Fran Levstik. Berilo Fr. Levca v ljubljanski čitalnici dne- 25. sušca 1888. leta v prid Levstikovemu nadgrobuemu spomeniku. v Čestita družba! kolo štirideset kilometrov pod Ljubljano, ob okrajni cesti, ki drži iz deželnega stolnega mesta proti Ribnici in Kočevju, pol ure pod Velikimi Laščami, leži prijazno selo Spodnje Retje. Vasica šteje 5 hiš ter ima 30 sta-novnikov. In v tej vasi pri Joškovih, pod številko 2, v neznatni, pol zidani, pol leseni hiši je bil porojen naš Levstik dne 28. kimovca 1831. leta. Ves laški okraj, kamor spadajo Retje, ni romantiško lep, kakor naša Gorenjska, vender je po svojem jako zanimiv. Tu ne vidiš nobene visoke gore, in le malo tekoče vode; tu ni ravnega polja, ne globoko= vrezanih dolin — ves svet je, kakor sploh kraška zemlja, bregovit, poln dolov in kotlin, poln tokav in podzemeljskih jam, in le malokje ti ugleda oko bister studenec. Vender svet ni tak6 pust, kakor je notranjski Kras. Le tu in tam moli sivi dolomit iz zemlje, katero po krivajo sicer lepo obdelane njive in zeleni logi; zadaj za poljem pa se razprostirajo prekrasni gozdje z orjaškim bukovjem in temno je-lovino. A še prej, nego priroda, prikupi se ti narod, ki prebiva tod. Moški res da niso tako krepke postave, kakor Bohinjci; ženske niso tak6 lepe, kakor gorenjske Biejke ali Dolžanke; ali tukaj tudi ni tiste znane gorenjske prevzetnosti, tistega gorenjskega moštva, pretepavanja in zabavljanja. Ti ljudje se odlikujejo po svojem prostodušnem vedenji: odkritosrčni so, prijazni, zgovorni in postrežni. Prava njih posebnost pa je izredno pravilna govorica in neusahliv, ljubezniv humor. Sedi k možakom v krčmi, ne moreš 1* 4 Fr. Leveč: Fran Levstik. se naslušati, kak6 modrujejo; ali opazuj fante in dekleta, ko se v nedeljo vračajo od opravila, kako se podajajo, kako jim teče govor in ugovor, kak6 dovtip pobija dovtip. Verujte mi, ni slučaj, da so se nam v tem okraji, malo uro vsaksebi porodili trije pisatelji, katerih imena bode Slovenec vedno imenoval s častjo in spoštovanjem: Trubar, Stritar in Levstik. Toda v Levstikovih mladih letih je bil ta okraj Še oddaljenejši od velikega prometa, nego je dandanes. Takrat skozi Lašče in Retje ni tekla gladka cesta, ampak od klanca do klanca se je — prav mimo Levstikovega doma — vila kolovozna pot, po kateri so ljudje več tovorili, nego vozili; sedanjo cesto je šele 1839. ^eta dal napraviti tedanji ribniški komisar in poznejši župan ljubljanski, Mihael Ambrož. In po zimi, ko so v gorki sobi brneli kolovrati, možje pa pripovedovali razne dogodbe iz turških bojev in iz francoskih časov, oglašal se je iz bližnje hoste tuleči volk, po zelenem bukovji se je spomladi pasel brzonogi jelen, in v Retjah ni bilo hiše, kjer bi o Veliki noči gospodinja ne bila na mizo postavila suhega jelenovega mesa. In v tem kraji, med takimi ljudmi je naš Levstik prebil svojo mladost! Vsakemu človeku z nekako divno močjo objemajo dušo spomini iz mladostnih, iz otročjih let. Nihče izmed nas, in naj si je prebil detinska leta svoja, kjer si bodi in kakor si bodi, ne more jih pozabiti. V vzgojevalnem oziru sploh, zlasti pa v jezikovnem oziru so mladostni vtiski kolikor toliko odločevalni pri vsakem človeku. Domače navade, domače govorice, da, vsega duševnega obzorja, v katerem si prebil svojo mladost, ne moreš se do cela iznebiti do konca dnij življenja svojega. Ako se to dogaja že navadnemu človeku, v koliko večji meri moremo te psihološko posebnost opazovati pri tako recep-tivnih, dovzetnih poetičnih ljudeh, kakor je bil Levstik. Levstik je bil po lepem svojem govoru in po neusahlivem svojem humorji ves La-ščan. In koliko je Levstik sočasne pisatelje slovenske nadkriljeval že zaradi tega, kar je od doma prinesel s seboj! Jezik slovenski še dandanes ni na vse strani tak6 razvit, da bi se ga mogel kdo korenito v ... naučiti iz samih knjig. Se dandanes vsak dober pisatelj zajema naravnost iz narodovih ust. In ta nedostatek se je čutil takrat, ko je Levstik začel pisateljevati, še močneje nego se čuti dandanes. Levstikov oče, mal zemljiški posestnik, pošiljal je svojega sina tri leta v včliko-laško ljudsko šolo; dve leti je prebil na ljubljanski normalki ter jeseni leta 1844. stopil v I. razred ljubljanske gimnazije. Fr. Leveč: Fran Levstik. S Toda takoj prvi mesec se ga loti tak6 huda bolezen, da je moral iz-ostati iz šole in vse leto prebiti doma. Jeseni leta 1845. pride znova na gimnazijo, katero potem — brez mature — zvrši leta 1853. Ves čas, izvzemši V. razred in prvo polletje VIL razreda, bil je odličen dijak, v II., III. in IV. šoli celo »primo praemio donatus«. Redi, katere je dobival v semestralnih izpričevalih, so iz krščanskega nauka in zgodovine odlični (»vorziiglich«), iz latinščine, grščine, iz nemškega in slovenskega jezika večinoma izvrstni (»ausgezeichnet«) z raznimi hvalnimi dodatki. Zlasti poudarjajo vsi učitelji jezikoslovnih predmetov, da je izboren stilist. Nekoliko slabejše rede ima iz prirodoznanskih strok, tak6 n. pr. dal mu je suplent Desch-mann v drugem semestru VIL šole iz prirodoslovja sam6 »gut«, z opazko »schnelle, richtige Auffassung und vollkommene mathematische v Begriindung bei wenig verlasslicher Aneignung.« Se slabeje se mu je godilo iz matematike, iz katere je dobil jedenkrat »kaum ausreichend«, jedenkrat cel6 srednje (»mittelmassig«). Matematike sploh ni posebno čislal in v zbirki mladostnih svojih pesmij je nanjo izpustil nastopno pušico: »Stvari na sve"ti štiri so, Ki se mi gmise premočno: Algebra, stenica, Goveo, stara Mica.« Vedenja je bil ves čas vzglednega ali hvalevrednega, samo v V. šoli njega vedenje ni bilo brez graje — »nicht ganz tadellos«. Od druge do končane pete šole je bil gojenec knezoškofovega zavoda »Collegium Alovsianum«. Po triletnem bivanji je konec šolskega leta 1850. na pol prisiljen, na pol radovoljno izstopil iz Alojzijevišča največ zaradi svoje prostoljubnosti in zaradi nedolžne svoje razposajenosti, katero so pa nekateri napačno tolmačili. Po zvršeni osmi šoli je odšel na Dunaj. Tu je pri jezuvitih v palači vojvode Modeneškega v Beatričinih ulicah prebil nekak novicijat, potem pa gojenec nemškega viteškega reda bil poslan v duhovsko semenišče v Olomuc. Levstik je že na gimnaziji med dijaki slovel kot summa aucto-ritas v poznanji jezika slovenskega. Poleg tega se je posebno vztrajno učil srbskemu jeziku; najlepše junaške pesmi prve Vukove zbirke je znal na pamet. Češki njegovi sošolci v olomuškem semenišči se niso mogli načuditi, da si je v malo tednih popolnoma osvojil tudi češčino in da je staročeške spomenike kmalu znal temeljiteje tolmačiti, nego sami Čehi. Živahni in dovtipni modrooki in plavolasi slovenski mladenič 6 Fr. Leveč : Fran Levstik. je imel v semenišči kmalu toliko prijateljev, kolikor tovarišev. Tudi z učitelji je lahko izhajal; zlasti je nadarjenega Slovenca čislal profesor Pokora^, učitelj semitskih jezikov, kateremu je bil Levstik najizbornejši učenec. V kratkem času se je Levstik v Olomuci popolnoma udomačil. A tisti čas izda Levstik pri Blazniku v Ljubljani drobno knjigo svojih pesmij, in ta drobna knjiga je odločila usodo njegovega življenja ! Levstik je ravno z izvrstnim uspehom zvršil prvi semester bogo-slovskih študij, ko ga nekega dne pokliče semeniški ravnatelj k sebi ter ga vpraša, če je res dal na svetlo knjigo pesmij, polnih bogokletja in razuzdane erotike, in če je voljan te pesmi preklicati. Mladi pesnik odločno zanikuje, da bi bile pesmi njegove razuzdane in bogokletne, in reče, da jih ne more preklicati. Pesmi, ob kateri se je semeniški ravnatelj posebno spotikal, bili sta zlasti nastopni dve: Na vsih svetnikov dan. Svetniki v nebesih se veselijo, Na zemlji pa jih praznujemo mi, Tam gori zdaj brez terpljenja živijo, Tu doli pa nas morijo skerbi. I ko bi ljubezen tu ne cvetela, Kdo pač bi na revni zemlji prebil? Ko tertica nam bi serca ne grela, Kako bi se človek kadaj veselil? Tako pa tu pri mizi smo zbrani, Od brata do brata versti se bokal, 1 Bog naj vsacega pivca ohrani, Ohrani gornika, ki nam ga je bral. Zdaj terčimo v zdravje matere Slave, Ki njenega skoraj je pol sveta, Da vneti Slovani ljubezni bi prave Podali si v zvezo dlani i srcž ! Kdor koli pa ljubega ima dekleta, Še v njeno zdravje izpije ga naj ! Ljubezen prava je sapica sveta, Ki v zemljo viharno pihla nam raj. Hudi ne bodo svetniki v nebesih, Da v zdravje njih terčili nismo naj pred ; Saj tudi njim, dokler so bili v telesih, Naj bliže sta bila zemlja i svet. Pa ker so se vedno junaški nosili. Premagali so bolečine i trud, Zato so tam gori venec dobili, Mi bomo pa pili v njih zdravje ga tud'! Adamu se perva kaplja spodobi, Adam je vsega človeštva očalc, Bog vstvaril je njega po svoji podobi, Zmed nas po njegovi ustvarjen je vsak. Neumno v resnici mož je bil storil, Da v raji se ženi zmotiti je dal, Al' potlej pa bil je ojstro se spokoril, Kopal je germovje, ledino oral. Zdaj Noetu v zdravje se more nalili, On vsadil je terto, ki vince rodi, On pervi naučil nas vino je piti, Zatorej spomin naj mu večno živi! Svetnikov, kar novega je zakona, Pred vsemi naj sveti Peter živi! Da nas pred veselje božjega trona Z dovoljnim srcem enkrat spusti, I njima se trop očakov pridruži, Naj modri očaki i sveti možje" Živijo, kakor kateri zasluži, I modrih očakov pobožne žene"! Fr. Leveč: Fran Levstik. 7 Za njim pa sveti Urban je na versti. Kar vsadil je Noe, to var'je UrMu, Jesen pa presveti Martin ga kersti, Toraj tudi Martin naj bo spoštovan ! Potem naj živijo vsi drugi svetniki, Naj v prafki njih god bo čem al rudeč! Naj majhni bodo ali veliki, Naj ogenj jih vmoril je ali pa meč ! Zdaj tamkej v nebesih se veselijo, Na zemlji pa jih praznujemo mi, Tam gori zdaj brez trpljenja živijo, Tu doli pa nas morijo skerbi. Študentovska zdravica. Hejo! dokler smo na sveti, Nam spodobi se živeti, Hojo, hejo hopsasa' ! Lauda Sion auditores, Lauda Sion praeceptores, Kteri koli kaj velja! Zopet smo se semkaj zbrali, Da sedimo pri bokali, Hojo, hejo hopsasa ! Lauda Sion auditores, Lauda vini potatores, Pije ga, kdor ga ima! Moška je beseda taka, Toraj naj se vino staka, Hojo, hejo hopsasa ! In salutem auditorum Et in omnium amicorum, Ino sebe samega! Kmalo nam bo ura bila, Nas po svetu razpodila, Vender hejo, hopsasa! Vivant medici doctores Et qui docent bonos moreš, Vsaki v svojem je doma! Naj že bomo, kar hoččmo, Zdaj bez skerbi še pojemo: Hojo, hejo hopsasa ! Vivant et jurisprudentes. Omnes populi et gentes, Za vse prostor svet ima! Kupe še enkrat nalimo, Preden mizo popustimo, Hojo, hejo hopsasa! In salutem collegarum, In perniciem philistrarum, Amen, amen vekoma'! v Cez nekoliko dnij ga pokliče k sebi nadškof olomuški. Očita njegovim pesnim tiste pregrehe, kakor prej semeniški ravnatelj. Levstik ugovarja, da njegove pesmi nikakor niso takšne, kakor jih opisuje zlobna denuncijacija iz Ljubljane, da jih sploh v Olomuci nihče ni bral in da tedaj tudi nihče o njih soditi ne more. Ker na nadškofovo prošnjo neče niti pesmij preklicati, niti izreči, da mu je žal, da je izdal pesmi svoje, izjavi mu nadškof: »Jako obžalujem, da ne morete biti delj gojenec mojega duhovskega semenišča!« Ukaže mu izplačati precejšen viaticum — namreč ioo gld, — in Levstik se poslovi od Olomuca. Vsi bogoslovci so ga spremili jedno uro daleč in mnogim so se ro-sile oči, ko so se poslavljali od njega. Sošolcem svojim je pa ostal v tak6 prijaznem spominu, da so se še čez dvajset in trideset let ogla- 8 Fr. Leveč: Fran Levstik šali v Ljubljani pri njem, če je katerega pot privedla z Moravskega v Italijo ali na Kranjsko. Očitna krivica, storjena Levstiku s to grdo ovadbo, poznala se mu je po vsem poznejšem življenji. Naudala ga je z živim srdom zoper vse reakcijonarne nakane v slovstvu našem, poostrila in vzmnožila je njegov že prirojeni mu odporni duh in s trnjem posula življenja pot možu, ki je bil odslej zaznamenjevan s sramotilnim pečatom bogokletnega pesnika. Levstik se je iz Olomuca nameril na Dunaj. Ker ni imel mature, zapiše se v tehniko, za katero pa ni imel niti veselja niti potrebnih zmožnostij. Zategadelj je tudi rajši hodil poslušat Miklošiča in se pomenkovat s starim Vukom. A ko mu čez nekoliko tednov poidejo novci, odpravi se peš v Ljubljano, kjer mu pa tedanja stroga policija prepove bivati.x) Zatorej odide domov v Spodnje Rčtje. Roditelji njegovi so tisto leto (1854) prodali svoj dom ter se odpravljali na novo kupljeno posestvo v Prečni pri Novem Mestu. Ali nikakor niso mogli pregovoriti Levstika, da bi šel ž njimi. Ostal je rajši pri sosedu Iliji v Spodnjih Retjah. Ker je bil brez vsega zaslužka, dojde mu dobro prijazna ponudba graščaka grofa Rudolfa Paceta, naj pride k njemu na Turn pri sv. Križi v litijskem okraji poučevat starejša dva sina njegova. Tu je ostal Levstik nad tri leta in bil tem zadovoljnejši, ker je imel poleg svojega posla dovolj časa, študirati in pisati, kar ga je veselilo. Toda ker je jeden gojencev njegovih umrl - Levstik mu je v prelepi baladi »Knezov sin« postavil dostojen spomenik —, drugi, grof Rudolf, pa odšel v terezijansko akademijo, bil je Levstik spet brez kruha, in zopet je poiskal gostoljubne hiše soseda svojega Ilije v Spodnjih Retjah. Naselil se je v leseni kolibi kakor puščavnik in ves zakopan v knjige tukaj prebil do malega jedno leto, dokler ni prišel jeseni leta 1859. v Senožeče in na Kaleč za domačega učitelja k pesniku in graščaku Miroslavu Vilharju. A že leta 1861. ga nahajamo tajnika novoustanovljeni čitalnici v Trstu, odkoder se jeseni leta 1862. stalno preseli v Ljubljano, po imeni sourednik, v resnici pa jedini in dejanski urednik politiškemu časopisu >Naprej«, katerega je z novim letom 1863. začel izdavati Miroslav Vilhar. *) Ta strogost tedanjega policijskega ravnateljstva je Levstika tako zbodla, da se gre pritožit naravnost k tedanjemu cesarskemu namestniku grofu Chorinskemu, ki je na policijski ukaz zapisal s svojo roko: »Herr Franz Levstik kann in Laibach bleiben, so lange er vvill.« j Fr. Leveč : Fran Levstik. 9 Marsikateri človek ima v življenji svoji dobo, v kateri je prebil toliko bridkih stvarij, da se le nerad in z nekakim strahom spominja dotičnih nesrečnih let. Ta žalostna doba je v Levstikovem življenji čas njega ljubljanskega bivanja od leta 1862. do 1870. — Tista leta mu je izpodletela vsaka stvar, katere se je lotil. Vzorno uredovani »Naprej« so ubile tiskovne tožbe; zakaj izhajal je za absolutne Heinove tiskovne slobode. Košček kruha, katerega si je potem zaslužil kot jako vesten in delaven prvi tajnik pri »Matici Slovenski«, zavidali so mu nekateri rodoljubi, ki so zahtevali, da tajniški posel pri »Matici« bodi časten, brezplačen posel. In res so se kmalu našli možje, ki so bili voljni ta posel opravljati zastonj, ki so pa nap6sled dobivali za svoj brezplačni posel vsaj po toliko nagrade, kakor prej tajnik Levstik plače. Prevzel je uredovanje Wolfovega slovensko-nemškega slovarja; a ker so o tej stvari razven Levstikovega protektorja, tedanjega stolnega prosta doktorja Pogačarja, odločevali ljudje, ki so hitro zahtevali praktičnega slovarja, bodisi dober ali slab, Levstik pa je mislil samo na znanstven etimološki slovar, kmalu je prišel ž njimi v spor in izgubil je tudi ta zaslužek. Izdal je slovensko slovnico v nemškem jeziku, ali strastno so nje nauke pobijali odlični konservativni učenjaki slovenski, dasi se dandanes v mnogokaterem oziru ravnajo že sami po nji. Mož fenomalne nadarjenosti in ogromnega jezikovnega znanja bil je brez kruha, brez stalnega zaslužka. Tista leta Levstik pač marsikateri dan, ko je zjutraj vstajal, ni včdel, kje bode op61udne obedoval, kje zvečer večerjal. Sploh pa je bil večkrat tako sestradan, da je bil takoj omočen, ako je spil le malo merico vina. In tak6 je ta v jedi in pijači vzgledno-zmerni mož prišel tudi na glas, da rad pije. Naravno, da so morale te žalostne razmere slabo vplivati na ves duševni položaj nesrečnega pisatelja. Levstik je bil plemenite duše, otročje-blagega srca, radodarnih rok, z ubožcem bi bil delil zadnji krajcar, za iskrenega prijatelja dal dušo svojo; a bil je koleričnega temperamenta, in kri mu je hitro vzkipela. Kar je spoznal za pravo in resnično, to je branil z ognjevito zgovornostjo; nazore in prepričanje svoje je zagovarjal odločno, brezozirno; vsakemu je povedal na vsa usta v obraz, kar je v mislil; kadar se je boril, zgrabil je za najostrejše orožje. Ze njegova čokata postava, trda hoja, po konci nošena glava z nazaj počesanimi dolgimi lasmi, visoko čelo, bistri pogled, krepka, nekoliko naprej moleča spodnja čeljust so bili živa podoba njegove krepke, živahne duševne odpornosti. IO Fr. Leveč: Fran Levstik. A nesrečne razmere, v katerih je živel, te so njegov značaj še poostrile ter to blago, mehko dušo izpremenile večkrat v odurno odločnega brezozirnega borilca. Razumljivo je, da mu to ni pridobivalo prijateljev, in da je bil zapleten zaradi tega v mnogovrstne literarne, politiške in socijalne boje. Z odločevalnimi možmi v čitalnici se je spri, ker niso hoteli za »Slovenski dom« kupiti Maličeve hiše, ki je bila z velikim vrtom vred takrat za 100.000 gld. na prodaji. Z Blei-weisom in Lesarjem se je spoprijel zaradi Vodnikovega rokopisa in zaradi tega, ker sta, boječa se za vpliv svojih »Novic«, nasprotovala ustanovitvi večjega slovenskega politiškega lista v Ljubljani. Z Ma-tičinim odborom se je kregal zaradi Vodnikovih pesmij. Slovenske državne poslance je ostro poprijemal, ker so glasovali za dualizem — skratka: bil je v vednem b6ji. In takrat je bilo, da je tedanji slovenski samodržec, čigar ime bi se nikoli ne imenovalo med našimi pisatelji, da mu ni Levstik v slovenščino prelagal njegovih nemški koncipiranih spisov, o njem zakričal grozne besede: »Pogine naj pes!«, ki so se pa v njegovem hreščečem nemškem jeziku še bolj ciniško glasile. A ni poginil! Zato so ga pa hoteli moraiično ubiti! Ker je Levstik baš tiste čase ustanavljal satiriško-zabavljiv časopis, ko je učil slovenščine znanega politiškega dostojanstvenika, izmislili so si zlobni jeziki in to grdo obrekovanje trdili celo po časopisih, da je Levstika — vlada podmitila. In to neresnično vest so širili med ljudi baš tisti možje, ki so si takrat, ne s pretanko vestjo, delili med-se tisočake, pri Beustu zaslužene — z gorenjsko železnico. Kak6 je Levstika bolel ta udarec, o tem nam pričajo njegov »Pavliha« in njegove dotične izjave v Stritarjevem »Zvonu«. O tem nam jasno priča zlasti z žolčem in srčno krvjo dne 6. listopada 1870. leta zložena oda njegova »Sovražnikom«: Razmotril sem početje vale, A molčal ne"sem, ker ne znam: Zato na me" proklelje vale I srd, ki ga od vas imam. Uboštvo, skrb, od vas teptanje I mraz i gldd sem pretrpel, Izgribil zvčze vse nekdahje; Pred jasli vale nelem šel! Da belo je, vam ne"sem re"kal, Kar je temno, kot črni vrLn; Za rokovniki ne"sem te"kal: Zato se trn vam zdim strupan. Pred jalli, kder se dolgoiiha Redi žival, da rezgetd, Iz polnega kriči trebuha: »Kdor tu ne žre, ti dom izda!« Jaz nelem popom upogibal Ni licemčrom se krivil; Poniglavce sem vedno šibal, Zato vražen sem ve"ino bil, Pesa ste me imenovali, Ker biti nelem htel vaš pes; Od vseh stranij ste v me ščuvali "Vaš Izrael ščuval je ves! Fr. Leveč: Fran Levstik. 11 Ves Izrael v rokah z oce"pki A vender glaVe ne ukldnjam Še zdaj na me" srdit reži, Ter vam ne bodem je nikdar, Prvahi vsi in njih prilčpki I brez bojazni še oznanjam: Za grmom, v jarkih, za plotmi. »Ti slepec si, a ti slepar!« Te izjave so res ostre, ali pomisliti je, da pošten človek vse lože pretrpi nego krivično očitanje, da je izdajalec svojega naroda. Prava sreča je bila, da je takrat prijatelj Stritar povabil Levstika na Dunaj souredovat »Zvon«. Ane samo to! Stritar, takrat še privatni učitelj, odstopil mu je res velikodušno tudi službo kontrolnega urednika pri državnem zakoniku. Načelnik tistemu oddelku notranjega ministerstva, v katerem se državni zakonik prelaga v raznovrstne jezike avstrijske, bil je takrat sekcijski načelnik Wagner, pred katerim so trepetali vsi uradniki, ki so službovali pod njim. Ker je tudi g. Cigale nekoliko obolel, na-mestoval je Levstik oba, Cigaleta in Stritarja In čudno, s svojim odločnim vedenjem, s svojim bogatim znanjem in svojim brzim delom se je Levstik strogemu sekcijskemu načelniku Wagnerju v malo dneh tak6 prikupil, da je več občeval ž njim, nego z vsemi drugimi uradniki. Ko je g. Cigale spet okreval, poslal je Wagner Levstiku dekret s hvalnim priznavanjem njegovega službovanja in s primerno novčno nagrado. Se nikdar nisem videl Levstika tak6 veselega, kakor tisti dan, ko nam je s solznimi očmi kazal ta dekret, rekoč: »Vidite, to je prva priznatev mojega delovanja! Kaj tacega doslej še nisem učakal.« Slučajno se je takrat izpraznilo skriptorsko mesto v licejski knjižnici ljubljanski. Dr. Muys, Wagner in zlasti Miklošič, ki je bil te misli, da na to mesto sodi najprej dober slavist, napeli so vse moči, da je naučni minister meseca kimovca leta 1872. Levstika imenoval za skriptorja. Gotovo je vsak pošten človek to mesto privoščil Levstiku; mnogi prijatelji njegovi so se veselili, češ, zdaj bode Levstik delal, zdaj pisal! A tisti, ki smo opazovali Levstika na Dunaji, nismo bili v teh vročekrvnih mislij. Ze leta 1870. in 1871. ni bil več tistega veselega humorja, tiste mladostne živahnosti, kakor prejšnje čase. In kdo bi se temu čudil ? Odkar je odšel iz Olomuca, celih sedemnajst let, potikal se je kakor pravi slovenski Ahasverus v večni borbi za vsakdanji kruh po vseh kotih male naše domovine in bridko je okušal tisto trojno gorje, katero Jenko opeva v jedni svojih najkrasnejših pesmij: »Gorje", kdor nima doma, Kdor ni nikjer sam svoj gospod; Naj križem svet preroma, Saj vendar tujec je povsod. •2 Fr. Leveč: Fran Levstik. Gorje", kdor se useda Za'tujo mizo žive dni; Vsak grižljaj mu preseda, Požirek vsak mu zagreni. Gorje", kdor zatajiti Prisiljen voljo i sred, Bedakom posoditi Čas mora, glavo i roke" !« Levstik je z zlomljenimi krili prišel v Ljubljano! A jako bi se motil vsak, kdor bi mislil, da je skriptor Levstik roke križem držal in se zalenobil. Se je z mladeniškim ognjem sodeloval pri Tomšičevem izvrstnem »Vrtci« ter zapel svoje nedosežne » Otročje igre v pesencah«; Leta 1876. je nad sto svojih poezij priredil za natisek. »Ljubljanskemu Zvonu« je bil vrl sotrudnik in je pod raznovrstnimi imeni priobčil v njem dolgo kito dovršenih pesmij; v Erjavčevo »potno torbo« je založil bogate zaklade svojega jezikoslovnega znanja — toda glavnega dela svojega — slovensko-nemškega slovarja, se vender nič več ni lotil. Sam sem bil priča, kako je še leta 1879. pokojni knez in škof dr. Janez Zlatoust Pogačar neki dan na Goričanih živo prosil Levstika, naj prevzame uredovanje slovenskega slovarja, toda Levstik se ni dal omečiti. Vender je vsa leta drugega svojega bivanja v Ljubljani študiral in delal intenzivno, in velika biblijoteka ljubljanska mu je dajala obilo gradiva na razpolaganje. Bral je noč in dan, in le premalo mislil na zdravje svoje. Bral je najraznovrstnejše knjige — cel6 otročje povesti, a godilo se mu je tako, kakor petdeset let poprej Čopu, o katerem je rekel Prešeren: »V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, Od sebe pa ne da nobene fige!« Tako vztrajno delavnega je zalotila huda bolezen meseca svečana leta 1885. Kaj je prebil od tega časa, to nam je še vsem v živem spominu. Spravljenega z Bogom in svetom in vsega udanega v voljo božjo je rešila smrt daljšega trpljenja ob 9. uri zjutraj dne 16. listopada 1887. leta. Izpregovoriti mi je še nekoliko besed o mnogovrstnih literarnih zaslugah Levstikovih; toda žal, da vam v tem oziru ne morem podati celotne slike; da niti vseh imenitnejših spisov njegovih ne morem naštevati, ker bi to presezalo meje tega skromnega predavanja. Levstik je bil korenit jezikoslovec, izboren literarni kritik, nedosežen pesnik slovenski, Fr. Leveč: Fran Levstik. 13 Ze od mladih nog je imel posebno veselje in čudovito nadarjenost za jezikoslovje in večino svojega življenja je posvetil temu znanstvu. Da mu je bila korenito znana vsa slovanska filološka literatura; da je znal tolmačiti vse staroslovenske spomenike, kolikor je objavljenih ; da je temeljito preštudiral in tudi ekscerpiral vse večje slovarje slovanske; da se je vestno pečal s primerjajočim jezikoslovjem sploh, to je naravno, in to mora storiti vsak, ki hoče biti slovanski jezikoslovec. A glavni predmet njegovemu raziskavanju je bila nova slovenščina, in na to je zadnjih trideset let vplival z neko elementarno silo v toliki meri, kakor nihče izmed sočasnih pisateljev ne. Takoj s prvim svojim javnim nastopom se je obrnil zoper hrvatomanijo med Slovenci. Kakšno jezikovno brozgo so pisali najboljši pesniki in pisatelji slovenski po letu 1848.! Prav resno so mislili, da jim je iz slovenščine in hrvaščine možno ustvariti nov književni jezik, ki bi združeval oba naroda. Temu nezmislu se je — skoraj jedini med mlajšimi — odločno uprl Levstik. »En jezik moramo Slovani vsi pisati, Torej naj se slovenščina z ilirščino pobrati! « To je bilo geslo tiste dobe. — A Levstik ugovarja: »Bog nam ga daj za jezik, ali dragi moji, 'Z ilirščine, slovenščine se on ne stroji!« In kak6 šiba slovenske pisatelje, ki so mislili, da pišejo pravi slovanski zlog, ako v spise svoje potaknejo polno hrvaških izrazov. »Besed neznano čudnih zmes pisati, Po Rusih, Srbih i po drugih ne vprašati, Puščati v ne"mar pisma naših starih rok, Slovenščino z ilirščino goniti v kozji rog — Zdaj temu pravi se slovanski zlog.« In kako razborito, kak6 odločno se je v »Napreji« uprl v daljši razpravi tistim, ki so svetovali, da Slovenci popustimo svojo slovenščino ter se s Hrvati združimo v jeden književni jezik. Z vsem naporom bistrega svojega duha in bogatega svojega znanja dokazuje, da to bi bila narodna smrt vsega slovenstva, in znamenito razpravo, katera je bas dandanes vzmnoženega uvaževanja vredna, završuje z lepimi besedami: »Hrabri hrvaški narod, naši južni bratje, s katerimi se mislimo in moramo ujemati v lepej zlogi, umejo, da smo govorili odkritosrčne besede, s katerimi smo razodeli stanje slovenske bodočnosti, katera se pa le opira na slovensko narodno izobraževanje in na slovensko literaturo; kajti iz nje dobimo ali oteto ali pogubljeno narodnost. Slo- 14 l'r. Leveč: Fran Levstik. vensko mladino pa opominjamo, naj iskreno ljubi svoj zdravi, krepki narod, ki potrebuje njene ljubezni in njenih močij, ter naj dobro pretehta zgodovinske, politične, geografične in druge okolnosti, ki nam prete, in gotovo izmed nje izgine vse prenagljeno zahtevanje, vsaka nemogoča misel, katerej bi za zdaj lehko rekli utopija; gotovo mora potem drugače soditi o slovenskej književnosti. Kdor pa tudi pretehta slovansko zgodovino in zdanjost sploh, naglo vidi, da so ostarele v minolem dvajsetletji potrpolele tiste misli, naj bi se iz več narečij ustrojil en književni jezik; naglo vidi, kako se noben slovanski rod ne sme sam zavreči, da bi ga potlej pobrali tujci, ne bratje. Slovana čaka velika bodočnost, kar celo pravijo njegovi nasprotniki, samo naj bi Slovan sam vselej tudi vedel, kako se mu je vesti, da bi ne mahnil sam sebe, kar se je uže tolikrat zgodilo. Slovenci pa na-mestu nepotrebne, brezposelne tožbe" v roke vzemimo pero, in premišljeno, pa srčn6 delajmo brez obupa. Majhen narod smo res, vendar smo telo trdnih žil, kar vsemu svetu priča naše delovanje.« (»Naprej«, 1863., pg. 211. in 212.) Posebnega, lahko rečem trajnega pomena v zgodovini našega jezika je pa obširna razprava »Napake slovenskega pisanja«, natisnjena v »Novicah« leta 1858. V tej epohalni razpravi se Levstik na jedni plati odločno upira grdemu nemško vanju v slovenskem pisanji, nepravilnemu besedotvorju in neslovenski po tujem nemškem duhu zasuk-njeni skladnji; po drugi plati pa s svetim ognjem opominja slovenske pisatelje, kje jim je iskati živega studenca književnemu jeziku našemu - - pri preprostem nepokvarjenem narodu samem! In koliko temnih in zanimivih stranij našega jezika je pozneje razbistril v »Glasniku«, kako bogato zalogo pristnih, v knjigi naši neznanih slovenskih besed z Erjavčevo pomočjo nakopičil v Matičinih letopisih; kako korenito je slovensko oblikovje obdelal v kratki svoji slovnici! — Zadnja leta, ko je bil proučil vpliv tujih jezikov na slovenščino, zlasti pa vpliv bavarskega narečja, bil je Levstik res preoster purist; predaleč je sezal nazaj v staro slovenščino in tudi oblike mnogokrat prenaglo menjal in velikrat zametal, kar se je, iz tujine zaneseno, že do dobra udomačilo. Mnogo je čul graje zaradi tega. Ali priznavati moramo iskreno, da je s tem naš jezik z mnogimi lepimi izrazi obogatil, da je, mnogo krepkih oblik znova oživil, da je mnogo tuje ljuljike iztrebil. Ako ga tudi nismo posnemali v vseh stvareh, mnogo njegovih nazorov nam je prijalo; kar je bilo dobrega v naukih njegovih, to smo vzpre-jeli, a zavrgli, kar je bilo pretiranega. Toda že s tem je dosegel Levstik, da so slovenski pisatelji zapustili pot, po katerem so hodili Fr. Leveč: Fran Levstik. '5 skoraj bi rekel, do leta 1858., ko se je bilo bati, da vsa pisava naša odrveni v tesnih okovih in sponah nemškega mišljenja. Ze g. Cigale je pred dobrimi šestimi leti obširneje razpravljal o tem, kako močno se je zadnjih petindvajset let premenil ves zlog ali stil slovenskega pisanja. Kako otročje stavke so celo dobri pisatelji pisali še v petdesetih letih, kako okorno je bilo vse izražanje; še celo Janežič naivno uči v svoji slovnici, da slovenščina ljubi kratke stavke. Kako pa teče zdaj beseda Erjavcu, v kakih perijodah nam razlaga svoje nazore Stritar, ali kako suče besedo v svojih novelah doktor Tavčar! In ni najmanjša zasluga Levstikova, da ni samo učil, ampak da je tudi sam z živim vzgledom pokazal, kako je pisati pravilno, lepo zvenečo, v krepkih stavkih izraževano slovenščino. Levstik ni bil samo slovničar, bil je tudi nedosežen stilist. In ta živi vzgled njegove jedrovite pisave je izdal več, nego vse njegove sicer zlate besede. A da si je jezik slovenski v vsakem oziru osvojil tako, kakor nihče pred njim, tolmačiti je nekoliko tudi iz tega, da je že po dovršenih študijah, potem ko si je v jezikoslovji položil znanstveno podlago ; ko je bil njegov od nekdaj ostri jezikovni čut že teoretiški poostren, bival še nekoliko let med priprostim narodom. Njemu je potem vsaka beseda iz kmetovih ust vse drugače zvenela na uho, nego v jezikoslovji neukemu Slovencu. Oglejmo si nadalje Levstika pesnika. Zgodaj je dijak Levstik začel zlagati pesmi. Prvenci njega so že leta 1850. natisnjeni v »Slo-veniji«, pozneje v »Ljubljanskem Časniku« in Janežičevi »Slovenski Bčeli«. Leta 1854. dal je pri Blazniku na svetlo zbrane svoje »Pesmi«, ki so preostro sojene, bile toli usodepolne pesniku. Pozneje se je Levstik oglašal v Vodnikovi spomenici, v Janežičevem »Glasniku«, v »Mladiki«, v »Vrtci«, v dunajskem in ljubljanskem »Zvonu«. — V prvih njegovih pesmih se pozna tu in tam Gothejev, Heinejev in celo Riickertov in Platenov vpliv.1) Vender imajo tudi že te prve pesmi toliko samostvornega duha in dovršene so nekatere tolikanj po obliki in vsebini, da jih prištevamo pravim biserom književnosti naše. Samo-stalnost je pokazal Levstik že s tem, da je takrat, ko se je po vsi Sloveniji razlegala slava jedinega pesnika Koseškega, ko so Toman, Cegnar, Valjavec, Praprotnik in drugi pesniki stopinje pobirali za Koseškim, skoro j edini nadaljeval tradicije Prešernove v pesništvu ves čas, dokler se ni oglasil Stritar. • *) Tako n. pr. „Povodnja deklica" spominja na Gotheja, „Popotnik" na Riickerta, ,,Božična noč" na Platena, ,,Dve utvi" in V meniški cerkvi" na Heineja. 16 Fr. Leveč: Fran Levstik. Pesnik Levstik ni tako mnogovrsten v pesniških formah nego Prešeren, ki ga preseza tudi v duševnem obzorji; toda v svojih poezijah iz moške dobe doseza ali celo nadkriljuje Prešerna v jasni plastiki svojih podob, v pravi slovanski realnosti svojega mišljenja in čutja, zlasti pa v nedosežni dovršenosti zunanje oblike. Njegovi verzi so kakor od granita izklesani, stiki njegovi vsi polni in zveneči, s kakeršnimi se ne more ponašati niti jeden pesnik slovenski. A teh dovršenih pesmij ni stvaril zlahka. Dasi je imel jezik v oblasti, kakor nihče pred njim, produciral je počasi ter dolgo časa, nekaterekrati po več let prenarejal pesem, predno jo je objavil. V zapuščini njegovi se nahaja nekatera pesem po desetkrat, po petnajstkrat popravljena in prenarejena. Pesnik nikoli sam s seboj ni bil zadovoljen. Zdaj je zavrgel posamičen verz, zdaj posamično kitico; zdaj je stik žalil njegovo tanko jezičarsko vest, zdaj mu ni ugajal konec ali začetek pesmi. Horacijev »Nonum prematur in annum« je Levstik silno pretiraval in nekatero idejo po celih dolgih trideset let pre-mleval v svoji glavi ter ji v raznih dobah dajal raznoobrazno obliko. In vender pesniška zapuščina njegova obseza okolo tristo raznovrstnih poezij — torej do malega polovico več, nego je doslej zložil pesmij najplodnejši in najpridnejši pesnik slovenski. In kolikor jih je, razven malih stvarij iz mladih let, vse kleno zrno. Lahko rečem, da bode slovenski svet strmel, kadar ugledajo beli dan Levstikove »Poezije«. Iz vseh teh pesmij pa diha, kakor je že Stritar poudarjal, neka veselost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genijalna neskrbnost, katera nas tolikanj bolj veseli na druzih, če je pogrešamo sami na sebi. Levstikova poezija je bister, zdrav studenec, ki ohlaja in poživlja popotnika, hirajočega v življenja puščavi. V svojih poezijah se nam kaže Levstik takorekoč normalnega človeka, t. j. človeka, kakeršen bi moral sploh človek biti; srce njegovo se ne zapira ničemur, kar žali in kar veseli človeka. Srce njegovo pozna up in strah, želje in hrepenenje, ne pozna pa obupa, v vsem je lepa mera; po kratkem boji se mu pomire nasprotja, strinjaje se v lepo, blagodejno harmonijo. — Težko je reči, katera pesem njegova je najlepša. Pesmi kakor »Dekle i ptica«, »Koledniki«, »Povsod ni sreče«, »Senčnica«, »Poročilo« i. t. d. so prava posebnost Levstikovega pesniškega stvarjenja, katerim ne nahajamo nič podobnega v našem slovstvu. Z njimi je Levstik uvedel pri nas nov genre. V didaktiškem pesništvu še nihče ni dosegel njegovega »Umetnika«, v baladi še nihče prekosil njegovega »Ubežnega kralja«. In njegove »Lesnike« so zlata knjiga narodne modrosti in narodnega humorja. Fr. Leveč: Fran Levstik. if Izmed prozaičnih in pripovednih spisov njegovih nam je imenovati v prvi vrsti »Martina Krpana«, katerega z isto naslado bero otroci v ljudski šoli, kakor zreli sivolasi možje. Že Stritar je rekel: »Kdor bo pisal enkrat zgodovino slovenske proze, on se bode moral ustaviti, ko pride do Krpana, pa pogledati nazaj — potem naprej in ločevati prozo pred Krpanom in za Krpanom. Kar je naših boljših prozaikov, vse je šlo za njim; saj je bilo pa tudi prav!« Krpan je povest, v kateri najde vsak, česar išče in potrebuje. Kdor se hoče zabavati, Krpana beri, ne bode se mogel nasmejati komičnim prizorom, narodni naivnosti in zdravemu humorju. Kdor se hoče naučiti pravega pripovedovanja in resničnega opisovanja, v Krpanu ima za to najboljšo knjigo; kdor hoče študirati jezik slo venski ter si osvojiti pravo posebnost slovenskega pisanja, slovenske skladnje, ta ima spet v Krpanu največ gradiva, zakaj Krpan je pesniški proizvod, ki druži v sebi vsa svojstva prave klasiške dovršenosti. Res je, da Levstikova pesniška slava v Slovencih ni še tako obče priznana in tudi ne poznana, kakor bi bilo želeti. Vzroki temu so naravni. Takoj prve pesmi njegove leta 1854. so mu porodile z verskega stališča obilo nasprotnikov, in to antipatijo so mnogi tesnosrčneži prenesli potem na vse nadaljno pesnikovanje njegovo. Kar je pozneje priobčil pesmij, priobčil jih je večinoma pod tujim izmišljenim imenom. Uvaže-vati nam je pa tudi, da mnogi možje' zaradi literarnih in politiških bojev, katere so imeli z Levstikom, niso objektivno sodili njega pesniških zaslug — in naposled, veliko resnice je tudi v Lessingovih besedah: »Die wahren Kenner der Dichtkunst sind zu allen Zeiten und bei allen Volkern so selten, wie wahre Dichter selbst gewesen!« Da je bil Levstik, ki je imel jezik slovenski v toliki oblasti, ki je bil sam velik pesnik, kateremu je bilo pesništvo ne zabava, ampak sveto opravilo, tudi drugim strog in neizprosen sodnik, to je umevno samo od sebe. Objektivno je presodil, do korena je precenil vsako knjigo, vsak pesniški proizvod. Odločno je pohvalil, kar je bilo hvalnega, brezozirno pograjal, kar je bilo graje vrednega. Pri tem ni ločil osebnega prijatelja od osebnega nasprotnika; za oba je imel tisto kritiško merilo; zakaj resnica in pravica mu je bila nad vse sveta, in literarna laž v Slovencih še ni imela odločnejšega sovražnika, nego je bil Levstik. Zlasti pa je v tem oziru osebno z zlatimi nauki svojimi vplival na prijatelje svoje. Mislim, da nihče izmed mlajših pisateljev 2 iS Fr. Leveč: Fran Levstik. naših ni prišel ž njim v dotiko, da bi krepka individuvalnost Levstikova ne bila mogočno vplivala nanj. Živo se spominjam, da smo časih na Dunaj i kakor šolski otroci sedeli pred njim in poslušali estetiško modrost njegovih ust. A tudi s peresom se je mnogokrat oglasil in prvi med Slovenci je zahteval odločne kritike ter v »Napakah slovenskega pisanja«, kot glavni vzrok nepravilne pisave naše navedel popolno pomanjkanje literarne kritike in je znameniti spis svoj zvršil z vzklikom: »Bog živi kritiko!« In kako je pisati kritiko, to nam je jasno pokazal sam. Res je ostra njegova kritika, naravnost moram reči, preostra, ker mnogokrat prijema pisatelja tako, da ga mora resnično boleti; toda tega pa tudi nihče ne more zanikati, da bi kritika Levstikova ne bila zaslužena in vselej poučna. Levstik je s svojo kritiko vedno več dobrega povedal in novega sezidal, nego slabega podrl. In tudi tisti, ki obsojajo njegovo kritiško delovanje, morali bi pomisliti, da je imel Levstik tako izobražen jezikovni in estetiški čut, da ga je, rekel bi, kar fizično bolelo, ako je bral knjigo pisano v barbarskem jeziku ali žaleča krasoslovna pravila. In ako pomislimo, kaj se dandanes vse piše in kako, umeli bodemo, da je mogel Levstik zapisati besede, kakeršne so te: »Slovenski pisači — to ime bodi sploh vsem onim, katerim ne smemo reči pisatelji in katerih čislo je tema — nemajo v denaš-njih časih nikakeršnega spoštovanja do občinstva in zatorej nikakeršnega spoštovanja sami do sebe, ker drugače ne bi mogli dajati mej ljudi tacih stvarij, kakeršne zdaj cesto dobivamo. Nič jim ni do prve pisateljske dolžnosti, katera neizprosno ukazuje: poprej se uči sam, o čemer hočeš potlej druge učiti v knjigah! Ali mej nami se malokdo uči, kolikor bi potreboval, a vender vsak pisari. Puhla nevednost oholo gospoduje na skrpanem prestolu, s katerega se v zobe reži razmišljevanju, trudu, razumu in učenosti. Naši pisači natanko vedo, zakaj smejo tako delati. Saj nam je vse dobro, vse na hvalo, karkoli prileze iz kacega kota, imej si kaj vrednosti v sebi, ali nič, bodi si s premislekom zbrano ter lepo in skrbno spisano, ali z raskavo metlo na kup zdrgneno. Kakšno duševno uboštvo, kaka nekritičnost, nezrelost, vihravost, koliko nevednosti, kak strašen jezik je cesto po zdanjih knjižnih proizvodih; a kako vrhu vsega tega njih roditelji prevzetno gledajo, ter kako nos vihajo sami o svojej ceni! Ce temu nečistemu curku v slovenskem slovstvu ne zapremo zatvornic, to bode mej nami konec vsega napredka, pokop vsega narodnega izobraževanja, povrat kosmatega barbarstva in tacega pisanja, kakeršnega se niti Marko Pohlin poleg vsega napora vender ni mogel dokopati . . . Sveta dolžnost nam je, o knjižnih proizvodih Fr. Leveč : Fran Levstik. 19 slovenskih resnico govoriti brez nobenega pogleda na levo ali na desno, brez nobenega strahu, kaj ta poreče, ali kaj bode 6nemu črez voljo, Slovenski narod in pravi slovenski napredek je več, nego li posamične prazne glave.« Zlate so tudi besede, katere je pred dvanajstimi leti zapisal v imeni »Vrtčevega« uredništva, katere pa do denašnjega dne niso še nikjer natisnjene: »Vrtčevim« pesnikom in pisateljem sploh. Prijetno baš ne bode, kar mislimo povedati; a molčati ne moremo. Od svojih mladih prijateljev dobivamo časi pesence, da bi jih natisnili v »Vrtci«. Lep6 je, da mladina goji svoj jezik, samo če ga tudi res. goji, in lepa stvar je pesen, samo če je res tudi kaj vredna! A kakšne pesni mi dobivamo cesto ? Kolikrat so misli ukradene, če sploh moremo govoriti o kakej ostro občrtanej misli; kajti pride nam v roko dosti proizvodov brez nobene prave misli. O vnenjem lici teh pesenc, žal, ni govoriti ne smejemo! Sestava je vsa razmršena, kakor razdrasana ščet, a lice vse razdrapano, kakor da so ga osepnice trikrat razjedle. Slovnice zaman iščeš ter dostojne zveze časi o belem dnevi z lučjo ne najdeš. O stikih ali rimah ni govoriti ne moremo: »srce« — »se«; »doma« »ga« i. t.d., take stvari, ki nikakeršni stiki niso, treba cesto v naših pesencah šteti mej boljše; kajti »žaba« in »raka« se nekateremu zdi tudi stik. Čutilo prave lepote in dostojnosti ter mera. pravilne sestave je vže tako redka, da nekateri tacih pesnikov na uredniška vrata časi tudi poropotajo, ako svoje kilave pesence ne najdejo v prvem listu potem, od kar so jo poslali. Mej katerim narodom v Evropi, ako ni slovanskega plemena, bi se to moglo goditi ? A če smo dejali, da so misli po navadi ukradene, vender nehčemo za molčati, da sem ter tam naletimo tudi kakšno svojo, lčpo misel, ali vsaj kal (najčešče samo kal) te misli. O tacih prilikah potlej vse predelamo ali damo predelati. A ta pesen po navadi potem vže ni tistega, kdor nam jo je poslal, ker je tako prelita in prestrojena, kakor nov zvon od stare zvonovine, ter nje prvi oča bi je nikakor ne poznal, ako bi jo kje drugje na tem svetu srečal, a ne v »Vrtci«. O tacih prilikah cesto vprašamo sami sebe: čegova je ta pesen zdaj, če tudi stoji pod njo prvega očeta ime? Ako tak pesnik v poznejših letih misli dajati pesni mej narod, more li mej svoje otroke vzeti tudi te, do konca prerojene proizvode ? Vemo, da malo kateri ima kaj tacega na umu; a vender so tudi taki, da imajo. 2* 20 Fr. Leveč : Fran Levstik. Mladina draga! pomni si to: slovenski jezik ni za to na svetu, da bi ga ti za uho bila. Vemo, da se stoprav učiš, in da zatorej dovršenega dela še ne moremo iskati pri tebi; a tudi to vemo, da bi se bilo učiti in truditi vse drugače, nego li se tebi hoče. Najhuje človeku de to, ker ni videti nikjer ozbilja ali resnobe; vse je sama igrača. Zatorej te prosimo, da se ozbiljneje uči, dokler si še mladina; a kadar sebe naučiš, potlej izkušaj druge učiti; kajti ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta, in kdor se v mladosti ne lika ter ne gladi, robat ostane do starosti. Mnogi naših pisateljev ne spoštujejo niti svojega jezika, najdragocenejše ostalfne slovanskih dedov, niti slovenskega občinstva, niti samega sebe, ker drugače ne bi tako delali, kakor delajo, nego sramovali bi se do rudečice, pokladati nam take jedi na slovstveno mizo kakeršne časi pokladajo. Lesene žlice, lončena skleda, to ni najhuje, ker je sam6 ubožno, a ne grd6; a naši pisatelji časi nimajo ni sklede ni žlice: pomije nam ponujajo iz ubite črepinje. Obhaja nas groza, ako premišljamo, kam s tem potem pride slovenski narod in kam zlo-srččni slovenski jezik, ki ga nemčijo učilnice in pisarnice, a še gadneje Slovenci sami, kateri se slišijo pisatelji. Mladenič! predno primes za pero, presodi se do konca, imaš li ali nimaš polne mere tacih svojstev, kakeršne hoče to ozbiljno in težko delo? Če jih nemaš, saj ni trčba, da bi tudi ti pisali Pri nas je devet desetin pisateljev, kateri niso pozvani, a še menj izbrani, ter sami ne vedo, zakaj in kako pišejo ! To povedati nam se je zdelo potreba in dolžnost, bodi si komu ljubo ali bodi si bridko.1) Uredništvo.« Te besede so tako resnične, kakor bi bile danes pisane. v Čestita gospoda, završujem! V velikih potezah sem vam podal malo sliko Levstikovega življenja in pisateljevanja. Morebiti poreče ta ali oni, da sem to podobo slikal s presvetlimi bojami. Mogoče 1 Toda verujte mi, težko je popolnoma objektivno opisati moža, ki mi je bil dolgo vrsto let učitelj in prijatelj. Priznavanj da tudi Levstik človek in pisatelj ni bil brez napak, a bile so tudi izredne duševne zmožnosti njegove. Sploh je težavna stvar na vse strani resnično in pravično oceniti genijalnega pisatelja, na čigar novem grobu ni še ozelenela prva pomladanska trava. *) Te zlate besede Levstikove naj si dobro zapomnijo tudi tisti mladi »pesniki«, ki nas obsipajo s svojimi v potu obraza skrpucanimi pesmimi in so potlej hudi na nas, ako jim ne odgovarjamo v pismih ali jih — iz samega usmiljenja — v listnici ne de-vamo na rešeto. Ured. Gr. Novak : Stara pesem. 21 Ali živo sem preverjen, kolikor dlje se bodemo odmikali od dobe Levstikove smrti, toliko lože nam bode razločevati svetlo luč od senčnate strani v njegovem mnogovrstnem delovanji. Spoznavali in le ve-likrat bodemo opravičevali njegove napake, a toliko lepše se bodo v zlatem solnci lesketali krepostna njegova duša, bister njegov um, krepka pisateljska individuvalnost njegova in vse vrline pristnega pesnika. In ko tedaj pozni vnuk naš poroma na grob njegov, spominjal se bode z ginjenim srcem in solznimi očmi pravega domačega Orfeja ter se domislil besed, s katerimi je Levstik sam poslavil Prešerna: »Od malega zaklada ti v narodi Sezidal si poslopje veličansko, Ti luči si roditelj i svobddi, Jeziku ti ime" si dal slovansko ! Tvoj duh po samostvdrnem poti hddi, Pozdve struno v b&r italijansko: Cesar nI v sanjah upal ni Slovenec, Nesmrten mu v čardben spletaš ve"nec. Ti si obtšsal govoru mejnike, Upihal iskro, da je zagorela . . . Majd nad taboj vrbo ve se ve"je Solzne", kot pe"sen tvoja pore sena Iz temne ja"me tvoje se nam smeje Bodočnost lepša daljnih, boljših čilsov Pobedonosna pe"sen poznih gMsov! Iii Stara pesem. listek del je mladec prddse, Da zapiše pesem nanj, Pesem polno svetlih mislij, Čustev vročih, bujnih sanj. »Če pojd za vence drugi, Kaj bi pe"ti jaz ne smel? Naj se mi izpolni želja, Da bi z brati vred slovel!« In začel je ter premišljal, Trudil mladec se, znojil, A navzlic naporu njega BeT je vedno listek bil. »Čudo, niti jedna misel Dvignila mi ni duhž, Niti jedno pevsko čustvo Ni prešinilo sred.!« Miren, brate, strune pusti, Nične tvoje so želje: Pevec ta ne more biti, Komur prazno je srce"! Gr. Novak,