584
Tone Pavček
Zbor slovenskih kulturnih delavcev - Zveza slovenskih kulturnih delavcev
Slovenski kulturni delavci - z njimi mislim poleg umetnikov tudi tiste, ki v umetnosti soustvarjajo oz. sodelujejo; z njimi mislim tudi novinarje, učitelje, profesorje, raziskovalce, zdravnike, celotno univerzitetno osebje, intelektualce v industriji in v državni upravi, v t. i. družbenih dejavnostih itn. - slovenski intelektualci torej, v slovenski družbi - še manj pa v jugoslovanski - ne uživajo takšnega ugleda in nimajo takšne možnosti, kot jim pripada glede na čas, v katerem živimo. To je res čas politične in gospodarske krize, vendar je predvsem čas epohalnega preobrata iz družbe rokodelstva v družbo intelektualnih storitev. Krizno stanje izhaja iz neodločnosti: naše vodilne politične strukture so še vedno v primežu starih pojmovanj in strahov, poleg tega pa so po »definiciji« predstavniki tistih družbenih plasti, ki so epohalno pri izhodu oz. odhodu. Jugoslovanska ekonomska in generalna politika brani položaje nerazvitih, pri tem pa uporablja stare metode in star jezik. Slovenska partijska politika je v tem pogledu naprednejša, vendar vsekakor še vedno ujetnica jugoslovanskih razmer, političnega »realizma«, taktike itd.
V tem kriznem položaju se slovenskim (pa tudi jugoslovanskim) izobražencem godi vse slabše, poleg drugega pa so deležni etiketiranja, razglašajo jih za sovražnike itn. Smo v zadrževanju in zavlačevanju, ohranjanju starin struktur in tradicionalnih odnosov.
Splošno krizo zaostrujejo nasprotja med republikami/nacijami, med
Dr. Dimitrij Rupel
585
Zbor slov. kult. delavcev-Zveza slov. kult. delavcev
razvitejšimi in nerazvitimi gospodarstvi, med katolicizmom, islamom in pravoslavjem, med mlado in staro generacijo: marsikje imamo opraviti s pravimi blokadami, kar zadeva razumevanje, upoštevanje drugačnega mnenja itn. Ti spori otežujejo iskanje rešilne alternative, vladajoče koalicije pa takšno iskanje še blokirajo, ker v alternativni ureditvi pričakujejo izgubo svojih monopolnih položajev. Sedanje težave slovenske kulture in slovenskih družbenih dejavnosti vidim v odločitvi teh koalicij, da je mogoče ohranjati monopole in stara razmerja z zatiranjem intelektualne produkcije, z zmanjševanjem njene avtonomije, z blokiranjem ravno tistih sektorjev, ki lahko premagajo krizo. Današnja materialna kriza slovenske kulture je rezultat takšnih protiintelektualnih odločitev, ki so pogubne za vso državo, ob tem pa še posebej za tiste diferenciacije, ki so nujne za že omenjeni preobrat v družbo intelektualnih storitev.
Del teh novih - žal, blokiranih - procesov je tudi avtonomizacija tistih jugoslovanskih družbenih subjektov, ki jih imenujemo narodi oz. narodnosti. Tako kot nova doba ceni individualne in specifične prispevke posameznikov, daje posebno vrednost prispevkom narodnih oseb.
Slovenci smo v krizi dvakrat prizadeti: ker smo blokirani kot narodna oseba in ker težko razvijamo koncept intelektualske družbe, ah, kot je bilo rečeno na zadnji slovenski partijski konferenci, socializma po meri človeka. Vsi vemo in občutimo, kaj to pomeni: pomanjkanje sredstev za raziskovalno delo, za šolstvo, zdravstvo, za kulturo, za knjižnice, za tiskanje knjig, za časopise in revije itd.
Izhod iz krize je negotov. Prvič zato, ker ga nadzorujejo tisti, ki so krizi botrovali. Drugič zato, ker je kriza tako globoka. Aleksander Bajt je v najnovejši Sodobnosti napisal, da bi krizo lahko - s primerno politiko - premagali v dvajsetih letih: »Če je to prvino ,sedanjega stanja' sploh mogoče odpraviti (o tem namreč nisem popolnoma prepričan), sta v najugodnejšem primeru dve desetletji najmanj, kar bi bilo potrebno, da se normalizira.« {Sodobnost 1988, št. 5, str. 451)
Čez dvajset let bomo tisti, ki smo se tukaj zbrali, bistveno starejši, onemogli ali celo mrtvi. Večina nas ni pripravljenih na izboljšanje čakati dvajset let, ki pomenijo dvajset let hiranja in trpljenja v - tako se je izrazil drugi ekonomist (Ermin Kržičnik v Naših razgledih 22. aprila 1988) - dolini smrti.
Kaj lahko storimo, da bi bilo kako drugače, kot napovedujejo bistrovidni ekonomisti? Najprej je treba odločno zavrniti recepte, ki nam jih ponuja Agrokomerckompleks, pri čemer imam v mislih sedanjo zvezno vlado, za katero Bajt pravi, da ob njej velikokladuške menice »povsem zbledijo«. Sem sodijo tudi ustavni amandmaji. Slovenski pisatelji in sociologi so storili korak v - po mojem prepričanju - rešilno smer s tem, da so izdelali teze za novo slovensko ustavo. Problem je seveda v tem, da niti pisatelji niti sociologi sami nimajo dovolj moči, da bi jo branili oz. napisali do konca. Lahko bi rekel, da so avtorji teh tez storili največ, kar je v njihovi moči, da je torej njihova dejavnost že doživela svojo najvišjo točko, kar pomeni, da kliče na pomoč.
Ta zbor - ki se sestaja po mnogih zapletih, ki so dobro znani in sodijo v sestavne elemente naše krize — je pač enkraten zbor, nekakšna javna tribuna, na kateri lahko izpovemo svoje težave in se nagovorimo do mile volje, vendar to seveda ni nikakršna ustanova, ki bi lahko pomagala pri reševanju krize. Je le enkraten dogodek. Predlagam, da postane prava
586
politična ustanova slovenske inteligence, kot sem to definiral v začetku. Slovenska družba kljub težavam kaže nekatere spodbudne znake, med katere štejem (poleg Kučanove perestrojke) predvsem akcije slovenske mladinske organizacije, ustanovitev slovenske kmečke zveze in posamezne akcije nekaterih neposlušnih intelektualnih skupin. Slovenija kljub vsemu doživlja avtonomizacijo kulture oz. inteligence. Opraviti moramo z novimi, inventivnimi postopki na področju založništva, samostojnega kulturnega dela, z majhnimi gospodarskimi obrati itd. Zbor slovenskih kulturnih delavcev - bolje združenje slovenskih kulturnih delavcev - ima možnost, da zbere in združi omenjene avtonomne napore, ki kažejo v smer preobrata v družbo intelektualnih storitev. Imamo priložnost, da ustanovimo takšno združenje oz. zvezo društev, katere kolektivni člani bi bila različna umetniška, akademska, strokovna in druga razumniška društva, ki bi želela sodelovati v tem združenju z namenom, da se skrajša rok prenove, in da oživimo, to se pravi, rešimo to dolino pred smrtjo.
Takšno združenje bi bilo po eni strani združenje po zgledu nekaterih drugih novih zvez oz. gibanj v Sloveniji, po drugi strani pa bi bilo produktivno nadaljevanje tistega političnega partnerstva, ki ga je v OF predstavljalo partnerstvo kulturnih delavcev, ki so poleg komunistov, kristjanov in sokolov imeli v slovenskem narodnoosvobodilnem gibanju odločilen položaj. Opozorim naj še, da kulturni delavci nikoli niso podpisali Dolomitske izjave.
Nova doba zahteva od intelektualcev oz. izobražencev, da nehajo vršiti vlogo zastopnikov in serviserjev drugih slojev in razredov, ampak da se vzpostavijo kot samostojna družbena organizacija, ki predstavlja perspektivni interes slovenskega naroda in ki obeta njegovo modernizacijo - ne več na način industrializacije, ki je prispevala k omrtvičenju naše »doline«
-  ampak v smeri postindustrijske družbe, ki spoštuje naravo, človeško in narodno osebnost.
Predlagam torej, da se ta zbor prekonstituira v združenje slovenskih intelektualcev, ki bo prevzelo »štafeto«, ki jo na koncu svojih moči na to mesto prinašajo slovenski pisatelji, novinarji, ekologi in drugi intelektualci, društva, revije in drugi intelektualni kolektivi, navsezadnje tudi v slovenski politiki in v slovenskem gospodarstvu; ki bo prevzelo štafeto OF in najboljših namenov slovenskega naroda v boju za svobodo in samoohranitev. Ta narod ima premalo moči, da bi se izčrpaval v strankarskih bojih, vendar tudi premalo časa, da bi pasivno opazoval konkurenco med partijo in cerkvijo, med Beogradom in Ljubljano... Mislim, da so slovenski intelektualci poklicani, da postanejo medij (posrednik, kvas, sredina) v pogovorih med sprtimi stranmi, predvsem pa medij za pretok pomembnih informacij med ustanovami, ki zdaj vztrajajo na starih pozicijah v slonokoščenih in ljubosumno zastraženih stolpih politične moči.
Prosim kolege, da me podprejo; kasneje v razpravi pa sem pripravljen
- če bi njeni udeleženci izrazili interes za to - razložiti, kako si zamišljam povezavo različnih društev in njeno formalizacijo. Vodstvo tega zbora bi v tem primeru prosil, da uvrsti moj predlog na seznam drugih predlogov oz. sklepov, o katerih naj bi glasovali na koncu.
Dr. Dimitrij Rupel