VOJNA: BITKA. Boj divja. Kdo si, ki kličeš človeka? — Človeka ni! — Ki kličeš brata, očeta? — Ne očeta, ne brata ni! — Zver je prišla iz okov in divja . . . Vse, kar so nabrali od veka do veka — gori! Moč dvajset stoletij v curku krvi do nebes se podi. Vso zavest sta jim vzela kri in šum, groza smrti jim daje pogum zverine: dvoje belih oči, dvoje ustnic penečih, dvoje vrst zob, da se v meso zajedo ... in štrčečih bajonetov ost in pok ... O, razum se prelil je v instinkt: za svoj Jaz se borijo. Ko krogla zapoje, pretrese ga mraz in upogne se — bajonet odbije in preko ran in smrti, naprej! — Da ni mrtev: mori, mori: da bi živel še samo en dan! Dim ... S telesom na tleh se umikajo smrti . . . Naskok! Polna in glasna ravan: bajoneti, rjovenje, grmenje topov, da se tresejo griči . . . Pok granate — in naokrog se napravi strašen kup krvi, prsti, mesa in kosti . . . Nove čete tonejo v grozo . . . Kot sila plazov konjeniki gredo, pod kopiti umirajo . . . Naprej! . . . Prodirajo. — Ranjeni, razbiti ne čutijo nič, le v točo se krogel, šrapnelov podijo blazni in v vihar strojnih pušk, ki škropijo, kot bi rože zalival vrtnar, in obraz ne razloči obraza: vse en tok valovi — v smrtni krohot . . . In polja ječijo, vasi se pepelijo, ljudje bežijo, umirajo starci, otroci, žene dojencem zakrivajo nedolžne oči, da ne vzrejo grozot. Tam — iz divjega meteža hipno se dvigne možak, puško vrže v zrak, poklekne na tla in objame mrliča in ga boža . . . Ha ha ha ha! — se smeje, poljublja, na licih mu roža krvi je razcvela . . . Ha ha ha ha! — Oko mu blodno sije . . . Tam sedi . . . strmi ... sedi . . . da konjsko kopito ga ubije . . . Drugi bajonet je na prsi obrnil: zagrgrala je kri in oblila ga . . . Tretji z neznansko močjo je kopito vihtel: razločila ni več sovražnika, druga; vseeno mu: kamen ali drevo . . . Dva brata sta se spogledala v klanju, ubila se: Tako jima obraz je bil izpremenjen in sivi lasje . . . In vse: dim in kanoni, puške, ostrina, rjovenje, gorje! Ognjeni vihar divja naprej. Dvoje železnih valov se je spluščilo v kri in sam zrak strepeni do visokih nebes in še solnce rudeče visi sredi vej razplamtelega gozda. Čas krohotaje blazni in prostor pada . . . Črna slepa žena, ogromna si! VOJNA: MHTI MOLČI. Na strop in na stene je besno udarilo o polnoči. Otroci so plašno pogledali: »Mati?!« »Veter golči . . .« Potrkalo v jutro. — »Mati?« — »To žarki so zlati.« Potrkalo je opoldan. — »Mati?« — »To je dan.« In v mraku na dver. — »Mati?« — »To je večer . . .« In pred polnočjo. — »Kaj pa je to?« — Mati molči . . . Ko je bil dan, so otroci pogledali: »Zima je.« In od polnoči do polnoči trka in drobtinic prosi, lakoto budi in bosi — in šibo nosi in švrka, švrka, da boli; goriva ni. Otroci se stiskajo, vetrovi piskajo: Hi hi hi hi! Mati molči . . . France Bevk. PESEM V MOLU. Mrtvo drevo pod svinčeno nebo strmi; pod svinčenim nebom vran leti. Rekel bi, da se na drevo spusti. Moja misel je žalostna ko zapuščen čas, moja misel je mrzla ko zimski mraz. SENCE. Zlato solnce črno riše zelena drevesa, bele hiše in nas — — Zakril sem si obraz. Joža Lovrenčič. 5 VOJNA: MOLITEV. V BOLNIŠNICI. Molitev milijonskih prsi; Ptička je na okno priletela in prinesla cvet — višja kot najvišja gora, pogledal sem skoz šipe in se čudil, globlja kot najgloblje morje, da ves bel je syet širja kot je zvezdni krog, bolj silna kot pogin sveta, In pod oknom dekle joče, za čas in prostor nepojmljiva, bere pismo to: rastoča kot vihar pustinje: »Draga, jaz te ljubim vroče — Usmiljeni Bog! pa mi — ni hudo . . . Usmiljeni Bog! « MAKOV CVET. Dekle joče, jaz umiram . . . Ptiček s cvetom je zapel Solnce sije, travnik cvete — in še jaz sem ga vesel — — — V poletju čez polje, zeleno, rumeno. V solncu se sveti svet, Žena je utrgala makov cvet: Varljivo dekle je iz cveta pogledalo v me iz Nekdaj! . . . Jaz: »Vrzi na tla! Ne igraj!« Rdeči lističi so se sesuli na tla . . . Po poti sva šla, zamišljena, kakor po krvi bi šla France Bevk PESEM. Veja govori zimo, gora jo govori in solnce. — Pride podvečer, iz ravnine planejo zadnji žarki. Z okni govorijo, pozdravljajo jih parki in gore so bogate lepote zlate: oči se zazrejo — srce vzdrhti, drhti-------- — Ti! - Klic po pomladi je padel v mraz — iz teme je vzcvetel tvoj obraz------------- Joža Lovrenčič. 46 PESMI. L Nebo je modro božje oko II. Enkrat bi moral slišati in solnce je zlata zenica: zvezdo ob zvezdo zlato zazveneti odtisi večnosti gredo skozi njo, in videti sladke ognje in smo mi in je vse, svetov cveteti — ki živi še onstranstvo in zase ne ve. pa bi rekel: vredno je na zemlji živeti! III. Večnost, pesem pesmi; drhteli bomo, živa misel, in jo bomo peli v eni besedi: Gospod!------- Velika, velika je naša pot. Joža Lovrenčič. MODERNA SKRIVNOST. »Naš čas je laž!« vsak modrec v dnevnik svoj si piše. »Resnica!« stavi sebi za parolo in je vesel ob misli, da s tem svojo krivdo briše. In cel svetnik sam sebi se že zdi, ko v svoji tenkovestnosti podvomi, če pravzaprav sam sebi govori resnico ali se na skrivnem laže. Jože Plot. Človek. Visoko, visoko so zvezde nocoj, Zvezda milosti bi se morala vtrniti kot bi se v zlatu kopale, so svetle; in vanje pasti, nizko, nizko so moje misli nocoj, razžgati jih in razbeliti mrežasto so do pekla se spletle. in videl bi jih do neba, do neba rasti. Joža Lovrenčič. VOJNA: ČRNE VASI. Črni so zidovi, tramovi in veje dreves, sivo, skoraj črno je nebo. Črne so rane v mesu teles, črni vrani žro, žro. Črne so misli v dnu src zakopane, ljubezni oropane. France Bevk. 114