Iz zgodovine keršanske ljndske šole. (Daljc.) 15. sušca 1. 1777., tedaj skoraj dve leti potem, ko je vlada za Galicijo na Dunaj poslala načert za patent, sporočila je dvorna kancelija vladarici, in 22. razglašen je bil odlok cesarski v Levovu. Cesarica je zahtevala, da naj se narod Rntenov, kterega je skoraj 2 tretjini zmed prebivavcev v dcželi, nikakor ne sme izključiti iz šol, in da naj se šolski red v Galiciji vpelje za spoznavavce vseh 3 ver... Za katoličane naj velja katekizem, ki je po druzih avstrijanskih deželah; kar pa zadeva Gerke in Armence, naj vlada pošlje katekizme sedaj navadne na Dunaj, poteni bodo pa menihi sv. Bazilija, kterih je več tukaj, zavoljo enakoličnosti novi katekizem napravili.... Tako bodo pa spoznavavci vseh obredov in Ijudstva raznih jezikov lahko patent spolnovali Vlada naj šolski patent za Galicijo po teh vo- dilih prenaredi, in če inia še kaj ugovarjati, naj to precej pove in naj ta novi patent predloži. Ali s temi ugovori se je ta reč zopet odlašala, in normalni šolski patent za Galieijo Ie ni bil razglašen, kar je cesarica tako zeld želela. Xornialna šola v Levovu je hodila sicer svojo pot; tudi druge šole glavnega mesta so se zboljšale, zunaj Levova zgodilo se ni za šole nič kaj posebnega. Vzrok tega je bil, kakor je že grof Vrbna naprej povedal, da je bila vlada za Galicijo z opravki tako preobložena in impla toliko posla na vse strani, da ni mogla na šole uiisliti in tako ni mogel cesar Jožef, ko je spomladi I. 1780. v drugič po Galiciji potoval, svoji materi, kakor skoraj povsod v drugih rečeh, tudi o šolstvu nič veselega naznaniti. Cesarica je zopet priporočevala, naj se spolnuje, kar je že bilo pred leti ukazano, in kakor popred, tako se tudi sedaj ni moglo zgoditi, ker je moči prlmanjkovalo, in predpogoji niso bili spolnjeni. Enega vprašanja, ktero pa je za dežele, kakoršne je cesarica vladala, silno važno, še do zdaj nismo nič omeniii, namreč vprašanja zastran jezikov. Preden je cesarica dobila Galicijo in Lodomersko, vladala je nad deželami, ki so se po vstavi in vladi, pa tudi po značaju in jeziku prebivavcev mnogo med sabo ločile, in te so bile neraške, t. j. vse dežele, ktere so spadale k nemški deržavi, dežele ogerske krone, nizozemske dežele in vojvodstvi Milan in Mantova na liaškpm. Od teh poslednjih ne bomo govorili; iinple ste svojo posebno vlado v deželi, jpzika vradna sta bila francoski in laški, v tisti dobi oba višej izobražpna od nemškpga. Dpžele ogerske krone imcle so od nekdaj v sebi Ijudstva raznih jpzikov. Iz posebnih okolnosti pa tudi tukaj ni-bilo teže zavoljo jezikov. Od Ieta. 1765. je imelo Ogersko Alberta, vojvoda Saksonsko - Teženskega, sopniga nadvojvode Marije Kristine , svojega kralj. nampstnika v deželi; Ogersko in Sedmograško imele ste vsaka posebno dvoroo kancelijo na Dunaji in vladni jezik bil je latinski, kterega so povsod dobro razumeli. *) Da bi sp pa tudi znanje nemskega jezika širilo, skerbela je modra in praviona postava ,,Ratio educationis". Zapovedano je bilo za vsaki 7. glavruh narodov **) napraviti posebne narodne šole v domačem jpziku. Kpr sta pa v enem kraji po dva domača jezika, naj se pa šole tako vredujejo, da se bode podučevalo v obeh deželnih jpzikih. Povdarjali so pa tudi, da je nemški jezik posebno koristen (jnsigniter utilis) vojaku, kupcu, rokodelcu, da se v mestih precej od začetka, po tergih vsaj cez nekoliko let, po vaseli pa, če bi pa kaj prida iz tega kazalo, le takšni za učenike postavljajo, ki nemški umejo in pa tudi učiti morpjo. To ravnanje, ki se je na vse jezike oziralo, pa razširjanja nemškega jezika prav nič ni zaderževalo. Taube nam pripoveduje, da se je leta 1776. in 1777. v Slavonii in po vseh ogerskili deželah močno razširil. V Oseku in Petrovaradinu ni bilo skoraj druzega jezika, kot nemškega. V Karlovcih in Zemunu in drugod so pridigovali po katoliških cerkvah nemško in ilirsko. (Daije prih.) *) Koliko prepirov zastran jezikov so se s tem ognili. Pis. **) Ti sobili: Hungari (proprie dicti), Gcrmani, Slavi, (Slovaken) Croati, Rnteni, Iliri (Seib.), Valaui (Ruiunnci) .., ki govore jezik med sabo zelci različen (qui omnes linguis utuntur propriis niuUuiu([iie inter se dissidentibus.) i'i». 87