CVETKO GORJANČEV:
Polhi.
>¦      |    ^^eriuatov Jernejc je pravil, že res, Bog mu daj ne-
CD^     "lf    besa! štajerc je bil — in so mu navadno tudi rekali
T^f3ak            I    samo Štajerc — in je služil pri Jerinatovih na Do-
I^^Spn^       m   ^ravi kakih dvajset let in umrl, ko so mu bila pleča
lv'. JHl ?fl             ^e vsa Pre°bložena od let.
\tifw\\                 Čakajte, povem vam malo o Jerinatovem Jernejcu,
||  Jr   | J   I        preden vam povem, kar mi je pravil o hudirju in \^M_L__M^y          njegovi čredi — o polhih.
Oil je majhen, malo upognjen, noge iwalo krive,
hodil je vedno obrit in plešo je imel, pa smejal se je vedno, in deca smo ga imeli radi, res jako radi. Znal je piskati na pero tako lepo, da ne v vsej krški dolini nihče tako. Večkrat so ga prosili fantje, da bi jim ra-zodel umetnost, toda ni se dal preprositi, ker bi ne bil potem več on tako imeniten in je z njim umrla ta Iepa narodna umetnost.
Nas otroke je imel najrajši. Učil nas je delati žabje stolčke in zi-belke iz cedilja, učil nas delati roge iz kostanjevega lubja — aj, to smo trobili časiih! — učil1 nas je biti svinjko, loviti kilice, vse nas j-e učil in naučil, samo piskati na pero ne. Ko smo se že učili v šoli nemščine, nam je pravil časih, kako je bil daleč po Nemškem in po Italijanskem, kjer se je naučil obeh jezikov. Hej, to smo poslušali pazljivo njegove nauke, bolj kakor v šoli učiteljeve; pa kako kmalu smo se naučili njegove nem-ščine! Tako nas je učil: »Fižol je fizolen, krompir je krompiren, repa je repen, zelje je zeljen.« In italijansčine: »Per due krajcer mlek« se je reklo: po dva krajcarja je mleko.
Ali ni bil učen Jerinatov Jernejc?
Pa istorijc je vedel! Pa kako lepih! Tako je pravil o hudirju in polhih, hudirjevi domači živini:
5*
-^.  100 ¦«—
Že takrat, ko še ni bilo Dolenjcev tia Dolenjskem — ne vem, kje so že bili tedaj — že tedaj se je bil polastil hudir polhov v krakovski šumi, ker je vedel, da pridejo morda že kmalu v te kraje Dolenjci, ki bodo vzeli vse v svojo oblast in ne pustili njemu ničesar, zato se ie požuril prej in je storil prav!
Ko so pa prišli Dolenjci in si porazdelili plodno zemljo ob obeh bregovih Krke in postavili bele mejnike tudi po- zaraslem Krakovem, ki ni nikoli prej stopila vanje človeška noga, tedaj si je hudir precej izgovoril od kmetov za svoje polhe žir brezplačno. Ker se je bilo bati, da bi z.viti zlodij ne uganjal kakih razposajenosti, so mu brezpogojno ugodili. Od • tedaj je gonil vsako jesen svoje polhe iz dupline v žir, da so se lepo zredili in laže prespali trdo zimo. Ker so bili polhi pohlevni in se niso radi oddaljevali od gospodarja in pastirja svojega, je šel ta na kak hrast, žvižgal na prste — zato se ne sme žvižgati na prste — ali pokal z bičem in — pasel je samo ponoči — se smejal teti luni in zvezdam na nebu.
Neko leto je pa prišla nad dolenjsko deželico uima, kakršne še ni bilo in je nas Bog varuj1: spomladi je bil mraz, in je pozeblo1 vse, vse, da so Ijudje strahoma čakali hude lakote. Poletje je bilo vroče, da se je vse spalilo, da je zgorelo vse, kar ie ostalo mjazu. Krakovo je začelo celo goreti kar samo od sebe in ga ie veliko pogorelo in prišlo tudi hu-dirjeve živinice veliko k nič. In kar je je ostalo, ej, tudi njej je predla huda! Saj so bili Ijudje radi uživali želod in ga.brov plod, o lešnikih še ne govorim ne, pa ga ni bilo. Hudir je tedaj zagnal polhe spat z lačnimi želodčki. Pa niti drugo leto ni bilo nič bolje in ne tretje, ni četrto... sedem let! Ej, to bi bili moraii polhi priti k nič do enega, če bi ne bili hudirjevi! Pa hudir, zvita bučica, ta si ie znal Domagati: šel je iskat nekam — menda na Ferjavo, to je še dalje kakor k cesarju — čudovit kamen. In ta kamen je nesel gladnim polhom, ki so mrmrali po polhovinah, od enega k dru-gemu in vsakemu ga ie dal oblizniti in vsak se je odebelil, da je zado-stovalo za vso zimo.
Pa žira ni bilo v Krakovem niti osmo leto, dasi ni bilo tisto leto hudo leto, a bilo ga je tem več bukovega v gori, v Gorjancih. E, pa je hudir menda že izgubil oni kamen in drugega najbrž ni mogel dobiti več. Kaj je hotel, kakor izgnati živinico iz Krakovega čez Krko v Gor-jance!
Nič ni sklenil prej z ljudtni pogodbe, ker je dobro znal, da se ne. bo upal nihče m,u ustavljati.
Po sedmih letih je nekega večera zopet zažvižgal na prste; stal je pod krivo brezo, zelen klobuk na glavi, za trakom pero divjega pe-telina in velik bič v roki.
Hej, to je vrela vkup polšja čreda!
Hudir se ni hotel bahati, koliko je priredil v sedmih letih živine — seveda ne, ker ni nič priredil! — Zato je zgnal čarovnice, da so na-kopičile nad dolino črnih oblakov. Ukazal iim ie razdeliti se v dva dela
—.    101    .«—
in enemu delu iti na vzhodne gore, a drugemu na zahodne, na Trško goro, ker takrat še ni bilo cerkve na njej. Morale so se potem na hudirjevo povelje krepeliti s poleni, da se je bliskalo, in da je videla njegova čreda ubirati pravo pot. Prišel je do Krke. Tam pod Dobarni je bil brod in brodnik Žagarjev Gregor.
Črednik hudir je dospel s polhi do njegove bajtice, potrkal na okno in zakričal:
»He, Žagarjev flregor, spiš: Hajdi, odpni brod in me prepelji! He, Gregor, mudi se mi!«
Temno je bilo, in Gregor ni videl, kaj mu gomazi pod nogami, a brod je odpe! in že se je pomikal po tihi vodi. Pomislil je Gregor in se zbal misli in tujca in čudnih malih gostov.
»Kaj hočeš za plačilo?« je vprašal hudir onostran.
»»Kar ubijem z enim mahom vesla.««
»Bij!«
Gregor je zamahnil, a polhi so jo potegnili drug čez drugega z broda — zadel je samo enega.
»Ha, ha! Prav, prav, da si ga. Saj je bil šepast, sicer bi bil tudi isti ušel, in ravno tisti mi je delal težave in zapreke na poti.«
Gregor je spoznal, da je prepeljal hudirja in se globoko oddahnil, a se vendar še tresel na vsem životu.
Hitro je šlo v goro, in hudir je žvižgal na prste in p-okal z bičem.
*
Bogve koliko časa je potem pasel hudir po gori po bukovem žiru vsako jesen pclhe, da se ga ni upal nihče lotiti. Kaj še, da bi si bil drznil ta ali oni loviti mehkodlake sivčke, ki so vsak večer tako pridno klestili bukovček!
Pa so pomrli stari ljudje, ki sq še pomnili ono veliko preseljevanje iz Krakovega v sroro, in gospodarili so na njihovi zemlji njihovi sinovi in sinovi sinov bogve kateri! Ti pa niso že nič več vedeli o zlodjevih pravicah, kaj še! Saj niso niti vedeli, da pase polhe on, ampak so mislili, da so tako kakor druga divjačina, lisice. zajci, dihurji in vse drugo. In ko so okusili njihovo sladko mesce, kdo bi jih bil zadržal, da bi jih ne bili lovili? Če bi bile ležale prav kače pred polhovinami ali jih stražili mo-drasi z zakrivljenimi rožički na nosih, bi se ne bili zdržali nikoli!
Brsanov Tonče, he, ta vam je bil, ki jih je polovil več kot vsi drugi Prigorci, gotovo vso prirejo hudirjevo, če ne še kaj starih.
Tam gori ob cesti v Opatovi gori je bila velika votla bukev. Lepo število jih je imelo prostorčka v njej.
Veliko bisago je vrgel čez ramo neko jesensko noč in mahal k bukvi. Vrgel je vrečo od sebe, pripravil debel lesen kjj in vsekal s sekiro v bukev luknjo. In začeli so vreti iz luknje polhi, in on je mahal in bil, da mu je vse curljalo s čela. Do petdeset lepih rejenih živalc je že ležalo mrtvih krog njega, a ne še dosti njemu. Joj, to se je praskal za ušesi zlodi,
—c.    102    ¦<> —
ko je videl, kako »pase« Tonče polhe, in je posegel vrnes tudi on: začelo je vršati v vrhovih bukev tako grozno, pokale so veje, drevesa so pa-dala na tla, skale so pokale, grmela je gora, hej, in Brsanovega Tončeta — nikoli ga ni bilo drugače strah — hej, kako jo je tedaj pocvrl brez bi-sage in polhov, brez sekire in kija, toliko, da ni izgubil pet — in ie bil vesel, pa še kako, da ga je hudir pustil vsaj še pri življenju. sage in polhov, brez sekire in kija, toliko, da m izgubil pet — in je bil videl v bukvi temno luknjo in ob njej sekiro in bisago in kij, a polha no-benega, pa kako so ostale vse bukve pokonci in skale so bile cele vse in gora kakor navadno — nikake sledi sinočnje nevihte.
To vam pravim, deca — je končal Jerinatov Jernejc — najbolie ie hudirja pustite, kakor je, naj ima, kar ima; glejte Ie, da ne dobi v otoiast vaših duš!