk> bili prisiljeni emigrirati;1
b)	smotrno koncentrirati delovanje društev in organizacij tako, da bomo dosegli z najmanjšimi sredstvi in najmanjšim naporom največji možni uspeh.
3.	Obžalujemo, da so se v zadnjem času pojavili znaki razkroja v naših vrstah. Razcepu pri bojevnikih je sledil razcep v Kulturni akciji. Ne morem na drobno analizirati vzrokov in posledic. Kljub temu pa ugotavljam sldeče: Skoraj vsak proces razkroja se začenja pri sporih zgolj osebnega značaja, ki se v kratkem času stopnjuje do takšne skrajnosti, da postane vsako sožitje nemogoče. Osebni spori so najboljši katalizatorji, da se potem infiltrirajo idejne korekture, ki končno razkrajajo vsako solidno idejno bazo, vsako jasno linijo, vsak jasen cilj.2
1	Danes v času dialoga mislijo, da se „načelnost“ lahko nadomesti s „širokim gledanjem11 in da bomo s tem tudi mladino pridobili. Ti ljudje so popolnoma pozabili, da s takšnim delom ne samo pokrivajo kri, ampak tudi idejo, za katero so umrli naši mučenci. Deset let pred izbruhom revolucije 1. 1941, so bile v dijaških in akademskih društvih hude borbe, da so končno stari in mladi prišli na jasno. Mladina nam bo sledila le, če ji bomo natočili zelo čisto vino tudi z avtokritiko svojih napak, ne pa, če bomo pri svojih ugotovitvah spreminjali predznake.
2	Leta 1965, menda decembra meseca, je kakor blisk iz neba prinesla
tržaška „Mladika“ usodne dr. Truhlar-Vddebove ..Razgovore pod Kvirina-lom“. Takrat smo bili še vedno tako idejno močni, da je odbor SKA objavo tega članka „a limine" odklonil. Današnji odbor, ki se je malo oddaljil od ekstremnega protikomunizma, pa je pred kratkim na prvi strani, v prvi koloni „Glasa“ objavil odstavek iz nove dr. Truhlarjeve knjige „Katolici-zem v poglobitvenem procesu*1. Dr. Truhlarju moramo priznati mnogo dobre volje, da se trudi najti primeren sistem, kako pridobiti protestante in socialiste (komuniste) za Boga in cerkev. Dr. Truhlar je podoben hribolazcu, ki hoče po vsej sili preko severne stene Triglava priti na vrh. Ker je pri plezanju silno nesiguren, je nevarnost podana, da se zvrnejo v prepad on in vsi oni, ki so z njim zvezani na isti vrvi. Dr. Truhlar misli,. da ima kot pesnik pravico govoriti nejasen jezik. Ko govori Sv. Irojici, „algo tiene raro“ — ima nekaj nenavadnega, pa prosim,_ — brez vsake herezije. Ko govori dr. Truhlar o vključevanju narodne biti v svet — išče kaj je pozitivnega pri protestantih in socialističnih ureditvah in hoče, da se kljub emigranstvu vključimo z domom (!) v eno samo narodno stremljenje, pa prosim, naj nihče ne misli, da je pri tem kakšen ,,socializem ali marksizem** vmes. Končno, v svoji najnovejši knjigi govori o verski zavesti, ki se spreminja, o času, ko je treba gotove preživele oblike vere zavreči in si za vsebino vere poiskati novih oblik. Tistemu,	ki	se bo	kaj	pritoževal
bo hitro pojasnil, da ne gre za spremembo vere,	ampak	za	snremer-rP-
molitvenih in obrednih oblik. In vendar: Neki vzoren družinski oče m izobražen mož mi je priznal, da je najnovejšo dr. Truhlarjevo knV- ~~
v enem dušku, od šestih zvečer do treh zjutraj,	potem pa	čutil, kakor ^
se mu je v prsih podrlo vse, v kar je veroval —	po	knjigi,	kjer	m herezij.
Pričakujemo, da bo g. dr. Truhlar pazil na to, kaj objavlja m za koga piše Ni' vseeno s kom govori ali s kom debatira. Ni vsaka debata iz teološkega seminarja za široki svet, ki vse presoja samo po gramatični interpretaciji. Primerjaj tudi:: Mi in razgovori pod Kvirmalom, Vest. 10-11-12/66.
4.	Razdori v naših vrstah porazno vplivajo na mladino. Ko delujeta dve vzporedni, neodvisni organizaciji, pri obeh opazujemo neko mrtvilo in neko kulturno praznoto, ki jo seveda eni in drugi skušajo na umetne načine paralizirati. tNekoncentrirano, diverzificirano delovanje posebno pri tisku povzroča hude glavobole.
Odgovorni urednik mora največkrat sam odločati o tem, kaj sme iti v tisk, in kaj je treba prej šele temeljito popraviti ali sploh odkloniti. Redoma vse te posle upravlja uredniški odbor, če pa tega odbora ni, je nujno, da kaj hitro iz kulturnih višin pademo v takšne globine, da iz njih več ven ne moremo.
5.	Slišal sem med Slovenci mnoge proteste, ko se je izvedelo, da Kulturna akcija skuša izpopolniti kulturno praznoto s prispevki prijateljev iz domovine. Res je, in to vedno poudarjam, da v Jugoslaviji vpeljani gospodarski socializem iz 1. 1945 počasi, pa previdno stopa proti desni; vsakemu otroku pa je jasno, da je o slovenski spravi možno govoriti šele tedaj, ko se bo lahko gradil „most“ z obeh strani. To pa ni samo gospodarsko ampak pretežno politično-kultumo vprašanje.3
6.	Vsem je tudi znano, s kakšno nezadovoljnostjo so se sprejemale vesti, da sedanji odbor SKA ne skuša več ostati na smeri ..skrajnega" protikomunizma. Vsi si moramo biti na jasnem: Večja ..odprtost", večje ..razumevanje", o katerem toliko govorijo vatikanski diplomati, bo svet in tudi katoliško cerkev pripeljal v novo Monakovo (1. 1940). Mi še nismo pozabili, kako smo po Emerjevem umoru eno leto zastonj čakali na bratsko »razumevanje". Nebroj starine in mladine je padlo od Emerja do dr. Natlačena. Končno nam ni drugega preostajalo, kakor vzeti orožje v roke in braniti lastno življenje. Res pa je tudi, da je takrat že bilo prepozno in radi tega smo danes tu, kjer smo.
3	Preteklo leto je SKA povabila iz domovine kot predavatelja duhovnika, prof. dr. Rodeta. Ta gospod je med drugim vzpodbujal k obči slovenski spravi, ki naj bi izšla prvenstveno iz emigracije. Zatrjeval je, da je našel med mladimi komunisti „dobre“ ljudi, in kadar se je z njimi na univerzi razgovarjal, mu je bilo kot človeku včasih „težko“. Na to odgovarjam. Treba je vedeti, da se dogajajo v vsaki vojni, posebno v revoluciji, zločini proti mednarodnemu vojnemu pravu. Dejstvo pa je tudi in tega nihče ne bo izbrisal, da imajo poboji komunistov na eni strani in poboji bele »reakcije" („črna roka" itd.) na drugi strani vsaj razmerje osemdeset proti enemu. Duhovnik dr. Rode pravi, da mu je včasih ..težko". Tudi onemu duhovniku, ki so ga živega zazidali 1. 1945 za profesorsko obednico v šentviških zavodih je bilo ,,težko"... Si tem seveda nikakor nočemo reči, da ne želimo slovenske sprave: iz vsega srca si jo želimo. Slovenska sprava pa mora priti iz resničnega hotenja in spoznanja vsecs slovenskega naroda, doma in na tujem; to je nemogoče, dokler doma vlada diktatura Zveze komunistov, ki s svojim usmerjajočim in idejnim in pol>-tičnim delom nastopajo kot pobudniki politične aktivnosti. (Citirano iz uvoda k jugosl. Ustav; — VI.) Glede vprašanja, kako se lahko pride do sprave po evoluciji, primerjaj Pacem in terris (67).
Sklep. Danes se nahaja ves svet v nekem prehodnem stanju. Stari kapitalizem se pogreza, pred nami pa vstajajo pošasti tehnologije in avtomatizacije. Razlika med revščino in bogatijo, namesto da bi se manjšala, se še veča. Ves svet išče potov, kako „počlovečiti“ bodočo tehnologijo. Premikajo se mase in strukture. Smo pred tem, da se bodo tudi premikali narodi. Mali slovenski narod bo v tej dobi zopet izpostavljen pritisku od vseh strani. Tis' i, ki prebivajo doma, so dolžni branit; naš narod na naših mejah, mi pa smo dolžni braniti svoj narod od zunaj. Pisano je, da bodo »sedemdeseta leta“ — leta težav. Ali se tega vsi zavedamo?
Karel Mauser: Vetrinjsho polje
VETRINJ
Tako so taborili Izraelci, ko jih je Bog izpeljal iz sužnosti.
Veliko je bilo vetrinjsko taborišče. Deset tisoče ie sprejelo. Prazno je bilo. Toda prvo je voda.
Na grajskem dvorišču poleg vetrinjske cerkve je vodovod. Beli menihi iso ga pred stoletji postavili. Bog je vedel, da bodo ob njem nekoč pili slovenski ljudje, ki bodo bežali od doma. Tudi ti si pil, ti in tvoji otroci. Tedaj si vedel, kolik božji dar je že samo voda. Kozarec vode!
Potlej si poslavljal dom. Nov dom. Danes se smeješ tistemu domu. Nad vozom si raztegnil plahto, če si jo imel. Morda si domoval pod vozom. Nekateri so si naredili dom iz vej in ga pokrili z lubjem ali s kožo pobite govedi. Morda si imel kaj takega. Gosposki je bil.
Les po tujih gmajnah je padal. Nihče ni vprašal. Sila kola lomi. Živeti je bilo treba. Skuhati vsaj za otroke. Za ognjišča so služili na dvoie prežagani sodi od bencina. Za posodo prazne konzervne škatle. Človek se je vračal v starQ primitivno življenje.
Skrb pa se ni umaknila. Grizla je in glodala. Večno tako ne more biti. Angleži sicer pomagajo, toda vse je tako čudno in zapleteno.
Dr. Valentin Meršol poskuša t0 in ono. Zna angleško in je povsod spoštovan. Ljudje mislijo nanj in on misli na ljudi. Vendar je v zraku nekaj, kar ne da od srca dihati. Angleži plešejo. Njim je lahko. Skrbi so odvrgli kakor umazano vrečo. Tujih skrbi ne morejo razumeti. Redki so taki med njimi. Preveč so hladni. In politika je taka.
Toda živeti je treba, življenje mora svojo pot. Otroci se potikajo Nimajo kaj početi. Začeli so z zasilno šolo. Ravnatelj Bajuk je iznajdljiv. Gre. Nič zato, če je na prostem, na grajskih hodnikih ali v šupi. Šola jo vendarle. Vsaj košček starega življenja se vrača.
Možje modrujejo naprej, ženske se menijo po svoje. Toliko je križev. Vsak misli na dom. Le kako je zdaj? Vse so pobrali. Vsa leta truda in znoja, kakor bi jih vrgel za plot. Drugi je sedel na tvoje mesto. Vse je imel pripravljeno Skledo, mast in moko. Drva si mu nacepil in mu jih nasušil.
Mlada mati ne ve kam z dojencem. V župnijsko klet se umakne, da se otrok vsaj nasiti.
Vsega manjka. Župnišče je odprto, toda premajhno je za vse.
Ko se znoči, zagore po polju kresovi in kresovčki. Nekateri kuhajo drugi kurijo, da jim je prijetneje. Naskrivaj po žepih stikajo za drobtinami in tobakom. Trda je. Vsak dim je dragocen. Misli spet vstajajo. Zdaj bi opravljal živino. Prijetno bi bilo sedeti za hišo. Na svojem sedet’.
Vzdigne se pesem, se nosi nekaj časa, pa spet zamre. Nima zaleta. Jutri bo spet nov dan. Prav tako, kakor je bil današnji.
Tudi ti si tako mislil. Sedel si ob ognju in gledal družino. Otroke, ki se niso mogli spočiti. Gledal si ženo, ki je komaj tajila solze. Zavoljo tebe ni hotela vekati.
Se še spomniš ? Pomisli nocoj na vetrinjski večer. Povečerjal si in se igraš z otroki. Radio poslušaš, morda sediš ob televizijskem aparatu in gledaš slike prestradanih otrok s Koreje. Tako zel0 se bojim, da rečeš: Žena. prestavi, dovolj mi je tega. Poglej, če je drugod kaj lepšega.
Joj, kako smo šibki! Se bojiš preteklosti? Kdor se boji preteklosti je slab človek in slab gospodar. Preteklost je velika učiteljica. Ne pozabi!
Vetrinj!
Vsak dan bi moral vsaj enkrat izreči to besedo. Za ispomin. Na ta način se boš vedno držal nad vodo.
V dobrem času se spominjaj na slabe, ki si jih preživel, da se ne prevzameš, in v slabih misli na to, da iso še ljudje, ki trpe več kakor ti. To je velika modrost življenja.
Samo trpljenje zori. Lagodno življenje ustvarja slabiče. Vsak, ki je doživel Vetrinj, bi moral biti zrel.
Pomisli na Vetrinj! Zapri oči in še enkrat prehodi vso pot od doma do Ve*rinja! Pojdi skoz vse kolone voz, poglej v vsak šotor na Vetrinjskem polju. Spravi vso bolečino v srce in kjer koli si, ostal boš — človek.
VETRINJSKA CERKEV
Vetrinjska cerkev je bila maja in junija 1945 na široko odprta. Tuja je bila sicer cerkev, toda Bog je bil isti.
Šmarnice so bile in ljudje so se zgnetli v prastaro cerkev. Mešale so se molitve s petjem.
Se spominjaš vetrinjske cerkve? Dobro ise je spomniš. Cerkev belih menihov je bila in danes je stara že osem stoletij. Koliko je že videla v tem času!
Mogočna je vetrinjska cerkev. Sezidana v starem cistercijanskem slogu je velika umetnina. Pred glavnim oltarjem isi gotovo velikokrat molil. Postavil ga je leta 1622' opat Reinprecht, ki sedaj počiva pred oltarnim omrežjem v posebni grobnici. (Njegov sorodnik je postal opat cistercijanskega samostana v Kostanjevici ob Krki in zatem v Stični).
Pri tem oltarju je maševal opat Janez, znameniti zgodovinar, ki je vodil bele menihe od leta 1312 pa tja do leta 1345. Slovil je ta opat, ker je bil še sam priča ustoličenju koroških vojvod na Gosposvetskem polju. Natančno je opisal običaj, ko je slovenski kmet-svobodnjak v slovenski besedi izročil oblast koroškemu vojvodu.
Cerkvi sami se starost pozna. Lesni črv se je lotil lesa in ga počasi, toda z gotovostjo spreminja v prah. Znamenita slikana okna za glavnim oltarjem je župnik Musger ob času zadnje vojne snel in jih spravil. Velika dragocenost so.
Pa kaj bi ti vse to pravil. Bolje poznaš vetrinjsko cerkev kot jaz. Vsak kot poznaš, vse stebre. Tam si hodil k maši. Vsak dan je bilo darovanih okrog štirideset maš.
Za sveče je bila trda, mašno vino so delili po kapljicah.
Takrat si vedel, da je vetrinjska cerkev srce Vetrinjskega polja. To je bilo veliko srce, ki je sprejelo vase vsa srca. Tvoje srce, srce tvoje žene, srca tvojih otrok. In vsako srce je bilo tedaj do roba nalito s pelinom. Ves Vetrinj je bil en sam velikanski grm pelina.
Ena sama sladkost je bila na Vetrinjskem polju:
Vetrinjska cerkev.
IRCI HOČEJO SVOBODO
Irci v Severni Ii+iki so, kot se zdi, odločeni, da napravijo enkrat za vselej konec svojemu zatiranju in zapostavljanju od strani protestantske večine, sestoječe v veliki meri iz potujčencev, ki so ravno zaradi tega tako zagrizeni in fanatični proti narodu svojih dedov. (Mi Slovenci vse to predobro poznamo, zato ne nasedamo propagandi, da gre samo za fanatizem ..katoličanov"). Zdaj so se po mnogih izzivanjih katoliški Irci odločno postavili po robu protestantom in angleškim oblastem, ki pod videzom objektivnosti dejansko ščitijo, podpirajo in ščuvajo protestante. Boj zadobi-va obliko državljanske vojne. Angleške čete izvajajo blokado in hišne preiskave. Samo v enem dnevu so zaprle nad 200 ,,sumljivih" katoliških Ircev. Tudi to Slovenci dbbro poznamo iz časa okupacije.
Dr. Tine Debeljak
O KATYNSKEM POMORU
V Vestniku sem letos pisal parkrat, kako skušajo emigrantski Armenci genocid, ki so ga izvršili Turki med prvo svetovno vojno, spraviti pred ustanovo Združenih narodov. Urugvaj se je odločil biti zagovornik »armenske zadeve" in jo po 50 letih postaviti „na ‘tapeto" svetovnih dogodkov.
Podobno se v zadnjem času skuša obnoviti pred mednarodnim svetom „Katynski proces".
Letos sta izšli v Londonu dve knjižici, ki govorita o katynskem pomoru poljskih častnikov med drugo svetovno vojno 1. 1940. Namreč: Death in the Forest, ki je spisal Poljak I. K. Zavvodni, ‘ter Katyn a crimen without parallel" irskega pisatelja Louisa Fitz-Gibbona. Obe govorita o pomoru poljskih oficirjev, katerih trupla so odkrili L 1943 Nemci v Katynskem gozdu pri Smolensku. Ti knjigi sta imeli v svetu velik odmev in so spravili Katyn znova v svetovno javnost. Tako je letos 22. aprila v londonskem parlamentu sprožil to vprašanje bivši zastopnik tajnika Mednarodnega sodišča v Numbergu, konserv. poslanec Airey Neave, ki obljublja, da se bo pečal še naprej s katynsko zadevo in jo spravil pred Komisijo za človeško pravo pri Združenih narodih oz- pred Mednarodno konferenco za človečanske pravice, ki se bo sestala letos na Dunaju in za kar je dobil že 181 podpisov (Glos Polski 10. 9. 71).
Tako bi Poljaki zdaj že vdrugič skušali spraviti ta pomor svojih oficirjev pred mednarodno javnost, kakor so jo poskušali že 1. 1952, ko jim je uspelo v parlamentu Združenih držav Amerike ustvariti posebno Komisijo za ugotovitev katynskega zločina, pa se je nepričakovano njen'- delo pretrgalo in je zadeva potihnila. Tudi na niirnberskem procesu se Katvn ni prinesel ne v obtožnico pro‘i Nemcem, ne proti Sovjetom, ki so seveda sedeli med sodniki. Zavladal je obziren molk, ki ga prosovjetska poliska vlada v Varšavi seveda noče prekiniti. Tam — na Poljskem — še vedno poudarjajo katynski umor kot delo nacističnih Nemcev in je Gomulka le|Los kaznoval dva študenta, češ da širita o Katynu »lažne vesti". Tudi Enciklopedija ne omenja Katyn. Leta 1963 se je ustanovil pri poljski vladi Svet za ohrano spomenikov vojne in mučeništva, ki je izdal knjigo »Vodnik po mestih vojne in mučenja Poljakov med vojno 1939—1945“, v kateri se Ka-tyn ne imenuje. (Glos polski 22. 5. 71) V Vzhodni Nemčiji pa nasprotno še naprej napadajo zahodnonemški radio, ki je poročal o teh knjigah, češ, da še vedno »govori lažnjivo in skuša rehabilirati naciste, nap-tujoč katynski pomor sovjetom. (Kurier polski, 5. 8. 71)
Tako je že od L 1952 molk v zahodni Evropi in ZDA, v sovjetskih satelitskih državah pa se vzdržuje še vedno sovjetska teza o nemškem po-
kolu poljskih oficirjev. V tak položaj se vključi sedaj letošnji poskus, odpreti nanovo pred svetovno javnostjo, to se pravi pred predstavniki mednarodnih ustanov za človečanske pravice vprašanje avtorstva tega genocida ter njega mednarodna obsodba.
Spričo tega bo morda zanimalo bravce Vestnika zgoščeno poročilo o katynskem pomoru, zlasti še ker ima toliko iskupnega s pobojem domobrancev pri nas. Posnemam ga po poljskih zanesljivih podatkih, ki jih bom navajal sproti.
1. Kako je bilo odkrito katynsko grobišče?
Najzanimivejšo razpravo o odkritju katynskih žrtev sem bral v reprezentativni poljski emigrantski reviji Kultura v Parizu (1955, str. 127-41 Katyn j Polski Czerwony Krzyz), kjer zastopnik poljskega rdečega križa med vojno K. Skarzjmski opisuje to odkritje aprila leta 1943.
V Varšavo je priletel posebni Goebbelsov odposlanec in sklical nek-kaj predstavništev poljskega javnega življenja (Društvo pisateljev, Poljski Rdeči križ...) ter jih povabil na ogled katynskih jam. Med prvimi je odletel tja pisatelj Ferdinand Goetl (moj znanec, o katerem sem intervju in študijo napisal v DS 1930), in se vrnil ogorčen nad sovjetskim zločinom. Toda Rdeči križ se je obotavljal itd., ker ni hotel služiti nemški propagandi, dokler ni dobil dovoljenje od podtalne poljske vojske v domovini. Šel je K. Skaržynski; nadškof Sapieha je poslal o. Jasinskega, da opravi molitve nad grobovi; in še nekaj drugih. Katyn je blizu Smolenska. Tam jih je sprejel Oberleutnant Slovenzik, nekdanji avstrijski častnik, sedaj komandant Smolenska. Ta je najditelj teh grobov. Poljski delavci so med delom pri hiši v katynskem gozdu, ki je bila nekoč počitniška vila za sovjetske tajne policiste (NKWD), naleteli na grob z več trupli, ki so ga takoi zaprli in nanj položili nekaj brezovih križcev. Bili pa si ti Poljaki poslani na drugo mesto. Ker pa so se v okolici množili glasovi o tem, da so se na tem mestu vršile sovjetske eksekucije; da so vojaki na spomlad 1. 1940 večkrat obkolili gozd in napravili obroč okrog njega, da ne bi kdo prišel blizu; da pa so videli tovorne avtomobile, ki so vozili ljudi in potem slišali njih vpitje, je Slovenzik začel iz svoje iniciative raziskovanje. Z grozo je odkril sedem množičnh grobov. Javil je v Berlin, in Hitler sam je dal nalog, „naj nadaljuje z odkopavanjem, in naj identificira mrtvece, da bi lahko obvestili sorodnike." Z Goebbelsom sta spoznala velik propagandni pomen tega odkritja in takoj povabila omenjene poljske ustanove na „ogled poljskih grobov".
Vodili so jih v gozd, kjer so se ustavili nad velikanskim grobom v obliki črke “L”. ,,'Pogledali smo v jamo — pravi Skarzynski — strahotno prepletanje gnilih rok, delov teles, glav, dvigajočih se iz nasute zemlje. Na trati okrog je ležalo okrog 400 izkopanih trupel, malo dalje pa smo videli še obrise trupel z zimskimi plašči. Bila so še dobro ohranjena. Gumbi in
medalje kot nove. Nekatera s0 že razpadala, druga so bila kot mumificirana, ker so bila v peščeni zemlji. Obrazi brez kože, oči in usta votla... lobanje pokrite z lasmi; samo rdeči lasje so obdržali svojo barvo, drugi so zbledeli; roke so bile dobro ohranjene z dolgimi nohti, z vidnimi linijami na dlani. Način eksekucije je bil pri vseh enak: na vsaki glavi enaka ram, drobna luknjica na tilniku v začetku lobanje in prav tak izhod na čelu. Take rane je mogla zadati samo ekipa ekspertov z največje bližine. Kako to, da so bili vsi ti ljudje ubiti na enak način? Takoj se mi je prikazala slika pred očmi: videl sem skupine vojakov, ki so stopali s kamiona na prav tem mestu, kjer stojim sedaj.... Tedaj jih je obkolila oborožena straža. Vsa skupina, ne vedoč kaj jih čaka, stopa navzgor... Vojaki so pripravili revolverje, odtrgali jim tako možnost pobega, še par korakov in — s s‘reli v tilnik so popadali čez grob... Tako sem jih videl. Le zakaj se niso branili? Vsi so imeli plašč vržen čez glavo, pod tilnikom zavezan z vrvjo, roke povezane odzad in spete z zgornjo vrvjo, da se niso mogli gibati. Vsem ista rana: plašč je bil vržen čez glavo tako, da je ostala gola "rta vrata: tja je udaril strel.
Druga jama je bila polna vode od talečega se ledu in zato polna gnilih delov telesa... Nov dokaz, da so bila vržena v jamo še pred zimo 1940/41. Oče Jasinski je blagoslavljal telesa in nato omedlel... ni mogel prenesti smrada in pogleda na tak zločin...
Iz osmega groba so vpričo njih odkopali še 150 trupel.
Tako so odkopali v Katynu 4.243 trupel.
Toda Slovenzik je govoril ves čas o 11.000 pobitih častnikih. Iz tega sklepa Skarzynski, da so bili Nemci poinformirani se iz časa „sovjetskega prijateljstva" o toliko ujetih poljskih častnikih.
Tako ta prva poljska priča, Skarzynski.
In resnično je bilo toliko poljskih oficirjev v teh koncentracijskih taborih: v Kozielskem, Ostaszkowem in Starobielsku. V' Katynu so pobiti samo iz tabora Kozielsk, natančno, po spisku in celo po vrstnem redu v grobu kot prej v taborišču- Pobite iz Ostaszkowa so pozneje odkrili pri Harkovu. O starobielskih se še sedaj ne ve, kje so. Toda 11.000 častnikov so pogrešili resnično v 1. 1941, ko se je začela ustvarjati poljska vojska v giovjetiji.
Pozneje so Nemci sklicali mednarodno razsodišče, pa se "zavezniki” niso odzvali. Mednarodna komisija nemških satelitov in nevtralcev je potrdila sovjetski pomor žrtev, (V tej komisiji je bil slovaški zdravnik dr. Subik, znan kot pesnik Andrej Žarnov, moj znanec iz Bratislave, sedaj univ. prof. medicine v ZDA)
Zahodni zavezniki nis0 hoteli nasedati Goebbelsovi propagandi, prepričani, da gre za nacistični pokol. To vero ie še bolj potrdila sovjetska ..Specialna komisija", ki jo je samo iz svojih ljudi sklicala Sovjetska zveza, potem ko so nazaj osvojili Smolensk, ki je ugotovila „katynski zločin nem-
ško-faš'stičnih napadalcev”. In to ugotovitev so „zavezniki“ vzeli za avtentično in sovjetski sateliti jo vzdržujejo še danes.
2. Kako je prišlo do katynskega pomora?
Poljska vojska se je ob napadu Nemcev septembra 1939 začela umikat] proti vzhodu. -Ko pa so Sovjeti nato zasedli svoj del vzhodne Poljske, so zajeli vso poljsko vojsko, v kolikor ji ni bilo mogoče uteči v Romunijo, Ogrsko in preko Jugoslavije — tudi Slovenije — v Italijo, Francijo in Anglijo. Pa to je bila velika manjšina, povečini samo civilisti. Stotisočna poljska vojska je ostala v Sov jeti ji. Oficirje so Sovjeti strpali v 33 koncentracijskih taborih. V treh — zgoraj omenjenih taborih — je bilo okrog 11.000 častnikov. Mnogo generalov — med njimi general Haller, ki se je med prvo svetovno vojno boril v Franciji itd... Pisatelj in slikar Jose Czap-ski, ki je bil z njimi v taborišču, je kot priča opisal v knjižici Wspomi-niena Starobielske (Rzym 1940) — in s skicami opremil — natančno imena svojih znancev. Tudi način, kako so s kamioni odpeljevali tovariše pod pretvezo, da gre za »premestitev tabora”. Tu omenja tudi pesnika Piwo-warja, kako je pisal stihe na »cigaretni papir”, itd.
General Wladislaw Anders je bil že skoraj dve leti v policijskih zaporih v zloglasni Lubianki v Moskvi, ko je Hitler napadel Stalina in začel svoj vdor v Rusijo. Churchill je takoj ponudil zavezništvo Stalinu. Začel se je »krvoskrunski zakon” med zahodno demokracijo in vzhodno diktaturo. Churchillu je uspelo, da je dobil od Stalina pristanek, da se iz poljskih ujetnikov ustvari zavezniška poljska vojska kot vojska suverene Poljske države, katere priznana vlada je v Londonu. Mandat za sestavo fe armade je prejel general Anders v zaporu, iz katerega je bil seveda izpuščen- Začel je najprej iskati poljske častnike. Javili so se iz vseh častniških taborišč, samo nobenega ni bilo iz omenjenih treh. Novi poljski poslanik pri Sovjetski zvezi prof. S. Kot je iskal te častnike pri vseh sovjetskih oblasteh, pa jih ni našel. General Anders opisuje v svoji knjigi spominov »Brez zadnjega poglavja” (imam ga v španskem prevodu, Sin capitulo final, Barcelona 1948) ta križev pot iskanja, ko je bil dvakrat osebno pri Stalinu in mu je ta obakrat obljubil, da jih bo poiskal in mu jih poslal. Tudi predsednik poljske emigracijske vlade v Londonu St. Mi-kolajczyk piše v knjigi spomin »La violacion de Polonia” (Barcelona 1950), kako je potekalo iskanje teh častnikov in je mnenja, da je te častnike dal odstraniti osebno sam Stalin, ko je dal nalog: »Likvidirati!”, kar so podrejeni morda napačno tolmačili ukaz, toda redno so prav ta izraz rabili za — pomoriti (str. 43). Da so jih pomorili, je sklepal že tedaj general Anders iz besed Berie in Merkulova, ki sta jih rekla mimogrede: »Napravili smo s temi ujetniki veliko napako (ošibko)”. To ‘se pravi: pobili smo jih.
O tem iskanju izginulih častnikov je izšla potem 1. 1943 obširna do-
kumentama knjiga „Zbrodnia katynska w swietle dokumentew“, str. 500, kateri je napisal predgovor general Anders sam. Tu so fotografirani vsi predmeti, ki so ostali po pobitih, pa tudi vsi dokumenti o iskanju teh pobitih, odgovori vseh oblastnikov od Stalina do Molotova, Vyszynskega, Beria in Merkulova, vse to pripravljeno za ameriško komisijo raziskovanja. Kot posebna knjižica pa je izšla še Lista katynska kjer so zbrana vsa imena častnikov, ki so se nahajali v teh taborih, kakor so ostala v spominih taboriščnikov ali v kakšnih dokumentih, seveda, v kolikor jih je bilo sploh mogoče obnoviti. Znanstveni natančno pripravljeni dokumenti za sodni proces.	i	I r|T!
Ti knjigi sta še sedaj glavni obtežilni dokaz za sovjete in glavno znanstveno delo za poznavanje katynskega vprašanja. Nobenega dokumenta najdenega pri pritožbi, ni iz časa po aprilu 1940. Nemci so prišli v Smo-lensk šele julija 1941.
(Bo še)
Pavle Rant
Laik — to je zdaj vprašanje!
Pokojni dekan teološke fakultete v Ljubljani dr. Maks Miklavčič je v medvojnem času in po njem izbral pot sožitja s prihajajočim režimom, nikdar pa se ni odpovedal svojemu globokemu slovenskemu prepričanju. Od tedaj, ko nam je pri urah zgodovine v škofovih zavodih umel poiskati vsako prosto minuto za razgovor o slovenstvu pa do posmrtnega blatenja, ki ga je sovražno zlil nanj „menda“ duhovnik celovške škofije W. Mucher, s0 pretekla najbolj krvava leta slovenske zgodovine. V davnih dedih je dr. Maks iskal moči za obstoj slovenskega naroda in pot ga je znova in znova vodila na Gosposvetsko polje.
'S tem se je zameril sodobnim nacistom. Tudi Mucherju med njimi Bog se ga usmili, bj dejal Jalen. Bog daj norcem pamet, bi zapisal drugi. Bolj kot to, da se neki Mucher loti blatenja vsega slovenskega naroda, ker takšno blebetanje prehodnega posameznika b0 minilo, boli dejstvo, da se še vedno najdejo cerkvene avtoritete, ki takšno pisanje dovolijo. Komu v korist? Kristusovemu nauku 0 ljubezni, papeškim okrožnicam o sožitju med nr"odi, določilom mednarodno priznanih pogodb? Komu neki? To bi morai zdaj povedati celovški škof. In če ne bi hotel, bi morali slovenski škofje to od njega preko Vatikana zahtevali! Saj ni delo samo v reševanju duš, delo je tudi v reševanju naroda in njegove časti kot take, kajti, da po Cankarjevo povemo: vsi smo bili najprej rojeni SJovenci-pogani in šele potem sprejeti — hvala Bogu —1 v katoliško Cerkev. Kdaj bo torej odločnim, jasnim in pogumnim besedam msgr. dr. Rudolfa Klineca, kot smo
jih brali v »Svobodni Sloveniji", sledila uradna beseda domovinskih ordinarijev, kdaj zdomskih duhovnikov, kdaj vseh glasil, ki se s svojimi raz-vojniki danes pulijo za prva mesta v neki prehodni fazi bodočih dogodkov. . .kdaj ?
Res je, da bi še pred nekaj desetletji dobil pošten ukor, ako bi se kot laik drznil takole pisati. A danes vsa vesoljna Cerkev poudarja vlogo laikov in njih pravico do širšega udejstvovanja. Torej...
Zamislimo se za hip v čas Kristusovega nastopa. Skušajmo ga prikazati z besedami današnjih časnikarjev. Jezus Kristus, sin Jožefa in Marije, je začel novo podjetje in je v ta namen zbral skupino začetnikov, kadetov, ki jih je istočasno vzgajal v svoji stroki. Priznati je treba, da je imel silno srečno roko pri izbiri bodočih sodelavcev. Nekateri so se usposobili za pisanje, drugi za govorništvo, vsi so držali podjetje na višini, čeprav jih je nenadna gospodarjeva smrt presenetila, še tisti, ki se mu je izneveril, je bil toliko pošten, da ni začel svojega lastnega podjetja, kljub temu da so ga v ta namen financirali. „In šel je ter se obesil," je ostalo zapisano.
Zdaj to podobo prestavimo v kateri koli zgodovinski čas. Sleherni papež je Kristusov namestnik, sleherna ekipa, ki istočasno z njim sodeluje po vsem svetu, njegovi nameščenci. Večinoma so dobri, nekaj je poprečnih, drugi so slabi. Kot vsi navadni zemljani. Razlika je v tem, da danes za prejete denarje nekateri nasedajo komunističnemu materializmu, drugi kapitalističnemu ugodju, obojni pa hočejo peljati obrat na svoje. Eden piše nejasno ali zmešano knjigo, drugi hodi po zborovanjih in protestnih maršev se udeležuje, oba pa sta prepričana, da po svoji vesti prav delata. Vest! Marsikje je oglušela, marsikje sploh nikoli posluha ni imela, marsikje se oglasi šele tedaj, ko prvi bolezenski znaki temeljito stresejo ubogo človeško telo.
In se vrstijo papeži, se vrste ekipe, se dvigajo in padajo najbolj moderni in napredni, vedno pa drže arški župniki, kaplani Klemeni, preprosti semeniščniki, skromni sobratje. Na teh koncem koncev sloni Cerkev, čeprav se čudno sliši.
Kaj imamo pa zdaj laiki z vso stvarjo opravka? — Vse! Iz naših družin morajo zrasti novi duhovniki, se pravi, člani bodoče cerkvene ekipe. In če hočemo, da bo Cerkev res spet Kristusova, moramo najprej začeti pri sebi, v lastnih družinah, pri vzgoji otrok. Ne vse tako, kot so nas učili še precej po janzenistično; tudi čas in njega spremembe je treba znati vključiti. Tega pa ne bomo dosegli, ako s Cerkvijo kot tako, s tisto večno Cerkvijo, ne bomo živeli.
Mi bomo morda prešli razočarani, da smo šli skozi obdobje poskusnih kuncev. O nas bodo rekli, da smo bili žrtve časa in dogodkov, zmedenih
pojmov in splošnega svetovnega pretresa. In res moraš biti močan, da to mnenje že v naprej vzameš nase in ne protestiraš. A trenutno drugega ne ostane. Zagrizi se vase in vzdrži v zavesti: morda bo pa mojim mladim le kdaj lepše. 'Ne samo v zunanjem svetu, tudi v notranji mirnosti.
S pogumom torej naprej prav zaradi bližajočega se dejstva, da bo duhovnikov vedno manj. Toliko več odgovornosti bo prešlo na laike: Cerkev bo v naših družinah, pri snidenjih, na izletih. Tako kot v Kristusovem času: hodil je med narodom, bil z njim. In samo izbrani so ga spremljali. Dvanajst samo. A iz naroda so zrastii novi dvanajsteri in vedno rastejo. Dokler bodo v slovenskem, bomo živeli. Življenje pa je v družini.
Slovenski duhovščini je bil celibat brez sedanjega zasedanja v Rimu vedno samo po sebi razumljiv stan. Zato se mi laiki slovenskega rodu in naši duhovniki sprašujemo, čemu je sploh bilo potrebno toliko govorjenja in pisarjenja po vsem svetovnem tisku, kot da bi bili vsi mednarodni časnikarji katere koli vere kaj prizadeti pri celibatu.
Na žalost so željo Janeza XXIII, da bi se o Cerkvi pisalo tudi na prvi istrani svetovnih dnevnikov, napačno razumeli. Kdo bo to radovednost plačanih časnikarjev ustavil, prepustimo Sv. Duhu. Z njimi vred tudi Mu-cherja in sokrivce.
12. oktobra 1971
O. M.
Moj j»' r o h
Čez moj prah neslišno se useda prah pozabe, v jesenski noči čezenj oster veter brije in v zimskih dneh odeja mehka ga pokrije, samotna cvetka je potem prišla vasovat z livade.
Tu čaka prah, poglabljajoč se v travno rušo, ki bujno se nad mano je razbohotila, neznano roko, ki nekoč odkrila bo mojo grenko bol in mojo sušo.
Utrgala bo roka nežno cvetko nebogljeno in v skrivnostni zgradbi njeni bo ljubezen brala, ki iz prahu ga črpa z letom v leto cvetka zala, morda ji bo postavila še pravo ceno.
Takrat bo v prahu mojem radost zadrhtela in suša, bol se bo v veselje spremenila, ko v srcih mladih bo hvaležnost gorka vzklila in se kot baklja, žarni kres bo razplamtela.
DOKUMENT IZ TEŽKIH ČASOV
IZ ARHIVA DR. MIHA KREKA
V letih svojega bivanja v Londonu, je bil dr. Krek član jugoslovanske vlade vse dotlej, ko je vlada krenila na levo. Bilo so to leta italijanske okupacije v t. zv. Ljubljanski pokrajini in meseci po okupaciji pokrajine po Nemcih in nastanek domobranstva.
Poleg neprestanih težav v vladi sami, ki se ni znala izogniti notranjim sporom, je dr. Krek bil neverjetno trd boj, da bi Angleže prepričal o pravilnosti našega protikomunističnega boja med sovražno okupacijo, kar zahodni zavezniki nikakor niso hoteli razumeti. Za nje je bila vsaka oblika sodelovanja z okupatorjem zločin, ki ga je treba kaznovati.
Da bi dr. Krek Angležem dopovedal, kaj se v naši deželi dogaja, je porabil vsako priliko, da je na podlagi zanesljivih poročil od doma skušal informirati odločilne angleške osebnosti o naših izredno težkih razmerah. Za primer prinašamo strogo zaupno pismo Krekovo Siru Georgu W-Rendelu, britanskemu veleposlaniku za Jugoslavijo, ki se v prevodu glasi:
NAJSTROŽJE ZAUPNO
Moj dragi Sir George!	1. junija 1944
Ponovno sem se trudil, da bi združil partizane z drugimi organiziranimi in podtalnimi gibanji v naši deželi v en skupen boj proti okupatorjem. Dobil sem tale odgovor: „B'oj partizanov ni usmerjen proti okupatorskim silam temveč je komunistična revolucija, ki so jo povzročili komunisti in zapeljani Slovenci. Njihovi nacionalni pozivi so propaganda za zavajanje prebivalstva. Hočejo se polastiti oblasti in so nasprotni jugoslovanski vladi. Skoro vse podeželje ie proti njim in tudi v Ljubljani so že v manjšini.
Partizansko vodstvo je, poleg tega, tudi proti kralju, naši vladi, generalu Mihailoviču in Jugoslaviji. Njihov program je sovjetski režim, njihova zastava je rdeča in njihov grb sta srp in kladivo. Ne moremo predvidevati sodelovanja s temi ljudmi, toda bomo še poskušali.
Partizani vsepovsod sodelujejo z italijanskimi komunisti. Sami so na Primorskem objavili, da je neki italijanski komunist član vodilnega odbora partizanov."
In še dve drugi sporočili od doma:
»Komunisti so neznatna manjšina med Slovenci in so tako tesno povezani z italijanskimi in nemškimi komunisti, da bi bila skupna organizacija z njimi škodljiva. Ne borijo se proti okupatorju. Nadaljujejo s svojo revolucijo in nas ovajajo okupatorju. Pozivamo vas, da ne žalite čustev našega naroda z oddajami na londonskem radiju, če ne morete povedati, da so naši partizani morilci, pa vsaj njihovih žrtev ne imenujte za morilce. To povzroča tegobo in nezaupanje, do Londona."
,,Na zasedanju vseh strank, ki so povezane v Zvezi, je bil sprejet
naslednji sklep: Komunisti, ki morajo pristati na načela združitve Slovenije v federativni Jugoslaviji, morajo tudi prenehati pobijati Slovence, nehati požigati domove in ropati. Iz svojih vrst morajo izključiti vse morilce. Samo tedaj bodo možni razgovori o skupnem sodelovanju proti okupatorju. Iz naših izkušenj dvomimo, da bodo to storili brez izrecnega naročila iz Moskve."
Prav tako mi je prišlo v roke pismo, v katerem se naši ljudje pritožujejo vsled več govorov, ki jih je na londonskem radiju v oddaji za Slovence imela neka ženska. Govore označujejo kot ..histerično komunistično propagando" in »skrajno krivično za nekomunistično slovensko ljudstvo." Ugotovil sem, da je bila v zadnjih mesecih na slovenskih oddajah londonskega radia edina ženska, uradnica radia gdč. Hirsch. Nisem bral njenih govorov in ne morem o njih soditi, toda ker so tako slabo vplivali, menim, da je zadevo treba razčistiti.
Lepo vas pozdravljam	dr. Miha Krek
Vaša ekselenca
Sir George W. Rendel, K. C. M. G., britanski veleposlanik za Jugoslavijo
Odgovor na to pismo priča, da je Sir Rendel stvar vzel resno in vsebino sporočil na merodajna mesta.
BRITANSKO VELEPOSLANIŠTVO ZA JUGOSLAVIJO 45, LOWNDES SQUARE
ZAUPNO
Moj dragi dr. Krek!	1. junija 1942
Zelo sem hvaležen za vase najstrožje zaupno pismo MK/EB z dne 1. junija glede vprašanja odnosov med par‘izani in drugimi organiziranimi silami in podtalnimi gibanji odpora v Sloveniji. Prišlo je ravno prav, ker sem se udeležil sestanka na zunanjem ministrstvu, kjer so to in podobna vprašanja bila na dnevnem redu debate. Zato sem izkoristil priliko in sporočil vsebino vašega pisma večim odločilnim osebnostim, istočasno s potrebnimi pojasnili.
Pismo so brali z velikim zanimanjem in sem prepričan, da bodo najresneje vzeli v poštev informacije in mnenja, ki jih vsebuje.
Ostajam, moj dragi dr. Krek, vedno vaš,
George W. Rendel, 1. r.
Vaša ekselenca dr. Miha Krek 14, Kingston House South Enismore Gardens
Na vse Krekove korake je bil odgovor vedno bolj negativen, dokler se angleška vlada ni definitivno odločila za komunistično linijo odpora v Jugoslaviji in pozvala vse nekomunst.ične edinice, naj se priključijo v boju proti okupatorju — komunističnemu vodstvu.
France Pernišek
ŠKOF ROŽMAN
Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa
Razmeroma zgodaj smo dobili življenjepis gotovo enega največjih pa tudi najbolj poniževanih ljubljanskih škofov dr. Gregorija Rožmana. Leta 1967 je izšel prvi del in leta 1970 že drugi del. Napisati dober, objektiven življenjepis o takem možu, kot je bil škof Rožman, resnično ni lahko delo. Pa je uspelo v polni meri lazaristu dr. Jakobu Kolariču, kateremu moramo biti zato, kar in kakor je do sedaj napisal, iskreno hvaležni, če vzamemo v poštev dejstvo, da je delo napisano v zdomstvu kjer mnogi prevažni zgodovinski viri in ljudje niso dosegljivi, moramo avtorju tega dela najprej čestitati na pogumu, s katerim se je dela lotil, na pridnosti in vestnosti pri izbiranju gradiva in na slogu, ki je živahen, prijeten, vendar vseskozi zelo trezen. Kot avtor sam priznava v uvodu, so nekateri že vnaprej dvomili v objektivnost življenjepisa. Ko oba dela preberemo pridemo d0 prijetnega zaključka, da je pisatelj tudi to nemajhno nevarnost srečno premagal.
Namen tega pisanja je samo naše bralce informirati o tako znameniti knjigi in jih pripraviti do tega, da bodo življenjepis ne samo bežno prebrali, ampak ga kupli, prebrali in hranili kot dragocenost v svoji družinski knjižnici.
V prvem delu so najprej opisana otroška dijaška in mladostna leta. Kmečki sin Gregorij Rožman rojen 9. marca 1883 v Dolinčicah na slovenskem Koroškem je preživljal otroška leta enako kot vsi kmečki otroci: trda vzgoja, skromno življenje. Talenti, ki jih je že otrok kazal, so nagnili Franca Rožmana, da je dal sina Gregorija v srednjo šolo v Celovcu. Oče trd, skopih besed, pa trdne in žive vere; mati skromna, tiha vdana trpinka kot vse slovenske kmečke matere. Gregorij je imel v svoji osebi in značaju lastnosti obeh. Kot tak je bil priden študent, ki ni zapravljal dragocenega časa in trd do sebe, da je premagal vse mladosne viharje, ki tudi njemu niso prizanašali saj je bil zdrav in naturen fant. Prav boj z mladostnimi viharji je rodil v Rožmanu pesnika, ki pa je kasneje pesnikovanje opustil in se spremenil v odličnega pisca in govornika. Ti mladostni viharji in ljubezen so zelo lepo popisani. Po odlični maturi in dobljeni zmagi nad samim seboj je stopil v celovško bogoslovje. Že bogoslovec je kazal, da je resnično in za vselej z nožem prerezal vezi, ki bi ga ovirale na poti do duhovniškega poklica in kot duhovnika. Poleg resnega študija se je kot bogoslovec ukvarjal tudi s pisateljevanjem. Pisal je poučne in kratke črtice, ki razodevajo bodočega skrbnega dušnega pastirja. V duhovnika je bil posvečen 21. julija 1907 in v nedeljo 4. avgusta 1907 je opravil novo mašo v svoji rojstni župniji Šmihel pri Pliberku. Njegova prva in edina
kaplanska služba je bila v Borovljah. Kakor je bil njegov župnik zanikrn in ne posebno goreč dušni pastir, (oliko bolj je kazal gorečnost in duhovniško vnemo kaplan Rožman tako, da mu je neki starejši mož po poslušanju njegove pridige rekel: „Gospod, vi boste nekoč še škof postali.'*
Kaplan Rožman je leta 1909 tretjič postal študent, škof Kahn se je odločil, da ga pošlje na Dunaj, da doseže doktorat iz bogoslovnih ved. Na Dunaju je bil sprejet v duhovniški vzgojni zavod Avguštinej. Studii ni bil lahak, a ga je z odličnim uspehom končal in 27. junija 1912 je prejel čast doktorja bogoslovja.
Nato je bil študijski prefekt v knezoškofijskem semenišču Marija-nišče v Celovcu. Po enem letu službovanja v Marijanišču je bil imenovan za docenta cerkvenega prava na škofijskem bogoslovnem učilišču v Celovcu. Bil je eden najljubeznivejših profesorjev, mož molitve, s svojo izredno osebnostjo je izravnaval nasprotstva. V tej dobi začenja tudi njegovo javno delovanje med mladino v prosvetnih drušvih in kmalu je postal eden najzanimivejših in priljubljenih versko-prosvetnih delavcev med Slovenci na Koroškem, poleg tega pa priložnostni dušni pastir, ki je vodil duhovne vaje in misijone po slovenskih farah.
Kmalu pa se je izpolnilo to, kar mu je oče rekel ob novi maši: „Vesel sem, da imam sina duhovnika, smiliš pa se mi, da boš duhovnik ravno v najtežjih časih." Usodni streli 28. junija 1914 v Sarajevu so sprožili pr 'o sve ovno vojno, ki je tudi preusmerila Rožmanovo življenjsko pot. Silno je bolelo mladega dr. Rožmana trpljenje ljudstva, podivjanost nemških nacionalistov, preganjanje, trpinčenje, sramotenje in zapiranje zavednih slovenskih duhovnikov. Ker je med vojno prosvetno javno delo bilo nemogoče, zato se je tem bolj posvečal dušnemu pastirstvu in pisanju. Konec vojne, boji za Koroško, plebiscit, vse to je Rožmanovo dušo napolnjevalo z grozo in grenkobo. Leta 1919 se je prvič moral umakniti na jugoslovansko stran v Mozirje v Savinjski dolini. Pa se je kmalu vrnil nazaj in se z vso vnemo posvetil delu. Toda še pred plebiscitom je postala Ljubljana njegovo duhovno področje. Na povabilo bogoslovne fakultete pravkar ustanovljene ljubljanske univerze je prevzel leta 1920 stolico za cerkveno pravo. Odzval se je povabilu, pravno pa je še nadalje ostal profesor cerkvenega prava na bogoslovnem učilišču v Celovcu, kjer je bil za to službo nastavljen. Predno je odšel v Ljubljano, je celovškemu ordinariju sporočil, da se takoj vrne in prevzame predavanje iz cerkvenega prava. ko bo bogoslovno učilišče v Celovcu imelo slušatelje za njegovo stroko. Naj ga samo pokličejo, ko bi ga potrebovali. Toda klicali ga niso več in tako je dr. Gregorij Rožman os‘al v Ljubljani. Rožman potemtakem ni bil begunec. Po plebiscitu ni bil prisiljen zapustiti Koroške, saj je odšel prostovoljno skoraj eno leto pred plebiscitom in odšel z namero, da se vrne.
To je na kratko vsebina prvih treh poglavij I. knjige.
V četrtem pcglevju pa že postane Ljubljana — Rožmanova prečudna življenska usoda. V tem poglavju je opisano Rožmanovo profesorsko de'o
predvsem pa njegova velika ljubezen do slovenske mladine in požrtvovalno delo, ki ga ji je posvečal. Začetki v Ljubljani so bili zelo težki, zlasti v gmotnem oziru, ker so ga ob selitvi popolnoma okradli, čakalo ga je v Ljubljani pretresljivo razočaranje, ko je zrl pred seboj ostanke svojega siromaštva. Sprejel je službo prefekta v Marijanišču, da je na ta način imel vsaj stanovanje in hrano. Zelo natančno je popisano njegovo delovanje med Orli, saj je to organizacijo spoznal že na Koroškem. V zvezi z delom med mladino, so v tem poglavju zanimivi opisi nemškega mladinskega gibanja, opis križarstva med našo dijaško mladino, s spori, ki so nastali pod vplivom križarstva, Rožmanov odnos do vseh teh pojavov, opis orlovstva, ki je bilo njegova ljubezen. Prav tako je lepo opisano Rožmanovo prizadevanje in delo v fantovskih in dekliških Marijinih družbah in njegovo cvetoče vzgojno pisateljsko delovanje v korist slovenski mladini in njegovo znanstveno pisanje. V tem poglavju nam pisatelj nekoliko osvetli tudi njegovo zasebno življenje, zlasti njegovo domotožje in ljubezen do rodne Koroške in njegovo navdušenje za planine.
Jasno je, da tako aktiven duhovnik, tako priljubljen človek pa do skrajnosti skromen ni mogel ostati brez velikih usodnih življenjskih sprememb. V petem poglavju se po Rožmanovih besedah zbirajo nad njegovo glavo težki oblaki, škof Jeglič je leta 1928 izpolnil 78 leto svojega življenja, začel misliti na naslednika; pogled in misel sta obstala na dr. Rožmanu. „Misli so mi vedno bolj krožile okoli dr. Gregorija Rožmana," je govoril škof Jeglič. Dr. Rožman je to vedel, se branil, a se je končno le vdal. Sprejel je škofovsko čast „pa tudi „križa težo in plačilo". Zanimivo je, da je za škofovsko imenovanje zvedel, ko se je leta 1929 za velikonočne praznike mudil na Koroškem. Lepi so opisi priprav škofovskega posvečenja, slavnostnih prireditev ob posvečenju in zlasti Rožmanovih temnih slutenj za čase njegovega škofovanja. To pisanje je naravnost pretresljivo.
Po presledku dobrih treh let je izšla druga knjiga, ki opisuje življenje in delo škofa Rožmana.
14. julija 1929 se je izpolnila napoved boroveljskega farana: dr. Gregorij Rožman je postal škof ljubljanske škofije in odslej spremlja življe-niepisec njegovo škofovsko čast, odgovornost in delo. Z njegovim škofovskim nastopom začno nastajati tudi težkj časi za slovenski narod. Druga knjiga je kakor pisan mozaik poln svetlih in temnih, bleščečih in motnih barv.
V	prvem poglavju omenja potem pripravo za imenovanje, njegovo razmerje do škofa Jegliča in obratno. Diktatura se vedno močneje uveljavlja in s političnega že posega na druga področja narodnega življenja, kar nujno privede do spora s Cerkvijo. Gospodarska kriza postaja vedno hujša, brezposelnost in pomanjkanje se naglo veča. Spor episkopata z vlado in krono zavoljo razpusta Orla in ustanovitve Sokola kraljevine Jugoslavije se tako zaostri, da škofu Rožmanu grozi konfinacija.
V	drugem poglavju je lep in zanimiv popis Rožmanovega odnosa
do duhovnikov, redovnikov in redovnic, do ostalih jugoslovanskih škofov in do samega sv. Očeta Pija XI. Anekdota, kako se je 'Pij XI. razhudil nad škofom Rožmanom in udaril po mizi, da je prevrnil tintnik in se pomazal, je v tej knjigi prvič popisana. Sploh pa so zanimiva in značilna Rozmanova srečanja s papeži.
Nad vse zanimivo pa je tretje poglavje, v katerem življenjepisec popisuje Rožmanovo oblikovanje, delo in odločitve v slovenskem laiškem apostolatu v Katoliški akciji, njegov poseg v delavske organizacije, slovensko organizirana dobrodelnost in organizacijsko službo za izseljence. To so tako sveže zadeve, da nas vse močno zanimajo, škof Rožman je imel izredno razumevanje za dijaško in delavsko vprašanje. Oboje je zelo dobro poznal, ga podpiral, reševal in neprestano opominjal svoje duhovnike na dolžnosti do Katoliške akcije in krščanskih delavskih strokovnih organizacij. Komunizem je odločno obsodil, prav tako pa tudi načelno polovičarstvo in simpatiziranje s komunizmom. V teh zadevah je bil jasen in odločen čeprav je dolgo in veliko potrpel in si je vedno v zadevi najprej sam ustvaril jasno sodbo. Le tej so sledila dejanja. Če bi ne prišlo do nesrečne vojne 1. 1941, kakšna cvetoča pomlad bi nastopila v katoliškem in v vsem življenju v Sloveniji. Toda temne slutnje in napovedi jasnovidnega škofa so se uresničevale druga za drugo. Vsi tisti, ki smo kdaj delali v KA in delavskih strokovnih organizacijah, moramo biti dr. Kolariču hvaležni za to pre-zanimivo poglavje.
Četrto poglavje je opis veličastnih množičnih verskih manifestacij. Spomin tisočpetstoletnice efeškega koncila, tisoč devetsto letnice odrešenja človeškega rodu; vse te proslave pa so bile priprava in uvod v zmagoslavno in veličastno slavje Evharističnega kongresa v Ljubljani 28. in 29. junija 1935. Osemstoletnica stiškega samostana 1. 1936, leto mladinskih taborov 1938, 6. Mednarodni kongres Kristusa Kralja v dneh 25. do 30. julija 1939. Te krasne manifestacije žive vere slovenskega ljudstva so tudi za škofa Rožmana bili radostni dnevi. Pa tudi v te radostne dogodke so padali curki trpke grenkobe: smrt nadškofa dr. Jegliča 1937, smrt škofa dr. Gnidovca S. februarja 1939, in še nenadna smrt narodnega voditelja dr. Antona Korošca 14. decembra 1940.
Kočljiva točka bi utegnilo biti 5. poglavje, ki govori o zasebnem življenju škofa Rožmana. Gre za zadeve o katerih je treba previdno in pošteno govorii pa še bolj previdno in pošteno pisati, zakaj napisana beseda ostane, se ne pozabi. Lepo je povedal življenjepisec o tem, kar je na velikem škofu bilo človeškega, pa tudi globoko posvetil v njegovo notranjost, ki jo je strahotno trpljenje neprestano oblikovalo, spopolnjevalo in nič ne pretiravamo, če se reče pripravljalo do svetega življenja in svetniške smiti. Telesno mučeništvo traja malo časa, škof Rožman je trpel duhovno muče-ništvo dolga leta. Toliko sramotenja, ponižanja, vnebovpijoče krivice, kot jo je pretrpel škof Rožman verjetno ni pretrpel nobeden iz dolge verige njegovih prednikov na ljubljanskem škofovskem sedežu.
To je površna in bežna vsebina obeh knjig. V vsaki knjigi so dodane opombe. Iz teh se vidi, koliko gradiva je življenjepisec nabral in koliko ljudi je pri sestavi tega življenjepisa sodelovalo. Te opombe so vrednota zase. Prav tako je dodano besedno kazalo.
Knjigi krasi mnogo lepih in zanimivih slik. Tisk je lep in jasen, brez napak, oprema zelo lična.
Avtorju življenjepisa škofa dr. Gregorija Rožmana moramo za to, kar nam je dosedaj dal iskreno čestitati in mu moramb biti za njegovo delo iz srca hvaležni. Velika škoda bi bila, če nam ne bi mogel napisati še tretjega dela- Pisec sam pravi v uvodu druge knjige, da verjetno ne bo mogel zaradi bolezni. Prosimo Boga, da mu nakloni zdravje, da bo mogel napisati še najtežji pa tudi najveličastnejši del življenjepisa škofa dr. Gregorija Rožmana. Pa v tem naj mu pomaga tudi sam škof Rožman!
PATER JAKOB PIŠE NERESNICO
Po vojni so komunisti v domovini do tal podirali cerkve kapelice in križe ter druga sveta znamenja ob križpotjih. Taka je resnica, čeprav p. Jakob iz Nice piše drugače (Ameriška domovina št. 198, 15. okt. 1971), ko pravi: „Ob cestah stoje vaški križi, vaške male kapelice vsepovsod, ali znamenja po Gorenjski in Notranjski, po Dolenjski skozi Primorja... Resnica je pa vendar tudi — tako pater nadaljuje — ,,da je marsikatero znamenje, kapelica ali križ v dokaj revnem stanju To je pripisovati gotovo bolj gospodarski strani kakor pa izrazu vernosti ali nevernosti...' Po pisanju p. Jakoba se torej nobenemu znamenju vernosti vsepovsod po Sloveniji ni ničesar zgodilo. Ko bi se bil le potrudil na področje tragično znanega Kočevskega Roga, bi bil našel gotove predele, kjer so komunisti do tal podrli ne le kapelice in križe, ampak tudi cerkve, farne in podružnične, da ni o njih niti sledu. Poročanje p. Jakoba o kapelicah in križih je v nasprotju z resnico in je lažnivo, kajti ljudje, ki so takrat tam živeli, pripovedujejo, da so porušili nad 20 cerkva, med njimi lepe in velike farne cerkve, kapelic pa nič koliko.
Na drugem mestu isti pisec tarna nad tem, da po vojni ni nihče pomagal jugoslovanski revščini, ki jo je vojna povzročila. Takole piše: „Ne enim ne drugim oblastnikom (v Jugoslaviji), kdor koli bi bil, bi ne bila dana lahka naloga: popraviti najprvo, potem pa zares dvigati. Razen tega pa —• kdo se je kaj posebej brigal in pomagal tej jugoslovanski revščini po vojni..." Ali ni resnicoljubni menih nikoli ničesar slišal o ogromni pomoči Jugoslaviji od strani mednarodne organizacije UNRRA v času tik po vojni? Takrat je ta dobrodelna organizacija po nalogu svojega predsednika newyorškega župana Fiorelo La Guardia Jugoslavijo zasipala z vsemi
vrstami življenjskih potrebščin. Toliko je prihajalo tja živeža, obleke in drugih potrebnih stvari, da so ljudje, ki so tačas prihajali iz Jugoslavije, navdušeno trdili, da se ljudstvu še nikoli ni tako dobro godilo. Preden kdo v javnem članku sočutno sprašuje, kdo se je po vojni posebej brigal in pomagal jugoslovanski revščini, da bi s tem opravičeval režimsko zavoženo gospodarstvo, bi bil dolžan kot resnicoljubni človek prej preiskati dejstva gospodarskih razmer v Jugoslaviji po vojni. Takoj bi bil naletel na UNRRA in njeno ogromno pomoč in bi na ta način opustil neresnično poročanje, ki ljudi zavaja, da verjamejo neresnici, objavljeni v častivrednem listu in iz peresa katoliškega duhovnika-meniha.
Med drugim p. Jakob piše še to: „Cela naša domovina je govorila o zmagah; zmagali so pa pravzaprav oni, ki so bili premagani." Nato razlaga, zakaj so pravzaprav zmagali Nemci in Avstrijci; zato namreč ker so iz zgodovinske preteklosti uživali prestiž, radi katerega jim je svetovna javnost pomagala. Potem pa zavije oči in vzklikne: ,,'Naši domovini pa — neugledni zmagovalki — kdo ji je hotel pomagati?!" Iz tega vzdiha spet veje opravičevanje režima, ki ni znal in hotel ljudstva izkopati iz povojne gospodarske revščine, kljub temu, da je dobival od svobodnega sveta bogato podporo. Ali ni zgovorni pater nič bral ali slišal, da so samo Združene države Amerike naklonile po vojni Jugoslaviji nič manj kot dve milijard' dolarjev podpore v najrazličnejših oblikah in za različne namene? Dve milijardi dolarjev, ne dinarjev, da ne bo pomote! Koliko je režim v domovini dobil raznih gospodarskih ugodnosti in podpor od drugih svobodnih držav zahodnega sveta, je težko izraziti v številkah, a gre v težke milijone dolarjev. Kje so vse te milijarde, kje njih blagodejni gospodarski in socialni učinek, če mora pater z bolestjo v srcu zapisati: »Trpin je bil, trpin ostal ta naš ubogi narod?" Pravi, da so se mu zdeli ljudje v domovini kot izmozgani, izčrpani. Kdo je potem pobasal one milijarde ? Škoda, da ni imel prav nobene prilike videti množico razkošnih zasebnih vil, vikendov vsepovsod, in poletnih izbrano opremljenih kopalnih naprav ob jadranskem obrežju! Po vsem tem je seveda narod mo>ral ostati trpin, tudi če je “zmagal”.
O zmagi p. Jakob ponovno govori, pa dene besedo v narekovaj, češ, čeprav domovina govori o zmagi, so vendar pravzaprav zmagali Nemci. S tem hoče reči, da komunistični režim ni bil resnični zmagovalec in ni užival pravic zmagovalca v domovini. Alj je mogoče, da je pater pozabil na tisto po krutosti in strahoti največje dejanje zmagovalca — ki pa gotovo ni bil Nemec — na zverinsko mučenje in pobijanje 12.000 neoboroženih naših fantov ? Pa še nekaj: ni mogoče verjeti, da bi bil menih tako popolnoma brezčuten ob strašni usodi svojih sobratov-duhovnikov, ki so mučeniške smrti umirali, pobiti na domači zemlji od slovenskega zmagovalca. Vse to je očitna, stokrat izpričana resnica. Kdor se boji vso resnico povedati, naj rajši o vsem molči.
Nihče ne more p. Jakobu zameriti obiska domovine. Vendar naj sam
sebe vpraša, ali ni bil njegov jugoslovanski potni list predrag, čeprav je s svojim lažnivim pisanjem o gotovih stvareh in s popolnim molkom o drugih, največjih, le zelo šibak branitelj in zagovornik oblastnikov v domovini, pred katerimi je nekoč bežal.
Zvonko
Ukrajinski narotl za svojini kardinalom
Ko je Pavel VI. proglasil mučenika jezuita p. Kolbeja za blaženega, je med drugim tudi dejal, da se je od nacistov umorjeni duhovnik žrtvoval za svojega taboriščnega sotrpina koncem koncev tudi zato, ker sta bila oba Poljaka: brat je bratu Poljaku rešil življenje.
To misel je verjetno že mnogo let prej tuhtal ukrajinski kardinal Sli-Pyj> ko je s svojimi rojaki trpel v komunističnih zaporih; vsak dan je videl žrtve enih za druge, sleherno uro čutil trpljenje ukrajinskega naroda.
Osem let je molčal, odkar so ga Sovjeti v poklon Janezu XXIII. spustili. Takrat je bil novica on in z njim ukrajinski narod. V teh 0smih letih se pa nihče ni spomnil, da isti narod še naprej trpi, to pot celo z nekim tihim pristankom svetovne javnosti, češ saj ne more biti tako hudo, ko je pa vrhovni dušni pastir Ukrajincev lahko zapustil svojo domovino.
Slipyj je brat vseh Ukrajincev. Kot tak je na isinodi spregovoril in dejal: „Hočem vam povedati, da me posebno skrbi usoda ukrajinske katoliške cerkve, katere trenutni položaj bi mogel označiti samo z besedami: biti ali ne biti... Ukrajinski katoličani so žrtvovali reke krvi in grmade mrličev zaradi svoje zvestobe papežu... in še vedno so žrtve najhujšega preganjanja, in kar je hujše, nihče jih ne brani. Ali je kje še kak narod, ki je toliko trpel? Ukrajinci, ki že tako dolgo časa toliko trpijo kot mučeniki in izpovedovale! vere, bi morali biti nekako izbrisani kot neprimerne priče hudobij preteklosti... a Vatikan molči, ko je na vrsti razgovor o šestih milijonih ukrajinskih katoličanih vzhodnega obreda..."
Zaključki: pri svojih 79 letih je kardinal Slipyj podal najhujšo obsodbo komunističnega režima, hkrati pa tudi poudaril, da zaradi ljubega miru morajo gotovi narodi trpeti še naprej. — Tudi slovenski med njimi.
Skupna zgodovinsko-politična pot Ukrajincev in Slovencev sega v čase prvega katoliškega shoda (katerega 80-letnica bo prihodnje leto) in se vleče ves čas v najožjem sodelovanju na političnem polju od dr. šuštaršiče-ve ekipe naprej preko Janeza E'. Kreka do Mihe Kreka, pa na kulturnem od začetkov naše moderne dobe do slovenskega dela na ukrajinski univerz’ v Buenos Airesu. Ali bomo Silovenci tudi sledili Ukrajincem to pot?
Tiste dni, ko je Slipyj govoril, je Mindszenty odhajal v prostovoljno
izgnanstvo na Dunaj, so izgnali čangkajška iz ZN, Brežnjev se je učil demokracije v Franciji, Kosygin ogledoval Kanado in Tito počival v Nixo• novem objemu.
Vedno in povsod so bili Rasputini; zdaj se pišejo morda Kissinger morda Brandt; bili so Borghie, ki se zdaj pišejo Casaroli ali Helder Camara.
Nihče pa ni dejal in nikjer ni bilo povedano, kdo bo branil svobodn: svet pred komunizmom: takim ali takim. Verujem, da Ivana Arška, Jan Sobieski in Washington niso bil samo enkratne zgodovinske pojave.
7. nov. 1971	Pavle Rant
Ob taki mladini nobenega strahu!
Zabavljanje zoper današnjo mladino je kar splošen pojav. Tudi med slovenskimi emigranti jih je mnogo, ki zabavljajo zoper mladino in hinavsko zavijajo oči, češ, kam smo prišli, mi smo bili včasih boljši. Zgražajo se nad mladino zlasti tisti, ki bi mladino radi vpregli v svoj voz, pa jim mladina noče slediti.
NeKaj dogodkov v zadnjem času v Argentini pa dokazuje, da je ogromna večina naše mladine zdrava, da so njeni pogledi jasni, njeni cilji veliki in lepi.
Eden takih dogodkov je bil mladinski dan na Pristavi pri Buenos Airesu. Tam se je zbrala slovenska mladina iz vsega Velikega Buenos Airesa in imela tako lep nastop, da smo bili kar presenečeni. Na tem mladinskem dnevu sta bila tudi dva govora — ne starih in izkušenih govornikov ampak dveh zastopnikov mlade generacije. Govorila sta gdč. Pavla Andrejak, predsednica SDO in Miha Stariha, predsednik SFZ. Prva je hčerka, drugi pa sin slovenskega domobranca. Tako jemljejo potomci slovenskih domobrancev krmilo slovenske ladje v svoje roke.
Gdč. Andrejak je med drugim poudarila tole: „Vsi tisti, ki smo mladi, dokažimo danes, da nočemo ostati za tistimi, ki so tudi nekoč bili mladi, pa so nam mnogo zapustili, ko so prestopili v zrela leta... Naj nas vodi duh, ki ga nam je dala vzgoja naših staršev, ki so vse zapustili, tudi najdražje — svojo domovino, da mi lahko svobodno živimo in ohranjamo svetinje svojega narodnega življenja t. j. slovensko pesem in slovensko besedo. To naj bo zahvala vsem tistim, ki so darovali svoja življenja za ohranitev svobode duha...“
Miha Stariha pa je posebej podčrtal, da je ena izmed glavnih nalog mladinskih organizacij ta, da skušajo ustvariti v skupnosti najbolj pripravno okolje za slovensko mladino. Tako okolje, ki bo vedno bolj krepilo njen čut slovenstva in jo navduševalo za velike slovenske ideale. Za to pa je
seveda potrebno sodelovanje družine in sploh starejših, ki naj bodo temeljna opora, ki bo omogočila, da bo mladina ohranila življenje narodu.
To so besede zastopnikov naše mladine. Sedaj pa poglejmo nekaj njenih publikacij v Argentini.
Že lepo število let izhaja »Mladinska vez", ki jo urejajo in v katero pišejo naši mladi. Pisana je v odločno slovenskem in globoko verskem duhu.
•Dijaki Rožmanovega zavoda v Adrogueju izdajajo svoj list z naslovom „Zavodar“. Ob 20 letnici ustanovitve imenovanega zavoda so izdali novo številko svojega lista s tako lepo in tehtno vsebino, da mora biti te mladine vsakdo res vesel.
Lepo presenečenje za slovensko javnost je zbirka člankov, ki jih je napisal in izdal peti letnik slovenskega srednješolskega tečaja »Marka Bajuka". Zbirka nosi naslov »Samostojna svobodna Slovenija". Obsega članke '■ slovenskih mejah, ustavi, družini, jeziku, kulturi, Cerkvi, tehniki, mladini in gospodarstvu. To so zelo lepi članki naše mlade generacije, ki zasluži krepko pohvalo.
Lubor J. Zink
ZAKAJ SOVRAŽIJO TITA
Objavljamo prevod članka, ki je izšel v kanadskem dnevniku »The Toronto Sun" dne 5. nov. 1971. Prevod je oskrbel g. Otmar Mauser.
Poleg takih političnih morilcev kot so Stalin, Hitler in Mao-Tse-tung je jugoslovanski Tito majhen. Žrtve njegove eno-partijske diktature ne gredo v milijone. Ugiba pa se, da gredo številke preko 100.000.
Mora se torej reči, da to relativno majhno politično mesarjenje v balkanski socialistični federativni republiki ni Ti‘ova zasluga. Njegovi rablji so bili prav tako natančni pri likvidacijah vsake opozicije kot so bili njegovi sovrstniki po drugih totalitarnih deželah. Velikost njihovih operacij je bila pač omejena zaradi manjšega števila prebivalstva, ki je približno enako kanadskemu.
Kljub temu so titoisti v prvem navalu nasilja zabeležili nekaj terorističnih dejanj, ki se lahko nrimertaio z najgroznejšimi političnimi zločini današnje dobe. Eden teh zločinov, skoraj neznan v zapadnem svetu, je bil masovni nokol blizu 20.000 jugoslovanskih beguncev, katere so Britanci v Avstriji i.ročili v roke Titovemu režimu v maju leta 1945.
O tem »incidentu" sem pisal pred petimi leti, ko mi je prišla v roke knjiga (Kočevje), v kateri D. M. Karapandžič opisuje pokol teh ljudi.
Tedaj se je po izjavah očividcev in drugih dokazih zgodilo na kratko
tole:
Proli koncu druge svetovne vojne je en del preostale kraljeve jugoslovanske vojske hotel obdržati slovenski del Jugoslavije neodvisen od komunistične kontrole. Toda ti kraljevi vojaki so boj zgubili in so bili prisiljeni umakniti se preko meje v Avstrijo. Tam so bili poslani v taborišče blizu Celovca, kjer jim je bilo obljubljeno, da bodo odpeljani v Italijo.
Namesto tega, pa so bili na Titovo zahtevo skupaj s civilnimi begunci, ki so bežali z njimi, naloženi na vlake ter odpeljani nazaj čez mejo. Titovi partizani so odpeljali te ljudi na posebej pripravljene prostore v gostih gozdovih blizu Kočevja in jih tam hladnokrvno brez vsakega sodnega postopka s strojnicami postrelili med 24. in 29. majem 1945.
Ta množični politični pokol v Kočevju presega sovjetski pokol poljskih oficirjev in civilistov v Katynskih gozdovih.
Ker sem želel preveriti Karapandžičeve izjave, sem vprašal britanskega višjega komisarja v Ottawi, naj se o tem informira v Londonu. Skrivnosten odgovor, ki sem ga po več tednih čakanja dobil, je bil, da je Karapandžičeva zgodba „bistveno pravilna".
Kmalu pofem, ko sem o tem pisal leta 1966, so me obsule s pismi različne jugoslovanske emigrantske organizacije in posamezniki v Kanadi, ZDA in v Evropi, ki so mi dokazovali, da je Kočevje samo en primer političnega terorja pod Titovim režimom v povojni dobi.
S tem ozadjem v mislih ne bo težko razumeti razočaranja beguncev iz Jugoslavije, ko gledajo, kako je Tito (Josip Broz) dobrodošel in češčen gost demokratskih vlad. V njihovih očeh je nekdanji kominformski agent Tito tiran, katerega zločini proti človeštvu so prav tako veliki kot zločini ostalih totalitarcev.
Ljudje, ki ne vedo ali pa nočejo sprejeti te resnice, smatrajo Tita za izrednega voditelja junaške dežele, katera se je borila pro i nacizmu z legendarnim junaštvom in kateri je uspelo začrtati svojo smer pod nacionalističnim, reformističnim komunizmom nakljub Kremlju.
Brez dvoma je Titovo vodstvo s pomočio geografske pozicije in '3 previdno pomočio zapadnih sil preprečilo, da Jugoslavije ni doletela usoda drugih moskovskih satelitov. Tudi ni dvoma, da je Titov tip komunizma dal deželi več prožnosti in prostornejši politični in ekonomski okvir, kot ga pa predvideva sovjetski sistem. Toda to ie še vedno eno-partijska diktatura in Tito je totalitarec, ki se z 20 milijoni ljudi različnih narodnih in kuUurno-polititičnih aspiracij hoče pokazati kot nevtralca na mednarodnem pozorišču.
Vse to daje Titu moč v tem nemoralnem svetu moderne „realne“ politike, toda zaradi tega niso njegovi zločini nič manj odvratni za svobodne ljudi.
Gnusno je opazovati vlade, ki so brez načel in častim krvave diktatorje. Slika SDolhousie univerze v Halifaxu, ki pripravlja bogokleten zločin s tem, da bo podelila častni doktorat prava človeku, ki je odgovoren za Kočevski zločin, pa presega vsako razumevanje.
Sramota za Združene države in Kanatlo
Dve demokratični državi — Združene države Amerike in Kanada — sta povabili jugoslovanskega komunističnega diktatorja Tita na obisk. Tito, ki se je dolgo trudil na vse načine, da bi ti dve državi lahko uradno obiskal, je bil tega vabila zelo vesel in je šel takoj na pot, da zanese na ta način v demokratični svet še večjo zmedo kot je že. Skoraj istočasno pa je Titov delegat v Združenih narodih dal prav isti Ameriki krepko klofuto, ko je glasoval proti ameriškemu predlogu glede sprejema Kitajske v Združene narode. Zdi se, da se v demokratičnem taboru pojavlja ponovno tista slepota kot je bila med vojno ter na konferencah v Teheranu, na Jalti in v Post-damu. Vse je pozabljeno. Pozabljeni so ameriški letalci, ki jih je dal Tito sestreliti, pozabljeni so tudi številni ameriški vojaki, ki so padli na Koreji in ki še padajo v Vietnamu.
Toda če so vsi pozabili na grozote komunističnih režimov, niso jih pozabili slovenski protikomunisični borci, ostanki tiste protikomunistične vojske, ki se je zmagovito borila zoper komunistične tolpe in je vojno izgubila samo zaradi silne slepote zapadnih velesil. Slovenski portikomu-nistični borci v Združenh državah in v Kanadi so povedali javnosti, kaj pomeni Titov obisk: da namreč pomeni sramoto za Ameriko.
PROTEST ZDSPB
Zveza društev slovenskih protikomunističnih borcev je takoj, ko se je zvedelo za Titov obisk, opozorila vodilne osebnosti Zdfuženih držav na velike negativne posledice, ki ga bo ta obisk imel za ameriško in svetovno demokracijo. Raznim ameriškim časopisom so bili poslani članki z orisom strahot, ki jih je Titov režim povzročil Sloveniji in Jugoslaviji. Posebno pismo pa je dne 26. oktobra ZDSPB naslovila na predsednika ZDA Riharda Nixona. To pismo se glasi v slovenskem prevodu takole:
Gospod predsednik. Predmet: Komunist Tito, jugoslovanski diktator, obišče ZDA. V zvezi z omenjenim predmetom navajamo naslednje poročilo, objavljeno v časopisih:
„Washington, D.C. (A.P.) Predsednik Nixon je v petek pozval vse Amerikance, da naj sprejmejo jugoslovanskega predsednika Tita naslednji teden „s spoštovanjem in vljudnostjo" ter je dodal: »karkoli bi onemogočalo dober sprejem, bi bila velika nevljudnost do enega izmed eminentnih svetovnih voditeljev in velika napaka za državne interese te države."
Kot zves'i državljani ZDA moramo k temu povedati svoje mnenje in tudi izraziti svoj protest.
Gospod predsednik, vi imate pravico odločati, s kom se družite in koga kot predsednik vabite v to državo. Mi celo ra-
zumemo vašo prošnjo, da se sprejme jugoslovanski predsednik s spoštovanjem in vljudnostjo, toda mi moramo
protestirati
k vaši izjavi: ..karkoli bi onemogočalo dober sprejem, bi bila velika nevljudnost do enega izmed eminentnih svetovnih voditeljev in velika napaka za državne interes te države."
Gospod predsednik, is tem, da ste dvignili Tita do stopnje eminentnega svetovnega vodje, ste ponižali svetovno vodstvo predsednika ZDA.
Koliko služi nacionalnim interesom te države sedanja smer zunanje politike ZDA, se je videlo v zadnji odločbi Združenih narodov, ki pomeni popolen poraz za ZDA (76:36). Naš ameriški delegat je pravilno imenoval ta poraz kot ,,'sramoto". Gospod predsednik, moč naših nasprotnikov sloni na napakah ame-rikanskega vodstva, iče bo vodstvo države nadaljevalo to smer, bomo kmalu imeli same sovražnike in nobenega prijatelja več.
Gospod predsednik, mi upamo, da ne boste vodili državnih zadev samo z ozirom na svetovni mir, ampak z ozirom na svetovno svobodo.
Vljudno Vas pozdravljamo!
Jože Melaher	Karel Mauser
tajnik	predsednik
PROTEST V KANADI
Tiskovni referent ZDSPB v Kanadi g. Otmar Mauser je poslal predsedniku kanadske vlade Pierre E. Trudeau-u dvoje pisem. Dalje je poslal protestna pisma okoli 50 vodilnim osebnostim v Kanadi. Pravtako univerzi v Halifaxu, ki je podelila Titu častni doktorat iz prava.
Pismo predsedniku Trudeau-u pred prihodom Tita v Kanado vsebuje med drugim naslednje misli:
Spoštovani gospod. Prvič, odkor smo v Kanadi, se je zgodilo, da smo polni skrbi, nesigumosti in bojazni zaradi smeri vladne politike. Ta dežela je bila zapeljana v nevarno igro mednarodne politike velesil. V tok življenja je vbrizgnila strup sumnje, razdora in bojazni, kar se je živo pokazalo že ob obisku g. Kosygina.
Sedaj smo zvedeli, da bo tudi jugoslovanski komunistični diktator in množični morilec Josip Broz-Tito obiskal našo deželo v začetku meseca novembra.
•Nihče od nas si ni nikoli mislil, da bo nekoč kot kanadski
državljan in davkoplačevalec moral plačati s svojim davčnim denarjem varnost in udobnost morilca naših očetov in mater, naših bratov in sester, ki so bili poklani od Titovih rabljev po končani vojni. Silno smo užaljeni ob misli, da bo ta človek uradno sprejet od naše vlade; od univerze v Halifaxu pa bo celo dobil častni doktorat iz prava za svoja vojna dejanja.
Zato izrekamo svoj najbolj energični protest proti Titovemu obisku in vas nujno prosimo, da ponovno pretehtate položaj in prekličete vabilo.
Rek‘orju Univerze v Halifaxu pa je g. Otmar Mauser napisal naslednje pismo:
Spoštovani gospod. Potem, ko sem na televiziji videl množičnega morilca Josipa Broza Tita, kako sprejema častni doktorat prava na vaši univerzi, imam samo eno besedo za vas gospodje, ki upravljate univerzo: Sramota!
Prav je napisal g. Otmar Mauser. Res je velika sramota za ZDA in Kanado, ki veljata za predstavnici demokracije, da vabita in gostita tirana in diktatorja, ki ne dopušča v državi, ki jo je okupiral, nobene demokracije in svobode.
Dr. Jakob Kolarič v Torontu
Pisec življenjepisa pokojnega škofa Rožmana in ustanovitelj prve slovenske župnije v Kanadi č. g. dr. Jakob Kolarič CM je 25. avgusta 1971 prile'el iz slovenske Koroške v Toronto na enomesečni obisk. V tem času je obiskal tudi Cleveland in grob pokojnega škofa v Lemontu.
Snidenje z njim je bilo zelo prisrčno in torontski Slovenci so mu v dvorani pri Mariji Pomagaj pripravili pozdravni večer. Prvi župnik Marije Pomagaj je bil zelo vesel te pozornosti in se je vsem prisrčno zahvalil. Svoj obisk je predvsem uporabil za zbiranje nadaljnega gradiva za tretjo knjigo, obiskal pa je veliko ljudi tudi na domovih. Posebno vesel pa je bil, ko je v cerkvi Presvete Trojice skupno s tamkajšnjim kanadskim župnikom poročil hčerko našega člana in soborca Ivana Peterlina, katero je tudi kot prvega otroka krstil v Torontu. Gospodu dr. Kolariču se za obisk toplo zahvaljujemo in mu želimo, da bi tudi tretjo knjigo življenjepisa prevzvišenega škofa Gregorija Rožmana uspešno dokončal.
O. M.
Miha Benedičič — 60-letnik
Dobro, da ni zdaj Miha blizu mene, 'sicer bi mi pisalni stroj razbil na glavi. Noče, da bi se o njem govorilo in še manj, da bi se pisalo. Toda mi — njegovi prijatelji in soborci — ne moremo in ne smemo molčati. Njegov lep živi jenski jubilej ne sme iti mimo nas, kot da se ni ničesar zgodilo. Skupaj z njim smo delili težke dneve, zakaj bi se pa sedaj ne veselili z njim ob tem veselem dnevu.
Dvoje vrst ljudi je na svetu. Eni vidijo samo sebe, delajo samo zase in kvečjemu še za svojo družino, in ves ostali svet jih ne briga; drugi pa se živo zanimajo za svojega bližnjega, za ves narod, za vse človeštvo, se razdajajo, se žrtvujejo. Naš jubilant spada vse svoje življenje v drugo skupino. Vedno je 'smatral javno del0 za svojo sveto dolžnost. Vedno se je boril za slovenske ideale: kot študent v dijaških organizacijah, pozneje v političnih organizacijah. In ko so komunisti zanetili bratomorni boj v Sloveniji je vedel, kje je njegovo mesto: med borci za svobodo in slovenske svetinje. Bil je med prvimi, ki so šli branit slovenska življenja-Fantom-domobrancem ni bil samo junaški poveljnik, bil jim je več: prijatelj, vodnik, oče. Boril se je do konca in bil med zadnjimi, ki se je rešil rdečega pekla.
In kakor je smatral doma delo za skupnost za svojo sveto dolžnost, tako tudi v tujini posveča vse svoje moči svojim rojakom in še posebej svojim dragim protikomunističnim soborcem.
Dragi Miha, Bog Ti daj zdravja in moči za nadaljnje delo med nami!
Matija
NOVE KNJIGE
Zbornik Svobodne Slovenije
če smemo vitalnost nekega naroda ali narodne skupine (emigrantov) presojati po številu tiska in prireditev, potem moremo reči, da smo slovenski emigranti v Argentini v letu 1970 in 1971 močno napredovali, število prireditev je bilo lani in letos zelo visoko in tudi v publikacijah smo presegli prejšnja leta. Krona vseh publikacij pa je tudi letos Zbornik Svobodne Slovenije tako po obsegu kot po vsebini. Po obsegu je Zbornik že skozi dvajset let najobsežnejša slovenska knjiga v zdomstvu. Fo vsebini pa je to naša enciklopedija: popis življenja slovenskih političnih emigrantov, popis življenja v begunskih taboriščih, popis komunistične revolucije in odpora proti njej, oris stanja doma, oris kulturnega in političnega dela
emigracije, popis uspehov naših znanstvenikov, umetnikov, politikov in planincev itd. Zgodovina slovenske povojne emigracije je v Zbornikih S. S, Letošnji Zbornik nadaljuje delo prejšnjih Zbornikov. Na 326 straneh velikega formata so uredniki tudi letos zbrali ogromno važnega in zanimivega gradiva. Naj navedemo samo nekaj naslovov: Boj 'slovenske manjšine na Koroškem, Koroški plebiscit, Rab — taborišče smrti, Dokumenti iz arhiva dr. M. Kreka (med temi važen dokument o intervenciji dr, M, Kreka glede vračanja domobrancev), Kdo bodi sodnik (dr. Vinko Brumen), Komunistična prevratnost v Latinski Ameriki (Pavel Fajdiga), Smer in strategija mestne gverile (Tone Mizerit). Kakor vsako leto, tako so tudi letos poglavja, ki 'So posvečena planincem, Slovencem v zamejstvu in Slovencem v izseljenstvu. Pomembno je tudi kazalo za preteklih dvajset letnikov. — Kdor hoče poznati slovensko stvarnost, mora vzeti v roke Zbornike S- S.	Sim R
Franc IŽan ec:
ODPRTI GROBOVI: IV. zvezek
G. Rudolf Smersu me je kot urednik Vestnika prosil, naj bi napisal nekaj misli ob izidu IV. zvezka Odprtih grobov.
Pri izdaji I. zvezka, ki je izšel ob dvajsetletnici vetrinjske žaloigre, nisem sam nič sodeloval. Franc Ižanec je kar naprej zbiral nove dokumente, tako da je število prič zelo narastlo. Ker so bili nekateri, ki so strogi kritiki, kljub temu mnenja, da je te dokumente treba spraviti med ljudi kot veliko vredne, sem sam ure in ure presedel pri teh dokumentih ter bil vedno bolj prepričan, da je stvar vredna, da se objavi. Bilo je toliko raznih težav, da so včasih živci komaj še vzdržali. Z avtorjem sem ponovno, včasih po večkrat, predelaval vsebino in besedilo končno pripravil za tisk in prevzel strašno težko finančno breme za tiskarno, knjigoveznico in razpošiljanje. Tako so z res velikimi križi izšli novi trije zvezki Odprtih grobov.
II.	in III. zvezek je g. Rudolf Smersu v Vestniku že lepo priporočil in se mu iskreno zahvalim. V II., III. in IV. zvezek sem napisal kratek uvod in tam utemeljeval zlasti potrebnost izdajanja tovrstnih dokumentov.
Ta zadnji zvzek obsega največ dokumentov: kar dva in sedemdeset. V resnici jih je pa več, ker je v nekaterih dokumentih navedenih po več prič. Ta zvezek je najobširnejši; saj ima kar 320 strani. Pa je tudi najpomembnejši; saj priče govore predvsem o vetrinjski žaloigri. Avtor je dal ta podnaslov: Posmrtni zagovor vetrinjskih junakov. Sam sem mu svetoval naslov: Nedolžna kri vetrinjskih žrtev vpije k Bogu. Uporabil sem ga potem za naslov uvoda v ta IV. zvezek.
V prvih treh zvezkih nas je Franc Ižanec s pričami, ki so večinoma bile očividci in doživljale same strašne dogodke, vodil v prvem zvezku že po glavnih moriščih, v II. zvezku predvsem po Beli krajini, v TIT. zvezku po
Ljubljanski okolici, Notranjskem, Dolenjskem, Gorenjskem, vsaj deloma tudi po štajerskem, IV. zvezek pa je ves posvečen vetrinjski žaloigri in je res pretresljiv. Ob izidu knjige sem slišal neko mater, ki ima za moža domobranca, ki se je zadnji trenutek tik pred usmrtitvijo v hrastniških hribih rešil, pripovedovati, da so potem, ko so može in fante odpeljali iz Ve-trinja v smrt, v vetrinjski Marijini cerkvi tri dni in tri noči zlasti žene in matere tako molile in jokale, da se je cerkev kar tresla. Kdor bo bral strasne zgodbe o tem, kaj so podivjani komunisti počenjali z našimi fanti in možmi, bo dal materam in ženam prav, pa tudi priznal, da so bili naši junaki molitve tisti čas prav posebno potrebni.
Naj vsaj bistvene stvari omenim iz IV. zvezka:
Franc Jakše najprej pripoveduje, kako je z nemškim transportnim vlakom prišel preko meje. Lovše Andrej govori o usodi transportnega vlaka z ranjenci.
Iz arhiva pok. Franca Kremžarja je vzetih cela vrsta poročil; med drugimi so poročila o umiku Rovtarjev, občanov iz Grosupljega, vaščanov iz Velikega gabra ter o begu iz Stične.
F. M- poroča, kako je bil zajet na Dravskem mostu. V. D., kako so partizani zajeli begunce pred (Dravskim mostom. N. Kogovšek opisuje beg čez Ljubelj in Dravski most na Beljak in v Italijo.
Jože Škulj, Rudi Hirschegger in Ernest Hirschegger omenjajo mnogo podrobnosti o umiku čez Ljubelj. Ernest Hirschegger poroča tudi o prvih stikih Narodnega odbora z Angleži, pa tudi o reševanju angleških letalcev.
Dokument štev. 60 povzema iz Karnten Nachrichten in Domovine v taborišču dogodke v Vetrinju pred vračanjem fantov in mož v roke Titu. A. P. kratko poroča 0 razmerah v Vetrinju ob vračanju domobrancev. Franc Krištof omenja nekaj pomembnih stvari v zvezi z vračanjem.
Anton Zajc priča, kako se je srbski častnik (Ljotičev sin) rešil pri Radovljici, a so bili naši častniki tako zaverovani v angleško poštenost, da tega niso verjeli, da četnike in domobrance Angleži vračajo v Jugoslavijo.
Vinko Zaletel iz pisma dr. Janeža poroča podrobnosti o njegovi rešitvi pri Pliberku. Sem spada tudi poročilo dijaka Marijana Štravsa.
Martin Kahne opisuje, kako je podpolkovnik Bogdan Berlot rešil del svoje čete in več častnikov. Franc Holozan pa osebnost majorja Antona Mehleta, ki se je upiral angleškim vojaškim oblastem v Vetrinju.
Dr. Valentin Meršol pojaisnuje, kako je feldmaršal Aleksander ustavil vračanje civilnih beguncev iz Vetrinja. Tu najdeš tudi kratko poročilo o intervenciji dr. Miha Kreka v Rimu in podrobno poročilo dr. Basaja, Jožeta, predsednika SNO, o izročitvi Slovenske narodne vojske Titu.
Nekaj mesecev po vetrinjski žaloigri je v nekaj izvodih izšla kot raz-množenina: Knjiga dokumentov: Križev pot slovenskega domobranstva. Ta TV. zvezek je to dragoceno knjigo dobesedno natisnil. Knjiga ima osem poglavij:
I.	Kje so naši fantjei
II.	Od Pliberka preko Celja na Teharje.
III.	V teharskem taborišču.
IV.	Morišča okoli Celja.
V.	Morišča v Škofji Loki.
VI.	Taborišče v št. Vidu.
VII.	Kočevski Rog in druga morišča.
VIII.	Amnestije in komisije.
Silno dragocen je neke vrste dnevnik Pavleta Grada, kaj je doživel po 8. maju le'a 1945 v litijskih in šentviških zaporih ter po amnestiji doma, dokler se ni znova umaknil čez mejo.
Za vsem tem pa posamezniki poročajo, kaj so doživljali na poti iz Vetrinja preko Podrožce na Jesenice, Kranj, Škofjo Loko, kaj so pretrpeli na poti in v zaporih v Škofji Loki, Št. Vidu in končno na poti proti Kočevskem Rogu. Naj omenim dve posebno pomembni priči: župnika Antona Škulja in Poldeta Laha. V celoti je tu objavljeno pripovedovanje Milana Zajca, kako se je rešil iz jame v Kočevskem Rogu.
Cela vrsta dokumentov potem govori o križevem potu domobrancev iz Pliberka do Teharij, o strahotah v Teh ar j ih, mučenjih in pobojih, ter o moriščih v Hrastniku in okolici.
Nekaj dokumentov govori o skrivačih. Silno zanimiv je primer domobranca Karla Peleta, ki se je kot skrivač javil komunističnim oblastnikom, ki so ga potem tako nečloveško mučili, da človek komaj more verjeti toliko hudobijo.
Navedenih je iz Krajevnega ljudskega odbora v Vrhpolju pri Moravčah nekaj primerkov tako imenovanih karakteristik posameznikov: pobitih domobrancev in še živečih ljudi, v kakšnem razmerju so d0 komunističnih oblasti.
Več dokumentov priča, kaj se je godilo po končani revoluciji doma: v Ljubljani in okolici, po Gorenjskem, zlasti tudi po štajerskem in v Prekmurju. Vsaj deloma so popisane tudi razmere v Istri, na Primorskem in v Trstu tik pred koncem revolucije in takoj po končani vojski.
Poseben dokument je posvečen mučencu pisatelju Narteiu Velikonji.
Peter Ivanovič v posebnem dokumentu na koncu priča, kako so Angleži približno v istem času kot domobrance s silo izročali ruske in poljske vojake ter civiliste v roke Stalinu.
Drugi zvezek je s‘al v tiskarni in knjigoveznici nad 400.000 pesov, tretji nad 600.000 pesov, četrti nad 800.000 pseov To hudo finančno skrb in breme sem sam vzel nase v živem prepričanju, da žrtve komunistične revolucije na naših tleh, zlasti vetrinjski junaki to zaslužijo; saj sem trdno prepričan, da bi po natančni preiskavi za marsikoga mogli dokazat; pravo mučeništvo.
Zanesel sem se predvsem na priče, v katerih verodostojnost ne dvo-
mim. Trdno upam, da kake namerne potvorbe in laži v dokumentih ni. Kot slovenskemu duhovniku mi je zelo veliko do popolne resnice. Komunisti imajo več kot preveč priložnosti, da dokumente ovržejo; samo nepristranski morajo biti. Mnogo ljudi v zdomstvu in zamejstvu morda še bolj podrobno pozna prav od blizu dogodke, o katerih govore ti dokumenti. Doslej se še nihče ni priglasil s kakšnim napisanim popravkom ali dopolnilom. Le nekaj sem jih slišal, da bi bilo treba en ali drug dokument malenkostno popraviti oziroma dopolniti. 'Naj iz ljubezni do resnice in tako krvavih žrtev to čimprej store! Saj bodo zdomski listi radi dali nekaj strani na razpolago. če podpisanemu pošljejo popravke in dopolnila, bo vse storil, da ljudje zanje zvedo.
Pripomnim, da ne Franc Ižanc ne jaz pri dokumentih nisva nikjer vrivala kakega svojega mnenja. Naj dokumenti sami govore! Tudi nisem ne jaz ne kdo drug dolžan strogo soditi tistih, ki v slepem zaupanju v angleško poštenost in dobroto kar niso mogli verjeti, da so Angleži tako zlobni, da so slovenske može in fante tako brezvestno izročili Titu.
Prvi zvezek ni več na razpolago. II., III., in IV. zvezek morete dobiti rojaki iz okolice Velikega Buenos Airesa v Slovenski hiši v Dušnopastirski pisarni. Vsi drugi pa naročajte knjige na naslov: Rev. dr. Filip Žakelj, Ri-vadavia 234, Adrogue, Pcia. Buenos Aires, Argentina.
Knjige smo te dni začeli razpošiljati na vse strani. Naj bi ti zvezki krasili vsako slovensko knjižnico. Saj so ti dokumenti nekaki mučeniški zapiski slovenskih žrtev in mučencev, včasih pretresljivo berilo, pa najboljše duhovno branje.
Dr. Filip Žakelj
Ob Ilijevi “Ilndi pravdi”
Naše izvirno leposlovje, ki obravnava čas druge svetovne vojne na slovenskih tleh je obogatila HUDA PRAVDA, „povest iz domobranskega življenja". Izdala jo je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu 1971 kot svojo 77. publikacijo. Knjiga obsega 351 strani (na zadnjih štirih je spremna beseda Tineta Debeljaka) in je razdeljena na 15 poglavij.
Njen pisatelj je Lojze Ilija, rojen 1905 v Sp. Brniku pri Cerkljah na Gorenjskem. Že v visokošolskih letih je (kot privrženec Slovenske ljudske stranke) posegel v politično dogajanje in okusil enoletni zapor. Diplomiral je na pravni fakulteti v Ljubljani, nekaj časa delal v uredništvu katoliškega dnevnika „Slovenca“, nat0 pa se odločil za odvetniški poklic. Leta 1941 ise je ob nemški zasedbi Gorenjske kot begunec rešil iz Radovljice v Ljubljano. Ob koncu vojne, leta 1945, je z družino hkrati s tisoči drugih zapustil domovino in se umaknil v emigracijo. Zdaj živi v Venezueli.
Povest ‘‘Huda pravda”, ki jo je pistelj posvetil ..rajnemu bratu Andreju, domobrancu, in nad 12.000 tovarišem, ki z njim vred nimajo gro-
ba“, zajema zadnje leto tuje zasedbe in revolucije na Slovenskem: od Petrovega 1944 do prvih majskih dni 1945, ko se množica beguncev vali čez Gorenjsko proti Koroški. To najbolj kritično, usodno leto je Ilija prikazal zgoščeno, napeto, plastično, zanimivo. Slog njegovega pripovedovanja je preprost, jasen, nič iskan. Tako naravno, vsakomur umljivo, zdaj Vtedro zdaj ganljivo, za naš okus kdaj malce naivno so znali pisati naši pisatelji v 19. stoletju.
Ilija, ki je bil tudi sam domobranec, je upodobil življenje domobranske postojanke „nekje v Sloveniji": v neki dolenjski vasi, nedaleč od večjega mesta. Kot pravnik, politik, Slovenec in kristjan je pokazal, kako je domobranstvo nastalo iz samoobrambe in iz odpora proti rušiteljem starih vrednot, med katerimi je bila na prvem mestu vera. Pokazal je, v kakšnem mučnem pcložaju je bilo, k0 je branilo Slovenijo pred komunizmom, upajoč v razumevanje in pomoč zahodnih zaveznikov („Angležev"), a primorano delovati ped mrzlim nadzors'vom okupatorja. Ta idealizem, pripravljen na sleherno žrtev, ni bil kos visoki politiki protinacistične koalicije, marveč je bil obsojen. Prišlo je tisto, kar sem nekoč označil kot ,.šekspirsko tragedijo" (pa pri tem mislil na Macbetha, ne na kakega kralja Leara).
Po podnaslovu bi pričakovali izrazito tendenčno črno-belo zgodbo. A pisatelj se je enostranosti obzirno izogibal, čeprav v knjigi tuintam prevladuje apologiia domobranstva. Na takih mestih je Lojze Ilija razlagalec in zagovornik. Vendar je ves čas tudi humanist, kar je naravno, saj o dogodkih, ki jim je bil priča, govori po skoraj tridese1 ih letih. Kar je polemičnih izrazov, so potrebni za realistični prikaz obravnavanega obdobja.
Mnogotere misli se zbude v bralcu, ko prevzet zapre to skorajda dokumentarno povest. Kdor pozna predvojno in medvoino Slovenijo, bo z mešanimi občutki obstal pred sedanjo, ki se je rodila iz bratomornega boja. Ostra politična enosmernost, sve' ovnonazorska neenakopravnost, huda socialna ne-nekort, klavrni položaj kulture in neveseli pogled v prihodnost — zdi se, da je ves ma*erialni napredek zoper to brez moči.
“Huda pravda" odpira kniigo naše zgodovine na njeni najbolj tragični strani. Kaže rano, ki bi jo mnoge priče najrajši pozabile, odpihuje pepel z žerjavice bolečine, izprašuje vest mnogim. Z begom pred nepristnimi spomini si človek rrsda olajša „težo in vročino dneva". Razsodnega, pred zgodovino odgovornega človeka nevredno pa bi bilo molča‘i ob pravdi o domobranstvu, v kateri je doslej izreklo obsodbo edinole politično sodišče zmagovalca, medtem ko le moralna sodba človeške vesti precej drugačna. Lojze Ilija svoM knjigi ni mogel dati bolišega motta. kot je citat iz Sofoklove »Antigone" (2, 523): »Nismo ostali pri življenju zato. da bi z drugimi vred lagali, temveč zato, da bi z drugimi vred resnico branili."
V. Beličič
OBČNI ZBOR ZVEZE DSPB
Dne 4. septembra 1971 se je v Clevelandu v prostorih Baragovega doma na St. Clair cesti vršil redni letni občni zbor- Zveze DSPB, katerega so se poleg odbornikov in delegatov posameznih krajevnih organizacij DSPB udeležili tudi v velikem številu v Clevelandu in okolici živeči borci.
Občni zbor je začel predsednik Karel Mauser z molitvijo. Po čitanju zapisnika zadnjega občnega zbora, so bila podana poročila odbornikov ter nadzornega odbora. Volitev to pot ni bilo, ker je bil sedanji odbor po novih pravilih izvoljen za dve leti.
Preostali del občnega zbora je potekel v debati, premlevanju raznih predlogov in splošnem prijateljskem razgovoru. Kljub soparni vročini so se udeleženci občnega zbora dolgo časa zadržali v dvorani in razpravljali zlasti g nedavnem Titovem obisku v Vatikanu in njegovem napovedanem obisku v ZDA in Kanadi.
V rzagovorih smo se dotaknil] tudi odnosov med obema borčevskima organizacijama, kateri so -se, po mnenju nekaterih, vidno zboljšali, kar je gotovo razveseljivo.
Z občnega zbora smo odšli z zavestjo, da časi zahtevajo našo budnost in pospešeno aktivnost, večjo solidarnost med posameznimi organi-ganizacijami in bolj izpopolnjeno sistema'ično delo v ideološkem boju zoper komunizem, ki preti tudi že deželam, v katerih smo iskali svobode. Naj nas sovražnik ne najde speče!	O. M.
PISMA UREDNIŠTVU
Oh Fiiifi/nrjcn' stoletnici roistvu
Dragi urednik! Ob Finžgarjev! stoletnici rojstva so ponekod igrali njegove igre in tudi napisanih je bilo nekaj lepih besed o njem. Kolikor se je vse to nanašalo na Finžgarja kot umetnika, je vse to prav. Finžgar je brez vsakega dvoma velik pisatelj in o slovenskem kmetu ni še nihče tako lepo pisal kot on. Toda ali ni Finžgar prav tega kmeta kruto izdal ? In ne samo kmeta, izdal je ves zavedni in verni slovenski narod. Nihče med vodilnimi ljudmi iz katoliških vrst ni napravil med vojno in revolucijo toliko škode kot on. Bil je kot svetilnik na gori, kamor so obračali oči premnogi Slovenci. Pa 'se je uprl škofu in šel proti večini slovenskega naroda, proM tistemu kmečkemu človeku, ki ga je z veliko umetniško silo slikal v svojih knjigah. Ni obsodil komunistične morije svojega odličnega sobrata dr. Ehrlicha in ostalih duhovnikov, tudi ne dr. Natlačena, ne množice dobrega in
Vernega slovenskega (večinoma kmečkega) ljudstva. Kriv je za razkol v katoliških vrstah, ker je potegnil za seboj nekaj ljudi, ki so mu zaupali.
Ali je morda Finžgar obsodil pomor Slovenske narodne vojske? Ni storil tega, pač pa je sprejel pokojnino od tistega komunističnega režima, ki je zverinsko pobil domobrance in ostale protikomunistične borce. Finžgar je bil pač velik kot pisatelj-umetnik, pa majhen kot človek in še manjši kot vodnik naroda v težkih časih. Ne zasluži, da se mu pišejo slavospevi.	P.
Shupna spominska proslava
Dragi urednik. Zelo me je razveselilo poročilo o skupni spominski proslavi v Buenos Airesu ob 25-letnici nasilne smrti generala Rupnika in njegovih sodelavcev. Gotovo so vsi slovenski protikomunistični borci zelo zadovoljni, da sta obe organziaciji borcev (Tabor in Vestnik) dali pobudo in skupno pripravili to spominsko proslavo. Kako prijetno je bilo pod skupnim vabilom na proslavo brati podpisa starešin obeh organizacij: g. Ivana Korošca in g- Valentina Urbančiča. Prosim in rotim vodstvi obeh organizacij, da naj nadaljujeta s skupnimi nastopi.
En protikomunističen glas — manj
Pred kratkim je lastnik drugega največjega dnevnika v Torontu „The Toronto Telegram" g. John Basset izjavil, da bo list z zadnjim oktobrom t. 1. prenehal izhajati. Kot razlog ie navedel težke denarne izgube v zadnjem letu, ki bi le‘os dosegle 2 milijona. Tako bo Telegram, ki je pod drugimi imeni izhajal zadnjih 95 let, za vedno izginil.
List je zagovarjal konzervativno strujo v Kanadi, vanj pa so pisali pisci različnih političnih in verskih gledanj, kar je napravilo časopis zanimiv in zelo prikupen. Bil je odločno protikomunističen in je bilo to dostikrat poudarjeno v uredniških člankih. Vanj sta pisala dva znana protikomunista kot sta Peter Wothington, ki je komunizem do kraja spoznal, ko je bil v Moskvi kot dopisnik tega lista, ter g. Lubor Zink, Čeh po rodu, ki pozna komunizem bolje kot kdorkoli drugi v Kanadi ali Ameriki. Za svoje pisanje je dobil več časnikarskih nagrad.
List je navadno objavil vselej tudi moja pisma, kadar sem želel kaj povedati kanadski javnosti, zlasti glede komunizma in posebej še titoizma-Naši ljudje niso veliko naročevali ta list, ker se jim je zdel preveč „an-gleški" (odločno je zagovarjal angleško monarhijo v Kanadi), kar je velika škoda. Sedaj bosta ostala le še dva dnevnika in sicer jutranji „Globe and Mail" ter opoldanski „The Toronto Daily Star". Prvi nejasen v svojih stališčih, dočim je drugi precej levičarski. Okrog njega se je zadnje
čase zbralo vse od radikalnih liberalcev do skrajnih levičarjev.
Otmar Mauser
s
Za trideseto obletnico slovenske Kalvarije je izšla IV. knjiga
F r a n c I ž a n e c
ODPRTI GROBOVI
»Posmrtni zagovor vetrinjskih junakov"
Knjiga vsebuje preko tristo strani dokumentov iz let srahote: pričevanja, črteže predaj in morišč, štirideset fotografij, tudi dokumentarnih.
TI DOKUMENTI
so nove ptiče strahotne prevare in kajnovske izdaje slovenske Osvobodilne fronte,
so ptiče samoobrambe proti naskoku komunistične zarote na slovensko zemljo,
so priče hudodelskega bratomora-rodomora, so priče zgodovinskih dejstev,
ki naj v današnji zmedeni dobi pomagajo do veljave resnici in pravici.
DOSLEJ NOBENA KNJIGA
ni tak0 podrobno govorila o vetrinjski žaloigri.
Knjiga je na razpolago v Dušnopastirski pisarni Ramon Falcon 4158, za ceno $ 2.000; za nižjo ceno dobite tudi prejšnje knjige. * Za naročila izven Rs. Airesa: Rev. dr. Filip Žakelj, Adrogue, Rivadavia 234, Pcia. Rk. Aires, Argentina,
29. oktober 1918 s o vam pripravili naši velikani: dr. Janez E. h rek, škof dr. Anton B. Jeglič in dr. Anton Korošec. 29. oktober 1918 je največji dogodek v novejši slovenski zgodovini. Nesvobodni slovenski narod doma tega dogodka ne sme praznovati. Bo ga pa najslovesneje zopet praznoval, ko se bo otresel komunističnega jarma.
VSEBINA: Vprašanja času (Tibor Tabor) — Svobodnjakom v premislek Pavle Rant) — Kriza naše kulture (Maks Lob) — Vetrinjsko polje (Karel Mauser) — Irci hočejo svobodo — O Katynskem pomoru (dr. Tine Debeljak) — Laik - to je zdaj vprašanje (Pavle Rant) — Moj grob (O. M.) — Dokument iz težkih časov — Škof Rožman (France Pernišek) — Pater Jakob piše neresnico (Zvonko) — Ukrajinski narod za svojim kardinalom (Pavle Rant) — Ob taki mladini nobenega strahu — Zakaj sovražijo Tita (Lubor J. Zink) — Sramota za ZDA in Kanado — Dr. Jakob Kolarič v Torontu — Naši jubilanti — Nove knjige: Zbornik Svobodne Slovenije — Odprti grobovi — Ob Uijevi “Hudi pravdi” — Društvene novice — Pisma
uredništvu.
TARIFA REDUCIDA
Concesion No. 6830
Propiedad Intelectual No. 1.036.986 - 16/2/1970 Ramon Falcon 4158, Bs. As.