List 3.
Gospodarske stvari.
Kmetovalcem in še posebno manjšim kmetom
treba je nujne pomoči.
Spisal dr. Jan. Bleiweis.
Ni ne prazno vpitje to, da kmetijstvo od dne do dne bolj propada in da hitre in izdatne pomoči potrebuje, da se reši pogina.
Tako imenovano ,,agrarno vprašanje" postalo je resno vprašanje današnjih dni.
Govor, s katerim je Nj. vel čanstvo cesar odpr! sedanji državni zbor, in Hohenwartova interpelacija: oboje spričuje, da se tudi na višjem mestu priznava živa potreba, da se mora po postavodajni poti kaj odločnega storiti na prid kmetijstvu Marsikak kmetovalec, naj je Še tako priden in varčen, in naj je še tako zavzet za zboljšanje in napredek kmetijstva, se samotež ne more izkopati iz stisek, ki ga tarejo brez krivde njegove, vzlasti če zaporedoma trpi po vremenskih nezgodah.
Velikanske naloge so tedaj , katere ima pred seboj sedanji državni zbor, ki ima vse to popraviti, kar je nečimurno toliko let zanemaril in zakrivil prejšnji zbor, katerega ,.liberalnaa večina pod ,,liberalnimi" mi-nisterstvi se ni brigala za kmeta prav nič, marveč dr žavni denar na milijone sipala svojim privržencem in cel6 uravnavo zemljiškega davka tako zavlekla, da se je potrosilo kakih 20 milijonov gold. za uravnavo zem Jjiškega davka , pa se vendar — ničesa ni uravnalo! Oluhi in s!epi za kmetijstva nadloge in za narodne pravice narodov avstrijskih so gospodovali po svoje in za svoje, prilastivši si celo laži-ime „ustavovercev" rekši: „rai smo država!"    Uboga taka država!
Kakor rečeno, za blagor kmetijstva se nemčurska klika celo nič ni brigala, čeravno ves svet ve, da ravno kmetijski stan daje državi največ davka v denarjih in s krvjo (vojaki) svojo.
Al pustimo to, kar je — bodi Bogu potoženo — bilo, in obrnimo se do tega, kar je predmet temu spisu, kako namreč naj bi se kmetijstvu pomagalo; vsaj samo s tem, da se očita, česar so pregrešili poprejšnji državni zbori z vlado svojo, in da javkamo o nadlogah kmetijstva, mu ni nič pomagano.
Ker se za trdno nadejamo, da državni zbor prav kmalu prične postavne naredbe snovati na prid kmetijstvu,  naj nam je dovoljeno,  razodeti svoje misli
o tem, razsodbo pa zaupljivo prepuščajo prevdarku poslancev naših in njihovih enakomislečih družnikov v državnem zboru. Da bi se pa vse potrebne agrarne retorme jzvrsile na vrat na nos , tega pac mhce ne zahteva, kdor ve, po kolikih sredstvih je treba pomoči.
----------------1___
Dober gospodar prične gospodarstvo svoje s tem, da zmanjša stroške svojega gospodarstva. Varčnost (štedljivost) mora tudi državnemu gospodarstvu biti prvo načelo, kajti s tem polajša davkovska bremena kmetovalcem in vsem drugim stanovom. Prihraniti se pa dd državi na milijone stroškov s spremembo dosedanje uprave (Verwaltung), po kateri naj se popusti sedanji strogi centralizem, deželam pa dd več samouprave. Poglejmo le na Hrvatsko, kjer je načelnik vlade odgovoren deželnemu zboruvin je tako v eni osobi zedinjena višja deželna oblast. Čemu treba drago plačanih c. kr. okrajnih glavarjev, ko bi nekdanji okrajni komisarji dandanes tem lože ves njihov posel^ opravili zato, ker so občine mnogo posla prevzele? Čemu toliko v pokoj dejanih nižjih in višjih oficirjev, ki bi še prav lahko svojo službo opravljali? Čemu treba tistih c. kr. dragoplačanih okrajnih nadzornikov ljudskih šol, ki šol nič bolje ne nadzorujejo kakor nekdaj brezplačni dekani? Cerau to in uno, kjer bi se na tisoče stroškov državi prihranilo — al kaj bi to štreno dalje predli, ker le bolj po-srednje spada v vrsto onega, s čemur se ima kmetijstvu pomagati.
Vrnimo se tedaj do sredstev, s katerimi naj bi se kar naravnost kmetijstvu na pomoč prišlo.
Da kmetovalec v dolgove zabrede, to je glavni vzrok njegovih nadlog; dolgovi pa so rak, ki spodjeda gospodarstvo. Kmetovalec išče na upanje denarja, ki ga potrebuje, in ga, če posojilo v knjižiti (intabu-lirati) dd na posestvo svoje, tudi dobi za 6, 8, 10 ali še več odstotkov , če pade oderuhu v pest. Ko bi kmetovalec izposojeni denar mogel obrniti za kako p o-sebno zboljšanje svoje kmetije, no, to bi še dobro bilo, ker bi tako zboljšano kmetijstvo donašalo več dohodkov, — al dolg se dela večidel iz druzih vzrokov. O zapravljivcu tukaj ne govorimo; al ta si želi kmetijo kupiti, da bi postal sam svoj gospodar, in tako z dolgovi prične gospodarstvo, — uni, kedar po očetu prevzame gospodarstvo, mora svojim bratom ali sestram izplačati precejšnjih zneskov, — drugi pošilja več fantov v višje šole, ki mu prizadevajo stroškov čez njegovo moč, — in tako je še druzih vzrokov dokaj. Kme-
18
tovalec postane zadolžen, mora visoke obresti (činže) plačevati po 6, 8, 10 ali še več od sto, — njemu pa kmetija donaša komaj 3 ali 4 odstotke. No, kam pa pelje to? Da pokončuje svoj gozd, če ga ima, ali, da kos za kosom proda od svojega zemljišča, da je čedalje manje, in na zadnje še ostanek more na boben; kedar pa do tega pride, prodaja vse, kar le iz zemlje izruvati ali s hiše in druzega poslopja odtrgati more.
Na tak način zadolženo posestvo kmetoval-čevo je prvi korak k propadu kmetije, — po iem pa zabrede čedalje globokeje v dolgove, ker dandanes ne manjka tistih oderušnib pijavk, ki mu še denarja na posojilo ponujajo za judovske obresti. Po pravici smemo tedaj reči, da hipotekarno zadolženje, to je, tako zadolženje, pri katerem se upniku zastavi posestvo, je sila nevaren izrastek današnjega modernega denarnega in kreditnega barantanja, ki ga zadnjih deset let čedalje več vidimo na svetu.
Naj po vsem tem zdaj razodenemo svoje misli, s kakimi postavnimi naredbami bi se dalo v okom priti propadanju malih kmetij.
1.     Kakor pri nekaterih (fideikomisnih) velikih posestvih, naj tudi za male kmetije se naredi postava, po kateri kmetije lastnik ne more celega posestva zadolžiti. Ce so uže nekdaj grajščaki spoznali, daje na korist naslednikom treba, vsaj en del posestva zavarovati, na katerega se ne sme dolg narejati in se je s tem stabiliteta grajščinska ohranila zakaj bi se — z ozirom na današnji grozni propad kmetij — enaka postavna naredba ne upeljala za male kmetije? Tudi v zahodnih državah amerikanskih, kakor tudi v Kanadi veljajo postave, ki eksekutivne prodaje celega posestva zavoljo dolgov ne dopuščajo; ta postava se tam imenuje „homestead laws" (Heimstetten-Gesetz , domovja postava). V imenovanih državah, kjer so posestva sila velika, je po 240 oralov v prepoved dejanih, ki se posestniku zavoljo dolga ne smejo eksekutivno prodati. Po tej postavi stoji kmetovalee vsaj deloma na trdnem. Ce veljajo take postave kje drugod, zakaj bi ne obveljale pri nas , kjer je kmetijstvo v tako nesrečnih razmerah.
2.     V isti namen treba nam je postave za dedin-sko nasledstvo (Erbfolgegesetz) v ta cilj in konec, da se sinu, ki ima po očetu posestvo prevzeti, ne naložb tolika bremena, da mora preje ali pozneje na kant priti s podedovano (poerbano) kmetijo.
3.     Postavno naj se prepove neizmerno razko-sevanje zemljišč s tako odločbo, da toliko zemlje ostane zmerom skupaj, da se rodovina kakih 5-6 glav od posestva živiti more.
4.    Uže davno pričeta postava za zložbo zemljišč (Commassationsgesetz) naj se kmalu dovrši.
5.     Postava zoper oderuštvo naj se nemudoma vpelje.
6.     Svobodno ženitovanje naj se ustavi in občinam pravica da, da morejo zakone hlapcev in družin nemaničev zabraniti.
7. Posojilnice (založnice) naj se v središči vsake dežele ustanovijo, pri katerih bi kmetovalec proti primernemu poroštvu pa brez velikih potov in koleko-vih stroškov posojilo dobil.
8.    Želeti bi bilo tudi, da se postavna kontrola priredi , katera nadzoruje, ali je kmetovalec izposojeni denar res obrnil v zboljšanje svojega kmetijstva ali pa ne.
9.     Ker zadnja leta čedalje dalje sega tisti grozni vandalizem, da lastniki tacih posestev, ki se imajo eksekutivno prodati,  jih  na  vso  moč pokončujejo,
je  tudi postave potreba, po kateri se v okom pride razuzdanemu početju.
10. Za pouk naših kmetov v kmetijstvu se ubogo malo stori. Za pouk obrtniške mladine so se naredile realke, za pouk kmetijske mladine so nižje kmetijske šole le še bele vrane, in popotni učitelji kmetijstva tudi redka prikazen. Ni tedaj čuda, da mora naš kmet misliti, da se kmetijstva ni treba prav nič učiti in da zadostuje, kar sin vidi pri svojem očetu, ki se je tudi le sam po svojih izkušnjah prav ali ne prav učil. Res je sicer, da se na nekaterih l.udskih šolah uči nekoliko sadjereje ali kak drug odlomek kmetijstva, in da sem ter tje je kaka ,,nadaljevalna kmetijska šolau , — al vse to so nekake drobtine brez sisteme , brez prave organizacije. In vendar je dobro organiziranih nadaljevalnih kmetijskih šol povsod tam po kmetih treba, kjer so ljudske šole. Ko je mladeneČ dovršil ljudsko šolo, ne na preveč let raztegneno, naj se takemu, ki ne gre v gimnazijo ali realko, ampak doma pri kmetijstvu ostane, odpre za par let nadaljevalna kmetijska šola, da se v njej poduči vsaj v glavnih strokah umnega kmetijstva. 8 tolikim znanstvom navdani mladeneČ postane potem uže pripraven , da na kmetijstvu svojega očeta ali na svojem kmetijstvu di-la umne izkušnje.
Organizacija nadaljevalnih kmetijskih šol po kmetih je tedaj živa potreba; take šole bodo prava vseučilišča kmetijski mladini in velikanska pomoč, da kmetijstvo pride na bolji stan. —
To so misli, katere razodenemo našim poslancem z željo, da bi jih blagovolili prevdariti in oceniti.
Ce ve kdo še kaj druzega , naj pove, vsaj je gotovo , da bode državni zbor se v prihodnjem zasedanji uže lotil postav, po katerih se glavni steber državni — kmetijstvo — reši čedalje žalostnejega propada.